Kako so bile lepe sanje, lepi spomini ...      j
Spisal Andrej Rape
\ na velikopomembna noč je že zopet tu.
Čarobna noč! TisoČ in več let je minilo od prve božične noči, in vendar se vračaš še sedaj z isto tajnostjo kot nekdaj. Bilo je nekdajl . . . Mrzla zima je vladala okolo in okolo. Nad hlevcem, kjer se je  narodil  naŠ Odrešenik, je  trepetalo tisoč zvezd . . .
V mrzlem hlevcu leži naš Zveličar, naš kratj,   naš Bog,   in poleg njega kleČi njegova mati z rednikom Jožefom.
-Sm    216   ¦«-
>Slava Bogu na višavi,« začujejo na pasi preprosti pastirji, ki radostnih lic hite pozdravljat kralja vseh kraljev, svojega Boga . . .
V take misli vtopljen sedim v domači hiši poleg osivelega deda, ki nepremično zre predse. »Tu ste zopet, spomini nekdanjih radostnih dni, tu si, doba, ki sem jo preživel kot dete . . .« vzklikam.
Nekdaj je bilo ... Bil sem dete ter sedel v naročju dedovem, ki mi je pravil o pomenu nocojšnje noči. Prisluškoval sem milim glasom stare babice, ki mi je pravila o nenavadnih stvareb, ki se dogajajo to noČ zunaj pri potoku ob cesti, v hlevu pri živini, o nje govoru, o pomenu tajnostnega Šepetanja bisernih valčkov. O, kaj sta mi vse pravila ded in babical
Blažena detinska leta! AH si naj želim nazaj ? Ne! Čemu? Saj bi bila ta želja brezuspežna.
In vendar sem ob teh trenutjih tako mlad!
Tesno mi je tu v koči, jako tesno. Ven moram v to božjo noč.
Še je gledal ded zatnišljeno predse, še je molila ob jaslicah babica, in jaz sem hitel ven, hitel na božji zrak . . .
Iz stolpa so zabrneli zvonovi ter se razlili po tihi vasi, po jasni sveti noči. Ozrl sem se okolo. Kak pogled! Kot prsti božji so se dvigali okolo in okolo zvoniki cerkva po bližnjih holmih, iz katerih je v glasu zvonov odmevalo: »Slava Bogu na višavah!« Častili so ti zvonovi Njega, ki je prišel iz nebeške svoje stolice.
Hitel sem dalje v noč. Pražnje je opravljena vsa priroda. Tisoč svetil zre nanjo ter se Ijubko spogleduje s kristalnimi, sneženimi biseri, ki žare v njihovetn razkošnem svitu tako skrivnostno, tako milo . . .
Vrsta se vrsti za vrsto božičnih dreves, nakičenih s krasom, kakrŠnega more tem drevesom dati samo priroda, s krasom, ki more le nocojŠnjo noč biti  tako lep, tako Čaroben.
Po cerkvah je oddonel zadnji glas v slavo božjo, po vasi je ugasnila svetilka za svetilko. Le tam koncem vasi Še brli luč pri znamenju, in v hiši poleg njega gore sveče.
Nehote sem pristopil bližje pod okno. Kak slikovit pogledl
Velika miza, pogrnjena z belim prtom, na nji trije hlebi poprtniki, na steni poleg nje v kotu jaslice, a pred njimi na kolenih 'dete . . . Ljubko je sklepalo to dete nedolžne ročice ter zrlo sanjavo v božje dete v hlevcu in premikalo rožna ustna -- molilo je . . .
Ob njem pa je stal ded. SkljuČena mu je bila postava, častitljivo glavo mu je pokrival sneg belih las.
NepremiČno je strmel v dete s sklenjenimi rokami. Kaj li je mislil? Morda je mislil, kako hitro poteka čas, morda, kako kratek je pot od zibeli do groba ? Ali je molil, ali mislil na ono jasno dobo, ko je tudi on kot to dete sedaj klečal pred jaslicami z nepopisno srečo v mladem srcu ? Kdo ve ?
Nisem se mogel ganiti izpod okna. Zamaknjen sem strmel v ta divni prizor . . .