170
kronika Časopis za slovensko krajevno zgodovino 24 1976
PRISPEVEK K PROBLEMATIKI PREGANJANJA KOROŠKIH SLOVENCEV
PO PLEBISCITU
TONE ZORN
Znano je, da je po koroškem plebiscitu
10. oktobra 1920 tako ali drugače zapustila
Avstrijo vrsta slovenskih učiteljev, duhov-
nikov in delavcev. Lojze Ude piše, da se je
takrat preselilo v Jugoslavijo 61 slovenskih
učiteljev, domačinov ali takih, ki so bili v
službi na Koroškem že ob koncu prve sve-
tovne vojne.' Poleg njih je po Udetu odšlo
iz Koroške še »okrog« 30 slovenskih du-
hovnikov- ter vrsta slovenskih delavcev;
značilen je še podatek, da so bili odpuščeni
vsi zavedne j ši slovenski železničarji in de-
lavci, zaposleni na progah Podrožca—Beljak,
Celovec—Podrožca—Borovi j e ali Celovec—
Sinča vas—Pliberk—Železna Kapla, medtem
ko je ravnatelj boroveljske železarne odpu-
stil 70 Slovenskih delavcev, o katerih se je
izvedelo, da so 10. oktobra glasovali za Ju-
goslavijo.ä Nadrobnejši pa so o takratnih
diskriminacijah koroških Slovencev podatki
v verbalni noti poslaništva kraljevine SHS,
izročeni republiki Avstriji dne 19. julija 1921.
Po njih so oblasti odpustile iz učiteljske
službe 58 slovenskih učiteljev in učiteljic,
dalje je cerkvena oblast odpustila 28 duhov-
nikov, 30 pa prestavila, 4 osebe so izgnali, 11
oseb sodno preganjali, 14 oseb pa je bilo
prizadeto z »nasilnim aktom«.*
Naj sliko, kot jo kaže dosedanja literatu-
ra, izipopolnimo z nekaterimi opozorili ar-
hiva jugoslovanskega ministrstva za trgo-
vino in industrijo.^ Tako izvemo, da je me-
žiški rudnik v času od plebiscita pa do maja
1921 zaposlil 78 novih delavcev, od tega ve-
činoma begunce iz Koroške. Na vprašanje,
ali lahko rudnik zaposli v Borovljah od-
puščene slovenske delavce, je uprava rud-
nika opozorila, da lahko zaradi stanovanjske
stiske zaposli le samske delavce.' Dostopna
dokumentacija opozarja, da je v (tem pri-
meru šlo za 11 delavcev, ki jih je v tistem
času odpustila boroveljska Kärntner Eisen- u.
Stahlwerk Gesellschaft. Slo je za slovenske
domačine, zaposlene v tovarni 5 do 40 let,
vzrok za njihovo odpustitev pa naj bi bila
v času jugoslovanske uprave plebiscitne cone
A njihova pripadnost Jugoslovanski stro-
kovni zvezi. Značilno je, da je boroveljska
tovarna namesto njih zaposlila pripadnike
plebiscitnega volkswehra," opozoriti pa je
treba tudi, da so odpustitev slovenskih de-
lavcev zahtevali tamkajšnji nemški delavci.*
Končno se je državni nadzornik mežiške-
ga rudnika 1. maja zavezal zaposliti odpušče-
ne samsike delavce iz Borovelj. Še pred tem
pa je predsedstvo deželne vlade za Slovenijo
skušalo najti zaposlitev za del odpuščenih
Borovčičev v drugih železarskih podjetjih
Slovenije. Ob tem je poverjeništvo za no-
tranje zadeve predlagalo zaposlitev poroče-
nih slovenskih delavcev v jeseniški železar-
ni."
Vzporedno s to akcijo je bila dana suge-
stija, naj se ob tem odpusti ustrezno število
na Koroško pristojnih delavcev nemäke na-
rodnosti ter na njihovo mesto zaposlijo od-
puščeni slovenski delavci.'" Predsedništvo
deželne vlade za Slovenijo je 21. februarja
1921 še naročilo, naj se kot odgovor na odpu-
ste slovenskih delavcev na avstrijskem Ko-
roškem »perlustrirajo« podjetja, last av-
strijsko-nemškega kapitala v Sloveniji, ter
odpustijo ali izženejo vsi delavci nemške
narodnosti, pristojni na Koroško. Naročilo
še posebej opozarja na potrebo takega »či-
ščenja v Mariboru in okolici«. Kolikor je
znano, so v ta namen na Jesenicah pripravili
listo tistih nemških Korošcev, ki bi jih bilo
treba odpustiti kot odgovor na koroško po-
stopanje s slovenskimi delavci. Iz poročila
vladnega komisarja Jerneja Andrejke je tu-
di videti, da so bili delavci jeseniških obra-
tov na Dobravi in Javornilku skoraj sami
Slovenci, medtem ko je bilo v obratih na
Savi tudi nekaj Nemcev. Iz poročila še iz-
vemo, da so bili na Dobravi in Javomiku
nižji uradniki Slovenci, nasprotno pa so bili
na Jesenicah in na Savi tudi nižji uradniki
skoraj v celoti Nemci. Doikumentacija še opo^
zarja, da so se nemški uradniki pričeli v no-
vih razmerah učiti tudi slovenščine.
Med vprašanja, zajeta v tem članku, spada
tudi poseben odlok koroške deželne vlade iz
decembra leta 1920, po katerem so morali
obiskovalci južne Koroške iz Slovenije imeti
poleg avstrjskega vizuma še posebno pri-
voljenje koroških deželnih oblasti. S tem naj
bi se po koroškem prepričanju preprečevala
protinemäka dejavnost v deželi. V dostopni
dokumentaciji najdemo več kot zanimiv pri-
mer izgona jugoslovanskega državljana, ki
je službeno obiskal Boro vi je. Šlo je za us-
lužbenca Ljubljanske kreditne banke, ki ga
je vodstvo banke poslalo v svojo boroveljsko
podružnico (njeno delovno področje je zaje-
malo tudi Celovec), da bi uredil odprto vpra-
kronika Časopis za slovensko krajevno zgodovino 24 1976
171
sanje uprave celovških zgradb, ki so bile v
bankini lasti. Vendar so celovške oblasti
obisk odbile; o tem je banka obvestila pri-
stojne in ob tem zahtevala, da naj naše ob-
lasti ravnajo podobno z nemško-avstrijskimi
denarnimi zavodi v Jugoslaviji.
Značilno je, da je predsedništvo deželne
vlade za Slovenijo ocenjevalo celovško od-
klonitev za »nov slučaj kršitve mednarodnih
pravic in zlohotnega ravnanja z uglednimi
jugoslovanskimi državljani«. Pri tem je zato
predlagalo, naj trgovinska in obrtna zbor-
nica protestirata pri celovški zbornici ter
naj zagrozita z represali j ami proti koroškim
trgovcem. Prav tako naj ljubljanska zbor-
nica predlaga ministrstvu za trgovino, da
naj v prihodnje odkloni koroškim delavcem
in »interesentom« »vse prošnje za katerekoli
trgovske ali obrtne pravice ali koristi v Ju-
goslaviji«.i2 Se posebej pa je predstavništvo
naročilo pripravo »primernih represalij« pri
ustanavljanju podružnic nemško-avstrijskih
denarnih zavodov v Sloveniji.^^
Drug tak primer je bil izgon radovljišikega
trgovca L. Fürsagerja, ko je tik po s,prejetju
omenjenega celovškega odloka obisikal Bo-
rovlje, ne da bi ga Avstrijci pri izdaji vizu-
ma nanj opozorili. Tudi njegova pot je bila
službene narave, saj je nameraval obisikati
kot član nadzornega odbora ter solastnik
Prvo orožno tovarniško družbo P. Wernig
z.O.z, ki je bila od leta 1907 dalje v rokah
slovenskega kapitala. Vendar so ga aretirali
že dan po prihodu na Koroško (29. januarja
1921), denarno kaznovali ter preko Štajerske
izgnali v Jugoslavijo. V Celovcu so mu tudi
uničili avstrijsko vizo.'* Tako kot v primeru
Ljubljanske kreditne banke je predsedništvo
deželne vlade za Slovenijo tudi to pot za- i
htevalo uvedbo »represalij« »proti nemškimi
trgovcem in interesentom iz Koroške«, saj
zadevni protesti proti celovškemu ravnanju
nič ne zaležejo.'' '
OPOMBE
1. Ude navaja po literaturi še dva podatka:
po enem naj bi bilo 32 in po drugem 57 takih
učiteljev. Imenski spisek 33 odslovljenih učite-
ljev objavlja Tone Zorn v članku Koroško uči-
teljsko glasilo in slovenska manjšina, Kronika,
1973, št. 1, 28. — 2. List Glas pravice jih je 21.
januarja 1921 imensko naštel 25, drugi podatki
pa pričajo o nad 30 preseljencih. — 3. Lojze Ude,
Po plebiscitu 10. oktobra 1920 — Kärntner
Heimatdienst, Heimatbund, Zbornik Koroške,
Ljubljana 1959, 77—78. — 4. Hanns Haas, Kärnt-
ner Slowenen — Geschichte als politische Infor-
mation, Zeitschrift, 1975, št. 3, 90; kolikor more-
mo presoditi, v noto povzeti podatki o diskrimi-
nacijah Slovencev ne govore o odpuščenih de-
lavcih. — 5. Arhiv Slovenije, predvsem fascikel
6. Na gradivo me je opozoril dr. Jože Som, za
kar se mu najlepše zahvaljujem. — 6. Dopis z
dne 26. aprila 1921. — 7. Volkswehrovci so bili
pripadniki oboroženih avstrijskih prostovoljnih
oddelkov iz časa plebescitnih bojev; dopis po-
slovalnice za begunske zadeve v Guštanju z dne
25. februarja 1921. — 8. Dopis vladnega komi-
sarja Jerneja Andrejke ministrstvu za trgovino in
industrijo, oddelek Ljubljana. — 9. Dopis z dne
12. junija 1921. — 10. Dopis predsedništva de-
želne vlade z dne 16. marca 1921. — 11. Dopis
Ljubljanske kreditne banke z dne 15. februarja
1921. — 12. Dopis z dne 25. februarja 1921. — 13.
V tekstu cit. dopis z dne 21. februarja 1921. —
14. Poročilo L. Fürsagerja z dne 19. februarja
1921. — 15. Dopis z dne 25. marca 1921.