Naši dopisi. Z Gorenjskega. (V spomin f Andreju Vavknu.) V dan 20. mal. travna t. 1. se je v gorejijskih Ccrkljah vršil prav žalosten cerkveni obred; položilo se je namreč vpričo ogromne množice sožalnikov visokih in nizkih stanov k veonemu počitku truplo ranjkega Andreja Vavkna, umirovljenega ondotnega nadučitelja, na katerega sme slovensko učiteljstvo biti ponosno dotlej, dokler bo trajal njegov sporain. Naj zapiše torej tudi ,,Tovariš" nekaj besed v njegov spomin. Ranjki Andrej Vavken se je rodil 1. 1838. v Planiiii pri Rakeku na Notranjskem. Bil je jako nadarjen mladenič, zlasti pa še spreten v godbi in petju, zato si je izbral učiteljski stan. V njegovi dobi in v prejšnjih časih so imeli učitelji, ki so bili dobri organisti, posebno med preprostim ljudstvom, najveo veljave in ugleda. Menda ni bil dopolnil še 19. leta, ko je bil poslan kot učiteljvoditelj v Cerklje. Vavken se je oklenil šole, orgel in cerkvenega petja z. vsemi raočmi krepke mladosti, in zdajci je zaslovel glas njegovega uspešnega delovanja na daleč okrog. Kot organist je imel malo sebi enakih sovrstnikov v vsi deželi; plodne fcvoje pevske raisli pa je zvijal v prelepe napeve, katerih je pod naslovom: BNapevi cerkvenih pesem, nabral Andrej Vavken, učenik v Cerkljah" izdal sedem zvezkov. Razen inalega števila, katero je sprejel v svoj l. zvezek, so vsi drugi napevi njegovi duševni produkt. Iz Vavknovih melodij veje duh našega slavnega ranjkega Gregorija Riharja; njega si je prizadeval posnemati; zato so pa bile njegove pesmi tudi hitro razprodane. Tudi za pošteno dobrovoljno petje je Vavkennekolikoposkrbelzizdajosvojih ,,GlasovGorenskih". Na uolo jim je postavil od ranjkega dr. Lovra Toraana izposojeni si raotto: ,,Zapojem rad tnile, poštene, Iz mladega blazga serca; Nagnjusne, ošabne nobene Mi v strunice serce ne da!" V teh kratkih besedah je personificiran ves Vavken — tako je on raislil, živel, deloval. Svoje nove domačije Cerkelj se je bil Vavken oklenil koj o pribodu z duso in telesom. Prebivavstvo je to jadrno zaznalo in mu izkazovalo svoje zaupanje. L. 1868. je bil izvoljen županom, kateri častni, pa težavni posel je opravljal do svoje smrti, dolgih 30 let. Enako dolgo (z nekaterirni presledki) je bil tudi načelnik krajnega šolskega sveta. Poleg tega je bil dolga leta cerkveni ključar, oče ubogih, c. kr. poštar, trgovec, gostilničar, lastnik velikega zemljiškega posestva in načelnik gasilnega društva. Očigled vsega tega ga je občina v priznanje njegovega obilnega in vsestranskega delovanja iraenovala častnim občanom. L. 1883. je Njegovo c. kr. apost. Veličanstvo presvetli cesar Frančišek Jožef I o svojem potovanja skozi Cerklje izrecno priznal Vavknovo obilno delovanje pri občini, šoli in cerkvi ter ga odlikoval z zlatim križcem za zasluge. Ako se ozrerao na vsa ta dostojanstva in opravila, katera je zvrševal Vavken v svoji novi domačiji, v CerkIjah, kamor je bil on, kakor se je baje večkrat sara izrazil: «Vse svoje imetje prinesel v robcu", moramo priznati, da je delal s svojirn vsestranskim trudom, prizadevanjem in uspebi učiteljskemu stanu toliko easti in da je združil v eni osebi toliko odličnih poslov in služeb, kakor koraaj še kdaj kateri učitelj našega naroda. Kakor je bil pokojni Andrej Praprotnik v duševnem oziru in literarnem delovanju, tako je bil zopet Vavken po drugi strani res pravi Bunicum" tned slovenskim učiteljstvom. Po 35 službenih letih kot učitelj je stopil 1. 1893. v stalni pokoj, vendar pa je ostal uciteliem še vedno zvesto-udani sobrat. Kdor ga je osebno poznal, vsaketnu se je priljubil; torej je imel v vseh stanovih zelo veliko prijateljev. To je posebno živo kazal tudi njegov pogreb, ki se je pač vrsil na žalno-veličasten način. Izraed odličnih dostojanstvenikov so se ga vdeleževali: iz Ljubljane visokorodni gospod župan Ivan Hribar; iz Kranja: visokorodni gospodje dr. M. Gstettenhofer, c. kr. okrajni glavar; A. Zumer, c. kr. okrajni šolski nadzornik; J. Hubad, c. kr. gimnazijski ravnatelj; K. Šavnik, župan; mnogo gg. županov iz okraja; 12 čč. gg. duhovnikov, ranogo gg. sobratov-učiteljev, ki so ginljivo-lepo s svojim ubranim petjem pred doraačo hišo, v cerkvi in ob grobu pokazali, kako drag jira je bil pokojni sobrat. Da je tudi vsa šolska rnladina in neštevilno ljudstvo spremilo svojega nekdanjega g. učitelja. oziroma občinskega predstojnika na zadnjern potu, je uinevno ob sebi. V marsikakem očesu se je zablisketala svitla solzica, ko je sprejemala hladna zemlja v svoje krilo truplo vrlega moža. Blag rau spomin! — Jos. Levičnik. Iz logaškega okraja. — Naša letošnja okrajna učiteljska konferencija se bo vršila v dan 15. rožnika t. 1. v Cerknici. Razgovarjalo se bo o praznovanju cesarjeve petdesetletnice in pa o prostoročnem risanju. S konferencijo bo združena tudi prostovoljna razstava pisraenih in risarskih izdelkov, deških rokotvornih in dekliških ročnih del, kakor tudi praktičnih učil, ki so jih izumili ucitelji sami. Po zborovanju si bo učiteljstvo ogledalo svetovnoznano jezero, a drugi dan pa izleti tukajšnje učiteljsko društvo v romantično Predjarao, kjer se bo vršil tudi društveni občni zbor. Na svidenje, tovariši in tovarišice iz logaškega in bližnjih krajev postojinskega okraja, v dan 16. rožnika t. 1. v zgodovinskem gradu v Predjami! , —k. __ Goriškega po prvern četrtku po Veliki noči leta 1898.*) — Srečno srao ga dočakali. PrLšel je bil tisti napovedani četrtek, prišlo je tisto napovedano zborovanje našega društva. Prešlo je tudi — brez posebne nesreče, četudi se je napovedoval grom in peklo. Predsednik našega društva je moral spoznati, da je za nekaj skušen starejši. S solzami v očeh se je zagovarjati poskušal, a ni hotelo iti in tudi ni šlo. Napravljena je bila zaupnica, katera pa je obtičala nekje pod klopjo Zalostno za našega predsednika pa je dejstvo, da ga nehote bijejo njegovi najožji somišljeniki. Res je, gospod predsednik je dober mož, škoda je, da padajo na njegovo cestitljevo glavo taki ,,napadi"; glavo rau prizanašajte, dajte mu jih raje na raoona pleča, katera so še vedno v dobrem stanu. Iz rešpekta pred njegovo sivo brado nočemo rešetati podrobno njegovega zagovora, ki je bil bolj obtožbi podoben. Tako žalostne vloge še ni igral, kakor napove danega dne. Sam si je kriv, da je pripravljena zaupnica obtičala pod klopjo. Nismo proroki, a vendar z gotovostjo lahko trdimo, da niso daleč časi, ko se bode na Goriškem splošno preklinjevalo, da učiteljstvo ni imelo na čelu pravega moža. Dragi gospod predsednik, ali Vam je tako vseeno, da bodete nosili prokletstvo na sebi rnesto blagoslova?! Poznamo Vas, da ste poštenjak, torej roko na srce in trezno premislite naš in svoj položaj in storite prostovoljno to, kar spoznate za pravo— za učiteljstvo, ,za revno, ubogo učiteljstvo. Toliko naj zadošca na irne g. predsednika. Kar pa zadeva njegove trditve, da bi bilo društvo pod njegovirn vodstvorn zadostno delovalo, to je gorostasna neresnica, katere nisino pričakovali. Vprašamo le ponovno: Kje so koraki proti ,,pons asinorum", proti Ebenhoohovemu šolskemu predlogu; kaj se je storilo, da bi zastopnika v okrajnem šolskera svetu vršila svojo dolžnost; kaj za primerno zboljšanje žalostnega gmotnega stanja?! Dovolj. Škoda besedi, ker pomagajo toliko, kakor bob ob steno metati. Zborovanje našega društva je očitno pokazalo. da se bližajo časi, ko se zjasne vremena tudi tned goriškim učiteljstvom. Koj po predsednikovera govoru se je oglasilo več tovarišev, kateri so brez namena metali žerjavico na glavo predsednikovo in njegovih pobočnikov. Gospod A. M. je bral take levite odborniku našega društva in obenem našemu nzastopniku" v okrajnem šolskem svetu g. A. P., da kaj takega še ni doživel kateri učitelj na Goriškem od svojega tovariša. S pričarni je bil pripravljen dokazati rau: prav navadnega ovaduštva; šuntanja in zaničevanja farizejskega tovarišev proti tovarišu; da med pridigo v cerkvi izprašuje svoje pevce o tem, kar so tned tednom izvohali o bližnjem tovarišu učitelju, katerega je postavil pod njih nadzorstvo; da je navdihnil pritožbo na deželni šolski svet proti istemu učitelju. Zaradi vsega tega in enakega je predlagal g. M., naj učiteljsko društvo stori, kar je potrebno proti takemu zastopniku. Napadeni g. A. P. ni imel drugega ugovora kakor: ni res; a na obrazu se rau je poznalo, da je dobil že davno zasluženo lekcijo. Radovedni smo, ali ima sedaj še toliko predrznosti, da obdrži obe častni službi. In naš g. predsednik ni irael k temu drugega dostaviti, kakor da bi bilo prav, ako bi se nasprotnika pobotala. Zaman! Vsak nepristranski predsednik bi bil storil svojo dolžnost ter naravnal, da se zadeva pojasni ter potem ukrenil potrebne korake. Takega zastopnika ne srae imeti še dalje učiteljstvo ne v odboru svojega društva, ne v okr. šolskem svetu; sicer ostane neizbrisljiv madež na njera. To so naše razmere, da se Bogu smili! Na obrazu se je bralo navzočemu učiteljstvu, da soglaša z g. M.; marsikdo je pozneje izrazil: Tudi jaz bi bil lahko kaj povedal, a ni bilo potrebno, zakaj dovolj je bilo. Izjavljamo še, da prihodnjič se nadaljuje, ako ne bode to zadoščalo. Grmelo je torej, a ravno od na- •) Zaradi tesnega prostora zakasnelo. Uredn. sprotne strani, od katere je bil grora napovedan. Strele so švigale, in ozračje se mora zjasniti. Koj po tej nevihti je sprožil g. Leopold Furlani kaj važno vprašanje, katero se je že omenjalo v cenjenem nUčiteljskem Tovarišu", narnreč: ,,Kako stojimo s političniin društvom ^Sloga" v Gorici? Gospodu predsedniku, ki je bil v minulern letu odbornik istega društva ter nekak zastopnik učiteljstva, se je poznalo na obrazu, da mu je to vprašanje kaj neljubo. Znano je namreč, da je vršil svojo dolžnost pri »Slogi'' ravno tako kakor jo zanemarja kot predsednik našega društva. Tako mojstersko se je držal, da ga je ,,Sloga" kot peto kolo pri vozu odstranila ter ga ni več predlagala v novi odbor. Gospod Furlani je predlagal in občni zbor je predlog sprejel, da se izreče »Slogi" nezaupanje. Gospod predsednik pa je čutil, da nezaupnica gre njemu kot našemu zastopniku v odboru -Sloge" ter se je nekako zagovarjal, da ni mogel hoditi redno k odborovim sejam, katere so bile veckrat ob urah, ob katerih je bil zadržan. Še rnarsikaj takega bi bilo prišlo na razgovor, ako bi ne bil g. predsednik postavil v razpravo druge točke dnevnega reda, za katero pa ni bilo posebnega zanimanja. Posameznih predlogov, kot zadnje točke, se ni stavilo, ker navzoči tovariši niso tnogli več vztrajati ter so silili na zrak. Znamenja kažejo, da se bodo vremena zjasnila: dal Bog in sreča junaška!