Za ženski svet moža lapo - nazaj ležho. Žena sili preveč za možem. Na Spodnjih in Gornjih Glinah so govorili siromašnejši, ko je bila poroč^na Skrbinšekova Marta z Bezenšekovim Jo- škom: »Kjer je že itak dovolj pri hiši, tamkaj se z ženitvijo še doda.« Stari in precej petični vdovec Skrbinšek je radevolje dal svojo edinko Marto s precejšnjo doto ter balo iz Sp. Glin v Gornje vzglednemu ter imovitemu mlademu gospodarju Bezenšeku. In še to so pristavili v ženitno pogodbo, da pripade po Skrbinšekovi smrti celotno njegovo imetje potomcem njegove hčere. Marta in mladi Bezenšek nista bila samo trdno podprta zakonca, kar se tiče posesti in suhega cvenka, bila sta tudi čeden par, katerega je družila zakonska ljubezen. Za Marto so metali sosedi samo ta očitek, da prev: tišči za možem in ga ne pusti nikamor samega. Mlada Bezenšca je prinesla zdoma razvado, da je morala biti njena prva ter zadnja. Ta ne ravno hvalevredna ženska lastnost je že koj prvo leto sicer nemotenega skupnega življenja le preveč vidno posegala v javne rooževe nastope. Mlad mož mora na plan In ne sme pa vsikdar za njim ljuba ženka! Mladi Bezenšek je hotel po vzgledu svojega blagopokojnega očeta biti prvi med bolj imenitnimi v Zgornjih Glinah. Ni še sicer bil župan, a hotel je postati. Niso še imeli Glinčani gasilcev, Bezenšek je dal prvi pobudo, da pride do osnovanja te danes nekako moderne in obenem zelo potrebne in koristne organizacije. Za neko soboto je bil sklican za Zgornje Gline gasilski ustanovni občni zbor, na katerem»je moral v ospredje kot duša cele zamisli Bezenšek. In glejte, na ta zbor je silila za možem Marta, ki je bila medtem že podarila življenje Ijubemu potomcu. Joško je bil resnega mnenja, da je gasilstvo dosedaj pri rias čisto moška zadeva, v katero ne sliši ženska niti kot spremljevalka ne. Kaj drugega so razne gasilske veselice, na katerih pride žalibog radi nežnega spola tolikokrat med gasilskimi tovariši do krvavih obračunov. Zavoljo te povsem in edino pravilne moževe izjave je bil pri razvajeni Marti že ogenj v strehi. Na pobegu. Joško proti večeru na ustanovni občni zbor, Marta v glasen jok. Ker tudi solze tolikanj Ijubljenega niso omehčale, da bi ji bil namignil, naj pride vsaj pozneje ponj, je koj sklenila hudb maščevanje. Razgovori o potrebi gasilskega društva na Zgornjih Glinah se v vaški krčmi niso niti prav pričeli, ko se je pojavila vsa objokana Bezenšca na pragu z zavitim otro- čičem v naročju. V onemogli kujavosti je odcepetala v hlev, kjer je ukazala hlapcu, naj zveže skupaj najlepšo kobilo in najbolj molzno kravo, ki spadata k njeni bali in naj ji sledi k očetu v Spodnje Gline. To je bil sprevod! Naprej naglas jokajoča mlada gospodinja z vekajočim otrokom, vtik za njo z na stežaj odprtimi usti osupljeni hlapec, ki je vlekel za seboj za povodec kobilo in kravo. Na vso srečo se je odigrala prenaglena preselitev iz lastnega gnezda nazaj v očetovo v trdem zimskem večeru, ko se po vaseh držijo ljudje po toplih hišah. Služinčad pri Skrbinšeku na Spodnjih Glinah je kar onemelo strmela, ko se je procesija ustavila na dvorišču in je poslala mlada hlapca v hlev, kamor naj priveže kobilo ter kravo na prostor, kjer sta stali pri jaslih pred enim letom in potem se lahko vrne nazaj k gospodarju. Že pred prestopom rojstnega praga je Marta zopet zatulila, kakor bi se ji bila zgodila največja krivica in je bila prisiljena, da poišče očetovo zaščito. Dobri očka Skrbinšek je iz ust svoje edinke komaj razbral jedro zakonske užaljenosti, ki je dosegla ta neznosni višek, da je morala izpod moževe strehe na noč z otrokom v naročju in v spremstvu gobezdavega hlapca in dveh nemih živali. Ni je tolažil, ker razvajenka ni bila potrebna tolažbe. Ni ji obetal očetovske pomoči, ki bi tudi bila odveč. Postregel ji je z gorko kavo in jo odvedel v njeno še vedno čedno pripravljeno dekliško sobico, katero je naročil zakuriti, da se ne preJiladita mati in sinček. Voščil je na debelo začudeni hčerki lahko noč in se je zaklenil v svoj štibelc. Po tako hladnem sprejemu in še čisto nepričakovanem odhodu očeta k počitku se je čutila mlada mati od vseh zapuščena. Ostal ji je čez noč edino še otročiček in tega nedolžnega angelčka je močila ter umivala z obilnimi solzami prvega razočaranja v življenju. Jokala je, ihtela, da jo je pocukavalo od kujavosti po celem telesu, dokler je ni premagal spanec in je prav dobro prespala noč do belega nedeljskega jutra, ko jo je spomnil glasen vek otroka na materine dolžnosti. Stopila je v kuhinjo, kjer je čakalo vse za zajtrek pripravljeno na podkurjenem štedilniku. Stare dekle ni bilo nikjer. Po dvorišču se je motal hlapec in ta ji je pojasnil, da je odklepal stari gospodar na vse zgodaj k fari v Zgornje Gline. — Zopet sama z otrokom v hišici očetovi! Ni mogla nikamor od dojenčka. Še službo božjo je morala opustiti in to po svoji lastni krivdi. Ni hotelo biti ne konca ter kraja onemu času, ki je na Gospodov dan odkazan božji časti in skrbi za dušo. Po Martini duši se je premetavalo vse mogoče, le kesanje ne in sklep, da se vrne kar sama k možu, katerega je ostavila brez najmanjšega vzroka. Slednjič je vendarle prikrevsala iz cer> kve stara dekla Katra. Sicer gostobesedno ženšče ji je na kratko odgovorilo, da je videla na trgu v veselem razgovoru Joška in očeta. Deklina tolažba je bila vlita v Martino razburkano srce samo s par besedami, a te so ji razodele vse in bo ona v tem sporu zmagovalka. Oče je gotovo napihal Jošku srce in ta bo stopil po njo, da jo poprosi odpuščanja in jo odvede nazaj, kamor spada. Da se bosta oče in mož uklonila njej, o tem je bila uverjena kakor o dejstvu, da je beli dan. Mesto moža in očeta je pričakala čez dobro uro očetovega hlapca. Zaupal ji je odkrito, da se snoči prignana kobila in krava nista niti pritaknili krme. Gnal ju je zjutraj z drugo živino napajat. Komaj sta bili odvezani, sta zbezljali navkreber proti Zgornjim Glinam, kjer sta navajeni. Kobila in krava, kateri sta prlšli na svet na njenem rojstnem domu, sta jo zapustili in odgalopirali v hlev, v katerem bivata jedva eno leto. Marta J« čakala, koprnela po ofietu ter Jošku pa nobenega od nlkoder in je že podil mrak dnevno svitlo. Poklicala je hlapca. Obljubila mu je lepo nagrado, če stopi k Bezenšekovim in privede nazaj pobeglo kobilo in kravo. Sluga je poslunnil mlado, se podal na kratko pot, ni ga bilo več nazaj. Po preteku dobre ure je morala v Zgornje Gline dekla. Še to je nekaj zadržalo, da, je izostala, ko je že bila trda noč. Nikoli v življenju še ni presedela popolna osamelost nežni Marti kakor ono nedeljsko noč. V brezupni samoti ter zapuščenosti se je spomnila pravljice, katero ji je morala tolikokrat pripovedovati rajna mati. Storja obravnava vlom ravbarjev v hlev, kjer pričnejo klati živino in ta muka ter kliče na pomoč. Iz nočnega spanja vzbujen, odbrzi prvi v hlev gospodar. Ni ga več nazaj. Za njim hlapec ter dekla, ki se tudi ne vrneta. Končno pošlje mati in hišna gospodinja na poizvedovanje svojega majhnega sinčka. Ta pa se vrne nepoškodovan in pripoveduje med solzami materi, da so v hlevu čisto črni tolovaji, ki so poklali živino, pobili vse odposlahce in le njemu so prizanesli, ker je še tako nebogljen. On naj sporoči materi, da naj pobegneta. Razbojniki bodo namreč domačijo požgali. Na povratku. Pri spominu na zgorajno pripovedko je pretresel Marto strah od glave do pet. Povsem sama je na domu v temni noči! Oče, kobila, krava, hlapec in dekla so odšli kot odposlanci, a niti eden se ni vrnil. Bogznaj kaj groznega se jim je pripetilo? Strah je zmagal žensko kujavo tnno. Dvignila Je s postelje dojenčka, ga tesno privila k sebi, zaklenila vrata na veži, potegnila ključ in odklepala navzgor proti Zgornjim Glinam, kakor bi Ji kuril pod podplati. Vsa zasopla Je obstala pred svojim novim domom, kl je bll razsvetljen in skozi dvojna zimska okna sta odmevala harmonika, petje in sploh hrupno rajanje. Komaj pregnani strah je v Marti izpodrinila radovednost: Zakaj in kdo uganja tak dirindaj v hiŠi, v kateri je ona gospodinja? Nevzdržna sila jo je nekako sunila preko praga v izbo veselja. Nudil se ji je prizor, o kakršnem bi se ne bila upala niti sanjati: V kotu pod križem je sedel ter pel njen»očka, zraven njega je vlekel mehe njen Joško, jedla, pila in radovala se je za bogato obloženo mizo Bezenšekova in Skrbinšekova služinčad! Komaj je postala Marta pri odprtih vratih, je oče zaprl usta, mož je odložil harmoniko in sta jo prijela za roko in jo povedla za mizo na Joškovo desno stran. Sprava. Dvignil je kozarec oče Skrbinšek In povdaril na kratko, da obhajajo pri Bezenšeku obletnico poroke in so čakali samo še na mlado gospodinjo ter mater, ki je, hvala Bogu, tudi prišla, da bo veselje popolno in vsi radostni ter Bogu hvaležni, ker jim je naklonil današnji dan, ki naj bo mejnik bodoče zakonske sreče v hiši, v kateri naj bo mož glava in žena njegova desna roka, a nikoli ne narobe! Tako se je glasila napitnica preizkušenega očeta kot dobrodošlica nazadnje došlemu gostu ter kot zvezda vodnica za nadaljno od sreče in zadovolja spremljano bodočnost. In kaj je hotela Marta o včigled tolikerim presenečenjem? S sinčkom v naročju je s posveženo ljubeznijo pogledala preljubega moža, se zahvalila s pokornim očesom očetu in menila na glas skesano proti služinčadiz »Pobeg z doma je bil lahak — vrnitev težka, a sedaj je, hvala Bogu, zopet vse dobro!« rk