Janko Valjavec: SEKIROPRAKTIK



	Lektura: Saša Šega Crnič

	Prelom: Matejka Križan

	Naslovnica: EVING, Trebnje

	Urednica: Matejka Križan

	Elektronska izdaja.

	Založništvo in distribucija:

	LYNX, Matejka Križan s. p.,

	Bodkovci 41b, 2256 Juršinci

	GSM: 040-717-445

	www.beremknjige.si

	Juršinci, 2022

	©Janko Valjavec, 2022

	Vse pravice pridržane.

	URL: https://www.biblos.si/isbn/9789617134735

	Cena: 14,99 €



	Kataložni zapis o publikaciji (CIP) pripravili v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani

	COBISS.SI-ID 125018627

ISBN 978-961-7134-73-5 (ePUB)





	Pisatelj mora biti pametnejši od svojih likov.

	Scott McNulty





	Razen Ferdinanda Habsburškega, Leslieja Nielsena, Toneta Fornezzija, Donalda Trumpa, Franca Ferdinanda, Zorana Jankovića, Doris Day, Marjana Batagelja, Kasema Solejmanija, Konfucija, Vilijema Ockhamskega in Rowana Atkinsona so vse osebe v romanu izmišljene.



	Avtor





	SREDA

	“Kakšna je pravzaprav razlika med indijanskim in babjim poletjem?“ je vprašal forenzik Borut Toni.

	“Nobene razlike ni, to je eno in isto,“ mu je odgovoril mrliški preglednik, doktor Radovan Šumi.

	“Kdaj pa se pojavlja? Septembra ali oktobra?“

	“Ni pomemben mesec, pomembno je, da je več dni zaporedoma vreme sončno in toplo, potem ko je jesen že pokazala svoj mraz in svojo sivino ter pregnala tisto pravo, vroče poletje,“ se je oglasil kriminalistični inšpektor Rihard Tisnikar in dežnik iz desnice prestavil v levico.

	“Za silo razumem, zakaj se mu reče babje, toda zakaj indijansko?“

	“To je tako kot s frazo španska vas, važno je, da je nekaj tujega, nihče več pa ne pozna izvora,“ je menil doktor Šumi.

	“Pravzaprav je za špansko vas izvor znan,“ je vedel povedati Rihard. “Cesar Ferdinand Habsburški je v šestnajstem stoletju na svobodomiselni Dunaj pripeljal radikalne zagovornike katolištva, da bi zatrl reformacijo. Dunajčanom so bili njihovi nazori, najbrž pa tudi nadzori, španska vas.“

	“Si imel danes za zajtrk internet?“ je čemerno vprašal Borut in prav tako čemerno nadaljeval: “Naj bo indijansko, špansko ali babje, predvsem me zanima, zakaj se je moralo končati pet minut po tistem, ko me je Rihard obvestil o moškem truplu, ki leži zunaj v naravi, na travniku. Pet minut, preden sem prišel sem, pa je začelo liti kot iz kakšnega organa, ki ga zaradi sposobnosti raje ne bom imenoval.“

	“Pritoži se morilcu, ker ga ni ubil nekje pod streho ali vsaj mrtvega odvlekel pod kakšen kozolec, čeprav tukaj ne vidim nobenega.“

	“Kako naj v takšnih razmerah najdem kakšno uporabno sled? Še krvi skoraj ni več videti, voda jo je razredčila in sprala, zdaj jo požira zemlja.“

	“Ponavadi na kraju zločina ne tečnariš toliko.“

	“Kaj ne bi tečnaril, moker sem kot polit cucek! Vidva imata vsaj dežnik, jaz pa le tanko kapuco, ki ni namenjena zaščiti pred dežjem, ampak zaščiti pred tem, da bi lasje in prhljaj z glave onesnažili kraj zločina.“

	“Boljša slaba kapuca kot nobena kapuca,“ je rekel Rihard in dobrohotno stopil tik do forenzika, da sta bila oba pod kupolo njegovega prostornega dežnika. Svojemu zelo bližnjemu je nato dejal:

	“Poglej Miloša in Stojana. Ker sta morala napeljati policijski trak in se sklanjati, sta mokra tja dol do trtice, pa se ne pritožujeta.“

	Omenjena se res nista pritoževala, od sreče pa tudi nista žarela. A če si policist v uniformi, ne smeš uporabljati dežnika, pa naj bo kraj zločina, na katerega te pošljejo šefi, tik pod slapom Savica. Tokrat je bil kraj zločina sicer na travniku, toda nanj je deževalo tako na gosto, kot bi se nebesna voda skušala odkupiti za štirinajstdnevno odsotnost. Forenzik Borut na svoje začasno delovno mesto ni prišel sam, prišel je v družbi dveh podrejenih tehnikov, Tjaše Jež in Jadrana Kosmača, ki sta bila prav tako kot on oblečena v bel kombinezon, njuna obraza v okviru kapuce pa sta izražala približno toliko zadovoljstva kot obraza policistov. Znotraj kvadrata, omejenega s policijskim trakom, je bila prisotna še ena oseba, ki pa ji za vreme ni bilo prav nič mar, ležala je na tleh in strmela v sivo nebo z nezgrešljivim steklenim pogledom mrtveca.

	Inšpektorju je bilo zoprno gledati, kako deževne kaplje udarjajo ob očesna zrkla in se razčežanjajo na njih, veke pa se nočejo in nočejo premakniti, kot bi človek pričakoval od njih. Zato je rekel mrliškemu pregledniku:

	“Bi mu, prosim, zaprli oči?“

	“Prav,“ je rekel doktor Šumi, “zato ne bo nič bolj in nič manj mrtev, sledovi pa so tako ali tako splavali po vodi, in to dobesedno.“

	“Čas smrti najbrž lahko določite kljub dežju?“

	“Seveda, izmeril bom temperaturo jeter, ta ne delujejo na vodno hlajenje in varno skrita pod rebri ostanejo topla še dolgo po smrti. So toplarna organizma, pijanemu človeku zaradi njih žarijo lica in nos, ker takrat delajo s polno paro, da bi prečistila strupe, tisti s slabo delujočimi jetri pa je v obraz rumenkast in ga zebe še v največji vročini.“

	Odprl je črno usnjeno torbo in iz nje vzel sondo z ostro konico. Počepnil je poleg moškega na tleh in mu zavihal majico, ki je bila, če je bila suha, najbrž svetlo modra, zdaj je bila, popolnoma premočena, temnejše modre barve. Z desnico je zapičil konico sonde pod mrtvečev desni rebrni lok, z levico pa je nad seboj še vedno držal rdeč dežnik, ki mu ga je morda posodila ženska, morda pa je bil doktor zgolj med tistimi, ki se ne strinjajo, da morajo biti vsi moški dežniki črni.

	“Triintrideset stopinj in devet desetink,“ je rekel po končanem merjenju. “Če upoštevamo, da je dež truplo vendarle nekoliko ohladil tudi v notranjosti, bi rekel, da je mrtev kaki dve uri, morda manj, a ne veliko manj.“

	Pogledal je na uro. “Že toliko?“ se je začudil. “Čas smrti z devetdesetodstotno verjetnostjo določam med drugo in pol tretjo uro.“

	Po teh besedah se je vzravnal, da mu je počilo v kolenih, se sklonil, iz premočene torbe na tleh vzel krpo, obrisal sondo in jo pospravil. Nato je pogledal Riharda, kriminalista, s katerim sta sodelovala že nekaj let, a sta se še vedno vikala.

	“Kdo vas je obvestil o truplu?“ ga je vprašal.

	“Neka ženska, klicala je ob štirinajsti uri in osemintrideset minut, klicni center jo je prevezal k meni. Ni se želela predstaviti, rekla je, da noče imeti sitnosti. Sprehajala se je s psom, kot vemo, takrat še ni deževalo. Že od daleč je s poti, najbrž tele tukaj,“ je pokazal proti bližnjemu kolovozu, “videla, da nekdo leži ob robu travnika. Najprej je mislila, da počiva po napornem delu, v bližini je stal, tako kot stoji še zdaj, traktor, domnevala je, da je njegov in tako domnevam tudi jaz. Psa ni imela na vrvici, stekel je do moškega, si ga ogledal in ga ovohal, nazaj do ženske je pritekel tako čuden, da je posumila, da je nekaj narobe. Še sama je odšla proti ležečemu in opazila kri ob njem. Tedaj se ji je že zdelo, da je mrtev, vseeno ga je poklicala, a ni odgovoril in tudi premaknil se ni. Stopila je čisto do njega in dvoma ni bilo več, moški je bil mrtev, najbrž umorjen. Po telefonu mi je povedala, da je opazila, da je njegova majica na levem boku presekana in da od tam izvira vsa tista kri na travi. Kraj je opisala tako natančno, da sem ga lahko jaz natančno opisal vam in smo ga vsi našli brez težav. Kot sem rekel, predstaviti se ni hotela, vendar sem po pogovoru ugotovil, da je klic prišel s telefonske številke, za katero ima naročniško razmerje sklenjeno Marjeta Ziherl, stara osemintrideset let. Živi tu v bližini, najbrž sem s pomočjo računalnika identificiral pravo. Nameravam jo obiskati, skušal jo bom vzpodbuditi, da se bo spomnila še kakšne podrobnosti. Morda je srečala koga sumljivega, čeprav mislim, da bi mi za človeka s krvavo sekiro v roki povedala, če bi ga videla.“

	“Misliš, da so ga ubili s sekiro?“ ga je vprašal vodja ekipe forenzikov, ki je še vedno vedril pod njegovim dežnikom. Rihard je pogledal mrliškega preglednika in ga vprašal: “Vi ste si najbolj pozorno ogledali rano. Bi lahko morilec uporabil tudi kaj drugega?“

	“Pomislil sem na lopato z ostrim robom in to možnost hitro ovrgel. Rana bi bila daljša, širša, a plitvejša. Res je na svetu veliko ostrega, vsaj deloma kovinskega orodja, kakšno bi gotovo lahko povzročilo podobno rano, toda če kokodaka, leže jajca, hodi kot kokoš in serje po dvorišču, je najbrž kar gallus gallus domesticus, po naše navadna kokoš. Takole bom rekel: devetindevetdesetodstotno sem prepričan, da so ga udarili s sekiro. Močno udarili. Neobičajno pa je mesto rane, levi bok. S poškodbami s sekiro sem imel v preteklosti že večkrat opraviti, vendar je v vseh primerih udarec padel navpično in zadel glavo ali ramo. Morda se je žrtev skušala ubraniti in je dvignila obe roki, ko je napadalec visoko dvignil sekiro, zato je ta zaustavil udarec, zamahnil od strani in zasekal v levi bok, kar pomeni, da je desničar. A ne v ideološkem smislu,“ se je zdaj nasmehnil celo sicer resni doktor Šumi.

	“To pa je tudi vse, kar zaenkrat vemo o morilcu,“ je rekel Rihard.

	Oglasil se je forenzik Toni:

	“Imel je srečo, dež je spral sledove, v travi razen naših ni videti nobenih stopinj. Čudno se mi zdi, da ni prišel do traktorja, ranjen človek se z vsemi močmi skuša rešiti, poiskati najbližjo pomoč.“

	“S tako hudo rano ni prišel daleč,“ je odločno odkimal mrliški preglednik, ki bi bil še pred nekaj leti mrliški oglednik, vmes je na njegovo strokovno področje posegla slovnica. “Hitro in v brizgih je izgubljal kri, pošle so mu moči, že po nekaj korakih se je zgrudil in obležal, šibek kot otrok, kmalu zatem je umrl. Bolje bi jo odnesel, če bi bil debel, maščobni sloj bi prestregel vsaj del udarca s sekiro. Tale naš moški pa je suh, že kar koščen, rezilo je brez težav prodrlo do ene izmed arterij in jo presekalo.“

	“So v boku arterije?“ je vprašal inšpektor, ki je bil v svoji karieri že na marsikaterem usposabljanju, a na tečaju iz anatomije še ne.

	“Arterije so povsod. Gotovo sta kdaj gledala akcijski film, v katerem so glavnega junaka ustrelili v ramo. K sreči je samo rama, si reče in se s sovražnikom bori naprej, kot da mu ni nič. Toda tudi v rami je arterija in če so ga zadeli vanjo, da se je pretrgala, bo izkrvavel, če ne bo dobil takojšnje medicinske oskrbe. Ali pa ophthalmica, se pravi očesna arterija. Videl sem človeka, ki mu je iz zrkla brizgala kri kot iz otroške vodne pištole, neprijeten prizor, verjemita mi.“

	Moški na travniku so, ne ravno nepričakovano, dobili ženski obisk. S kolovozne poti je proti njim krenila okrožna državna tožilka Srečka Ipavec, ki jo je, tako kot tukaj že prisotne, o težkem zločinu obvestil Rihard takoj zatem, ko je izvedel zanj. Oblečena in obuta je bila popolnoma neprimerno razmočenim krajem, v katere je prišla po službeni dolžnosti. Njeni lahki in elegantni čevlji so morali biti že zdaj polni vode, ko pa se bo vrnila domov, jih bo lahko odvrgla v zabojnik za mešane odpadke, ker čeprav bodo po sušenju spet lahki, nikoli več ne bodo elegantni. A vseeno je bila dobre volje, tako kot vedno, osebno ime ji je bilo pisano na kljub petdesetim letom še vedno mladostno napeto kožo brez ličil.

	“Zdravo, fantje,“ je živahno rekla, ko se je prekobalila čez policijski trak okrog kraja zločina. V eni roki je držala moder dežnik, v drugi pa manjšo črno torbo, ki je bila videti precej bolj trpežna od čevljev, morda je tisto, kar je bilo v njej, celo ostalo suho. Fantje so ji odzdravili, z njo izmenjali nekaj vljudnostnih fraz, nato pa jo je Rihard seznanil s tistimi nekaj podatki, ki jih je napaberkoval v zadnji uri in pol.

	“S sekiro so ga udarili od strani?“ se je tudi Srečki položaj rane zdel nenavaden.

	“Tako je, udarec je bil tako rekoč postranska zadeva,“ je nenavadno veselo rekel doktor Šumi, ki ga je nemara okužila tožilkina nalezljiva vedrina.

	“Najbrž je bil napadalec zelo jezen, morda je dejanje izvedel celo v afektu,“ je Srečka že zdaj pomislila na zmanjšano prištevnost obtoženca, čeprav o kakšnem obtožencu še nekaj časa ne bo ne duha ne sluha.

	“Jaz pa bi predvsem rad vedel, zakaj je imel pri sebi sekiro,“ se je oglasil Rihard. “Žrtvi je najbrž ni odvzel med ruvanjem, tale moški na tleh je prišel kosit, vsaj tako gre sklepati po traktorskem priključku. V gozd ne vzameš kosilnice in na košnjo ne vzameš sekire, torej jo je iz nekega razloga s seboj prinesel napadalec.“

	“Morda je z njo sekal tamle v gozdu,“ je Srečka pokazala proti drevesom onkraj nasprotnega roba travnika.

	“Jaz sem primerno obut, odšel bom tja in se malce razgledal, mogoče sta se sprla lastnik gozda in lastnik travnika, ljudje se že od pradavnine prepirajo zaradi meje med svojo in sosedovo parcelo.“

	Rihard je bil od vseh prisotnih, razen morda dveh policistov v delovni uniformi in usnjenih škornjih, res obut najprimerneje trenutnemu mokremu vremenu. Na nogah so mu tičali črni gumijasti škornji, preverjeno odporni proti vodi, lahko bi brodil po bližnji, zaradi daljše suše najbrž še vedno plitvi Savi in bi vseeno obdržal suhe nogavice. Ko se je odpravljal na kraj zločina, sicer še ni deževalo, je pa že nakazovalo, da bo kmalu začelo. Ko je prišel na prosto iz policijske postaje, je pogledal v nebo, ocenil situacijo tam zgoraj, se obrnil, odšel v garderobo, iz jeklene omarice vzel škornje in se preobul. Tolikokrat je že bil na prizoriščih zločina v naravi v različnih vremenskih pogojih, da je vedel, kako neprijetno je ure dolgo postopati naokrog z od mokrote premraženimi nogami.

	Trava, čeprav nepokošena, ni bila visoka, povrhu je zaradi dežja polegla, zato ga ni šibala po stegnih in tudi hlače je imel še skoraj povsem suhe. Kako bo s konfiguracijo terena v gozdu, pa bo videl, ko bo prišel tja. Prišel je tja, a mu ni bilo treba riniti skozi mokro podrast, že pri prvih drevesih je zagledal pot in stopil nanjo. Prav globoko v notranjost mu ne bo treba iti. Če je bil morilec priložnostni drvar, je moral sekati ob robu gozda, da je med sicer ne ravno gostim drevjem in grmovjem videl, kaj se dogaja zgoraj na travniku. Spomnil se je primera izpred dveh let, ko je bil ob robu gozda s puščico ustreljen gobar. Takrat je zalotil starejšega moškega s sekiro, celo zbežal je, a ga je policist ujel. Pojasnil je, da je delal … kaj že, aha, višeljne. Majhne butare iz suhih smrekovih vej, ki jih je odsekal z manjših dreves, jih prelomil in jih povezal z vrvico, z njimi je nato doma podkuril pod poleni v peči centralne kurjave. Res je, najbolj smiseln razlog za prenašanje sekire po svetu je delo v gozdu. A tale redka gmajnica na obrobju Ljubljane je drugačna kot veličasten gozd, kjer je gobar končal pod puščico. Veliko je borovcev, nekaj odsekanih leži tamle ...

	Rihard je z že nekoliko blatne poti zavil na kratko stezo, ki je vodila do kupa tankih debel. Nikakor ni bil stezosledec, ki zna po polomljeni vejici ugotoviti, kdo je šel tam mimo, toda bil je prepričan: ti miniaturni hlodi že nekaj časa ležijo tukaj, žaganje se je zlilo s podlago. Poleg tega sploh niso odsekani, ampak odžagani. Pa vendarle … Od tod se vidi čez ves travnik, vidi se traktor s priključkom vred in vidijo se mokri reveži, ki stojijo okrog mrtvega in prav tako mokrega reveža. Morda je lastnik gozda prišel sem, da bi obtesal kako deblo, odsekal kako vejo ali počel kaj drugega drvarskega, a ga je zmotil pogled na moškega v modri majici. V družbi dobro nabrušene sekire je odšel do njega, sprla sta se tako hudo, da je pritekla, kaj pritekla, brizgnila kri, veliko krvi. Kdo je zakoniti lastnik tega gozda, ne bo težko ugotoviti. Imena žrtve prav tako. Traktorji so registrirani, oznake onega na travniku si bo ogledal in si jih zapomnil, ko se bo vrnil na travnik; lahko bi jih sicer že zapisal v beležnico, a jo je imel shranjeno v torbi, ki je bila sicer vodotesna, toda le, dokler je nisi odprl.

	Rihard je najlaže premišljeval, če ga je obkrožal mir, odmik v gozdno samoto mu je prišel prav za razčlenjevanje prvih podatkov o primeru, ki ga bo moral razrešiti tako, da bo prijel morilca in ga izročil pravosodnemu sistemu. Torej: suhljati moški se je s traktorjem in priključkom pripeljal na travnik, da bi ga še zadnjič letos pokosil. A z delom ni niti začel, nekaj ga je zmotilo, da je zapustil sedež in se eden na enega soočil s skrivnostnim človekom s sekiro. Ta je močno poševno zamahnil, ga z rezilom udaril v levi bok in mu zadal smrtonosno rano. Bi se lahko pri tem umazal? Ko je izvlekel sekiro iz ožiljenega mesa, je brizgnila kri, morda mimo njega, morda pa tudi po njem. Lahko bi se popackal tudi s sekiro, s katere je morala vsaj nekaj časa kapljati arterijska kri. Takšen bi bil zelo opazen za okolico. Ali pa tudi ne, odvisno bi bilo od barve njegovih oblačil; če je bil v deviško beli majici, bi bili madeži mnogo bolj vidni, kot če bi bil v vinsko rdeči. Kaj pa sekira? Tedaj še ni deževalo in voda ni spirala krvi z rezila. Moral ga je obrisati, lahko bi za to uporabil kar travo, na voljo mu je je bilo v izobilju. A na kraju zločina in v bližnji okolici ni bilo opaziti nobenih odtrganih šopov, tudi posameznih listov ne. Morilec je bil desničar … ne, ni nujno, če bi vihtel sekiro z dolgim ročajem, bi uporabil obe roki, levičar bi na ta način laže zadel levi bok kot desni. Lahko pa bi bilo ravno obratno – prej, ko so na travniku govorili o tem, niso pomislili na možnost, da je bila žrtev proti storilcu obrnjena s hrbtom. Šele obdukcija bo pokazala, iz katere smeri je rezilo zasekalo v nesrečneža, rana, povzročena s sekiro, je globlja na začetku in plitvejša na koncu; če pa je bil udarec popolnoma vodoraven, bo imel patolog težko delo, ker bo rana ravna in enakomerna po vsej dolžini.

	Če bi bil morilec človek, ki je drvaril v tem gozdu, se po okrutnem dejanju zagotovo ne bi mirno vrnil k delu, ki ga je iz le njemu znanega razloga prekinil in se na travniku iz drvarja preobrazil v krvoloka. Najverjetneje bi odšel po najkrajši poti domov in se preoblekel v čista oblačila, se umil, se znebil sekire, ali jo, če je po naravi zelo škrt, temeljito očistil ter jo zasadil v tnalo v drvarnici, da se bo pripravila na nove napore. Kako pa je prišel domov? Se je tudi on na delo odpravil s traktorjem in jo je od tod popihal s sekiro, skrito pod sedežem? Morilec bi se naokrog lahko prevažal tudi z osebnim avtomobilom, kolovoz, ki vodi med travniki, je širok in dobro vzdrževan, parkiral bi nekje na ozarah in proti gozdu odšel peš. Morda je bilo ravno parkiranje vzrok za spor med travniškim in gozdnim človekom. Če je pišmeuhovski drvar svoj avtomobil pustil kar na nepokošeni travi, bi to lahko pri koscu sprožilo naval jeze, priklical bi ga k sebi, padle bi težke, za enega pretežke besede, zato bi padel še pretežak udarec s sekiro. Žrtev in storilec bi se utegnila poznati, lahko bi bila soseda, lahko pa sta bila popolna neznanca, ki ju je na isto mesto postavil splet nesrečnih okoliščin ...

	Kaj pa priče? Je ta usodni, za slehernega človeka nenavadni dogodek kdo videl bolj od daleč, a ga ni prijavil policiji? Morda, čeprav ravno prometno tukaj ni, največ je sprehajalcev psov in rekreativcev, ki pridejo v naravo zato, da njihove nožne in srčne mišice dobijo nekaj več dela kot doma v naslonjaču. Morda gre vsakih petnajst, dvajset minut kdo tod mimo, tako kot je šla ženska, ki je odkrila truplo, prijavila najdbo policiji in mislila, da lahko ponikne v anonimnost. Pri potencialnih pričah česarkoli nenavadnega, kar bi se nedolžnim očem ponudilo v teh krajih, bi bilo nemara potrebno malce podrezati v državljansko zavest imetnikov teh nedolžnih oči …

	Odprl je torbo, iz nje z eno samo hitro kretnjo vzel telefon in poklical Mateja Anžlovarja, vedno dosegljivega policijskega predstavnika za stike z javnostjo. Med vožnjo proti kraju zločina ga je že obvestil o najnovejšem primeru, ki bo kot vsak umor pritegnil veliko pozornost medijev. Zdaj je vedel nekoliko več kot tedaj, poleg tega je imel posebno zahtevo.

	“Pokliči vse naše glavne televizije in se z uredniki dogovori za objavo poziva javnosti v dnevniku,“ mu je naročil. “Glasi naj se takole, piši: Policija naproša morebitne očividce dogodka, ki je pripeljal do smrti moškega na travniku med Zasavsko cesto in Savo danes med drugo in pol tretjo uro popoldne, da pokličejo številko 113 ali anonimno številko 080 1200. Vsaka, tudi najmanjša informacija o čemerkoli nenavadnem v tistih krajih ob tistem času je lahko dragocena, še posebej pomembna bi bila informacija o človeku, ki bi imel pri sebi kakršnokoli orožje ali ostro orodje. Si zapisal? V redu, to naj bo zvečer na televiziji, jutri pa v časopisih, le da naj bo v njih današnji dogodek omenjen kot včerajšnji. Medije moraš tako ali tako obvestiti o zločinu, že zato, da jih meni ne bo treba. Si jih že? Prav, hvala, pri tem si bolj spreten od mene. Zdaj jim lahko poveš še, da je morilec uporabil sekiro ali sekiri podobno orožje. Ko bo znano ime žrtve, jih boš spet poklical, nič ne bo narobe, če bodo podatke dobivali po kosih, tako ne bodo prezgodaj preveč izdali. Toda že zdavnaj sem se prepričal, da odlično obvladaš izmuzljivi policijski besednjak, ne dvomim, da ne boš povedal preveč in ne premalo. Če te bo še kaj zanimalo, pokliči. Se slišiva.“

	V deževnem gozdu, hkrati daleč od ljudi in blizu njim, z dežnikom v roki in suhimi nogami v škornjih, je bilo Rihardu čisto prijetno, še bi ostal tu in v miru razmišljal, morda ne le o službenih zadevah, toda bil je glavni preiskovalec smrti moškega na travniku, zato se je moral hočeš nočeš vrniti k ostalim članom ekipe za ogled kraja zločina.

	“Si kaj odkril?“ ga je vprašal Borut, ki svojega kovčka s forenzično opremo doslej še niti odprl ni; je vsaj vsebina ostala suha. Nekatere kemikalije, ki jih forenziki uporabljajo pri svojem delu, niti slučajno ne smejo priti v stik z vodo.

	“Pred kratkim vsaj na začetku gozda ni nihče sekal, vendar se ponekod zaradi redkega drevja še precej daleč v notranjost vidi do sem. Možnosti, da je nekdo prišel od tam, še ne bi izključil.“

	“Ne zavidam vam dela, ki vas čaka,“ je rekla tožilka Srečka. “Ničesar oprijemljivega nimate v rokah, dež je izbrisal vse sledove, prič, kolikor vem, ni, motiv je neznan, morilcu so bile po dejanju na voljo vse štiri strani neba, lahko je odšel kamorkoli in bil do dežja že doma na suhem, medtem ko nas tukaj moči kot kokoši.“

	“Prič morda ni, morda pa so, teren je odprt, kdo bi vendarle lahko opazil nenavadno obnašanje dveh moških,“ ji je odgovoril inšpektor.

	“Dveh moških?“ se je še bolj na široko nasmehnila Srečka. “Ste prepričani, da ni morila ženska?“

	Rihard je pogledal doktorja Šumija in ga vprašal:

	“Bi imela ženska povprečnih telesnih mer v roki dovolj moči, da bi s sekiro povzročila tako globoko rano, kot jo ima tale moški na tleh?“

	Vprašani ni takoj odgovoril; ko pa je, je rekel:

	“Tega vam žal ne morem povedati, ker ne vem, kakšna je bila sekira. Predvsem se mi zdi pomembna dolžina ročaja, lahko bi bil kratek, lahko pa dolg, morda tako dolg, kot ga imajo sekire za razsekavanje najdebelejših polen. S takšno bi tudi ženska ob zamahu od strani dobila dovolj zagona, da bi se rezilo zarilo globoko v meso. Saj res, da ne bom pozabil: kot vem, so največje sekire tiste, ki se uporabljajo za podiranje drevja. A kot vem, tega kmetje in gozdarji danes ne delajo več ročno.“

	“V gozdu sem na tleh videl debla, ki so jih podrli z motorno žago,“ je rekel inšpektor in dodal: “Žensk vsekakor še ne bom črtal s seznama možnih storilcev.“

	“Morda ga je ubila kar lastna žena,“ je navihano pripomnila edina prisotna ženska, tožilka Srečka. “Vsi tukaj dobro vemo, da se pri nas največ zločinov zgodi v družinskem krogu.“

	Rihard je imel ločeno mnenje, rekel je:

	“Če bi bila žrtev in morilec iz istega gospodinjstva, bi se on ali ona, se pravi morilec ali morilka, domov odpeljal oziroma odpeljala z domačim traktorjem, da bi bila nekam zatlačena sekira manj opazna kot v golih rokah ...“

	Golih ... ga je prešinilo. Morda pa niso bile gole in niso nosile sekire tako ponosno kot pionirji in mladinci štafeto mladosti v časih pred njegovim rojstvom in še malo po njem ... Spomnil se je spomladanskega primera zabodenega župnika, storilec je morilni nož prinesel na kraj zločina in ga po umoru od tam tudi odnesel. In se ga znebil prezgodaj za svoje dobro ... A ga je spretno skril v običajen večji predmet. Bolj običajen pojav bi bil tudi človek, naj bo moški ali ženska, ki bi naokrog hodil z vrečko, kakor pa človek, ki bi naokrog hodil z – kot bi rekel Leslie Nielsen – naked axe, še posebej z okrvavljeno axe. Vsekakor je morilec uporabil tako imenovano hladno orožje, ki pa je bilo morda zaradi sonca malce toplejše. Kakšnega transporta je bilo deležno? Drvarju sekire ni treba skrivati, ker je pač drvar, vsakdo ve, kakšno orodje potrebuje pri svojem delu. Zavihti si ga na ramo in odžvižga v gozd ter s sekiro na ramenu domov tudi prižvižga, če se le ni po nerodnem usekal v katero od okončin in mu ni do žvižganja. Malo mu je mar, če ga kdo vidi na njegovi poti od sem do tja, če jo seveda opravi peš. Bodoči morilec, ki bi vedel, na katerem travniku bo našel svojo žrtev, bi sekiro pred svetom skril, zamaskiral, stlačil v … v kaj? Morebiti v malce trpežnejšo vrečko, nemara kar v nakupovalno, spet seveda v primeru, da bi na morilsko odpravo krenil peš.

	Pa je res krenil peš?

	“Ti imaš kot forenzik izurjeno oko, ki opazi najmanjšo odstopanje od normale,“ je rekel Borutu Toniju, “poglej, če so na tem travniku kje sledovi še kakšnega traktorja ali avtomobila, sploh kakršnegakoli vozila. No, kolo, motor in skiro za prikrito prevažanje sekire ne pridejo v poštev, zato se ti zaradi sledov ozkih gum ni treba vznemirjati.“

	“Prav, bom imel vsaj kaj početi,“ je rekel Borut, stopil izpod dežnika, kamor ga je po vrnitvi iz gozda spet povabil Rihard, in se lotil zanj peresno lahke naloge. Vanjo je vključil tudi oba pomočnika, ki sta med čakanjem najbrž preklinjala vreme in vse samostalnike, ki so jima prišli na misel. Preden so začeli iskati, so se nekaj časa pomenkovali, najbrž so si med seboj pravično razdelili travnik, nato so odšli vsak v svojo smer, vsi pa proč od trupla, ki je ležalo v zgornjem levem kotu zelenega pravokotnika z ožjima stranicama ob kolovozu in ob gozdu.

	“Mislite, da se je morilec sem pripeljal?“ je Riharda vprašala tožilka.

	“Tudi mi smo se pripeljali skoraj do sem,“ ji je odgovoril.

	Beseda skoraj je bila v tem primeru zelo pomembna, vsi tukaj prisotni, ki niso bili mrtvi, so vedeli, da se z vozilom ne smeš pripeljati do metra razdalje od kraja zločina samo zato, da ti ne bo treba pešačiti. Vsa njihova vozila so stala več kot sto metrov proč in ni jih bilo malo: Rihardov avtomobil, policijski avtomobil, kombi forenzikov, tožilkin avtomobil in reševalnemu vozilu podobno kombinirano vozilo ekipe s sodnomedicinskega inštituta, ki jo je vodil doktor Šumi.

	Le Rihard, Radovan, Borut in Srečka so se dlje časa zadrževali poleg trupla, ostalo osebje je sicer prišlo do njega, opravilo svoje začetno delo, nato pa se je odmaknilo na kolovozno pot, ki je vodila mimo travnika in ki se je kakšen kilometer navzdol odcepila od Zasavske ceste.

	“Vsekakor obstaja določena verjetnost, da se je storilec sem pripeljal s takšnim ali drugačnim vozilom,“ je tožilki odgovoril Rihard. “Na tako zgodnji točki preiskave zapletenega zločina je ponavadi več ugibanja kot dejstev, zato bom rekel takole: ugibam, da je bodoči morilec vedel, kje in kdaj bo dobil človeka, ki ga je nameraval ubiti. Vzel je sekiro in se odpeljal za njim. Lahko pa je bilo, spet ugibam, takole: po Zasavski cesti se je v avtomobilu peljal shizofrenik, ki mu je glas v glavi po kosilu odločno ukazal, da mora danes nekoga ubiti, sicer bo moral po večerji ubiti samega sebe. Vzel je sekiro in se odpeljal na lov za primerno tarčo. Od zgoraj je videl, kako spodaj po kolovozu pelje traktor z enim samim človekom, zavil je z glavne ceste in mu sledil, po traktorskem priključku je, tako zmešan ni bil, vedel, da se odpravlja kosit. Na cilju je počakal prvi, nato je počakal še drugi, kot vidite, moški še ni začel kositi, leži pa manj kot deset metrov proč od kolovoza.“

	“Nobenih stopinj v travi ne vidim,“ je rekla Srečka, “razen tam, kjer smo hodili mi.“

	“Zaradi dežja je od umora pa do zdaj trava polegla tako tam, kamor je stopila človeška noga, kot tudi tam, kamor ni, nad sledovi stopinj so celo forenziki obupali,“ je rekel Rihard. “Morda bodo našli vsaj sledove gum, ti v travi ostanejo dlje časa, naj še tako lije.“

	“Ste že ugotovili identiteto umorjenega?“

	“Ne še.“

	“Ta podatek bom potrebovala, ko bom pisala poročilo o svojem ogledu kraja zločina.“

	“Ne bo težko ugotoviti, kdo je, če je le traktor njegov. Tukaj ni ustreznih pogojev za delo z računalnikom, malo boste morali počakati, da bom podatke poiskal na suhem v avtomobilu.“

	“Imate v tejle torbi računalnik?“

	“Imam, nepremočljiva je.“

	“V vaše dobro upam, da je res,“ se je oglasil doktor Šumi. “Pred nekaj tedni sem imel na mizi v kuhinji odprt prenosnik. Žena je ponesreči prevrnila vazo s cvetjem, čisto malo vode je priteklo pod računalnik, a je slika takoj začela utripati in nato povsem izginila. Trapasto, če pomislim, da zaslon ni dobil niti kapljice. Serviser mi je rekel, da je šla matična plošča, ne vprašajta, koliko me je stalo popravilo. Prenosniki naj bi bili odporni na marsikaj, ker jih lahko uporabljaš kjerkoli, a očitno jim škoduje že vonj po mokroti.“

	“Če bi zdajle odprl torbo in pogledal, če je moj še suh, bi naredil lepo neumnost,“ se je nasmehnil Rihard in pogledal registrsko oznako traktorja.

	Spet enkrat mu je prišlo prav, da proti svoji Parkinsonovi bolezni ne uporablja več zdravila akineton, ki mu je povzročalo neprijetne motnje v kratkotrajnem spominu. Pred slabim letom mu ga je zdravnik zamenjal z drugim, imenovalo se je requip, sposobnost pomnjenja se mu je popravila, lahko je bil prepričan, da mu bodo številke in črke ostale v glavi, vse dokler jih ne bo vnesel v iskalnik po bazi registriranih vozil. Ko je užival akineton, niti trimestnega števila ni mogel obdržati v spominu več kot deset sekund; ne bi verjel, da je to mogoče, če ne bi sam doživel. In na doživljaj takoj spet pozabil ...

	Prekoračil je policijski trak, ki je bil napeljan nizko pri tleh, ker se ni bilo bati vsiljivcev radovedne vrste, dva moška sta šla v času prisotnosti policistov in drugih oglednikov oziroma preglednikov na kraju zločina mimo po bližnjem kolovozu, a sta ob pogledu na živo in mrtvo naravo na travniku nemudoma pospešila korak. Odšel je po poti iz dobro zbite prsti navzdol do svojega avtomobila in sedel na sopotniški sedež, da mu volan ne bi bil v napoto. Ko je prenosnik vzel iz torbe, si ga je najprej pozorno ogledal. Na njem ni bilo ne videti ne čutiti sledov vlage in tudi zagnal se je normalno.

	Traktor na travniku je bil registriran na moškega po imenu Vincenc Lavtar. Če so te klicali Vinko ali Cene, bomo, žal, kmalu izvedeli, je pomislil Rihard, obiskati bom moral tvojo družino. Zapustil je bazo vozil in se pomaknil v osnovno bazo državljanov Republike Slovenije: povedala mu je, da je Vincenc pred dvema mesecema praznoval oseminštirideseti rojstni dan. Če je to moški, ki leži dobrih sto metrov stran, devetinštiridesetega ne bo nikoli dočakal. Na ekran je priklical fotografijo, ki je bila stara tri leta, takrat je na upravni enoti podaljšal veljavnost osebne izkaznice. Inšpektor je doslej že tolikokrat primerjal obraze umrlih oseb z obrazi na fotografijah iz časov, ko so bile še žive, da je znal odmisliti spremenjenost potez zaradi smrti. Zato je takoj vedel: pravi je. Z ekrana so vanj strmele rjave oči moškega s temnorjavimi, nazaj počesanimi lasmi. Konico nosu je imel rdečo kot Božiček.

	Morda pa vendarle ne zaradi prvega osumljenca, alkohola, morda se je fotografiral januarja, tako kot jaz, je pomislil Rihard. Novo sliko svojega obraza je potreboval zaradi nove inšpektorske izkaznice, k svojemu najljubšemu fotografu je zavil ledeno mrzlega zimskega jutra. V ateljeju je bilo prijetno toplo, zaradi hitre temperaturne spremembe navzgor so mu začeli žareti ušesa in nos. To se je dobro videlo tudi na barvni fotografiji.

	“Takšen si kot kakšen alkoholik,“ je videno pokomentirala žena Jelka.

	Rdeča konica nosu na fotografiji lahko pomeni marsikaj, zato se Rihard s tem ni nameraval ukvarjati. Poleg tega je imelo truplo na travniku brezkrven, rumenkast nos, ki je, premočen od dežja, deloval kot bi bil iz voska. Vincenčev poklic? Kmet. Zaposlen: pri samem sebi. Spomnil se je, da mu je oče pripovedoval, kako se je kmetu uradno reklo v socializmu: individualni kmetijski proizvajalec. Je danes kaj bolje, ko so espeji? Zakonski stan: poročen. Ženino ime: Irma. Njen zakonski stan: vdova. Število otrok: trije. Njihov spol: oba. Kraj bivališča: na drugi strani Oljske gore, kakšna dva kilometra od tukaj.

	Ker je bil zdaj na Googlovem zemljevidu, si je inšpektor ogledal še satelitsko sliko širše okolice kraja zločina. Natanko tiste točke, na kateri je bridko smrt storil gospod Lavtar, ni mogel razpoznati, številne zaplate travnikov in gozdov so si bile preveč podobne, da bi bil z gotovostjo prepričan, kje točno je kaj. A širša slika je bila jasna: na severu je Oljska gora, pod njo pelje Zasavska cesta, pod to ležijo travniki, sledi gozd, na jugu pa kot nekakšen naraven mejnik teče Sava, čeznjo bi morilec lahko prišel le, če bi više gori prečkal črnuški ali niže doli šentjakobski most.

	In kaj o Vinku/Cenetu pravi kazenska evidenca? Je dolgočasno prazna, tako kot pri veliki večini državljanov? Ne, ni prazna! Pred sedmimi leti je bil pravnomočno obsojen na dve leti pogojno s štirimi leti preizkusne dobe zaradi povzročitve telesnih poškodb. In to hudih. Hudih morda že, toda ne nujno tudi življenje ogrožajočih. Rihard je vedel, da policija in tožilstvo že počeno rebro obravnavata kot hudo poškodbo. Koga je poškodoval, ni pisalo, se je pa s tem ponudil prvi motiv iz zaloge motivov ne ravno velikega obsega: staro dobro maščevanje. Ti si poškodoval mene, jaz bom tebe poškodoval še veliko huje, najhuje, počakal bom leto ali dve ali sedem, maščevanje najbolj tekne, če ga zaužiješ ohlajenega!

	Česar ne vedo računalniki, vedo ljudje, mu bo že kdo pri policiji ali tožilstvu povedal, kaj točno se je zgodilo med Lavtarjem in še nekom … Opomnil se je, da mora takoj po vrniti k mrtvecu s pametnim telefonom posneti točne zemljepisne koordinate kraja zločina.

	To je tudi naredil. Podatek bi utegnil biti ključnega pomena, ko bo ugotavljal, kateri mobilniki so bili prisotni tukaj okrog v času umora – če sploh bo ugotavljal. Na takšen način še ni iskal storilcev kaznivih dejanj in videl je vsaj dve oviri. Prva: sodni nalog. Morda ga ne bo dobil, ker bo preiskovalni sodnik ali sodnica mnenja, da bi iskanje vsevprek pomenilo poseg v zasebnost nedolžnih imetnikov mobilnih telefonov, ki so se v času umora slučajno znašli v bližini. Druga: podatki pri operaterjih mobilne telefonije morda niso shranjeni v obliki, ki omogoča iskanje po načelu kdo je bil tu in tu ob tej in tej uri. Povrhu bi se moral obrniti na prav vse slovenske operaterje, ljudje imajo sklenjena naročniška razmerja za svoje telefone pri vsaj petih, kako naj ve, katerega je izbral morilec?

	“Ste ugotovili, kdo je?“ ga je vprašala Srečka, ko je pospravil telefon. Malo je pomolčala, nato pa se je popravila: “Ne, drugače moram vprašati: kdo je bil, ker ga ni več?“

	“Ja, sem ugotovil, kdo je bil: Vincenc Lavtar, kmet izpod Oljske gore.“

	Tožilka si je podatek zapisala v notes in pri tem držala dežnik v pregibu med glavo in ramo.

	“Vam pomagam?“ se je ponudil Rihard.

	“Prosim.“

	On ji je pridržal dežnik, ona pa je pisala.

	“In kje je ta Oljska gora?“ je vprašal mrliški preglednik.

	“Tamle gor,“ je Rihard z robom torbe pokazal proti z gozdom poraščenemu hribu slab kilometer daleč.

	“Doslej sploh nisem vedel, da imate v Ljubljani Oljsko goro. Jaz sem z Vrhnike, v Ljubljani samo delam. Če nisem na terenu kje zunaj mesta, seveda.“

	“V Mariboru imajo Kalvarijo, mi pa imamo Oljsko goro, da ne bi kak nevoščljivec pred županom mestne občine mahal s Svetim pismom,“ je rekel Rihard.

	K skupini, zbrani ob pokojnem Lavtarju, se je vrnila skupina forenzikov.

	“Ničesar nismo našli,“ je rekel šef Borut. “Nič težjega ni vozilo po tem travniku.“

	“Morda boste kaj našli pri truplu oziroma na njem,“ je menil inšpektor. “Preglejte mu žepe, mogoče je imel pri sebi telefon, od tukaj ga sicer ni videti.“

	“Saj sem ga že preiskal, to je bilo prvo, kar sem naredil, ko sem prišel sem.“

	“Preišči ga še enkrat!“

	Forenzik je počepnil poleg trupla in ga pretipal z orokavičenimi rokami.

	“Dva žepa ima,“ je rekel, ko je šaril okrog žrtvinih trpežnih hlač iz blaga, ki je bilo mokro videti temno sive barve. “Še vedno nima ničesar,“ je dodal. “Nobenega telefona, nobenih cigaret, nobenega vžigalnika, nobenih ključev, ničesar, kar bi človek utegnil vzeti s seboj na krajšo pot.“

	“Ali na zadnji strani hlač nima nobenega žepa?“ je vprašal Rihard.

	“Ne, sem preveril,“ mu je odgovoril Borut.

	Deževalo je že prej močno, zdaj pa je začelo še bolj, z dežnikov se je voda zlivala po telesih tistih, ki so jih držali v roki.

	“Mislim, da nam je kraj zločina povedal, kar nam je imel povedati,“ je rekel inšpektor, ki je nerad dihal na škrge.

	“Če kaj povedal ni, pa povejte si sami,“ se je oglasila Srečka. Ker so jo ostali pogledali z nerazumevanjem, je dodala:

	“Če se ne spomnite Moped šova, sem bleknila neumnost. Je sploh kdo od vas že slišal zanj?“

	“Za Muppet Show? Jaz,“ je rekel Rihard, “hčerka ga gleda na enem izmed otroških televizijskih kanalov.“

	“Ne, ne Muppet Show, Moped šov Toneta Fornezzija. Eh, saj ni važno, sem pač najstarejša tukaj.“

	Morda je bila res najstarejša, to pa še ni pomenilo, da je pri svojih petdesetih za v staro šaro. Rihard je z minevanjem lastnih let mejo starosti pomikal vse bolj navzgor, pri dvajsetih so bili zanj stari štiridesetletniki, zdaj, ko je bil sam na pragu štiridesetih, se mu njegov oče pri šestdesetih še niti približno ni zdel dovolj zrel, da bi legel v grob.

	“Ga torej lahko odnesemo?“ je vprašal doktor Šumi, ki se bo na sodnomedicinskem inštitutu iz mrliškega preglednika spremenil v patologa, ne da bi mu bilo pred tem treba shizofreno zamenjati osebnost.

	“Lahko ga odnesete,“ se je strinjal inšpektor in dodal: “Nikakor vas ne bi rad učil, kaj je vaše delo, tole bom rekel bolj zato, da bom sam miren: preiščite mu kri za vsebnost alkohola in najpogostejših mamil.“

	“Vas pa zdajle čaka še precej neprijetnejše delo kot doktorja, je tako?“ je vprašala tožilka.

	Rihard je prikimal in rekel:

	“Prav imate. Obvestiti moram Lavtarjeve domače. Njegovi ženi je ime Irma, morda jo že skrbi, ker moža tako dolgo ni domov. V dežju ne bi mogel kositi, čudno se mi zdi, da se je s kosilnico sploh odpravil na travnik. Mislil sem, da kmetje znajo dež napovedati nekaj ur vnaprej.“

	“To je morda veljalo včasih, ko so za vreme skrbeli svetniki iz pregovorov, na misel mi pride kakršno vreme na Medarda kane, takšno štirideset dni ostane. Zdaj se je zaradi podnebnih sprememb vse postavilo na glavo, pri poročilih sem ujela, da je bilo včeraj sedemindvajset stopinj, pa smo v oktobru.“

	Rihard bi se v naslednji uri mnogo raje s tožilkami srednjih let pogovarjal o vremenu kot z vdovami neznanih let o mrtvih soprogih znanih let, toda neizogibnemu se ne moreš izogniti, sicer bi slovnica zanj poznala drugačen izraz. Sporočanje usodno slabih novic nič hudega slutečim svojcem je sovražil iz dna duše, če je le mogel, ga je preložil na koga drugega, ki je bil na policijski hierarhični lestvici na nižjem klinu od njega. Tudi tokrat bi pod Oljsko goro lahko poslal katerega izmed tukaj prisotnih uniformiranih policistov ali kar oba, toda potem bi imel težave z nadležnim črvičkom, ki se mu reče lastna vest. Miloš in Stojan sta bila kljub svojim starinskim imenom še zelo mlada, kakih deset let mlajša od njega. Čeprav ne ravno šibke postave, sta delovala nekako krhko, imel je občutek, da sta se oba pošteno prestrašila, ko jima je na policijski postaji povedal, da bosta skupaj z njim odšla na kraj, kjer bosta imela opraviti z mrličem. Nato z mrličem sploh nista imela skoraj nič opraviti, le policijski trak sta napeljala okrog točke, na kateri se je zgrudil in umrl. Tudi to bi jima zaradi redke obljudenosti bližnje okolice lahko prihranil, a potem bi se njegov šef, načelnik policijske uprave, ko bi videl fotografije, ki sta jih posnela Borutova pomočnika, lahko usajal, da kraj zločina ni bil zavarovan po predpisih. Pa čeprav bi se usajal … Bolj kot sicer povsem zadosti strogega šefa se je Rihard bal samega sebe, svojih lastnih napak in njihovih posledic.

	Policistoma je naročil, naj odstranita policijski trak, nato se lahko odpeljeta nazaj na postajo. Da na policijsko in ne avtobusno, se mu ni zdelo potrebno dodati, tako zabiti policaji vendarle niso. Na hitro se je poslovil od vseh skupaj in od nobenega posebej, odšel do avtomobila, sedel vanj, ga na travniku neznanega lastnika obrnil, se po kolovozu odpeljal do Zasavske ceste, se priključil nanjo in jo prav kmalu spet zapustil. Hišo na drugi strani Oljske gore, kjer so živeli Lavtarjevi, je našel brez težav, šlo je za obnovljeno kmetijo med drugimi obnovljenimi kmetijami in navadnimi stanovanjskimi hišami, ki z agrikulturo niso imele nobene zveze. Pred njo se je razprostiralo veliko peščeno dvorišče, obdano z gospodarskimi poslopji, ki se Rihardu niso zdela dovolj pomembna, da bi si jih natančno ogledal. Na spodnjem koncu dvorišča, kjer je najbrž stal hlev, je opazil še en traktor, manjši od onega spodaj na travniku in sive namesto rdeče barve. Nič nenavadnega, je pomislil, Slovenci smo v svetu na prvem mestu po številu traktorjev na prebivalca. Za traktorjem je na kolesih stala prav tako siva cisterna za gnojnico; če je polna ali prazna, ni bilo mogoče ugotoviti, tudi po smradu ne. Ko je izstopil iz avta, ga je sicer obvila mešanica različnih, bolj podeželskih kot mestnih vonjav, vendar ni bila neprijetna ne njegovemu nosu ne njegovim možganom.

	Ob avtomobilu je za nekaj trenutkov postal, pogoltnil slino, nato pa stopil do lesenih in steklenih vrat, ki so vodila v največje poslopje ob dvorišču. Pritisnil je na tipko za zvonec in srčno upal, da mu bo odprla Vincenčeva žena Irma in ne kateri od treh otrok, tem bi za očetovo smrt še precej teže povedal kot ženi za moževo, navsezadnje so njima že med poročnim obredom povedali, da bosta skupaj le, dokler ju smrt ne loči. Če mož in žena ne umreta ravno v kakšni nesreči, ki zadene oba hkrati, gre pač na drugi svet eden prej kot druga ali ena prej kot drugi ...

	Odprla mu je ženska, ki bi po starosti ustrezala oseminštiridesetletni slabši polovici. Imela je kratke, rdeče pobarvane lase in zelo rdeča polna lica, izžarevala je eno samo ljubo zdravje, kar za njenega moža trenutno žal ne bi bilo mogoče trditi.

	“Dober dan,“ jo je pozdravil Rihard in jo vprašal: “Gospa Lavtar? Irma Lavtar?“

	“Mene iščete? Zakaj?“ se je začudila; samo začudila, ne pa tudi prestrašila. Po protokolu se je moral inšpektor predstaviti s službenim položajem in na zahtevo pokazati tudi izkaznico s fotografijo, na kateri ima zaradi januarskega mraza rdečo konico nosu. Irma zahteve ni izrazila, zato je znova pogoltnil slino in rekel:

	“Prihajam zaradi vašega moža.“

	“Ceneta? Kaj je spet naredil?“

	Vincenca so torej klicali Cene ... A zakaj bi kaj naredil – že spet?

	“Mrtev je.“

	Ženska je obiskovalca nejeverno pogledala in ga nekaj časa nepremično opazovala s svojimi očmi lešnikove barve, kot bi skušala ugotoviti, če je pijan ali če si na njen račun skuša privoščiti več kot neslano šalo. Z Rihardovega treznega in žalostni situaciji primernega obraza pa je nato vendarle razbrala, da ni tako. Stopila je korak nazaj in zgroženo rekla:

	“Prekleto! Vi to resno!“

	“Žal.“

	Irmi je rdečica zapustila lica, zadrhtele so ji ustnice, zajokala pa ni.

	“Kaj … kaj …“ je zajecljala.

	Inšpektor ji je priskočil na pomoč in ji odgovoril na zaradi šoka nedokončano vprašanje.

	“Bil je žrtev kaznivega dejanja,“ ji je za začetek povedal bolj na splošno.

	“Ga je ustrelil?“ je vprašala vdova.

	“Kdo?“

	“Miha.“

	“Kateri Miha?“ se je začudil Rihard, ob tem pa se mu je za hip med možganskimi vijugami pojavil nespodoben odgovor: Tisti, ki jo po umoru popiha. Miha je pač takšno ime, da se ti ob njegovi omembi kar sama ponudi katera od številnih rim nanj ...

	“Sosed,“ je Irma pokazala proti desnemu vogalu hiše, izza njega je proti njima kukala še ena kmetija.

	Inšpektorja je tema zanimala, zato je v tej smeri nadaljeval:

	“Mu je sosed Miha kdaj grozil s puško? Odkrito?“

	“Čisto zares ne, je pa nekajkrat rekel, da jo ima in da ga bo z njo ustrelil.“

	“Ga je vaš mož kdaj pretepel?“

	“Kaj? Koga?“

	“Miho.“

	“Ne, zakaj?“

	“Po mojih podatkih je bil pred sedmimi leti pogojno obsojen zaradi povzročitve hude telesne poškodbe.“

	“Vem, toda tisto je bil Finkov Brane.“

	“Je tudi on vaš sosed?“

	“Sosed sicer ni, prav daleč stran pa tudi ne živi, mislim, če se ni preselil, mlad je še.“

	“Se Fink piše ali se Pri Finku reče po domače?“

	“Oboje.“

	Brane Fink, je Rihard shranil v začasni pomnilnik. Pa še Miha, ki … Proč, neumne misli!

	“Kako pa se piše sosed Miha?“

	“Strgar.“

	Beležnica bi zdajle prav prišla …

	Proti pomanjkanju beležnic si je zlahka pomagal, segel je v torbo in eno izvlekel.

	“Ga je ustrelil ali ne?“ je nestrpno vprašala ženska, potem ko je dala sogovorniku pol minute mir, da je lahko pisal.

	“Ne, nihče ga ni ustrelil. Bil je umorjen s sekiro.“

	“S sekiro?“ se je vdova z dlanjo desnice prijela za čelo. “Kakšno glavo pa bo imel?“

	“Niso ga udarili v glavo, pač pa v levi bok.“

	“In od tega je umrl?“

	“Rezilo mu je presekalo arterijo.“

	“Kje?“

	“Na boku.“

	“Ne, mislim na katerem kraju? V gostilni? Na cesti?“

	“Ne, na travniku, domnevam, da vašem. Saj imate spodaj proti Savi travnik?“

	“Imamo.“

	“Vaš mož je umrl na njem.“

	“Ga je pokosil?“

	“Ne, niti začel še ni.“

	“Saj sem mu rekla, naj ne hodi tja dol, ker bo deževalo, a me ni hotel poslušati, rekel je, da bo vreme še malo zdržalo, če je zdržalo par tednov.“

	“Mu je kdo kdaj grozil s sekiro?“

	Irma je spustila pogled, nekaj časa gledala v tla, nato pa rekla: “Mogoče bi bilo.“

	“Res? Zakaj?“

	“Cene je,“ se vdova za moža še ni naučila uporabljati preteklika, “hitre jeze in če mu ni kaj prav, zna pošteno vzrojiti, tudi čisto po nepotrebnem.“

	“Je bil morda s kom v resnem sporu?“ se je Rihard za pokojnike že zdavnaj naučil uporabljati preteklik.

	“Ne vem, če ravno v sporu, se pa večkrat na koga dere.“

	“Se morda spomnite, kdaj se je drl nazadnje?“

	“Nazadnje? Saj res, mrtev je. Ne vem, kdaj se je drl nazadnje, a prav dolgo ni od tega, nekdo je šel mimo po cesti, videla ga nisem, samo slišala. Mislim, Ceneta, ne njega.“

	“Mož se je drl nanj?“

	“Ja, a ne vem, za kaj je šlo. Miha pa je bil tako ali tako vedno na udaru.“

	“Na udaru? Mi lahko to razložite bolj podrobno?“

	“Tožimo eni druge zaradi poti med hišama, v zemljiško knjigo niso natančno vpisali celotne meje, ne vem, zakaj, Miha trdi, da je bila od nekdaj vsa pot na njihovem in jo je zaprl, navozil je velik kup peska nanjo, na sredino. Cene ga je odstranil in mu vsega zmetal na vrt, ko ga ni bilo doma. Doma je bila žena Darinka, hotela ga je ustaviti, a se ji ni pustil, čeprav je bila večja od njega. Takšne in podobne stvari se dogajajo pri nas. So se dogajale,“ je zdaj tudi Irma vedela, da mora govoriti v preteklem času.

	“Je Miha vašemu možu kdaj grozil s sekiro? Zares ali pa tudi le z besedami?“

	Ženska je pomislila in rekla:

	“Ne, s sekiro nikoli, vedno s puško. Ampak, nekaj mi povejte: ali Cene še kar leži na travniku?“

	“Ne, pred pol ure so ga odpeljali na sodnomedicinski inštitut na Korytkovi. Najbrž vas bodo od tam še danes poklicali na prepoznavanje, zato bi bilo dobro, če bi bili ves čas dosegljivi. Saj še imate hišni telefon?“

	“Imamo.“

	“Potem bodo brez težav našli vašo številko in vas bodo kmalu poklicali.“

	Nastala je tišina, med katero sta resnobni inšpektor in še bolj resnobna Irma samo stala na pragu, slednja je z desno roko, naslonjeno na podboj, verjetno v sebi skušala predelati novico, ki jo je težko predelati. Rihardu je zaradi dolgega molka postalo neprijetno, zato je rekel: “Kot vem, imate tri otroke, sina in dve hčerki. Koliko so stari?“

	“Najstarejša hčerka dvaindvajset, sin osemnajst, mlajša hčerka šestnajst.“

	“Najbrž vsi še živijo doma?“

	“Ne, starejša hčerka, Klara ji je ime, je poročena, lani se je preselila k možu v Domžale.“

	“Druga dva pa sta še doma?“

	“Še, Uroš hodi na trgovsko šolo, zadnji letnik, Zala pa je na gimnaziji, nato bo šla na veterino, veste, zelo rada ima živali, vse, ne samo tiste, ki živijo na kmetiji.“

	“Družina je ob tragičnih dogodkih zelo pomembna,“ je sočutno pripomnil inšpektor in nadaljeval: “Zelo mi je žal, da sem vam prinesel najslabšo mogočo novico, toda zgodilo se je, kar se je pač zgodilo, nekdo vam je moral povedati. Bi vam bi bilo laže, če bi za moževo smrt izvedeli po telefonu?“

	“Ne, kje pa, hvala vam, da ste prišli osebno. Kaj ste rekli, da ste? Kriminalist?“

	“Kriminalistični inšpektor, jaz vodim preiskavo umora gospoda Ceneta, morda se bova zaradi nje še srečala ali vsaj govorila po telefonu. Res bi bil vesel, če bi našli čas, da bi dobro razmislili, kaj bi nekoga lahko pripravilo do tega, da je tako nasilno obračunal z vašim možem.“

	Iz torbe je vzel vizitko in ji jo izročil.

	“Če se boste spomnili česarkoli pomembnega ali če boste karkoli potrebovali, me pokličite, kadarkoli. Gotovo se boste v naslednjih dneh velikokrat vprašali, zakaj je vaš mož umrl takšne smrti, kot je, rad bi, da veste, da se bom o tem velikokrat vprašal tudi jaz in da bom iskal odgovor.“

	“Kakšne so možnosti, da dobite tistega, ki je to naredil?“

	“Do zdaj sem razrešil še vse primere umorov, ne vidim razloga, da ne bi tudi tega.“

	“Je kdo kaj videl?“

	“Samega dejanja, kot vem, nihče.“

	“Kako ste sploh izvedeli, da leži na travniku?“

	“Mimo je šla ženska s psom in poklicala 113.“

	“Boste danes še raziskovali ali delate od devetih do petih?“

	“Raziskoval bom tudi ponoči, če bo treba.“

	“Ste sekiro našli zraven … zraven … no, tam zraven?“

	“Ne,“ je rekel Rihard, ki je imel občutek, da se je nesrečna in simpatična Irma zatekla h govorjenju, da bi si vsaj malce olajšala notranjo bolečino, ki bo po njegovem odhodu postala še hujša.

	“Kaj boste naredili zdaj?“

	“Zdaj bom odšel k vašemu sosedu Strgarju in ga vprašal, kje je bil danes med drugo in pol tretjo uro. Ste ga morda vi takrat kaj videli?“

	“Ne, takrat nisem bila nič zunaj in tudi skozi okna nisem gledala. Gotovo veste, da je v hiši vedno veliko dela.“

	Rihard je to po novem res vedel. Pred tremi meseci, julija, se je iz sicer ne ravno majhnega stanovanja v Ljubljani skupaj z družino preselil v srednje veliko hišo, ki jo je v bližini Vodic kupil njegov nesramno premožen oče ter jo z notarsko pogodbo takoj zapisal sinu in snahi v enakih deležih. Od takrat do danes je imel čas spoznati, koliko truda je potrebnega za vzdrževanje čistoče znotraj in zunaj. Najnovejše delo je bilo grabljenje listja, ki je odpadlo z dreves na vrtu, zaradi vetra ne le na njihovem. A mu ni bilo odveč, drevesa je imel rad in bil je ponosen, da jih ima nekaj v svoji lasti. Že zdaj jeseni se je zavedal, da se bo moral spomladi spopasti z obrezovanjem, na katero se je zaenkrat spoznal približno toliko kot Donald Trump na vodenje države. V notranjosti hiše pa je imel opraviti z gospodinjskimi deli, ker ni bil tip moškega, ki stoji križem rok ali v najboljšem primeru z njima odobravajoče ploska, ko njegova žena gara. Tudi na kolena je šel in pomil tla. In jih celo pripravil do bleščanja. Da, razumel je, kar je rekla Irma o delu pri hiši, zaradi katerega še skozi okno nimaš čas pogledati.

	“Potem grem zdaj k sosedu,“ je rekel Irmi po krajšem obdobju tišine, ki je nastala zaradi njegove zamišljenosti. Že se je hotel posloviti, a se je spomnil še nečesa.

	“Morda vam bo čakanje na klic s sodnomedicinskega inštituta postalo neprijetno, ker bi še danes radi postorili veliko stvari v zvezi z moževo smrtjo. Lahko vam dam telefonsko številko patologa in boste vi poklicali ter ga vprašali, kdaj lahko pridete na prepoznavanje in opravljanje drugih formalnosti.“

	“Tega bi bila vesela,“ je rekla nekajurna vdova, a z neveselim glasom.

	Rihard je iz torbe vzel svoj službeni telefon, ki je bil obenem tudi njegov zasebni telefon, in v njem poiskal mobilno številko doktorja Šumija. V torbi je imel tudi kemični svinčnik, vzel je ven še tega, rekel rdečelasi Irmi, če mu za trenutek vrne vizitko, ki ji jo je prej izročil, in patologovo številko zapisal na prazno hrbtno stran skupaj z nazivom inštituta, za katerega je doktor delal. Gospe je vrnil mali beli pravokotnik iz gladkega papirja, ji podal roko in ji izrekel sožalje ter nekaj prijaznih besed, nato se je poslovil na svoj hitri način, ki ni dopuščal oziranja.

	Še vedno je močno deževalo. Iz prtljažnika je vzel še od prej moker dežnik, ga odprl, da je bil v hipu moker še bolj, naredil nekaj korakov, zavil okrog vogala ene in se napotil proti pročelju druge kmetije. Hiša in gospodarska poslopja pri Strgarjevih so bili videti nekoliko starejši kot pri Lavtarjevih, morda pa se je Rihard ob pogledu nanje zgolj zmotil, ker je bil laik na področju ocenjevanja starosti nepremičnin. Stopil je do zaprtih vhodnih vrat in že hotel pritisniti na stikalo hišnega zvonca, a je za hrbtom zaslišal oster moški glas:

	“Halo? Kdo pa ste vi?“

	Obrnil se je in zagledal pretežno sivolasega moškega z rumenkasto-rjavim obrazom in srepečim pogledom iz golobje sivih oči. Star je moral biti dobrih šestdeset let in ni nosil očal. Rihard je mimogrede pomislil, da še nikoli ni videl kmeta z očali za gledanje na daleč, pa čeprav je redno gledal oddajo Ljudje in zemlja. Po hipotezi, če ne kar teoriji, o kateri je bral že večkrat in v različnih virih, bivanje na prostem človekovim očem dobro dene. Bral pa je tudi, da imajo kmetje izmed vseh poklicnih skupin najmanj težav s hrbtom, skozi dan opravljajo dela vseh vrst, migajo levo – desno, gor – dol, se prepogibajo in vzravnavajo, hrbtenica pa za dobro delovanje potrebuje stalno premikanje sestavnih delov, da medvretenčne ploščice z osmozo dobijo dovolj hrane iz okoliškega tkiva in ne degenerirajo že pri tridesetih. Skoraj štiridesetletnega Riharda je med selitvijo pošteno usekalo v križu in še zdaj ga je bolečina opominjala, da zaradi preveč sedenja sploščena medvretenčna ploščica pritiska na neki zelo živčen živec tam zadaj nad trtico. Ker si je skušal pomagati sam, je o bolečinah v križu marsikaj prebral in pod črto ugotovil, da mu bo najbolj pomagalo več gibanja in manj gretja stola s hrbtom, usločenim pod pravim kotom na sedalo. Zanimivo se mu je zdelo, da ga je začelo boleti zaradi selitve, zaradi nje pa bo imel obenem več možnosti za protibolečinsko terapijo, kot bi jih imel v blokovskem stanovanju. Morda bo pričel celo s hojo v naravi, do katere zdaj ni imel daleč. Če bo, zagotovo ne bo naletel na truplo, tako kot se to dogaja šerlokom in poarojem, literarnim in filmskim ljubiteljskim ali poklicnim preiskovalcem umorov: kamorkoli gredo, je nekdo zastrupljen, ustreljen, zaklan, razstreljen ali vsaj udarjen s topim predmetom.

	Kmetov neprijazen nastop mu je razdražil neki drugi živec, ne tistega poleg ledvenega vretenca. Besno ga je vprašal:

	“Imate za puško dovoljenje?“

	“Kdo ste vi?“ je moški ponovil vprašanje.

	“Kriminalistični inšpektor Rihard Tisnikar. Če tega niste razumeli: policaj sem! Sprašujem vas: kje imate puško?“

	“Kakšno puško? Katero puško?“

	“Tisto, s katero ste sosedu Cenetu Lavtarju večkrat grozili, da ga boste ustrelili. Saj ste vi Miha Strgar?“

	“Sem, a nimam puške.“

	“Tudi zračne ne?“

	“Ne.“

	“Kaj pa pištolo?“

	“Tudi ne.“

	“Kje ste bili med drugo in pol tretjo uro?“

	“Danes?“

	“Ja, danes!“

	“Zakaj?“

	“Samo odgovorite!“

	“Bil sem doma.“

	“Lahko kdo to potrdi?“

	“Zakaj?“

	“Samo odgovorite!“

	“Moja žena Darinka. Malo pred drugo uro je pripravila kosilo, prej sem zlagal drva v kozolec.“

	“Zakaj pa v kozolec?“

	“Zato, da se bodo sušila na zraku.“

	“Ni kozolec namenjen sušenju trave?“

	“Včasih je bil, zdaj pa ga uporabljamo v druge namene, ker pokošeno travo baliramo.“

	“Ob dveh ste bili torej pri kosilu?“ se je Rihard vrnil h glavni temi, k sogovornikovemu alibiju.

	“Tako je.“

	“In žena lahko to potrdi?“

	“Tako je.“

	“Pokličite jo!“

	“Darinka!“ se je glasno zadrl Miha, pogledal inšpektorja in se na široko zarežal. “Najbrž me ne bo slišala, ker je predaleč, pred eno uro je odšla v trgovino.“

	“Kam?“

	“V Črnuče.“

	“Se bo kmalu vrnila?“

	“Kaj pa vem, bolj počasne sorte je,“ se je zahahljal kmet.

	“Se je odpeljala z avtomobilom?“

	“Je, toda tudi vozi bolj počasi.“

	Mož se je očitno rad zabaval na tuj račun. Pa naj se … Rihard se s tem ni želel obremenjevati, znašel se je v zadregi: naj temu trapastemu Strgarju pove, da je njegov sosed okrog dveh umrl od sekire, ali naj mu ne pove? In še v eni zadregi: naj počaka, da se Darinka vrne iz trgovine ali naj se vrne jutri?

	Jutri pa je morda spet ne bo doma … Raje jo bo počakal danes in govoril z njo, še preden bo z njo govoril mož Miha. Lahko bi ji zapovedal, kaj mora reči: reči mora seveda, da je bil ob dveh v domači kuhinji pri kosilu. Če mu je dovolj pokorna, ga bo ubogala in lagala zanj. Toda kaj naj počne med čakanjem? Naj odide tja dol v hlev in pogleda, kakšnega zdravja so Strgarjeve krave? In preveri, kako postavni so biki, če jih imajo? Lahko pa še kaj vpraša tega arogantnega kmeta, ki razkoračen stoji pred njim, z rokama v žepih delovnega pajaca in se zadovoljno smehlja, čeprav ga moči dež ...

	“Zakaj ste sosedu Lavtarju grozili, da ga boste ustrelili?“

	“Ker je kreten.“

	Krasen razlog …

	“Za grožnjo s smrtjo je zagrožena zaporna kazen,“ je strogo rekel inšpektor.

	“Policija ti grozi, če ti nekomu groziš?“ je veselo vprašal Miha.

	“Še enkrat: zakaj ste grozili sosedu?“

	“Me je prijavil?“

	Naj kar misli, da ga je.

	“Grožnja z orožjem je utemeljen razlog za preiskavo vseh prostorov, kjer bi bilo to orožje lahko skrito. Hiša. Hlev. Senik. Svinjak. In tako naprej.“

	Miha je izgubil pol nasmeha.

	“Mi boste bajto postavili na glavo?“ je vprašal.

	“To je odvisno od vas. Za začetek bi rad videl vaše sekire, domnevam, da jih imate več.“

	“Zakaj?“

	“Zakaj domnevam, da jih imate več?“

	“Ne, zakaj jih hočete videti?“

	“Samo pokažite jih, prekleto! Bi radi, da sem pripeljem cel bataljon policistov, ki bodo pogledali še v vaše gate in se prepričali, kakšnega kalibra je orožje, ki ga skrivate v njih?“

	“V redu, v redu. Vse naše sekire so v drvarnici,“ je spravljivo rekel Miha in dodal: “Pojdite z menoj.“

	Rihard je odšel z njim, a ne prav daleč, le dvorišče sta prečkala. Strgarjeva drvarnica je bila podobna majhni leseni koči, zgrajena je bila iz navpično položenih desk, med katerimi je bil razmak, širok kaka dva centimetra, najbrž zato, da so se drva zračila in sušila med čakanjem, da se v peči spremenijo v pepel. Zakaj jih je Miha nalagal tudi v kozolec, je bilo Rihardu jasno ob pogledu na ta prostor, prepoln lesa na različnih stopnjah razžaganosti in razsekanosti. Na sredini je kraljevala široka tnala, ki ji je bilo po razbrazdani površini videti, da je dala marsikaj skozi. Vanjo je bila zapičena sekira z dolgim ročajem.

	“Štiri imamo,“ je rekel Miha.

	Res so bile ob skladovnici polen prislonjene še tri sekire, vse s krajšim ročajem od tiste v tnali. Inšpektor je najprej v roke vzel najmanjšo. Rezilo ni bilo videti krvavo, držale so se ga drobne iveri, ki jih ne bi bilo, če bi mokro kovino pred nedavnim nekdo obrisal s krpo. Z ostalimi sekirami je bilo enako, vse so bile videti nedolžne. Nedvoumen odgovor, ali je katera izmed njih pred kratkim zasekala v človeško meso, bi lahko dali le s pripomočki opremljeni forenziki, vendar bi morali za preiskavo pridobiti sodni nalog. Rihard se je odločil, da se bo za zdaj zadovoljil z oceno s prostim očesom, če pa bo Miha iz kakšnega drugega razloga postal bolj sumljiv, kot je zdaj zaradi bedaste grožnje sosedu, bodo na svoj račun prišli inštrumenti, tako natančni, da bi še danes odkrili sledove krvi na sarajevski cesti, na kateri je bil pred sto leti umorjen nadvojvoda Franc Ferdinand.

	“Imate še kje kakšno sekiro?“ je za vsak primer vprašal Strgarja.

	“Ne, nimamo, vse so tu.“

	“Res?“

	“Res. Samo štiri so.“

	Inšpektor je v mislih začel brskati za novimi vprašanji za lastnika sekir, a ga je ta prekinil z besedami:

	“Žena se je vrnila, njen avto poznam po zvoku, motor nekoliko klenka.“

	Moška sta zapustila po lesu dehteč prostor in stopila na dvorišče, dehteče po razmočenem pesku. Res je bil deset metrov nad njima poleg modrega karavana, ki je bil že prej tam, parkiran manjši rdeč opel. Iz prtljažnika je nakupljeno jemala ženska, ki bi se zagotovo ozrla, če bi kdo zavpil Darinka! Zaradi dežja se ji je mudilo, kot vsak človek, ki ni ravno mokra oblačila ljubeč mazohist, je hotela biti čim prej na suhem. S polno zeleno vrečko v vsaki roki je stopila pod streho in se približevala vhodnim vratom svojega doma, ne da bi se brigala za okolico. Jora, je pomislil Rihard, ko jo je zagledal v polni višini. Ni vedel, če je ta beseda za žensko žalitev ali ne, toda reševal je križanke in je že večkrat pod pojmom velika in nerodna ženska v kvadratke vnesel besedo jora. Onkraj križank na izraz še nikoli ni naletel, je pa, kadar je videl žensko, ki je ustrezala opisu pod vodoravno ali navpično, samodejno pomislil: Takšna naj bi bila jora.

	Rihard, ki je rad bral, je prebral tudi, da psihologi človekove misli delijo na eksplicitne in implicitne. Eksplicitne so tiste, ki jih človek prikliče zavestno, na primer, če mora opraviti kakšno nalogo. Implicitne pa se pojavijo nehote, nekaj jih privabi na plan in človek mora opraviti z njimi, kakor ve in zna. Riharda so implicitne misli pogosto naskočile, zaradi njih je izgubljal rdečo nit in postal zamišljen, če že ne kar razmišljen, dostikrat tudi sredi preiskave zločina. A je vedno našel pot nazaj …

	“Ej, Darinka, počakaj,“ je zavpil Miha, tik preden bi poklicana izginila v hišo. V možu je morda res tičala mazohistična žilica, za dež se ni kaj dosti menil; če je bila kje v bližini streha, je stopil podnjo, sicer se je mirno nastavljal kapljam z neba, lase je imel že čisto premočene in prilepljene ob nenavadno ploščato lobanjo. Rihard mu je nad glavo vljudno podržal dežnik, a se mu Miha za prijaznost ni zahvalil, takoj je spet zapustil zavetje pod črno kupolo in krenil proti ženi. Ta je ob njegovem klicu počakala, odložila vrečki na tla in čakala, kaj bo. Inšpektor je urno stopil za Strgarjem, ni želel, da bi imel čas Darinki prišepniti na uho, kako naj govori pred visokim gostom, ki pa je bil telesno nižji od nje, o tem se je prepričal, ko se ji je približal. Obenem je zaznal še eno Darinkino telesno značilnost: pod nosom so ji poganjali omembe vredni črni brki. Teh pri ženski že dolgo ni videl, živel je v času lahko dostopne depilacije različnih vrst, pripadnice vse bolj obritega spola pa so po večini nerade naokrog hodile brkate, vsaj v Sloveniji, zlobni jeziki natolcujejo, da je v nekaterih drugih nekdanjih republikah nekdanje Jugoslavije drugače. Pogled je z Darinkinega kocinja hitro umaknil; če ni bila zgnetena iz posebnega slovenskega testa ženskega spola, je zagotovo nerada videla, da moški buljijo v tisto, kar ji je pod nosom pognalo proti njeni volji.

	Riharda je na tem mestu obiskala nova implicitna misel. Morda je ponosna nanje, je šepnila. A tukaj je bil zaradi resnih stvari, čas bi že bil, da bi se tudi misli začele obnašati temu primerno, da bi mu pomagale opraviti nalogo, namesto da se mu prekopicujejo v glavi kot ritmične gimnastičarke v parterju.

	“Dober dan,“ je pozdravil. “Sem kriminalistični inšpektor Rihard Tisnikar. Zanima me, kdaj ste imeli danes kosilo.“

	A spet je glavo dvignila nehotena misel in bleknila: Zakaj, bo vprašala. In Darinka je, pač dolgoletna žena svojega zakajskega moža, res vprašala:

	“Zakaj?“

	Z damami, tudi brkatimi, je Rihard ravnal v mehkejših rokavicah kot z moškimi, ni ji rekel Samo odgovorite, prekleto, rekel ji je:

	“Po uradni dolžnosti preiskujem neko kaznivo dejanje, podrobnosti vam žal ne smem razkriti. Rad bi le, da mi zaupate, če ste imeli ob dveh kosilo in če je bil vaš mož takrat z vami za isto mizo.“

	Darinka ga je od zgoraj navzdol prestrelila s svojimi temnorjavimi očmi in ga z glasom v nižjih ženskih legah vprašala: “Kakšen primer?“

	Saj sem ti rekel, da ne morem razkriti podrobnosti, se je v njegovi glavi pojavila nova misel, naj je bila nehotena ali ne, delovala mu je precej jezno. Napočil je trenutek, da uporabi metodo, ki je v preteklosti dajala izvrstne rezultate, če mu ljudje, pomembni za preiskavo, niso hoteli odgovarjati takrat, ko bi mu morali.

	“Lahko mi odgovorite tukaj na pragu domače hiše, lahko pa vas odpeljem na policijo, kjer bo najin pogovor bolj uraden.“

	Upoštevajoč tvoje telesne mere bi laže odpeljala ti mene kakor jaz tebe ...

	“Bo šel moj mož z menoj?“ je vprašala Darinka.

	“Ne, ne bo.“

	Menda me ne boš prisilila, da te bom – že nekako – odvlekel do zasliševalnice, te posadil na stol in te pripravil do tega, da mi boš izdala celo številko modrca. Pojavila se je nova misel, ki se je prejšnji opravičila z besedami: Ne, to pa že ne, to bi bilo spolno nadlegovanje, tega pa ne počnemo niti, če zaslišujemo mlade lepotice. Toda … Mar ni prej njenemu možu omenil vpogled v gate? Miha, oprosti mi tudi ti!

	“Kosilo smo imeli petnajst do dveh,“ je zdaj vendarle znala povedati Darinka; to je povedala brezbarvno, zajedljivo pa je dodala:

	“Vas zanima, kaj je bilo na krožnikih?“

	“Saj vem, kaj: hrana. Bolj me zanima, do kdaj je kosilo trajalo in če se ga je udeležil tudi vaš mož.“

	“Trajalo je okrog dvajset minut in udeležil se ga je tudi moj mož.“

	“Kaj pa otroci?“

	“Ne.“

	“Je gospod Miha takoj zatem odšel?“ je vprašal inšpektor, ki je moral upoštevati, da je doktor Šumi čas Lavtarjeve smrti ocenil med drugo in pol tretjo uro.

	“Ne, po kosilu sem skuhala kavo, turško, če vas zanima. Potem je Miha bral Demokracijo. Veste, prebere jo od začetka do konca, vedno pa jo bere za mizo v kuhinji.“

	“Kdaj je odšel iz hiše?“ je še vedno potrpežljivo vprašal Rihard, ki je rad o sebi mislil kot o potrpežljivem človeku, a si ni preveč prizadeval, da bi na tem področju postal svetovni rekorder.

	“Na uro nisem pogledala, najbrž pa je odšel ven malo pred tretjo.“

	“Hvala,“ je rekel inšpektor in se v podkrepitev svoje hvaležnosti nasmehnil. Jora mu nasmeha ni vrnila, sklonila se je, pobrala nakupovalni vrečki in vprašala:

	“Še kaj?“

	“Ne, to bi bilo vse, ne bom vas več zadrževal.“

	Preden je Darinka izginila v hišo, je inšpektor njenemu krepkemu hrbtu in manj krepkemu pročelju njenega moža rekel:

	“Zakaj sem vaju spraševal, kar sem vaju, bosta kmalu izvedela.“

	Naj se zakonca Simpaticus malce cvreta na ognju radovednosti, dolgo se tako ali tako ne bosta, še danes bosta slišala za smrt soseda Lavtarja. Ker sta brihtna za dva, bosta uspešno povezala bingljajoče niti, jasno jima bo postalo, da je ob nasilni smrti nekega človeka tisti, ki mu je javno grozil z nasilno smrtjo, prvi na seznamu osumljencev.

	Za ženo je v hišo odšel še Miha, morda na pogovor z njo, morda na sušenje las, morda pa mu po kosilu ni uspelo do konca prebrati najboljše slovenske revije. V mimohodu je nekaj zamrmral, a ga Rihard ni razumel in ga niti ne bi želel razumeti. Zanj je bilo v tem trenutku najpomembnejše, da je eno ime, dve pravzaprav, lahko črtal s seznama osumljencev. Naslednji bo na vrsti za preverjanje Brane Fink, a šele jutri, danes ga čaka pisarniško delo; vsaj njega, Riharda, za Braneta pa se ne ve, kako bo preživel preostanek dneva. S papirologijo, kolikor se ji zaradi papir izpodrivajočih računalnikov še lahko tako reče, je bil rad na tekočem. Izučilo ga je, kaj se zgodi v nasprotnem primeru: opisi dogodkov in navedbe izrečenih besed zaradi časovne oddaljenosti postanejo nenatančni, včasih celo neresnični in zavajajoči.

	Še vedno je močno deževalo – pa kaj potem, kmalu bo pod streho, najprej avtomobilsko, nato pod tisto, ki prekriva policijsko postajo ...

	Ta ob šesti uri popoldne nikakor ni bila hiša duhov, toliko ljudi kot dopoldne in zgodaj popoldne pa se vendarle ni motalo po hodnikih. Tudi tajnice Saše ni bilo več v službi, po telefonu ji je prej zagotovil, da je danes ne bo več potreboval. Tipkati je znal tudi sam, in to z vsemi desetimi prsti na rokah; s tistimi na nogah še ni poskusil in glede na to, da je popil skoraj nič alkohola mesečno, najbrž tudi ne bo. Najprej je odšel v garderobo in se iz škornjev preobul v čevlje; eno obutev človek potrebuje na deževnem polju, drugo pa v pisarni, vsaj v tisti, v kateri ne zamaka.

	Rihardu, ljubitelju miru, je bil ta v njegovi pisarni zagotovljen tudi sredi delovnega dne, priložnostni sodelavci so bili raztreseni vsepovsod po stavbi, tik ob njem, v istem prostoru, pa ni bilo nikogar. Notri je sicer stal stol za obiskovalca, a le za enega; če je prišlo več ljudi, je z njimi odšel v najbližjo sejno sobo, ki je bila prosta. Računalnik je pred vhodom na teren pustil prižgan; če ga niso učili krive vere, tehnika zaradi pogostega ugašanja in prižiganja bolj trpi kot zaradi neprekinjenega delovanja. Naklepni ali priložnostni nepridiprav v času njegove odsotnosti ne bi mogel priti do nobenega pomembnega policijskega podatka, vse programje je bilo zaščiteno s toliko gesli, da jih je imel Rihard zapisana, seznam z njimi pa shranjen v domačem sefu.

	Pred obešalnikom je slekel trpežno svetlo rjavo jakno, v kateri se je odpravil v službo, babje/indijansko poletje gor ali dol, zjutraj je bilo bolj dol kot gor, dežurni vremenar je po radiu našteval temperature, ki so bile le nekaj stopinj nad ničlo. Jakna mu je prišla prav tudi prej na terenu, da dež ni močil lepega sivega suknjiča, ki mu ga je pozimi kupila žena, a ne zato, ker bi sodil med moške, ki se brez pomoči boljše polovice niti obleči ne znajo, pač pa zato, ker je bil na razprodaji.

	Pa začnimo, je rekel samemu sebi, ne da bi vedel, če na glas ali zgolj v mislih. Odprl je novo digitalno knjigo zločina, ki pa ga zaenkrat še ni mogel opredeliti. Cene Lavtar je res umrl nasilne smrti, vendar bi šlo lahko za uboj ali umor. Slednji je vključeval naklep, prvi ne, o ločnici med njima so se odvetniki prepirali s tožilci, določil pa jo je sodnik. Implicitne misli so mu med tipkanjem dale mir, mislil je tisto, kar je moral misliti, da je lahko delal.

	Zakaj je gospod Lavtar zapustil traktor in ga celo ugasnil? se je vprašal na neki točki. Brez dvoma je prišel kosit, o tem je pričal priključek. Zagotovo ga je priklopil že doma na dvorišču, na travniku bi lahko z delom pričel popolnoma brez priprav. Je sestopil zaradi obiskovalca, da bi se z njim pomenil iz oči v oči? Če je, se mu je s tem lepo nastavil. Na traktorju bi ga bilo teže ubiti, zagotovo pa bi ga v tem primeru napadalec kresnil po glavi in ne po težko dosegljivem boku. A glava s tal ne bi bila dosegljiva, moral bi se povzpeti na stopnico, če se tistemu, kar ima traktor za lažje vzpenjanje na sedež, reče stopnica ...

	Pisal in mislil, mislil in pisal je slabo uro, nato je ugasnil računalnik, oblekel jakno, zaklenil vrata pisarne in vrata tajništva ter odšel. Domov. Delovni čas mu je dostikrat določilo delo in vesel je bil, da mu ga tokrat kljub svežemu umoru ni določilo tja v nočne ure. Domov je zadnje tri mesece odhajal še posebno rad. V juliju so se najprej iz stanovanja v bloku preselili v hišo na podeželju, štirinajst dni zatem pa je žena Jelka rodila sina Mika. Ta je zaenkrat znal jesti, kakati, lulati, spati, se smehljati. In jokati – a je jokal manj, kot je oče pričakoval od njega. Oče se je namreč spominjal, da se je pred osmimi leti hčerka Ana v fazi dojenčka pogosteje in glasneje drla. Morda bi naročili še kakšnega otročička, dokler smo mladi ... Prostora zanj bi bilo dovolj, čeprav sta zakonca Tisnikar skupaj s hišo dobila tudi očeta in tasta Pavla Cirka. A naj mu bo, ko je že plačal zanjo ... Upokojeni kriminalist je tudi po selitvi vztrajal pri svoji detektivski agenciji, le da zdaj pisarne ni več imel v dnevni sobi, tako kot jo je imel v svojem majhnem samskem stanovanju. Rihard je prvič v življenju živel skupaj z očetom. Bilo mu je všeč, celo zelo všeč, dobro sta se razumela, pa še Ano je ata varoval med odsotnostjo staršev in pričakovati je bilo, da bo varoval tudi Mika, ko bo starejši. Mik, Pavel pa tudi ...

	Avto je parkiral brez težav, kaj ne bi, parkiral je na domačem terenu. Pri hiši so bili trije avtomobili, tlakovani dovozni poti sta bili dve, ena je vodila proti vhodnim, druga proti garažnim vratom. Doslej se še ni zgodilo, da bi kdo koga zaparkiral; malo tudi zato, ker je bil Jelkin avto večinoma v garaži, Jelka pa doma. Ko je vstopil v dnevno sobo, precej večjo kot v blokovskem stanovanju, so bili tam zbrani trije družinski člani, manjkala je le Ana. Najbrž je bila v svoji sobi, ob tej uri najbrž ne več zaradi domače naloge. Žena in oče sta ga bila videti vesela, Mik pa ne, mirno je spal v starinski zibki, ki jo je dedek staknil v hiši, v kateri je živel kot otrok. Zibko so obnovili, jo prebarvali in jo dali v uporabo. Starinski pripomoček gor ali dol, odlično se je obnesla. Mik se je ob zibanju umiril in zaspal in dal mir. Odrasla družinska člana še nista vedela, da je Riharda popoldne doletel umor; izvedela sta zdaj. Jelki tudi če ne bi povedal zanj, toda oče je bil nekdaj tudi sam policist višjega ranga, v njem je še vedno utripala žilica preiskovalca. Odkar sta živela pod isto streho, je bil to sinov prvi umor in bil je prepričan, da bo ata želel vedeti vsako podrobnost. Res je bilo tako, Rihard je, ko se je preoblekel, v dnevni sobi naredil ustno obnovo popoldanskih dogodkov.

	“Podatek, če je bil moški v času smrti pod vplivom alkohola, bi bil lahko zelo pomemben,“ je bila Pavlova prva pripomba. “Morda se je pijan po neumnem vtaknil v koga, ki je šel mimo po poti. Saj si rekel, da ste ga našli blizu poti?“

	“Res smo ga.“

	“Bi ga lahko s sekiro udarili na poti in ga je v smrtnem boju zaneslo na travnik?“

	“To bi bilo seveda mogoče. Mogoče bi bilo tudi, da se je Lavtar že na traktorju vtaknil v napačnega, v razdražljivega človeka s sekiro.“

	“Kaj pa, če je bil spolni iztirjenec in se je pijan spravil na žensko?“ se je v pogovor vmešala Jelka.

	“Zakaj pa naj bi imela ženska pri sebi sekiro?“ jo je vprašal mož.

	“Zaradi slabih izkušenj,“ je vprašana znala odgovoriti.

	“Z moškimi?“

	“Z moškimi seveda, nekateri so prasci. Prisotni seveda izvzeti,“ je dodala in se zasmejala.

	“Mrliški preglednik je rekel, da bi ga ženska lahko tako hudo ranila le, če bi zamahnila s sekiro z daljšim ročajem. Ženska, ki se naokrog sprehaja z mesarico, se mi ne zdi ravno realna možnost.“

	“Povedal si, da je o truplu policijo obvestila ženska, ki je sprehajala psa,“ je dejal Pavel. “Že petintrideset let živim v Ljubljani, a na travnikih pod Zasavsko cesto nisem bil še nikoli. Tam se najbrž gibljejo le ljudje, ki živijo v bližini.“

	“Po kolovozu se da peljati z avtom, lahko bi tja prišel tudi kdo bolj oddaljen,“ je menil Rihard.

	“Zakaj? Zaradi česa?“

	“Spomladi bi bil razlog nabiranje regrata.“

	“Fuj,“ se je oglasila Jelka. “Kdo bo jedel regrat, poškropljen z gnojnico!“

	“Zato pa ga je treba petkrat oprati,“ je rekel njen tast. “Oktobra regrat ne pride v poštev, vendar drži: lahko bi tja zaneslo tudi koga iz bolj oddaljenega dela Ljubljane. Nekomu, ki živi ob Dunajski, bi lahko zdravnik priporočil gibanje na svežem zraku. Namesto da bi odšel v Tivoli, se je razgledal po obrobju mesta in našel primeren kraj, kjer je lahko izpolnil zdravnikovo navodilo.“

	“A za to ni potreboval sekire,“ je Rihard zmajal z glavo. “Oba dobro veva, da se največ umorov zgodi v krogu ljudi, ki se bodisi poznajo bodisi živijo dovolj blizu drug drugega, da si gredo na živce.“

	“Ta Miha, o katerem si pripovedoval, je idealen osumljenec,“ je rekel Pavel. “Sosedu Lavtarju je večkrat pred pričami zagrozil, da ga bo ustrelil.“

	“Povedal sem ti tudi, da ima alibi,“ ga je podučil sin.

	“Žena je najslabši možni alibi.“

	“In mož, če ga da ženi,“ je pripomnila emancipirana Jelka.

	“Morda sta Miha in njegova Darinka bolj zvita, kot jima pripisuješ,“ je nadaljeval ata.

	“Če nekdo nekomu grozi, da ga bo ubil, ni ravno zvit. Ko je res ubit, je on glavni osumljenec. Da se opere, potrebuje načrt, Miha Strgar pa mi ni deloval kot človek, ki je sposoben zapletenega planiranja.“

	“Kaj pa ostali sosedje? Kako se je razumel z njimi?“

	“Ne vem, morda je s kom hodil pit, s kom pa sta se na smrt sprla. Če bo preiskava zavila v to smer, se bom pozanimal o medsosedskih odnosih.“

	“Ta Cene ni bil ravno nežna cvetka, vendar ni nujno, da je bila smrt odvisna od njegovega značaja.“

	“Od česa pa? Od denarja? Dvomim, da je šel kosit travo s polno denarnico, v njegovih žepih nismo našli niti prazne.“

	“Kaj pa ljubosumje?“ je vprašala Jelka.

	“Kdo naj bi bil ljubosumen na koga?“ se je začudil mož.

	“Morda je imel Lavtar razmerje s poročeno žensko, njenemu možu pa to ni bilo všeč, s sekiro na dosegu roke je zalezoval ženinega ljubimca in mu sledil. Ko sta bila na samem, se je ozrl levo in desno ter ga ubil.“

	“Možnih razlogov je cel kup,“ je prikimal Rihard. “Morda je bilo ljubosumje, morda kaj drugega …“ Malo je pomolčal in nadaljeval: “Beseda, ki se bo v naslednjih dneh največkrat pojavila v moji glavi, bo morda. Morda je bil morilec ta, morda oni, morda je bil kdo komu dolžan več kot le en evro, morda je kdo komu nasadil roge, morda se je kdo maščeval za že nekaj ...“

	“Tudi pri mojem delu se ta beseda pogosto pojavi,“ je dejal detektiv Pavel. “V zadnjih letih sem razvozlal nekaj zapletenih primerov, a pred tem je bilo veliko tuhtanja.“

	“Tuhtata in tuhtata, dokler ne potuhtata,“ je rekla Jelka. “Kaj pa stara dobra sreča?“

	“Kaj je z njo?“ je vprašal Rihard.

	“Si pri kakšnem primeru preprosto imel srečo, da si odkril storilca?“

	Rihard si je vzel čas za razmislek, nato pa odgovoril:

	“Še največ sreče sem imel v primeru izginulega gobarja. Toda tudi tedaj sem moral v glavi naplesti niti tako, da so se potem ob pravem času na pravem kraju na pravi način razpletle.“

	“Živjo, oči,“ je Rihard tedaj zaslišal pri vratih dnevne sobe. Prijetni glasek je prišel iz ust hčerke Ane, ona pa je prišla iz svoje lepe nove sobe, ki ji je bila zelo všeč in je bila rada v njej, včasih kar preveč in predolgo.

	“Živjo, vrtavka,“ ji je odzdravil oči in jo vprašal: “Kaj si počela?“

	“Poslušala sem glasbo.“

	“Kaj pa?“

	“Mad Caddies.“

	“Pridna.“

	Ana je imela omejen in nadzorovan dostop do pametnega telefona, mp3-predvajalnik pa je lahko uporabljala skoraj brez omejitev. Starša sta ji kupila kakovostne slušalke, ki so bile na njeni drobni glavi videti smešno velike, a kaj bi to – ob poslušanju glasbe si ni kvarila od rojstva do danes dobrih oči, tako kot bi si jih ob strmenju v majhen zaslon. Da ne bi v zameno staknila poškodbe sluha, ji je Rihard pokazal, kako glasno lahko največ privije predvajalnik, upal je, da to mejo upošteva in ne gre v samoti svoje sobe vse do stopnje 31, ki je bila pri njenem predvajalniku znamke Xplore najvišja. On je imel predvajalnik iste znamke, a drugačen model, ta je imel najvišjo stopnjo 40. Sam je med poslušanjem redko prekoračil 15, zato je toliko določil tudi hčerki. Doslej je ob nenapovedanem obisku še ni zalotil pri kršenju ne le določenega, ampak tudi dogovorjenega. Sam je – po slušalkah in po zvočnikih – poslušal predvsem ska in reggae, zelo igrivi zvrsti glasbe, morda sta zato pritegnili tudi hčerko, ki je komaj čakala, da ji predstavi kakšen nov ansambel, pevca ali pevko. Njena najljubša skladba je bila She Has a Girl Friend Now skupine Reel Big Fish; ne le poslušala bi jo znova in znova, kar naprej bi gledala tudi barvit in hecen videospot, česar pa ji v dobrobit njene dobrovidnosti odrasli niso dovolili.

	“Kaj ste se danes učili v šoli?“ ji je postavil vprašanje, ki ji ga je postavil vsak šolski dan, če je le še bedela, ko se je vrnil domov. Otrok, ki popoldne ali zvečer ne ve, kaj so ga dopoldne učili, je bil po njegovem prepričanju tisti dan zaman pri pouku, bolje zanj bi bilo, če bi ostal doma in se na pamet naučil dve strani Splošne enciklopedije.

	“O globalnem segrevanju,“ je Ana dokazala, da ni sedela na ušesih.

	“Mi lahko poveš, kaj pomeni globalno?“

	“Cela Zemlja,“ je dokaj pravilno odgovorila hčerka in dodala: “Korenčanov Timi je rekel, da se bomo skuhali, ko bomo stari. Se bomo res?“

	“Ne bomo,“ ji je odločno odgovoril Rihard. “Če se Zemlja lahko segreje, se lahko tudi ohladi.“

	“Se bo ohladila?“

	“Zdaj še ne, preden boš ti stara, pa se bo.“

	“Bo takrat pozimi več snega?“

	“Seveda.“

	“Potem se bom lahko sankala,“ je bila zadovoljna osemletnica. Rihard ji ni želel kvariti veselja s podatkom, da ji pri osemdesetih ne bo več do sankanja. Mogoče ji celo bo, sankajo se tudi odrasli, le da se pri tem ne derejo tako živalsko kot otroci. Bil je prepričan, da globalno segrevanje ne bo povzročilo konca sveta, ta je imel po njegovem verovanju namen in smisel; vsak katastrofik, ki bo napovedal apokalipso, bo tudi v prihodnje doživel le svoj lastni konec, tako kot so ga vsi pretekli katastrofiki.

	“Pripravila bom večerjo,“ je rekla Jelka, pogledala v zibko, se prepričala, da se v njej ne dogaja nič posebnega, in odšla v kuhinjo.

	Rihardu je zakrulilo v želodcu, ki je, kadar ni čutil bližine obroka, dal mir, ob prvi priložnosti pa hotel nadoknaditi zamujeno.





	ČETRTEK

	Zjutraj je inšpektor po prihodu v službo tajnico potrpežljivo seznanil s podrobnostmi primera Lavtar, da mu bo lažje in hitreje pomagala, če mu bo njena pomoč potrebna; Saše ni dojemal zgolj kot tajnico, ampak tudi kot pomočnika, ki ga uradno sicer ni imel in ga tudi ni želel imeti.

	“Pokliči Anžlovarja, tiskovno konferenco naj določi za drugo uro,“ ji je naročil, ko ji je povedal skoraj vse, kar je o primeru vedel sam. “Če bi do takrat rad še kaj izvedel o primeru, naj me pokliče.“

	Tajnica je po zaslugi kurirja vsako delovno jutro dobila na pisalno mizo vse glavne slovenske dnevnike. A si jih ni lastila, Rihard jih je lahko tudi danes brez njenega protestiranja vzel v svojo pisarno in se jim tam v miru posvetil. Najbolj pozorno je prebral članke o primeru, o katerem je že razmišljal, kot da je njegov. Matej Anžlovar, predstavnik za stike z javnostjo, je medijem posredoval prave podatke, skoraj vse navedeno v časopisih je bilo pravilno in resnično. Skoraj vse, ne pa čisto vse. Vincenca Lavtarja je sprehajalka s psom našla ležečega na tleh v bližini traktorja, pripravljenega na košnjo. Takoj je obvestila policijo, ki si je ogledala kraj zločina in ugotovila, da je Lavtar, poklicni kmet, umrl zaradi udarca s sekiro. A Rihard Anžlovarju namenoma ni povedal, da je imela žrtev rano na boku in ne na glavi; če ne ve, ne more blekniti po nemarnem. Novinarji so seveda sklepali po logiki, ki velja v svetu ubojev s sekiro, v dveh člankih je bilo izrecno zapisano, da je dobil udarec v glavo. Naj tako tudi ostane, morilec ve, kam je udaril svojo človeško tarčo in poznavanje tega dejstva ga lahko med zaslišanjem umesti na kraj zločina natanko v trenutku, ko se je zgodil.

	Ko je prebral, kar je bilo po njegovi oceni branja vrednega, je preveril elektronsko pošto. Od doktorja Šumija je prejel obdukcijsko poročilo, hitro mu je v oči padel podatek, da je imel obducirani v krvi 1,2 promila alkohola. Koliko alkohola je imel v litru izdihanega zraka, kajpak niso mogli ugotoviti, bil bi prvi, ki bi na obdukcijski mizi dihal; ker ni dihal, tudi pihati ni mogel. Nič hudega, Rihardu in še marsikomu je bila stopnja pijanosti bolj jasna, če je bila izražena v promilih. Ena cela dva je že poštena omamljenost, traktorja takšen ne bi smel voziti, kazni za prometni prekršek pa se je s smrtjo za vekomaj izognil.

	Hitre jeze je, je o njem rekla žena Irma. Hitra jeza plus alkohol da eksplozivno mešanico, v obraz jo lahko raznese pijancu ali tistemu, ki ima s pijancem opraviti. Prisotnost alkohola v krvi je možnost, da je bila Cenetova koleričnost razlog za smrt od kovinskega dela sekire, samo še povečala. Povrhu je imel pijan oslabljene reflekse, sekiri se ni izmaknil, trezen bi se morda ji. Je bil tudi morilec pijan? se je vprašal inšpektor. In je zato vodoravno opletal s sekiro, naj udarec pade, hik, kamor pač pade!

	Gospa Lavtar mu včeraj ni omenila, da bi se Cene od doma odpeljal pijan. Mogoče je pozabila povedati, mogoče je bilo za njenega moža povsem običajno, da je bil sredi dneva pošteno nalit, mogoče pa se je od doma odpeljal trezen ali vsaj pretežno trezen, a ni šel takoj kosit, pač pa se je nekje ustavil in dotočil gorivo vase namesto v traktor. Nemara pri prijatelju, ne nujno dobrem, da je le imel alkoholno pijačo na zalogi. Skupaj bi ga nekaj časa cukala, nato bi se družno odpeljala na Lavtarjev travnik; da lahko na traktorju hkrati sedi več ljudi, je Rihard vedel in tudi osebno že videl med počitnicami pri babici na vasi. Prijatelj/znanec bi s seboj vzel sekiro, da bo v gozdu odsekal nekaj palic ali kaj drugega lesenega, kar bi potreboval doma, preklje morda. Tako sta se dva pijančka znašla na robu ljubljanske civilizacije, sprla sta se, začele so padati hude besede; nato je odločilno besedo dobila sekira. Tisti, ki jo je držal v roki, bi se lahko z njo po umoru peš vrnil domov; mogoče ga je celo kdo videl, a tega ni imel/a komu povedati.

	Poziv k pomoči nagnjeni javnosti, ki ga je včeraj popoldne po telefonu narekoval Mateju, je bil zvečer zares objavljen v televizijskem dnevniku. To je osebno preveril, sedeč na domačem kavču; sedeč na pisarniškem stolu je to s pozitivnim izidom preveril tudi v vseh današnjih časopisih, ki jih je pobral s tajničine mize. Morda je kakšen zaveden občan, ni važno, katerega spola, doslej že poklical in povedal kaj uporabnega, a klicni center zaradi komunikacijskega šuma tega še ni dostavil njegovim ušesom. Dvignil je slušalko s telefona in iz njegovega spomina priklical številko. Na zvezo je dobil vodjo centra Petro Ban, s katero sta se tikala, ker sta v preteklosti že dostikrat sodelovala in tudi zato, ker sta bila rojena istega meseca istega leta, skupaj jih tako še niti osemdeset nista štela.

	“Ravnokar sem te nameravala poklicati,“ mu je rekla sogovornica, naj je bilo to res ali ne. “Matej me je včeraj poklical domov in me v grobem seznanil s primerom, ki si ga ti dobil v obravnavo. Na travniku pod Zasavsko je bil s sekiro ubit moški, je tako?“

	“Je tako. Televizija in časopisi so včeraj oziroma danes objavili poziv morebitnim očividcem, ki bi v tistih krajih okrog dveh popoldne videli kaj nenavadnega. Je to že dalo kakšen rezultat?“ je Rihard vprašal vrstnico.

	“Pred nekaj minutami je na številko 113 klicala ženska in prijavila, da je malo po drugi uri videla moškega v gatah,“ je rekla Petra in se zasmejala.

	“Jo je napadel?“

	“Ne.“

	“Se je nespodobno razkazoval?“

	“Tudi ne.“

	“Kaj pa potem?“

	“Povedala je le, da je v bližini kraja, kjer se je zgodil umor, srečala moškega v gatah. Točne minute ni vedela, a zgodilo naj bi se ob dveh ali malo pozneje.“

	“Morda veš, kje točno?“

	“Blizu Save.“

	“Je imel pri sebi sekiro?“

	“Nič je ni omenila.“

	“Je klicala anonimno ali se je predstavila?“

	“Predstavila se je, trenutek, tukaj imam zapisano ... Alenka Rizman. Tudi njeno telefonsko številko imam, si jo boš zabeležil?“

	“Bom.“

	Petra jo je povedala, Rihard jo je zabeležil, nato pa sta se poslovila in se posvetila vsak svojemu delu.

	Delo, ki je čakalo slednjega, je bil pogovor z gospo ali gospodično Rizman. Ni je takoj poklical, najprej se je želel pripraviti. Pripraviti na kaj? Na moškega v spodnjem perilu? Če pri sebi ni imel sekire, pa čeprav zatlačene v gate, naj se gresta solit on in ženska, ki je klicala!

	Ker je občanka klicala z mobilnega telefona, je s svojega mobilnega telefona poklical tudi občan inšpektor. Že po prvem zvonjenju je zaslišal besedo prosim, izrečeno s simpatičnim ženskim glasom.

	“Gospa Alenka Rizman?“

	“Ja, izvolite.“

	“Sem kriminalistični inšpektor Rihard Tisnikar. Policiji ste pred kratkim prijavili nenavaden dogodek v bližini kraja, kjer se je včeraj okrog dveh popoldne zgodil zločin. Mi lahko podrobno opišete, kaj ste videli oziroma doživeli?“

	“Videla sem moškega v gatah. In v škornjih.“

	“Usnjenih?“

	“Ne, gumijastih.“

	To pa je že malce bolj nenavadno ... Na misel mu je najprej prišel motorist, bikerska sezona se je končala včeraj, lahko bi se kdo pripeljal do Save in namočil noge, pregrete zaradi dolge vožnje v črnih usnjenih hlačah, izpostavljenih kljub oktobru še vedno vročemu soncu. Toda motoristi, vsaj tisti, ki se s svojim dvokolesnikom ne odpeljejo kidat hlevskega gnoja, ne nosijo gumijastih škornjev …

	“Ste prepričani, da so bili škornji gumijasti?“

	“Seveda, zelene barve so bili, poznam jih, tudi sama jih imam.“

	“Kaj ste vi počeli v tistih krajih?“

	“Sprehajala sem se, bilo je lepo vreme, no, vsaj takrat je še bilo.“

	“Moškega ste torej srečali še pred dežjem?“

	“Ja.“

	“Koliko je bila takrat ura?“

	“Točno ne vem, dve, pol tri, nekaj takšnega.“

	“Več kot dve zagotovo?“

	“Na telefon sem pogledala petnajst do dveh, sklepam, da sem ga srečala kake pol ure za tem, toda bolj slab občutek za čas imam.“

	“Kaj je moški v gatah počel?“

	“Hodil je.“

	“Kako dobro ste ga videli?“

	“Srečala sem ga, celo pozdravil me je, nisem se ga prestrašila, ni bil videti nevaren.“

	“Je kaj držal v rokah?“

	“Mislim, da ne, nisem pa prepričana.“

	“Sekire zagotovo ne?“

	“Ne, tako velik predmet bi si zapomnila.“

	“Je imel poleg gat in škornjev še kaj na sebi?“

	“Majico zelene barve.“

	“Kakšne barve so bile gate?“

	“Temne, črne, temnomodre, temnorjave, nisem hotela preveč buljiti vanje.“

	“So bile boksarice?“

	“Ne, navadne.“

	“Ste ga pogledali tudi v obraz?“

	“Sem, ko sem mu odzdravila.“

	“Je bila na njem kakšna posebnost?“

	“Zelo bel je bil.“

	“Kakšen?“

	“Bel.“

	“Na kakšen način?“

	“Noge je imel nad škornji gole in nič ogorele, tudi v obraz je bil bel.“

	“Kot bi ne bil dosti na soncu?“

	“Bolj kot bi bil po naravi takšen, kot bi se ga sonce ne prijelo. Poznam nekaj takšnih ljudi, a večinoma so ženske.“

	“Koliko je bil star?“

	“Štirideset, petinštirideset, težko bi povedala bolj natančno. Aja, pa očala je imel, s črnim okvirjem, moderna.“

	“Kaj pa lasje?“

	“Imel jih je, mislim, ni bil plešast.“

	“Se morda spomnite, kakšni so bili?“

	“Črni, že nekoliko sivi.“

	Inšpektor je med pogovorom z Alenko pridno pisal v beležnico, nenavadni moški v bližini zločina bi bil vsekakor lahko pomemben.

	“Menda je bilo to v bližini Save?“ je nadaljeval z vprašanji.

	“Ja, na poti, ki vodi ob levem bregu.“

	“Ali tiste kraje dobro poznate?“

	“Kot lasten žep, pogosto se sprehajam tam.“

	“Ste šli po poti navzdol ali navzgor?“

	“Navzdol.“

	“Moški pa navzgor?“

	“Seveda.“

	“Na vaši desni je bila Sava, kaj pa na levi?“

	“Grmovje, za njim pa gozd.“

	“Najbrž veste, kaj je za gozdom?“

	“Vem, travniki, ki segajo do Zasavske ceste, na drugi strani se začne Oljska gora. Saj ste želeli vedeti, če je kdo kaj nenavadnega videl v tistih krajih?“ je zdaj izpraševanka postavila vprašanje.

	“Vsekakor,“ je rekel Rihard in si vzel nekaj časa za razmislek. Alenka je bila prijetna sogovornica tako z uradnega kot z neuradnega vidika. Govorila je stvarno, odgovarjala je jasno, glas pa je imela topel, prijazen, ušesom prijeten. Podatki kar letijo iz nje ...

	“V televizijskem dnevniku so sinoči poročali o moškem, ki je bil umorjen na travniku,“ je zavedna občanka prekinila tišino. “Sem srečala morilca?“

	“Na to bi vam težko odgovoril. Vsekakor je prav, da ste poklicali, to, kar ste povedali, bo morda pomemben kamenček v mozaiku, ki ga bomo sestavili med preiskavo. Rad bi se vam prav lepo zahvalil in vas pohvalil za pogum, marsikdo si ne upa poklicati policije, čeprav je kaj videl.“

	“Jaz sem imela to za svojo dolžnost.“

	“Bi, prosim, zapisali mojo številko ali jo shranili, da boste dobili mene, če se boste še česa spomnili in mi želeli to povedati?“

	“Številko bom shranila, lahko ste prepričani, da vas bom poklicala, če bo še kaj.“

	“Prav, na svidenje.“

	“Na svidenje.“

	Po pogovoru je Riharda čakalo neizogibno umsko delo: analiziranje podatkov, s katerimi ga je oskrbela Alenka. Nekaj mu je bilo kristalno jasno: z moškim v gatah bi se rad pogovoril, najmanj zato, da bi iz njegovih ust slišal pojasnilo za odsotnost hlač. Ni jih imel na nogah, ni jih nosil v rokah, kje jih je pustil? Se je, bel kot je bil, nameraval sončiti ob Savi, se začel slačiti, a ga je močno prijelo lulat ali kakat, na drugem bregu Save pa so bili ljudje in potrebe ni mogel oziroma ni hotel opraviti tam, kjer je bil? Odšel je iskat primeren, dobro skrit kraj za odlaganje tekočega ali trdnega bremena. Našel bi ga v gozdu, ki pa je ob robu, obrnjenem proti vodi, obraščen z grmovjem in bi moral najti vrzel med posameznimi grmi, zato je nekaj časa taval. Na poti tja ali nazaj je srečal prijazno Alenko in jo prijazno pozdravil. Ali pa je v gatah in škornjih, pač kot svoboden človek v svobodni deželi, hodil iz kakšnega drugega razloga, prav tako nepovezanega z zločinom zunaj na travniku. Kaj pa telefon? Ga je imel? Kje ga je imel? Kdo danes še hodi po svetu brez prenosnega telefona? Razen seveda kmetov, ki se odpravijo kosit, zaradi hrupa kosilnice ne bi slišali zvonjenja. Alenka je povedala, da ni imel ničesar v rokah … ne, v to ni bila povsem prepričana. Lahko bi telefon pustil v žepu hlač, ki so ga nekje čakale, v gatah se gotovo ni vrnil v urbano Ljubljano, ki zahteva hlače, pa čeprav modno raztrgane. Telefoni, telefoni … Pri preiskavah zločinov postajajo vse pomembnejši. Ko bi mu le uspelo pridobiti sodni nalog operaterjem mobilne telefonije, da mu morajo priskrbeti podatke o vseh svojih uporabnikih, lociranih včeraj med pol drugo in tretjo uro v bližini zemljepisnih koordinat kraja zločina, ki jih je shranil s svojim telefonom ...

	Toliko o belopoltem možu z nenavadnim smislom za oblačenje, podatke o njem ima shranjene v glavi in beležnici, po potrebi jih bo znal osvežiti za nadaljnjo obdelavo. Zdaj pa je na vrsti Brane Fink, ki ga je Cene Lavtar tako poškodoval, da je dobil pogojno zaporno kazen dveh let s preizkusno dobo štirih. To je bilo, če si je prav zapomnil, pred sedmimi leti. Prijavil se je v policijsko omrežje in poiskal podrobnosti. Zapomnil si je prav, sedem let je minilo od pravnomočne obsodbe. Še malo je pobrskal in odkril, kateri inšpektor je zadevo obravnaval na policijski strani: Gašper Berginc. Poznal ga je, in to dobesedno poznal, v pretekliku, ker je pred nekaj leti umrl zaradi hude bolezni, Rihard podrobnosti ni poznal. A vedel je, kdo ga je nadomestil, nemara tudi zato, ker mu je bilo prav tako ime Gašper, pisal pa se je Marn. Z njim je že sodeloval, vendar ne tako pogosto, da bi imel shranjeno številko njegovega telefona. Za iskanje ljudi, ki so delali v istem poslopju, je bila strokovnjakinja Saša. Odšel je v tajništvo in ji naročil, naj ga čim prej pokliče Gašper Marn.

	“Kako dolgo je čim prej v tem primeru?“ ga je vprašala tajnica.

	“Takoj,“ ji je odgovoril.

	Pikolovsko gledano ni bilo čisto takoj, bilo pa je hitro. Rihard je, takrat že sedeč v svoji pisarni, prevzel Sašin povezovalni klic in se oglasil z nevtralnim pozdravom zdravo, Gašper. Ta je, ker je umor še vedno tako hud in redek zločin, že vedel, zakaj ga potrebuje inšpektorski kolega iz drugega resorja.

	“Zadeva Lavtar, je tako? je vseeno vprašal, ko je odzdravil.

	“Točno. Tvoj predhodnik Berginc je pred najmanj sedmimi leti obravnaval primer Lavtar, ki je bil obenem tudi primer Fink. Lahko malo pobrskaš in ugotoviš, za kaj točno je šlo?“

	“Seveda.“

	V policiji tako kot v vseh drugih sistemih velja načelo, da vsi ljudje vedo vse, posameznik pa le delček. Policisti imajo za dostop do policijskega omrežja dodeljena uporabniška imena, s katerimi so seveda povezana gesla. Obstajajo splošne baze, do katerih imajo dostop vsi ali skoraj vsi uporabniki, pa tudi posebne baze, do katerih je moč dostopati samo z določenim uporabniškim imenom. Rihard na zaslonu ni mogel videti vsega, kar je videl Gašper, in obratno. Slednji je bil prvemu takoj pripravljen priskočiti na pomoč, s svojim uporabniškim imenom se je prijavil v omrežje in se lotil iskanja. Kot pogost obiskovalec slovenskega digitalnega policijskega sveta ni iskal dolgo. Prav veliko primerov, v katerih se istočasno pojavljata sama zase sicer ne tako redka priimka Fink in Lavtar, ni moglo biti.

	“Že imam,“ je po dveh minutah tišine rekel v slušalko in nadaljeval: “Zgodilo se je pred desetimi leti ...“

	“Tako daleč nazaj?“ ga je prekinil fizično ne veliko oddaljeni inšpektorski kolega.

	“Tako je, pred sedmimi leti pa je primer dobil epilog na višjem sodišču, saj veš, kako hitro meljejo sodni mlini.“

	Resnici na ljubo so, kar se Riharda tiče, mleli dokaj hitro, ukvarjal se je z umori, ti pred prvo sodno stopnjo ponavadi pridejo v sedmih, osmih mesecih po dnevu, ko so se zgodili.

	“Imaš pred seboj knjigo zločina?“ je vprašal Gašperja.

	“Imam, digitalizirali so jo. Ni bilo veliko dela, ker je bil Berginc vedno kratek in jedrnat. Šlo je za povzročitev hude telesne poškodbe. Vincenc Lavtar je z bočnim ogledalom zadel pešca Branka Finka, da je padel po tleh, nato ga je še pretepel.“

	“Je bil pijan?“

	“Lavtar?“

	“Ja.“

	“Ja in ne.“

	“Ja ali ne? Kaj to pomeni?“

	“Verjetno je bil, a ne uradno. Potem ko ga je pretepel, je Lavtar odpeljal s kraja dogodka, Fink pa je poklical policijo. Odzvala se je takoj, vseeno je trajalo nekaj časa, da so pri obeh udeležencih ugotovili, kako je s prisotnostjo alkohola v organizmu. No, Fink se ni upiral, imel je nič nič, Lavtar pa je zavlačeval. Najprej so ga iskali, nato je zahteval odvzem krvi in s tem pridobil dodaten čas za treznjenje. Namerili so mu nič celih sedeminštirideset promila, pred zakonom tako ni bil pijan.“

	“Ko je vozil, pa je imel najmanj dvakrat več,“ je ocenil Rihard.

	“Najbrž, a kot sem rekel, uradno ni bil pijan.“

	“Lahko bi ga vendarle obravnavali, kot da je vozil pod vplivom alkohola,“ se je v Rihardu oglasil črkobralec. “Tudi če imaš manj kot pol promila v krvi, a kažeš znake nezanesljivega ravnanja, policist lahko ugotovi oziroma odredi, da si bil pijan. S tem, ko je z ogledalom zadel pešca, je vsekakor pokazal nezanesljivo ravnanje.“

	“Pijanost za volanom je prekršek,“ je rekel Gašper, “Lavtarja pa so obravnavali za kaznivo dejanje povzročitve hude telesne poškodbe, večje je izpodrinilo manjše.“

	“Kako hude poškodbe?“

	“Zlomljen nos, dva izbita zoba, presekana koža, udarnine na obrazu. Plus udarec v bok z ogledalom, ki se je odlomilo, kar je, kot vidim na zaslonu, Lavtarja tako razbesnelo, da se je s pestmi lotil Finka, kot bi on trčil v ogledalo in ne obratno.“

	“Mi lahko poveš letnico njegovega rojstva?“

	“Finkovega?“

	“Ja, druge podatke bom že sam poiskal.“

	“Rojen je bil leta 1989.“

	“Pred desetimi leti je bil še skoraj otrok,“ je dejal Rihard, “Lavtar je bil precej starejši od njega.“

	“Najbrž je Fink pri vrhu tvojega seznama osumljencev, pretepaču se je morda maščeval z nekaj zamude, naletel sem že na takšne primere, a se je k sreči končalo brez mrtvih, ti so tvoja domena.“

	“Tudi sam sem pomislil na maščevanje, motiv je star toliko kot človeštvo, če ne več; kot vem, so maščevalni celo sloni. Ali v knjigi zločina morda piše, če je Fink Lavtarja tožil, mislim na civilno tožbo?“

	“Ne, ne piše, a saj ga boš imel priložnost vprašati, zagotovo boš govoril z njim, je tako?“

	“Seveda, še danes, če le ni pobegnil v Pernambuco.“

	Pernambuco v policijskem žargonu pomeni, da se je za iskanim izgubila vsaka sled, in to po njegovi lastni krivdi oziroma zaslugi.

	Inšpektorja sta se poslovila, prihodnjič bo morda Gašper potreboval Riharda. Rihard pa bo zdaj potreboval Braneta oziroma Branka ... Živi v bližini Lavtarjevih? Morda dovolj blizu ali vsaj na takšnem kraju, da lahko vidi, kdaj se moški, ki ga je pred desetimi leti butnil z ogledalom in pretepel s pestmi, odpravlja od doma. Če ve še, kje leži njihov travnik in z enim očesom vidi traktor s kosilnico, z drugim pa sekiro ...

	Rihard je pokukal v osnovno bazo o državljanih Republike Slovenije. Glej no, Branko Fink ima naslov stalnega bivališča res na številki, ki se le malce razlikuje od Lavtarjeve! A Irma mu je povedala, da s Finkovimi niso sosedje, kako se iz ene hiše vidi druga, pa v računalniku ne piše. Morda se je zamera zaradi udarcev in ponižanja po desetih letih vendarle segrela do vrelišča … Ne, ne bo ugibal, koliko angelov lahko pleše na konici igle, fanta bo obiskal in besedno zaplesal z njim. Edino pogovori na štiri oči so tisto pravo; čeprav se ni imel za najboljšega psihologa, je znal iz sogovornikove neverbalne komunikacije razbrati kakšno čustvo, tudi laž, če je laž čustvo. A za začetek se bo moral zadovoljiti s pogovorom po telefonu. Sodeč po podatkih v računalniku je zaposlen v podjetju Diko d. o. o. Mobilni telefon ima? Ima. Ga lahko uporablja med delovnim časom? Preverimo …

	Tudi če delavec Branko zasebnega telefona med delovnim časom ni smel uporabljati, oglasil se je vendarle.

	“Gospod Fink?“ je vprašal Rihard malo za vsak primer in malo za ogrevanje.

	Odgovor je bil pritrdilen. Inšpektor se je tako kot že tisočkrat predstavil in zastavil novo vprašanje:

	“Ste za smrt Ceneta Lavtarja že slišali?“

	“Sem, včeraj zvečer, še danes sem dobre volje,“ je bilo v vedrem tonu slišati iz telefona. Ne, Fink Lavtarjevega napada z ogledalom in pestmi ni pozabil. Še preden ga je utegnil še kaj vprašati, je Branko rekel: “Se mi je kar zdelo, da bom osumljenec.“

	Rihard ga ni nameraval prepričevati, da ni, ker je res bil, zaenkrat edini. A je imel občutek, da se bo pojavil še kakšen, in sicer kot stara posledica Lavtarjeve jeznoritosti, pomešane z alkoholom.

	“Po mojih podatkih vas je gospod Lavtar pred desetimi leti oplazil z avtomobilom in nato še pretepel,“ je Rihard nadaljeval pogovor.

	“Tudi po mojih podatkih,“ se je zasmejal mladenič na drugi strani brezžične povezave.

	“Zaradi tega je bil obsojen na dve leti pogojne zaporne kazni.“

	“Pogojna kazen je brezpogojni bulšit,“ je rekel sogovornik za odtenek manj veselo; a le za odtenek. Bilo je očitno, da mu tepežkanje pred desetimi leti duha ni zlomilo, sicer se o njem ne bi šalil. Toda: če imaš res dober smisel za humor, lahko danes nekoga ubiješ, jutri pa se že veselo po telefonu pogovarjaš s policijo.

	“Kje ste bili včeraj popoldne med pol drugo in tretjo uro popoldne?“ je strogo uradno vprašal inšpektor.

	“Tu, kjer sem zdaj,“ je dobil malo manj uraden odgovor.

	“In kje ste zdaj?“

	“V službi.“

	“Lahko vaš alibi kdo potrdi?“

	“Seveda, saj nisem samozaposlen.“

	Za alibi velja neko osnovno pravilo: preveri ga! Tisti, ki so nameravali prekršiti zakon in niso bili zabiti, so si pripravili lažnega ali pa so se po dejanju zlagali s takšno samozavestjo, kot je pravkar zavela iz telefona, ki ga je Rihard držal v roki.

	“Obiskal vas bom, in to prav kmalu,“ je zagotovil veselemu fantu. “Kje ima vaše podjetje sedež?“

	“V poslovni coni.“

	“V Mostah ali v Stegnah?“

	“V Žejah pri Komendi. Veste, kje je to?“ je vprašal Branko, zdaj z glasom, ki je izražal prepričanje, da sogovornik o njegovi trenutni lokaciji nima niti najmanjšega pojma.

	“Vem,“ je samozavestno odgovoril Rihard. Kaj ne bi vedel, v tistih krajih je zdaj živel! Neki Ljubljančan pa je pač delal na polju med Vodicami in Mostami pri Komendi namesto v najlepšem mestu na svetu. Branka bi lahko obiskal z malce zamude, le pot domov bi podaljšal. Ne, ne bo šlo, delovni dan se mu bo najbrž končal šele zvečer, takrat pa običajna podjetja ne obratujejo.

	“Kar pridite,“ je zaslišal iz telefona. In še: “Popestrili mi boste šiht, policaji me sicer bolj redko obiščejo.“

	“Prav, počakajte me tam!“ mu je zabičal, fant bi navsezadnje lahko imel kakšno delo na terenu, ne bi ga rad lovil po Bistrici, Slovenski, Ilirski, Zgornji, Srednji, Spodnji ali Dolnji.

	“Brez skrbi, nikamor ne grem.“

	Saši je šef ponavadi povedal, kam gre, da je ona to lahko povedala naprej tistim, ki so imeli pravico vprašati. Noben šef ni brez svojega šefa, še papež ne, le da mu bo o rezultatih svojega dela poročal šele po smrti. Ali pa tudi ne ...

	“V Žeje pri Komendi grem, preverit alibi osumljenca,“ je tajnici zaupal tokrat: Rihard, ne papež.

	“Imaš kakšno delo zame?“ ga je vprašala, ko ji je že kazal hrbet. Ozrl se je in rekel: “Ne, trenutno ne, a vem, da si ga znaš najti sama. Če bo kaj pomembnega, me pokliči.“

	“Prav.“

	Rihard je bil med službenim časom pogosto zunaj; ne nujno v neokrnjeni naravi, le zunaj policijske postaje. Nikomur mu ni bilo treba polagati računov, kje je bil in zakaj tako dolgo. Imel je sicer kartico za evidentiranje prisotnosti na delovnem mestu, vendar je bila v njegovem primeru zgolj orientacijske narave in namenjena bolj računovodstvu kot šefu. Marsikdaj bi se lahko mirno odpeljal domov, si ogledal kakšen film in spil kozarec sadnega soka ali dva, delovni čas pa bi mu medtem gladko tekel. Vendar tega ni počel. Ni se mu zdelo prav, notranji glasek bi mu med špricanjem šepetal, da greši.

	Tokrat pa je bilo drugače, tokrat je bilo spotoma. Jelke ob nenapovedanem obisku ni zasačil v postelji z moškim, niti neznanim niti znanim: še v postelji je ni zasačil, bila je pokonci. Ob pogledu na moža je bila videti ne le presenečena, bila je videti celo vesela.

	“Samo pogledat sem vas prišel, ker imam opravek tamle gor v Žejah,“ ji je rekel in preveril vsebino zibke.

	Vsebina zibke je zadovoljila njegova pričakovanja.

	Po ženi in sinu je pozdravil še tretjega družinskega člana, ki je bil dopoldne doma, očeta Pavla. Našel ga je seveda v sobi, ki ji je velikodušno pravil detektivska agencija. Odkar so se preselili, je imel strank še manj kot v Ljubljani, vseeno je trmasto vztrajal pri svoji upokojenski norosti, ki bi ga pozimi skoraj stala življenja. Tudi on ga je bil videti vesel. Kaj ga ne bi bil vesel, popestril mu je dan, njemu, ki je že od rojstva bolehal za hudo nadlogo, imenovano dolgčas. A ker je Rihard Jelki rekel, da jih je prišel samo pozdravit, ni smel ostati dolgo, če je hotel biti mož beseda.

	Bil je, kot vedno, mož beseda in deset minut po tistem, ko ga je zapustil, je bil spet v avtomobilu, z rokama na volanu in nogo na plinu. Tako dobre volje, da je žvižgal, je prevozil še tistih nekaj kilometrov, ki so ga ločili od poslovne cone, ki pikolovsko gledano ni bila v Žejah, ampak zunaj njih, med njivami koruze, kolikor je kmetje letos še niso pobrali. Da ima tam sedež veliko podjetij, je vedel, ker je pred njimi ob cesti stala njegovemu novemu domu najbližja bencinska črpalka, že večkrat je na njej dotočil gorivo. A znotraj v industrijski coni, tudi poslovna imenovani, doslej še ni bil in kaj kmalu je ugotovil, da se je znašel v pravem labirintu. Izgubil se je v zmešnjavi krožišč in odcepov, navigaciji se je zbledlo, kazala mu je eno, pred seboj je videl nekaj drugega. Zateči se je moral k metodi iz starih, analognih časov: vprašati za pot človeško bitje. Dve, pravzaprav. Naposled je na kockastem poslopju le zagledal moder napis DIKO. Kaj podjetje počne, kaj izdeluje, ni vedel. Če sploh kaj, vsekakor pa nekaj prodaja ...

	Upravno stavbo so vsaj na sprednji strani sestavljale tri med seboj povezane pisarne. Vse so imele na stežaj odprta vrata, zato je Rihard že takoj po vstopu v srednjo videl, kdo dela v kateri. V levi sta sedeli dve ženski in telefonirali, v desni sta prav tako sedeli dve ženski, ena je telefonirala, druga je strmela v zaslon računalnika. V srednji pisarni pa je kraljeval vitek mlad moški s kratko pristriženimi temnimi lasmi, plešo za začetnike in nasmehom nadaljevalne stopnje na ustnicah. Gledal je naravnost v inšpektorja, vse odkar je vstopil, in čakal, da bo kaj povedal. V tem češpljevem vrtu je bila kandidatka za Branka Finka le ena banana, a lahko bi bil kakšen moški trenutno odsoten, zato je obiskovalec, ki ne bo ničesar kupil, vprašal:

	“Gospod Fink?“

	“Osebno. Gospod Tisnikar?“

	“Tudi osebno.“

	“Izvolite sesti,“ ga je Branko prijazno pozval na stol pred pisalno mizo. Inšpektor je sedel: zakaj pa ne, s hemoroidi ni imel težav, da bi zaradi njih raje stal. Za fantovim hrbtom je na steni visel televizijski zaslon, na njem so se kot pri projekciji izumrlih diapozitivov vrstile fotografije rolet in drugih okenskih senčil. Rihard je pomislil, da bi si tudi v – napol – svoji hiši za poživitev vzdušja omislil stenski ekran, ki bi predvajal družinske fotografije in morda še kaj. Zaenkrat je imel obešene akvarele, predstavnike zastarelega, a še ne izumrlega medija.

	Proč, neprimerne misli, vsaj za nekaj minut se umaknite primernim!

	“Z vljudnostnimi frazami ne bom izgubljal časa,“ je začel, “oba dobro veva, da sem tukaj zaradi vašega alibija. Po telefonu ste mi povedali, da ste bili včeraj med pol drugo in tretjo uro tukaj.“

	“Od tistega do tega trenutka se ni prav nič spremenilo,“ se je namuznil Branko.

	“Katera izmed vaših sodelavk lahko to potrdi?“

	“Vse.“

	“Ena bo dovolj.“

	“Katarina!“ je zavpil mladenič.

	“Kaj je?“ se je rahlo nejevoljno zaslišalo iz leve pisarne.

	“Pridi sem!“

	“Samo trenutek,“ je rekla Katarina in se po minuti ali dveh pojavila ob mizi, ob kateri sta vsak na svoji strani sedela moška.

	Bila je krepke postave, a kljub temu pogumno oblečena v svetle pajkice, ki so lepo poudarjale dimenzije spodnje polovice njenega telesa. Ob sicer mimobežnem pogledu na njeno oblazinjeno sedalo je Rihard za delček sekunde pomislil, da nosi plenice.

	“Gospoda inšpektorja zanima, kje sem bil včeraj med pol drugo in tretjo uro,“ je od Branka izvedela, da je ni klical zaradi zapadle fakture.

	Pogledala je proti gospodu inšpektorju, nagubala sicer gladko čelo, malce pomislila in rekla:

	“Bil je tukaj.“

	“Hvala.“ Punca je zdaj pokazala ozadje v vsej krasoti in se vrnila tja, od koder so jo izbezali.

	“Še kaj?“ je vprašal Branko, ki mu nasmeh ves čas ni zapustil obraza. Rihard je pomislil, da bi bila z vedno srečno tožilko Srečko skladen, večno dobrovoljen par, če ta le ne bi bila nekoliko prestara zanj – ali pa tudi ne. Kot pravijo Srbi: Stara koka, dobra supa.

	“Brez skrbi, kar se mene tiče, še nisva končala. Rad bi izvedel podrobnosti o dogodku pred desetimi leti, ko vas je gospod Lavtar z ogledalom zbil po tleh. Ste pripravljeni govoriti o tem?“

	“Seveda, že dolgo se o tem nisem z nikomer pogovarjal. Bil je večer, že čisto temno. K Čavlarju sem šel po mleko in se s kanglico vračal domov, ko mi je za hrbtom pridrvel avto in me zadel, da sem padel na tla ter razlil mleko po cesti. Avto je počakal in iz njega je izstopil Lavtarjev Cene. Močno me je bolelo v boku in bil sem jezen, ker sam nisem bil nič kriv, hodil sem čisto ob robu asfalta, pločnika pa tedaj še ni bilo. Ko se mi je Cene približal, sem ga od strani mahnil s prazno kanglico. Ni mu bilo hudega, izbil mi jo je iz rok in mi jih s pestmi nekaj prilepil na gobec. Zlomil mi je nos in mi ven stolkel dva zoba.“

	“Vam je kaj rekel?“

	“Nazadnje je rekel dost' 'maš, pankrt, nato je sedel v avto in se odpeljal. Takoj sem ga prijavil policiji, telefon sem imel s seboj. Težko sem govoril, bolela so me usta, a nekako sem moškemu, ki se je oglasil, le dopovedal, kaj in kje se je zgodilo.“

	“Da ste ga mahnili s kanglico, policistom najbrž niste povedali?“

	“Ne, saj se mu ni nič poznalo, bila je lahka, iz aluminija, pri naši hiši je bila dlje od mene.“

	“Zamahnili ste od strani,“ se je inšpektor spomnil, da enako velja tudi za včerajšnji zamah s sekiro.

	“Drugače s kanglico sploh ne moreš udariti,“ je rekel Branko. “Primeš jo za ročaj in zamahneš z boka.“ Hmmm ... je Rihardu zabrenčalo v glavi. In še: Lavtar je Finka z ogledalom zadel v bok, Lavtarja pa je v bok zadela sekira. Če tale veseljak ne bi imel alibija …

	“Je bil videti pijan?“ je nadaljeval z vprašanji, ko je bil že ravno tu.

	“Bil je videti pijan in je tudi bil pijan, to je pozneje ugotovila policija.“

	Inšpektorju se ni zdelo potrebno popraviti ga, da je imel Cene uradno v sebi celo za vožnjo dovoljeno količino alkohola.

	“Ste odšli k zdravniku?“

	“Seveda, k dežurnemu, čez dva dni pa še k zobozdravniku, a ne k dežurnemu, temveč k zasebnemu, drago mi je zaračunal dva zoba. No, plačali so ju starši, jaz sem bil takrat študent in vzdrževana oseba.“

	“Vidim, da so vam nos dobro popravili, povsem raven je. Dolgoročnih posledic nimate, vsaj telesnih ne. Kaj pa duševne? Kako je tako grob napad deloval na vas, bili ste zelo mladi, še polni vere v dobroto soljudi?“

	“Mislite, če sem kdaj pomislil, da bi ga fental?“ je še vedno veselo vprašal Branko.

	“Točno to mislim.“

	“Nikoli.“

	“Čisto nikoli?“

	“Ne, verjemite mi, da ne, nisem takšen človek. Res sem bil jezen nanj, a z leti vse manj, danes se mi to zdi kot trapast dogodek iz davne preteklosti, o katerem bom v daljni prihodnosti pripovedoval vnukom.“

	“Lavtarja ste po tistem zagotovo še kdaj srečali, živela sta blizu drug drugemu?“

	“Sem in tudi pozdravil sem ga, starša sta me dobro vzgojila.“

	“Vam je odzdravil?“

	“Kaj pa vem, nekaj je zamrmral in šel naprej.“

	“Vam kradem čas?“ je vprašal obzirnež, zakopan nekje globoko v Rihardu. “Gotovo imate veliko dela, vaši šefi bodo jezni na vas in name.“

	“Delo bo počakalo, že prvi dan v službi so me podučili, da je delovna doba maraton in ne šprint, tempo mora biti temu primeren. Kar vprašajte, če bi radi še kaj vedeli, odgovoril vam bom, če bom le znal.“

	“Hvala, to bi bilo vse,“ je rekel inšpektor, vstal, simpatičnemu Branku – poznal je tudi enega zelo nesimpatičnega – v zahvalo in v slovo hkrati stisnil roko ter odšel do avtomobila, ki se, ker je stal na ravnem, v času njegove odsotnosti ni premaknil niti za milimeter, razen morda v vzporednem vesolju. Udobno se je namestil na sedežu z modrimi prevlekami, ki so bile lastniško gledano njegove in ne policijske, pripel varnostni pas, vžgal motor in počasi speljal. V enem izmed krožišč je spet narobe zavil in se namesto na glavni cesti znašel na dvorišču podjetja Granit. Obrnil je, še malo blodil in naposled le našel izhod iz betonsko-asfaltne džungle, polne najkrvoločnejših zveri na Zemlji.

	Gospodiča Finka kot krivca lahko mirno prečrta, nasilni pripetljaj z Lavtarjem je že pred leti predelal na zdrav način. Lahko pa ga tudi ne prečrta čisto mirno: za prav vsakega osumljenca z neizpodbitnim alibijem obstaja še vsaj teoretična možnost, da je za izvedbo zločina nekoga najel – ali ga v izvedbo zločina prepričal kako drugače, ne z denarjem.

	V praksi Rihard na najetega morilca doslej še ni naletel. Morda pa, upoštevajoč, da je delovna doba maraton in ne šprint, še bo, nekje med tridesetim in štiridesetim kilometrom.

	“Alibi ima?“ ga je vprašala Saša takoj, ko je pomolil svoj nos v njeno kraljestvo.

	Rihard se je na ves glas zasmejal.

	“Kaj je tu smešnega?“ je v zadregi vprašala tajnica.

	“Spomnila si me na pesem Kopalnico ima. Kako že gre ... Na pragu je vprašala: kopalnico ima? Ti pa si me vprašala alibi ima, razumeš?“

	“A na pragu si bil ti, pa še odgovoril mi nisi,“ je resno rekla Saša.

	“Alibi ima,“ je resno rekel Rihard in odšel v svojo pisarno. Knjigo zločina je dopolnil s podatki o drugem osumljencu, prvi je bil Strgarjev Miha. In kako naj dobim tretjega? je pomislil. Sovražil je, če se je preiskava znašla v mrtvem teku, čeprav jo je doslej še vedno uspešno spravil nazaj v prestavo, najprej v prvo in nato vse do najvišje. Kaj pa, če bi mu tokrat k zagonu pomagala Marjeta Ziherl? Osumljenka sicer ni, prijavila pa je najdbo trupla. Tisti, ki je prvi na kraju zločina, je pred drugimi na svoj žalosten način v prednosti pred tistimi, ki te sreče niso imeli. Živi – kje? Trenutno najbrž na delovnem mestu. Računalnik mu je molče povedal, da je gospodična – in ne gospa – zaposlena na upravni enoti na Tobačni, tam, kjer dela tudi njegova žena Jelka, kadar ni na porodniškem dopustu. Vprašal jo bo, Marjeto in ne Jelke, kje in kdaj bi se lahko osebno pogovoril z njo, številko ima kot prvi podatek v primeru Lavtar zapisano v beležnici; ko se je pojavil nov primer, je vedno pustil en list prazen in nato beležil, kar je bilo beleženja vredno.

	Da bi vedela, kdo kliče, se ni bilo bati, njegove številke ni poznala, ker je včeraj z njim govorila po liniji 113. Oglasila se je po četrtem ali petem zvonjenju.

	“Prosim?“ je vprašala.

	Rihard se je spet enkrat lahko predstavil, nato pa se je opravičil zaradi kršenja neke človekove pravice, pravice do zasebnosti, klicala je v dobri veri, da bo ostala anonimna, on pa jo je tako rekoč prevarantsko izsledil.

	“Žal ste za preiskavo preveč pomembni, da bi pozabili na vas. A vam moram povedati, da imate pravico do pritožbe.“

	“V redu je, ne bom se pritožila,“ je mirno rekla Marjeta, “že ko sem klicala, sem vedela, da me lahko najdete po telefonski številki. Delam namreč na upravni enoti in imam nekaj pojma tudi o tem, kako deluje policijski računalniški sistem.“

	“Ste zdajle v službi?“

	“Ne, ta teden imam dopust in sem v glavnem doma, tudi v tem trenutku.“

	“Vas lahko obiščem?“

	“Seveda.“

	“Mi, prosim, zaupate svoj naslov?“

	Marjeta mu ga je zaupala. Živela je v Črnučah, kar je bilo upoštevajoč kraje, v katerih je sprehajala svojega psa neznanega imena, povsem logično.

	“Rad bi, da v času, ko čakate name, v glavi počasi in skrbno obnovite svojo pot proti truplu in proč od njega. Bi šlo?“

	“Se bom potrudila.“

	“Prav kmalu na svidenje.“

	“Na svidenje.“

	Saši je tudi tokrat povedal, kam gre: k ženski, ki je naletela na mrtvega Lavtarja in poklicala policijo.

	“Je osumljenka?“ je zanimalo tajnico.

	Rihard je malce pomislil in rekel:

	“Ne, čeprav alibija v bistvu nima, bila je v družbi psa, tega pa lahko že s kranjsko klobaso podkupiš, da jamči zate.“

	Med vožnjo po Celovški je premišljeval, če bi bila Marjeta vendarle lahko osumljenka, pes gor ali dol. Ubila bi Lavtarja in nato poklicala policijo, prepričana, da bo s tem odvrnila sum od sebe. Imela se je čas znebiti sekire, lahko bi jo vrgla v … Tedaj se mu je posvetilo, zakaj je ob Savi včeraj v času umora hodil neki moški v gatah: zato, ker je imel hlače okrvavljene, nanje je brizgnila kri iz Lavtarjevega boka, ko je izvlekel sekiro! Po najkrajši poti je pohitel do reke in hlače vrgel vanjo, zdaj plavajo nekje na jugu Slovenije ali celo že na Hrvaškem. Ne, bolj verjetno so se kje zataknile in obtičale ... V Savo je seveda vrgel tudi okrvavljeno sekiro. Ta je v nasprotju s hlačami potonila in le, če je bil tok na tistem mestu dovolj močan, jo je premikal naprej. Ali pa tudi ne, le kdo se razume na gibanje sekir v tekočih vodah … A kako uro po umoru je začelo deževati, voda je narasla, tok je pridobil moč, vsekakor je postal dovolj močan, da je po dnu struge premetaval neki napol lesen, napol kovinski predmet. Ali pač še vedno ne? Bi se splačalo v akcijo poslati ekipo potapljačev? Ne, ne bo šlo, tok je zdaj zagotovo premočan za še tako mišično razvitega človeka-žabo, voda pa je motna.

	Ravno tedaj je pripeljal na črnuški most. Zasukal je glavo in se za dve sekundi zazrl v Savo desno pod seboj. Da, voda je bila res motna, umazana, sivorjave barve; in narasla, precej narasla, lahko bi imela dovolj kinetične energije za premikanje sicer mirujočih sekir.

	Iz avtomobila je pred domovanjem Marjete Ziherl izstopil z zavestjo, da nima le osumljenca številka tri, ampak kar morilca Ceneta Lavtarja.

	Ga ima res? Kaj pa ime in priimek moškega v gatah? Kako naj ju dobi? Kje naj ju dobi?

	Okolica Ziherlove hiše je bila lepo urejena, trava pokošena, živa meja obstrižena tako ravno, kot bi jo obstrigli s pomočjo vodne tehtnice. Kot pogosta žrtev implicitnih misli se je Rihard na tem mestu spomnil filmčka, ki mu ga je na domači naslov elektronske pošte poslal prijatelj. V njem je azijski delavec z vodno tehtnico meril, če je gladina vode v vaservagi. V naslednjem trenutku je bil z mislimi spet pri ne preveč zahtevni nalogi, ki ga čaka znotraj teh štirih zidov. Marjeta ga je očitno nestrpno pričakovala, vrata je odprla, še preden je pozvonil. Bila je zelo suha, bolj majhna kot visoka, z globoko vsajenimi modrimi očmi, z lasmi peščene barve in našminkanimi ustnicami. Morda je bila vedno naličena tudi doma, morda se je nališpala zaradi napovedanega gosta, ki je bil še moški povrhu.

	Rihard kot policist v hiše ljudi, ki jih je obiskal po službeni dolžnosti, brez sodnega naloga ni smel vstopiti, če ga niso izrecno povabili naprej, zato je tudi zdaj obstal na pragu. Marjeta je po pozdravu odšla nazaj v notranjost, pričakujoč, da ji bo obiskovalec sledil. Ker ji ni, je spet prišla ven.

	“Kar pogumno,“ mu je rekla. To je bilo dovolj podobno povabilu, zato je lahko vstopil. Gospodična ga je odpeljala v dnevno sobo, kjer so prevladovali bež odtenki, abstraktne slike na stenah, ki so bile druga drugi zelo podobne, pa je naslikal nekdo, ki je imel do obsedenosti rad vijolično barvo. Gostu je pokazala na majhen kavč, sama pa je sedla v naslonjač, prekrit s kosmato bež tkanino.

	“Bi kavo?“ je vprašala.

	“Ne, hvala.“

	Inšpektorju bi se v tem trenutku še najbolj prilegel kakšen dodaten podatek o morilcu v gatah.

	“Rad bi, da narediva rekonstrukcijo vašega včerajšnjega sprehoda, s čim več podrobnostmi. Kdaj ste odšli od doma?“ je vprašal in ob tem pomislil: Kje pa je pes?

	“Po kosilu, točnega časa ne vem, najbrž je bilo okrog pol dveh.“

	“Ste imeli psa na vrvici?“

	“Psičko,“ ga je popravila Marjeta, “labradorko. V naselju je bila na vrvici, v naravi pa ji privoščim svobodo.“

	“Kako ji je ime?“ je vprašal Rihard in upal, da ji ni ime tako kot njegovi mami, Mirta. Spomladi je namreč preiskoval primer umorjenega župnika, ki je imel psa po imenu Mirt, z njim mu je celo uspelo vzpostaviti prijateljski odnos.

	“Marsa,“ je rekla gospodična Ziherl. “Najprej sva hodili po pločniku, nato sva prečkali Tomačevsko in odšli po poti ob njej proti Savi.“

	Rihard je našpičil ušesa. Takšna pot bi se v nadaljevanju lahko križala s potjo gatmana. Gatmana? Sliši se kot ime kakšnega pičlo kostumiranega superjunaka iz Marvelovih stripov in filmov …

	“Ko ste prišli do Save, ste najbrž zavili levo navzdol?“

	“Tako je, pri podhodu, desno se tam zaradi Tomačevske in korita z vodo sploh ne da zaviti.“

	“Deževalo takrat še ni?“

	“Ne, a s seboj na daljši sprehod vedno vzamem zložljiv dežnik. Včeraj je začelo padati nekaj sto metrov, preden sem bila spet doma.“

	“Kako daleč ste šli navzdol tik ob vodi?“

	“Kar daleč, danes je ob njej mogoče priti dlje kot včasih. Nekdaj so bili tam vikendi, ki so preprečevali prehod, a so jih morali lastniki pred kakimi desetimi leti zaradi župana Jankovića odstraniti.“

	Rihardu nekaj ni šlo v račun, v tistih krajih je bil – do včeraj – nazadnje kot svet raziskujoč otrok, a so mu ostali v spominu – toda kako dobro?

	“Niso vikendi stali nad Tomačevsko cesto, više gori?“

	“Res je, tam je bilo celo naselje z vrtovi, nekaj posameznih pa je zraslo tudi niže doli.“

	“Razumem. Nadaljujte, prosim.“

	“Torej, ob Savi sem šla navzdol, dokler se pot ni končala, potem sem zavila levo, najprej sem šla po stezi, ta se je priključila eni poti, ta drugi, zavila sem navzgor ...“

	“Ste med hojo ob Savi navzdol koga srečali?“

	“Sem, zdi se mi, da kake tri ljudi. Ali štiri, srečala sem tudi moškega in žensko skupaj, starejša, najbrž sta bila mož in žena.“

	“Je bil kdo v … gatah?“ je po kratkem oklevanju vprašal Rihard, čeprav se mu je zdelo, da je bilo takrat za gatmana še nekoliko prezgodaj, Marjeta je vendarle prehodila precejšnjo razdaljo tudi proč od Save.

	“Kako to mislite?“

	“Če so komu manjkale hlače?“

	Ženska ga je presenečeno pogledala.

	“Zakaj bi mu manjkale?“

	Ni ji smel povedati, da zato, ker bi okrvavljene vrgel v reko, rekel je:

	“Neki drugi vir se je spomnil moškega brez hlač v tistih krajih, preveriti moram vsako malenkost, sicer bi mi bilo pozneje lahko žal.“

	“Aha, razumem. Za to je bilo čisto dovolj toplo, toda ne, nikogar brez hlač nisem srečala.“

	“Kaj pa moškega zelo svetle polti?“

	“Albina?“

	“Ne, ti imajo bele lase, ta moški naj bi imel črne, rahlo osivele.“

	Marjeta si je vzela nekaj trenutkov za razmislek, nato pa vprašala:

	“Je bil s psom?“

	“Ne.“

	“Ne vem, no ... Srečala sem moškega, ki bi bil lahko takšen, kot ste ga opisali, vendar sem ga samo ošinila s pogledom, ob sebi je imel psa pasme doga, morala sem prijeti Marso za ovratnico, da bi jo zaščitila, doge se rade spravljajo na druge pse.“

	Zdaj se je pojavil še pes ... A bi bilo zaradi njega lahko takole: grobi Lavtar je naletel na sprehajalca s psom in ga užalil, vseeno koga, sprehajalca ali psa, nekateri lastniki so bolestno občutljivi, če gre za njihove štirinožce. Poleg psa naj bi imel razžaljeni človek s seboj tudi sekiro, razlog neznan. Jezen je zamahnil z njo, morda bolj, kot je nameraval, morda natančno toliko. Alenka Rizman psa ni omenila … A lahko bi bil kje privezan, ne manjka se dreves med Savo in travniki. Pes kot motiv za umor? Zakaj pa ne, ne more iti vedno za denar ali ljubosumje ...

	“Naj nadaljujem?“ je vprašala Marjeta, ki je opazila poslušalčev zdrs v tuhtanje.

	“Prosim.“

	“Zamenjala sem torej nekaj poti in se nato obrnila nazaj navzgor, a ne spet ob Savi, ampak zunaj med travniki. Najprej sem zagledala traktor, a ti v tistih krajih niso nič posebnega, kmetje delajo v gozdovih in na poljih, hodijo po mivko k Savi in podobno. Da nekdo leži na tleh in gleda v nebo, pa se mi je zdelo čudno. Marsa je stekla do njega in se začela nenavadno vesti … Imate psa, gospod inšpektor?“

	“Ne.“

	“Če bi ga imeli, bi vedeli, da se ob njem do neke mere naučiš pasje govorice. Marsino obnašanje ob ležečem moškem je govorilo, da je nekaj zelo narobe z njim, veste, tudi živali začutijo smrt. Približala sem se in zagledala kri.“

	Ki jo je nato spral dež, je pomislil Rihard in vprašal:

	“Ste se prestrašili?“

	“Pošteno, kar zmrazilo me je. Vedela pa sem, kaj je moja dolžnost in sem takoj poklicala policijo.“

	“Za kar se vam prav lepo zahvaljujem.“

	“Domnevam, da tistega, ki ga je ubil, še niste prijeli?“

	“Res ga nismo.“

	“Ga je s sekiro?“

	“Na to vam kot policist z odprtim primerom ne bi smel odgovoriti, a ker ste bili tako prijazni, bom rekel takole: ne motite se.“

	“Grozno, kaj se dogaja, mar ne? Družba je čedalje bolj nasilna, človeku še na Facebooku grozijo, da bodo obračunali z njim, čeprav je samo izrazil svoje stališče.“

	Rihard takšnih težav ni imel. Družabnih omrežij ni uporabljal, ni čutil potrebe, da bi svoja stališča izdajal neznancem in tudi to, kaj je imel nekdo za kosilo, ga ni prav nič zanimalo.

	“Kaj pa na poti od mrtvega moškega do doma? Ste še koga srečali?“

	“Tam ne, a nato sem prišla v bolj obljudene kraje, kjer sem srečala preveč ljudi, da bi si lahko zapomnila posameznega, pa še zmedena sem bila. Če me boste vprašali, ali sem srečala morilca, vam bom odgovorila, da ne vem, da pa ga najbrž nisem.“

	Rihard se je zastrmel v pretežno vijolični kup geometrijskih likov na sliki nad Marjetino glavo, se zamislil in se odločil, da je bilo spraševanja dovolj, simpatična ženska mu je o svojem sprehodu povedala vse, česar v enem dnevu ni pozabila.

	“Kje pa imate Mirto?“ je vprašal, da bi končal z vljudnostnim kramljanjem.

	Presenečeno ga je pogledala in vprašala:

	“Koga?“

	“Saj res, oprostite, zmotil sem se,“ je hitro rekel, poredna misel v glavi pa mu je šepnila, da je pravkar iz lastne matere naredil psico.

	“Marso sem mislil,“ se je popravil.

	“Za hišo je, v pesjaku.“

	Inšpektor je vstal s kavča in rekel:

	“Hvala vam za vaš čas, želim vam prijeten preostanek dopusta.“

	“Hvala tudi vam,“ je dejala Marjeta, ga pospremila do avtomobila in mu celo pomahala, ko je odpeljal.

	Srečanja s prijetnimi ljudmi so bila svetla plat Rihardovega dela in Marjeta je vsekakor bila prijeten človek. Po ženski plati ga ni zanimala – ker ga po tej plati razen Jelke ni zanimala nobena ženska; če bi cesto pred njim prečkal trop nagih misic, bi pohupal, da bi se podvizale na drugo stran.

	Med vožnjo proti delovnemu mestu si je razbijal glavo z vprašanjem, kako bi prišel do dodatnih podatkov o moškem v gatah. Odgovori so se naposled združili v enega samega: z izsleditvijo njegove telefonske številke po lokaciji – kar pa je nemogoče. A če ne bi bilo … Gospa Rizman ni bila prepričana, da je imel prazne roke, pa tudi majica bi lahko imela kakšen žep. Hlače je zabrisal v Savo, v to je bil Rihard zdaj popolnoma prepričan. Je zabrisal tudi telefon, da bi prekinil signal, voda mobilnike takoj onesposobi? Vendar s tem ne bi izbrisal zapisa pri operaterju, da se je njegov signal okrog druge ure pojavljal v bližini točke Lavtarjeve smrti. Vse skupaj seveda ob pogoju, da je imel telefon s seboj. Če bi bil star petnajst, dvajset let, bi ga imel zagotovo, fantje in dekleta brez njega niti hoditi ne znajo, o tem se je lahko prepričal na vsakem koraku. Moški v gatah pa je bil starejši, pri štiridesetih, petinštiridesetih, sodil je v generacijo, v kateri je potreba po stalni prisotnosti telefona individualna. Nekateri ga iz načelnih razlogov sploh nočejo imeti, nekaterim je kot drugi jaz. Če bi moral oceniti verjetnost, da ga je imel toliko star moški s seboj, bi rekel, da je sedemdesetodstotna. Pa če ga je tudi imel s seboj, kaj mu to pomaga! Preiskovalnega sodnika ne bo prepričal v izdajo nalogov vsem slovenskim operaterjem, naj ugotovijo, kateri njihovi naročniki so bili v sredo ob štirinajstih v bližini kraja zločina. V kako bližnji bližini? Ker ni znana točna minuta umora, ni znano niti točno morilčevo nahajališče ob štirinajsti uri.

	“Kaj si tako zamišljen?“ ga je vprašala Saša, ko je vstopil v tajništvo in ga brez besed prečkal.

	Ustavil je korak, pogledal tajnico, ki ji je obraz krasil škratast izraz, in potožil:

	“Znašel sem se v slepi ulici.“

	“Ti se nikoli ne znajdeš v slepi ulici, ti se vedno le znajdeš pred križiščem, iz katerega vodi mnogo dvosmernih ulic. Morda ti lahko pomagam pravilno zaviti. Kaj te muči?“

	Rihard ji je povedal.

	Saša se je posvetovala z možganskimi celicami, nato pa rekla:

	“Če vprašaš mene, je odločitev o izdaji sodnega naloga odvisna od trenutnega dežurnega preiskovalnega sodnika. Saj veš, kako pravijo: dva pravnika, tri mnenja. Sestričnin mož je bil včasih preiskovalni sodnik. Lahko ga pokličem in ti bo povedal, kako on vidi tvoj primer.“

	“Ni slaba ideja, več ljudi več ve. Če se bom zanašal samo na lastno glavo, sem oplel,“ je Rihard povedal tako, kot je trenutno čutil.

	“Njegove telefonske številke nimam, imam pa sestričnino, takoj jo bom poklicala. Dobro bi bilo, če bi z Nandetom govoril tudi ti. Pojdi v svojo pisarno, malo počivaj, ko ga bom dobila, ga bom prevezala.“

	Kaj je Rihardu preostalo drugega, kot da uboga odločno žensko, ki ga je premaknila z mrtve točke. Nanjo se še vedno lahko vrne … Odšel je v svoj kvartir, odložil torbo in na računalniku zagnal igro minolovec, da bi se zamotil.

	Telefon je zazvonil po kakih desetih minutah, dvignil je slušalko in vanjo vprašal: “Halo?“

	“Gospod inšpektor Tisnikar?“ je tudi on dobil vprašanje.

	Pritrdil je in moški glas je nadaljeval:

	“Ferdinand Podbevšek tukaj. Vaša tajnica Saša mi je povedala, da bi o neki zadevi radi slišali moje mnenje kot nekdanjega preiskovalnega sodnika.“

	“Drži, tega bi bil zelo vesel. Obravnavam primer, pri katerem bi nujno potreboval sodni nalog za izsleditev vseh telefonov na določenem območju ob določenem času.“

	“Toda brez znane telefonske številke osumljenca?“ je vprašal Nande.

	“Ravno v tem je težava, operater bi zajel vse številke vseh ljudi, ki so bili takrat tam, čeprav iščem le enega.“

	“S tem bi seveda posegli v zasebnost nedolžnih državljanov, ki imajo pravico do gibanja brez nadzora.“

	“Tako je.“

	“Pravica do gibanja brez nadzora pa ni absolutna, spomniva se samo nadzornih kamer, nameščene so skoraj na vsakem vogalu.“

	“Posnetke teh kamer je v policijskih postopkih dovoljeno pregledovati. Čeprav se išče le določeno osebo, so na njih tudi nič krivi ljudje,“ je v inšpektorja posvetil žarek upanja.

	“A ti ljudje nimajo imen, za njihovo identifikacijo policija potrebuje sodni nalog,“ je rekel Nande in žarku odvzel nekaj sijaja. “Z identifikacijo uporabnika oziroma imetnika mobilnega telefona na določenem kraju pa je še nekoliko drugače. Operater ve, kdo se skriva za posamezno naročniško številko. Če bi vi zaradi iskanja zločinca želeli prečesati neko območje, bi vam moral razkriti vse naročnike, ki so bili tam, z imeni in priimki. To pa ni dopustno, kar preiskovalni sodniki dobro vedo.“

	“Torej nimam nikakršne možnosti?“ je razočarano vprašal Rihard.

	“Ni nujno, ocenjevanje upravičenosti posega v zasebnost je v domeni informacijskega pooblaščenca. Morali bi se obrniti nanj, dobiti odobritev in jo predložiti preiskovalnemu sodniku skupaj z zahtevo za izdajo sodnega naloga … Čakajte, če ne veste, koga točno iščete, tudi ne veste, pri katerem operaterju ima sklenjeno naročniško razmerje za svoj telefon, morali bi dobiti nalog za vse oziroma vsaj za vse največje.“

	“To mi je jasno.“

	“A če bi dobili sodni nalog za enega operaterja, bi ga avtomatično tudi za druge, v tem ne vidim težave.“

	“Težava je, kot jaz razumem, v informacijskem pooblaščencu.“

	“Težava ali rešitev,“ je Nande dokazal, da ni pesimist. “Pokličite ga, mu razložite zadevo in povedal vam bo, če lahko kaj stori.“

	“Tako bom tudi naredil, takoj po najinem pogovoru.“

	“Upam, da sem kaj pomagal,“ je rekel gospod Podbevšek, nekdanji preiskovalni sodnik, zdaj odvetnik.

	“Na informacijskega pooblaščenca sam od sebe zagotovo ne bi pomislil,“ mu je zagotovil Rihard.

	Moža sta izrekla še nekaj vljudnostnih fraz, nato sta se poslovila, za vedno ali ne, to bo pokazala prihodnost. Inšpektor se je, opogumljen s ščepcem svežega upanja, v mislih pripravil na predstoječi mu telefonski pogovor, potem je na spletu poiskal javno dostopno številko in jo poklical. Oglasil se je vljuden ženski glas, ki mu je vedel povedati, da informacijski pooblaščenec trenutno ni na voljo niti kriminalističnim inšpektorjem. Je pa bil konkretnemu kriminalističnemu inšpektorju trenutno na voljo pomočnik, ženska je klic celo prevezala k njemu.

	“Robert Lisjak tukaj, izvolite,“ je zaslišal po nekaj sekundah tišine. Inšpektor se je še enkrat predstavil; na hitro pa je tudi predstavil težavo, zaradi katere kliče.

	“Rekli so mi, da bi mi lahko pomagal samo informacijski pooblaščenec,“ je potožil.

	“Kar meni povejte,“ je vzpodbudno rekel Robert. Rihard ga je z veseljem ubogal in mu zadrego z izsleditvijo neznanih oseb na znanem kraju ob znanem času predstavil v polni krasoti.

	“Zanimiva situacija,“ je rekel gospod Lisjak, potem ko je nekaj časa molče poslušal. “Nevarnost vidim predvsem v možnosti zlorabe zbranih podatkov o naključno zajetih telefonskih naročnikih.“

	“Kakšni možnosti zlorabe?“ je zanimalo inšpektorja.

	“Denimo hranjenje podatkov na zalogo, v evidenci, ki bi se kdaj pozneje uporabila v druge namene.“

	“Razumem, kaj imate v mislih,“ je rekel Rihard. “Bi zadoščala moja zagotovitev, da podatkov o naključno identificiranih osebah, ki z umorom Vincenca Lavtarja nimajo nobene zveze, ne bomo naknadno obdelovali?“

	“Žal ne. Zagotoviti moramo takšen neodvisen nadzor, da se to zanesljivo ne bo zgodilo.“

	“In tega bi zagotovili vi?“ je inšpektor še sledil toku sogovornikovega razmišljanja.

	“Res je, to sodi med naše naloge.“

	“Kaj mi predlagate? Mudi se, sledi se ohlajajo, bi lahko dobil prednostno obravnavo?“

	“Vsekakor boste dobili prednostno obravnavo. Še danes bom napisal mnenje za preiskovalnega sodnika, poslali mu ga boste skupaj z zahtevkom za izdajo sodnega naloga operaterjem mobilne telefonije. Vendar ti podatkov ne bodo posredovali vam kot policistu, pač pa nam kot uradu informacijskega pooblaščenca. Mi vas bomo nato poklicali, prišli boste k nam, konkretno k meni v pisarno in v moji prisotnosti poiskali podatek, ki je za vas pomemben. Tega boste zabeležili, ostali bodo ostali pri meni in bodo po enem tednu uničeni. Predlagam vam, da se prej dobro pripravite, sicer boste prišli zaman. Vem, da se sliši zapleteno, toda takšen je postopek v primerih, kakršen je vaš.“

	“Vsekakor ga bom upošteval,“ je rekel Rihard; bi lahko rekel kaj drugega?

	“Prosil bi vas, da mi še enkrat počasi in natančno poveste, kaj točno želite, jaz pa si bom zabeležil bistveno.“

	Inšpektor mu je podrobno razložil svojo službeno težavo.

	“Prosil bi vas še za naslov vaše elektronske pošte, da vam bom lahko poslal mnenje. Potrudil se bom in ga začel pisati prav kmalu po najinem pogovoru.“

	Inšpektor mu je povedal naslov svoje službene elektronske pošte.

	“Dal vam bom svojo direktno telefonsko številko, vi pa mi dajte svojo, da se bova kar najhitreje uskladila, če bo to potrebno.“

	Inšpektor mu je povedal svojo službeno telefonsko številko.

	Po pogovoru si je vzel pet minut, da je premlel dejstva, pred katera ga je postavil gospod Lisjak. Nato je napisal osnutek zahtevka za izdajo sodnega naloga, končna različica bo odvisna od tistega, kar bo pisalo v mnenju informacijskega pooblaščenca oziroma njegovega pomočnika.

	Osnutek je shranil, nato je bilo njegovo delo za nekaj časa končano. Nadaljevanje bo odvisno od drugih; od drugih bo odvisno celo to, če bo do nadaljevanja sploh prišlo. Niti sanjalo se mu ni, koliko časa potrebuje pomočnik informacijskega pooblaščenca za dostop do informacij javnega značaja, da napiše mnenje, kakršnega mu je obljubil. Uro? Dve? Pet? Bi ga malce podrezal … Ne, to bi bilo nevljudno … Rihard ni bil ljubitelj mrtvega teka, a Saša je imela prav: znal se je izvleči iz njega. Tokrat je iz torbe vzel prenosni telefon in poklical ženo.

	“Živjo, Jelka,“ je rekel, ko se je oglasila. “Čez pol ure bom prišel domov na kosilo. Lahko v tem času kaj pripraviš?“

	“Lahko, slivove cmoke, zelenjavne zrezke in solato.“

	“Ali Mik spi?“

	“Spi, zelo mirno.“

	“Prav, se vidiva čez pol ure.“

	V tajništvu je Saši povedal:

	“Na kosilo grem.“

	“Ti greš na kosilo?“ se je začudila. “Mislila sem, da sploh ne ješ.“

	“Po novem jem,“ je rekel Rihard in odšel. Tajničino vprašanje ni bilo brez podlage, v službi ponavadi res ni jedel, ni hodil na malico, še prigrizkov na samopostrežnem avtomatu ni kupoval. Saša mu je skuhala kakšno kavo, to pa je bilo tudi vse. Glavni obrok je bila zanj večerja, nasveti o zdravem prehranjevanju gor ali dol, njegov želodec ponoči ni prav nič protestiral, če je bil poln, še morastih sanj ni bilo na spregled. A tokrat si je zaželel nekaj trdnega za pod zob, in ne le to: zaželel si je nekaj trdnega za pod zob v domačem okolju. Tudi avto je rad vozil, čemu čakanje na rezultate dela, ki ga morajo opraviti drugi, ne bi bilo prijetno?

	Ko je vstopil v vse bolj domačo mu kuhinjo, je bilo že vse pripravljeno. Slivovi cmoki so bili res iz zamrzovalnika in zrezka sta bila res spečena v pečici, a kaj bi to: bil je doma in z veseljem je pojedel, kar je dobil.

	“Ti bo to prešlo v navado?“ je Jelka vprašala moža, ko je bil pri radiču.

	“Prihajanje domov na kosilo? Ne sme mi, za malico imam uradno samo pol ure časa, danes pa bom porabil uro in pol.“

	“Ko smo živeli v stanovanju, med službo nikoli nisi prišel domov, zdaj pa si prišel v enem dnevu dvakrat. Si se zaljubil v hišo?“

	“Nisem se ravno zaljubil,“ se je čez vilice nasmehnil Rihard, “toda res mi je všeč tukaj.“

	“Zahvali se očetu, selitev je bila njegova ideja, hišo je on odkril. Da o tem, da jo je plačal, niti ne govorim.“

	“In kje je ata? Je v svoji sobi?“

	“Ne mara, da ji rečemo soba, rad vidi, če smo tudi drugi mnenja, da ima čisto pravo detektivsko pisarno.“

	“Te motijo ljudje, ki prihajajo k njemu?“

	“Kje pa, saj jih ni veliko. Zanimivo je, da so v glavnem ženske,“ je rekla Jelka.

	“Morda je zanimivo, a je tudi logično. Ženo bolj zanima, ali jo mož vara, kot obratno. Moški je zadovoljen, če je sit, opran in oblečen, v zameno pa dobrohotno pusti, da se žena malo goni.“

	Jelka se je zasmejala in vprašala:

	“Si tudi ti takšen?“

	“Ne, jaz sem ljubosumen kot Othello,“ je resno dejal njen mož. “Če bom kdaj posumil, da me varaš, bom najel detektiva, dobro vem, kje ga najdem.“

	“Nekaj ti moram priznati,“ je nekoliko v zadregi rekla Jelka.

	“Poslušam.“

	“Ti se s tem šališ, toda jaz sem v resnici ljubosumna.“

	Rihard jo je pozorno pogledal v obraz in jo vprašal:

	“Zakaj se zdajle ne počutim, kot bi bil kaj kriv?“

	“Zato, ker nisi.“

	“V čem pa je potem težava?“

	“Bojim se, da boš nekoč zares kriv.“

	“Če se prav spomnim, sva se včasih znala pogovarjati preprosto.“

	“Saj se trudim, a mi ne gre z jezika.“

	“Kaj?“

	“Ljubosumna sem na Sašo,“ je Jelki le šlo z jezika, kar jo je težilo.

	“Saj je samo Saša, tvoja in moja prijateljica,“ se je začudil Rihard.

	“Si res takšna nedolžna duša ali se samo delaš?“

	“Bojim se, da sem se spet izgubil.“

	“S Sašo sta ves dan skupaj, ona pa je lepa, da je kar grdo!“

	“Tudi ti si lepa, da je kar grdo.“

	“Rihard!“

	“Saj sem samo ponovil za tabo.“

	“Res je, a jaz se bojim, da boš s Sašo ponovil tisto, kar si počel z menoj.“

	“Brisal prah?“

	“Ne bi imel vsaj malo usmiljenja z ženo, ki je ves dan doma v trenirki, razmršena, medtem ko se mož smuka okoli elegantno oblečene in lepo sfrizirane blondinke?“

	“Tudi ti si blond.“

	“Ona je bolj!“

	“Naj ji ukažem barvanje v rjavo?“

	“Ne.“

	“Kaj pa naj potem naredim?“

	“Samo razumeti me poskušaj! Včasih premišljujem o vaju in potem se prestrašim. Vem, da je to le v moji glavi, toda tako resnično lahko deluje.“

	“Ubožica.“

	“Ne prevaraj me, prav?“

	“Mi še na misel ne pride.“

	“Ne gledaš, kakšne noge ima Saša?“

	“Sploh ne vem, da jih ima, ker vedno sedi za mizo.“

	Jelka se je zasmejala in rekla: “Pa sem ti le povedala, že dolgo me je mučilo.“

	“Prav, da si mi, toda zagotavljam ti: doslej še nisem prišel v skušnjavo. Niti enkrat.“

	“Verjamem ti. Za nagrado dobiš sok. Kakšnega boš?“

	“Danes se počutim za borovničevega.“

	In Rihard si je privoščil kozarec borovničevega soka. Res privoščil, pitje soka ali mošta je bilo zanj obred, ki mu je vzel ravno toliko časa, kot ga vzame vrhunskemu strokovnjaku za vino, da poznavalsko izprazni kozarec belega, rdečega ali rožnatega. Rihardov svet sadnih sokov je bil barvno še precej bolj bogat, od rumenega pomarančnega prek oranžnega korenčkovega, rdečega jagodovega, modrega borovničevega, zelenega kivijevega do črnega ribezovega. Pil je tudi mešanice sokov, najraje pa je imel brezalkoholni jabolčni in hruškov mošt, ki ga je vakuumsko pakiranega v petlitrsko embalažo kupoval pri vdovi v vasi Lipovec, kjer je pred slabim letom raziskoval primer pogrešanega grobarja.

	Pred odhodom se je pomudil ob zibki z Mikom. Še vedno je mirno spal, z zaprtimi očmi, rahlo odprtimi usti in z rokama, dvignjenima v višino ramen.

	“Grem, preden se popolnoma raznežim,“ je rekel Jelki, jo poljubil in se vrnil v delovni dan.

	“Si se najedel?“ ga je vprašala Saša, ko se je pojavil v tajništvu.

	“Sem. Pa ti? Si še vedno na jogurtu?“

	“Še vedno,“ je zavzdihnila tajnica, “če pa sem nagnjena k debelosti.“

	“To veš samo ti in nihče drug. Idealno postavo imaš, čeprav je najbrž ne bi smel omenjati. Saj veš, nadlegovanje na delovnem mestu, odnos moški – ženska, odnos šef – tajnica, takšne reči,“ je rekel Rihard, v katerem so še odzvanjale ženine besede.

	“Takole se bova dogovorila,“ je veselo rekla Saša. “Dovolim ti, da omenjaš mojo postavo, vendar ob pogoju, da prednjo postaviš pridevnik idealna.“

	“Glej no, ti pa veš celo, kaj je to pridevnik,“ je njen šef raje zamenjal temo.

	“Seveda, po njem se vprašamo s kakšen, kateri, čigav.“

	“Prav, zdaj grem v pisarno, ki nosi pridevnik moja.“

	“Beseda moja ni pridevnik, temveč zaimek.“

	“Čeprav se vprašaš čigava je?“

	“Če se nanaša na osebo, je zaimek.“

	“A tako … Zdaj pa grem v samostalnik, ki se mu reče pisarna. Mimogrede – je beseda rit samostalnik?“

	“Je. Zakaj?“

	“Čudno, saj ne more stati sama. Brez nog bi se zvrnila po tleh.“

	Saša ga je postrani pogledala in vprašala:

	“Koliko si imel v šoli slovenščino?“

	“Smo se v šoli učili slovenščino? Jaz pa sem mislil, da sem se je naučil kar sam.“

	Ker je imel že ravno kljuko v roki, je pritisnil nanjo, da so se odprla vrata v prostor, kamor je nameraval priti. Ko je sedel na podritnem samostalniku, znanem tudi kot stol, je preveril elektronska sporočila in res – v času odsotnosti je prejel težko pričakovano mnenje urada informacijskega pooblaščenca o zbiranju podatkov, ki jih je potreboval. Prebral ga je prvič, prebral ga je drugič, prebral ga je še tretjič, potem je bil prepričan, da ga res razume. V bistvu je šlo za povzetek njegovega pogovora s pomočnikom Lisjakom, začinjen s pravniško latovščino.

	Nič hudega: mnenje bo v roke dobil nekdo, ki je po izobrazbi prav tako pravnik. Razumel ga bo in vedel bo, kaj mu je storiti: odobriti mora zahtevek kriminalističnega inšpektorja Riharda Tisnikarja in izdati pet sodnih nalogov petim največjim slovenskim operaterjem mobilne telefonije, da uradu informacijskega pooblaščenca posredujejo podatke o zaznanih signalih mobilnih telefonov skupaj z imeni uporabnikov dne šestega oktobra ob štirinajst petnajst v enokilometrskem radiju okoli zemljepisne koordinate, ki jo prilaga inšpektor. Minuto umora je moral natančno določiti, izbral je sredino ocenjenega časovnega okvirja, ki ga je podal doktor Šumi, štirinajsto uro in petnajst minut.

	Nato je na računalniku odprl osnutek zahtevka, ki ga je napisal pred odhodom na kosilo in ga dal na čakanje, ga zdaj prilagodil mnenju gospoda Lisjaka, v urejevalniku elektronske pošte napisal spremni dopis dežurnemu preiskovalnemu sodniku, pripel dokončani zahtevek in mnenje urada informacijskega pooblaščenca ter kliknil na gumb pošlji.

	Nismo še zmagali, še zdaleč ne, je pomislil zatem. Denimo, da bo zahtevku ugodeno, kaj potem?

	Potem bo poklical pet svojih znancev pri petih glavnih operaterjih, prenosni telefoni so danes za preiskavo zločina tako pomembni, da je imel doslej opraviti že z uporabniki prav vseh petih. Povedal jim bo, kakšno težavo ima in povedal jim bo tudi, da ima rešitev zanjo: sodni nalog, ki jim ga je pravkar poslal, izvolijo naj ga odpreti in prebrati. Ko bodo to storili, bodo skupaj z njim dorekli podrobnosti, denimo o obliki, v kateri se bodo pojavili razkriti podatki – bodo na papirju, v tabeli, datoteki …

	A to bo pozneje, če bo, zato nazaj v sedanji trenutek. V sedanjem trenutku raje obvestimo knjigo zločina o novostih, da bo lahko načelnik, naš šef, on-line spremljal naše delo … In Rihard je spet tipkal. Načelnik ga zaradi primera Lavtar še ni poklical in ga morda tudi ne bo. V teoriji naj bi se podrejeni vsaj nekoliko bal šefa, toda Rihard je imel občutek, da se v praksi šef vsaj malo boji njega. Občutek seveda vara, toda kadar sta se pogovarjala iz oči v oči, je načelnik umikal pogled in iskal besede in ves čas deloval, kot bi si želel, da bi šel kelih s priloženim inšpektorjem čim prej mimo njega. V Rihardu ni bilo dovolj psihologa, da bi takšen odnos lahko razumel do potankosti, vesel pa je bil, da se njemu ni treba bati nikogar, razen morda revizorjev, ki so pregledovali vse njegove postopke, se vtikali v vsako malenkost, se obnašali kot generali po bitki, predlagali drugačne rešitve v prihodnje in na koncu napisali poročilo, ki ga je dobil nekdo s skromno željo po branju poročil. Kake hude graje kot inšpektor doslej še ni bil deležen, je pa pričakoval, da je nekoč v prihodnosti bo in da jo bo znal prenesti. Načelnik mu je, precej omahljivo sicer, nekajkrat očital, da ne mara delati s pomočniki, vendar je do današnjega dne tudi s tem že prenehal. Rihardovi rezultati so govorili sami zase, doslej je uspešno razrešil še vse primere umorov, ki jim je bil dodeljen. Da, doslej … Kako pa bo v prihodnje? Que sera, sera, bi rekla oziroma zapela Doris Day, naj počiva v miru ...

	Zaznal je, da so se odprla vrata. Pogledal je levo in zagledal Sašino svetlolaso glavo.

	“Tiskovno konferenco imaš. Vse je že pripravljeno, samo tebe še čakajo,“ je rekla z glasom priganjača sužnjev.

	“Potem pa grem,“ je vdano rekel inšpektor, vstal s stola in odšel. Iz pisarne, iz tajništva, po hodniku desno in spet desno, potem je bil tam, kjer so ga čakali novinarji, v konferenčni dvorani. Pozdravile so ga bliskavice fotoaparatov, doslej se jim je dovolj privadil, da zaradi njih ni več mežikal kot kakšen nevrotik. Stopil je za govorniški pult, obložen z raznobarvnimi mikrofoni, pozdravil navzoče in jim povedal, da so vsi skupaj tu zaradi zločina, ki se je zgodil prejšnji dan. Navedel je ime žrtve, ki je bilo javnosti že znano, povedal, da je bil Vincenc Lavtar ubit pred košnjo, da je umrl zaradi udarca s sekiro, ni pa bil pripravljen razkriti, na kateri del telesa je dobil rano. To je bilo vse. Kaj in kako je doslej raziskoval, je bilo za sedmo silo zapečateno s sedmimi pečati.

	Na vrsti so bila vprašanja. Prva se je oglasila temnolasa televizijska novinarka.

	“Je res, da je imel umorjeni rano na boku in ne na glavi?“ je vprašala. Rihard se je odkašljal in izmuzljivo odgovoril:

	“Tega ne morem ne potrditi ne zanikati.“

	“Bi morilec lahko uporabil mačeto?“ je vprašal mlad novinar, ki ga inšpektor ni poznal.

	Mačeto? Nujni pripomoček za prebijanje skozi gosto slovensko džunglo? Pa kaj še … A tukaj je zato, da odgovarja na vprašanja, zakaj ne bi radovednemu občinstvu ponudil česa zanimivega?

	“Lahko bi bila tudi mačeta,“ je odgovoril in skušal glasu dodati ščepec prepričljivosti. Bi lahko prepričal tudi samega sebe? Poskusimo … Lahko bi bila res, zaradi rane na boku, z mačeto mahaš predvsem vodoravno, o tem pričajo odsekane glave Srednje- in Južnoameričanov v obračunih mamilarskih kartelov.

	“Je bil umorjeni kdaj kaznovan?“ mu je novo vprašanje srebrnolase novinarke preprečilo, da bi v sebi še naprej razpredal o neumnih orožjih in razlogih za njihovo uporabo. Se mu je pa zato ponudila priložnost za poredno misel, ki mu je prišepnila: Ja, v osnovni šoli je moral za kazen stati v enem kotu, ker se je podelal v drugega. A bil je gospodar svojih porednih misli, zato je na glas rekel:

	“Bil je obsojen na pogojno kazen dveh let s preizkusno dobo štirih.“

	“Zaradi česa?“ je želela vedeti ista novinarka.

	“Zaradi pretepa.“

	“Bi se mu pretepeni lahko maščeval?“

	“Lahko, to bomo seveda preverili,“ je rekel, čeprav je to že preveril in ovrgel.

	In tako naprej. Eno vprašanje je sledilo drugemu, na nekatera je odgovoril bolj odkrito, na druga manj – a niti enkrat se ni zatekel k oguljeni frazi brez komentarja. Ko je ocenil, da je bilo dovolj, se je zahvalil in se na hitro poslovil. Bil je zadovoljen, ponavadi je imel pred novinarsko konferenco nekaj treme, tokrat je popolnoma pozabil nanjo. Na tremo in na novinarsko konferenco.

	“Kako je šlo?“ je vprašala Saša, ki je v šefovi odsotnosti čuvala trdnjavo.

	“Če me ne bi toliko spraševali, bi še zaspal,“ je rekel Rihard in že je bil mimo nje, mudilo se mu je preveriti elektronski poštni nabiralnik. Preiskovalni sodniki so se na zahtevke policije hitro odzivali; če bi policija, na primer, rada preiskala neko stanovanje zaradi suma, da v njem neki amater sestavlja bombo, bi šlo lahko zgolj za vprašanje minut, kdaj bo počilo.

	Rihardu se niti sanjalo ni, za kako daleč nazaj operaterji mobilne telefonije lahko preverijo podatke o lokacijah svojih uporabnikov; toda tega same od sebe sploh ne bi smele početi. Kaj briga Janeza X, zaposlenega pri operaterju Y, kje je bil Jože Z v petek, trinajstega, pet do dvanajstih! Tehnično gledano ima morda res možnost priti do podatka, pravno gledano pa mu manjka upravičeni razlog. Vseeno operaterji po načelu od viška glava ne boli o dogajanjih, povezanih z viri svojih zaslužkov, na zmogljivih strežnikih hranijo nepredstavljivo obsežne baze podatkov. Če jih obdelujejo, jih iz ekonomskih razlogov, da bi ugotovili, kaj jim prinaša dobiček in kaj izgubo. A beleženje vsevprek se mora nekje nehati: komu mar, če je Lojzka A pred tremi leti prvega novembra pet čez osem zvečer Anici B poslala SMS-sporočilo, dolgo maksimalno število znakov? Policiji seveda, če je bilo v njem navodilo za sestavljanje bombe! Minute v primeru Lavtar najbrž ne bodo odločilne, vseeno se je Rihard razveselil, ko je na zaslonu videl, da se je dežurni preiskovalni sodnik, natančneje sodnica z imenom Marta Hrastelj, odzvala v pisni obliki.

	Sporočala mu je, da si bo zaradi zahtevnosti zadeve vzela nekoliko več časa in če se bo odločila, da je zahtevek upravičen, bo sodne naloge dobil ob koncu njenega dežurstva, to je ob šesti uri zvečer. Rihard je bil sicer pripravljen delati do takrat in še precej dlje, če bi bilo potrebno – a ni bilo. Njegove kontaktne osebe pri operaterjih mobilne telefonije delajo do štirih, kvečjemu do pol petih, brez njih pa ne more nič. Tudi če bi mu jih po kakšnem čudežu uspelo zvečer zvabiti nazaj na delovno mesto, mu to ne bi pomagalo, pri pridobivanju podatkov so bili odvisni od sodelavcev, ki pa bi bili odsotni ... Zato …

	“Domov grem,“ je rekel Saši.

	“Že?“ se je začudila. Kadar se je ukvarjal z odprtim primerom, je ponavadi delal dlje od nje. Skoraj bi ji že odgovoril jutri je nov dan, a se je ugriznil v jezik. Za frazo ni imel avtorskih pravic, povrhu je bila zaradi pogoste uporabe pošteno obrabljena. Pokličeš vodovodarja in mu poveš, da se je zamašila straniščna školjka. Bi lahko prišli še danes? ga vprašaš. Ne, ti mirno reče, jutri je nov dan. Ti pa mu slabe volje odvrneš: Danes so morda dovoljene sanje, ni pa dovoljeno sranje.

	Tajnici je raje odgovoril z rekom, ki so mu avtorske pravice že potekle:

	“Ljubo doma, kdor ga ima.“

	“Sploh če je nov,“ je rekla Saša, ki si je že ogledala njegovo, njihovo novo hišo, ki resnici na ljubo ni bila nova, temveč stara petnajst let. O prejšnjem lastniku mu je uspelo izvedeti le, da nepremičnino prodaja iz družinskih razlogov, karkoli že to pomeni.

	Domov je Rihard prišel že tretjič danes, tokrat je bila doma tudi Ana. “Kaj ste se danes učili v šoli?“ jo je vprašal.

	Malo je pomislila in odgovorila: “O kraških jamah.“

	“Zakaj se jim reče kraške?“

	“Ker so na Krasu.“

	“In kaj je to Kras?“

	“To je tam, kjer so jame,“ se je hčerka izognila odgovoru kot kak zasliševanec med zaslišanjem.

	“Koliko jam je na Krasu?“

	“Veliko.“

	“Koliko? Tri, sto, milijon?“

	“Sto,“ je hčerka izbrala srednjo možnost.

	“Katera je največja?“

	“Postojnska jama.“

	“Kdo živi v njej, mislim, razen Marjana Batagelja?“

	“Človeška ribica.“

	“Zakaj se ji reče človeška?“

	“Ker ima takšno kožo kot človek.“

	“Kateri človek? Feltrinov Vanč?“

	Ana je odločno odkimala, kaj ne bi, Feltrinov Vanč je bil njihov najbližji sosed, star čez petdeset let in hudo kosmat, kar je še posebej prišlo do izraza poleti, ko je okrog hiše brkljal zgoraj brez in sramu brez.

	“Torej ni kosmata? je oči vprašal hčerko. “Se brije?“

	“Ne, sploh nima dlak.“

	“Kaj pa oči, jih ima?“

	“Bolj slabe,“ je menila Ana.

	“Zakaj jo vsak dan vprašaš, kaj so se učili v šoli?“ ga je vprašal ata Pavel, ki je odložil nedelo v detektivski agenciji in prišel v dnevno sobo.

	“Zakaj pa ne?“ je odgovoril sin. “Če boš malce pomislil, boš ugotovil, da si tudi ti pravkar nekaj vprašal mene. Starši pač sprašujejo svoje potomce, najbrž je to nekakšen naravni zakon.“

	“Oči, kdo je Marjan Batagelj?“ je tudi potomstvo znalo kaj vprašati.

	“Ah, ne vprašaj!“





	PETEK

	Inšpektor je zjutraj v službo prišel z metuljčki v trebuhu. Prebudil se je že ob štirih in ostal buden vse do vstajanja ob šestih. Če bi ga kdo vprašal, kako je z njegovim spanjem, bi mu odgovoril, da je nekaj srednjega. Ponavadi je zvečer hitro zaspal, ne pa vedno. Ponavadi je ponoči trdno spal, ne pa vedno. Ponavadi je zjutraj spal vse do piskanja budilke, ne pa vedno. Kadar noč ni bila takšna, kot bi morala biti, ni vzel nobenega uspavala. Ni bilo potrebno, le dvakrat ali trikrat letno je bil čez dan tako zaspan, da so se mu zapirale oči in se je vlekel naokrog kot megla. Števila noči, ki jih je po službeni dolžnosti v celoti prebedel, ne bi mogel prešteti na prste obeh rok, toda ponavadi je potem imel možnost spati podnevi. Za tokratno zgodnje bujenje je bil razlog očiten: napetost pred odločilnim preobratom v zadevi Lavtar – ki, če morilec ni imel pri sebi telefona, ne bo preobrat, a zaradi te možnosti je bila napetost le še bolj neprijetna.

	Ležal je v postelji in počel tisto, kar človek počne, če ničesar ne počne: mislil je. O raznih rečeh, a se je kar naprej vračal k dejstvu, da bo potek njegovega dne odvisen od včerajšnje odločitve dežurne preiskovalne sodnice Hrastarjeve. Danes bo ta položaj zasedal nekdo drug in prepričevanje bo moral začeti od začetka; če bo prvič zavrnjen, bo v drugo še toliko teže napaberkovati dodatne argumente za izdajo sodnih nalogov operaterjem. Čim prej bi želel biti pred službenim računalnikom in preveriti, kakšna skrivnost tiči v predalu za dospelo elektronsko pošto. Da je imel pri roki prenosnik, mu v tem primeru ni pomagalo, preiskovalni sodniki imajo na svojih računalnikih nameščen software, ki natančno identificira hardware, s katerega policija pošlje zahtevek za sodni nalog, gre za več kot zgolj za zahtevo po isti IP-številki.

	Ko je bil končno le na stolu v svoji pisarni in je nekaj trenutkov napeto gledal v zaslon, si je oddahnil. Pričakalo ga je več priponk s sorodnimi imeni, to pa je lahko pomenilo le, da je večkrat dobil skoraj enako vsebino. Odprl je prvo priponko in se zazrl v čisto pravi sodni nalog operaterju mobilne telefonije A, da mora uradu informacijskega pooblaščenca posredovati podatke o imetnikih prenosnih telefonov, ki so šestega oktobra točno ob štirinajst in petnajst minut oddali signal znotraj enokilometrskega radija okrog kraja, na katerem je bil Vincenc Lavtar žrtev kaznivega dejanja umora oziroma uboja. Kraj bo natančno opredelil kriminalistični inšpektor Rihard Tisnikar, ki je tudi vlagatelj zahtevka za izdajo sodnega naloga. Ostale štiri priponke so imele enako vsebino, le da so se nanašale na operaterje mobilne telefonije B, C, Č in D. Takšnih operaterjev je v Sloveniji sicer več, toda Rihard se je odločil, da bo manjše, na primer tiste, ki jih imajo kot del celovite ponudbe nekateri veliki trgovci, zanemaril in se zanesel na zakon največje verjetnosti, ki velja tudi v Sloveniji, čeprav ga je državni zbor zavrnil na izredni seji s 46 glasovi proti in 32 za.

	Prebral je še spremni dopis k priponkam. Ni bil kratek, sodnica Hrasteljeva je skrbno utemeljila razloge za svoj pozitiven odgovor na zahtevek policije. Bistvo pa je bilo, da je bila mnenja, da bo urad informacijskega pooblaščenca ustrezen filter, ki ne bo prepustil podatkov, nepovezanih z zadevo Lavtar. Hvala, Nande, hvala, Saša!

	Napisati spremni dopis, s pomočjo dobrodošlega kopiranja pravzaprav pet dopisov, mu je bilo po dobri novici mačji kašelj. Iz mobilnega telefona je v računalnik pretipkal koordinate točke, na kateri je zdaj že predvčerajšnjim nekdo – najbrž z avtohtono sekiro in ne s tujerodno mačeto – ubil Vincenca Ceneta Lavtarja. Med delom je inšpektorja za hip zmotila Saša, ki je prišla v službo, pojavila se je na pragu pisarne in mu zastavila dve vprašanji:

	“Si že tukaj?“

	In:

	“Se kaj dogaja?“

	Prvo je bilo retorično, na drugo pa ji je odgovoril:

	“Zaenkrat ne prav veliko, a trudim se, da se bo.“

	Nato je tipkal naprej.

	“Boš kavo?“ je tajnica spraševala naprej.

	“Ne, sem jo že doma, trenutno sem tako napet, da bi se mi po drugi pokadilo iz ušes.“

	In je tipkal naprej.

	Ko je nehal, je trikrat prebral, kar je napisal. Takšna je bila njegova navada, karkoli pisnega je dal iz rok, je prej trikrat pregledal, dvakrat bi bilo malomarno, štirikrat pretirano. Potem je na pet različnih elektronskih naslovov romalo tisto, kar bo – upajmo – prineslo kaj koristnega za radovedneže, ki bi želeli poznati krivca za Cenetovo smrt, z Rihardom na čelu.

	Spet mu je prav prišla zakladnica podatkov, znana tudi kot pametni telefon. V njem je imel shranjene štiri gospode in eno gospo s telefonskimi številkami njihovega delovnega mesta vred. Vitan Kobal, Leon Nastran, Karel Gerič, Joško Trebušak in Tina Lučič. Koga naj pokliče najprej? Tistega, ki dela pri operaterju z največ uporabniki? In kateri je to? Stanje na trgu se prevesi zdaj v prid enemu, zdaj v prid drugemu, potrošniki se obnašajo racionalno in se sprehajajo med različnimi paketi, toliko jih je, da jim je težko slediti. Gremo lepo po abecedi: Gerič, Kobal, Lučič, Nastran, Trebušak. In koliko je ura? Dovolj, da so že v službi in še ne na malici.

	“Zdravo, Rihard,“ je rekel Karel, še preden se je kličoči predstavil.

	“Me imaš v imeniku?“

	“Seveda, tako pomembna oseba si, da si to zaslužiš.“

	“Si v zadnjih minutah kaj pogledal elektronsko pošto?“

	“Ne, v zadnjih nekaj minutah pa res ne, imel sem drugo delo.“

	“Potem poglej zdaj!“

	“Takoj … Moment … Že vidim … Stara stvar s tvoje strani, zahtevek, podkrepljen s sodnim nalogom … Hopla, to pa ne bo ravno preprosto … Res iščeš vse naše uporabnike, ki so bili ob določeni uri znotraj kroga, ki si ga določil?“

	“Res, preiskava umora, ki se je v sredo zgodil na robu Ljubljane, na travniku, je prišla do točke, s katere se lahko pomaknemo naprej le s tvojo pomočjo. In seveda s pomočjo tvojih kolegov pri ostalih operaterjih.“

	“Hja, z veliko dobre volje bi morda šlo … V kakšni obliki pa naj bodo podatki?“

	“V mislih sem imel dve obliki, grafično in besedilno.“

	“Mi lahko razložiš bolj natančno?“

	“Koordinate, ki sem ti jih poslal, naj bodo središče kroga s polmerom enega kilometra. Znotraj tega kroga naj pike nekako tako kot točke na zemljevidu predstavljajo zaznane signale ob štirinajsti uri in petnajst minut. Ob posamezni piki naj bo zapisana telefonska številka, v besedilni tabeli pa naj bodo navedeni imena in priimki uporabnikov skupaj z njihovimi domačimi naslovi.“

	“Česa takšnega še nikoli nisem naredil.“

	“Vse je enkrat prvič, sicer bi bila midva še danes nedolžna. Prepričan sem, da ti bo uspelo, celo meni kot laiku se približno svita, kako bi se zadeve lotil, če bi mi bilo na voljo toliko podatkov kot tebi.“

	“Grafika, praviš? Krog s pikami? Geografska orientacija? Na papirju?“

	“Na papirju seveda, recimo formata A3, da bo pregledno, vem, da imate takšne tiskalnike.“

	“Moral bom podatke najti, jih prenesti v program za delo z grafiko in nekako opredeliti razdaljo od središča ter upoštevati smeri neba,“ je na glas razmišljal Karel.

	“Saj sem vedel, da bo to zate izziv,“ je rekel Rihard. “Izpisi, ki jih boš dobil, bodo strogo zaupni, dostaviti jih moraš uradu informacijskega pooblaščenca, Robertu Lisjaku. Predlagam ti, da natančno prebereš moj dopis in sodni nalog, nato pa se lotiš dela. Ko boš končal, me pokliči, velja?“

	“Velja, gospod šef!“ je narejeno strumno odgovoril Karel.

	Rihard se je začasno poslovil od njega in ob razmišljanju malce počival oziroma ob počitku malce razmišljal. Sogovornik mu je povedal nekaj pomembnega: dobljene podatke je treba prenesti v program za delo z grafiko. S tem bo lahko pomagal naslednjemu sogovorniku … ki bo … Vitan Kobal. Trenutek … Operaterji mobilne telefonije so res konkurenca eden drugemu, toda to velja le za tržno področje. Tokrat gre za povsem nekomercialne podatke – zakaj ne bi sodelovali, več ljudi več ve, rešitev, ki jo bo odkril en inženir z njegovega seznama, lahko prenese drugim, da ne bodo po nepotrebnem tavali v informacijski temi.

	Poklical je Vitana, mu povedal približno isto, kot je prej povedal Karlu in dodal, naj se poveže s Karlom Geričem, Tino Lučič, Leonom Nastranom in Joškom Trebušakom. Nato je poklical Tino, ji povedal približno isto kot prej Karlu in Vitanu ter dodal, naj se poveže s Karlom Geričem, Vitanom Kobalom, Leonom Nastranom in Joškom Trebušakom. Nato je poklical Leona, mu povedal približno isto kot prej Karlu, Vitanu in Tini ter dodal, naj se poveže s Karlom Geričem, Vitanom Kobalom, Tino Lučič in Joškom Trebušakom. Nato je poklical Joška, mu povedal približno isto kot prej Karlu, Vitanu, Tini in Leonu ter dodal, naj se poveže s Karlom Geričem, Vitanom Kobalom, Tino Lučič in Leonom Nastranom.

	Ko je končal s telefonado, je zaznal, da ima potno čelo. To se mu je zdelo nenavadno. Pri svojem delu se je redko spotil, navsezadnje ni bil drvar, vzdrževalec savne ali košarkar. Srage na čelu so pomenile, da je bilo res naporno. Naporno pa je bilo, ker se je zelo trudil, da bi sogovornikom prikazal resnost naloge, ki jih čaka. Da je s predlogi za povezovanje med njimi pretiraval, mu je bilo jasno. Pa kaj potem: nekdo se bo zagotovo povezal z nekom in si bosta skupaj razbijala čisto zadosti pametni glavi.

	2. januarja 2020 je bil med zapuščanjem mednarodnega letališča v Bagdadu ubit general Kasem Solejmani, poveljnik elitne enote iranske revolucionarne garde, ki je bil že lep čas trn v peti Američanom. Imeli so natančne koordinate o lokaciji tarče, ugotovilo jo je enormno število ljudi, ki so med seboj sodelovali, razkropljeni pa so bili po oporiščih v državah Perzijskega zaliva, v vojaških centrih odločanja na Floridi, Georgii in Južni Karolini ter v agencijah za obdelovanje podatkov v Washingtonu. Če so se oni lahko uskladili pri določanju neke lokacije, se bo tudi pet inženirjev pri petih slovenskih operaterjih mobilne telefonije, ki celo s slovenskega stališča fizično niso dosti oddaljeni drug od drugega. Podatki o lokacijah uporabnikov se shranjujejo avtomatično in neprenehoma, naj bodo vsaj enkrat uporabljeni za kaj dobrega.

	Rihard je imel aretacijo zločinca za nekaj dobrega, v nasprotju z marsikaterim politikom je zares verjel v pravno državo in kaznovalni sistem svoje domovine. Usodo ljudi, ki jih je aretiral, je spremljal vse do izreka pravnomočne obsodbe. Nad višino izrečene kazni se ni pritoževal ne pred Sašo ne pred Jelko in ne pred očetom. In tudi pred samim seboj ne. Prepričan je bil, da je sodišče znalo pravilno pretehtati težo zločina, olajševalne in oteževalne okoliščine ter izreči primerno sankcijo. Tisti, ki je umoril oziroma ubil Ceneta Lavtarja, bo morda dobil trideset let zapora, morda pa le pet. Za Riharda, ki je zelo cenil svobodo, bi bil vsak dan za rešetkami huda kazen, svoboda je bila na tretjem mestu njegovih vrednot. Prvo mesto: družina. Drugo mesto: zdravje. Vesel je bil, da ima takšno delo, da se lahko giblje skoraj brez nadzora in da, na primer, za svojo pisalno mizo lahko bere časopise brez strahu, da bo kdo vpadel v pisarno in se zadrl ej, kdaj bomo pa kaj delal!

	To je počel tudi zdaj, ko je bil na čakanju; bral časopise namreč. Nekoč je tajnici v preblisku porednosti dejal, da je takšen kot tisti, ki ima hudo drisko: vedno je na tekočem. V današnjih časopisih so ga najbolj zanimali članki o zadevi Lavtar. Včeraj so novinarji objavili nekaj splošnih podatkov, zaradi popoldanske ure umora so imeli premalo časa, da bi do zaključka redakcije napisali in oddali poglobljene prispevke. So pa to zato naredili v naslednjih štiriindvajsetih urah. Iz dnevnika z največjim formatom je izvedel, da umorjeni ni bil v sporu le z enim sosedom, temveč s tremi. Rihard, ki je bil predvčerajšnjim na njegovem domu in si ogledal okolico, je vedel, da več kot treh sosedov sploh ni imel, če ne šteje tudi bolj oddaljenih hiš. Če se bo na katerem izmed izpisov, ki jih je željno pričakoval od operaterjev, v radiju enega kilometra od točke umora v sredo ob štirinajst petnajst pojavil signal telefona katerega izmed bližnjih ali daljnih sosedov – Miha ima alibi – bo to puščico preiskave usmerilo v očitno tarčo.

	Ker ga nihče izmed petih inženirjev ni poklical, je potem, ko je prebral članke o Lavtarjevem umoru, nadaljeval z branjem drugih prispevkov, in sicer s pozornim branjem. Znal se je poglobiti v članek, tudi če je opisoval težave pri gradnji vrtca v Kozji grapi.

	Prva ga je poklicala Tina in po kratkem pozdravu kratko rekla: “Imam.“

	“Lahko izvem, koliko signalov ste odkrili?“ je vprašal Rihard v množini, čeprav sta se s sogovornico tikala. Domneval je, da ni delala sama, temveč ob pomoči sodelavcev.

	“Ne moreš, podatke bom dostavila uradu informacijskega pooblaščenca, tako kot piše v sodnem nalogu.“

	Naslednji je poklical Joško.

	“Bilo je naporno, a nam je uspelo,“ je rekel v množini.

	“Lahko izvem, koliko signalov ste odkrili?“ je vprašal Rihard.

	“Nobenega, a bom pooblaščencu vseeno poslal kratko poročilo, zaradi sodnega naloga.“

	Naslednji je poklical Karel.

	“Prosto k'o pasulj,“ je rekel v najbolj svetskem izmed svetovnih jezikov.

	“Lahko izvem, koliko signalov ste odkrili?“ je vprašal Rihard.

	“Nobenega.“

	“Hvala, uradu informacijskega pooblaščenca vseeno pošlji poročilo.“

	Naslednji je poklical Vitan in dejal:

	“Spet sem se naučil nekaj novega. Če se ne bi povezal s Tino in Karlom, nam ne bi uspelo.“

	“Lahko izvem, koliko signalov ste odkrili?“ je vprašal Rihard.

	“Niti enega.“

	“Hvala, a uradu informacijskega pooblaščenca kljub temu pošlji sporočilo.“

	Zadnji, Leon, pa kar ni in ni poklical. Ko se je inšpektor naveličal strmenja v nemi telefon, je on poklical njega.

	“Kako gre?“ ga je vprašal.

	“Slabo. Podatke smo nekako dobili, a jih je težko grafično obdelati tako, kot bi ti rad.“

	“Lahko izvem, koliko signalov ste odkrili?“

	“Dva, to ti lahko povem, točnih lokacij pa še ne vem.“

	“Si koga izmed kolegov pri ostalih operaterjih prosil za pomoč?“

	“Ne.“

	“Potem to naredi zdaj, vsi so že končali. Povej, kakšno težavo imaš, nekdo ti bo zagotovo znal pomagati.“

	“Prav, te pokličem, ko bom končal.“

	Rihard je odmor izkoristil za ažuriranje knjige zločina. Skromnih informacij, ki jih je dobil od inženirjev, ni smel vnesti, pravno gledano niso bile pridobljene povsem zakonito, manjkal je posrednik, informacijski pooblaščenec. A ga je res zelo mučil firbec, koliko ljudi se je motalo okrog kraja zločina okrog odločilnega trenutka. Kot je trenutno kazalo, jih ni bilo veliko, res pa Tina, ki mu ni hotela zaupati podatka, dela za mobilnega operaterja, ki je bil še pred desetletjem največji po številu uporabnikov. Od takrat do danes se mu je klientela menda zmanjšala, a mnogi potrošniki so konzervativni in preverjenega dobavitelja telefonskega signala ne bi zgolj zaradi nekaj evrov mesečno zamenjali za drugega. Leon mu je povedal, da so za sredo petnajst čez dve popoldne najdlje kilometer od kraja umora odkrili dva signala, torej tudi dve osebi – če le ni imela ena sama oseba dveh aktivnih telefonov ali enega telefona z dvema SIM-karticama. Kje točno sta bila signala locirana in katera državljana tičita za njima, bo izvedel šele na uradu informacijskega pooblaščenca, ki ima, urad pač, uradne ure. Danes je petek, sledita dva prosta dneva in če bodo po prejemu podatkov tam ravnali uradno, se lahko pod svojim ravnim nosom obriše za preboj še pred vikendom.

	In kaj bo počel v prostorih urada? Ločeval nedolžne od krivih? Kako? Odvisno bo od tega, koliko nedolžnih se je smukalo okrog Lavtarjevega travnika v času, ko je lastnika krivi mahnil s sekiro. Če jih je bilo pet, šest, sedem, bo moral preveriti pet, šest, sedem alibijev … Ne, kakšnih alibijev, osel, do nekaj metrov natančno bo znano, kje so bili ti ljudje v sredo petnajst čez dve popoldne! Preveriti pa bo moral njihovo sposobnost za ubijanje, ki je odvisna od mnogo, mnogo dejavnikov. Če bo med lociranimi, na primer, šestnajstletna dijakinja s petinštiridesetimi kilogrami v tangicah, ki živi na Ježici, bo manj sumljiva kot na primer petdesetletni krepak moški s kriminalno kartoteko zaradi nasilništva ... Si zares postal zabit in ne znaš več razmišljati, inšpektor Rihard Tisnikar? Ne šestnajstletnice v tangicah, iščeš vendar štiridesetletnika v gatah z belim obrazom, sol & poper frizuro in dioptrijo! Zberi se in misli; če boš iskal napačnega, boš napačnega tudi našel! Morda se je preveč razburil, ker mu Tina ni hotela povedati, koliko signalov je odkrila in mu zato pamet še zdaj ne dela prav …

	Rihard se je zavedal, kako slabo vplivajo negativna čustva na ostrino uma, ki jo je še kako potreboval pri svojem delu. Odločil se je za nekaj časa odložiti premlevanje o oslovi senci in je raje do konca prebral časopise. Nato je naredil nekaj, kar je pogosto naredil, naj je raziskoval zločin ali ne: preveril je elektronsko pošto. Pozornost mu je pritegnilo poročilo forenzičnega laboratorija, bil je že skrajni čas, da ga dobi. Na osnovi odlitka rane, ki ga je naredil patolog ob obdukciji in ga poslal laboratoriju, je ta zaključil, da je Lavtarju rano povzročila manjša sekira. Širina njenega rezila je bila ocenjena na deset centimetrov, kar je obenem standardna širina pri orodju za cepljenje manjših drv, zato je ocena blizu gotovosti; cepin in mesarica sta tako izključena. Pri desetcentimetrski širini rezila je pričakovati dolžino ročaja med 32 in 38 centimetri, to pa pomeni, da se sekiro, kakršna je bila uporabljena za uboj gospoda Lavtarja, drži in uporablja samo z eno roko. V oči je Rihardu padla beseda cepin. Kako to, da doslej ni pomislil nanj? Slovenci smo – pravzaprav bolj so kot smo – narod hribolazcev, cepin bi bil del osebne oborožitve celo pri večjem odstotku državljanov kot sekira.

	Kdo ima to reč danes sploh v lasti?

	Kdor živi v stanovanju v bloku, je ne potrebuje, ničesar mu ni treba razsekati, da bi mu bilo pozimi toplo. Sam od julija ne živi več v bloku, pač pa v hiši, vseeno sekire pozimi ne bo potreboval, ker ima peč za centralno kurjavo oljni gorilnik. Sekire imajo predvsem tisti, ki kurijo z drvmi. Kakor je kot nestrokovnjak za lesno področje vedel, je za razsekavanje poštenih čokov potrebna tudi poštena sekira, ki jo primeš z obema rokama, dvigneš nad glavo in jo spustiš z vso močjo, da si kos tudi trdim grčam, ki krasijo les. S takšno majhno, enoročno, kvečjemu lahko razcepiš kakšno poleno, če je preveliko … ne, pravzaprav preširoko za v peč. Majhne sekire imajo kmetje, da drevesom odsekajo manjše veje, te pa nato razsekajo za butare. In vrtičkarji, da ošpičijo prekle za fižol, paradižnik in kar je še zelenjave, ki pri rasti potrebuje oporo, da se ne zgrudi pod lastno težo. In tisti, ki načrtujejo umor z njo, kupijo jo le v ta namen.

	V preteklosti mu je že uspelo izslediti morilca s pomočjo nič hudega slutečega trgovca, ki je orožje, lovski nož, prodal zakol naklepajočemu. Toda večji nož je z zakonom opredeljen kot hladno orožje in morajo prodajalci zato voditi evidenco o kupcih. To za sekiro ne velja, tudi za največjo ne; čeprav smrtonosna, je v očeh zakona čisto navadno orodje, ki ga lahko kupi kdorkoli, ne da bi moral pokazati osebni dokument s fotografijo …

	Toku njegovih misli je ročno zavoro potegnilo zvonjenje namiznega telefona. Dvignil je slušalko in zaslišal:

	“Živjo, Rihard, Leon tukaj. Uspelo nam je izrisati natančni lokaciji obeh telefonov, ki smo ju odkrili znotraj opredeljenega območja. Pravzaprav gre samo za eno lokacijo, to pa pomeni …“

	“... da sta bila oba telefona čisto blizu skupaj,“ je namesto njega končal inšpektor.

	“Manj kot štiri metre,“ je bil natančen Leon, “sicer ne bi imela do decimalke enake vrednosti.“

	“Prav, hvala.“

	“Oba izpisa, grafičnega in besedilnega, sem po kurirju poslal uradu informacijskega pooblaščenca. Sem zdaj prost in lahko delam kaj drugega?“

	“Če boš delal kaj drugega, boš še vedno delal in ne boš prost, ampak ja: naredil si vse, kar smo pričakovali od tebe.“

	“Kdo ste to vi?“

	“Jaz osebno in vsi zaposleni na policiji, v sodstvu, v uradu informacijskega pooblaščenca ter vsi drugi Slovenci, ki so mnenja, da morilci sodijo v zapor,“ je prešerno rekel Rihard, se še enkrat zahvalil ter se poslovil.

	Lepo: dobri Leon ne le, da je naredil, kar mu je strogo odredil sodni nalog, pokazal je tudi vedno dobrodošlo samoiniciativnost – izpisov ni poslal po počasni pošti, temveč po hitrem kurirju. So tudi preostali trije inženirji in ena inženirka naredili tako? Spet je vzel slušalko v roko. Poklical je vse štiri in prav vsem štirim se je zdelo samo po sebi umevno, da so uporabili kurirja, natančneje, Joško je govoril o kurirki po imenu Lucija.

	“Nisi edini policist, ki od mene redno zahteva podatke v kakršnikoli obliki že in za kateregakoli prejemnika že. Vem, kako pomembna je hitrost,“ mu je rekla Tina.

	Števila lociranih telefonov pa mu še vedno ni hotela izdati.

	Po plodonosnih pogovorih se je odločil, da bo informacijskemu pomočniku Robertu Lisjaku dal še pol ure mir, nato pa ga bo poklical. Do takrat bo počel tisto, kar mu danes sicer ne gre najbolje od možganov: mislil. O čem pa? Na primer o tem, zakaj sta bila dva telefonska signala v nekem trenutku že kar intimno blizu skupaj. Dve SIM-kartici v enem samem telefonu? Ne bi bilo nemogoče. Pa je tudi verjetno? Če ima perje in serje po dvorišču, kaj je to? Predsednik republike z drisko, ki bo en dan opravljal službo maskote za Horitzah Fried Chicken? Ne, navadna kura z navadno prebavo! Najverjetnejša razlaga za dva signala na enem mestu bi bil par na sprehodu. Morda mož in žena, morda fant in punca, morda pa par kar tako, v najširšem pomenu besede: moški in ženska v kakršnemkoli razmerju že, dva moška, dve ženski, dva znanca, dva neznanca, ki ju je združila skupna pot in sta izmenjala mnenji o prastari temi, ki nikoli ne bo izčrpana, o vremenu. V preteklosti je že obravnaval primer umora, ko sta bila storilca dva, moški in ženska, toda v tem, Lavtarjevem primeru to iz čisto praktičnega razloga ni mogoče. Ene sekire ne moreta vihteti dva človeka hkrati; lahko jo sicer vihtita eden za drugim, toda mrtvec je imel le eno rano; naj bi bil drugi udarec še tako blizu prvega, med obdukcijo bi doktor Šumi ugotovil, da sta bila v resnici dva. Ali, kot bi rekel Konfucij: dvakrat ne moreš zasekati v isto špranjo.

	Ne pozabi spet na gatmana, se je opomnil.

	Če je bil ta patron ena polovica para, kje je bila druga polovica, ko ga je srečala gospa Rizman? Prav daleč zagotovo ne, morilec se je hlač in sekire znebil takoj po umoru, njegov morebitni partner v zločinu v petnajstih minutah ne bi mogel ravno priti na drugi konec Ljubljane. Ura je bila tedaj … koliko? Dve, pol treh, Rizmanova ni bila natančna, tudi zaradi njenega srečanja je čas Lavtarjeve smrti določil na petnajst čez dve, ko je moral zaradi operaterjev izbrati neko minuto. In kje je bila tedaj Marjeta Ziherl, srečna najditeljica trupla? Niže doli, proti jugu. Kako je mogoče, da ni že kdo pred njo naletel na mrtveca v bližini traktorja, pričakovati bi bilo, da je še kakšen sprehajalec šel po kolovozni poti nad Lavtarjevim travnikom med štirinajsto in petnajst ter štirinajsto in osemintrideset, deset minut gor ali dol? Morda je truplo celo kdo videl, a je bil pristaš načela brigaj se zase, pa boš dolgo živel in ti bo dobro na zemlji. Da bi poklical policijo? Le zakaj? Nekdo leži krvav na travi? Njegov problem!

	Velik Rihardov službeni problem pa bo, če morilec pri sebi ni imel telefona. Naj ga je imel ali ne, kam je bil namenjen, ko ga je srečala Rizmanova? Domov? V gatah? Denimo, da živi nekje na severu Bežigrada, v bloku. Njegove hlače so dobesedno splavale po vodi in celo blizu Save je brez njih pri ženski, ki mu je prišla naproti, zbudil dovolj pozornosti, da je poklicala policijo, resda na podlagi medijskega poziva občanom, naj prijavijo, če so v tistih krajih in ob tistem času videli karkoli nenavadnega. Nekaj še precej bolj nenavadnega kot pomanjkljivo oblečen moški v bližini reke bi bil vsekakor moški, ki bi se spodaj samo v gatah gibal po mestu, stal pred rdečo lučjo na semaforju ali se v bloku vzpenjal po stopnicah proti svojemu stanovanju. Na kaj bi sam pomislil, če bi na pločniku srečal kaj takšnega? Da je maneken za spodnje perilo krepko zgrešil modno pisto? Ljubljana je res mesto strpnih ljudi, toda ... Spomnil se je kratkega prispevka v neznanem časopisu, ki ga je prebral pred neznanim številom let. Neki Anglež, zanašajoč se na pregovorno hladnokrvnost svojih rojakov, je s prijateljem stavil, da se bo pet postaj daleč peljal s podzemno železnico, oblečen v leva, pa mu nihče ne bo rekel niti besedice. Stavo je izgubil. Nekdo mu je stopil na rep in rekel oprostite.

	Bo, če iskanje s pomočjo lociranja telefonskega signala ne bo dalo rezultata, potreben nov poziv zavednim občanom? Tokrat v smislu: prosimo, da pokličejo tisti, ki so v sredo popoldne srečali moškega v spodnjih hlačah na kraju, kjer naj bi imel človek oblečene tudi zgornje? Če bodo to objavili na televiziji, bo slišati kot prvoaprilska šala. Urednik, ki ga bo predstavnik za stike z javnostjo prosil za takšno objavo, ga bo povprašal po zdravju, in to ne telesnem.

	Pogledal je na uro: dvajset čez enajst. Današnji dan še ni za na odpad, marsikaj bo lahko še postoril, preden bo zvečer položil trdo glavo na mehko blazino. Vstal je, se zaradi dolgotrajnega sedenja pošteno pretegnil in odšel v tajništvo.

	“Zdaj pa bi kavo,“ je rekel Saši, ki je ravno končala s telefonskim pogovorom.

	“Se ti ne bo pokadilo iz ušes?“ ga je nagajivo vprašala.

	“Ne bo, trenutno se nič ne dogaja … pravzaprav se dogaja nekaj, kar sem jaz napletel, a ni več odvisno od mene.“

	“Od koga pa?“

	“Od urada informacijskega pooblaščenca. Nanj me je usmeril Nande, mož tvoje sestrične, in ...“

	“Oprosti, da te prekinjam, toda pravkar je od tam poklicala neka ženska in mi naročila, naj povem gospodu Rihardu Tisnikarju, da mora poklicati gospoda Roberta Lisjaka.“

	Kdo je bila ta ženska, Rihardu ni bilo treba ugibati, vrnil se je v svojo pisarno in poklical. Zvonilo je tolikokrat, da je že mislil, da se nihče ne bo oglasil, nato je le zaslišal moški glas. Čeprav ga je prepoznal, je iz vljudnosti vseeno vprašal:

	“Gospod Lisjak?“

	“Pri telefonu.“

	“Tukaj inšpektor Rihard Tisnikar, naročili so mi, naj vas pokličem, upam, da vem, zaradi česa.“

	“Zaradi poročil operaterjev mobilne telefonije?“

	“Tako je.“

	“Izpisi, kolikor jih je, so že pri meni. Ob enih bom imel čas, takrat se lahko oglasite, da boste v moji pisarni pregledali podatke. S seboj prinesite opremo, ki jo potrebujete, da nekoga utemeljeno osumite zločina. Poudarjam: utemeljeno, samo podatki na tej podlagi bodo odšli z vami, drugi bodo ostali pri meni en teden, nato bodo uničeni.“

	“Razumem. Ob enih bom pri vas. Na svidenje.“

	Naročilo kave je preklical in pri njih je bil že precej pred eno, gospod Lisjak pa je imel čas zanj šele precej čez eno. Medtem je čakal pri zelo okusno oblečeni tajnici, ki ga je najprej prijazno sprejela, nato pa se ni zmenila nanj, telefonirala je, tipkala je, brskala je po papirjih, odhajala je iz pisarne in se spet vračala in nasploh nudila vtis zelo zaposlene osebe. Zelo zaposlena oseba je moral biti tudi njen šef. Ko so se končno odprla vrata njegove pisarne in so ven prišli dve ženski in en moški, se je inšpektorju opravičil za zamudo in ga povabil naprej. Star je bil okrog štirideset let, vitke postave, deloval je nekako rjavo, imel je rjave lase, rjavo kozjo bradico in rjavo obleko. Na nosu so mu tičala rjava očala z močno pozitivno dioptrijo. Rihard, redna tarča implicitnih misli, se je nehote vprašal, zakaj ima tako mlad človek starostno daljnovidnost ter takoj našel tudi odgovor: ne gre za starostno, ampak prirojeno daljnovidnost, imela sta jo dva njegova sošolca v gimnaziji. Pridobljeno kratkovidnost pa so imeli kar štirje, učenci paralelnih razredov so njegovega klicali špeglarski C.

	V pisarni sta stali dve mizi, gostitelj je gosta popeljal do tiste na levi strani pod oknom. Skozenj je sijalo nezaščiteno sonce, naravnost inšpektorju v oči, da se mu je pošteno bleščalo, ko je sedel. Premaknil je stol, da je bil v senci in je jasno videl, kaj se dogaja okrog njega. Dogajalo se ni veliko, le rjavi mož je prinesel kupček papirja in ga položil predenj na mizo. Nato mu je sedel nasproti in rekel:

	“To so izpisi petih operaterjev mobilne telefonije, ki so dobili sodni nalog, da nam morajo posredovati podatke o zaznanih signalih v radiju enega kilometra okrog mesta, na katerem je bil v sredo umorjen gospod Vincenc Lavtar, ocenjeno ob štirinajsti uri in petnajst minut. Sem prav povedal?“

	“Povsem prav, dobro ste se seznanili s primerom.“

	“Da, kolikor mi je le čas dopuščal. Ne bom vas priganjal, v miru preglejte gradivo. Lahko pa vam povem, da so trije izpisi, kako bi rekel … brezpredmetni. Ali prazni … Da, prazni. Trije operaterji znotraj omejitev, ki ste jih določili vi, niso locirali nobenega signala, poslali so mi le poročilo. En operater je lociral dva, eden pa tri signale.“

	To je bila Tina, je pomislil Rihard, dva pa sta Joškova.

	Najprej je pogledal slednji izpis, ki je bil pravzaprav izris; izrisan krog okrog kraja zločina. Ob straneh lista formata A3 so bile napisane mednarodne oznake za smeri neba. Rihard je list obrnil tako, da je bil sever zgoraj. V levem spodnjem delu kroga sta bila tako blizu skupaj zarisana križca, da sta se skoraj spremenila v enega samega. Bravo, Joško, je pomislil inšpektor. Odlično si opravil svoje delo, točno to sem imel v mislih! V glavo si je priklical širšo pokrajino okrog kraja zločina, poznal jo je iz potepanj v otroštvu, tam je lovil ribe in v treh letih ujel natanko tri postrvi. Par, ki sta ga predstavljali zvezdici, je moral biti petnajst čez dve blizu Save, nad točko, na kateri je bila tedaj Marjeta Ziherl s svojo Marso, in pod točko, kjer je kakih deset, petnajst minut po umoru Alenka Rizman srečala belopoltega moškega v gatah.

	In kakšni imeni ima ta par, če gre res zanj?

	Pogledal je na besedilni izpis formata A4, ki je bil z rdečo sponko pripet k večjemu izrisu. Lara Jaklin. Bernard Jaklin. Mož in žena torej. Ne, ni nujno, lahko bi bila tudi brat in sestra. Oče in hčerka. Mama in sin. Tete in strici, nečaki in nečakinje pa naj lepo dajo mir, skupaj z vsemi ostalimi sorodstvenimi koleni! Če bi se umor zgodil točno petnajst čez dve, bi imela alibi, ker nista bila v središču kroga, na točki, na kateri se je izteklo srednje dolgo življenje Ceneta Lavtarja. Toda zgodil bi se lahko tudi petnajst in več minut prej. Jaklina bi imela v tem primeru dovolj časa, da s travnika prideta do poti ob levem bregu Save. Teoretično bi bil Bernard lahko moški v gatah, lahko bi zapustil žensko, karkoli mu je že bila, se znebil okrvavljenih hlač in sekire ter odšel ob reki navzgor, srečal gospo Rizman, jo prijazno pozdravil in neprijazno izginil neznano kam.

	Rihard je odprl torbo, počivajočo ob nogi mize, iz nje vzel prenosni računalnik in ga položil predse. Prižgal ga je, počakal, da se zažene in se priklopil v policijsko omrežje. V njem si je lahko ogledal fotografijo vsakega državljana Slovenije, ki je imel osebno izkaznico; in sicer barvno fotografijo, takšno, kakršno fotograf pošlje upravni enoti in še ni predelana tako, da se kot črno-bel zmazek zlije s površino izkaznice. In kakšen je videti Bernard? Bernard je skoraj popolnoma plešast, lepo rejen in rožnat kot sramežljiv pujs – in ne beloličen in ne črnolas s sledovi sivine, tako kot moški v gatah, navadnih, ne boksaricah.

	Bernarda, majhen križec v velikem krogu, na seznamu osumljencev lahko prekrižamo in se ga odkrižamo, je pomislil inšpektor.

	Zdaj sta bila na vrsti izris in izpis, ki ju je uradu informacijskega pooblaščenca poslala Tina. Nista bila speta s sponko tako kot Joškova, narejena pa sta bila na enak način; morda so se inženirji pri operaterjih na njegov predlog res povezali med seboj. Tudi pri tem operaterju je bil na večjem listu izrisan krog, zunaj njega pa slovenske oznake za smeri neba. In tudi tega je Rihard obrnil tako, da je bil sever zgoraj. Namesto križcev so tukaj lokacije signalov označevale pike. Toda morale bi biti tri, zakaj sta samo dve? Pogledal je besedilni izpis. Alenka Rizman in Lidija Hrušovar sta imeli popolnoma enaki koordinati. Zato samo ena pika, dve ženski sta stali, sedeli ali ležali blizu skupaj.

	Čudno … Alenka v telefonskem pogovoru med njima ni omenila nobene Lidije. Možnosti je bilo več. Prva: moškega v gatah je srečala skupaj z Lidijo, a jo je zamolčala. Druga: ženski sta se srečali in, ker sta se poznali, malce poklepetali, nato pa odšli vsaka svojo pot. Tretja: skupaj sta hodili navzdol, a se je še pred srečanjem z gatmanom Lidija obrnila, ker se ji je, na primer, zazdelo, da je pozabila ugasniti plin na štedilniku. In še skoraj nemogoča možnost: punci sta lezbijki in sta se petnajst čez dve strastno ljubili, združeni v eno samo točko naslade. Njuno početje ne sme nikogar nič brigati, zato celo policija o Lidiji ne sme ničesar vedeti. Daleč najverjetnejša se je Rihardu zdela druga možnost: dve znanki sta se srečali in malce pokramljali. To je vsakdanje, pogosto, običajno, človeško, prijetno, vljudno … in v skladu z načelom Ockhamove britve. In kokoši, ki je kar kokoš in ne predsednik s kurjo pametjo.

	Kaj pa tretja pika? Na Rihardovo razočaranje je bila umeščena tik pod severnim robom kroga. Mar res petnajst čez dve ni bilo nikogar v neposredni bližini kraja zločina? A zaradi neznane točne sekunde umora bi tudi ta bolj oddaljena pika lahko predstavljala morilca, moškega v gatah, ki je šel takrat navzdol s sekiro v goli roki ali v kakšni embalaži. Bi šel tedaj lahko že navzgor, po srečanju z Alenko Rizman v gatah in brez sekire, po umoru? V tem primeru bi se moral umor zgoditi precej pred drugo uro, da je prišel do reke, se znebil okrvavljenih predmetov, srečal Alenko in bil petnajst čez dve že skoraj kilometer nad krajem zločina, kljub vsem ovinkom, ki jih je naredil.

	Seveda pa bi bil ta pika lahko tudi nekdo povsem nedolžen, ta bi imel pravico biti ob katerikoli uri na kateremkoli kraju, v enokilometrskem radiju okrog kraja zločina bi se znašel po naključju. In obratno: morilec bi iz radija lahko bodisi izpadel bodisi pri sebi ni imel telefona. V vsakem primeru je identiteto najsevernejšega lastnika mobilnika treba ugotoviti ter med njo in gatmanom postaviti enačaj ali neenačaj.

	V napetem pričakovanju je pogledal v tretjo vrstico manjšega izpisa in prebral: uporabnik nima sklenjenega naročniškega razmerja.

	Prekleto! Stokrat prekleto!

	Rihard se je počutil kot ribič, ki je ribo že držal v rokah, a se mu je izmuznila nazaj v vodo ter odplavala svobodi in življenju naproti.

	“Kako gre?“ je z desne zaslišal glas. Usmeril je pogled v tisto smer in zagledal moškega v rjavi obleki; tako se je zatopil v križce in pike, da je nanj čisto pozabil.

	“Pri koncu sem,“ mu je odgovoril. “Z menoj bo odšel le tale podatek ...“ Iz torbe je vzel beležnico in vanjo prepisal telefonsko številko, ki je sledila zapisu uporabnik nima sklenjenega naročniškega razmerja.

	“Eno samo številko boste zabeležili?“ je vprašal gospod Lisjak, ki se je oddaljil od ene mize in se približal drugi.

	“Tako smo bili tudi dogovorjeni.“

	“To mi diši po čisto konkretnem osumljencu.“

	“Da in ne. Številka bi bila lahko res morilčeva, vendar lastnik uporablja telefon na kartice, kupil ga je kdove kje in kdove kdaj, njegovega imena ob nakupu ni nihče nikamor zapisal.“

	“Kot vem, ga je mogoče vseeno izslediti, po znani lokaciji,“ je rekel Robert.

	“Prav imate,“ je v inšpektorju zatlela iskrica upanja, “če je uporabnik v tem trenutku doma, bi lahko operater ugotovil, kje stoji ta dom, jaz kot policist pa, kdo živi v njem.“

	“Za to boste potrebovali nov sodni nalog.“

	“Žal res.“

	Rihard je pogledal na uro. Pet čez pol tri. Prepozno … Prepozno za ta teden. Moral se bo vrniti na policijsko postajo, napisati zahtevek za sodni nalog, dobro utemeljen seveda, ga poslati s službenega namiznega računalnika, počakati, da ga dežurni preiskovalni sodnik prouči, ga dojame kot upravičenega in napiše ter pošlje sodni nalog, tega pa nato Rihard pošlje Tini, ki bo tedaj že doma ali na poti domov … Jutri je nov dan? Res je – kaj pa, če je jutri sobota?





	SOBOTA

	Če je danes sobota, ima Rihard veliko dela, sicer ne službenega, toda po neki teoriji, resda zastareli, naj bi bilo vsako delo častno, tudi najbolj mastno.

	Njegova žena Jelka Tisnikar, rojena Čemažar, je imela na manjšem pokopališču v Ljubljani svojca, pokojnega očeta Aleša. Približeval se je prvi november, dan mrtvih, torej dan, ko morajo biti grobovi še posebej prijetni očem živih. Alešev je terjal zamenjavo peska, bil je spran od dežja, razbarvan, pomešan s prstjo, morda bi se lahko celo reklo, da je na pogled grd. Rihard je po sobotnem zajtrku, ob pol osmih, v Google odtipkal niz okrasni pesek. Prvi zadetek: podjetje Granit. Mar nima sedeža tam, kjer sem se predvčerajšnjim izgubil? Res je bilo tako. Pot že pozna, pa še blizu je po zaslugi Googlovega algoritma za iskanje potrošniku najbližjega ponudnika česarkoli že.

	Na pot torej!

	Da bi šel še kdo z njim, ni bilo potrebno, na spletni strani podjetja je prebral, da imajo pesek pakiran v petindvajsetkilogramskih vrečah, toliko bo že dvignil – a počasi in previdno, da ga ne bo znova usekalo v križu in se mu ne bo zdelo, kot da mu na dnu hrbta kljuva v zobu.

	Tokrat se mu ni uspelo izgubiti, Granit je našel v prvem – če šteje tudi četrtkovo blodenje, drugem – poskusu. Razpored pisarn je bil podoben kot v podjetju Diko, zato je doživel manjši deja vu preblisk. Za tri vreče je plačal enaindvajset evrov.

	Prodajalka, s katero je opravil transakcijo, mu je po njej rekla, da blago lahko prevzame zadaj v skladišču. Sedel je v avto in zapeljal zadaj – ter se spet izgubil: toliko poslopij, človeka pa nobenega ...

	Zavil je levo, više gori zagledal viličarista in se odpeljal proti njemu. A ga ni dohitel, izginil je v notranjost manjšega hangarja. Je pa zato ven prišel ogorel moški z nasmehom na obrazu. Rihard je spustil šipo in mu povedal, da je v pisarni kupil pesek.

	“Tukaj je proizvodnja,“ je rekel moški, “nekoliko predaleč ste peljali. A nič hudega, kar za menoj!“

	Rihard je obrnil in sledil delavcu, ki se je ustavil pred kupom, pokritim s polivinilom. Dvignil ga je in prikazale so se vreče s peskom, že skoraj kamenjem, precej večjim od tistega na računalniškem zaslonu. Zdaj je, kar je, je pomislil kupec, izstopil in dvignil pokrov prtljažnika. Hotel se je skloniti, da bi prijel in dvignil vrečo, pa je dobrovoljni moški rekel:

	“Pustite, bom jaz. Kdor ni vajen, vrečo zlahka raztrga.“

	Nato je hitro in okretno naložil vse tri v prtljažnik. Rihard in njegov križ sta se mu zahvalila in se odpeljala domov, kjer je nakup na ogled dobila Jelka.

	“Tako veliko je?“ se je začudila. “Nihče nima tako velikih kamnov na grobu.“

	“Jih bomo imeli pa mi in začrtali nove modne smernice,“ je rekel in vprašal: “Kaj dela Ana?“

	“Glasbo posluša.“

	“Naj jo kar posluša, toda do petih popoldne nič telefona, nič računalnika in nič televizije. Pozneje naj pride ven, da bo malo na soncu.“

	“Bom poskrbela za to.“

	“Kaj pa dela ata?“

	Rihard je svojemu očetu pravil ata, odkar je vedel zase, niti v zgodnjem otroštvu ga ni hotel klicati ne ati ne oči, v kar so ga skušali prepričati. Naziv mu je zdaj pri devetinpetdesetih bolj pristajal kot nekdaj pri petindvajsetih. Ko se je rodil sin, ata ni bil star niti dvajset let, bil je pri vojakih v Nišu, seznanila sta se šele čez nekaj mesecev. Do letošnjega julija nista nikoli živela skupaj, sta se pa obiskovala, mama Mirta sinu ni prepovedovala stikov z očetom, tako kot – baje – nekatere mame.

	“Pisarno pospravlja,“ je odgovorila Jelka.

	“Seveda,“ je dejal Rihard, “povedal mi je, da so gospodinjska dela eden izmed njegovih hobijev.“

	“In kateri so ostali?“

	“Gledanje filmov in branje starih časopisov.“

	“Res ima v pisarni in v svoji sobi kupe Tovarišev, Teleksov in hrvaških Startov. Rekla sem mu, naj jih da v kakšno škatlo, ker so notri nage babe, nočem, da jih Ana vidi.“

	“Eh,“ je menil Anin oče, “kmalu bo na internetu videla toliko nagih bab in dedcev, da se sploh ne bo več zmenila zanje. Tega danes ne moreš preprečiti, razen če jim med brskanjem dihaš za ovratnik, tega pa ne nameravam početi.“

	“Jaz tudi ne,“ je rekla Jelka.

	“Greš z menoj na pokopališče?“

	“Ne, ne morem, meni gospodinjska dela sicer niso hobi, a saj veš, kako je, sobota je dan za boj s prahom. Priznam, da mi ponavadi ti pomagaš, toda danes te te tlake oproščam. Če boš uredil očetov grob, boš opravil pomembno delo.“

	Rihard je poiskal plastično vedro z ročajema in zidarsko žlico oziroma kelo, prejšnji lastnik hiše jo je pustil v omari z orodjem v kleti.

	Odpeljal se je proti Ljubljani in med vožnjo premišljeval o čem drugem kot o primeru Lavtar. Prejšnji dan je dežurnemu preiskovalnemu sodniku poslal zahtevek za izdajo sodnega naloga kot podlago za izsleditev anonimnega uporabnika telefona, ki se je v sredo popoldne nahajal v bližini kraja zločina. Odobren nalog je tudi dobil, toda delovni čas je pisarniškim delavcem takrat že potekel, Tine ne bi več dobil. Seveda bi operaterja lahko pripravil do tega, da bi mu priskrbel usposobljenega človeka tudi zunaj delovnega časa – toda za to bi spet potreboval sodni nalog, preiskovalni sodniki pa ne marajo biti do vratu zasuti z njimi, dovolj drugega dela imajo.

	Petkovo popoldne je bilo zanj najprej nemirno, nerviralo ga je, ker je preiskava obtičala. Nato se je pomiril in se odklopil od službenih težav, za kar je imela velike zasluge družba, v kateri je bil; težko bi izpostavil katerega od družinskih članov, imel je opraviti z vsemi, z vsakim na svoj način. Hčerko Ano je seveda vprašal, kaj so se učili v šoli.

	“O planetih,“ je odgovorila.

	“Aha. In okrog česa krožijo?

	“Okrog Sonca.“

	“Je tudi Sonce planet?“

	“Ne, Sonce je … kaj že?“ se ni mogla takoj spomniti.

	“Saj veš, začne se s črko z,“ ji je pomagal zasliševalec.

	“Že vem, Sonce je zvezda!“

	“Si že kdaj ponoči gledala zvezde?“

	“Sem.“

	“In kakšne so?“

	“Majhne in mežikajo.“

	“Ali Sonce mežika?“

	“Ne.“

	Skoraj bi ji že rekel če boš dovolj dolgo gledala vanj, bo začelo, a se je še pravočasno ustavil, utegnila bi to res poskusiti.

	“Sonce je torej zvezda. Zakaj pa je tako veliko?“

	“Ker je blizu.“

	“Kako blizu?“

	“Tisoč kilometrov,“ je poskusila Ana.

	“Tisočkrat tisoč pa še krat sto in še malo,“ jo je podučil dežurni astronom.

	“Koliko pa je planetov?“

	“Osem,“ je rekla Ana, a ni bila videti povsem prepričana. Prepričan ni bil niti njen oče.

	Pogledal je svojega očeta, ki je sedel v naslonjaču blizu njiju in bral revijo Teleks iz maja 1978 tako zavzeto, kot bi hlepel po zadnjih novicah.

	“Ata!“ ga je poklical. Ata je odvrnil pogled s starega papirja in se vprašljivo zazrl vanj. Sin ga je vprašal:

	“Je Pluton zdaj planet ali ne?“

	“Ne,“ je rekel Pavel, “Pluton je zdaj samo kup zmrznjenega dreka, ki se od daleč goni okrog Sonca.“

	Ana se je ob takšni astronomski razlagi zahihitala, Rihard pa je atu očital:

	“Tako grdo govoriš vpričo otrok, da boš moral jutri k spovedi.“

	“Pri spovedi sem bil danes,“ je resno rekel Pavel. “Če hočeš, lahko priskrbim uradno potrdilo, da sem brez grehov in grem lahko v nedeljo k obhajilu.“

	Pavel Cirk je bil v nasprotju s sinom Rihardom Tisnikarjem pripadnik organizirane religije, k maši je šel vsako nedeljo, pogosto pa tudi med tednom. Vseeno je uporabljal precej sočen besednjak, v katerem pa ni bilo besed na p, j, in k, tistih najhujših torej.

	“Če so froci prizadeti zaradi tega, kako in kaj govorim, zakaj se potem v moji prisotnosti tako pogosto smejijo?“ je več kot enkrat vprašal Riharda.

	Tudi ta ni grdo preklinjal in če že bi, bi se zadržal na kraju, kamor je prišel zdaj v soboto, na pokopališču, tako svetem kraju, da še psi nimajo vstopa nanj in se morajo podelati kje drugje. Čakalo ga je kar precej dela, s širšega dela Aleševega groba je moral pobrati star pesek in ga nadomestiti z okrasnim kamenjem, ki ga je kupil v podjetju Granit. Stari šodr je zajemal s kelo in ga stresal v plastično vedro. Ko je bilo polno, ga je prijel za ročaja, ga odnesel do zabojnika za mešane odpadke in ga izpraznil vanj. Pričakoval je, da bodo težave s prostorom, vajen je bil na pokopališču naleteti ne samo na popolnoma polne zabojnike, vajen je bil naleteti na zabojnike, polne s kupom, da se sploh ni dalo popolnoma spustiti pokrova. A tokrat je imel srečo, pred kratkim so se morali tod motati komunalci in odvažati pokopališke odpadke, zabojnik za mešane je bil popolnoma prazen, ko je vanj začel stresati pesek.

	Eno vedro se je vrstilo za drugim, Rihard je bil presenečen, koliko peska gre na en grob, pa še to ne na vsega, en del je zavzemala prst z zasajenimi poletnimi rožami, ki jih bodo še pred prvim novembrom zamenjale na zimo odporne mačehe.

	“Kaj počnete?“ je ob sebi zaslišal strog moški glas, ko je v zabojnik vedro praznil kakih dvanajstič.

	Dvignil je pogled in zagledal od sebe starejšega, plešastega, v obraz rdečega moškega, ki je bil videti jezen. Čeprav dedca to ni čisto nič brigalo, mu je Rihard prijazno odgovoril: “Grob urejam.“

	“Ali mislite, da je tale zabojnik samo vaš?“

	“Ne.“

	“Zakaj pa ste potem nasuli toliko peska vanj?“

	Rihard je privzdignil zelen pokrov in pogledal v notranjost.

	“Prostora je še dosti,“ je rekel.

	“Preveč ste ga zasedli za en sam grob.“

	“Koliko pa je odmerjenega enemu grobu?“

	Moški se je nekoliko zmedel, a le za hip, nato je v svoji togotni maniri nadaljeval:

	“Morali boste nekaj peska pobrati ven!“

	Rihard ga je presenečeno pogledal. Tip misli resno!

	“Kdo sploh ste?“ ga je vprašal. “Kakšna uradna oseba? Pokažite izkaznico!“

	“Ni važno, kdo sem, pesek mi boste pobrali ven!“

	“Kam pa naj ga dam?“

	“Kamor hočete!“

	“Potem hočem, da ostane tam, kjer je,“ je rekel Rihard, pobral vedro in odšel proti grobu Jelkinega očeta, ne da bi se ozrl. Ostalo je še za nekaj veder peska, mirno je napolnil novo ter ga odnesel do zabojnika, ob katerem je še vedno stal moški. Hotel je dvigniti pokrov, a mu je tečnež, kdorkoli je že bil, na ramo položil roko in siknil:

	“Ne, ne boste!“

	“Ja, pa bom,“ je rekel Rihard, odložil vedro in odmaknil tujo roko s svoje rame. Zdaj je bil težaka že pošteno sit.

	“Pustite me pri miru in jaz bom pri miru pustil vas,“ mu je rekel in hotel spet dvigniti pokrov.

	“Ne boš!“ ga je dedec zdaj že tikal. Rihard ga je odrinil. Neznanec se je opotekel, se ujel, se vzravnal in ko je pogledal moškega, ki si ga je drznil dotakniti, so mu iz oči švigale visokovoltažne strele. Planil je proti njemu in zamahnil z desnico. Rihard se ni pustil tepsti, zaradi takšne neumnosti že ne. Kot policist s štirinajstimi leti službe je imel za seboj več urjenj samoobrambe, napadalno roko je zlahka odbil, jo zgrabil in jo moškemu zvil za hrbet. Kaj pa zdaj? je pomislil. Človeka ni želel poškodovati, da pa bo, razpištoljen kot je bil, dal mir, se tudi ni bilo nadejati.

	A je njegova glava z devetintridesetimi leti prakse hitro našla rešitev. Z levico je dvignil pokrov zabojnika in ga odrinil, da je na drugi strani zadel ob zid, ki je obdajal pokopališče. Zgornji del telesa moškega je potisnil čez rob zabojnika, ga z desnico prijel za pas nad zadnjo platjo in ga odložil tako, kot se odpadku spodobi. Nato je spustil pokrov in sedel nanj. Od spodaj se je takoj zaslišalo in začutilo butanje, da ga je privzdigovalo, a ne prehudo, ostal je čvrsto v sedlu. Počutil se je odlično, pripetljaj mu je popestril dan in mu misli od težko pričakovanega ponedeljka preusmeril v sedanji trenutek. Ko moški z udarci ob plastiko ni ničesar dosegel, je začel vpiti. Ljudje, ki so hodili mimo, so se začeli ustavljati in skušali ugotoviti, kaj se dogaja. Rihard je vedel, da ne bo mogel dolgo vztrajati na svojem zelenem tronu. Malo je še počakal, potem je zdrsnil dol, odprl zabojnik in v notranjost rekel:

	“Gospod, sem kriminalistični inšpektor. Da vam bo bolj jasno: napadli ste policista. Izkaznice sicer nimam pri sebi, toda če ne boste potem, ko boste prilezli ven, takoj izginili, vas bom odvlekel na policijsko postajo, tam me poznajo, vi pa se boste znašli v resnih težavah.“

	Počakal je, da se je moški, ki ga je bojevitost med ujetostjo v smrdljivi kišti zapustila, skobacal ven, nato je izpraznil vedro, ki je ravnodušno čakalo na razplet dogodkov, in odšel do groba.

	Ko je naslednjič prišel do zabojnika, o zabojevarstveniku ni bilo ne duha ne sluha.

	Odstranil je ves pesek in odšel do avtomobila po vreče peska oziroma kamenja, ki se je kitilo s pridevnikom okrasno. Ko ga je stresel na prostor, izpraznjen starega peska, je videl, da ne prekrije celotne površine, kupiti bi ga moral najmanj pet vreč. Smer: poslovna cona Luže pri Komendi!

	Udariti pa ga tisti dan ni poskusil nihče več.





	NEDELJA

	“Bi šli popoldne na izlet?“ je Rihard vprašal Jelko, ko sta skupaj pripravljala kosilo.

	“Kam?“

	“Za Savo, v Ljubljano.“

	“Kdo hodi v Ljubljano na izlet?“ ga je vprašala žena.

	Da vprašanje ni retorično in da se v njem skriva rešitev skrivnosti umora Ceneta Lavtarja, Rihard tedaj še ni mogel vedeti, ker je bila šele nedelja.

	“Ata, greš z nami?“ je uro in pol pozneje za kuhinjsko mizo vprašal očeta.

	“Kam?“

	“Na izlet.“

	“Kam?“

	“Za Savo, v Ljubljano.“

	“Mislil sem, da za Savo na izlete hodijo zaljubljenci in ostareli direktorji z mladimi tajnicami,“ je rekel Pavel.

	“Rad bi si ogledal širšo okolico kraja zločina.“

	“Tega tvojega zločina, zadnjega?“

	“Ja. In čisto prav si povedal, tudi sam imam umor Ceneta Lavtarja zdaj že za svoj zločin.“

	“Potem pa že,“ so se bivšemu kriminalistu zasvetile oči, ker bo, neuradno sicer, spet sodeloval pri policijski preiskavi. Nato je tiho vprašal:

	“Boš Ani povedal, kaj se je zgodilo tam?“

	“Saj že ve,“ mu je odgovoril Rihard in hčerko, ki si je na drugem koncu mize nejevoljno ogledovala brokoli na krožniku, vprašal:

	“No, Ana, s čim se tvoj oči zdaj ukvarja v službi?“

	“S preiskavo.“

	“Česa?“

	“Umora nekega moškega.“

	“Kje so ga umorili?“

	“Na robu Ljubljane, v bližini Save.“

	“Saj bolje odgovarja na vprašanja o tvojem delu v službi kot pa o lastnem delu v šoli,“ se je zasmejala Jelka.

	Malega Mika so dobro zahomotali, nato je vseh pet odšlo do enega izmed treh avtomobilov, ki so bili pri hiši, do Rihardovega oziroma do tistega, ki ga je Rihardu v službene in zasebne namene dovolila uporabljati država. On je vozil, ob njem je sedel Pavel, zadaj Jelka z Mikom v naročju in ob njiju Ana, ki si je popevala veselo pesmico, da je šla kmalu vsem na živce.

	Ceste in poti okrog kraja zločina je inšpektor še vedno dovolj dobro poznal, da je vedel, kje mora z Brnčičeve zaviti desno, da bo pripeljal do mesta, primernega za parkiranje.

	“Tukaj sem se potepal, ko sem bil otrok, malo starejši od tebe,“ je oči rekel hčerki, ki je končno nehala peti. “S kole-som sem se pripeljal sem in v Savi lovil ribe.“

	“Si kaj ujel?“

	“Sem,“ je brez oklevanja odgovoril ribič, ne da bi se zlagal. Imel je soliden ulov: v povprečju eno ribo na leto. Mar jih povprečen Slovenec v povprečju ujame toliko?

	Parkiral je pod veliko smreko ob makadamski poti, v bližini raznobarvnih smeti, ki so pričale, da se nekaterim ne ljubi prav daleč hoditi na piknik. Iz prtljažnika je vzel voziček za zelo majhne otroke, ga raztegnil, Jelka pa je vanj položila Mika, samo po sebi je bilo razumljivo, da ga bo ona tudi vozila. Rihard si je v glavo priklical satelitsko sliko teh krajev, pozorno si jo je ogledal v petek popoldne pred odhodom iz službe. Tu nekje je moral biti v sredo natanko ob štirinajst in petnajst imetnik težko izsledljivega telefona, ki je bil morda bodoči morilec, morda pa tudi ne. Če je bil, je imel tedaj na sebi še hlače, pri sebi pa sekiro – če je ni na košnjo prinesel kar Cene Lavtar, mimoidočemu iz neznanega razloga grozil z njo, toda tako nespretno, da mu jo je mimoidoči odvzel in pošteno zasekal v njegovo meso. Po dejanju je bil dovolj priseben, da je odšel do Save in se znebil sekire, na njej ni bila le kri, temveč tudi njegovi prstni odtisi, ljudje na začetku oktobra še ne hodijo naokrog z rokavicami. V vodo je vrgel še hlače, naj je bil nanje še tako močno čustveno navezan, izdale bi ga, če bi jih policija našla pri njem; če bi jih, bi sledove krvi forenzični pripomočki odkrili tudi, če bi jih že opral v pralnem stroju.

	“Premišljuješ?“ ga je vprašal ata, ko so se peš znašli na asfaltirani cesti proti Savi.

	“Premišljujem kot zmešan,“ je odgovoril sin.

	“To bi lahko počel tudi doma na kavču.“

	“Ne, prav je, da smo prišli sem, eno je gledati zemljevid na zaslonu, čisto nekaj drugega pa si je območje ogledovati v živo.“

	Tik pred grmovjem nad Savo se je asfalt spremenil v makadam, ki je bil z vsakim metrom slabši. Na tleh so se vrstile široke in globoke luže, ostanek nedavnega deževja.

	“In kako naj z vozičkom pridem čez Pacifik in Atlantik?“ je vprašala Jelka na mestu, kjer sta se vštric širili dve veliki luži. Rihard je prijel voziček z obema rokama in ga tik ob grmovju odnesel na suha tla. Mik je bil tedaj buden, mirno je zrl v nebo in si mislil svoje. Ostali, vsaj tisti, ki niso bili preveč zatopljeni v razmišljanje, so si ogledovali okolico, sijalo je sonce in narava je razkazovala svoje jesenske čare v petdesetih odtenkih rjave, tu in tam pa je bilo opaziti tudi še kakšen povsem zelen list, čakajoč, da se barvno uskladi z okolico. Tik pred Savo je pot zavila levo in postala spet boljša, brez jam, utrjena z drobnim peskom, po katerem so kolesca vozička dobro tekla.

	Tu nekje je morala Alenka Rizman srečati moškega brez hlač z belo kožo in črnimi očali. Šel je navzgor po poti, po kateri gredo oni zdaj navzdol. Šel pa je – kam?

	Tedaj se mu je posvetilo: v avto, šel je v avto!

	Parkiral je približno tam, kjer je on pred dvajsetimi minutami, prostora pod samotno smreko in okrog nje je dovolj celo za piknike. Navzdol pa ni šel ob Savi zunaj gozda, šel je naravnost skozenj, prej je Rihard videl, da od zaplat smeti naprej vodi dobro uhojena steza. Po njej je tudi prišel ven iz goščave, med travnike, na kolovoz, pod katerim se je Lavtar pripravljal h košnji. Razdalja od morilčevega avtomobila do kraja zločina je znašala malo manj kot kilometer, tako kot je pokazal Tinin krog s piko na severu. Po ozki stezi med grmi ne bi mogel razviti prav visoke hitrosti, morda štiri kilometre na uro, do Lavtarja je potreboval petnajst minut, če je šel naravnost. Potem je porabil neznano količino časa, da je nesojenega kosca ubil in zapustil travnike. Ob štirinajst in osemintrideset je Marjeta Ziherl poklicala policijo in prijavila odkritje trupla. V bližini ni videla nikogar, morilec je moral biti takrat že najmanj v gozdu, a precej niže, kot je iz njega prišel, na poti naravnost proti Savi, dobrodošli prejemnici sekire in hlač. Lahko pa je šel že, ne ravno zakmašno oblečen, svojemu avtomobilu naproti.

	Časovno se lepo ujema, prelepo … Dejstva so naslednja: signal mobilnega telefona je operater petnajst čez dve zaznal v bližini ceste, ki z Brnčičeve vodi proti Savi. Marjeta Ziherl je ob 14:38 klicala 113, da je na travniku mrlič. Umor se je zgodil enkrat vmes. Se je res? Kolikor je Rihard čas Lavtarjeve smrti premikal gor in dol, vedno je prišel do zaključka, da je moral biti morilec petnajst čez dve bliže kraju zločina kot smreki, ob kateri naj bi parkiral. Toda … je telefon pustil v avtomobilu?

	Terna!

	V tem primeru bi operater signal zaznaval na istem mestu – kako dolgo? Uro, dve? Časovno okno za izvedbo umora se zaradi mirujočega telefona vsekakor razširi, morilec ga ni imel pri sebi, Tinin izpis ga petnajst čez dve zato ni lociral kot homo telephonicusa, takrat bi bil lahko marsikje, le predaleč ne, upoštevati je treba oceno časa smrti, ki jo je podal doktor Šumi. Ko je zdaj nič manj skrivnostni neznanec opravil pot – lahko tudi s stranpotmi – od avtomobila skozi gozd, čez travnike, po kolovozu in si vzel čas za mahanje s sekiro, je odšel čez Lavtarjev travnik, spet skozi gozd, do Save, ob njej navzgor in bil je znova pri avtomobilu. V gatah. Voznik osebnega avtomobila v njih ne vzbuja pozornosti, njegove gole noge bi iz svoje kabine videl kvečjemu tovornjakar, ki bi ob njem počakal pred rdečo lučjo na semaforju. Zaradi tega se zagotovo ni vznemiril, tovornjakarji vidijo marsikaj, denimo ozadja ženskih glav v naročjih voznikov avtomobilov.

	Zakaj se je dedec s sekiro pripeljal v bližino Save, pustil telefon v avtomobilu in odšel na morilski izlet, bo morda povedal jutrišnji dan, prej pa bo moral seveda odkriti, kdo se skriva za telefonsko številko, edino sledjo, ki je bila trenutno na voljo na trgu sledov.

	“Pazi, kod hodiš!“ je rekla Jelka. Rihard bi res skoraj padel, z nogo je zadel ob preveč pogumno drevesno korenino, ki mu je prečkala pot. Je premalo dvigoval noge, kar je eden od znakov Parkinsonove bolezni? To diagnozo so mu postavili pred štirimi leti, pri petintridesetih, od takrat se je večkrat vprašal, zakaj je ravno njega doletela ta čast. Zdravnik mu je povedal, da se pred štiridesetim letom starosti pojavi pri stotinki odstotka ljudi. No, prav ta zdravnik mu je predpisal tudi zdravilo akineton, zaradi katerega je postal močno pozabljiv. Slab spomin je mogoče dober za zlate ribice, nikakor pa ne za kriminalistične inšpektorje. Nekaj let si je pomagal s snemalnikom, skritim v zvesti torbi, posnel je vse, kar je bilo izrečeno v bližnji okolici. Nato je nekje na samem poslušal posnetek, da je zakrpal luknje v svojem pomnilniku. Na samem, nikakor pa ne v službi; če bi ga zalotili, bi ga lahko odpustili, morda celo kazensko ovadili zaradi nezakonitega snemanja. K sreči je njegov zdravnik pred enim letom odšel v pokoj; k sreči zato, ker mu je njegov mladi naslednik zamenjal zdravilo akineton za drugo, requip se je imenovalo. Spomin se mu je v nekaj tednih povrnil v prejšnje stanje, ki niti ni bilo tako slabo, telefonskega imenika se sicer ne bi mogel naučiti na pamet – a telefonski imeniki v papirni obliki so tako ali tako izumrli že pred leti. Njegova Parkinsonova bolezen ni bila huda; ne še, si pa ni delal utvar, vedel je, da se z leti poslabšuje. Občasno je čutil lahno drhtenje zlasti leve roke, na njej pa zlasti palca. Večino časa pa sploh ni vedel, da je kaj bolan, a nihče še ni zdrav umrl, morda ga bo na stara leta obiskal še Alzheimer, zaradi katerega bo nekega dne pozabil celo dihati …

	“Naprej ne bo šlo,“ je Rihard štiristo metrov proč od Save, na vse slabši poti med drevesi, rekel svojim štirim spremljevalcem, od katerih ga eden ni razumel.

	“Ata, ti boš šel z menoj,“ je rekel Pavlu, “ostali počakajte tukaj, kmalu se vrneva.“

	“Kaj pa naj jaz delam ta čas?“ se je namrdnila Ana.

	Veliki načrtovalec Rihard je bil na takšen potek izleta pripravljen, iz notranjega žepa jakne je potegnil puščico za pikado in jo izročil presenečeni hčerki.

	“Izberi si drevo in tole puščico meči vanj. Če ga boš zadela, stopi korak nazaj in ponovno meči; če boš zgrešila, meči z istega mesta.“

	“To je pa tako kot v računalniški igri,“ je bila zadovoljna Ana. “Ampak najprej jo vrzi ti, da bom videla, kako zadeneš.“

	Vrnila mu je puščico in Rihard je izbral kakih pet metrov oddaljen borovec. Zamahnil je in puščica je poletela krepko mimo debla. Odšel je ponjo, s svojimi rdečimi krilci je bila na sivorjavih tleh dobro vidna. Ko se je vrnil na prejšnje mesto, ga je Jelka vprašala:

	“Lahko jaz poskusim?“ Rihard ji je izročil puščico, Jelka je zavzela položaj za met, vrgla in zadela deblo skoraj na sredini.

	“Bravo,“ jo je pohvalil mož, “kar mečita, toda ne nama v hrbet.“

	Z očetom sta odšla po brezpotju in ko sta bila povsem obdana z drevesi, mu je Rihard rekel: “Tu nekje je moral morilec po dejanju iti proti Savi, več kot za tristo metrov se najbrž nisem zmotil. A tudi če se nisem zmotil niti za meter, krvi ne bova našla. Čeprav bi kapljala s sekire, jo je spral dež.“

	Pavel je bil s primerom Lavtar dobro seznanjen, Rihard ga je o zapletih in razpletih obveščal skoraj tako vestno kot knjigo zločina. Pomagalo mu je, če je ubesedil tisto, kar so bile prej samo – pogosto zmedene – misli v njegovi glavi. Zato je dobri ata dobro vedel, kako nestrpno inšpektorski sin pričakuje jutrišnji ponedeljek, nov delovni dan, ko bo dobil ključni podatek za svoj primer: ime in priimek osumljenca. Tudi njega je zelo zanimalo, kako se bo zadeva razvozlala. Sam ni mogel storiti prav nič, pri policijski preiskavi, čeprav je bil detektiv, ni smel sodelovati. Morda bi bil v očeh kakšnega strogega policijskega nadzornika prekršek že to, da ga je glavni preiskovalec kot nepooblaščeno osebo odpeljal na kraj zločina. A česar nadzorniki ne vedo, jih ne boli; in naj se gredo solit, saj gre samo za družinski izlet v naravo!

	Moška sta iz gozda prišla na plano, na travnik. A ne na tisti travnik, kjer se je v sredo zgodil umor; tako kot je Rihard prej zgrešil drevo, je zdaj zgrešil še večjo tarčo. Toda ne za več kot tristo metrov, hitro si je ustvaril sliko, kje je kaj, tudi kje je – bil – kraj zločina. Travnik, po katerem sta hodila, je bil pokošen, Lavtarjev pa še vedno ne, zato sta šla po prvem in na drugega stopila blizu točke nič. Traktorja ni bilo več, travo pa so preiskovalci na gornjem koncu tako poteptali, da si kljub mešanici dežja in sonca v preteklih dneh še ni opomogla.

	“Že vidim, kje se je zgodilo,“ je rekel Pavel. “Potacali ste vse naokrog, tam, kjer je ležal Lavtar, pa je trava le malo poležana.“

	Rihard je pogledal levo, na kolovoz, v smer, iz katere je moral priti morilec, če je avto pustil na mestu, kjer je Tina locirala signal – najbrž – mirujočega telefona.

	“Naprej ne bova šla, da punci ne bosta predolgo sami ... ah, ja ... pa na fanta ne smem pozabiti,“ je rekel Rihard. Potem je očetu povedal, do kakšnega odkritja je prišel med hojo ob Savi navzdol.

	“Misliš, da sem prav povezal niti?“

	Pavel se je zamislil in odgovoril:

	“Tudi sam ne vidim druge možnosti, kot da se je morilec pripeljal z avtomobilom in parkiral, kjer je bilo dovolj prostora. Zanima pa me: je vedel, kje in kdaj dobi Lavtarja? Če je, gre za naklepni umor. Če ni: zakaj je imel pri sebi sekiro?“

	“Najbrž je šel sekat v gozd, morda je potreboval preklje. Če ne bi bile predolge, bi jih lahko naložil v avto.“

	“To bi bila tvoja sreča, pomenilo bi, da ima vrt in da živi v hiši, če le ni blokovski vrtičkar. Saj res: kaj boš naredil, če bo jutri operater signal lociral na kraju, kjer stoji štirinajstnadstropna stolpnica? Stanovalcev je dvesto in več, kako boš dobil svojega tipa?“

	“Ogledal si bom fotografije vseh stanovalcev. Izločil bom ženske, otroke, stare in mlade moške, plešaste moške … Poleg tega je imel moški v gatah na nosu očala, in to ne sončna.“

	“Očala lahko natakneš ali snameš, brado in brke lahko obriješ ali pa jih pustiš rasti. Ne zavidam ti tvojega jutrišnjega dela.“

	“Bo že nekako,“ se je nasmehnil sin, “morda se je osumljenec pred tremi meseci preselil v hišo, tako kot smo se mi.“

	“Če živi v hiši, si na konju.“

	“Ali pa tudi ne,“ je Rihard pokazal pesimistično žilico. “Če je po umoru iz telefona izvlekel baterijo, bodo pri operaterju zaman skušali izslediti signal.“

	“Zakaj bi izvlekel baterijo?“ je vprašal Pavel.

	“Morda je dovolj pameten, da ve, da ga po telefonskem signalu lahko izsledimo, tudi če nima sklenjenega naročniškega razmerja,“ je rekel Rihard.





	PONEDELJEK

	V nedeljo je imel prav, o iskanem telefonu ni bilo ne duha ne sluha.

	Zjutraj se je zglasil na svojem delovnem mestu, izmenjal nekaj stavkov s Sašo, postoril nekaj malenkosti, nato se je odpeljal do sedeža operaterja mobilne telefonije, katerega storitve je uporabljal osumljenec. Kje najde Tino, je dobro vedel, z njo je že večkrat sodeloval pri iskanju ljudi s pomočjo telefonov, čeprav ne ravno z veseljem, motila ga je njena večna čemernost. Zanjo ni mogel biti kriv klimakterij, imela je več od njegove zgornje starostne meje, ki sta jo biologija in medicina postavili pri štiriinpetdesetih letih. Morda je bila nezadovoljna zato, ker še ni izpolnila pogojev za upokojitev, a po videzu sodeč ji do tega ni moglo veliko manjkati. Osivelih las si ni barvala in ves čas je imela na nosu očala za starostno daljnovidnost z debelimi lečami. Za mis Slovenije se ne bi mogla potegovati – ali pač, nekoč v prihodnosti bodo morda izbirali tudi mis čemernosti.

	Tokrat je bila za spoznanje boljše volje kot ponavadi, kar pa se je čutilo le po izgovorjenih besedah, nasmeha še vedno ni zmogla.

	“Me boš zasul s sodnimi nalogi?“ ga je vprašala, ko je vstopil v njeno pisarno, ki ni bila samo njena, delila jo je s štirimi mlajšimi sodelavci, starejšega bi težko našla; delila si jo je tudi z veliko računalniki in zasloni, večjimi od običajnih pisarniških zaslonov.

	“Dva na teden, to boš zmogla,“ ji je odgovoril Rihard in zmogel nasmeh.

	“Danes bo šlo laže kot v petek, signala za točno določeno številko ni težko locirati,“ je skušal razvedriti staro frajlo.

	A po petih minutah gledanja v zaslon, udarjanja po tipkovnici in klikanj po miški se je Tina na stolu zasukala proti stoječemu Rihardu in rekla:

	“Nič ne bo, signala ni.“

	Inšpektor se je zamislil za poldrugi trenutek, nato pa vprašal:

	“Ali lahko ugotoviš, kdaj je izginil?“

	Vprašana se je spet posvetila računalniku, s katerim se je očitno dobro razumela, kajti povedal ji je: Signal lost on October 6th at 14:46.

	Zgodilo se je točno to, kar je včeraj nedaleč od vznožja Oljske gore predvidel pesimist v Rihardu: morilec, takrat že v gatah kot vrhnjem oblačilu, je takoj ob vrnitvi do avtomobila iz telefona odstranil baterijo, nujni pogoj za zaznavnost pri operaterju.

	“Lahko ugotoviš lokacijo signala eno uro prej, preden je izginil?“

	Tina je na to odločno odgovorila:

	“Tega pa tvoj sodni nalog ne pokriva. Nalaga mi, da moram locirati, kje je signal v tem trenutku. In v tem trenutku ga ni nikjer. Šla sem ti na roko in ti povedala, kdaj točno je izginil, za nazaj pa moraš dobiti nov nalog.“

	“Mi vsaj lahko pokažeš nekaj zadnjih klicev, dohodnih in odhodnih?“

	Tina je premišljevala. Rihard je bil že prepričan, da bo rekla ne, a stara godrnjačka je morala biti danes res izvrstne volje, na stolu na kolescih se je približala mizi s tipkovnico in se lotila dela. Na zaslonu, pred katerim je ena sedela, eden pa stal, so se pokazale številke.

	“Kateri so dohodni?“ je vprašal Rihard.

	“Tile,“ je Tina pokazala s prstom na gornji stolpec. Številk je bilo pet, Rihard jih je prepisal v beležnico. Nato je enako naredil še s spodnjimi petimi, tistimi, ki jih je morilec klical kot zadnje. Lahko bi Tini rekel za izpis na tiskalnik in za več kot deset klicev, a ni bil človek, ki bi rad izzival srečo.

	“Hvala ti, to bi moralo zadostovati, da ugotovim, koga iščem.“

	Tina je v odgovor nekaj zagodrnjala in se obrnila proč od njega, tako kot se pač obrneš proč od nekega nebodigatreba. Med vožnjo proti policijski postaji nebodigatreba ni bil le šofer, ki upravlja z avtomobilom tako, da se ne bo zaletel, bil je tudi mislec, ki skuša upravljati z možgani tako, da bo kaj uporabnega izcedil iz njih.

	Kakšna je situacija v igri ravbar in žandar po novem?

	Po novem ima pet dohodnih in pet odhodnih klicev človeka, ki postaja vse verjetnejši morilec. S tem ima – žal največ – deset telefonskih številk, za katerimi se skrivajo ljudje, ki klicanega oziroma kličočega poznajo. Najbrž ni petkrat v trgovini naročil izdelkov in najbrž mu niso petkrat iz trgovine sporočili, kdaj mu bodo izdelke poslali. A tudi če bi bilo tako: trgovci dobro vedo, kdo so njihovi telefonski kupci, že zaradi dostave in plačila. Pa bodo to mini poslovno skrivnost zaupali njemu, policistu? Poklical bo trgovino, dobil prodajalca, ta ne bo vedel, kaj mu je storiti, poklical bo poslovodjo, ta bo rekel, da so podatki o kupcih zaupni in zahteval sodni nalog. Spet ta sodni nalog …

	Če pa je osumljenec opravljal le pogovore zasebne in ne tudi poslovne narave – bo potem lažje ali težje? Denimo, da je pred nedavnim govoril z ženo in ima on, Rihard, njeno številko zapisano v beležnici. Poklical bo – in kaj? Bo žensko, ki se bo oglasila, vprašal, če pozna takšnega in takšnega moškega, gat niti ne bi bilo nujno potrebno omenjati? Seveda bi ga poznala, kot lastnega moža – pa bi bila to pripravljena izdati neznancu, ki se je predstavil za policista? Odgovor bi bil odvisen od njenih osebnostnih lastnosti, lahkovernica ne bi oklevala, ženska s Tininim značajem bi ga nekam poslala. Sodni nalog? Morda. A pri določenih ljudeh celo ta ne bi pomagal, češ, z nekakšnim papirjem mi mahaš pred nosom samo zato, da ti bom povedal, s kom sem se pogovarjal po telefonu. Ne bom, kaj mi pa moreš! Moreš mu to, da ga prisilno privedeš na policijo, v sobi za zaslišanje posadiš na stol ter mu poveš, da od tod ne bo odšel, dokler ne bo povedal, kdo od moških, s katerimi se je pred kratkim pogovarjal po telefonu, je belopolt, črno-sivolas in nosi očala.

	“Si ugotovil, kdo je?“ ga je ob vstopu v tajništvo vprašala Saša.

	“Ne še,“ je odgovoril Rihard, jo pogledal in se zamislil; zamislil se je uspešno in tajnici rekel:

	“Nalogo imam zate.“

	“Povej!“ je hlastno rekla dela željna blondinka.

	In šef ji je povedal: sogovorniku bo rekla, da ima tuj telefon, izgubil ga je moški črnih, malo sivih las, bele polti, z očali, ko je sedal v avto. Poskušala je ugotoviti, kdo je lastnik, vendar neuspešno; sebe seveda ni imel med stiki, zato je poklicala tistega, ki je z njim nazadnje govoril s svojega telefona, zakupljenih ima veliko impulzov, neznanec morda ne. Ker je osumljenec telefon v sredo malo pred tretjo onesposobil in operater od takrat ni več zaznal signala, ni mogel nikogar klicati, zato je bila zgodba bolj ali manj verjetna.

	“Vse jasno?“ je vprašal Sašo, ko se mu je zdelo, da ji je povedal, kar je morala vedeti.

	“Skoraj vse. Tole bi znalo biti zanimivo,“ je veselo rekla; veselo najbrž zato, ker je rada pomagala, pri primeru Lavtar pa je bila doslej odrinjena na stranski tir. Nadaljevala je:

	“Se ne bo tisti, ki ga bom poklicala, začudil, ker uporabljam drugi telefon in ne tistega, ki sem ga našla?“

	“Kot sem rekel: si dobra duša, ki ne mara obremenjevati tujih računov.“

	Izročil ji je svoj prenosni telefon in iz torbe vzel beležnico. Odločil se je za prvi odhodni klic s seznama, ki mu ga je milostno dovolila prepisati Tina.

	“Najprej pokliči tole številko,“ ji je pokazal s prstom.

	“Je tole šest ali osem?“ je vprašala tajnica, ko si je ogledala pokazano vrstico.

	“Osem,“ je rekel Rihard, ki je pisal tako, kot hodi od vzhajane koruze pijana kura, a je za seboj še znal brati. Saša je vtipkala številko, si popravila lase in telefon ponesla k ušesu. Po dvajsetih sekundah je rekla:

	“Dober dan, gospa, moje ime je Saša. Zjutraj sem našla telefon, pravzaprav sem bila priča, kako ga je izgubil moški, ki je ravno sedal v avto. Stekla sem za njim, a sem bila prepozna. Pobrala sem telefon in skušala ugotoviti, kdo je njegov lastnik, toda brez uspeha. Zato sem pogledala stike in našla vašo številko. Moškega sem bežno videla, je bele polti, ima črne, že malo sive lase in očala s črnimi okvirji. Ali morda veste, kdo je in kje živi, da mu bom telefon poslala po pošti?“

	Punca, izvrsten čut za improvizacijo imaš! jo je sam pri sebi pohvalil Rihard, prepričan, da on ne bi znal povedati tako prepričljivo. Saša je nekaj časa poslušala, nato pa dvignila pogled proti na drugi strani mize stoječemu inšpektorju in rekla:

	“Njegova teta ste? Lepo, da vas kdaj pokliče, če smem biti osebna. Da je krasen človek? Verjamem. Trenutek, vzela bom kuli in papir … takole. Zdaj pa kar povejte. Jaka Erjavec. Srednje Jezersko 54. Hvala vam. Ko mu bom poslala telefon, vas bo lahko spet poklical. Na svidenje.“

	Vrnila je telefon Rihardu in ga vprašala:

	“Kako mi je šlo?“

	“Brez besed sem.“

	“Potem pa bodi nekaj časa tiho!“ se je zasmejala Saša in bolj resno dodala:

	“Zdaj ga imaš. Z imenom in priimkom in naslovom. Ga boš aretiral?“

	Ob tem vprašanju je res ostal brez besed.

	Doslej je premišljeval le, kako ga najti, dlje mu misli niso segle. Mu bodo pa zdaj …

	“Zdaj boš pa premišljeval, je tako?“ ga je vprašala Saša, a ni čakala na odgovor, temveč je nadaljevala: “Tebi se zelo pozna, če napeto premišljuješ. Dobiš odsoten pogled, ne vidiš me in ne slišiš, kaj ti govorim.“

	“Kaj si rekla?“ jo je z resnim obrazom vprašal Rihard.

	“Nič, nič, lepo pojdi v svojo pisarno in premišljuj, kako boš aretiral tega Erjavca.“

	Šef jo je ubogal.

	Torej: Jaka Erjavec, Srednje Jezersko 54. Jezersko? Na meji z Avstrijo? Od tam že ni prišel v prestolnico ubit človeka, najbrž živi neprijavljen pri nekom v Ljubljani, morda začasno, morda redno, morda trajno. Žena, partnerka, partner, sorodnik, marsikaj bi bilo mogoče. In kdo živi na Srednjem Jezerskem, na številki 54? Morda nihče, morda oče in mama, mogoče brat ali sestra, vsekakor nekdo, ki bo vedel povedati, kje lisjaka, ki je vedel, kaj mora po umoru narediti s telefonom, najde. Da je on morilec, je bil Rihard zdaj že trdno prepričan, vse puščice so bile usmerjene vanj. Našel ga vsekakor bo – kaj pa bo storil potem? Ga bo aretiral ali vsaj pripeljal na zaslišanje? Za aretacijo potrebuje nalog, za nalog potrebuje zahtevek, v zahtevku pa morajo biti navedeni utemeljeni razlogi za aretacijo, podkrepljeni z dokazi.

	Kakšnimi dokazi? Katerimi dokazi? Nekdo je bil v času umora v bližini kraja zločina, o tem priča signal telefona. Dokazati ne more niti, da je ta telefon dlje časa miroval, iz neznanega razloga počival v avtomobilu kilometer stran. Živimo v svobodni državi, človek ima pravico do svobodnega gibanja, če z njim ne povzroča škode. To, da je signal izginil kmalu po umoru, je sicer sumljivo, a je možnih več razlag. Jaka Erjavec bi bil lahko zadržan, morda celo paranoičen človek, navsezadnje nima sklenjenega niti naročniškega razmerja pri operaterju, ampak uporablja anonimne kartice, kupljene v kiosku, na bencinskem servisu ali pri blagajni v trgovini. Telefon ima prižgan le, kadar kam gre, pred vrnitvijo domov pa vedno izvleče baterijo. Na takšne možnosti bi pomislil preiskovalni sodnik, ko bi dobil zahtevek za izdajo sodnega naloga in ga proučil. Njegov odgovor bi bil: Ni utemeljenega razloga za aretacijo. Bi bil utemeljen razlog za aretacijo dejstvo, da ga je srečala ženska, ko je bil v gatah? Je to res dejstvo? Morda je bil v kopalkah, dopoldne in opoldne je še sijalo sonce, deževati je začelo, ko so se preiskovalci odpravljali na kraj zločina.

	Če bi imel kakšen materialni dokaz, bi bilo drugače. A kje in kako naj ga dobi? Forenziki so s kraja zločina odšli z dolgim nosom in mokri kot cucki. Sekira je končala v Savi s prstnimi odtisi in sledovi krvi vred, kdove, kje je zdaj. Jaka je bil v gatah ali kopalkah in v majici. Morda je imel v trenutku umora povrh majice oblečeno še kaj in je bilo okrvavljeno tudi to, zato je končalo v Savi. Nič, nič in še enkrat nič.

	“Si že kaj potuhtal?“ ga je vprašala Sašina glava, ki se je pojavila med vrati.

	“Nič,“ je priznal Rihard.

	“Poguglala sem tega Erjavca,“ je rekla, “in veš, kaj sem odkrila?“

	“Ne, ne vem, povej!“

	“Napisal je knjigo.“

	“Res?“ se je nasmehnil inšpektor. “In kako ji je naslov? Pomagamo vam vrtnariti?“

	“Ne, Obračunska obdobja.“

	“Gre za ekonomijo?“

	“Ne, gre za zbirko kratkih zgodb. Osemnajst jih je, na spletni strani založbe so navedeni naslovi vseh.“

	“Zakaj imam občutek, da mi boš vsak trenutek povedala nekaj pomembnega?“

	“Morda zato, ker ti bom res, takoj zdaj. Eni od zgodb je naslov Sekiropraktik.“

	“Kako?“ se je Rihardu zazdelo, da ni prav slišal.

	“Sekiropraktik,“ je ponovila Saša.

	“Se–ki–ro– in ne Ki–ro?“ je za vsak primer po zlogih vprašal inšpektor.

	“Mislim, da gre za besedno igro. Navezuje se na kiropraktika in obenem na nekakšno prakso s sekiro.“

	“Hočeš reči, da je nekdo, ki je osumljen umora s sekiro, napisal zgodbo, ki ima v naslovu besedo sekira?“

	“Točno tako.“

	“Dobi mi knjigo! Čim prej!“ je glasno rekel Rihard, ki je sicer verjel v naključja, a ne v tem primeru.

	“Bom poskusila,“ je rekla tajnica in mu izginila iz vidnega polja.

	Inšpektor se je prijavil v policijsko omrežje in o Jaki Erjavcu najprej poiskal osnovne podatke. Njegov naslov je bil res Srednje Jezersko 54. Da bi imel v Ljubljani začasno bivališče, ni bilo zabeleženo. Od zadnjega rojstnega dne v avgustu je bil star devetinpetdeset let. Glej, ata, tvoj vrstnik, rojena sta le nekaj dni narazen! Samo trenutek … Mar ni Rizmanova, za katero še zdaj ni jasno, ali je gospodična ali gospa, omenila, da je bil moški, ki ga je srečala ob Savi, star štirideset, petinštirideset let? Se je lahko toliko zmotila? Lahko, ni si ga natančno ogledala, svoje pa so prispevale tudi njegove telesne lastnosti. Belo kožo je videla kot svetlejšo polt mlajšega človeka, poleg tega ni bil čisto osivel, kar pri njegovih skoraj šestdesetih letih ne bi bilo prav nič neobičajno. Rihard je nekoč nekje prebral, da je običajno, če ima petdesetletnik polovico sivih las. Seveda so odstopanja v obe smeri, osebno je poznal krepko osivelega sedemindvajsetletnika, bolj službeno kot osebno pa je poznal sedemdesetletnika brez vidnih sivih las, aretiral ga je zaradi poskusa posilstva. Eden od dokazov je bil ravno njegov las, na katerem ni bilo niti sledu barve. Sam je imel pri devetintridesetih letih v črnih laseh sivino za začetnike, ki je iz letala ni bilo opaziti.

	In kaj je stari gospod Erjavec po poklicu? Glej no, diplomirani ekonomist, in to univerzitetni. Zaposlen? Nikjer. Je brezposeln? Ne, upokojen. Inšpektor je računal: marljiv študent s kančkom sreče študij dokonča pri triindvajsetih, štiriindvajsetih letih. Če je bil v tej življenjski dobi telesno in/ali duševno dovolj zdrav, je eno leto preživel v vojski. Štirideset let delovne dobe bi tako dopolnil pri petinšestdesetih in ne pri devetinpetdesetih. Vendar bi lahko po redni poti dokončal srednjo šolo, se zaposlil pri devetnajstih in študiral ob delu. Potem so tu še razne sheme, ki vključujejo čakanje na zavodu za zaposlovanje do redne upokojitve, lahko pa bi bil predčasno upokojen tudi iz zdravstvenih razlogov. Vendar to ni pomembno, ni potrebno, da bi razčlenjeval vsak podatek o njem: če v policijski bazi piše, da je upokojen, je tudi v resnici upokojen.

	In kakšen vozni park ima? Malce manjšega kot Rowan Atkinson, če ne bi premogel starega peugeota 206 – novih peugeotov 206 tako ali tako ni – voznega parka sploh ne bi imel. Poročen? Ne. Razvezan? Ne. Vdovec? Ne. Zagrizeno samski? Da. Število zakonskih otrok: nič. Število nezakonskih otrok: nič. O hišnih ljubljenčkih seveda ni bilo na voljo nobenih podatkov; policiji bi bilo morda v interesu vedeti, kdo ima doma begosumnega pitona, za garjave pudlje pa ji je figo mar. Če bi imel Erjavec psa, bi ta bevskajoče zahteval svoj obrok sprehodov, lahko tudi ob Savi, ob njej se je prav fino podelati. A o morilcu s psom na vrvici ali brez nje je v bližnji preteklosti že premišljeval, vendar se iz tega ni izcimilo nič uporabnega. Najverjetnejša razlaga za Erjavčevo motoviljenje na obrobju Ljubljane bi po Rihardovem bila, da vsaj občasno biva pri zunajzakonski partnerici. Ali pri partnerju, o spolni usmeritvi občanov, če zaradi nje ne zagrešijo kaznivega dejanja, celo policijske baze ne smejo ničesar vedeti. Toda če je na navaden sprehod, na lov za prekljami ali iz kakršnegakoli razloga že, odšel s partnerjem, ta pri sebi ni imel mobilnega telefona. To ne bi bilo nič nenavadnega, nekateri si radi vsaj občasno oddahnejo od tehnologije in izlet v naravo je dobra priložnost za to. Iz varnostnih razlogov zadošča, če imata dva človeka v bližini en telefon, lahko ga pustita tudi v avtomobilu, vsaj eden se bo že priplazil nazaj do njega.

	Ne, ni še zatrdno dokazano, da je moril Erjavec. Res je v Savo odvrgel hlače, a kri bi nanje lahko prišla tudi s curkom, ki bi iz Lavtarjevega boka brizgnil zaradi koga drugega. Poigrajmo se malo z možnostmi: dva geja, od katerih je vsaj eden vrtičkar, se s sekiro odpravita po preklje, morda je njuna letina tako bogato obrodila, da potrebuje konkretno podporo. Ker se imata rada, se držita za roke, tudi na kolovozu nad Lavtarjevim travnikom. A Cene, ne najbolj strpen mož pod soncem, ju začne žaliti, uporabi tudi besedo na p, kar vsaj enemu ni všeč. Na svoj nekoliko poženščen način začne opletati s sekiro, ki naleti na oviro iz špeha, mesa, kit, živcev in krvnih žil. Storilec … hm, sekiropraktik se ne sliši tako slabo … Torej: sekiropraktik je čisto iz sebe, to pa ni Jaka, ki ostane priseben, znebi se sekire in hlač, njegova boljša – ali slabša, kdo bi to vedel pri gejih – polovica pa medtem sedeča na kakšnem štoru prihaja k sebi. Ali pa je bilo malce drugače, morda je …

	“Imam jo,“ je zaslišal od vrat.

	Pogledal je levo in tokrat zagledal celo Sašo, ne samo njene glave.

	“Koga imaš?“ je od njunega zadnjega pogovora zaradi napetega razmišljanja izgubil nit.

	“Knjigarno, v kateri imajo Erjavčevo knjigo Obračunska obdobja. Naj grem ponjo?“

	“Ne, jaz bom šel, samo povej mi, kam.“

	Saša mu je povedala.

	Zunaj je spet deževalo, a kaj zato! Rihard je imel dežnik še od prejšnjega dežja v prtljažniku, pozabil ga je dati sušiti. Spet se bo zaredila plesen na oblogi iz debelega blaga … Padalo ni preveč na gosto in ravno zaradi tega je bila počasna vožnja skozi mesto neprijetna, brisalci so ob drgnjenju premalo mokrega stekla ustvarjali zoprn zvok, ki je dražil živce. Rihard si je pomagal tako, da je premaknil ročico le takrat, ko se je nabralo dovolj moče za gladko drsenje gum na brisalcih. Knjigarna, ki jo je odkrila Saša, je bila nameščena v trgovskem centru, brez težav je parkiral blizu vhoda in je bil po nekaj sekundah spet pod streho. Kot podporni član potrošniške družbe je celo za tako arhaično trgovino, kot je knjigarna, vedel, v katerem kotu supermarketa jo najde.

	“Izvolite?“ ga je ravnodušno pobarala črnolasa prodajalka, ki je prav tako delovala nekoliko arhaično. Sama prav veliko ni mogla brati, sicer bi nosila očala. Rihard je dobro vedel, kako dolgotrajno strmenje od blizu slabo deluje na oči, zato ni maral, da bi Ana veliko časa preživela pred zasloni in drugimi gladkimi površinami z zanimivo dvodimenzionalno vsebino. Poznal pa je še eno zdravilo zoper otroško kratkovidnost: najmanj dvourno dnevno bivanje na prostem, po možnosti v sončni svetlobi – ravno zato je včeraj na izlet za Savo s seboj vzel tudi hčerko.

	Daleč najbolj blagodejno bi mladoletnim očem seveda delo življenje na kmetih, z vsemi opravili, ki jih prinaša; da starostna omejitev na najmanj petnajst let za delovno silo na kmetih ne velja, pa tako vedo vsi razen delovnih inšpektorjev.

	“Knjigo bi kupil,“ je Rihard odgovoril prodajalki in takoj dodal: “Obračunska obdobja Jake Erjavca.“

	Da ne gre za kakšen bestseler, je bilo brati z ženskinega obraza.

	“Obračunska obdobja?“ je vprašala. “To pa ne vem, če …“

	“Sodelavki je nekdo po telefonu potrdil, da jo imate.“

	“Morda je bila kolegica. Špela!“ je zavpila in od nekod se je prikazala Špela, ki je nosila velika črna očala z negativno dioptrijo, čeprav je bila stara precej let manj od dobrovidne kolegice neznanega imena.

	“Si že slišala za knjigo z naslovom Obračunska obdobja?“

	“Seveda, tudi prebrala sem jo. Ena mojih najljubših je, v njej avtor obračuna celo s slavnim grdim račkom, ki se je spremenil v lepega laboda. Grem ponjo?“ je vprašala Riharda, ki tukaj ni bil inšpektor, pač pa le navadna stranka.

	“Prosim.“

	Špela ni blodila po knjigarni in iskala, takoj je vedela, kje bo našla. Vrnila se je s knjigo v roki in jo položila na prodajni pult.

	“Vam jo zavijem?“

	“Ne, jo bom takoj …“ skoraj bi že rekel pojedel, a je to besedo še pravočasno zamenjal s prebral.

	Vseeno sta ga prodajalki presenečeno pogledali. Nakup ga je stal 19 evrov, shranil je račun, da bo v računovodstvu lahko uveljavljal vračilo denarja. Pikolovsko gledano bi potreboval naročilnico, a dekleta v računovodstvu so bila zelo prijazna in ga niso gnjavila zaradi neumnosti. Ves nestrpen se je vrnil do avtomobila in sedel vanj, res ga je pošteno zanimalo, kakšno zvezo ima zgodba Sekiropraktik s primerom Lavtar. Olupil je knjigo polivinila, jo položil na volan, jo odprl, poiskal kazalo in z njegovo pomočjo našel želeno zgodbo.

	Bral je:

	SEKIROPRAKTIK

	Rekli so mu, da ima vsaka bolezen dve zdravili, čas in sprehod: Ivo ima dober spomin, zapomnil si je. Včasih ga je kaj zabolelo, včasih ga je kaj prizadelo; ni takoj posegel po pilulah, ni takoj posegel po steklenici, odšel je na sprehod, malo počakal – in spet odšel na sprehod. Ponavadi je minilo; če ni, je posegel po pilulah ali steklenici: sprehodi so mu vseeno prešli v navado.

	Vsa zdravila imajo stranske učinke, še sprehod. Ivo se je bal psov. Upravičeno, pri osmih letih ga je med sprehodom – potepanje se mu je reklo takrat – ugriznil mešanec, ki se mu je zmešalo. Pošteno ugriznil, z morilskimi nameni; o tem so pričale brazgotine pod Ivovimi komolci – če ne bi bile pod komolci, bi bile na vratu.

	Ivo nima fobije, fobija je neutemeljen strah – ima pa zato dober spomin, pasji ugriz bo pomnil do smrti, vedno se bo psov bal bolj kot ljudje, ki jim pes ni skušal pregrizniti grla.

	Na svojih sprehodih je seveda srečeval pse. Z lastniki, a brez vrvice – kljub zakonu, ki zahteva drugače: policisti in inšpektorji se ne sprehajajo po samotnih poteh, če bi se, ne bi bile samotne.

	Ob srečanju s psom brez vrvice se je Ivo zelo očitno prestrašil in se začel umikati. In nato od gospodarja kot po pravilu zaslišal besede: "Kaj se bojiš, saj ne grize!"

	Res ne? Vam pokažem brazgotine?

	Nekega junijskega popoldneva je parkiral avto ob robu gozda in odšel med drevje. Mama je za sadike paradižnika potrebovala oporne palice, Ivo se je ponudil, da jih priskrbi.

	Srečal je psa, z lastnikom, brez vrvice.

	Ivo je imel v rokah sekiro – da bi nasekal oporne palice za paradižnik. Lastnik psa tega ni mogel vedeti. Ob srečanju se je prestrašeno stisnil ob drevesno deblo; pes se je nekam izgubil.

	"Saj ti ne bom nič naredil," je rekel Ivo in mirno odšel mimo njega.

	Ivo ima dober spomin: pesjanarjevo reakcijo si je zapomnil.

	 Po samotnih slovenskih stezicah se zdaj sprehaja fant s sekiro v roki. Ne bojte se ga, ničesar vam ne bo storil, nič bolj nevaren ni od psa brez vrvice.



	Ko je Rihard končal, je začutil, kako so se mu kocine na podlakteh postavile pokonci, tako močne kurje polti že dolgo ni doživel. Ker kar ni mogel verjeti v tisto, kar je pravkar prebral, je prebral še enkrat, saj ni bilo veliko. Potem je vedel: tule na volanu pred seboj ima pisno priznanje krivde. Ivo gor ali dol, ni dvoma, da je zgodba osebno-izpovedna. In vedel je, zakaj je imel Jaka s seboj sekiro: ker se boji psov, jo na sprehode jemlje zaradi samoobrambe, če bi ga še kdaj napadel kakšen mešanec – zmešanec. Zadnji stavek, da ni nič bolj nevaren od psa brez vrvice, je celo resničen, psi brez vrvice so ljudi doslej mnogokrat ne samo poškodovali, temveč tudi ubili. Tudi v Sloveniji. Kaj mu je naredil Lavtar, da je sekiro uporabil na dvonožcu, mu bo povedal med zaslišanjem. Ki bo neuradno in uradno hkrati, za pridobitev sodnega naloga za aretacijo v rokah še vedno nima dovolj dokazov; ima pa dovolj snovi za pogovor, pravzaprav za pritisk na Erjavca s pomočjo spretno vodenega pogovora.

	A je takoj pred seboj zagledal zoprno oviro: morilski pisatelj ne živi na Srednjem Jezerskem. Če bi, se ne bi sprehajal v Ljubljani po ravnem, temveč po hribčkih gor in hribčkih dol v domačih krajih. Ali pa v resnici živi tam gori? Saša je govorila z njegovo teto, ta ji je povedala njegov naslov, ki je bil enak uradno zabeleženemu. Kdo se odpelje na sprehod za pol slovenske zemljepisne kokoši daleč? Tisti, ki ima čas, se mu je kar sam od sebe ponudil odgovor. A kot pravi neki zlajnani rek: upokojenci nimajo nikoli časa. Če je tako, ga nimajo zato, ker begajo od ene trgovine do druge v lovu za trenutno najnižjo ceno česarkoli. Morda je Jaka upokojenec, ki ima časa dovolj. Ni poročen, nima otrok in sodeč po vsebini zgodbe Sekiropraktik je mogoče zelo upravičeno pričakovati, da tudi psa nima. Ko ga bo dobil, Erjavca, ne psa, ga bo vprašal tudi, če je njegov sredin obisk Ljubljane izjema ali pravilo. Rad se sprehaja, že kar v terapevtske namene, to je prav tako razvidno iz njegove – zelo – kratke zgodbe. Zato skrajšajmo: kje je Jaka v tem trenutku? V Ljubljani? Na Jezerskem? V Železni Kapli, ker se sprehaja tudi na drugi strani meje? Pri prijazni teti?

	Saj res, teta! Če ima Jaka hišni telefon, bi ga lahko obvestila, da je neka ženska našla njegov telefon. Neumen ni, najbrž bi posumil, da se je zanj zanimala policija. Misli, nehajte bezljati, zanimalo me je, ali ima hišni telefon! TIS bo vedel. TIS je vedel: Jaka Erjavec, Srednje Jezersko 54, ima hišni telefon. Kaj pa zdaj? Naj ga pokliče in ga prosi, naj prizna umor Vincenca Lavtarja, sicer se bo razjokal, on, Rihard, namreč. Ne, klicati ga ne sme. Da pa bi se kar tako vozil tja gor na Jezersko …

	In zakaj ne? Rad vozi avtomobil in v tistih krajih že dolgo ni bil, pred leti sta bila z Jelko pri Planšarskem jezeru, pred toliko leti, da Ane še ni bilo na svetu. Če že mora misliti ... Da mora, se lahko prepriča sleherni trenutek, lahko bo mislil tudi med vožnjo. Ker ne vozi kabrioleta, pač pa volkswagen passata s streho, bo lepo na suhem in …

	In čas je, da greš! je Rihard rekel samemu sebi, koga drugega tako ali tako ni bilo v pisarni.

	“Na Jezersko grem,“ je v tajništvu obvestil Sašo.

	“Po Erjavca? Ga boš aretiral?“

	“Ne, na tej točki še ne bi dobil sodnega naloga, rad pa bi ga malo potipal in pripeljal na zaslišanje, če se bo izmikal odgovorom.“

	“Prej sem videla, da si se vrnil z njegovo knjigo. Jo še potrebuješ? Rada bi jo vsaj malce prelistala.“

	“Žal ti je ne morem pustiti, vzel jo bom s seboj in mu črno na belem pokazal, da vem, kaj je napisal pred leti.“

	“Previdno vozi, ceste so mokre in spolzke.“

	“Pa priden moram biti, kajne, mama?“ se je nasmehnil Rihard in Saša se mu je nasmehnila nazaj.

	Čakala ga je tako dolga vožnja, da ni hotel začeti premišljevati o zadevi Lavtar/Erjavec na samem začetku, časa bo še dovolj, samo od enega konca vasi Kokra do drugega je deset kilometrov. Najraje sploh ne bi nič mislil, le opazoval bi, kako se mesto umakne podeželju in nato podeželje še večjemu podeželju. Začuda mu je to deloma celo uspelo, svoje je prispevala tudi osredotočenost na spolzko cesto; morda ni bila zares spolzka, a ko ugotoviš, da je, je ponavadi prepozno. Na Erjavca je pomislil le tu in tam, na primer takrat, ko je pri Šenčurju zapeljal z avtoceste. Vprašal se je, če se je v Ljubljano vozil po isti poti, kot se zdaj vozi on. A se je takoj opomnil: Če ga boš dobil doma, ga boš lahko marsikaj vprašal, če ga ne boš dobil doma, ga ne boš mogel vprašati ničesar!

	Dež je nekje v Kokri ponehal, ni se mu bilo treba več ukvarjati s pretikanjem stikala za brisalce. Na Spodnjem Jezerskem je cesto pred njim prečkal trop ovac. Vodil jih je moški, oblečen kot Kekec, z zakrivljeno palico in klobukom vred. Ovce so šle mirno in ubogljivo čez asfalt, le ena je počakala, se zazrla v inšpektorja in zablejala. Nato je šla ponosno naprej.

	Navigator ga je pripeljal točno do hiše na Spodnjem Jezerskem z rdečo tablico nad vrati s številko 54. Hiša ni bila ne nova ne stara, imela je belo fasado, dve dovozni poti, vrt z nekaj kratkimi prekljami in sadovnjak s kakimi sedmimi drevesi, že brez sadja. Avtomobila zunaj ni bilo nobenega, toda na koncu spodnje dovozne poti je videl značilna rjava garažna vrata. Jaka je svojega peugeota lahko odpeljal noter, ko je prišel domov. Če je prišel domov …

	Glavna vhodna vrata so bila na strani, ki je gledala na cesto, do njih si se povzpel po stopnicah iz zglajenega kamna. Riharda je zajela trema, kar se mu je sicer redko zgodilo. Napet je bil, ker je morda prišel zaman in se bo z dolgim nosom vrnil v dolino. In napet je bil, ker morda ni prišel zaman, Jaka je tukaj in le od njegovih sposobnosti ustvarjanja ravno pravega pritiska bo odvisno, če bo priznal ali ne. Odprl mu je odrasel moški z deškimi potezami, precej svetle polti, vendar ni bil zaželeni Jaka.

	“Dober dan,“ je pozdravil in se obiskovalcu prijazno nasmehnil.

	Rihard mu je odzdravil in vprašal:

	“Je gospod Jaka Erjavec doma?“

	“Imate paket zanj?“ je moški odgovoril z vprašanjem.

	“Ne, policist sem.“

	Moški se je vidno prestrašil.

	“P–p–p–policist?“ je zajecljal.

	“Je gospod Jaka doma?“ je inšpektor ponovil vprašanje.

	Nenavadno vznemirjen – domnevno – brat Erjavec je planil v notranjost hiše in zavpil:

	“Jaka!“

	Odprla so se neka vrata in neki glas je mirno vprašal:

	“Kaj je?“

	“Neki policist te išče, pojdi ven!“ je rekel glas, v katerem je bilo zaznati sledove panike.

	Jaka je prišel ven in Rihard je končno v živo videl tako imenovanega gatmana. Bil je srednje višine in srednje postave, res zelo bele polti, še vedno gostih črno–sivih nekoliko razmršenih las in s sivo-zelenimi očmi za očali. Na njegovem obrazu ni bilo brati nobenih čustev, karkoli je čutil zaradi dejstva, da ga je policija izsledila, je več kot dobro prikril.

	“Dober dan,“ je pozdravil Rihard ter se predstavil z imenom, priimkom in uradnim nazivom. Lavtarjevega morilca je nekaj časa samo gledal, nato pa rekel:

	“Najbrž veste, zakaj sem tukaj?“

	“Ne,“ je bil kratek Jaka.

	“Preiskujem umor Vincenca Lavtarja v sredo popoldne med Savo in Oljsko goro.“

	Jaka na to ni imel pripomb, inšpektor je imel celo občutek, da ga bolj zanima sadno drevje pred hišo kot on.

	“Ugotovili smo, da ste bili v času umora v bližini.“

	Jaka še vedno ni rekel ničesar. Se bo branil z molkom? se je vprašal inšpektor. Če se bo, bo zame zelo naporno.

	“Bi vstopili, da ne bova stala na pragu?“ je Jaka vendarle nekaj rekel. Tudi njegov glas ni izražal nobenih čustev.

	“Lahko,“ je odgovoril Rihard.

	Odšla sta v hišo, skozi vetrolov in skozi del veže, potem je Jaka odprl vrata, da sta se znašla v majhni, lepo opremljeni sobi s posteljo, veliko kotno omaro, pisalno mizo in stolom.

	“Tule lahko sedete,“ je gostitelj pokazal na stol, sam pa je sedel na posteljo. Potem je bil spet tiho, gledal je inšpektorja in ga ni gledal, Rihard se je počutil, kot bi bil steklen.

	“Lavtarja so ubili s sekiro, vi pa ste pred nekaj leti napisali zgodbo Sekiropraktik,“ je z eno roko pokazal na knjigo v drugi, izvlekel jo je iz torbe, v kateri je prišla z njim. “Govori o moškem, ki na sprehode hodi s sekiro zaradi obrambe pred napadalnimi psi. Saj ste vi njen avtor?“

	“Sem,“ je rekel Jaka in takoj spet obmolknil.

	“Poleg tega vas je v času umora srečala ženska, bili ste brez hlač, ker ste okrvavljene odvrgli v Savo skupaj s sekiro, s katero ste umorili Lavtarja. Je bilo tako?“ je inšpektor ob vprašanju dvignil glas, začela ga je motiti Erjavčeva ravnodušnost.

	“Ne,“ je ne prehitro ne prepočasi odgovoril Jaka.

	“Torej ne priznate, da ste umorili Vincenca Lavtarja?“

	“Ne,“ je bil moški spet kratek.

	Je ta človek avtističen? se je vprašal inšpektor. To bi pojasnilo odsotnost čustev in pogled skozi sogovornika …

	“Ste avtistični?“ je vprašal po krajšem obotavljanju.

	“Aspergerjev sindrom imam.“

	“To je vrsta avtizma, je tako?“

	“Je.“

	Odlično, postavil mu je pravilno diagnozo – a kako se lotiš osumljenca, ki ima takšne ali drugačne čustvene motnje, razum pa mu morda deluje bolje kot običajnim smrtnikom?

	“Ste bili v sredo popoldne v Ljubljani med Savo in Oljsko goro?“

	“Sem.“

	“Kaj ste počeli tam?“

	“Sprehajal sem se.“

	Lepo, Jaka se je razgovoril …

	“Ste imeli s seboj sekiro?“

	“Ne.“

	“Se ne sprehajate z njo, tako kot piše v vaši zgodbi?“

	“Ne, to je samo zgodba.“

	“Ste bili ob Savi brez hlač?“

	“Sem.“

	“Zakaj?“

	“Bilo je vroče, nekaj časa sem hodil v kopalkah in v majici.“

	“Na nogah pa ste imeli gumijaste škornje?“

	“Vedno jih imam, poleti in pozimi, tam, kjer hodim, se luže nikoli ne posušijo.“

	Rihard se je spomnil, kako je včeraj Jelka na poti proti Savi v zvezi z dvema velikima lužama omenjala Pacifik in Atlantik, ki se, kot je znano, nikdar ne izsušita.

	Če so nekateri avtisti res zelo inteligentni, tale vsekakor sodi mednje, vsi odgovori so logični in v njegovo korist ...

	“Telefon ste imeli v avtu, je res?“

	“Je.“

	“Zakaj ste ob vrnitvi ven vzeli baterijo?“

	“Nisem je.“

	“Seveda ste jo, signal je izginil tam, kjer ste parkirali!“

	“Ko sem se vrnil, sem vzel telefon iz avta, da bi pogledal, če imam kaj sporočil. Padel mi je na tla in se razbil.“

	“Tam so mehka tla,“ se inšpektor ni vdal.

	“Priletel je na korenino velike smreke.“

	Rihard se je zdaj spomnil, da je pred izletom po sledeh umora parkiral pod smreko, Erjavec pa je sodeč po Tininem izrisu prav tako pustil svoj avto tam nekje.

	“Zakaj se hodite sprehajat tako daleč od doma?“

	“Ker sem navajen.“

	“Kako to mislite?“

	“Kot otrok sem živel v Črnučah, nato sta starša zgradila hišo na Jezerskem in smo se preselili.“

	“Zakaj sta zgradila hišo tako daleč?“

	“Oče je bil po rodu Jezerjan, z darilno pogodbo mu je njegov oče odstopil nekaj zemljišča.“

	Še vedno nobene luknje v njegovih izjavah …

	Kot je bilo Rihardu znano, so avtisti res sužnji navad. Če so se nekoč sprehajali ob Savi, se hočejo vedno sprehajati ob Savi? Popolnoma mogoče ...

	“Koliko ste bili stari, ko ste se preselili?“

	“Sedemnajst,“ je odgovoril Jaka in vprašal: “Bi kaj popili? Kavo? Sok?“

	Glej no, saj zna kaj povedati, tudi če ni vprašan!

	“Ne, hvala,“ je rekel Rihard, ki mu je bilo vse bolj jasno, da je naletel na svojega belega kita, na primer, ki ga ne bo uspešno zaključil in ga bo zasledoval do konca službene kariere, morda celo dlje.

	Pogledal je nenavadnega devetinpetdesetletnega avtista, mirno je sedel na postelji in deloval odsotno. A inšpektor je sumil, da je to samo videz, ki vara, da se mu v resnici misli v glavi vrtijo še bolj divje kot njemu. Kaj pa, če je njegova inačica dogodkov resnična? se mu je zdaj porodila zelo divja misel. Se mu je zgolj ponudil na pladnju kot primerni osumljenec, ker tisti pravi za seboj ni pustil niti najmanjše sledi? Stari fant se je na sončen dan odpeljal na sprehod tja, kjer se sprehaja že vse življenje. S seboj je imel telefon, da bi poklical pomoč, če bi bilo tako daleč od doma kaj narobe z avtomobilom ali z njim, obema je garancija že potekla. Ni šel skozi gozd in med travnike, od katerih je bil eden obogaten s togotnim Lavtarjem, šel je ob Savi navzdol tako kot Marjeta Ziherl. Ne, morda je šel celo navzgor, če mu je bilo tako ljubše. Telefon je bil v avtomobilu, njegovega gibanja zato ne bi mogel rekonstruirati niti z novim sodnim nalogom operaterju. Nekaj časa je bil le v kopalkah in majici, kar pa ni nič posebnega, Rihard je v ribolovnem delu otroštva tam srečeval celo nage ljudi. Malo pred tretjo se je poln prane vrnil do avtomobila, preveril telefon tako nerodno, da mu je padel na tla, se razbil in izgubil signal.

	Ne, prekleto, ni bilo tako, saj je vendar napisal zgodbo o sekiropraktiku, sprehajalcu s sekiro! Praktik pomeni, da jo je pripravljen uporabiti tudi v praksi …

	“Imate pri hiši kakšno sekiro?“ je vprašal.

	“Imamo.“

	“Jo lahko vidim?“

	“Lahko, v kleti je, grem ponjo.“

	Nobenega oklevanja, nobene zadrege ... Za uboj Lavtarja uporabljena sekira je imela kratek ročaj. Če jo je Erjavec odvrgel v Savo, bo zdaj prinesel kakšno večjo, ki je še ostala pri hiši.

	A Erjavec je v sobo prinesel sekiro s kratkim ročajem. Je kupil novo? Potem ne bo čisto nič obrabljena.

	“Naj si jo ogledam,“ je rekel in Jaki iz rok vzel sekiro. Prekleto, obrabljena je, z njo so že sekali! Je, brihten, kot je, tolkel po kakšnem kamnu, da je rezilo dobilo poškodbe, kakršne ima stara sekira zaradi bojev s kot kamen trdimi grčami? Kamorkoli se obrne, naleti na zid, v katerega se zaleti z glavo ...

	Na lepem se je zavedel, da se nahaja v sobi skupaj z moškim, ki je – zagotovo, prekleto! – moril s sekiro, med njima pa je zdaj nič drugega kot sekira. Kaj, če ga kaj prime in me useka z njo? je pomislil in misel takoj zavrgel, Erjavec ni bil videti nevaren. V sebi se je nasmehnil, spomnil se je na njegovo zgodbo, ki se konča s stavkom: Ne bojte se ga, ničesar vam ne bo storil, nič bolj nevaren ni od psa brez vrvice.

	“Lahko odnesete sekiro,“ mu je rekel.

	In Jaka jo je ubogljivo odnesel nazaj v klet, inšpektor je slišal korake najprej po stopnicah navzdol in nato po stopnicah navzgor. Ko se je vrnil v sobo, je spet sedel na posteljo, zagoneten kot Mona Lisa. Kaj zdaj: je kriv ali ne? Če sam dvomi – kako bo prepričal tožilko in kako bo ta prepričala sodnika? Tudi najbolj neizkušen branilec, dodeljen po službeni dolžnosti, bo znal izpodbiti sleherno obtožbo, le Erjavčevim argumentom bo moral slediti. Ne, na zaslišanje v Ljubljano ga nima smisla odvesti, ne bo se zlomil in priznal.

	Rihard je vstal s stola in rekel:

	“To bi bilo vse, hvala.“

	Jaka ga je pospremil do praga, tam rekel adijo in izginil nazaj v hišo.

	Inšpektor je sedel v avto, ga vžgal, speljal in zavil na cesto, ki se bo dvajset kilometrov skoraj ves čas le spuščala. Zdaj pa imam, je pomislil. Njegov ata je imel prav, pijani Lavtar se je vtaknil v napačnega. A zakaj? Tedaj je v mislih zagledal belo tablo s črnimi črkami, ki so velevale: NE HODI PO TRAVI! Erjavec je, poseben, kot je, namesto po poti hodil po travnikih, avtisti neradi srečujejo ljudi, dotični avtist še zlasti ne ljudi s psi. Prišel je na travnik, ki ga je kmet ravno nameraval pokositi, trava je bila temu primerno visoka. Dotični kmet je bil pijan in se je na sprehajalca spravil na svoj jeznorit način, morda celo fizično. Sprehajalec se je počutil ogroženega, sekiro je imel najbrž v čem skrito, zavito, potegnil jo je na plan in zamahnil.

	Je bilo tako? se je vprašal inšpektor. Da, tako ali približno tako je moralo biti.

	Nato se je vprašal še: Kako naj z razmišljanjem dokažem krivdo človeku, ki je v razmišljanju boljši od mene?

	Odgovor, ki ga je dobil, mu ni bil všeč.





	O pisatelju

	Janko Valjavec (1962) nas v svojih kriminalno-zgodovinskih romanih razveseljuje s humornim cinizmom, spretno vpletenim v napeto dogajanje. V ospredje postavlja vsakdanje ljudi, ki se tako ali drugače srečujejo s tegobami in težavami pogosto nehvaležnega in krivičnega življenja. A v vsem slabem je tudi nekaj dobrega, in to je tisto, kar resnično šteje.





Preberite še:





	Pozno zvečer štirje zamaskirani moški pod pretvezo, da so policisti, izsilijo vstop v hišo jeseniškega fotografa, eden izmed njih pa ga nato v kuhinji ustreli v glavo. Umor je nadvse podoben likvidacijam Črne roke, zato primer prevzame gestapo. Loti se preiskave, a brez uspeha. Na pomoč pokliče izkušenega, povsem nepolitičnega komisarja Konrada Starmana, ki se s pomočjo le njemu znanih metod loti iskanja morilca.





	Kriminalističnega inšpektorja Riharda Tisnikarja pot zločina tokrat vodi v božji hram, v vaško cerkev na vrhu klanca, kjer ministrant tik pred začetkom maše najde okrvavljeno župnikovo truplo. Sledov morilca ne najde, v vztrajnem iskanju odgovora na vprašanja, kako je morilec prišel v zakristijo in iz nje tudi neopažen odšel, počasi odkriva grehe, ki so pestile dušo vaškega dušnega pastirja.





	Založba Lynx priporoča:

	Catherine Cooper

	KOČA



	Cate Quinn

	ČRNE VDOVE

	LOVEC NA TATOVE

	SMRTNA MAGIJA



	Michelle Frances

	FANR

	SESTRI

	HČERKA

	NOVINKA

	SINOVA PUNCA



	Neil White

	SKRAJNO ZLO

	SENCE, TEMA OKOLI NJE

	in NEDOLŽNI



	Susan Hill

	ŽENSKA V ČRNEM

	MAJNA ROKA

	MOŽ NA SLIKI