LJUBEZEN.
Tisočletij sanja te je objemala, tisočletij besede so se ti bližale, tisočletij noči so te križale, tisočletij srca ob tebi so se vnemala, o ljubezen.
Tisočletij sanjo živim, tisočletij besede živim, tisočletij noči živim, v plamenih tisočletnih src gorim, o ljubezen,
SFINGA.
Tisočletij sanjo slutim,
tisočletij besede slutim,
tisočletij noči čutim,
plamene src bodočih tisočletij čutim,
o ljubezen.
O ljubezen:
Kedaj te sanja ne bo objemala,
kedaj se ti besede ne bodo bližale,
kedaj te noči ne bodo križale,
kedaj se srca ob tebi ne bodo vnemala
kedaj, o ljubezen?
Večkrat me zdolgočasi naš čas
in grem in odpiram piramide in mumije budim
in ž njimi govorim jezik, ki je blizu.
Ime mu je Sfinga: človek.
Oči ima — daljo merijo iz biti v Biti: dolga pot.
Oči ima — daljo merijo na znotraj: dolga, dolga pot.
Vprašam se: kedaj okameni zver štirih nog: meso, vprašam se: kedaj bo v eno samo pot zamišljeno
človekovo oko — Skozi saharo življenja divja vihar: Nikdar, nikdar!
MISLI V ROJSTNI NOČI.
Nocoj — nocoj ne vem, da jočem in ne vem, da živeti hočem. Drugi vedo
in vedo za novo zvezdo, ki je prišla
na nebo.
Prešla je noč in jutro vzžarelo:
veselo
se drami
solnce za gorami —
jaz vem, da sem.
Poldan. V solnce gledam — pogled je mračan: Za svoja leta starega sveta ne vidim nikjer. Čakam, da pride večer: v njem naj svet vzžari
in se vtrne in pade skozi megle črne v mojo roko — v njej se vgasi v spoznanje globoko visoko: Večnost.
Jos. Lovrenčič.
<©>    96    «©>