Proti depolitizaciji državnih uslužbencev Ne depolitizacija, nego enakopravnost vseh državljanov V P. T. T. organu udruženja činov. P. T. T. struke kraljevine Jugoslavije od 3. aprila je izšel pričujoči članek, ki ga zaradi pomembnosti njegove vsebine v celoti ponatiskujemo. Državni uslužbenec v naši državi ni bil na zavidanja vredni višini niti v dobi pred 6. januarsko diktaturo. Od te dobe diktature pa nadalje prehaja skozi vse večje in več.ie moralne in gmotne krize. Tudi ono malo demokracije, ki je pred 6. januarjem obstojala, je bilo po mišljenju najvišjih in najvplivnejših slojev preveč — ker je »pretirana svoboda«, s isvojo slabostjo in bolestnostjo pričela dovajati na politično pozornico »nezavedno maso« delavcev in kmetov. Dajati širokim masam politični vpliv in moč je pomenilo dati jim tudi ekonomske koncesije in olajšavc. Tam, kjer je bilo preveč, se je moralo odlivati tja, kjer je bilo premalo. Da se ne bi nekaj takega dogajalo, so 6. januarski obla&tniki sklenili, da presekajo vsa pota in porušijo potokaze, ki so vodili do njihovih privilegijev. Diktatura je proglašena z namero, da »disciplinira maso«, zaustavi njeno prebujanje in njen prihod. Da bi diktatura mogla uspeti v svojih podjetjih, je morala oddvojiti državne uslužbence od naroda. Državni uslužbenci so bili oni, potom katerih je aparat diktature mogel funkcionirati. Zato je diktatura takoj razpustila uradniške organizacije, ki so že itak bile slabe, in ustvarila organizacije, ki so ji bile vdane in poslušne. Od te dobe doživljajo državni uslužbenci eno za drugim vse večja in hujša razočaranja in ponižanja. Izgubili so državljanske pravice, izgubili dostojanstvo državnega uslužbenca in dostojanstvo svobodnega človeka. Vidimo jih, kako korakajo pod zastavami na silo osnovanih strank na dan volitev proti svoji volji in zavesti glasujejo po odredbi tudi večkrat, aklamirajo cnkrat enega, drugič drugega »vodjo« — dokler jim je nazadnje zadnji »vodja« Stojadinovič, v dogovoru s svojim ministrom Acimovičem celo hotel s svojimi znanimi amandmani ukiniti vsako samostojnost in gotovost obstanka v službi, popolnoma ponižati in postaviti jih za najnavadnejše sluge svojega osebnega režima. Poučeni po mnogih izkušnjah, ki so jih v tem času pridobili, so državni uslužbenci bridko obžalovali, da so tako poceni pu&tili tudi ono malo svobode, ki so jo prej uživali. Danes državni uslužbenci gledajo že z drugimi očmi na vse stvari in okolnosti, ki vplivajo na njihovo usado. Zavedajo se, čeprav ne še vsi, da niti en režim, kolikor se jih je do danes v naši državi menjalo, jim ni posvetil one pažnje, ki jo zaslužijo. Vedo, da niti ena od 35 vlad in 656 gospadov ministrov, ki so se vrstili pri upravljanju države v teh 20 letih, ni poskušal rešiti mnogih njihovih življenjskih vprašanj. Vse to jih je prepričalo, da jih milost nikogar ne bo izvlekla iz težke moralne in gmotne krize, ako tega sami ne naredijo. Težki materialni položaj, v katerem se ogromna večina uslužbencev nahaja, in tudi formalna lakota, ki jo mnogi občutijo, vse to jih je prisililo, da s skupnimi akcijami potom stanovskih organizacij in saveza organizacij zahtevajo pravico do bolj človeškega življenja. Ko vodijo bodbo za popravilo materialnega položaja, državni uslužbenci uvidevajo, da je ta borba v zvezi z borbo za politične in državljanske svobode. Zato so stanovske organizacije povsem upravičeno vrgle med svoje članstvo geslo: Borba za kruh in svobodo. V zadnjem času so se pojavili v dnevnih listih predlogi in sugestije posameznih političnih strank in vladajočih krogov za depolitizacijo državnih uslužbencev. Razlogi, ki se navajajo v prilog depolitizacije, bazirajo v glavnem na dejstvih, da posamezni visoki uradniki delajo proti sporazumu in državni politiki, da ustvarjajo napetost med narodom, da vzdržujejo ostanke prejšnjih režimov, da se ne držijo zakona itd. Iznašajo se torej fakti, ki stvarno obstojajo in ki jih nikdo, ki je dobronameren, ne more osporavati. Toda tudi samo dejstvo, da obstojajo nedovoljena in kvarna dela posameznikov, ne more in ne sme biti razlog in povod za ukinitev ene najosnovnejših državljanskih pravic vsem drž. uslužbencem, vscmu enemu delu naroda. Namesto, da posamezniki nosijo posledice za svoja dela in namesto udariti po sistemu, ki je korumpiral in pokvaril mnoge državne, uslužbence — se udari na ustanovo politične svobode, ki edina more dovesti do izraza pravega narodnega človeka in uslužbenca. Velika krivica je storjena narodu s tem, da žena nima volilne pravice in sedaj se hoče ta krivica <še potencirati z odvzetjem politične svobode tudi uradnikom kot najkulturnejšemu in najprosvetljenejšemu delu naroda. Državni uradniki s polno pravico kakor tudi v interesu naroda jn države zahtevajo namesto depolitizacije vse državljanske svobode, ki so obljubljene, v prvi vrsti politično svobodo. To zahtevajo zato, ker jih je diktatura dobro poučila, da brez svobode niti narod niti državni uslužbenci kot del naroda ne morejo razpravljati o svojem položaju, niti priti do boljšega in lepšega življenja. Izfcušnje iz preteklosrti so zadostno poučile državne uslužbence, da skrb za lastno usodo ne smejo več prepuiščati drugim. Težka in nesigurna sedanjost, v kateri kolebamo med vojno in mirom, ko se za vojne svrhe zahtevajo neštete žrtve v vsakem pogledu, in ko špekulacije in podražitev življenja zavzema ogromen obseg, odvzeti pravico državnim uslužbencem, da o vsem tem sklepajo, bi foila ogromna škoda za državne in narodne interese. Politična vzgoja jim je danes potrebnejša nego kdaj koli. Pravilno politično gledanje jim bo omogočilo, da se ne opredeljujejo več po nikakih odlokih in da gledajo na lastne oči in govorijo z lastnimi usti. Z odvzetjem političnih pravic se državni ¦uslužbenci pretvorijo v navadne podanike, zgubijo atribute svobodnega državljana in postanejo navaden avtomat za izvrševanje vseh zapovedi, kakršne koli bi bile in naj bi prišle od koder koli. Propagatorji kratenja političnih pravio državnim uslužbencem se zavedno ali nezavedno približujejo principu pravice moči, se izneverjajo obljubam o svobodi in enakosti, ki <so jo tolikokrat obljubljali. Ako se država želi osvoboditi brezvestnih in pokvarjenih uradnikov, ji ne <bo Tiihče bolje pomagal kot državni uslužbenci sami. Oni hočejo sami prečistiti svoje vrste in postaviti vsakega na pravo mesto — samo jim je treba dati popolno tsvobodo javne besede, svdbodo združevanja, mišljenja in kritike. Zastopniki v industrijskem kartelu, veletrgovci in špekulanti, ki izrabljajo vojno psihozo, brezvestno podražujejo vse življenjske potrebščine, se preko noči obogatijo in povzročajo narodu in državi ogromne škode, zaslužijo v prvi vrsti, da se z njimi naJTesneje obračuna. Polna politična svoboda, ki jo ti uživajo, jim omogoča, da potom nje vse bolj širijo in krepijo svoj vpliv. Zaradi svojega protinarodnega in protidržavnega delovanja so prav zares zaslužili da se nad njimi uporabi moč oblasti in zakona in da se jim odvzame državljanska in politična svoboda. Stanovske organizacije državnih uslužbencev ne morejo obstati in delati brez demokracije. Najnovejši dogodki v zvezi s popravkom materialnega položaja prepričevalno dokazujejo, da je pravica državljanskih svoboščin življenjski pogoj moči in uspehov organizaranih uslužbencev. Raznovrstne okolnosti sedanjega časa so povrročile, da državni uslužbenec ne more biti več tak, za kakršnega ga je smatral Bismark, to je »podoben posameznemu igralcu v orkestru, ki mora odigrati svojo partijo, kakor je to predpisano v zakonu, pa naj smatra to za dobro ali slabo.« Prisiljen je izvleči iz arhiva ustavo Robespiera, v kateri se nahaj« tudi taka določba: »Ako vlada krši pravice naroda, tedaj je zoperstavljanje temu za narod in za vsak del naroda najsvetejša pravica in neobhodna dolžnost.«