50
Natoroznanske stvari.
Nekaj o luni.
Spisal Ogrinc Viljem.
Luna je podoba luči,  ktera jo
razsvitljuje.        Makrobi. *) Ko lune svit iz zgor višave Mi posije žarkov mil pozdrav, V dnu srca pač gled daljave Cud o Božji  zbuva mi veljav.
Kranjski.
V v o d. Kdo ni že večkrat v jasnih nočeh občudoval milo luno nazvezdatem nebu? Gotovo so se mu tu zbujale razne misli in razni občutki, misli o njeni velikosti, svit-lobi, podobi itd. Mislil je sem in tje, želel si razjasniti svoje dvombe — pa človeški um je preslab, da bi mogel v trenutku seči do skrivnosti, navadnem opazovavcom komaj komaj uganljivih. Al tu nam pride na pomoč zvezdoznanstvo (astronomija), lepa rastlika natoro-znanstva.
Preden pričnemo z dotičnim zvezdoznanskim popisom lune, hočemo v kratkem obrisu pregledati zgodovino ^ lunoznanstva ter opazovati, kteri omikani narodi starejega in novejega veka so njemu pripravili z različnimi znanostimi na tem polji visoko stopnjo sedanje vednosti.
Da pa lože pregledamo osnovo našega predmeta, si razdelimo delo v sledeče poglavja:
I.  zgodovina lunoznanstva;
II.  velikost, daljava.... lune;
III.  lunine premene (Mondphasen);
IV.  fizična (naravna) podoba lune;
V.  solnčno in lunino mrknenje;
VI.  otamnine lunine;
VII.  zakrivanje zvezd po luni, in
VIII.  vpljiv lunini glede zemlje.
I.   Zgodovina lunoznanstva.
Prišel bo čas, v kterem bota dan in marljivost več stoletij prinesla na svitlo, kar je sedaj se neznano. *)
Seneka.
§. 1. Kakor ima vsaka rastlika vednosti svojo zgodovino , ki nam natanko razjasnuje dočasni raz vitek in napredek na njenem polji, tako ima tudi luna svojo zgodovino, ki pričenja že v starodavnosti, ter pelje, kazaje vsakočasno napredovanje k no veji dobi.
Toraj si poglejmo natančneje ljudstva vsake dobe, kteri so se soznanjali z zvezdoznanstvom, in so zraven izvrstne priče vednosti o luni, njeni velikosti, daljavi itd. za dotično dobo.
Kitajci ali Kinezi.
§. 2. Najstareje znanosti o zvezdoznanstvu nahajamo pri Kitajcih že leta 1100 pred Kristusom. — Dospeli so do velike urnosti si določiti čas in ure, v kterih mrkneta solnce ali luna, kar so si pridobili po tem, da so si zvesto zapomnili dneve teh prikazin in po takem našli neko (veljavno) dobo, v kteri se ponavljajo te prikazni v taistem redu. To nam kaže, kako staro mora pri njih biti to znanstvo.
Cesarja imajo za „sina nebeškega"; toraj je po njih domišlii od n j e g a morala iziti slika nepremičnega reda, po kterem naj   se ravnajo  vsi poti svetov.    Kadar   ste
*) ,,Luna spectaculi instar. himen,   quo illustratur."    M. com. in somn. Scip. I.  19.                                                             . Pis.
**)   ,,Veniet tempus ,   quo   ista,   quae nune latent,   in lueem dies extrahat et longioris aevi diligentiae."
S. Naturalium Quaest. L VH. e. 22.
Pis.
51
se križale solnce in luna, dvojne „ velike luči neba", namesti da bi vsaka sledila svojo odločeno pot, — se jima je vidila pravilnost nebeškega reda zmotena, in toraj je morala cesarska vlada najti njeni vzrok in ga ljudem pojasniti v slikah. Solnčno mrknenje se jima je vidilo po tem takem nebeška prikazen, cesarju namenjena.
Kadar so namreč naznanili cesarjevi zvezdoznanci solnčno mrknenje, pripravili so se na to prigodbo vladar in najviši uradniki („mandarini") ter se postili. Tistega dne so se zbrali vsi mandarini, oblečeni v uradniško obleko, oboroženi z lokom in pušico pred cesarsko palačo, in pričakovali prikazen stoje okoli velicih miz, na kterih so ležale narisane podobe mrknenja. V tistem hipu, ko začne solnce mrkniti, pokleknejo vsi in se z obrazom dotaknejo zemlje. Cesar začne bobnati na ogromnem bobnu" (Donnerdrommel), in ravno takrat ustrelijo mandarini s pušicami, da bi pomagali luni. — Potem se prične preglasno bobnanje po celem stolnem mestu Peking, ker mislijo prebivavci, da bodo s tem luno oteli „drakonu" ali „lintvernu" (namreč solncu), ki misli luno požreti.
Čeravno mandarini dan današnji poznajo natanko vzroke solnčnega mrknenja, vendar ostanejo zvesti starim šegam.
Leto prične se pri njih vselej z mlajem določenega mesca (chong-ki).
Kaldejci in Egipčani.
§. 3. Do veče stopnje omike v ti vednosti so dospeli Kaldejci, kteri so bili po soglasnim mnenji učenih le duhovni in učeni stan, in ne, kakor se je nekdaj mislilo, narod prosti.
Od visočin stolpov, ki so bili posvečeni maliku Belu, so opazovali več stoletij pred kraljem Aleksandrom Velikim solnce , luno in planete. Oni so vedili veliko časa poprej kakor Grki, da pride pri luninem mrknenji luna v senco zemlje. Oni so bili, ki so, najprvi opazovali lunino mrknenje leta 720. p. Kr. 19. marca.
Dela Egipčanov na tem polji so bile tako obširne in stare, kot Kaldejcev, le se jih je veliko pogubilo. V njih letopisih je bilo zapisanih 373 solnčnih in 832 luninih mrknenj. Ker ste te dve številki, glede števila mrknenj v 12—13 stoletjih (na enem in istem obnebji) v pravi razmeri, moramo razviditi iz tega, da so zares opazovali te mrknenja. Po tem takem so opazovali 16 do 17 stoletij pr. Kr. lunine in solnčne mrknenja.
Grki.
§. 5. Znanost starodavnih narodov ni se sukala okoli vprašanja: „zakaj", temveč se je gibala le na polji pripovedovanja in osebnega mnenja, dokler ni po Grkih se prikazala prava luč, ki je pojasnila važno vprašanje: „zakaj in kako?
Da pokažemo zdatno gibanje grškega zvezdoznan-stva, naj tukaj le povemo, da so se bližali z veliko natančnostjo določenju daljave lunine od zemlje in njene velikosti.    Prvaki v zvezdoznanstvu so bili:
Ari s t ar h, rojen na otoku Samo (okoli leta 264 pr. Kr.) je našel, da je luna od zemlje 50 zemeljskih polipremernikov (Halbmesser) daleč, da je polopremer-nik lune tretji del zemljiškega.
Hipparh, rojen v Niči (okoli leta 160 — 125 pr. Kr.), „oče zvezdoznanstva" je nastopil še višo stopnjo ter rekel, da je luna 62 do 72 '/^ zemljiških polopremer-nikov od zemlje daleč. Polopremernik zemlje je njemu 1095 milj, lunini pa 32/akrat manjši, namreč: 299 milj; njena daljava od zemlje 54.750 milj.
Pozidoni iz Sirije rojen (leta 103 pr. Kr.), pravi, da je luna 45.000 milj od zemlje daleč.
Verjetno nam je ,   da  si je  Talez iz Mileta (ki je
živel v sredi 7. stoletja pred Kr.) iskal pri Egipčanih dotične znanosti, da je prerajtal solnčno mrknenje, ktero se je takrat primerilo, ko sta se borila Ciaksarez, me-diški kralj in Aliatez, lidiški kralj leta 585 pr. Kr. — Talez je po dokazu Herodota iz Halikarnasa (leta 484 pred Kr., umrl 408 pred Kr.) „očeta zgodovine" naznanil Joncom omenjeno mrknenje, ktero je premenilo „dan v noč", in oviralo po tem takem bitvo Medijanov in Lidijev (Joncov). Talez je tudi učil, da luna zakrije solnce in ga tako otamni, — da je luna iz zemljiških prvin.
Rimljani.
§. 6. Rimljani niso vedili nič bolj natančnejega o luni, o planetih in zvezdah, memo Grkov, od kterih so si pridobili vso vednost. Kakor vsi omikani narodi starega veka, si tudi Rimljani niso upali natančneje pogledati v skrivnosti: „kako in zakaj", kar celo možje iz njih srede ne tajijo. „Prišel bo čas, v kterem se bodo čudili naši mlajši, da nismo umeli tako razločnih reči" *) — pravi slavni Luči Seneka, rojen v Kordubi na Spanjskem kmali po Kr. rojstvu, umrl leta 65 po Kr., ko je bil Nero rimski cesar.
Luna, ki je po dokazu računarjev (matematikarjev) za polovico manja od zemlje, preteče tisti prostor kot solnce; ali, zdaj blizo solnca, zdaj od njega bolj oddaljena, daje od solnca posojeno luč na zemljo, in se nam kaže v različnih premenih. Dalje otamnuje luna, pri-sedša zad ali pred solnce, njegove žarke, in kadar pride v zemljino senco, solncu nasproti, in kadar je zemlja med ali pred luno glede solnca, se otamni" — pravi Ciceron, slavni govornik Rimljanov (rojen leta 106 pred Kr., umrl 44 pred Kr. v knjigi: De Natura Deorum L II. c. 40).                                                 (Dal. prih.)
*)   „Veniet tempus, quo posteri nostri tam aperta nos nescisse i rentur." S. Nat. Quaest. 1. VII. c.  25.                                Pis
*
58
Nekaj o luni.
Spisal Ogr in c Vi1 j e m.
I.   Zgodovina lunoznanstva.
(Dalje.) Indi.
Indi, ki so pokazali tako globok um glede modro-slovja in matematike, niso tolike znanosti imeli v zve-zdoslovji, kakor so jo imeli Kitajci in Kaldejci. Ootovo pa je, da so matematične znajdbe indiških modrijanov velik upljiv imele na razcvetje grškega zvezdo-znanstva v pozneji dobi.
Pri Indih se zove luna kraljica zvezd „mrzla" ('sitala, hima) ali „mrzlotna" (himan'su), solnce pa „z žarečimi rokami stvarnik toplote" (nidaghakara). Podobe lunine , ki se vidijo zahodnim (evropejskim) narodom ^obličje"' zdele so se Indom „srna" ali „zajec", toraj imena lune v sanskritu „srnonosec" (mrigadnara) ali „zajcanosec" ('sa 'sabhrit).
Arabi.
Arabi nam kažejo prav velike znanosti svetov. Umno so računarili, da bi zvedili o njih in sosebno o luni kaj več.
Arabi so sploh svoje opazovanje vedno popravljali in boljšali s tem, da so jemali od Indov račune, in tako olikali svoje zvezdoznanstvo.
Sloviti zvezdoznanci Ibn-Junis (1. 1000) in knez Albatani (L 880) so kaj natanko opazovali luno, ter tudi v knjigah zapustili prav obširno in pridno izdelane račune. — Velik upljiv je zvezdoznanstvo imelo pri Arabih na morsko jadranje.
Nemci, Francozi in Angleži.
Arabi so edini bili ob časih srednjega veka, ki so se trudili z vedami zvezdoznanstva; Nemci, Francozi in Angleži so bili blizo do 16. stoletja v tem veliki neved-neži ter se pečali s puhlo astrologijo (to je, menili so namreč, da iz stanu zvezd zvejo svojo ali drugih ljudi osodo), dokler ni pokazal Slovan Nikolaj Kopernik (rojen 19. svečana 1472 v Torn-u na Poljskem, za zmiraj pot nove dobe, akoravno so tu in tam že pred nekteri možje znašli dobre in veljavne reči (Alfons X., Bakon in drugi.
Tyho de Braheje našel spremembo poti lunine, al njeni vzrok je bil njemu neznan. Pozneje (ob času modrijana Kartezija) nahajamo poskušnje, da so naprav-ljali lunine podobe in skušali po njih razjasniti si znanosti o luni.
V tej dobi je bil Hevel „oče lunoznanstva", ki si je o nji pridobil posebne zasluge. Tako tudi Schroter, kteri je pa vidil in slišal več, kakor je bilo potrebno, in nam pripoveduje prav čudne reči o luni.
59
Pozneje (1824) je prišla na svitlo knjiga o luni s podobami od Viljema Lohrmann-a v Draždanah. — Največ zasluge pa si je pridobil v oziru lunoznanstva slavnoznani J. H. M a d 1 e r v Tartalinu, (ki se nam kaže v svojih delih izvrstnega lunoznanca), in Vilj. Beer v knjigi ?;Selenographia novru (1836).
To je na malo povzeta zgodovina lunoznanstva.
(Dalje prihodnjič.)