397
Strosmajerjev govor
pri otvorenji galerije slik v Zagrebu 9. u. m.
Prečastite gospe! Spoštovana gospoda in prijatelji! Kakor red zahteva,  bi Vam moral sedaj prečitati svoj
na današnji dan pripravljen govor; toda naj se mi ne zameri, če tega ne storim , kajti jaz nisem govornik te vrste, pač pa nekak improvizator, ki pove, kar mu ravno na jezik pride.
Jugoslovanska akademija ima navado, vsako leto ob tem času napraviti shod, kjer se prerešetuje delovanje in postopanje njeno v teku minulega leta. Hvala Bogu, naša akademija sme se z mirno vestjo in ponosom ozirati na preteklost svojo. Čuvala nam je našo čast in našo slavo, kar je spolnovala z nečuvano marljivostjo in silno požrtovalnostjo , kar nam priča veliko število znanstvenih knjig po njej izdanih. Kakor skrbna mati, goji ona z enako ljubeznijo filozofija, zgodovino in naravoslovje, s čemur si je tudi uže ljubezen vseh omi-kancev pridobila. Iz zgodovine nabrala je dogodke po domačem polji, ki bodo prednikom na slavo, nam in potomcem pa na korist. Sad vsega tega priznanja vrednega delovanja akademije je zgodovina hrvatskega naroda, spisana od moža (Smičiklas), katerega poleg temeljite učenosti krasi tudi skromna ponižnost. Pozdravljam ga iz celega srca kot najmlajšega akademika!
Gledć našega narodnega jezika, čegar blagoglasje se po vsi pravici sme z onim laškega jezika meriti, akademija tudi uže lahko odlično delo pokaže. Slovar namreč pričela je izdajati, ki nam bo prav v pravem pomenu besede „monumentum aere perennius" (spominek bolj trajajoč nego bi bil iz grude vlit). Če tudi so misli o delovanji akademije jako različne, nič ne de, vsem še Bog ne vstreže.
Francoska akademija bila je ves čas kraj, kjer so se družili največi učenjaki, in vendar so ljudje, ki jih ne priznavajo za take. Moja misel je pa ta, da je ona še dandanes največji hram učenosti in najpomenljivejši znanstveni zavod na svetu. Ce se ji je toraj i pri nas ugovarjati jelo, bili so temu ugovarjanji prav izvestno najčistejši nameni povod, da bi se ravno to, kar po mislih nekaterih še ni dobro, popravilo. Sploh ima veda pri nas silno težavno stališče, ker se mora riti skozi bedo in pomanjkanje našega naroda; zarad tega tudi le enega nimamo , kateri bi svoje vednosti edino le znanstvenemu delovanju posvetiti zaraogel. Ni ga še bilo do sedaj moža med nami, da bi bil spisal knjigo, katera bi bila vse druge prekosila.
Akademija praznuje danes in se raduje svojih pridobitev. Iz tega namena sklicala se je seja. Ob enem blagoslovilo se bode poslopje, katero si je ona za svoje potrebe postavila. O naj bi še veliko takih poslopij dvignjlo se iz tal glavnega mesta Zagreba.
Častita gospoda! Moj prijatelj spominjal se je žalostnega dogodka, ki nas je prehitel pred štirimi leti v našem prelepem glavnem mestu. Bog včasih narodom hude in britke skušnje naklada, toda kar z eno roko vzame, stokrat z drugo povrne. Glejte ga Zagreb, dvignil se je iz razvalin, kakor tič Feniks iz ognja, pomlajen, ozaljšan in lepši, kakor je bil! Hvala v tem oziru gre presvitlemu kralju Francu Jožefu. Prvi je bil on, ki je prihitel hrvatskemu narodu na pomoč, narodu, ki je bil uže od nekdaj najlojalnejši narod, kar se jih druži pod mogočnim žezlom avstrijskim, ter je to svojo uda-nost in zvestobo uže sto- in stokrat kralju dokazal. Nihče toraj nima pravice, očitati mu nelojalnosti! Darilo, katero je presvitli kralj akademiji toraj naklonil, je bilo v resnici kraljevo!
Hvala pa tudi naši deželni vladi, katera je ob času bana Mažuraniča mnogo pripomogla, da se je poslopje akademiji sploh staviti začelo. Zatoraj rečem: oblast je lepa in velika reč na svetu. Blagor mu, komur jo je Bog podelil in spoštuje naj jo in ceni kakor božje darilo. Bog naj toraj vlado blagoslovi, da bi taista nikdar ne zamenjala svoje oblasti s strastjo.
398
Prav lepa zahvala spodobi se pa Zagrebu samemu, ne morda, ker je v sijaj nem sprejemu moje osebe častil in slavil znanost, temveč, ker taisto povsod krepko in po svoji moči podpira. Zagreb je prepustil najlepši prostor znanosti in umetnosti brezplačno, za kar mu bodi prav posebna zahvala.
Hvala tudi bratom Slovencem, ki so prišli vdeleže-vati se slavnosti in so s tem sijajno dokazali, da mala reka ne more nikakor ločiti  sinov ene in iste matere!
Hvala predsedniku akademije, čegar požrtovalnost in marljivost pospeševali ste dovršitev stavbe. Hvala tudi obema arhitektoma Schmidtu in Bolletu!
(Dalje prihodnjič.)
405
Strosmajerjev govor
pri otvorenji galerije slik v Zagrebu 9. u. m.
(Konec.)
Druga slovesnost, ki jo danes tukaj imamo, je otvoritev galerije slik. Vsakdo, posebno pa vsak duhovnik napravi naj vsak dan svojo oporoko. Ju z sem jo uže napravil. Sklenil sem z življenjem in zdi se mi, da je svet sklenil z menoj. Zadosti dolgo vžival sem lepoto galerije; mnogo srečnih ur preživel sem v sredi teh umotvorov, v katere sem svojo dušo potapljal ozirajoč se v davno pretekli čas, v kojem se je gojila umetnost. Iz celega srca izročam to svojo zbirko narodu, v čegar sredi sem se rodil.
Škof na to omenja raznih šol, ki so v zbirki zastopane, v dolgem, jako zanimivem govoru povdarjajoč nekatere posebno imenitne eksemplare. Ljudstvo pa ga je poslušalo, da niti trenilo ni, le brezkonečni „živio"-klici in druga odobravanja pretrgale so včasih nit govorniku, ki jo je pa takoj zopet poprijel, kakor hitro se je vihar odobravanja polegel. Ko je škof omenjal nekega molitvenika iz 15. veka, ki ie veljal 10.000 gld. in je sedaj svojih 100.000 gold, vreden, kojega je tudi akademiji podaril, je bilo gromovitih „živio"-klicev toliko, da jih ni hotelo konec biti.
Na to ie škof rekel: So ljudje, ki pravijo: „Ej, ta škof vtaknil je mnogo denarja v akademijo, univerzo in v galerijo slik; kaj hoče to narodu, ki trpi bedo in si-romaščino,  glad in žejo!    S tem denarjem bi bil narod
406
v gmotnem oziru lahko izdatno podpiral! Narod se bliža pogiuu, škof pa le znanstvene zavode podpira! Saj človek ne obstoji le iz neumerjoče duše, temveč tudi iz telesa, katero prav mnogo zahteva. Takim, ki tako govore , bi jaz pač svetoval, naj nekoliko pogledajo po vzrokih, zakaj da se našemu narodu slabo godi. Blaga je skrb za telesni blagor naroda, plemeniteja pa je vendar skrb za njegov dušni blagor, kajti od duševnih zmožnosti zavisi gmotni napredek!
Najbolj učen pisatelj sedanjega časa o narodnem gospodarstvu, in moj prijatelj Lavalette, čegar dela pač zaslužijo, da bi se v hrvaščino prevedla, zapisal je taistim na čelo: „Narod, ki zgubi vero v Boga in na svojo moč, nima prihodnosti!" Da, da, gospoda moja, pomanjkanje idealizma vstvarilo je sedanje socijalne razmere. Narod se šest dni muči, da sedmi dan zaslužek zapravi, namesto da bi ta dan po božji zapovedi počival, ter si blažil srce in duha! Stvarnik vložil je nagon v vsako bitje in v vsak narod , katero ga sili, da se ohrani. Vsak narod, ki v dnevih izkušenj ne zgubi poguma, ki se s ponosom bojuje za svoje pravice, za svoj obstanek, za svojo prostost; narod, pravim, ki se je odločil ali prosto živeti ali pa slavno poginiti: ne more zginiti! Mora mu napočiti zora slobode! Narod, ki se tega zaveda in ima trdno voljo, neiztiran dospeti do svojega smotra, mora si vgladiti pot do sreče, do slobode!
Dalje so nekateri vprašali, zakaj da se ne brigam za narodne šole. Pripoznavam imenitnost in pomen ljudskih šol, izgojiteljice naroda so, kateri nam je ravno najslavnejše može porodil; dvignili so se večinoma spod ubožne koče. Ponosen sem, da sem se sam dvignil iz takega ozračja. Kolikor se ravno da, podpiram tudi ljudsko šolstvo v svojem področji in nikdar mi ne bode žal za žrtve, ki sem jih na žrtvenik narodnega šolstva položil. Le za onih 40.000 gold., ki sem jih priložil k ustanovitvi Djakovskega bogoslovja, podala se mi je črna zahvala od ljudi, ki si usojajo še dandanes prvo vlogo igrati v javnosti-
Za svojo dolžnost si smatram, narodno šolstvo ravno tako gojiti, kakor sem se namenil, učenost podpirati, kajti učenost je moč, po kateri se dojde do slobode. Pravo slobodo pa je treba prav ocenjevati. Kar je enemu prostost, je drugemu hlapčonstvo. Zatoraj presrčno želim, da bi nam narod rodil, kolikor mogoče učenjakov in da bi jih ravno tako spoštoval, kakor vojaka, duhovna! Moja želja je, da bi si naša mladina edino prizadevala, doseči kak sedež v akademiji znanosti.
Presrčno nadalje želim, da se nam univerza skoraj popolni; to zahteva sijajno ime, ki ga ima čast nositi naša univerza. To zahteva njeno bitje. Nadalje želim, da se bogoslovna fakulteta ne loči od druzih fakultet. Tudi avtonomija akademije in univerze mora se varovati. Vednost mora ostati prosta! S tem pa nečem porušiti organične zveze med vlado in univerzo; ne, še tesneja naj taista postane in med obema naj se napravi razmera, kakor je ona med materjo in hčerjo! Obiska-vajočim galerijo slik, sililo se Vam bode vprašanje na jezik: „Zakaj li nam je škof samo slike svetnikov nakopičil?" Ako je to napaka, je napaka časa. V srednjem veku porajtali so ljudje mnogo na vero in umetniki slikali so več svetnikov, kakor pa posvetnih podob. Dati sem Vam pa hotel ob enem izgled, da si znanost in vera nikakor ne nasprotujete. Obe ste lesketajoč odsev enega solnca. Vera in znanost gojila se bo na naši akademiji v enaki meri. Konečno izročam akademiji v spomin današnjega dneva zlato in sreberno svetinjo, kateri ji je poslal Nj. Svetost papež Leon XIII., ki je prijatelj Jugoslovanom.