Časopis s podobami za slovensko mladino.
Štev. 9. V Ljubljani 1. septembra 1880. Leto X.
Kósec.
AE/klepal, nabrusil sera te, o kosa! (aTVZvoni zeleni travi k pogrebu, Dokler se bliska biserna rosa, I Dokler ne peče solnce na nebu !
I Zrela za košnjo, zrela si, trava! Kaj bi se bala kóse jeklene V Kar je rodila mati narava,
V	krilo globoko smrt ji zaklene.
Taka postava svetu je dana, Taka osoda njega oklepa : Seme zabranja časova brana, Časova roka zrnje otépa.
Žena mogočna dirja po svetn, Nizko, visoko s koso podira, Maha po pleši, maha po cvetu, Večnosti, grobu vrata odpira.
V	grobu telesa grudi trohnoba,
V	večnost neskončno duša se aviga; Novo življenje klije iz groba,
Novo življenje večnost užiga.
Sklepal, nabrusil sem te, o kosa ! Zvoni k pogrebu travi zeleni ! Ko bo oblila mrzla me rosa, Takrat zvonila bodeš tud' meni.
flz zbirke „Fr. Oegnarjevih pimi. ")
Otrokova prošnja.
Gledališka igra v dveh dejanjih. Osob«: Mati. — Tonček in Božidar, njena otroka. — Starček.
Prvo tlejÄrije.
PßVl PRIZOR.
(Igrališče predstavlja gozd. Spredaj košato drevó, pod drevesom lesena klop. Tonček in Božidar nastopita v priprostej obleki in s slamnikom na glavi. Vsak ima košarico v roci.)
Tonček. Tukaj bratec, tukaj sédiva na klop in malo poči j va ; — danes je vroč dan, in v tej vročini je treba nama še jagod nabirati, to bo naju še danes solnce žgalo.
Bo&idar. Dà, Tonček, sediva malo ; tudi jaz sem že truden, da komaj hodim.
—	Ali bi ne hotel malo svoje koäärice odpreti, notri imava marsikaj dobrega.
Tonček. I glej ga nu snćdeža ! Zdaj je še prezgodaj, — komaj je ura, kar sva iz doma, in mati so nama dali dober zäjtrek. To, kar imava v košarici, to so nama dali mati v kosilce, ki bo nama tem bolj dišalo, čim več bova hodila.
Boiidar. Mi je tudi všeč takó, ljubi bratec, — ali poglejva vendar malo, kaj so nama mati dobrega vložili v košarico.
Tonček. Ti si vedno takó radoveden; i nu pa poglej, ker te takó mika. (Privzdigne pokrovec.) Ali vidiš hlebček belega kruha, — kos dobrega sira, — in še celò steklenico sladkega mleka !
Božidar (piosne v roki). Jejmina ! to bode nama dišalo, že zdaj se mi sline cedé po dobrem kosilcu; — košček sira mi pa vendar takój daj.
Tonček (pokrivši košarico). Ne bo dal, Božidarček ; poprej greva nabirat jagod in potlej bode južina.
DRUGI PRIZOR,
(Prejšnja. — Starček z dolgo, belo brado pride težavno, opirajoč se na palico in ogrnen v
star, zašit plašč.)
Starček. Ne morem več dalje ; tukaj moram malo odpočiti, — nogi me več ne neseta, star sem že in slaboten, truden in lačen — kako bi tudi mogel dalje ? (Dečka, ki sta sedela na klopi, vstaneta in naredita starčku prostor.) Tonček (ogledujoč starčka). Od kod pridete danes? Vidi se vam, da ste trudni.
Starček. O ljubo moje dete, danes sem že celih šest ur na nogah — in še nisem imel niti grižljeja kniha v svojih ustih ! Tonček. Ali niste nič zäjtrekovali ?
Starček. Ljubo dete, kdo bi dal zäjterk meni ubozemu siromaku? Jaz prebivam sam, ter nimam nikogar, ki bi se brigal zame, starega Matijo.
—	Danes bi rad v bližnje mestice, kjer bodo jutri, takó se mi je pripovedovalo, denar med uboge delili. — Ali Bog znà, ako še dospejem tjà, ker sem tako truden in lačen, da ne morem več dalje, — zunaj pod milim nebom bom moral prenočiti.
Tonček (mu naglo v besedo seže.) Ne takó, ubogi stari mož, tega storiti ne smete. (Vzame košarico v roke in iz nje jedila.) Glejte, tukaj imam nekaj za vas, kar vas bode gotovo okrepčalo. (Podi mu steklenico z mlekom.) Evo, pijte malo mleka, in založite kosec kruha, — in da vam bode vse to bolje dišalo, prigriznite še malo sira. (Vse to mu podà.)
Božidar (potegne na tihem Tončeka za rokav). Ali Tonček, ako boš vse to razdal, kaj ostane potem nama ?
Tonček. Ej Božidar, privošči vendar staremu siromaku najino kosilce, — nama se dobro godi, ker ne trpiva nobenega pomanjkanja, tudi nisva takó lačna, kakor je ta ubogi mož tukaj ; le poglédi ga, kako mu diši najin kruh !
Starček (ki je med tem izpil mleko iz steklenice, in pojedel kosec kruha ter zavil sir v ruto, vstane ter reče s povzdignenim glasom): Stotéro vama Bog povrni, kar Sta dala meni ubozemu človeku! Kako me je vse to okrepčalo, — zdaj se že čutim boljšega in krepkejšega nego li sem bil poprej, — Bog vama povrni, dobra otroka! — Znabiti, da sta mi dala to, kar bi bila vidva imela v kosilce ; ako je temu takó, potem poslušajta, kaj vama povém. (Starček vstopivši se med dečka v sredo, povzdigne desnico k nebu ter reče s povzdignenim glasom slovesno): Karkoli bosta Bogä prosila, to vama bo dal, — a znä se, da vajina prošnja mora biti tudi Bogu dopadljiva ! (Starček n» to počasi in težavno naprej koraka, a otroka gledata čud0č se za njim).
TRETJI PRIZOR.
(Božidar in Tonček sama.)
Božidar (košarico preiskavajoč). Kaj je rekel nama starček, kaj?
Tonček. Čudno so mi zvenéle njegove besede na uhó! (Premišljajoč): „Karkoli bosta Bogä prosila, to vama bo dal, a znä se, da vajina prošnja
mora biti tudi Bogu dopadljiva."--— Ouj, Božidar, to so pomenljive
besede! — Le pomisli, karkoli si mi dva zdaj zaželiva, — in to potlej Bogä prósiva, — to bo nama Bog dal, ako mu je stvar, za katero ga prósiva, dopadljiva! — Dà, le prevdariva zdaj malo, česa naj bi ga najpred prosila!
Božidar (prevdarjajoč): česa naj bi ga prosila? Jaz sem, hvala Bogu, zdrav; jésti nama dadó mati, — obleko, nu obleko nama kupijo oče! — — Jaz, jaz imam že dolgo neko željo, katere mi do zdaj še nihče ni mogel izpolniti. — Ali veš Tonče, česa si jaz želim, da bi imel ? Nu, poslušaj me : Tako sladko potico, kakoršno jedó škof, kadar hodijo otroke birmat; slišal sem, da je vsa s cukrom potresena in se jej „torta" pravi.
Tonče. Kaj še!? Kaj tacega Bogà prositi, gotovo bi mu ne bilo dopadljivo. Jaz si hočem vse kaj druzega izbrati.--A zdaj hitiva, ker
imava še precej daleč! Toliko misli mi roji danes po glavi! (Odideta).
(Zagrinjalo pade.)
Drugo dejanje.
PRVI PRIZOR.
(Soba; v sredi nje zagrinjalo. Na desno sveta podoba. Mati sedè za mizo šivajoč, potem odlože šivanje, podpró si z obema rokama glavó ter se jim vidi, da jih huda žalost tare.)
Mati. Danes mi ne gre nobeno delo dobro izpod rok. Vse, karkoli začnem, nima pravega vspeha. In temu se ni čuditi, ker vse moje misli so
9*
pri mojem dobrem možu. — Osem dni je že minulo, odkar vsako uro pričakujem kacega sporočila o njem, ali vse zamàn! — Kako težka je nama bila ločitev! — O da bi se že skoraj srečno povrnil domóv! —
DRUGI PRIZOR.
(Tonček skoči v sobo, drži košarico k višku, položi klobuk na stran ter hiti k materi.)
Tonček. Evo me zopet domä — in tudi bratec Božidar takój pride; a zdaj poglejte, kaj vam prinesem; tako lepo rudečih jagod gotovo še niste videli (pogleda materi v obraz). — Ali kaj vam je mati, da ste danes tako žalostni ? Jaz vas gotovo nisem razžalil in tudi bratec Božidar je bil ves čas priden.
Mati. Nè, nè, ljubo moje dete, nobeden vaju me ni razžalil; — ali dobro znaš tudi ti, da vsak dan pričakujem pisma od našega dobrega očeta, a pisma ni, pa ga ni !
Tonček. O mati, ali je to vse, kar vas toliko žalosti, — ali niste nama sami rekli, ako očeta Bogii priporočamo, on jih bode čuval, da se jim nič žalega ne zgodi?
Mati. Res je to ; tega se tudi smemo od Bogä nadejati, ali vendar je človek v skrbeh, da bi se mu v tujih krajih kaka nesreča ne prigodila.
Tonček. Mar se bojite, da bi nam oče zboléli ? — Ali da bi se jim kaj druzega žalega ne pripetilo ?
Mati. Nesreč je toliko na svetu, da bi ti jih ne mogla našteti, ako bi tudi hotela.
Tonček. Zdaj pa tudi že mene skrbi, ljnba mati ; — ali ne molim vsak dan za našega očeta ? — Nu, zdaj mi pa nekaj na um pade ; danes pa res še nisem molil za njih! — Dovólite mi tedaj, ljuba mati, da tukaj pred to sveto podobo opravim svojo molitev za našega dobrega očeta!
Mati. Dà, dà, le moli, ljubo moje dete, tvoja molitev je tolažba tudi meni, ker otročjo molitev Bog najrajše usliši.
(Tonček poklekne pred podobo, povzdigne roki in moli.)
Tonček. Dobri Bog nebeški, usliši mojo molitev in daj, da bi se naš oče prav kmalu zdravi in srečni domóv povrnili !
(V tem trenotku, ko Tonček te poslednje besede izgovori, odgrne se zagrinjalo v sredi sobe in prikaže se lepo razsvitljena deska z naslednjim napisom:)
Tvojo prošnjo sem uslišal, Ker prišla je iz srcà;
Bodi priden, ljubi Tonček, Oče bodo zdaj domà !
(Spodaj pod desko je videti starčka, ki leži na zelenej travi blizu gozda in spi.)
Tonček (čudeč se). Kaj vidim tukaj zapisanega! (Bero počasi): „Tvojo prošnjo sem uslišal, — ker je prišla iz srcà; — bodi priden, ljubi Tonček, — oče bodo zdaj domà!" — Ahà! zdaj se spominjam besed, ki mi jih je rekel starček, ko sem mu dal mleka in kruha, in jaz sem hotel toliko druzih
stvari Bogä prositi!---(Skoči k materi): Nè, ljuba mati, nè ! najljubše
mi je, da bi videl skoraj našega dobrega očeta ; to je moja jedina želja, katero mi naj ljubi Bog izpolni.
(Zunaj se sliši poštar, ki trobi na rog.)
TRETJI PRIZOR. Božidar (prisopiha v sobo). Oče so tukaj, oče so tukaj, zdajci bodo v hiši ! — Juhé ! to bo veselje.
(Tonček in Božidar hitita očetu naproti.)
(Zagrinjalo pade.)
Poslovenil L T.
Kdor ne uboga, tepe ga nadloga.
Bilo je v soboto večer. Vse je že mirovalo od dela, ker se je bližal Gospodov dan. Takó so se tudi prebivalci velike župnine (tare) v slovenskih goricah pripravljali na drugi dan, a to ne samo zaradi tega, ker se je bližal Gospodov dan, nego tudi zato, ker so ta dan godovali svojega farnega patrona sv. Lovrenca. Ker se o tacem prazniku navadno silna množica ljudi zbere tudi iz sosednjih župuin, zato pride tudi mnogo beračev. Nekateri pridejo že nekaj dni poprej, da si prosijo milodarov po hišah dobrotnih ljudi. Tako je prišel tudi v našo hišo v soboto večer ubog berač ob jednej nogi in je prosil prenočišča. Radi srno mu ga dali iu smel je z nami, kakor je to pri Slovanih obče navdda, tudi večerje zajeti. Ker večerja še ni bila gotova, prosili smo ga, da uain kaj pové, ker smo znali, da taki ljudjé mnogo povedati znajo. Ni se dolgo branil temu, brž je vzel kratko pipico iz ust in si usta obrisal. Potem je milo vzdihnil iu rekel: „Hočem vam povedati dogodbo, katera je posebno za otroke, in tukaj vas je več v hiši, podučljiva, in iz katere lehko spoznate, da je resničen prigovor, ki pravi : kdor ne uboga, tepe ga nadloga."
„Daleč od tukaj, — začel je berač pripovedovati, — stoji na prijetnem hòlmcu grad. Blizu tega gradü je tekla moja zibelka. V majhenej koči ali dovolj velikej za mene, očeta, mater in sestro, živeli smo se od tega, kar sta oče in mati zaslužila. Ko sem toliko odrastel, da sem bil zmožen kacega dela se poprijeti, začela se je tudi moja svojeglavnost pokazovati. Večkrat so mi morali oče ali mati po dva do trikrat kako stvar ukazati, predno sem se je lotil. Dobra mati so večkrat dejali : „Ne vem kaj bode s teboj, ako boš tako svojeglaven, ali zapómni si dobro star pa resničen prigovor, ki pravi: „Kdor ue uboga, tepe ga nadloga." Spomnil se bodeš, ako ti Bog življenje dd, večkrat tega prigovora ter se prepričal, da sem pravo govorila. In res, spomnil sem se ga že sto in stokrat, ali zdaj mi vse to nič več ne koristi. O jaz nesrečnež ! Ako bi bil svoje dobre starše ubogal, godilo bi se mi zdaj dobro in ne bi se mi treba potikati po tujih hišah in prositi kruha svojemu lačnemu želodcu." Pri teh besedah mu kane debela solza po zarujavelem licu; a kmalu zopet poprime besedo in pravi: „Ker so doma vidéli, da težko shajajo z nami otroci, dali so me v službo in moral sem si pri tujih ljudeh kruha služiti. Pa tudi tukaj nisem nič dobrega storil ; ubogati nisem hotel ne go-spodaija ne gospodinje in tako sta me zapodila. Zapustivši dobrega gospodarja, šel sem si druge službe iskat. Našel sem jo, in ta služba je bila za mene prav ugodna, ker je bil gospodar več v krčmi nego li domd ter se ni mnogo brigal ne za gospodarstvo ne za posle; vse je prepuščal svojej ženi, katere pa nikoli ubogal nisem. Delal sem tedaj le toliko, kolikor se je meni polju-
bilo. Ko so moji starši o tem zvedeli, svetovali mi so, naj si druge službe poiščem, ker ta služba ni primerna za mene. Ali vse zamàn ; ubogal jib nisem ter sem še dalje ostal v tej službi. Oh koliko solzà so moja dobra mati pretočili in koliko noči so premolili za mene, da bi se poboljšal, to sem zvedel še le pozneje od svoje sestre. Mnogo sem že prestal od one dobe, ali še vse premalo, da bi bilo v zadostenje materinim solzim, ki so jih zaradi mene pretočili." —
Vsi smo videli, da ga je žalost trla, česar nam so bile priča njegove debele solzé.
„Nagloma pa umije moj gospodar," takó pripoveduje berač dalje, „in zdaj bi moral pridno ženo ubogati. Ali to mi ni bilo po volji; zapustil sem službo, in šel sem si druge iskat. Nisem je našel, katera bi bila po mojej volji. Sklenil sem torej domóv se podati, ter domà pridno delati in se poboljšati. Ali prave volje uisem imel. Na potu domóv naletim k svojej nesreči na tròpo ljudi, ki so si šli dela iskat. K tem se tudi jaz pridružim, in vai moji dobri sklepi so splavali po vodi. Kar nas je bilo močnejših, dobili smo kmalu delo v nekem rudniku, kjer smo imeli zelò ostrega nadzornika, ki nas je k delu priganjal kakor živino. Necega dne se odtrga velik kamen v rudniku, ki se naràvnost vali proti nam. Vsi smo bežali; a mene siromaka kamen dohiti, ter me hudo poškoduje. Spravili so me v bólnico, kjer mi je bilo hude bolečine prestati. Tu sem imel dovolj časa dobre sklepe delati in se poboljšati. Rana me je lindo skeléla, a tolažil sem se s tem, da kmalu zopet ozdravim. Brez da bi se izpovedal, ležal sem v bólniei kakor priklenjen ; noč in dan me je pekla vest, da uisem imel ne mirü ne pokoja. Vidite, tako daleč zaide človek, kateri ne uboga staršev, ter njihovih lepih in dobrih naukov ne posluša. Ko so starši o mojem žalostnem stanji zvedeli, sporočili so mi takój, da naj domóv pridem, ako je mogoče. A tudi te prijazne ponudbe svojih staršev nisem hotel sprejeti. Brž, ko ozdravim, šel sem zopet v rudnik delat. O jaz nesrečen človek! Če je le kedaj kak otrok kriv bil smrti svojih staršev, to sem bil jaz. Mati so samega jokd po meni osle-péli, in kmalu potem so mi oče žalosti umrli. Zdaj nisem več imel očeta, oh dobrega očeta, — kar pa takrat spoznati nisem hotel, in tudi očetovega blagoslova ne. Očetova podoba mi je stala vedno pred očmi in vest me je pekla kakor živ ogenj, očitajoč mi, da sem jaz kriv njegove smrti. Strašen stan za mene !" Tu vzdihne berač, kakor da bi hotel vsa svoja notranja čutila izsipati, a mi smo molčali, obžalujoč njegovo trpljenje.
„Da bi védnemu očitanju svoje pek0če vesti konec napravil," nadaljuje siromak, „zapustil sem rudnik in se podal domóv. Hotel sem si vsaj materinega blagoslova izprositi, da-si nevreden. Mislil sem si, da se z materinim blagoslovom gotovo tudi poboljšam. Ali človek misli, Bog pa obrne. Mojim nadlogam še ni bilo konca. Ko pridem že blizu očetove hiše, slišim jokanje. Takój se mi je zdelo, da to nič dobrega ne pomeni. V hišo stopivši, najdem dobro mater na mrtvaškem òdru, a sestro poleg nje klečati. To je bila tretja žrtva moje svojeglavnosti. Nisem se dolgo obotavljal, nego obrnil sem se, nevedoč ne kod ne kam ? Zdaj še le so se prav obudili občutki mojega sred,, vest mi je očitala, da sem tudi smrti svoje matere kriv. Bežal sem kakor Kajn, ko je ubil svojega brata. Druzega mi ni ostajalo, nego to, da
se zapišem k vojakom, misleč, da pri vojakih utolažim nemirno vest. Ali varal sem se; nadloge so me teple povsod, koder koli sem hodil jaz nesrečni Človek. O otroci, ko bi vi znali, kako strašno je živeti brez očinega in materinega blagoslova!" — Tn zopet omolkne berač in videlo se mu je, kako se siromak bojuje s svojimi notranjimi čutili, kajti povesil je glavo in sam v sebi na tihem govoril: „Da strašno je pregrešiti se zoper četrto zapoved božjo, ki pravi : Spoštuj očeta- in mater, da se ti bo dobro godilo in boš dolgo živel na zemlji." Nato se obrne k nam otrokom in nam reče: „Otroci spoštujte svoje starše, ker oni imajo vašo prihodnjo srečo v rokah. Mene imejte v svarilen izgled, da ne izgubite njihovega blagoslova, brez katerega ste nesrečni na tej zemlji !"
Pri teh besedah si starec obriše solzó, ki so se mu curkoma vlile iz oči ter nadaljuje: „Takó je prišlo osodepolno leto 1859, ki je prineslo našemu eesarju hudih težav in britkosti. V krvavem boji pri Solferinu zadela me je zaslužena kazen. V tem boji zoper sovražnika izgubil sem desuo nogo in levo roko, kakor me zdaj vidite tukaj. Morah so me dolgo imeti v bólnici. Pripravljal sem se na smrt, ali smrt le ni hotela po mene. Prišel sem iz bólnice največji siromak. Zdaj sem se še le spominjal besed, katere mi so moja mati tolikokrat na srcé položili, rekoč: „Kdor ne uboga, tepe ga nadloga." Te besede so mi vedno pred očmi, kadar koli me kaj britkpga zadene, in britkosti imam vsak dan zadosti, ker največja nesreča je, ako si mora človek po hišah dobrotnih ljudi kruha prositi. Takó se potikam že več let s trebuhom za kruhom od hiše do hiše, in marsikomu sem nadležen. Nadloge, velike nadloge me tepó in te me so tudi v vašo hišo pripeljale. A vse to sem zaslužil, ker uisem hotel v mladosti ubogati svojih dobrih staršev. A zdaj, ko vam sem povedal svoje življenje, varujte se, ljubi otroci, svojeglavnosti in nevbogljivosti. Svetujem vam pridnost in poslušnost; kdor te dve lastnosti ima, ni se mu treba bati, da bi se mu kedaj godilo takó, kakor meni ubo-zemu siromaku."
Vsi smo tiho sedeli in starčku obljubili, da hočemo ubogati svoje starše.
V tem je bila večerja pripravljena, sedli smo za mizo, ter smo se veselili, da je ubozemu starčku jed dobro dišala.	jcmko Zagortki.
Trije prijatelji.
Tri prijatelje ima človek na tem svetu. Ah kako se ti prijatelji obnašajo ob času smrti, kadar ga Bog pokliče ua sodbo? — Zlató, njegov najljubši prijatelj, prvo je, ki ga zapusti in ne grò ž njim. — Rodbina njegova in prijatelji ga spremijo sauió do njegovega groba; ondii ga zapuste, in se vrnejo domóv. — Tretji prijatelj, za katerega se je v življenji najmanj brigal, to so dobra dela človeška. Ona ga spremijo celò pred préstol večnega sodnika, molijo zanj in mu prosijo milosti in odpuščenja.
Herder.
Avgusta meseca 18. dan 1880. leta.
Veselje, kakoršnega še ni bilo kmalu, razlegalo se je 18. dné preteče-nega meseca po vsej avstrijsko-ogerskej monarhiji. Po vseh deželah so se vile cesarske in narodne zastave, strel je odmeval od hriba do hriba čez tihe doline naše širne države in kresovi 30 bili prižgani po gorah in gričih,
ki so oznanovali, da obhajajo ta dan avstrijski narodi vesel praznik. In kaj je bil povód tolikej radosti in tolikemu veselju? Ta dan se je godoval petdeseti rojstni dan Njih. Veličanstva, našega presvitlega cesarja Franca Jožefa I., ki užč celih 32 let nosi cesarsko krono ter v blagem svojem srci goji gorke čute v veselji in žalosti, v sreči in nesreči do vseh svojih podložnikov, katere ljubi, kakor oče svoje otroke. Posebno slovesno se je obhajal ta dan v glavnem mestu kranjske dežele, v belej Ljub-
ljani. Na vseh hišah so vihrale velikanske zästave avstrijskih in närodnih slovenskih barv, vse hiše so bile razsvitljene in iz tisoč in tisoč ust so gromeli daleč se razlagajoči ,,Živio-klici" našemu očetu in vladarju. A ne samo v belej Ljubljani, nego tudi po vseh slovenskih krajih ja pokazalo ljudstvo svojo ljubezen in udanost do presvitlega cesarja, katerega roka je povsod prva, kderkoli je kake pom<5či treba. Poškodovancev po ognji, toči in povodnjah se naš cesar
prvi spominja; dobrodelni zàvodi, cerkve, šole i. t. d. nimajo večjega dobrotnika, kakor so naš presvitli cesar Franc Jožef I.
Najvažnejše dogodke iz življenja našega preljubega cesarja smo priobčili v posebnej knjižici, ki smo jo izdali pod naslovom: „Avgusta meseca 18. dan," na slavo rojstvenemu dnévu Nj. Veličanstva cesarja Franca Jožefa I. Beri to kujižico rada, preljuba slovenska mladina, ter prosi Bogä, da obsije in ovenča našega vladarja z nesmrtno slavo, da mu dodeli še dolge,
vesele in srečne dni v sredi njegovih hvaležnih in srečnih narodov, ki ga prisrčno ljubijo, ter so mu vdani do zadnjega vzdihljeja svojega življenja.
Bog živi, Bog ohrani in blagoslovi nam še mnoga mnoga leta našega milostljivega cesarja, očeta in vladarja Franca Jožefa I. in presvitlo cesarico Elizabeto!	i. t.
Peter Klepec.
(Narodna pripovedka.)
Peter Klepec je bil domä v Oubru. Ker je bil šibkega in slabotnega telesa, zato so mu njegovi neporedni tovariši pogostoma nagajali. To mu je zelò težko dejalo, in želel je, da bi bil močnejši od njih in sicer takó moßän, da bi bil kos vsacemu. Necega dné. ko je pasel ovce na zelenej grivi (trati), povzdigne oči k nebu, moli in prosi Bogà, da bi mu dal moči zoper hudobne tovariše. Še predno odmoli, sliši glas: „Peter, moč ti je dana! primi za grm in izderi ga!" In on prime za grm in izdere ga s korenino vred. In zopet se čuje glas: „Peter, primi za brezo, in izderi jo!" Peter ves vesel zgrabi brezo, in breza gre iz tal, kakor izpodgrizeno žito. In tretjič se čuje glas: „Peter, izderi hójo!" Peterstori, in stara debela hoja leži pred njim kakor slamnata bilka.
Peter je bil Bogó zelò hvaležen za to zadobljeno moč. Njegovi tovà-riši, ki so ga poprej zaničevali, bali so se ga zdaj in mu niso nič več nagajali. Zdaj bi se bil lehko maščeval nad njimi, ali, ker je bil usmiljenega srcà, odpustil jim je vsa razžalenja ter ni storil nikomur nič žalega.
Peter je doraščal in ž njim je rastla tudi njegova čudna moč.
Prihajali so hudi časi. Ošabni Turek je gnal svoje čete nad kristjane. Cesar mu grò naproti in bi ga rad pregovoril ter odvrnil hudo vojsko. Ali zamän ! ošabni Turek se ne udä lepim besedam ; vendar pa toliko odneha, ako cesar velike vojske noče, naj bi se dva, jeden Turek in jeden cesarski podložnik posämezno udarila. Imel pa je turški sultan gozovitega orjaka v vojski, na katerega se je zanašal. Po vseh svojih deželah cesar pošilja pisma in iŠČe človeka, ki bi se poskusil s Turkom. Bližal se je už0 dan, ki je bil za boj odločen, a ni še človeka, da bi se šel s Turkom mérit. Pride uže zadnji večer za boj napovedanega dneva. Cesar je v velikej zadrégi ; zamišljen je v svojej sobi, in ne vé, kako bi si pomagal. Kar stopi v zlato sobo mladenič, ki je bil borno oblečen, in se nekako bojčč bliža cesarju, ter mu reče: „Dovólite, svitli cesar, da govorim z Vami! Jaz sem Peter Klepec iz Cubra, in sem prišel tu sem, da se bodem poskusil s turškim orjakom, in ako Bog dadè in sreča junaška, oprostim Vas iu svojo lepo domovino." Blagi cesar pa se bridko nasmeje in z glavo zmajé, misleč, takó mlad in takó šibek mladenič, kakor je bil Klepec na videz, kako bi ta premagal orjaškega Turčina ! Poprašuje ga dalje, in vrli junak mu dobro odgovarja. Pové mu tudi, da je močen in kako je to čudno moč prejel. Cesar ga je vesel in ga povabi k večerji. Pri večerji se cesarjevi služabniki bornemu mladeniču posmehujejo in ne morejo veijeti, da bi bil kaj močiin, a še menj, da bi šel na turškega zmaja. Prinesejo mu konjsko podkev in mu rečejo, naj jo zlomi, ako je ros takó močen, da se upa nad Turka. Klepec pa jim veli, naj prinesejo
sedem novih podkev, in vse zdrobi v jednej roki kakor kos kruha. Vsi se mu čudijo, tudi cesar sam.
Ko se je zjutraj za rano v turško ležišče izvedelo, da je cesar dobil bo-jevalca, brž gre turški namestnik svojemu nasprotniku naproti. Snideta se na planjavi blizu turškega ležišča. Ko Turek ugleda mladega Klepca, zelò se mu smeje in ga zaničuje. „Dobro jutro, oče", pravi mu Klepec, in mu ponudi roko, in Turek Klepcu tudi rahlo v roko seže. Klepec prime za Turkovo roko, in mu jo odtrga. Turek zatuli in udari po Klepcu z drugo roko. Toda urni Klepec se mu umakne in p6či on prvi Turka. Turek se zvrne, pa več ne vstane. Sultan videč, da je zmagan, ukaže vojakom, da naj Klepca po-mandrajo. A Klepec izdere prvo bližnje drevo, pa opleta in treska po Turkih, ter jih pométa kakor smeti po planjavi. Pobil je vse, kar mu jih ni zbežalo. Takó je močni Klepec Turke naklepal na tešče zjutraj za rano. In Turki od tistega časa niso več prišli na cesarsko zemljo.
Božje jezero.
(Pripovedka.)
Živel je svoje dni v velicem mestu jako učen zdravuik. Od blizu in iz daleč so ljudjé dohajali k njemu pomoči iskat. In vsacega, kdor se je k njemu zatekel, ozdravil je. ali mu pa vsaj olajšal trpljenje.
Necega dne se pripelje k zdravniku imeniten gospod, in ga prosi, da bi mu pomagal, ker je hudo bolan. Ko ga zdravnik pregleda in preišče, reče mu : „Za vašo bolezen, dragi moj, tezkó je tacih zdravil pripraviti, ki vam bi pomagale; bolezen je zelò nevarna, a vendar se da še pomagati, ako storite vse. kar vam ukažem." Tujec obljubi. Potem ga vzame zdravnik s seboj, in ga pelje s pomočjo svojega sluge skozi temen gozd po strmej stezi vrh visoke gore, in od tam v prijazno, okrog in okrog s strmimi pečinami obdano dolino, v katerej se je lesketalo krasno jezero, a v jezeru se je noč iu dan odsevalo sinje nebo.
„Prijatelj," reče zdravnik poleg sebe stoječemu tujcu, „poglejte se v zrcalu tega jezera, in videli boste, kaj razjéda vaše telesne moči." Tujec pogleda v jezero ter se samega sebe tako ustraši, da malo ne omedli.
„Nu, kaj ste videli ?" vpraša zdravnik.
„Gorjé mi!" odgovori tujec s tresočim glasom, „videl sem svojo podobo z vsemi ónimi strastmi in pregrehami, ki glöjejo na mojem telesu."" — „To je dobro znamenje," reče zdravnik: „upati smete popolnega zdravja, ako opustite vse te izrastke vaših zlih navàd, ki vas so takó daleč pripeljale. Umijte se tedaj v čistej vodi tega jezera v znamenje čistobe svoje duše, in idite domóv, potem pa pridite zopet čez leto in dan, da se ogledate v tem božjem zrkalu."
Čez leto in dan pride tujec zopet k zdravniku, kakor mu je bilo naročeno, ali zdaj mu ni bilo treba sluge na potu do jezera. Krepkih nog je stopal mož poleg zdravnika po strmej stezi preko visoke gòre, in radost se mu je brala raz obraza. Ko tujec ugleda med pečinami divno jezero, v katerem se je sinje nebó odsévalo, zavriska od veselja. Dospevši do jezera,
ogleda se zopet tuji gospod v njegovem zrcalu, a zdaj ni bilo več na njem toliko nesnage, kakor poprejšne leto ; njegovo lice se je v tej dòbi premladflo in od strasti, ki so ga poprejšne leto grdile, bilo je videti le neliko obronkov še, ki ostanejo na zacélenej rani.
Ko mu je zdravnik domóv idočemu še potrebne svéte dajal, kaj naj stori, da si ohrani povrnjeno mu zdravje, reče tuiec: „Gospod, zdaj pa zahtevajte tudi vi zasluženega plačila; kajti vi me niste ozdravili samo telesnih, nego tudi mojih dušnih bolečin ; vi ste mi bili vodnik k jezeru, v katerem sem gledal svojo pravo podobo, a vi ste mi bili tudi učitelj in zdravnik. Vzemite torej malo nägrado v plačilo za vaše dobro delo !"
„„Zdräviti jo moja dolžnost,"" reče smijoč se zdravnik; „„najslajše plačilo pa mi bode sporočilo, da prav pogostoma potujete k „božjemu jezeru" ter vedno bolj in bolj spoznavate samega sebe.	Jos. Lam-ić.
Zrebljički ali lisičice.
„Iz česa in kakó naj ti danes, drago mojo dete, juhe skuham, ker zadnji prah moke je už0 poSèl in nihče se ne usmili najine revščiue ?" Takó je necega poletnega dné tožila uboga vdova, ki je na svojem ogujišči le malo kdaj zakurila, navadno takrat, kadar je kaj krompirja kuhala. Njen priden sinek Ivanko bi jej bil rad pomagal, zató je po ubožnej izbi na vse strani stikal, da bi kaj tacega našel, kar bi se dalo prodati ; ali razven posteljnaka, stare polomljene mize, črvive skrinje in črnega okajenega razpéla v kotu na steni, ni bilo ničesar v hiši več, da bi imelo kako vrednost. Naposled se nekaj spómne. — V temnem kotičku izbe je ležalo kupček starih, zarujavélih žrebljev, ki so bili pa už0 večjidel vsi zakrivljeni in polomljeni; te žreblje so mati še le pred kratkem iz necega starega zàboja, ki so ga v kurjavo raz-sekali, tjà iztresli. Te žreblje pobere zdaj Ivanko v svojo kapo in hajdi ž njimi h kovaču, mislèc si, da jih ta gotovo kupi, ker kovač starega železa vedno potrebuje. Ali kovač ni imel časa, da bi bil poslušal ubozega dečka, še manj pa da bi si bil ogledal njegovo blagó, zató mu reče, naj nese, kar ima k onemu prekupčevalcu v väsi, ki se z nakupovanjem in prodajanjem starega blagä peča. Ubogi Ivanko nekoliko poparjen pri teh kovačevih besedah, nese zdaj svoje stare žreblje dalje. Prekupčevalec nekako zaničljivo pogleda dečkovo blagó, potem mu pa reče: „Jaz od kovin kupujem samo baker, ein in svinec, k večjemu še kako porabljivo staro železo, a tvojih starih žrebljev, ki nimajo nobene vrednosti, kupiti ne morem." — Takó se je moral ubogi Ivanko domóv povrniti, brez da bil kaj opravil. Od tekanja spehan in slab od gladil sede v travo ob cesti, da se malo odpočije. Bilo je tu med travo tudi nekoliko poljskih cvetic. Tako sedèe, položi glavo na zeleno grivo (trato), poleg sebe dene käpico z žreblji, ter kmalu sladko zaspi. Solnce mu je prijazno v lice sijalo. Poljski murni so veselo okoli njega skakljali in cvrčali svoje pesence radovedno gledajoč spéóega dečka. Še celò pisani metuljčki so zapustili svoje cvetice in obletavali ga. V cvetnih čašicah nežnih cvetic pa je postalo vse živo in veselo. Male stvarce prekrasnih ličic in vitolasih glavic läzile so iz njih. Na tihem so so se mu približevale in do njega dospevši
plesale so veselo okoli njega ter ga gladile po cvetočih licih hladèé ga z rahlim pihlanjem. Zdajci stopi jedna teh lepih malih stvarčic k spečemu dečku in mu rahlo zašepeče na uhó: „Le bodi zmirom takó priden dragi Ivanko, podpiraj svojo dobro mater in Bog te bode rad imel in te ne bo nikoli zapustil. Uže zdaj ti bo Bog pomagal s tem, da ti bomo mi cvetični duhovi izpremenili tvoje ničevo blagó, ki ga imaš v kapi, v samo čisto in dobro blagó." — To izgovorivši vzame mali cvetlični dühovec Ivankovo kapico in raztrosi vse stare ničvredne žreblje okoli po zelenej grivi. V tem se deček prebudi ; — ali kako se začudi, ko ugleda med zeleno travo vse polno mladih, čvrstih in jedljivih gob rasti, ki so bile skoraj do malega njegovim žrebljem podobne, imajoč ravno tako krive štorčke in žrebljem podobne klobučke. Dà, še celò barva teh gobic je bila rujava kakor železna rjà. Zdelo se je Ivanku, da se mu sanja, dokler se ni prepričal, da je njegova kapa zares prazna. Ko se deček popolnem zavé, vstane ter hiti nabirat lepih gob in kmalu si jih nabere toliko, kolikor jih je moglo v njegovo kapo. Potem jih nese veselo svojej materi domóv. Mati so takój poznali, da so to dobre in vžitne gobe, zato so jih sebi in Ivanku v oküsno jed pripravili.
Tako je Ivanko še v poznejših letih se spominjal svojih sladkih sanj, in bil je vedno dober sin svojej ubožnej materi, zató se mu je tudi vedno dobro godilo. A gobe lisičice štejemo še dandanes med òne dobre vžitne gobe, ki so mnogim ljudém v hrano.	jo». r>dic.
Mladeničev trojna domovina.
Vsak pošten človek ima trojno domovino, katero toliko ljubi, da življenje za njo dà, ako je potreba.
Prva tvoja domovina, dragi prijatelj, je ljuba materina dežela — preveseli kraj, kjer je tvoja zibelka stala, kjer si dete prve cvetice trgal, in mladenič metulje prvič lovil. Tudi ptičica svoje gnezdo poznà, — kako bi človek pozabil rojstnega kraja ! Slehrni hómec nas opominja veselih mladih dni, — vsak studenec nam pripoveduje od srečnih časov pretekle mladosti, — zeleni travniki in pisane ledine nam kažejo, kako veselo je bilo svoje dni naše življenje. Kdo bi svojej ljubej domovini za vse to ne bil hvaležen?
Pomagaj svojemu kraju, v katerem si domà, kolikor in kadarkoli moreš, da bode vedno lepše prebivališče prave sreče in zadovoljnosti. Ne sramuj se svojega ljudstva, ki je tvojega naroda in ne zabi svojega jezika, katerega so te tvoja ljuba mati naučili. Beseda materina je živo znamenje materine ljubezni ; kdor to znamenje zatajuje, matere vreden ni ! Brani svojo materino deželo grdih sovražnikov, ki z orožjem pridejo hiše in mesta palit, — varuj pa tudi svoje ljudi skrivnih zapeljivcev, ki prebivalce podpihujejo, na tihem ljudstvo puntajo zoper njih poglavarje, ter strašnega razbója ogenj v strehe nosijo. Taki podpihovalci, stare pravde sleparski oznanovalci, so najnevarnejši sovražniki vsake dežele; svobodo oznanujejo, a na tihem za ubogo ljudstvo strašno železo kujejo, da se Bogu usmili. V ognji hiša pogori, v praski (puntu) pa dežela.
Druga tvoja domovina je domača cerkev, v katerej si bil krščen, V tvojej domačej cerkvi krstni kamen stoji, pri katerem si prvo in največjo
srečo prejel, da si postal otrok božji. Krstni kamen naj te opominja, kaj so tvoji kumi (botri) zate oljubili, da zvestó Bogu služiš, sveto čednost ljubiš in greh sovražiš. Ondu vidiš lečo (prižnico), kjer si poslušal verne nauke večnega življenja. Ondu je spovednica, tvoja opominjevalka, da si se poboljšati obetal. Ondu je oltar, sveta miza božja, kjer si tolikokrat bil pri svetej maši, užival sveto rešnje telo in očitno spoznaval, kako te Jezus ljubi. Cerkev je hiša božja in vrata nebeška. Tvoji sorodniki tam počivajo, zemlja starše pokriva : znabiti da boš tudi ti v njej počival. — Ljubi domačo cerkev, svojo dušno domovino! A tudi svete krščanske cerkve ne pozabi, katere zidana cerkev je le vidno znaminje. Ona je zbirališče pravih vérnih kristjanov ; nje srečni sin si ti, ona je tvoja ljuba mati, ki zate skrbi. Varuj se krivih prerokov , ki cerkev zaničujejo ; ne veruj prevarljivim učiteljem, ki nove nauke oznanujejo in svete cerkve ne poznajo.
Tvoja tretja domovina so sveta nebesa, hiša očetova, kjer smo vsi domà. Tam je Bog, tvoj ljubi oče, ki te k sebi hoče; ondu Jezus tvoj Gospod tebi prostor dela; ondu je sveti Duh, ki te je posvétil. Venec večnega življenja uže pripravljen ima, katerega želi tebi dati. Ondu je Marija tvoja mativ ki zate prosi, — ondu so angeli božji, tvoji zvesti prijatelji; ondu so izvoljeni tvoji ljubi bratje. Roké ti podajajo in te k sebi vabijo : „ljubi bratec pridi ! pridi k nam v sveto nebó, pridi k nam domóv !" In za nebesa skrbeti, za nebesa vse trpeti, za nebesa živeti, za nebesa tudi umreti — tvoja prva in poslednja skrb naj bo !	Ani. Slomiek.
Iz ruske zgodovine. Od 1076. do 1081. léta.
(Po Nestoru.)
V	1076. léto je šel Vladimer, sin Vsóvladov, in Oleg, sin Svetosla-velj, Léhom v p0moč na Čehe. Tega léta se je tudi prestavd Svetoslav, sin Jaroslavelj, méseca decembra v 27. dan, od rezanja želve (uljésa), in je položen v Črnigovu pri Svetem Spasu. In sède po njem Vsévlad na stoli méseca januvarja v 1. dan. V to léto se je Vladimeru poródil sin Mèstlslav, vnuk Vsévladov.
V	1077. léto je Izjeslav prišel z Léhi, a Vsévlad je šel prótiv njemu. In sède Boris v Črnigovu méseca maja 4. dan, ter bilo je njega knčženja osem diiij, in zbežal je v Tmutorokanj k Romanu. A Vsévlad je šel prótivo bratu Izjéslavu na Volinj, ter stvorila sta mir. Potem je prišel Izjéslav in sédel v Kijevu méseca julija 15. dan, a Oleg, sin Svetoslävelj, bil pri Vsé-vladu v Črnigovu.
V	1078. léto je bežal Oleg, sin Svetoslävelj, v Tmutorokanj od Vsévlada meseca aprila v 10. dan, ter v to léto je ubijen bil Gléb, sin Svetoslävelj, v Zavldčji. A Gléb je bil milostiv ubogim in tujeljubiv, teščdnje iméje k cerkvam, topel na véro in krotek, vzora krasnega. Njega telo je položeno v Črnigovu za Spasom méseca julija 2i). dan. Sedei je Svetopolk v njega mèsto v Novem Gradu, in Jaropolk je sedel v Višegradu a Vladimer v Smolensku, kadar privédeta Oleg in Boris pogane na rusko zemljo, idóca na Vsévlada s
Plavci. A Vsévlad je sèi prótivo njima na Sožici, in pobédili (vzmogli) so Plavci ruske ljudi ter množi so ubijeni bili tu: ubijen je bil Ivan Žiroslavič in Tuk, Čudin brat, Porej ter drugi množi, méseca avgusta v 25. dan. Oleg in Boris prideta v Ornigov, mnéca, da sta odoléla (vzmogla), a zemlji ruskej sta mnogo zlo stvórila, prolivši krv krščansko, katere izišče Bog od rok njiju, ter odgovor bode njima dati za pogubljene duše krščanske. A Vsévlad pride k bratu svojemu Izjéslavu v Kijev. Celovivša se sédeta. Vsévlad pové vse bivše, a reče mu Izjéslav : „brate, ne toži ! Vidiš li, koliko se je meni priključilo? Prvo, nijso li me bili izgnali ter iménje moje razgräbili? In potlej, katero krivdo sem drugič stvóril, a nijsem li izgnàn bil od vaju, bratov svojih? Nijsem li blódil po tujih zemljah, iméuja okraden, ne stvorivši zlega ničesar ? A zdaj, brate, ne toživa ! Ako bode nama delež v ruskej zemlji, to obéma; ako pregnana bode va, to obi; jaz glavo svojo zložim zà-te !" To rekši utčši Vsévlada, in veh' zbirati vojnike od malega do veh'cega. Otide Izjéslav z Jaropolkom, sinom svojim, ter pridó k Ornigovu, in Črnigovci se za-tvoré (zapró) v gradu. Olga in Borisa nij bilo v Črnigovu. A ker se Črnigovci nijso otvorili (odprli), pristopijo h gràdu: Vladimer pristopi k vratom vztočnim in vzame vrata, in zajeli so grad okólni ter ga požgali, a ljudjé so vbežali v denišnji grad. A kadar Izjéslav in Vsévlad slišita, da ideta Oleg in Boris prótivo, vstaneta zgodaj ter gresta od grada prótiv Olgu. A Oleg reče k Borisu: „ne hodiva prótivo štirim knezom, nego pošljiva s prošnjo k strijcema svojima!" Reče njemu Boris: „ti zri, kar je gotovega; jaz sem jim protiVen vsem !" Takó se je hvalil zelò, ne ved0č, da se Bog oholim protivi a ponižnim daje blagodit "(milost), da se ne bi hvalil silni sè svojo silo. In šla sta prótivo, ter kadar so bih na méstu pri selu ua Nežitinej njivi in se sestopili oboji, bila je sčča zla. Prvo so ubili Borisa, sina Več0slavlja, po-hvalivšega se zelò. Izjéslav je stal v pešcih, a nahódoma prijaha jeden ter ga udari s kopjem za pleče; takó je ubijen bil Izjéslav, sin Jaroslivelj. Séca se je prodolževila in Oleg pobégnil v malej družini ter jedva utékel v Tmu-torokanj. Ubijen je bil knez Izjéslav méseca oktobra v 3. dan. Vzemò njega telò in privezò ga v lädiji ter postavijo prótivo Gradcu. Izide k njemu ves grad Kijev, in odvezó ga, vloživši telò njega na sani, ter popi in črnorizci ga s pésnimi prinesó v grad, a nij lehkò bilo slišati pétja v plači in velicem vpitji; kajti plakal se je pö-njem ves grad Kijev. Jaropolk je šel za njim, placé se z družino svojo : „oča, oča moj ! Nikoli nijsi živel brez bridkósti na tem svetu, mnoge napasti priinši od ljudij in od bratov svojih !" Rés je ti poginU, ne od brata, nego za brata svojega je polćžil glavo svojo. Prinesli so njega telò ter pol6žili v cérkvi svete Bogorodice, vloživši ga v rakev od mràmora. Izjéslav je bil mož krasnega vzora in velicega telesa, nezlobi-vega nrava, sovražeč krivdo, ljubeč pravdo ; kajti nij bilo v njem lesti, nego prost mož je bil z nmom, ne vračdje zla za zlo. Koliko so mu stvorili Ki-jàne ! Njega samega so izgnali ter dom mu razgrabili, a nij povrnil prótivo temu zla. Ako li vam kdo dé : „séòec je bil in sékal", to nij on stvóril tega, nego sin mu. Tudi sta ga bila njega brata pregnala, da je hodil po tujej zemlji blodeč, a kadar je sedèl zopet na stolu svojem ter Vsévlad prišel po-béjen (premagan) k njemu, nij rekel temu: „koliko sem od vaju prijél!" ter nij vračal zla za zlo, nego utésil ga je, rekćč : „kakor si ti, brate moj ! po- ,
kazal k meni ljubezen ter me privede! na stol moj, narekši me starejšino sebi, evo, takó niti jaz ne pómnim zlobe prve. Ti si meni brat a jaz tebi, in položim glavo svojo zà-te." Takó je tudi stvóril; kajti nij mu rekel: „koliko zla sta mi stvórila, in evo, zdaj se je priključilo tebi!" Nij rekel: „stràni od mene !" nego nàse je prijel bratovo skrb in pokazal ljubezen veliko, zvr§4je apostola, govoréèega: „uteSäjte žalostne!" Po resnici, ako je kaj stvóril v tem svétn kakšno zgrešenje, odpusti se mu, ker je položil glavo svojo za brata svojega, ne žeteč boljše vlasti in iménja hoteč boljšega. — Vsévlad sede v Kijevu na stoli otca svojega in brata svojega, prijémsi oblast rusko vso, in posadi sina svojega Vladimera v Crnigovu, a Jaropólka v Vladimerji, pridavli mu Turov.	(Dalje prib.)
lESazne stvari.
Slovstvene novice.
* Spisi Krištof Šmida. S podobami. I. zvezek. V Novomestu 1880. Tiskal in založil J. Krajec. 8". 79 str. — To je naslov novej knjigi, ki je prišla ravnokar iz tiskarne gosp. Krajca na svitlo in je namenjena, da pomnoži našo domače slovstvo gledé spisov za slovensko mladino. Mi to novo podvzetje gosp. Krajca z največjim veseljem pozdravljamo, ker vemo, kako potrebne so knjige v poduk in zabavo našcj slovenskoj mladini, ki ima le še malo primernih knjig na izbiro. Gosp. Krajec namerava vse Kr. Šmidove pripovedke v slo-venskej prestavi na svitlo spraviti in tako pride uže v kratkem tudi II. zvezek na dan. Podpirajmo to novo podvzetje z obilnim na-ročevanjcm in širimo take poučne knjige mej slovensko mladino, ako želimo, da nam boljša prihodnost zašije. Prvi zvezek omenjene knjige obsega životopis K. Šmida s podobo; potem povest „Ljudevit Hrastar spoznava Bogà" s 14 podobicami, in povest „Go-lobček," poslovenil P. H. Sattner, Prav lična knjižica stoji samo 30 kr., posebno lepó v platno vezana 70 kr. in je za šolska darila posebno pripravna. Mi želimo, da bi se knjižica v najskrajnem času popolnem razprodala, ter bi tako poprej imeli vse K. Šmidove spise v slovenskej prestavi. — Knjiga se dobiva pri založniku J. Krajcu v Novomestu in po vseh večjih knjigotržnicah.
* Avgusta m eseca 18. dan. Na slavo rojstvenemu dnévu Nj. Veličanstva cesarja Franca Jožefa I. — Takó se imenuje lična knjižica, ki je prišla na Dunaji v svečanost cesarjeve petdesetletnice na svitlo in opisuje najvažnejše dogodke iz cesarjevega življenja. Knjižica ima 7 prav ličnih podob, ki so: 1) Cesarska obitelj ; 2) Cesar Franc Jožef I. ; 3) nadvojvoda Franc Karol; 4) nadvojvodinja Sofija; 5) grof Radecki; 6) nadvojvoda Al-brccht; 7) princezinja Štefanija. — Knjižico je spisal Ivan Tomšič, urednik „Vrtčev" in je posebno pripravna, da se ob vsacej priložnosti deli med našo dobro slovensko mladino. Cena jej je zelò nizka: 1 iztisek veljà 12 kr. ; 10 iztiskov skupaj pa le 1 gld. — Naročila naj se pošiljajo pod adreso: Karl Rauch, Buchdruckerei in Wien. VI. Horubostclgasse 4. — Dobi se pa tudi knjižica v Ljubljani pri bukvarji Gion-tini-ju in Gerber-ju. Dne 4. oktobra bo zopet primeren dan, da se ta knjižica širi med slovensko mladino.
Odgonetka uganke v 8. „ Vrtievem listu je: Jezik.
Prav stajo rešila: Gosp. Matija Rant, učitelj v Premu, in gosp. Vekoslav Škoda na Zap lazu.
Limnlca. Bralno društvo v Vipoliab: Poslali nam ste zadnjič 60 kr. v naročnino na „Vrtec", In ob novem ietn 1 gld.; primanjkuje tedaj 9e 1 gld., ako {.elite. „Vrtec" prejemati do konca^tekočega let«.
„Peter rokodelčič" bo kmalu dogotovljen in nadejamo se, da ga bodo óni, ki so se nanj naročili, imeli še ta mesec v rokah.
Uredništvo „Vrtčevo".
Izdatelj, založnik in urednik Ivan Tonšlč. — Natisnila Klein in Kovač (Eger) v Ljubljani.