Daj nam danes naš vsakdanji kruh Učiteljstvo še vedno prihaja na zborovanja svoje stanovske organizacije. Mnogo, vedno več je razlogov za to, vsaka pot na sestanek tovarišev je spremljana po globokem hrepenenju, vplivati z vzajemnim nastopom, s skupnim krikom po odpomoči, na potek svoje usode. Že dolga leta se vrše te procesije na kraje učiteljskih zborovanj in to po vsej državi. Skupni krik se izgublja vso to dolgo dobo v gluho lozo. Koliko varanega optimizma, koliko razočaranj in strtih upov! Koliko razlogov, da bi morali že enkrat obmolkniti, da se pogreznemo v nemo bol, da ne kričimo y svet, ki nima organa za naše gorje! To je govor razuma, beseda ponosa. A potreba prevpije razum, potepta ponos. Izroči človeka bedi in stiski — in zastrl si mu razum, zlomil mu ponos, onečastil si njegovo človeško dostojanstvo ter ga predal instinktom. In zato klici ne prenehajo, ponavljajo se marveč z vse večjo vehemenco. Beda stopa v učiteljske domove. Razpoloženje ljudskih vzgojiteljev je natančno tako, kakor bi si ga merodajni činitelji ne smeli želeti. S službenimi leti rastejo izdatki za vzdrževanje družine. Ne rastejo pa sorazmerno uradniški prejemki. Nove, težko pričakovane povišice, ki so navadno že anticipatno obremenjene, se paralizirajo z nepričakovanimi redukcijami. Tako se neprestano stopnjuje nesorazmerje med prejemki in izdatki. Nastali primanjkljaji se krijejo s posojili, za katere že naprej vemo, da jih z rednimi dohodki ne bomo mogli plačevati. Uradništvo postaja najslabši plačnik in upniki si morajo vedno češče pomagati z rubežnijo uradniških plač. Računski oddelek banske uprave bi mogel radovedni javnosti postreči v tem pogledu s pretresljivimi podatki, za katerimi se skrivajo žaloigre neštetih uradniških družin. Poleg teh direktnih dolgov roetejo v ne dogled razni obročni dolgovi. Z lučjo o belem dnevu bo treba kmalu iskati uradnika — družinskega očeta, ki bi mogel sebi ali družini preskrbeti novo obleko, ne da bi se zatekel k plačevanju na obrokc. Tako se mu s podraženjem blaga, ki je nujna posledica vsakega kupovanja na obroke, avtomatično niža nje_ova že itak nizka in z raznimi odtegljaji okrnjena plača. Pa tudi ta žrtev mu ne pomaga, da bi se oblačil vsaj stanu primerno, kajti premnogokrat je tako kupljena obleka, ki mora biti slabe kakovosti, prej nerabljiva kot plačana. Nič čudnega, če nam je poskus, doseči v številkah samo učiteljske dolgove v dravski banovini, dal zaslutiti fantastično vsoto kakih petnajstih milijonov. Kdo naj pri takem stanju še misli na duševno hrano, na nadaljno svojo izobrazbo? Kje je danes slovenski izobraženec, ki bi si mogel nabaviti najpotrebnejšo ročno knjižnico za izpopolnjevanje svoje splošne in poklicne izobražbe. Kdor ne napreduje, pa nazaduje, kar velja za današnji tempo napredka na vseh znanstvenih popriščih v dvojni meri. Kot bajka iz davnih dni nam udarja še iz polpreteklega časa na uho novica o bibliotekah, ki niso manjkale v sobi nobenega inteligenta. Kakšna razlika, če pomislimo, da mora poročen par po desetih letih še plačevati obroke za svojo skromno opremo. V Sloveniji obstoji »Šolska matica« kot edino pedagoško založništvo, ki nudi svojim članom za borih 30 din vsako leto po 3 do 4 aktualne vzgojeslovne in metodološke knjige. Število njenih članov konsekventno pada in ni izključeno, da bo moralo društvo v najkrajšem času ustaviti svoje prepotrebno delovanje. Kam plovemo v tem času, ko vsihajo živIjenjski vrelci naše narodne šole, ki bi ji le pospešena strokovna poglobitev slovenskega učiteljstva mogla zaustaviti grozečo okrepenelost. Proletarizacija uradništva napreduje s strahotno učinkovitostjo. Obubožanje učiteljskih družin zavzema take dimenzije, da obstaja resna nevarnost za moralno zdravje tef(a važnega stanu. Učiteljstvo še vedno prosi, ker v svoji nošteni preprostosti enostavno ne more verjeti, da bi potrebna in pravična stvar ne našla zagovornikov, kjer se reže in odmerja njetiov vsakdanji kruh. Predobro pa poznamo njegovo razpoloženje, da bi ne vedeli, natančno vedeli, da bo tem prošnjam skoro sledil globok molk, one vrste molk, ki modremu govori cele knjige, molk, ki tuli. Človek, ki prosi, ni še obupal, se še oprijemlje sleherne bilke, v njem še tli medla iskra optimizma in tihe vere v človečanstvo ljudi. Prevarjenemu v tej zadnji nadi se vselita v srce obup in cinizem, najslabša svetovalca na življenjski poti pocdincev in celih stanov. Skoro bo slovenski narod obhajal dvajsetletnico one deklaracije, ki je združila njegove najboljše člane v enem samcm srčnem kriku po svobodnem razmahu stoletja tepta- nega ljudstva. Obletnica dernokracije!