Stran 426.
Poučni in zabavni del.
Ob mejniku stoletja.
Vizija.
Žiga Laykov  —  Mozirski.
Per aspera ad astra.
Polagoma ginevajo sence umirajočega stoletja. Hud konkurenčni boj bije človeštvo; krut boj za svoj vsakdanji obstoj. Minole so idilične ure mirnega rokodelskega proizvajanja. Obzor življenja napolnjuje težko dušeči zrak, gosti dim premoga in ropot nikdar mirujočih strojev. Temne, razpenjene valove drvi in vali razburjeni veletok časa naprej. Gromoglasno šumi in buči hudourni naval in „v valov rohnenju in viharja" gubi se bojni klic obupno borečega se človeštva. Kam hitijo valovi? Kam hrumi tok, razburkanih voda? Neuganljivo se praša množica: Kam? — Pojedinec predočuje si v živih slutnjah in sanjah izliv, nikdo pa konca in kraja ne pozna. Megla in mrak nam zastirata oči. Skrivnostno v temnih senčnih obridih leži pred nami ze/ajoči grob bodočnosti, grozno brezdno, kamor se bodo kmalu valovi sedanjosti razlili, komor jih biča razkačena nevihta. Onstran te odprte globine prostira se bodoče stoletje. Vzki-peči valovi uspel* se bodo čez visoke robove, preplavili široširno ravan nove dobe in mogočno vrvenje in drvenje bode vzdramilo in oživilo novo stoletje. Sedaj vlada v teh pokrajinah še smrtna tišina. Samo bledoškrlatni svit v daljnem izhodu oznanja sijajni prihod jutranje zore, aove dobe. Rahločutna duša nadeja se, sluti in koprni. Kako krasno in jasno slika vzbujena domišljija bodočnost! Presenečeno oko se divi vzhajajočemu sclncu svobode, v zlatožarnem blišču prihajajočemu solncu bodočega veka; naš zamaknjeni duh sluti slavovenčano zmago svetlobe nad temo; očem se blišči ob tolikem žaru in čaru, ki jasno obsipa pusto in tožno bojišče življenja.
Ob mejniku dveh stoletij gledamo bodočnost jed-nega in minolost druzega v zornem svitu nove dobe in molče strmimo v grozno nasprotje med tarečo temino prošlosti in solnčnojasnim dnevom prihodnjosti. V tešilnem pozabljenju medleč, zagledamo velečastni preobrat vseh stvarij, a premagamo od mogočnosti in mnogobrojnosti vedno iznova pojavljajočih se prizorov sklene se za hipec in najbistrejše oko. Navajen na motni mrak našega modernega življenja, odvrača se pogled od mamečega bleska bodočnosti.
Zdramili smo se iz sanj. Zvedrilo nas je megleno-vlažno ozračje sedanjosti.
Solzna dolina je dolga, strašno dolga in daleč je še do kraja. Silno težka in naporna hoja nas je utrudila, do smrti utrudila.
Grom bobni in strela šviga iz oblakov. Vik in krik doni nam na oho. Plamteč žarek pretrga noč življenja. Grozen prizor! Moderna Golgata odpira se pred našim srepim pogledom.   Zahtevajoči klic  po  kruhu in svobodi
Stran 427.
razlega se po široširnem svetu.  Gromoglasno  odmeva ta vsemirje drameči klic.
Glej, nepregledno tolpo trpinov, prokletstvo življenja jim je tilnik stegnilo, beda vtisnila jim je svoj pečat v nagubano čelo.
Blede in ozke ustnice rahlo trepečejo. Prodira li gorka molitev ali peklenskogrozna kletev iz dna obupa-jočega srca? —
Brezštevilna je množica, ki tava brez tolažila in vodila v temini. Zastopan je vsak stan in vsaka starost. Tukaj se upira siv starec na beraško palico, poleg njega stopa šibak, nedolžen deček; tam nudi mlada, nesrečna žena plakajočemu dojencu vela prša. Tukaj mož, ki mu je krivica z gorjupom in strupom napolnila kelih življenja; tam v grehu in zločinu osiveli hudodelec, živo pričajoči vzrok modernih odnošajev.
Nebrojno je krdelo, strašne so žrtve naše civilizacije. Tisočletja stara omika in prosveta je bila poznana, da ta svet, ta prelepi svet pretvori v žalostno dolino reve in bede, tog in nadlog. Evo ti, žrtve človeštva, heka-tombe človeškega napredka!
Oj, daleč, daleč smo prispeli! Izvili smo se železnim sponam suženjstva, postali smo svobodni državljani. Izpe-stvovala nas je civilizacija, vzele so nas velevlasti pod svoj mogočni ščit. Napredek naš je gorostasen. A naša omika in olika stane mnogo, mnogo žrtev, kajti jednakost je nemogoča, nezmiselna. Odkar ima „ človeški rod po zemlji hod" bili so bogataši in reveži, mogočni in podložni, srečni in nesrečni. Mi jih nismo pozvali na svet, mi jim nismo ukazali, da se rode! Smo li mi zakrivili njih nezgodo, njih zlo usodo?
Mar naj delimo ž njimi vašo varno streho zgolj iz človekoljubja? — Mi hočemo živeti in uživati srečo in radost življenja! Mi smo nedolžni, če oni trpe! Kdo se bi nas usmilil, ako bi nas pahnil krut slučaj v brezdno revščine in siromaštva, kdo bi nas rešil, ako se razbije naš čolnič ob skalni rti in nas pogoltne deroči vrtinec? Nam je sojena sreča in radost, kdor pa je »nesreče sin, rojen pod nezgodno zvezdo", temu pomagaj dobrotni Bog!
Istinito občudovanja vredna je ta filozofija samo-tolažbe vesti, velepomemben ta fatalizem tistih ljudij.
Tako je bilo in tako bode tudi zanaprej.
Vi glupi blazneži, kedo Vam pa jamči za to, da bode vse nespremenjeno ostalo v starem tiru?
Hladne krvi stopajo izvoljenci sreče čez razkosana trupla v življenskem boju padlih bratov in sester in smrtnobolestni klic na pomoč ne najde nikjer odmeva. Cesta življenja je pcsuta z nesrečnimi mrtveci in svareč „memento" ta prizor „molče trobenta".
In ta teptana in psovana, prezirana in zatirana bitja, bledih lic in udrtih očij, mar ne čutijo in mislijo kakor ti, mar ne upa in hrepeni tudi v njenih prsih človeško srce? Ni li mati priroda tudi njim položila v ta srce  kal  sreče,  radosti in blaženstva?   Ali se  jim v
divjem bolu   ne  krči srce, čuteč  nezakrivljeno   bedo, k jih z železno pestjo tare?
Ne varajte se, Vi gojenci krilate sreče! V stotisoč glavi armadi bede in glada ostaja nov uporen duh, ki tajno šepeče v vsako uho nov zveličevalni evangelij.
V  možganih razdedovavcev sreče rodile so se vselej velikanske, svet preobrazujoče ideje. —
Ne vem, kaj me tako globoko dirne, ako srečam katerega teh nesrečnežev, ne vem, kaj mi razburja glo-bočino duše, kadar zagledam ob stezi potrto postavo trudnega, nesrečnega bitja. Iz srepih očij štrli mi nasproti hudo očitanje in dozdeva se mi, da na bledih ustnicah trepeče vprašanje:
„In nič vam bujno ne greni življenje, Ko mori nas beda in trpljenje?"
Dobro vem, da vzbuja tuje gorje cesto naše sožalje. Toda, kako dolgo traja ta blagi čut? Ostavši kraj nezgode, srce nam je zopet hladno. Globlja je v človeku brez-miselnost, nego brezčutje. In uprav ta brezmiselnost, mu bode v pogin in pogibelj. Nekoč bode kvišku planila četa nesrečnežev, vsi za jednega in jeden za vse in zahtevala bode jednakost pravice oživanja za vse, zahtevala srečo življenja za vse. Pojavil se bode grozovit prizor, kateri bode nalik vse podirajočemu in vse rušečemu potresu, trosil naokrog smrt in pogin. Strašno doigrana žaloigra upisala bode v knjigo zgodovine svoje krvave čine.
V  duhu gledam burni naval razljučenih tolp. Srd in črt žari v obrazih, razmršeni lasje plapolajo v vetru, žilava desnica vJhti krvorosni meč. Zemlje tlak se trese pod petami orjaških čet, nebrojnih krdel. Nevihta rjuje, burja tuli in vsipa se svinčena toča; strah in propast se v bledih licih slika in srce burneje utripa; plamteča zibelj svod neba rudi, smrtne rane zevajo in zemlja pije svoje dece kri. Izginilo je človeštvo, srd osvete vodi divje čete, omika in stara civilizacija ležita v prahu, povsodi sip in razvaline. Solzna dolina postala je krvava dolina.
Ali sem vas morda ustrašil, slikajoč Vam sliko bodočnosti s pretemnimi bojami?
Oh, ne vem, ako Vam bodočnost še groznejše podobe ne razgrne!
Samo čuvaj nas, dobra osoda, da ne bi bilo treba onim nesrečnežem si priboriti svoje življensko pravo na polju, kjer si neizprosna Morana izbira neštete žrtve.
Kako dolgo že traja ta boj, ta orjaški boj za jednakost pravice uživanja sreče življenja? Tisočletja se že bije in vse dobe kulturne povestnice odmevajo od njegovega orožja. V bajnem, starodavnem veku ima svoj skriti izvor in na sleharno stran zgodovine človeštva je opisala ta silna, vroča borba s krvavimi črkami svoje smrtnonosne čine. Bojišča pokriva brezštevilo neustrašenih bojevnikov in v vekov veke bode seval neminljivi slave svit istih, ki so kot junaški mučeniki izdihnili.
Mogočne, velečastne postave vrstijo sa pred mojo dušo.  Kakor  gorostasen velikan  stoji  pred  menoj Pro-
metej, pravi mučenik luči in svobode. Čuden pomen leži v tej bajki o Prometeju. Ali so morda starodavni rodovi slutili, da se bode njih Prometej v pozni, pozni dobi v potomcih stotisočkrat, brezštevilnokrat pojavil?
Divji boj buči in razsaja naprej čez drn in strn, zdaj v jasni višini, zdaj v temni globini. Per aspera ad astra!
Stokrat je zmagala pravičnost in z lavorvencem okitila zastavo svobode, stokrat pa je bila premagana in izdana, njenih boriteljev hrabri broj poražen in pokončan in vihrajoči prapor v blato poteptan.
* Noč je priplula  in  razprostrla  svoja  temna  krila
nad bojiščem življenja.
Vse povsodi ostajajo novi boritelji za pravico in resnico, za luč in svobodo za blagor poteptanih bratov-trpinov.
Mogočno je število tistih, ki so se za to vzvišeno idejo bojevali in zanj svoje življenje žrtvovali. Svitložarni plamen blaznosti fanatičnega praznoverstva in tiranstva pogoltnil je sicer Ivana Husa, Arnolda iz Brešije, Sava-narolo in Jordana Bruno. Iz pepela grmad pa so se dvignili, kakor ptič fenis nebrojni maščevalci, zagrabili za orožje, katero je izdrknilo desnici umirajočih muče-nikov in stopili so v boj> v boj za svobodo in prosveto. In smrt junaških prednikov ne bode jih vstrašila pred strmo in skalno potjo, katero so nastopili »per aspera ad astra"!
Iz temnih koč, iz tesnih mej, V svobode jasni svit naprej!
Stran 428.