----- 301 ----- Ozir po domovini. Mangart. ,,Sklad na skladu se vzdiguje Golih vrhov kamen zid; Večni mojster ukazuje: Prid', zidar, se les' učit!" Vodnik. Eno uro od fužinskih jezer v podnožju julskih alp stoji koča rateškib pastirjev. Mlade trate s temnozele-nimi gozdi ae razprostirajo po ti planjavi in balzamični planinski zrak daje prijetno vonjavo. Nad teboj pa se vzdigujejo mogočne stene sivega Mangarta (8462'), kateremu na Kranjskem ni para za Triglavom. Mrak se je deiai in pastirji so ravno molzii ovce, ko stopiva s tovarišem v kočo. Nekoliko začudeni se spogledajo, ko izvedo, da miaiiva iti na Mangart. „E, gospod" — pravi stari Bost, ki je sedel na debelem tnalu in kuril ogenj — „ne vem, ali bote mogli priti na vrh. Letos še nihče ni bil ca njem, ker je preveč snega po skalah. Če se ga kak kos odtrga ali če se kateremu spodrsne, potem se ne vrne več nazaj, kar Bog obvaruj." „Ne mislite, oče" — mu pravim — „da bi se človek podajal predrzno v smrtno nevarnost. Tako daleč pa, dokler je mogoče, se vendar poskusi. Zdaj je samo vprašanje, k d o bo šel z nama. Osem vas je tukaj, steze so vam znane, toraj kateri?" Zopet pogledajo eden druzega in nazadnje se odloči Pintbahov Toma za vodnika. Toma je močan fant pri kakih 30 letih, čvrste postave in zagorelega, poraščenega obraza. Prepusti mi za to noč svoje ležišče, sam pa se stegne po trdi klopi ob steni. Spanja ni bilo veliko, nekoliko zavoljo skokonogih živalic, katerih nikjer ne manjka, nekoliko tudi zavoljo postelje, ki je bila s trdim smerečjem nastlana. Toda na vse to se ne gleda in spomin prestanega trpljenja je vendar-le prijeten. Drugo jutro smo bili ob dveh na nogah. Neb6 je bilo čisto kot ribje oko. Obetalo nam je lep dan in krasen razgled. Tiho stopamo drug za drugim po strmem, nekoliko poraščenem predgorji in ob štirih smo že v Mirnjeku tik pod pečinami starega velikana. Tukaj se še ie prične težavna pot po skalovji. Kakor po stopnicah lezemo naj poprej skozi strmo sotesko navkreber. Od obeh strani nas pritisnejo skalnati oboki, nad katerimi le tu in tam kaka zvezda na jutranjem nebu zašije. Po trudapolni hoji pridemo poslednjič srečno na planino Travnik, na kateri je ravno sneg skopnil. Priča temu je mnogo spomladanskih cvetlic: primul, potentil in gencian, ki so se komaj razcvitati začele, ko so njih sestrice že zdavnej ovenele v nižavi. Krasno je izhajalo kraljevo solnce izza Kepe (6659'), ko smo se polegli na ozkem sedlu pod ,,malim Mangarto^n" in je izložil Toma iz torbe nekoliko krep-čala za potrebne želodce. Tukaj je požirek dobrega bri-njevca in grižljej domačega kruha s sirom veliko več ------ 302 ___ vreden kakor Bog vedi kako izbrano kosilo na ravnini. — Okrepčani se odpravimo dalje, toda pot postaja vedno bolj težavna. Kamor pogledal — čez in čei golo, izdolbeno, raztrgano gorovje ia debeli sneženi zameti. Cero više smo, toliko obširneji je pogled in toliko či-steji zrak, a z vsako stopinjo nam zginjuje tudi upanje, da bi prelezli ali vsij obšli vertikalne stene, na katerih počiva težki kol6d, ki ima ogrnjea bel plajš čez široka ramena. „Boga zahvalimo, da megle ni" — pravi Toma, ko pridemo na robati greben med malim in velikim Mangartom; ,,samo poguma in previdnosti nam je treba, vse drugo se bo srečno izteklo." Potem dene vsakemu par „krampežev" na noge in od tu naprej smo morali vsako ped zemlje s silo vzeti sovražnemu pečovju. Počasi smo zasajali dolge palice med skaline in trdno oprti prestavljali težo vsega života od razpoke do razpoke. ,,Pri kateri strani pa pridemo na vrh?" — vprašam Tomo, ko stojimo na široki skal'. ,,Tam-le gori" — pravi in pukaže na ievo proti jugo-vznodu — „tam-le gori, kjer se vidi sneg pod vrhuncem. Le v tem ovinku se moremo stenam ogniti in od goriške strani priti do vrha. Ravno tukaj je pa tudi pot najnevarniša, ker je med skalovjem in prepadom le malo prostora". Te besede so ugasnile zadnjo iskrico upanja, ko ugledamo ozki sneženi most med Mangartovim vrhom in grozovitim brezdnorn. In tu vmes mora se iti, nikjer drugod ne? Kaj, če bi se otajal sneg in se odtrgal pod nogo! Ena stopinja napačno postavljena je lahko vzrok strahovitega padca in temnega groba v črnih žrelih nad Mirnjekom! Toda predrzni Toma nama ne d& pokoja. ,,Poča-kajta tu" — pravi — „in se spočijta; — jez grem naprej ogledat, ali bomo mogli iti po snegu ali ne." Cez nekaj časa ga res ugledava, kako dela z dobro okovanimi coklami stopinje v sneg. Vesel pride nazaj povedat, da se noge trdno prijemajo in da je več prostora kakor se vidi od daieč. Kaj je nama storiti? Ali mar res nazaj iti, ko gledava vrhunec tako blizo sebe? Ali zastaoj narediti pot tako težavno in dolgo? Pogum zmaga poslednjič nad bojazljivostjo; varno stopava za skrbnim vodnikom in počasi prestavljava tresoče se noge po njegovih stopinjah. Le na enem kraji, kjer je snežnica razjedla skalovje, se ne upava stegniti čez uglajeni žleb na uno stran. Zato Toma vsakemu posebej palico pomoli, da naju potegne k sebi. Zdaj je nevarnost srečno prestana in z novo močjo lezemo proti vrhu , kamor pridemo ob pol 10. uri zjutraj, 12. avgusta 1879. Per6 moje ni v etaau popisati čutila tistega trenutka, ko smo po zadoji stopinji stali na goli glavi mogočnega orjaka. Kamor pogledas; le gorč in zopet gore, pa ne poraščene z gozdi in pašniki , ampak zavite v bele plajše, gore prečudno zidave in razvrstitve — moj-stersko delo Stvarnikove roke. Osupnjen in brez glasu stojiš nekoliko časa; le očesu jo pri voščen okus, pa tudi ok6 se nagledati ne more! Med dolgimi paralelnimi vrstami neizmernega gorovja vstaja doli na jugo-vzhodu osiveli starec Triglav, okoli njega pa straž^o Bogatin, Vogel, Ka-nijavec, Vrtača, Rogica, Razora in Prisank. Proti jugozahodu gledaš Rombon, M. Kanin, M. Baba grande in med temi beneško polje s široko strugo reke Tagliamento. — In ozri se zdaj proti severu! V dolgsh belih vrstah stoje ponosni čuvaji na koroško-solnograški meji mirno eden zraven dru-zega, v bratovski edinosti in brezčutni ljubezni. Veličastno je videti oholo glavo glasovitega A n k o g 1 a (10.291'), orjaško piramido VelikegaZvona (12.444'), tirolske snežnike, kakor so Venediger, Dreiher-renspitz in soisteinske gore daleč gori nad Ino-mostom! Nikjer, dragi čitatelj, se ne kaže narava v tako bogati prijetnosti in divji strahoti, pa tudi nikjer ne ozna-nuje bolj glasno Božje vsegamogočnosti, kakor tukaj v visočini večnega snega. Akoravno so to le mrzle, otrp-njene podobe, ki jih gledaš okoli sebe, se ti vendar nehote razgreje srce in povzdigne gori v zračne višave uklonit se pred Stvarnikom vaegamogočnim.-------- Se en pozdrav bližnjim in daljnim hribom — in zapustiti moramo kraj tako vzvišenih občutkov — kraj, kjer so bile pozabljene vse skrbi te solzne doline! Z Bogom zdaj, Toma!