1950 SLOVENSKI ČEBELAR GLASILO ČEBELARSKE ZADRUGE ZA SLOVENIJO ’•—4. številka V Ljubljani 1. novembra 1950 LIL letnik Vsebina: 15. \ rbinc: Začetniške štorije .... >9 Obveščevalne postaje..................60 .Mali kruhek: še o sršenih. Tudi rjavi hrošč je koristen. še enkrat: Lastovke na zatožni klopi. Ose in sršeni. Koliko medu porabijo troti. Kako je pri nas s čebelarstvom. Čebelarstvo v Kanadi .................................62 Na ovitku: Nabilo na redni letni sestanek vzre-jcvalcev. Poročilo o sestanku vzrc-jevalcev v letu 19+9. Delovanje izvršnega odbora Čebelarske zadruge List izhaja v dvojnih številkah. Izdaja ga Čebelarska zadruga za Slovenijo, tiska Triglavska tiskarna v Ljubljani. Glavni in odgovorni urednik: Rojec Vlado. Souredniki: Bezlaj France, Debevec Leopold in Kaič Slavko. Letna naročnina za zadružnike (>(» dinarjev, za nezadružnike SO dinarjev, posamezna dvojna številka 15 dinarjev. V inozemstvu stane list 120 dinarjev. REDNI LETNI SESTANEK VZREJEVALCEV bo v nedeljo 7. januarja I9>t ob 9.50 v Ljubljani z naslednjim dnevnim redom: 1. Poročilo glavnega odseku 2. Poročila vodij plemeniInili postaj 5. Diskusija o poročilih 4-. Predlogi in sklepi 5. Slučajnosti ScS'tanka so se dolžni udeležiti vsi vodje plemen i I n i li postaj in načelniki podružničnih odsekov za vzrejo matic. Po možnosti naj se ga udeleže tudi \zrcjcvalci in ostali čebelarji, ki se nameravajo v prihodnji sezoni posvetiti vzreji matic. Vodje plemenilnih postaj prosimo, da nam najkasneje do konca decembra pošljejo letna poročila in. stastistiko. Statistika, ki ne bi bila napravljena po predpisanem vzorcu, naj obsega vsaj te-le točke: I. Točna označba plemen i I ne postaje. 2. Podružnica odnosno družina, ki postajo oskrbuje. 5. Ime. priimek, bivališče vodje in morebitnega oskrbnika postaje. 4. Kapaciteta, (število plemenilnikov.) i. število letošnjih vzrejevaleev. 6. število vzrejenih matic. 7. število sprašenih matic. S. Uspeh sprašitve v procentih. 9. število matic, poslanih v inozemstvo. 10. število doma uporabljenih matic. 11. Množina prejetega in porabljenega sladkorja. 12. Morebitni ostanek sladkorja, ki ga je treba upoštevati pri planiranju za prihodnje leto. Leopold Debevec: Francois Huber (Ob dvestoletnici rojstva)...................55 F. H.: Čebele in cvetlice (Po člankih prof. dr. Josipa Schillerja, objavljenih v dunajskem Bicncnvatru) . . 56 Janko Leskovšek: Po rojenju .... 45 Virmašan: Kdo je imel bolj prav? . . 46 Lojze Podnanoški: Kdo je pravi čebelar? .................................48 S. A.: N jutranjem svilu (Pesem) . . 50 Slavko Raič: Več voska...................">1 Inocenc Reva j: Kako nastane roj . 54 Josip Pirnat: Zločini medveda sladko-snedeža.................................5S Leopold Debevec: Francis Huber (Ob dvestoletnici rojstva) Od najstarejših časov pa vse do 18. stoletja je človek kaj malo vedel ° njihovem življenju. Celo med izobraženci so bili o teli živalcah razširjeni zmotni nazori, neverjetne bajke in prazne marnje, dočim so čebelarji veljali za nekakšne čarovnike, kar pa navsezadnje niti ni bilo povsem neosnovano. Temu primerno je bilo tudi takratno čebelarstvo. Znanje o čebelah, ki ga je v svoji Razpravi o živalih popisal že največji grški mislec in vsevedež Aristotel (384—322 pred našim štetjem), se v razdobju 2000 let nele ni v ničemer izpopolnilo ali pomnožilo, temveč je nasprotno celo nazadovalo. Aristotelove podatke o čebelah in čebelarstvu so poznejši rimski pisci (Varro, Columella, Plini j starejši, Palladij, Aelian, pesnik Vergil) in za njimi tudi ostali redki srednjeveški latinski pisatelji preprosto prepisovali, slepo ponavljali in pačili; kar so iz svojega dodajali, je bilo po večini zmotno, ali pa je spadalo v mistični svet čudovitih bajk in pobožnih legend. Saj so povsem resne čebelarske knjige še v 16. in 17. stol. ponavljale stvari, ki so se upirale že Aristotelu, kakor na primer naziranje, da čebele nastanejo iz mrhovine poginulega goveda in podobno. Swammer-damm pripoveduje, da se v njegovem času (prva polovica 18.stoletja) še mnoge velike in učene glavne niso preveč s podtikale nad takimi marnjami ali jim celo verjele. In v knjigi »Chronicles of England, Ireland and Scotland«, ki jo je leta 1807 izdal Anglež Hollingshed, še vedno lahko beremo: »Sršeni, ose, čebele in podobne živali, kakršnih pri nas ne manjka, nastanejo, kakor se splošno misli, prvi iz mrhovine mrtvih konj, druge iz poškodovanih hrušk in jabolk, zadnje pa iz krav in volov. Zelo verjetno je, da je to res, posebno glede prvih in zadnjih, a najbrž tudi drugih, ker na ose navadno naletimo le v tistem letnem času, ko dozoreva sadje.« Šele v 18.6toletju se je po uspešnem nastopu in delu holandskega anatoma in naravoslovca Swammerdamma (1637—1680), francoskega fizika Reaumura (1683—1757), našega praktika Janše (1734—1773) ter še nekaterih, pričela redčiti gosta megla, ki je dotlej ležala nad tajnostmi čebelje narave. Pri tem pionirskem delu omenjenih mož ima nedvomno največ zaslug slepi švicarski naravoslovec Frantjois Huber, ki je s svojim življenjskim, izključno čebeli posvečenim delom v izredni meri pospešil napredek in razvoj čebelarske vede. F r a n 90 i s Huber. švicarski Francoz (rojen 2. julija 1750 v Ženevi, umrl 22. decembra 1831 v Lausanni) je kot mlad dijak fizike zbolel na očeh in po daljšem bolehanju v svojem petnajstem letu dokončno izgubil vid. Že od zgodnje mladosti se je z velikim veseljem ukvarjal s študijem naravoslovja; med drugim so ga zanimala zlasti Reaumurova opazovanja in izsledki iz čebeljega življenja, ki jih je tudi sam preizkušal in kontroliral. In prav pri tem «opravilu so ga male živalce tako priklenile nase, da je •odslej kljub slepim očem posvetil vse svoje moči, sposobnosti in znanje izključno le opazovanju in podrobnemu preučevanju čudovitega življenja teh malih žuželk in njihovega skrivnostnega snovanja v mračni notranjščini panja. To delo je opravljal z izredno natančnostjo in žilavo vztrajnostjo ter se pri tem dokopal do takih rezultatov kot še nihče dotlej. Naravnost čuditi se moramo, kako je slep mogel odkriti in neizpodbitno dokazati celo vrsto izredno važnih, do tedaj docela neznanih ugotovitev. Slepi Huber je gledal in opazoval skozi oči svojih požrtvovalnih sodelavcev, ki so mu pomagali odpirati vrata v čudoviti svet malih lahkokrilk. J3ila je to zlasti njegova življenjska tovarišica Marija Lullin, 6 katero se je spoznal že pred oslepitvijo in jo pozneje poročil kljub nj^sprotovanju njene družine. Poleg žene, sina Petra in nečakinje je bil Huberu ves čas v največjo oporo bistri pomočnik Frangois Burnens, ki je po njegovih navodilih vestno, smotrno in razumno opazoval vse pojave v življenju in nehanju čebel ter svoja opazovanja sproti pojasnjeval mojstru. »V letopisih človeškega trpljenja in premagovanja ni nič ganljivejšega in poučnejšega kakor zgodovina potrpežljivega sodelovanja teh dveh mož: prvi, ki je zaznaval le netvarno svetlikanje, je s svojim duhom vodil roke in poglede drugega, ki se je veselil luči oči. In četudi Huber z lastnimi očmi ni nikoli videl medenega satu, je vendar skozi pajčolan svojih mrtvih oči izvabil duhu, ki je tisto medeno steno ustvaril, najgloblje tajnosti, kakor da bi nas hotel s tem potrditi v načelu, da se ne smemo niti v najtežjih okoliščinah odpovedati težnji: resnice se nadejati in jo iskati,« pravi o tej idealni delovni dvojici belgijski pesnik, pisatelj in filozof M. Maeterlinck v svoji znameniti knjigi La vie des abeilles (Življenje čebel — po slovenski priredbi Jos. Westra 1929). Po raznih poizkusih si je Huber za svoje namene priredil poseben pan j na en sam sat z žrelom na ožji strani in ga opremil s steklenimi stenami, kar mu je zelo olajšalo vpogled v panj in omogočilo natančno in neovirano opazovanje. Kmalu je več posameznih satov-okvirov združil v nekak »li6tov- iii« panj. Posamezne okvire je namreč medsebojno povezal s šarnirji ter s tem dosegel, da je panj lahko odprl med poljubnima satoma, pregledal dotično ulico, odvzel sat ali ga izmenjal. To je bil obenem prvi natančneje znani panj s premičnim satjem. Huber bi zato moral po vsej pravici veljati kot izumitelj premičnega sata, česar mu pa še danes popolnoma ne priznavajo. Rusi imajo namreč za začetnika modernih panjev Ukrajinca P r o -kopoviča, Amerikanci in Zahodna Evropa pastorja Langstrotha, Srednja Evropa pa ponemčenega Poljaka D zier zon a. To prvenstvo pripisujejo čebelarski anali še nekaterim drugim čebelarjem, vendar je poleg starogrških letvic v koših Huberov izum nele najstarejši ampak tudi najpopolnejši, pa pripada prvenstvo nedvomno njemu, ostalim gre kvečjemu zasluga, da so Huberov izum po svoje spopolnili, razširili in uvedli v splošno prakso. Huber se je ukvarjal zlasti s preučevanjem čebeljih čutil in dihalnih organov. Osvetlil in pojasnil je nadalje vlogo in pomen trotov, dokazal, da se matica najde s trotom zunaj panja, da se spraši v zraku, da se vrne v panj z znamenjem sprašitve v zadku ter po nekaj dneh prične z zaleganjem jajčec. Opazil in opisal je rivaliteto matic, pokazal na vpliv velikosti ceilice pri preobrazbi žuželke ter potrdil naziranje lužiškosrbskega pastorja Šeraka (Schirach), da si brezmatične čebele lahko spodredijo novo matico, alko mladim ,do 3 dni starim žrkam spremenijo oskrbo in hrano, da se torej . matice razvijejo iz prav takih jajčec kot čebele. Dokazal je nadalje, da tudi čebele lahko ležejo jajčeca, iz katerih pa nastanejo le troti. Huber je pravilno ocenil spolne razmere v čebelji družini in se dokopal do istega spoznanja kot 18 let pred njini maš gorenjski čebelar Janša, dasi njego-veiga imenitnega dela Popolni nauk o čebelarstvu takrat verjetno še ni poznal (O. Muck). Hubcrove kakor tudi Janševe ugotovitve niso našle priznanja med sodobniki, pač pa so naletele na močen odpor med nemškimi čebelarskimi veljaki, ki so pa tedaj v čebelarstvu malo pomenili. Zlasti čebelarski rogo-vilež tedanje dobe Magister Spitzner se je srdito in na nelep način zaganjali v oba ter skušal s smešenjem in zmerjanjem doseči, česar ni mogel ovreči z dokazi. Deloma mu je to uspelo, kajti njuni nauki so prišli do veljave in priznanja šele celo stoletje pozneje. Seveda tudi Huberovo delo ni bilo povsem brez mapak in zmot, vendar njegove bistvene trditve še danes v polni meri veljajo. Svoja opazovanja in dognanja je Huber do vseh podrobnosti opisal v knjigi »Nouvelles observations sur les abeilles« (Nova opazovanja o čebelah), ki je izšla leta 1789 v Ženevi. Ta edinstvena knjiga je napisana v obliki pisem švicarskemu naravoslovcu Charlesu Bonnetu. Petindvajset let pozneje je Huberov sin Peter izdal še drugi zvezek očetovega dela, ki obravnava predvsem nastanek, obliko in stavbo satja oziroma voska. Knjiga je med Francozi doživela več izdaj, prav tako so jo mnogo prevajali v druge’ jezike, Nemci dvakrat (J. Riem 1798, G. Kleine 1856), Angleži (1841), Amerikanci (C. P. Dadant 1897), Danci in Rusi. Huberova neobjavljena pisma (H uit lettres in edit es) je leta 1891 izdal njegov rojak Edouard Bertrand, pisec svoječasno zelo razširjenega učbenika Conduite de rucher in konstruktor izboljšanega Dadantovoga panja. Rezultati Huberovega življenjskega dela so mnogo pripomogli k nadaljnjemu razvoju čebeloslovja. Na njegovih dognanjih slonijo v glavnem vse pridobitve, ki so jih v zadnjem stoletju zasnovali, izumili in spopolnili čeleraski strokovnjaki. Po njegovih odkritjih je čebela pravzaprav šele prišla v oblast človeka. Človek je prodiral čedalje globlje v tajnosti njenega žitja in bitja, kar je dalo nov impulz tudi praktičnemu čebelarstvu. Čebele in cvetlice (Po člankih prof. dr. Josipa Schillerja, objavljenih v dunaj. Bienenvatru, priredil F. R.) Čebelar z večjim številom panjev lahko vsako leto opazuje, da se približno enako močne in na videz enako pridne družine redkokdaj ujemajo v donosu medu. Vsakdo od nas tudi ve. da srednjemočne družine navadno znatno prekašajo mnogo močnejše družine. Naravnost splošna izkušnja pa je, da so izrazito »medene družine« skoraj vedno le srednjemočne. Njim nasproti stoje »živalne družine«, ki dajo pri enormni moči le malenkostne donose. Iz tega sledi, da moreta število in pridnost čebel le delno vplivati na donos medu. Preudarni čebelarji so zato prepričani, da je donos medu odvisen tudi od drugih čintteljev. Misliti moramo pri tem na izvrstne čute čebel, predvsem pa njih duševne zmožnosti (na primer na njih mnogostranski spomin). Živčni sistem naše čebele je kakor pri vseh zadružno živečih žuželkah dosegel visoko stopnjo razvoja. Tudi njen nagon ne stoji na oni primitivni stopnji kot pri večini posamezno živečih žuželk, temveč meji že na razumno dejavnost. Po preiskavah prof. Frischa ne moremo nič dvomiti, da so čebele zmožne izvajati določene duševne zveze. Če jih pitamo v modrih posodicah, obiskujejo posodice samo te barve, kjerkoli jih postavimo, kar dokazuje, da so spravile v zvezo modro barvo z živežem, da so to zvezo torej za-popadle. Če pa so naše čebele obdarovane od stvariteljske sile narave s posebnimi zmožnostmi, je njih življenjsko udejstvovanje očitno povezano z važnimi in težkimi nalogami. Domnevati moramo, da jim pripada poseben pomen v carstvu organizmov. To nam bo takoj jasno, ako pomislimo, da je odvisen obstoj nekako polovice vseh pri nas rastočih cvetlic popolnoma ali vsaj pretežno od obiska čebel. Z njihovim obiskom je namreč zvezana oprašitev, brez katere rastline ne morejo izoblikovati semena. Da so čebele v vsej svoji prehrani odvisne od cvetlic, je bilo gotovo znano že najstarejšim kulturnim narodom. Spoznanje pa, da je tudi obstoj mnogoštevilnih rastlin odvisen od žuželk, posebno od čebel, je ugladil šele leta 1793 Sprengel s svojim odkritjem, da je pri rastlinah kakor pri živalih potrebno najprej oplojenje in da šele potem sledi tvorba semena in plodu. Toda šele leta 1873 se je posrečil nemškemu raziskovalcu Miillerju neoporečen dokaz, da je za oploditev mnogih cvetnih vrst brezpogojno potreben obisk žuželk. Istočasno je ugotovil, da obstoji med zgradbo cvetov in med zgradbo teles onih žuželk, ki te cvete obiskujejo, medsebojna prilagoditev. Travniška kozja brada (Tragopogon pratense) se odpre med 3. in 9., a zapre med 9. in 10. uro S tem je bila dognana odvisnost med cvetlicami in čebelami. Od narave so sklenjene v tesno sožitje — simbiozo in če bi jih razdražili, bi limelo to za posledico pogin mnogih živali in rastlin. Za boljše razumevanje kasnejših izvajanj bi najprej omenil, da služijo cvetni listi s svojimi živimi barvami za privabitev čebel kakor tudi za razpoznavanje posameznih cvetnih vrst Zanimivo je nadalje dejstvo, da imajo v vsaki cvetni vrsti medovniki, prašniki (moški spolni organi) in pestiči (ženski spolni organi) tako medsebojno lego, da čebele, ki obiščejo cvet, čim laže preneso cvetni prah s prašnikov na brazdo in ga s tem opraše. Po obliki in zgradbi razlikujemo čebelje, čmrljevske in ptičje cvete; s tem hočemo povedati, da se morejo pri nekaterih cvetlicah udejstvovati kot opraševalci samo čebele, pri drugih samo čmrlji, pri nadaljnjih samo kolibriji in podobne manjše ptice. Ravno v tem pa se kaže tesen in važen odnos med cvetlicami in njih obiskovalci. Skoraj polovica (45 odstotkov) vseh naših cvetnih rastlin je navezana na obisk čebel — dokaz, kako važno nalogo in znaten položaj je podelila narava čebeli. Manj znan je tale pojav: Na vseh delili zemlje je mnogo cvetlic, ki so čudovito bujnopisane, cvetlic, ki proizvajajo mnogo nektarja in peloda, vendar jih čebele ne upoštevajo. Pomislimo samo na cesarski tulipan z njegovimi šestimi velikimi kapljami medečine na dnu cvetnega ležišča, ali na krasne cvete splošno znane listne kakteje z mnogo peloda in s tako množino sladkega nektarja, da čestokrat kaplja iz cveta. Kljub temu opazimo na njih le redkokdaj čebele. — Imenovani cvetki imata pač druge obiskovalce in opraševalce. Njiju nektar izkoriščajo pri nas po večini mravlje, to, kar pa čebele od obiska zadržuje, je še zagonetno y in čaka raziskave. Iz takih in podobnih primerov 'lahko sklepamo, kako čudovit red vlada v kraljestvu cvetlic in njih povezavi s posameznimi vrstami živali. O obsegu in težkočah nabiralne dejavnosti vsake čebelje družine ima večina čebelarjev komaj nekaj, ostali ljudje pa žali nikake predstave. Ta zunanja služba čebel zahteva dneven obisk vseh cvetočih rastlin v območju družine. Treba je obiskati vse rastline, ki so navezane na opražite v po naši žuželki, pa naj bodo velike ali majhne, naj stoje v množici tesno druga poleg druge, ali naj bodo redko posejane po lokah. Čebele jih morajo najti, a naj jih opazijo po vonju ali po daleč se lesketajočih barvah, naj bodo rez tega okrasa in brez vonja, naj životarijo skrito med travo in grmovjem, naj čakajo v neposredni bližini čebelnjaka ali pa več kilometrov daleč na njih obisk. Še mnogo bolj težavno je nabiranje samo. Kako lahko bi bilo delo, če bi se cvetne glavice zgodaj zjutraj vse naenkrat odprle, začele Regrat (Taraxacum officinale) se odpre med 5. in 6. ter zapre med 8. in 10. uro taikoj izločevati nektar ter «e zaprle ravno tako ob določeni uri preko popoldneva. Kakor v kaki tovarni bi mogle čebele istočasno dokončati svoje delo. Kako pa je v resnici? Večina cvetnih vrst je odiprta le ob določenih urah in izloča le ob tem času medečino. Prav malo rastlin daje svoje darove obiskovalkam preko večjega dela dneva. Slavni švedski botanik Linne je seznanil strmeči svet pred več kot 150 leti s temi rastlinskimi posebnostmi. V botaničnem vrtu v Upsali na Švedskem je zasadil posebno gredo s takimi rastlinami, ki so pokazale odpiranje in zapiranje cvetov na pozornost vzbujajoč način. To gredico je imenoval »cvetlično uro«. Dan se je začel z odpiranjem travniške kozjo brade ob tretji uri in končal o polnoči s »kraljico noči«. Potrošnik se je odprl proti peti uri in zaprl okrog desete ure, meseček se je zbudil ob sedmi uri in zaspal ob dvanajsti uri, lokvanj pa je ostal odprt od sedme do sedemnajste ure, torej skoraj ves dan. Kakor vidimo, ima vsaka naša, na čebelji obisk navezana cvetka, svojo uro sprejema. Le med temi urami dobe čebele nektar ali pelod tako rekoč kot odškodnino za oprašenje. Le med sprejemnimi urami je brazda najbolje pripravljena za oprašenje. Te sprejemne ure so razvidne za nekatere rastline iz naslednje tabele: I. Tabela Ime rastline Ure odpiranja ' zapiranja Travniška kozja brada — Tragopogon Temelišček — Crepis ...... Gomoljasti regrat — Leontodon . . Potrošnik — Cichorium................... Peščeni osut — Cirsium.................. Navadni regrat — Leontodon . . . Močvirna 'škrbinka — Sonchus . . . Poljska škrbinka — Sonchus .... Bela travna lilija...................... Klinček (ko odpira popek) — Dianthus Peščeni osat, rdeči..................... Meseček — Calendula..................... 3-5 9-10 4—5 11-12 4-5 15-16 4-5 10-11 4-5 11—12 5-6 8-10 5-6 10—U 6-7 11-12 7-8 15-16 8-9 12-13 10—11 14-15 11-13 15-16 Pokazalo se je nadalje, da nikakor ne mede cveti enako močno ves čas, ko so odprti. Raziskovalec čebel prof. Buttel-lleepen je prvi dokazal, da mede po ves dan odprti cveti ajde le dopoldne, najmočneje okoli devete ure. Sicer pa je znano vsakemu čebelarju, da traja obisk čebel na ajdi le med sedmo ih enajsto uro, potem pa skoraj popolnoma preneha. Sedaj ni nika-kega dvoma, da se isto kot pri ajdi dogaja tudi pri drugih cvetnih rastlinah. Medenje je pojav, ki se periodično ponavlja vsak dan, to je: nastopi le ob določenih urah vsakega dne, če ne usahnejo medovniki zaradi skrajno neugodnega vremena. Ruska raziskovalka Dolgova ugotavlja na podlagi triletnih raziskovanj, da doseže pri cvetnih rastlinah obisk svoj vrhunec ob istih urah. Ta čas ostane po njenih ugotovitvah pri eni in isti cvetni vrsti vedno isti in Dolgova sklepa iz tega, da je čas maksinndnega obiska tudi čas maksimalnega izločanja medečine. To pokaže druga tabela, ki vsebuje dnevne količnike obiska za posamezne ure. Te količine je Dolgova izračunala tako, da je število čebel, opaženo ob določenih urah na kvadratnem metru poßevka, delila s številom opazovalnih dni. II. Tabela Ime rastline Ura Število opazovalnih dni 7 9 11 13 15 17 19 Ajda 1.4 2.0 1.2 0.6 0.2 0.02 — 601 Bela gorčica 2.3 2.9 2.2 1.5 0.7 0.2 — 308 Regrat 0.2 2.8 1.9 0.1 — — — 26 Melisa 0.8 2.4 3.3 3.0 2.6 1.8 1.1 91 Bodoglavec (Echinops) . . 0.8 3.3 3.1 2.6 2.6 2.4 0.7 48 Vretenčasta kadulja . . . 1.5 3.0 35 3.4 3.4 2.9 1.3 112 Velenduh (Hyssopus) . . . 1.6 3.8 4.9 4.8 4.6 4.4 0.3 87 Esparzeta 1.2 2.2 2.6 3.0 2.8 2.1 0.7 56 Rdeča detelja (inkarnatka) 0.1 1.0 1.2 1.4 1.1 0.6 0.04 58 Bela medena detelja . . . 0.6 2.1 3.1 4.9 4.7 4.1 1.5 72 Ozkolistni vrbovec .... 1.4 2.0 2.2 3.6 2.2 1.9 14 99 Boreč (Borago) 1.8 2.9 3.5 4.1 3.7 2.7 0.9 97 Plavica 0.4 1.4 1.7 1.7 1.4 1.3 0.2 92 Glavinec (Centaurea) . 0.3 0.9 1.0 1.3 1.5 0.6 0.1 64 Gadovec 4.4 6.6 7.6 82 8.7 6.6 3.5 153 Domneva Dolgove, da se maksimum obiska skilada z najmočnejšim izločanjem nektarja, je bila dokazana po preiskavah Beutlerja na zavodu prof. Frischa v Monakovem. Iz teh preiskav je razvidno, da obstoje rastline, katerih nektar vsebuje preko dneva sicer vedno enako množino sladkorja, toda količina nektarja se menjava. Druge rastline dajejo preko dneva enake množine nektarja, nasprotno pa je pri njiih sladkorna vsebina različna. Pri mnogih sovpada najmočnejše izločanje nektarja z največjo vsebino sladkorja, pri marsikaterih pa so največje vrednosti porazdeljene na razne dnevne čase. Po zaključkih dr. Kleberjeve z istega zavoda niha popolnoma vzporedno tudi čebelji obisk. V času največje vsebine sladkorja ali naj-viišje produkcije nektarja je obisk najmočnejši. Pri boreču na primer ostane količina nektarja ves dan približno enaka. Največ sladkorja, in sicer 59 odstotkov je v nektarju od desete do štirinajste ure, dočim ga je prej in kasneje nekako 30 odstotkov. V času največje vsebine sladkorja je čebelji obisk dvakrat tolikšen kot sicer. Podobno je tudi pri cvetnem prahu. Raziskovalec Parker je ugotovil že leta 1926 za 32 ameriških cvetnih vrst, da dajejo pelod le dve do tri ure dnevno. Druge ga dajejo nekoliko dalj časa, tako na primer od šeste do enajste, od sedme do dvanajste ali od desete do devetnajste ure. Mak daje cvetni prali približno od pol šeste do desete ure. Le v tem času ga čebele živahno obletavajo, prej in kasneje pa domala popolnoma zanemarjajo. Zmožnost zaznavanja različne vsebine sladkorja v nektarju pripisujemo primerno razvitemu okusu. Do pred kratkim smo mislili, da okušajo čebele s skrajnimi deli rilčka in tipalkami. Amerikanec Minnih pa nas je poučil, da so pri tem udeležene podobno kakor pri muhah tudi njih noge. Frisch je raziskava! čebelji okus več kot deset let. Njegova dognainja pa niso pomembna samo za znanost, temveč prav tako za čebelarsko prakso. 34 odstotno sladkorno raztopino vse čebele gladko sprejmejo. Če v raztopini vsebina sladkorja pojema, jo nerade in le obotavljaje sprejemajo. Za raztopino, v kateri je manj kot 8,5 odstoka sladkorja, se čebele ne .zmenijo več, čeprav je za ljudi že 5 odstotna sladkorna voda kolikor toliko sladka. Čebele zavračajo tako sladkorno raztopino celo tedaj, če jo odišavimo. Frischu ni nikakor uspelo, da bi jih prevaral. Zlasti izbirčne so čebele ob dobri paši, dočim se ob slabi zadovolje tudi z manj sladkim nektarjem. S starostjo se čut okuea pri čebelah nekoliko poslabša, vendar na splošno ne pade pod prej označeno mejo 8,5 odstotka. Mlade čebele so glede vsebine sladkorja v nektarju zelo zahtevne; le v skrajni stiski, ko jim grozi že smrt od lakote, sprejmejo tudi 1 do 2 odstotno sladkorno raztopino. Čebelam torej ni vseeno, kakšen nektar izločajo cvetlice. Od zelo velikega števila po Kleberjevi preiskanih čebel je bilo samo pet takih, ki so se zadovoljile z manj kot 34 odstotki sladkorja v nektarju. Nektar znanih medovitih rastlin vsebuje navadno več sladkorja. Tako na primer: trizelj (Erysimum) 5> odstotkov, ogrščica (Brassica iui-pufi) 45 odstotkov, češnja 35 odstotkov, divji kostanj 69 odstotkov, lipa 42—45 odstotkov, vrbovec (Epilobium) 44 odstotkov, boreč 53 odstotkov, velenduh (Hvs-sopus) 66 odstotkov, mrtva kopriva 42 odstotkov, zvončica 46 odstotkov, sončnica 35 odstotkov, okrogloglavi osat 51 odstotkov in tako dalje. Frisch je nadalje opazil, da je ples, s katerim se čebele v panjih medsebojno obveščajo o medenju, tem bolj živahen, čim bolj jo medonosnica bogata na sladkorju. Razumljivo je, da je zaradi tega tudi obisk na takih rastlinah tem večji. Nasprotno pa ples popolnoma preneha, če rastline s svojim nektarjem ne nudijo dovolj sladkorja. Vidimo-torej, da jo izkoriščanje paše odvisno predvsem, če ne izid j učno. Poljski klinček (Dianthus prolifer) od vrednosti paše. Za nas čebe- se odpre med 8. in 9. ter zapre med 12. in 13. uro larje je važno tudi po Frischu ugotovljeno dejstvo, da so čebele želodčke tem bolj napolnile, čim slajša je bila pri poizkusih sladkorna r:\z-top ina in čim višja je bila temperatura zraka. Povprečno je našel ob najboljših pogojih v mednih želodčkih čebel 45 /jm’ nektarja. Nabiralna dejavnost se za čebfcle komplicira še s tem, da sta množina nektarja in množina sladkorja v nektarju odvisni na eni strani od tal in vremena, na drugi strani pa od starosti cveta. Tako obiskujejo čebele češnjeve cvete ob ugodnem vremenu le prvega in drugega dne po razcvetu, potem pa nič več, čeravno začno odpadati cvetni listi šele od četrtega dne dalje in je v vsakem cvetu še mnogo nektarja na stenah cvetne čaše, ki ga čmrljem podobne trepetavke prav pridno nabirajo. Oprašenje je namreč dokončano in nektar je sedaj čebelam očitno premalo sladak. Brez dvoma obstoje vzročne zveze med najvišjo produkcijo nektarja in peloda, med najmočnejšim obiskom čebel in najboljšimi pogoji za oprašenje cveta. To je, lahko rečemo, nenapisana »tajina pogodba« med cvetkami in čebelami, ki zagotavlja čebelam cvetni prah in nektar, cvetlicam pa oploditev. Neomaj-nost te pogodbe, na kateri temelji eksistenca mnogoštevilnih rastlin, ni zavarovana s prisego, temveč z življenjskim nagonom čebel. Vse to smo doumeli šele leta 1929, ko je na zoološkem institutu prof. Frischa v Mona-kovem dr. Belingova odkrila spomin čebel. Vsak čebelar se lahko prepriča s preprostim poskusom o čudovitem spominu naših čebel. Postavimo v bližino čebelnjaka skodelico, napolnjeno z medom ali s sladkorno raztopino. Posebno ob slabi paši jo bo dokaj hitro iztaknila kaka čebela. Medtem ko čebeila srka, jo zaznamujmo na oprsju s kapljico barve. Zaznamovana čebela odleti domov in s plesom opozori družice na bero. Te se kmalu znajdejo okrog skodelice, kasneje pa se med njimi pojavi tudi prva nabiralka. Na krmišču se razvije živahen promet. Uredimo tako, da je krmišče v obratu n. pr. od desete do enajste ure. Če bi sladke tekočine predčasno zmanjkalo, skodelico znova napolnimo. Po enajsti uri zamre življenje okrog skodelice. Le tu in tam se pojavi Še kaka čebela iz gruče obiskovalk, očitno z namenom, da bi ugotovila, če se ni vir hrane zopet odprl. Naslednje jutro naj bo skodelica prazna, vendar bodimo na oprezu! Kaj bomo opazili? Proti deseti uri se bo naenkrat zbrala na krmišču polnoštevilna truma vseh tistih čebel, ki so dan poprej semkaj priletavale na sladkorno raztopino. In to se bo ponavljalo točno ob času pitanja še nekaj nadaljnjih dnu Iz tega poskusa sledi, da si čebele dobro zapomnijo i prostor, na katerem jim nudimo vsakodnevno hrano, i čas, med katerim jim je hrana dostopna. Oglejmo si najprej, kako si zapomnijo prostori Da si prostor ob doletu in odletu ogledajo, bi sklepali že iz tega, ker nobena čebela ne prileti v ravni črti na mesto, ampak vsakdkrat, preden sede k polni skledici, zakroži nad njo. Tudi potem, ko je želodček poln in 6e odloči za povratek, napravi nekaj vijug nad krmiščem. Končno bi si lahko krmišče ogledala in si vtisnila v spomin njegove značilnosti celo med sesam jem. Vprašanje je, kateri vtisi imajo zanjo večji pomen. Na to vprašanje je dal odgovor Opfinger. Ta je položil na poizkusno mizico tri lepenke enake velikosti, vendar različne barve. Lepenke so bile tako zložene, da je bila vidna samo modra. Pod to je Potrošnik (Cichorium intybus) se odpre med 4. in 5. ter zapre med 10. in 11. uro ležala rumena, a pod rumeno bela. Preko vsega je namestil šipo in jo podprl' s podstavki iz korka, da bi lahko izvlekel katerokoli lepenko, ne da bi mu bilo treba dvigniti šipo. Na šipo je nazadnje postavil še skledico in jo napolnil e sladkorno raztopino. Čebela, ki je prvikrat priletela h krmišču, je našla posodico s sladko tekočino na modri podlagi. Kakor hitro je sedla, je Opfinger izvlekel lepenko, tako da je čebela sesala na rumeni podlagi. Ko je napolnila želodček in se dvignila v zrak, je odstranil rumeno lepenko, tako da je ob odletu videla posodico na beli podlagi. Čebela, ki je bila med sesanjem označena, ee je čez: nekaj časa vrnila, da se znova otovori s sladkim bremenom. Sedaj se je vse to v istem redu ponavljalo, dokler ni bil raziskovalec prepričan, da je njegova mala učenka dobro uvežbana. V njeni odsotnosti je nato razpostavil lepenke drugo poleg druge in vsako opremil s prazno skledico. Vrnivša se čebela se je spustila k skledici na modri podlagi in stikala v njej za hrano, ki pa je ni bilo, in je zato seveda ni mogla najti. S tem je izdala, da si je za]>om-nila 'le‘barvo, ki jo je videla pri vsakokratnem pristanku na krmišču. Čebela si potemtakem zapomni prostor, na katerem najde hrano, takoj spočetka, to je že pri doletu. Človek bi najbrž ravnal drugače. Mesto, na katero bi se nameraval vrniti, bi si natančno ogledal tik pred odhodom in si šele tedaj zapomnil njegove posebnosti, ki bi mu lahko služile pri Orienta-^ ciji. Zakaj pa se potem čebela, ko zapušča krmišče, še nekaj časa spreletava nad njim? Odgovor ni lahak. Morda išče pravo smer proti domu, ali pa se razgleduje po značilnostih širše okolice. Opfinger je vsekakor skušal dokazati, da se na povratku bolj ozira na oddaljenejše orientacijske točke kot na neposredne značilnosti krmišča. Če na primer sede k skledici na mestu A, a jo med sesanjem prenesemo na mesto B, od koder tudi odleti, se v pretežnih primerih vrne v B, torej ne v kraj doleta, temveč v kraj odleta. Dr. Frisch tolmači njeno ponašanje takole: »Pri doletu pazi čebela samo na najdeno cvetlico in njene najočitnejše podrobnosti, pri odletu pa na pokrajino, v kateri cvetlica raste. Prva povezava je trdna, druga razmeroma ohlapna. In to je pravi Kajti to privede cvetličnega gosta v širokem krogu k istovrstnim cvetlicam, ga torej ne priklene na mesto odkritja, kjer bi morda, našel točilnico kaj kmalu izsušeno.« S podobnimi poskusi je Belingova prepričevalno dokazala, da imajo čebele tudi za čas izboren spomin. Dognala je, da so si zmožne zapomniti, če trajajo odmori med dvema časoma vsaj dve uri, ne samo enega dnevnega časa pitanja, temveč tudi dva ali celo tri. Z nadaljnjimi raziskovanji je preizkusil Oskar Wahl spomin naše čebele še natančneje. Hranil je označene čebele na kraju A od devete do enajste ure, na kraju B pa od pet- i najste do sedemnajste ure. Le nekaj čebel ni bilo kos tej nalogi, kajti iskale so ob časih pitanja na obeh krajih, njih večji del pa je nalogo obvladal popolnoma ter si natančno zapomnil čas in kraj. Neke individualne razlike «o se pri tem le pokazaile. To ni nič čudnega, saj tudi otroci iste družine nimajo vsi enako dobrega spomina. Wahlovi poizkusi pa so potrdili izredno moč časovnega spomina še na drug, za razmerje med čebelo in cvetlico posebno pomemben način. Njegove čebele so na primer razlikovale čase pitanja, ob katerih je bila hrana obilna ali pičla, bolj ali manj sladka. Razen tega sö obdržale te razlike v spominu še šest dni po prenehanju e pitanjem. Že Belingova je žrtvovala mnogo truda in denarja, da bi prodrla v skrivnost, po čem spoznajo čebele čas, ali bolje povedano, po kakšni uri se ravnajo. Pri tem jim ne more biti vodilo kot drugim domačim živalim občutek lakote, kajti ono se ne pojavijo na krmišču zaradi lakote, ali, kot pravi Wahl, zaradi tega, da bi se 'nasitile, temveč zato, da bi prispevale k zailogam, ki jih v panju zbirajo. Tudi je nam čebelarjem in temu primerno preuredilo svoje kranjiče. Taki dzierzonovani kranjiči dado seveda manj voska, ker čebelarji pri jesenskem podiranju ine izločijo vseh satov, ampak le najstarejše. To vidno nazadovanje v pridobivanju voska pa se ni pojavilo samo pri nas, ampak tudi v drugih deželah z naprednim čebelarstvom. V Združenih državah Amerike je bila na primer produkcija medu v letih 1859, 1869, 1879, 1889, 1899 in 1919 i7,7; 25,5; 25,3; 54,8; 34,7; 60,6; 67,5 krat-večja od produkcije voska. Relativni donos voska je torej padel od leta 1895 do 1919 za tri četrtine. V Kaliforniji je bilo leta 1950 razmerje med količino pridelanega voska in medu 1:85; to je precej točno razmerje med voskom iz pdkrovcev in medom ob točenju. Pri nas v Jugoslaviji je vprašanje voska v zadnjem času, odkar nas informbirojevski klevetniki poskušajo gospodarsko osamiti, še posebno pereče. Zato moramo napeti vse sile, da bomo potrebo voska v čebelarstvu in industriji krili sami, da ne bomo dragocenih deviz razmetavali za blago, ki bii ga z dobro voljo lahko pridelali sami. Čebelarji moramo priznati, da ob lovu za medom zelo zanemarjamo pridelovanje voska. Nekateri delajo to zavestno, ker so po nekih starih računih še vedno prepričani, da z vsakim kilogramom voska, ki ga morajo čebele izdelati, izgube mnogo kilogramov medu. Toda ti računii so danes popolnoma ovrženi. Potenje vodka je za ..čebele v določeni starostni dobi fiziološka nujnost. Ce izločenega voska ne morejo uporabiti pri graditvi satja, ga zavržejo, s čimer je oškodovan predvsem čebelar. Zato bomo produkcijo pospeševali in izrabili vsako priložnost, ko lahko čebele brez škode za pridobivanje medu izločijo lepe količine voska. Saj celo zabranju-jemo rojenje, ko mladice, ki sicer brezposelne lenarijo v panjih, brez haska uživajo hrano in se »debelijo«, zaposlimo ter jih prisilimo, da gradijo, da se tako koristno iznebijo svoje odvečne tolšče. O vsem tem smo v zadnjem času že nekaj čitali v Slov. čebelarju. Mislim, da bo vedno več čebelarjev, ki bodo po svoje pospeševali pridobivanje voska, izkušnje pa objavljali v našem glasilu ter tako navajali tudi druge k temu koristnemu delu. Ker čebelarji sedaj vedo, da ne bodo pridelali nič manj medu, če bodo iz čebeljih družin iztisnili še po kako kilo voska, jih za to ne bo težko pridobiti. Nikakor pa se ne sme dogajati, da bi čebelarji celo za svoje potrebe vosek kupovali, namesto da bi ga oddajali. Mnogo voska lahko pridobimo že s samim zbiranjem. Čudili bi se, če bi imeli priliko pogledati v različna čebelarstva, koliko voščin gre zaradi malomarnosti v nič, in to celo pri čebelarjih, pri katerih tega ne bi mogli pričakovati. Sam sem v tem pogledu doživel kaj neverjetne reči. Vešča se še vodno na široko udejstvuje V nekaterih čebelnjakih. A koliko propade voska, ker ga čebelar pridobiva s preveč primitivnimi sredstvi! Pri nas na žalost nimamo zavodov, kjer ti iz voščenih tropin izvlekli še tisti vosek, ki ga v njih pusti stiskalnica. In marsikatera ga pusti mnogo! Ni prav, da se s stiskanjem bavi vsak čebelar ne glede na to, ali ima potrebna sredstva, ali jih nima. Stiskanje bi moralo biti organizirano po večjih skupinah čebelarjev. Naša čebelarska zadruga, ki je opremljena s potrebnimi pripravami, stori mnogo, a vsega seveda sama ne zmore. Dobro organizirano pridobivanje voska bi pokazalo neverjetne rezultate. Značilno je, da prihajajo k našim čebelarjem (tudi v zadrugo!) ljudje z juga, kupujejo iztisnjene voščene tropine ter jih razmeroma dobro plačujejo. To nam dokazuje, da tudi zadruga še nima primernih naprav za temeljitejše izkoriščanje voščin. Kako pomanjkljive in slabe so potemtakem šele priprave pri marsikaterem podeželskem čebelarju. Centralno organizirano stiskanje voščin bi imelo vsekakor to prednost, da bi se izvršilo temeljiteje. Vendar je zbiranje in prevažanje voščin precej nerodna stvar. Poleg tega pridejo pri takem množičnem zbiranju v centre voščine najrazličnejše kakovosti, od dobrih čebelarjev razmeroma mlado satje, od zanikrnih pa, kako? pravimo, podplati, že popolnoma črni, večkrat še od vešč razjedeni ter ponesnažani od grižavih čebel. Pogosto mali čebelar niti ne ve, da v njegovih satnicah, ki si jih ni nabavil v zadrugi, ni bil čist vosek. Zgodi se pat tudi, da brezvestni čebelarji dodenejo vosku, ki ga pošljejo v zameno za satnice, parafin ali kaj podobnega. Satnic iz nečistega voska se čebele lotijo le v skrajni sili, večkrat jih celo popolnoma razgri-zejo. zlasti če paša ni dobra. Take satnice se poleg tega kaj rade razvlečejo. Tudi to govori za stiskanje voščin in izdelovanje satnic v večjih centiih. Saj je v njih lažje organizirati potrebno kontrolo. Pri vsem tem pa je treba strogo paziti, da satje ni okuženo s kalmi kake nalezljive bolezni. Okuženo satje je treba predelavati samo zase, pridobljeni vosek pa oddajati industriji. Nekateri čebelarji tope odslužene sate kar v sončnih topilnikih, in sicer ne glede na to, ali so stari ali mladi. V takem primeru je sončni topilnik bolj škodljiv kot koristen, saj ostane v tropinah starejših satov tudi do 50 odstotkov vosika. Take tropine morajo pTiti še v stiskalnico. Zato jih je treba shraniti. Čakajo lahko, ker se ni bati, da bi jih napadle vešče. Shranjevanje satja in nepretopljenih voščin je zadeva zase. Tu še vedno mnogo grešimo in tako gredo nove količine voska v izgubo. Večina čebelarjev zavaruje sate pred veščami z žveplanjem. Žveplo je sicr staro obrambno sredstvo proti veščam, vendar ni povsem zanesljivo, ker ne zamori jajčec. Poznamo več mnogo boljših sredstev, toda danes pri nas še niso dostopna. Tudi satnice požro v mnogih primerih preveč voska. To vem iz lastne izkušnje, ko sem jih še sam ulival. Ulite satnice so vedno debelejše kot valjane. Zato čebele pri njih dograjevanju ne izrabijo vsega voska. O tem sem se prepričal, ko sem take sate kasneje podrl; v sredini sem našel skoraj pri vseh dokaj debelo neizrabljeno rumeno plast voska. To se pravi, da ga je bilo v satnici preveč. Satnic bi moralo biti na kilogram 12 do 13. Tako je bilo včasih, ko jih je izdelovala satnišnica bivšega Čebelarskega društva. Sedaj jih pride okoli 10 na kilogram. Stari stroj jih pač ne more dati več, mislim pa, da bo novi, ki ga je zadruga pravkar dobila iz inozemstva, izdeloval zopet tanjše satnice. To bo pri tisočih kilogramih znaitno povečanje števila satnic. Prihranili bomo mnogo voska in s tem tudi dvignili njegovo produkcijo. Še bolj jo bomo seveda dvignili, če bomo dajali čebelam čim več prilike za grajenje satja. Ce vise na bradah grozdi čebel, je to mnogokrat znak, da smo jim dali premalo možnosti za izdelovanje satja. Ce jim to možnost damo, se izboljša v panju tudi zračenje in s tem marljivost. Čebele in čebelja toplota se osredotočijo na mestih, kjer koristijo, namesto da škodujejo. Y krajih z daljšo pašo lahko v kranjičih pridobimo mnogo voska. V prazne panje vsadimo roje in počakamo, da jih čebele dodelajo in napolnijo, Eotem pa jih z uporabo matične rešetke kot naklade poveznemo na kranjiče, i imajo mlade matice. Jeseni, ko v nakladah ni več zalege, sate iztočimo, iz krasnih voščin pa izločimo vosek. Nekateri čebelarji z AŽ-panji vsajajo roje, kadar svojega čebelarskega obrata nočejo več širiti, v cksportovce. Te jeseni podro, med iztočijo, satje prekuhajo v vosek ali ga, če je lepo izdelano, ohranijo, odstranijo pa zato večje število drugega starejšega in nekoliko slabše izdelanega satja. Točilo je prineslo voščine visoke vrednosti, pokrovce, ki jih pred točenjem posnemamo z medenih celic. Lahko bi se kdo domislil in svetoval, da naj točimo šele takrat, ko so pokrite v6e celice, češ da bo več voska. To bi s čebelarskega stališča ne bilo pametno. Med bi vseboval razmeroma malo vode in bi se dal le težko točiti. Mnogo lepega voska nam lahko da gradilni satnik ali gradilna letvica. Satje je treba le ob pravem času izpodrezati in po možnosti takoj pretopiti v sončnem topilniku. Deviško satje se pod vplivom sončnih žarkov docela razpusti, tako da tropin skoraj ni. Kdor ima v panju med dnom in spodnjo letvico prevelik prostor, mu ga čebele, ko družina naraste, zadelajo s podzidki. To preobilico voska v panju kaj lahko najdemo ter jo brez težave izrežemo. Tako je postal Gravenhorst praoče in Preuss oče gradilnega satnika. Danes je pogosto obnavljanje satja najvažnejše sredstvo za pridobivanje voska. Čim starejši je sat, tem debelejša je plast zapredkov v celicah, tem manj se da iztisniti voska iz njega. Debele osrednje stene v prestarih satih so grda potrata voska, tem grša, čim starejše je satje. Seve je treba potem satnice večkrat ulivati ali valjati, pa tudi vseh drugih opravil, zvezanih s pridobivanjem voska, je več. Že zaradi tega ne sme biti cena vosku prenizka. Glavno delo lahko potisnemo v zimo, ko je več časa. Med obnavljanjem satja lahko dodajamo satnice kar v sredino gnezda. Tako dobimo vosek celo v času, ko sicer gradbena vnema v panjih ni velika. Predvsem najde tu matica vedno prostor, kjer lahko po mili volji zalega. Nekateri čebelarji znajo gradilno vnemo pravih rojev ali narejenoev še drugače izkoristiti. Dodajo jim namreč polovične satnice, prerezane diagonalno. S tem prihranijo mnogo voska, dobijo pa tudi polnovredne sate, posebno od drujcev. Ce se tu pa tam pojavi trotovina, jo izrezujejo kakor v gradilnem satniku. V trdovratnih primerih zakrpajo luknje s čebeljim ■satjem ali s koščki satnic. Tako dobijo več voska, imajo pa tudi več detla. Suhim čebelam, ki jih kupimo jeseni, tudi lahko damo izdelovati satnice. Potrebnega je sicer nekaj več sladkorja za prezimovanje, a se ta strošek v normalnih časih izplača. Take družine prezimujejo v popolnem rodu in navadno jeseni prav pridno prinašajo obnožino. Seveda igra pri večjem pridobivanju voska paša veliko vlogo. V krajih ■6 pozno pašo bomo pustili družine rojiti, ali bomo celo roje sami napravili, da si tako pridobimo čim več proizvajalcev voska. Ce pa pade v rojilno O) t"- CN 200 126 I“P |8|I! CO Tj« lO 00 h CS -< —< CN I O 00 ^ CN co — 1 1 CN —« CN »-« CN CN 1 I CN Tj« CO CO 1 CN H CM CN 3 1 1 I 1 Tj* co co ** 00 io 1 1 CN CN CN CN CN CN CO lO CD CN i 25 20 ■?s ta v * OO Q »0 2 o 5.0 S f-CSO^iOCO oo ö d o$ cd oo — +4 I *-J «O 00 j lO iO j 1 CO CD* 1 00 1 j I lOCN O 1 'oioci T~t rH 11.0 j i I lO — CO O lO ' 1 1 0)000)0) 10.9 10.1 10.3 CT> rt £ 2 cu 2» O 1 1 lOlO 1 O) 1 1 CM LO I |g 1 1 S 1 1 1 I O I lOO 1 oo 1 lOlO CN INI 1 1 § 8 1 00 1 T“1 1 170 1 1 8 .—. «L ** o co ta «•§ ► 55 1 1 SS 1 S2 | 1 IS 1 1 12 11 95 160 380 120 1 ►Ü (/) Oi JA -o S 1 23 1 1 2g 1 S 1 2 1 1 45 45 65 I I O O O O I 1 1 CN CN CD CO 1 25 IS 1 1 IS 1 g« O ta » 1 ran 1 1 38 IS 18 1 1 1 1 128 1^ II I | —« O) O —< I 1 1 CN — CO CN 1 CN 29 20 • qvjn a fl“ ?D0S 1®PVI*l OHA»»§ iON 1 - OO O O O (O n o^toco D o t n a. cn ro — — CM CM — CN CN — I o> I cd I I OCOOlO O’fOlOO I CD I —* CO co o ro cs O) - —< I co lo> r— — —• -M — — CN CN *— -'^ ONOJSOiOCO CN CN CN ?N -h -< CN ?0 CN CN CO N O lO to CO 30 oo CNCNCNCNCNCNCNCN CO CN I 18 CO CO CO CS 00 CO — CO 00 CSCNCNCN-hCNCNCNCN I ° I CN O -a « — o \r\ £ “ ~ On ,«3 — CO# CD O OJ — O iO cd c^-* cb co’ co cd o © oo* CO O CO IO lO 00 lOCN CO t>-’ © t".’ I I COCS—lOOOOO I ^ lO 00 to* O iO N S 1 CO O O O lO o ■ TM —• IO CO o o cn a> O'OOOOOOOO 0> 00 X) oo O oo - - I I o o> lO o O O I lOOiOQ f^-x>o^r I Tp - co o •—<»—« CN —• ^ CN CM I I I KJ CO v o > a CN 1|T!JD A fis ?nos CN Tf OO CD O I 00 O 3 CO —' OO 00 I Oh !«p»«|Z| 0|lA»»§ 30 . co LO I «-< *-J cn I co r4 I to t"-* zx 25 lO O O O to CO ."O oo I I I I I I I I I I I I I I I I I I I I II I I I I I 12 1 I10 I II 2 I I I 2 1 IS I 12 1 I CN a> I io I oo I cn I I CO CN I I OJOOIOOiOiOl lOliO —• —< ro I CO CN JO OO I I O I lO II M II I II I I I I I II II I II M I II I I II II I I II I I I I II II I I I I II M I I I I I II M II II II II I I I II II II I I II I II I I I II II II I” Tt* O ^ O f'- CO I —• I O OOOtOnOO I lO ICS iOQ)0)iOCOSOO) 100 . I vioooo-jo , a> , oo I I cm t' ^ ^ cm cm I co I ö 00 I lONOiO I I I I I I I I I I m m I I m m I I I I UJdfiOUi PBU EU|§i /\ COO-tOO^OOOOiO^OOOOiOOiO X) X) CO)» T) £>----------- «TCO^ 0»rf-0 _ ^ . ____ . ^OOOiOiOW’TCOXOiO^OJ-OON 0)0) D O D oco O O 00 00 Z> ^0)tOOr0TfNt^00'NC0C0N000)00^ /"N CN 1 lO 'O T N CO co — CN —• O — CO-'T^rCOCNCNCOCN'OCN — —• — CN 0 "ä J3 o 13 N g CÜ ^ r—M —j 'M ‘5* • d • bß • CÖ co fl • CÖ O o * *0 cd oč) ■ fl*r? / S :Ei «s £-i >c/j ‘‘ ‘S S'S » o «»CGwjJS^’SOQ M « W -M >5 -rj en ■ O >—4 * ä . CQ 2 ® • 'z, t S0 ^ 2 k - fl^'Ny ,g>CJ a fl o O d F -O rrt — ^?>cn +-• t. ^ O j O H u n S ° O 0) a's a a ca fl ► ”» O rO O« O . .-d o . .&■< CÖ >o * ^ S bßö Ö 2 A-0 fe »S ff 9 .a .q KB S, S J Si3.i2rtt.ca.H 0.2 hj >' «m^OQuJhS-« ^«■NÄHJP-.WQZOcnQQQ^Stfl Q '.S ° cö o g .aa S fl M > -h cd o CJ «-H -- co g M O *8 &D ri ^ ^ -i-t * § B-S Sj 1^*3-sli ° > 5^2 S'C rt QcnHSUCiHPS MALI KRUHEK Še o sršenih. Letošnjo pomlad so se v velikem številu pojavile sršenove matice iskajoč primernin mest za svoja gnezda, Pri čebelnjaku sem jih precej pobil. Ena je bila posebno nadležna. Stalno se je sukala okrog panjev, a bila je vedno toliko oprezna, da ji nisem mogel do živega. Opazil sem, da hodi na podstrešje čebelnjaka skozi neko luknjo pri kljuki za žleb. Nekega večera sem ji vendar dal z metlo, kar jc iskala. Nekaj času je bil mir. Teden dni potem pa sem zvečer znova opazil sršena, kako je zginil skozi isti vhod pod streho čebelnjaka. S svečo v roki sem končno vendar našel skrito gnezdo in ga uničil. Radoveden, kakor sem, sem si ga natančno ogledal. V gnezdu je bil en sam, kakih 5 cm širok sat in trije sršeni. Rili so precej večji kot po navadi, a manjši kot matice. Zalega je bila ob kraju že pokrita, dočim je bilo na sredi vse polno jajčec. In tu sein opazi) nekaj, o čemer še nisem čital v noneni knjigi. V vsaki celici so bila 2 do 3 jajčeca prilepljena na stene, prav tako kot v čebelji družini, kadar zalegajo čebele trotovke. Ali je tudi pri sršenih tako kot pri čebelah, da v primeru izgube matice začno zalegati delavke? Čebelarji, ki so že opazili kaj podobnega, naj se oglasijo in nasitijo mojo radovednost. Virmašan Tudi rjavi hrošč je koristen. Čuden naslov, kaj ne? Saj vsi vemo, da dela rjavi hrošč samo škodo. In vendar je bil letos za nas čebelarje koristen. Lansko leto so se pojavili na naših peščenih travnikih ogrci hrošča v taki množini, da je bila vsa trava popolnoma uničena. Ker so še vrane pri iskanju črvov zemljo močno razkopale, so bili travniki videti, kot bi bili preorani. Ostal je samo žajbelj, ki menda ogrcem ne ugaja. Ker se kmetom ni splačalo kositi posameznih stebel žajblja, je ta pravilno odcvetel in otresel svoje seme. Taka mesta, ki so bila letos dobesedno plava od samega žajblja, so nudila čebelam izborno pašo. Tu zopet vidimo, kako je v naravi vse smotrno urejeno. Ako enemu kaj vzame, drugemu to povrne. Virmašan Še enkrat: Lastovke na zatožni klopi. Veliko, morda že preveč se je pisalo o tem vprašanju. Pa bi še jaz dodal nekaj misli in prosil tovariša urednika, da jili objavi v prihodnji številki našega lista. Priznam, da narede lastovke včasih precej škode posameznim čebelarjem. Tudi jaz sem že to opazil. Neke pomladi je bilo pod napuščem naše hiše prilepljenih več lastovičjih gnezd. Pa je naenkrat nastala velika suša, da ni bilo nikjer več videti muhe. In gnezda so bila polna mladičev. Tedaj so lastovke začele loviti pred čebelnjakom čebele in jih donašati stradajočim mladičem v gnezda. Nekaj časa sem vse to mirno gledal, končno pa mi je začelo presedati. Razjezil sem se, vzel v roko dolgo palico in vsa gnezda razdrl. Žele potem, ko so ležali mladiči mrtvi na tleh, mi je postalo hudo. Toliko bolj me je bilo sram, ker sem malo pred tem čital knjigo San Michele, v kateri pisatelj obsoja Italijane, ki so ptičkom na otoku Capri nastavljali mreže, ko so se selile na jug, in jih tako na tisoče polovili. Ta knjiga je imela uspeh tudi pri italijanski vladi, saj je masovno lovljenje ptic pevk strogo prepovedala. Več let pred svetovno vojno je na Dunaju zapadel sneg, ko še lastovke niso odletele. Na cestah je bilo vse polno napol zmrzlih lastovk, ki bi gotovo poginile, ako bi jih Dunajčani ne pobirali in odnašali v topla stanovanja. Takoj nato je nastala velika akcija. Po vsem Dunaju so zbirali črve in drugo hrano, da bi z njimi nakrmili gladne lastovke. Ko so se opomogle, so jih z zrakoplovi prepeljali v Benetke. Časniki so tedaj poročali, kakšno veselo frfotanje je nastalo v Benetkah, ko so lastovke spustili in so te začele loviti muhe. ki jih tamkaj ni manjkalo. Kaj bi si mislili vsi ti usmiljeni Dunajčani,'ako bi zvedeli, da pri nas lastovke streljamo in pobijamo. Celo za vrane so našli prijatelji prirode zagovor. Res je, da napravijo vrane vsako leto mnogo škode na polju. Pa tudi drugače so škodljive. Koliko mladih zajčkov pomorijo, koliko mladega ptičjega zaroda ugonobijo! In vendar jih zagovarjamo in branimo. Tako moramo braniti tudi lastovke. Ob koncu naj navedem še en primer. Na vrtu imam neko posebno vrsto sliv. Vsako leto so ta drevesa krasno in zgodaj cvetela, da so imele čebele na njih izborno pašo. Letos pa so se k nam od nekod priklatili kalini, sleherni dan letali na ta drevesa in obrali vse pop je. Tako ne bo plodu in tudi ne žganja, ki sem ga bil vsako leto nekaj nakuhal. Ali :iaj &e zato maščujem nad kalinii' Ko dozori seme salate in radiča, priletijo ščinkavci od vsepovsod in mi ga pozobljejo. Ali naj tudi ščinkavce streljam? Do sedaj jih nisem in najbrž jih tudi v bodoče ne bom. Tem bolj prav je, da prizanašamo lastovkam, ki jih na pomlad komaj pričakujemo, da nas spet obiščejo. Tolminec Ose in sršeni. Med najhujše čebelje sovražnike štejem ose in sršene. Leta 1946. je bilo pri nas toliko os, da je bilo joj. Ko sem opazoval ajdovo cvetje, je bilo na njem več os kakor čebel. Seveda niso nabirale medu, pač pa so motile čebele in jih napadale. Pa sem zagledal tudi kakega sršena, ki je letal od cveta do cveta in lovil čebele. To me je tako razkačilo, da sem jo s klobukom ucvrl za njim. Včasih sem katerega ujel, včasih pa ne. Ko sem pa pogledal po njivi, sem videl, da delam škodo, ker sem pomendral ajdo. Ujezilo me je in sem šel domov. Doma sem zavil k čebelnjaku, da vidim, kako kaj nosijo čebele. Tudi tamkaj sem opazil, kako so jih ose napadale. Na marsikatero, ki je priletela s paše in vsa izmučena sedla pred čebelnjakom na tla, je planila osa. Spet me je popadla jeza; skočil sem za njo, da bi jo ubil in rešil čebelo. Posrečilo se mi je, toda med tem me je že pičila druga čebela, da sem jo moral urno popihati stran. Kar prileti sršen pred čebelnjak in lovi čebele po zraku. Pograbim klobuk, mahnem z njim in ga pobijem, toda zraven zbijem še nekaj če- bel na tla. Tako sem sipoznal, "da nisem, s tem nič na boljšem, pa sem pobijanje opustil. Bilo pa je teh škodljivcev te jeseni res toliko, da so pri sosedu en AŽ-panj popolnoma izropali in uničili. Še v pozni jeseni, ko sem pažil panje, sem jih včasih našel v kaki reži; menda so namesravali tamkaj prezimiti. Naslednjo pomlad sem začel ose in sršene zgodaj loviti; tudi druge sem na-govurjal, naj jih lovijo. Obljubil sem celo, da plačam 5 din za vsako oso, ki mi jo prinesejo do konca maja, in 10 din za vsakega sršena. Res mi je iz sosedne vasi nekdo prinesel 28 os in 7 sršenov, vendar ni vzel toliko, kolikor sem obljubil; 50 din sem mu pa le dal in še za pol litra vina. Nekaj je menda že zaleglo; tisto leto jih ni bilo toliko. Pa še nekaj bom povedal. Leto dni potem — bilo je menda julija mesca — se mi je vsakokrat, kadar sem bil v čebelnjaku, zdelo, da slišim, kako brenči zunaj sršen. Skočil sem ven, toda nepridiprava ni bilo nikjer. Mislil Sem že, da mi od same jeze nanje šumi po glavi. Končno pa le odprem vrata v podstrešje čebelnjaka. In kaj zagledam? Za pošten klobuk veliko sršenje gnezdo. 3 sate zalege je že imelo, četrti je bil ravnokar v delu. Kar sram me je bilo. Ko bi kdo to videl, bi lahko rekel: »Glej, drugim je plačeval, da so lovili ose in sršene, sam pa jih ima pod streho.« Seveda sem brž navezal srp na kol in odrezal gnezdo. Spomladi bi vsakemu priporočil, da bi lovil te škodljivce, kajti če do maja mesca ubiješ eno oso ali enega sršena, uničiš celo gnezdo. In še nekaj bi priporočil: Učitelji in učiteljice naj bi v šoli nasvetovali otrokom, da bi pobijali ose in sršene. Pomagali naj bi jih uničevati, kakor pomagajo pri uničevanju koloradskih ali majniških hroščev. Marko Kotar. Koliko medu porabijo troti. Hotel sem ugotoviti, koliko medu pojedo troti, pa sem napravil tale poizkus. V prašilček sem zaprl 50 trotov in jim dal 20 dkg točenega medu. Ko sem drugi dan pogledal v prašilček, sem našel vse trote utopljene v medu. Iz tega sledi, da se troti ne morejo sami preživljati z iztočenim medom ali s sladkorno raztopino. Takoj nato sem zbral 100 trotov in jih vrgel v prašilček, v katerega sem že prej postavil dva sata z nepokritim medom. Prašilček sem prislonil k drugim panjem in ga do- bro odel, da bi trotom ne primanjkovalo toplote. Naslednji dan sem ga pregledal, in našel v njem trote tako klavrne, da so se komaj premikali. Tretji dan so bili vsi mrtvi. Sumil sem, da se je to zgodilo zaradi tega, ker jim je bilo brez čebel le preveč hladno. Zato sem znova postavil v prašilček dva sata z nepokritim medom in na sata spustil 100 trotov. Prašilček sem pustil do 17. ure v čebelnjaku, po tem času pa sem ga odnesel v kuhinjo ter pazil, da ni padla temperatura pod 30 stopinj Celzija. To sem ponavljal 8 dni. Prvih 5 dni ni bilo opaziti nobene spremembe. Troti so lazili po satih in po tleh kakor po navadi. Šesti dan so postali leni in so se zelo počasi premikali. Sedmi dan zjutraj jih je bilo že kakih 10 mrtvih, zvečer kakih 30, osmi dan zjutraj čez polovico, ob sedemnajsti uri istega dne pa so samo še nekateri kazali nekaj znakov življenja. Ti moji troti so pojedli v vsem navedenem času 67 dkg medu. Ker so uživali ta med sedem dni, kajti osmi dan so že vsi onemogli, so pojedli dnevno okroglo 10 dkg. Ker pa je v nepokritem meau še kakih 40 odstotkov nedozorelega nektarja, so porabili dnevno 6 dkg pravilno zgoščenega medu. Žnideršičev panj ima od 500 do 800 trotov, ako vzamemo srednje število, nam da to 650 trotov. Po naši prejšnji ugotovitvi, porabijo ti troti dnevno 39 dkg medu, ali mesečno 11,7 kg. V trimesečni dobi njih življenja v panjih odpade torej nanje 35,1 kg medu. Lahko si predstavljamo, koliko truda stane čebelice samo to, da prežive trote. Vsekakor bi bilo pametno, da v panjih število trotov čim bolj omejimo, saj bi s tem prihranili mnogo medu. Popolnoma pa rili ne smemo uničiti, kar dokazuje naslednji poizkus. Iz nekega svojega Žnideršiča sem izločil vse trote in vso trotovsko zalego. Nato sem panj vsak dan pregledal, a vedno našel v njem kakega trota, ki se je iz drugega panja priklatil vanj. Po preteku enega tedna sem opazil, da je postala družina dokaj klavrna. Tudi čebele so manj živahno izletavale kakor iz drugih panjev. Panj sem stehtal, nato pa še nekaj drugih panjev, ki jih nisem oropal trotov. ■Čez pet dni sem vse te panje znova stehtal. In kaj sem ugotovil? Vsi pnnji s troti so pridobili v petih dneh od 40 do 90 dkg medu, panj brez trotov pa je izgubil 70 dekagramov na svoji teži. Takoj sem vzel iz dveh panjev po en sat s tr«.tovsko zalego, ter ju dal v dotični panj. ki je bil brez trotov. Čez 10 dni mi je tehtnica pokazala, da so pridobili vsi panji od 30 do 80 dkg medu, poizkusni panj pa celo 1,2 kg. (Kakih 60 dkg je bilo razlike v teži satja.) Iz vsega tega lahko zaključimo, da so trotje v družinah nujno potrebni. Biti pa jih seveda ne sme preveč. Za vsak panj jih bo kar dovolj kakih 100 ali kvečjemu 200. Kdor se bo ravnal po tem navodilu, bo gotovo bolje odrezal kakor tisti, ki bo pustil, da se bodo troti po svoje in v prevelikem številu razmnožili v njegovih družinah. Višnjegorski Kako je pri nas s čebelarstvom. Pretekla vojna je brez dvoma zelo oškodovala čebelarstvo v vsej Evropi. Pred vojno je prišlo na 1 km2: v Nemčiji 8 panjev, v Švici 6 panjev, v Franciji 3 panji, v Španiji 3,2 panja, v Italiji 0,3 panja, na 10.000 prebivalcev pa v Španiji 80 panjev, v Nemčiji 70 panjev, v Švici 60 panjev, v Franciji 45 panjev in v Italiji 6 panjev. Nova Zelandija je imela na 10.000 prebivalcev kar 85 panjev. Kako pa je pri nas? Mislim, da v Evropi ni dežele, ki bi bila tako ugodna za čebelarstvo kakor je ravno Slovenija. Zato pa moramo poskrbeti, da sc bo čim bolj razvijalo. V prvi vrsti se bomo pobrigali, da vzgojimo nove kadre čebelarjev. Ljudski pregovor pravi, da za gospodarjem mnrjejo tudi njegove čebele. In to je večkrat res. Stari čebelar je sam delal, sam ogrebal roje, sam pobiral med in gledal ljubosumno, če se je kdo hotel zanimati za njegove čebele. Ko je umrl, ni bilo naslednika in čebele so, prepuščene same sebi, polagoma shirale. Iloji so uhajali in kmalu je bil čebelnjak razen. Prav bi bilo, da bi že v šoli otro-e navajali k ljubezni do čebel. Zato bi moral stati na vrtu vsake osnovne šole tudi čebelnjak. Važno bo to zlasti sedaj, ko socializiramo kmečka posestva in se ustanavljajo kmečke obdelovalne zadruge. Vsaka zadruga pa bi morala imeti vzoren čebelnjak vsaj s tridesetimi panji. Tolminec Čebelarstvo v Kanadi. Po uradnih ugotovitvah so pridelali leta 1948 v Kanadi 45,000.145 funtov, t. j. 22,000.000 funtov več medu, kakor leta 1947. Vseh panjev je bilo 569.800. Torej je bil povprečni donos na panj 79 funtov. V zadnjih letih je bil povpreči donos medu nekoliko manjši, in sicer 72 funtov ali 35,5 kg. Medu naberejo čebele v kratkem poletju največ na cvetih jagodastega grmičevja, med katerimi se odlikujejo zlasti brusnice, katere tamkaj goje tudi v umetnih nasadih na veliko kakor pri nas ponekod vrtne jagode. H. P. NAŠA ORGANIZACIJA SESTANEK VZRKJEVALCEV DNE 20. II. 1930 V I,JI BI.JANI l\> uvodnem nagovoru tov. Cvetka in po obširnem referatu tov. Rojca se je ra/vila živahna razprava. Vzrejevalci morajo hiti skrajno pošteni, ker se homo le s prvovrstnim blagom zopet uveljavili in si znova osvojili izgubljeni svetovni trg. Tam nam trenutno delu veliko konkurenco italijanska matica, ki jo ponujajo po pol dolarju. Matic ne moremo plačevati dražje kot po 200 din. saj zadruga pri prodajni ceni 250 din ne krije niti lastnih stroškov. Konkurenco nam dela tudi Koroška in sploh Avstrija, ki imata že priznane rodove naše pasme. Vsaka matica naj ima svoj potili list. certifikat, in naj bo poslana neposredno s plemenitite postaje. Vodja postaje nuj matice v matičnici zapečati, odnosno zaplombira. Dobro bi bilo, če bi vsaka matičnica imela svojo evidenčno številko. Na račun matic, ki smo jili že. lani izvozili, smo dobili od države devize, s katerimi smo kupili v Nemčiji nov stroj za izdelovanje sutnie. Vzrejevalci so ugotovili, tla jo ob mrzlem vremenu, ko se navadno sprašitev zavleče, 33dkg sladkorja v prahu premalo. Ta količina zadostuje kvečjemu za 14 dni. Zato je sestanek sklenil zvišati količino na 40dkg. Ker so na Primorskem zaradi dolge okupacije čebele silno pomešane z itali-jankaini, so bili vzrejevalci mnenja, da Primorcem ni treba vzrejati matic za izvoz. Vzrejene matice naj porabijo raje za čiščenje domačih družin. \ kakih 10 lotili naj bi povsod zopet zavladala čista kranjica. Pojavili so se primeri, da so nepoklicani ljudje povzročili na nekaterih ple-menilnih postajah večjo ali manjšo škodo. Treba bo izposlovati odredbo, po kateri bodo pleinenilne postaje oblastno zaščitene. Odsek nuj izdela zadevni pravilnik ter ga predloži Ministrstvu za kmetijstvo. Na zboru so se vzrejevalci zavezali, da bodo dali 2000 mutic za izvoz. Sestanek vodij plemenilnih postaj bo 2. aprila t. I. l)o takrat naj vodje skličejo sestanke vzrejevalcev po podružnicah in naj sc z njimi dokončno d'ogovore o obvezah. Suj moramo vzrediti precej več kot 2000 mutic, ker moramo stremeti za tem. da čim-prej izboljšamo svoje rodove. Zbor je bil mnenju, du naj vzrejevalci oddajo za izvoz najmanj 30 %, sprašenih matic. Sprejet je bil predlog o nagraditvi treh najboljših postaj. Odsek bo določil pogoje za tekmovanje. Končno je bila izražena želja, tla bi se delo vodij štelo kol prostovoljno delo. 'S. II. DELOVANJE IZVRŠNEGA ODBORA ČEBELARSKE ZADRUGE 19. seja — dne 30.12. 1949. Sklepi zadnje seje so bili izvršeni. Tov. Cvetko je poročal, du se je dogovoril s Slovenija-eksportom glede odpošiljanja matic v inozemstvo. Matičnice z maticami bodo po možnosti plombirane. O vsaki mrtvo tlospeli matici v inozemstvo bo treba narediti na mestu komisijski zapisnik, po čigavi krivdi je matica poginila. V tej komisiji bo tudi zastopnik našega predstavništva. Tov. Trehterju Nacetu smo odobrili redni dopust od 9. —- 21. 1. 1930. Zu radi zmanjšanju kontingenta papirja za Slovenskega čebelarjac smo na predlog urednika tov. Rojca sklenili, da bo list izhajal samo četrtletno v manjši obliki in manjši nakladi. Ceno listu smo določili za člane letno din 60.— za nečlane din 80.— in za inozemstvo din 100. - šoferju Jakominu Milanu smo za zimski čas. ko je vozil hlode iz gozdov na žage. priznali dnevnico 240 din dnevno. Nadzorni odbor bo pregledal poslovanje v naših mizarskih delavnicah. Sklenili smo. da morata pri popisu blaga, ki se bo vršil 2. I. 1930 ob 8. uri zjutraj, biti prisotna dva upravna in dva nadzorna odbornika. V zadrugo smo sprejeli nove člane od št. “383 — 7386. Tov. Rojcu smo za njegovo 22 urno predavanje, ki ga jc izvedel na lastno iniciativo, priznali nagrado v obliki treh AŽ-panjev. Tov. Raiču smo naročili, da naj poizve pri ljubljanski družini, koliko in kakšen material potrebuje za popravilo čebelnjaka v Senožetih. Dovolili smo, da smejo delavci v mizarski delavnici na Vrhniki izgotoviti v nadurnem delovnem času 15 Dadantovih panjev. 1. seja dne 27. 1. 1950. Prosili bomo za sprejem pri tov. ministru za kmetijstvo, da mu pojasnimo, v kakšnem položaju je naša zadruga. Za deputacijo so določeni tov. Cvetko, Rojec, Jelnikar in Raič. S šoferjem tov. Jakominom Milanom bomo uredili njegove prejemke po izdani uredbi. Opeke, votlakov in strešnikov, ki so nam ostali od satnišnice, ne bomo prodali, ker jih bomo rabili za postavitev čebelnjakov. Na pismeni predlog tov. Riharja smo za nagraditev obveščevalcev določili vsoto 10.000 din. Tov. Rihar naj določi 10 najboljših obveščevalcev, katerim naj se nagrade dodelijo. Zaradi pomanjkanja prostora v Slovenskem čebelarju bo v letošnjem letu vodila evidenco o opazovalnih postajah zadruga sama. Iz zapiskov tov. Riharja smo zvedeli, da je bila lansko leto tov. 'Stefanciosi ukradena v ajdovi paši naša tehtnica, ki mu je bila zaupana za obveščevalno postajo. Odbor je mnenja, da so obveščevalci osebno odgovorni za tehtnice in da jih smejo uporabljati samo na postajah. lov. Hrovatinu, ki vodi našo poslovalnico v Mariboru, smo priznali enkratno nagrado za leto 1948 v znesku 7.400 din. Ugotovili smo, da je zelo veliko naročil za AZ-panje. Z železniškim čebelarskim sektorjem v Ljubljani smo podpisali pogodbo za dobavo 1.900 AZ-panjev. Na znanje smo vzeli odpoved službe tov. Komočar Marije in Žvoklja Mirka. Oba bosta razrešena službe 31. I. 1950. Inventar smo na novo poipisali in ga zavarovali pri DOZ-u. V satnišnici smo začeli s kuho voščin. V zadrugo smo sprejeli nove člane od št. 7388 — 7405. Knjigovodkinji tov. Makarovičevi smo priznali bilančno nagrado 5.000 din, tov. Pajkovi pa 5.000 din. Določili smo stalno komisijo za strokovno oceno vsake preuredbe pri panjih in drugih čebelarskih potrebščinah. V to komisijo so imenovani tov. Mihelič. Rojc«, Cvetko. Jelnikar, Ježek. Arko in Raič. Obe mizarski delavnici bosta morali po načrtu te komisije najprej izdelati za vsak predmet vzorec, da ga komisija pregleda in odobri. Brez odobritve te komisije ne smeta delavnici na predmetih ničesar spremeniti. Prvi sestanek te komisije se bo vršil v soboto 4. 2. t. 1. ob 15. uri v Čebelarski zadrugi. Na sestanek bosta povabljena tudi tov. Grom in Tavčar. 2. seja — dno 10. 2. 1950. Sklepi zadnje seje so bili izvršeni. O cenah oglasom, ki jih želi imeti za naš list Oglasni zavod Hrvatske, bodo sklepali tov. Cvetko. Jelnikar in Rojec. Poprej pa se bodo informirali pri drugih revijah in listih, kako oglase za ra ču na vajo. Knjigovodkinja tov. Makarovičeva je poročala o bilanci za leto 1949. Po daljši podrobni razpravi smo bilanco odobrili. Ministrstvo za kmetijstvo je prejelo prvi kontingent blaga za leto 1950, vendar ni v tem kontingentu takih predmetov, ki bi prišli v poštev za našo zadrugo. Na predlog tov. Miheliča smo sklenili, da bomo na prihodnji seji razpravljali o personalnih zadevah. Treba je pripraviti temeljit pregled uslužbenstva, zaposlenega v zadrugi in v obeh mizarskih delavnicah. V zadrugo smo sprejeli nove člane od št. 7406 — 7413. V fond odseka za prevoz čebel na pašo in iskanje pasišč smo dotirali 60.000 din. Vsak čebelar, ki mu bo ta odsek preskrbel pasišče, se bo moral obvezati, da bo oddal najmanj 25 % pridelanega medu zadrugi po takrat določenih cenah. Stroške za organizacijo in iskanje pasišč nosi v tem primeru zadruga. Odobrili smo nakup alfa-kotla za satnišnico in nabavo rezervnih delov za |K>1-tovorni avtomobil. 26. 2. t. 1. bomo poklicali v Ljubljano vse vzrejevalcc matic. Sestanek bo v sindikalni dvorani Naproze, Masarvkova 15. Biološkemu in Veterinarskemu zavodu bomo pošiljali naš list brezplačno.