Rdeči janicarjl Sovjetska vlada je v letošnjem poletju temeljito presedlala v svoji zunanji politiki. Prej je svojo politiko opirala na evropski zapad, se topila demokratičnih gesel ter sikala sovraštvo zoper razne in vse vrste fašizma, naj si ta nastopa v črni ali rjavi barvi. Sredi letošnjega leta pa se je naenkrat pridružila nasprotnikom demokratizma. To je storila ne toliko iz namena, da zopet pridobi za Rusijo tiste posto janke, ki jih je ta država po krivdi komunistov zgubila v in po svetovni vojni, marveč v to svrho, ki je njen končni namen: v razširjanje boljševizacije sveta in čim hitrejšo pripravo splošne komunistične revolucije po vseh državah. Dokaz za to je postopanje sovjetov v vseh pokrajinah, ki si jih je podjarmila v izvajanju svoje nove zunanje politike. Boljševizirana vzhodna Poljska govori dovolj jasno in glasno o končnih ciljih ruskega boljševizma. Sovjeti pa imajo poleg svoje vlade še drugo ustanovo, ki z njo skušajo doseči svoj cilj v državah, ki so v nasprotnem političnem taboru. In to je Kominterna (komunistična internacionala). To je osrednja zveza vseh komunističnih organizacij na svetu, katera ima svoj sedež v Moskvi. To je druga fronta, katere se sovjeti poslužujejo, da prodrejo v posamezne države. Formacije te fronte po nekaterih državah so bile tako zvane ljudske fronte. Za kaj se Ijudska fronta bori, je dokazala v Španiji, kjer je izzvala državljansko vojno. Dokazala je tudi v Franciji, katero je zadnja tri leta pred izbruhom sedanje vojne s svojim lažnivim pacifizmom (miroljubnostjo), z razrednim hujskanjem in razdvajanjem ljudske množice zelo oslabila. Komunistična internacionala vzgaja med posameznimi narodi rdeče janičarje, ki izdajajo lastni narod ter delujejo za njegovo pogubo. Take janičarje je kominterna vzgojila v Franciji. Francoski ministrski predsednik Daladier je v svojem govoru v parlamentu 30. novembra vso podlost teh ljudi tako-le označil: »Ali je mar potreb- no, da bi vas spominjal na vse tisto, kar so govorili komunistični voditelji pred nekaj leti, pa tudi pred nekaj meseci, preden je Nemčija izzvala to vojno. In kako govore danes. Takrat so govorili proti Hitlerju in za Poljsko ter za svobodo francoske domovine. A danes odhajajo v nasprotni tabor. To odvratno izdajstvo ni prineslo sadov, ki se jih je Nemčija nadejala. Te izdajalce pa bomo preganjali do konca in brez milosti. Odpravili bomo to izdajstvo s silo zakona in v zavesti, da s tem izpolnjujemo svojo dolžnost do tistih, ki se bore in trpe. Tisti, ki pomagajo sovražniku, so izdajalci, pa naj se skrivajo pod kakršno koli krinko, zato nimajo pravice državljanstva med nami.« Izdajalsko vlogo tudi igrajo komunisti na Finskem. V najtežjem času finske države so se dali od ruske boljševiške vojaške oblasti proglasiti kot posebna vlada proti pravi narodni vladi finskega ljudstva. To so ljudje, ki so dosedaj vzdrževali na Finskem prepovedano in zato tajno organizacijo Kominterne. To bodi memento tistim ljudem, ki so se tudi v naših krajih začeli navduševati za boljševiško politiko, češ da se je v naravnem razvoju razvila v nacionalno, v slovansko politiko. Boljševizmu je vsak nacionalizem tuj. Usoda Ceškoslovr.ške in Poljske to spričujeta. Pred njegovimi očmi lebdi samo en cilj: razbiti na svetu sedanji politični in gospodarski red ter ga nadomestiti z boljševiško diktaturo. Kamor koli obrne boljševik svoj pogled, povsod ga spremlja ta njegova osnovna težnja. Tudi pri njegovih pogledih, ki jih obrača na evropski jugovzhod in posebej na Balkan. Diplomatična akcija hoče proti temu postaviti zid. Ne smemo pa pri tem puščati v nemar delovanja Kominterne, ki povsod pripravlja teren ter vzgaja in nabira rdeče janičarje,