ESEJIST  JOVAN S KER LIC
(Ob slovenski izdaji Skerličevih izbranih esejev)
I.
Pred nedavnim izdana knjiga Skerličevih esejev in kritik v slovenščini1 predstavlja pomemben dogodek v naši publicistiki in prevodni književnosti. To je prvo literarnozgodovinsko in esejistično delo srbskega avtorja, ki je prevedeno v slovenščino. Pomanjkanje tovrstnih prevodov in izborov se je že dlje čutilo spričo precej sistematičnega prevajanja iz naših književnosti, še občutneje pa potem, ko je v srbohrvaščino bil preveden izbor Vidmarjevih kritik in meditacij in nekaj knjig Borisa Ziherla. Pomislek, da srbohrvaščina ni zapreka za slovenskega bralca, ne bo upravičen, saj pričujoča knjiga in prevedena leposlovna dela še zdaleč niso namenjena samo slavistom, ampak najširšemu krogu bralcev. Vsebina naše, strokovno pisane knjige in način razpravljanja je tak, da lahko pritegne slehernega bralca ter ga uvede v srbsko literarno in kulturno preteklost.
0  Jovanu Skerliču vemo pravzaprav malo, čeprav je sicer znan po svoji obsežni Zgodovini novejše srbske književnosti, ki jo je objavil leta 1914 in ki je prva moderno pisana zgodovina srbske književnosti, hkrati pa sinteza Skerličevega življenjskega dela, sinteza številnih študij o pisateljih in delih srbske literature od Dositeja Obradoviča do kritikovih najmlajših sodobnikov-Te literarne študije so v glavnem nastajale med leti 1901 in 1912 in so deloma zajete tudi v našem izboru.
1  Jovan Skerlič, Izbrani eseji. Državna založba Slovenije, Ljubljana 1959, str. 454. Prevedel in opombe napisal Tone Potokar, uvodni esej o Skerliču napisal Midhat Begič.
808
Da Skerlič pri nas ni bolj poznan, je krivo tudi dejstvo, da srbska publicistika in književna zgodovina še nista dovolj razjasnili njegovega mesta v srbski kulturi. O njegovem delu kljub številnim člankom in razpravam še do danes ni izrečena temeljita sodba, ovrednoteni niso njegovi estetski in literarnozgodovinski nazori in kriteriji niti ni jasno prikazana Skerličeva idejna in politična fiziognomija. To se je očitno pokazalo ob beograjski izdaji Skcrličevih esejev, ki jo je pripravil Eli Finci leta 1955. Fincijev predgovor k izdaji Pisci i knjige je doživel izpod peresa Zorana Gavriloviča2 ostre napade, češ da je generalizacija, da se Finci ni izognil kontradikcij in da je del predgovora ponavljanje splošno znanega pa še abstrakcija povrhu. Predvsem pa očita Gavrilovič Finciju, da ni raziskal Skerličevili estetskih, idejnih in literarnozgodovinskih nazorov.3
Studiozno pa se s Skerličevo osebnostjo in delom ukvarja dr. Midhat Begič, ki je avtor obsežne študije, objavljene v uvodu pričujoče knjige. Čeprav je Begičev predgovor namenjen v prvi vrsti slovenskim bralcem, zaradi česar je pisan pregledno in zgoščeno, se avtor kljub temu poglablja v analizo Skerličevih nazorov, analizira njegovo šolo, posebno pa delo. Pač pa še vedno pogrešamo ocene Skerličeve esejistične in kritične metode in prikaza njegovih estetskih načel. To namreč ni lahko delo, ker je Skerlič kljub nekaterim načelnim razpravam (Dogmatična in impresionistična kritika, 1902; Uničenje estetike in demokratizacija umetnosti, 1903), svoje estetske nazore izpovedoval pretežno v esejih in kritikah, celotnega sistema pa ni podal, ker ga ni izgradil in ga impresionistična smer v kritiki tudi ne zahteva. Skerlič je v bistvu ekletik, čeprav v najboljšem pomenu besede, zbiratelj po raznih zahodnih estetskih šolah in književnih smereh. Pri tem je bil globoko razumen človek in sam ustvarjalec, ki se je glede literature zgodaj priboril do spoznanja, da mora prava književnost biti »odsvit življenja, to je morda prvi in zadnji zakon umetnosti« (Petar Kočič, 391). Glede vrednotenja literarnih dogodkov in del se je zavzemal za uresničenje nacionalnega kriterija, ki pa se v srbskih razmerah mora na eni strani osvoboditi folklornega estetskega kodeksa, ker že vse od romantike naprej ovira svobodni razvoj moderne književnosti, na drugi strani pa, mora opustiti filološko domoljubno kritiko, ki je začetniška. Da so Skerličevi nazori temeljili na demokratični idejni smeri, nam najjasneje govori njegov odnos do ideologa srbskega realizma Svetozarja Markoviča, ki ga je zelo cenil in je tako rekoč rehabilitiral njegov književno umetniški nazor, ki so ga bili Markovičevi učenci vulgarizirali. Njega samega je Skerlič upošteval kot »začetnika srbskega realizma in zagovornika, idej o družbeni uporabnosti umetniških stvaritev«. Vendar se do metode dialektičnega materializma Skerlič v svoji stroki ni nikoli povzpel. Po padcu avstrijakantskega Obrenovičevega režima 1903 je vse jasneje zastopal stališče tako imenovanega svobodnega kritika, ki pa pod vplivom saint-simonizma misli, da v družbenem gibanju igra odločilno vlogo kultura in omika in ne sprememba produkcijskih sil in odnosov. Spričo močno razvitega demokratičnega čuta je v kulturnih in književnih vprašanjih ostal v bistvu
2  »Jedna korisna knjiga i njen predgovor«, Savremenik 1956, št. 10.
3  E.   Finci,   Jovan   Skerlič   u   svome   vremenu.   Ogled.   Književnost   1956, št. 7—8.
809
zelo blizu naukom in dediščini Svetozarja Markoviča, naglašujoč socialno vlogo umetnosti; v idejnopolitičnih nazorih pa je šel svojo pot, oddaljujoč se od socialnih  demokratov,  katerim je svoj  čas bil  zelo  blizu.
II.
V pričujočem izboru se kaže očitna dvojnost, ki temelji na Skerličevih nazorih in je značilna za celotno njegovo delo. Starejše pisatelje in pesnike obravnava v svojih esejih, ki jih imenuje književne študije, bolj literarno-zgodovinsko, zato skuša v njih posameznim pojavom in osebnostim določiti mesto v razvoju, literarno šolanje, podrobneje razpravlja o vprašanju izvirnosti glede motivike, idejnosti in izraza, zlasti pa skuša prodreti v samo ustvarjalno bit. Drugače pa postopa z mlajšimi pisatelji in pesniki, svojimi sodobniki. Tu opušča literarnozgodovinsko metodo eseja in prehaja na impresionistično kritiko; po intuitivni poti se vtaplja v bistvo obravnavanega dela, zato tudi ni kritik v običajnem pomenu besede. Tedaj je tolmač očitnih in skritih vrednot in hotenj posameznih del, katerih avtorji pri sodobnikih večinoma iz raznih neliterarnih nagibov niso bili priznani; Skerlič je z izredno sposobnostjo vživljanja proniknil v ta dela in z njemu lastno sposobnostjo sintetičnega označevanja pripomogel posameznim pisateljem do veljave. Tako je v literarno pisanih impresijah o Stankoviču, Kočiču, Čipiku in nekaterih drugih objavil »tenkočutne in iskrene vtise«, v katerih izpoveduje posamezne kvalitete obravnavanih del, v manjšem številu primerov pa je zašel tudi na nepravo pot, ker se je slepo predal intuiciji in poletu svojega temperamenta.
Tako se v osnovnem vprašanju Skerlič bistveno razlikuje od literarnega zgodovinarja Prijateljevega kova. Celo v esejih, ki smo jih imenovali literar-nozgodovinske in v katerih obravnava starejše pisatelje, vse raje sintetično zaključuje, kc-t pa analizira; tako postopa celo pri problemih, ki jih ne more rešiti brez pozitivističnega dela, na primer v vprašanju »Prvih srbskih gledaliških predstav«. Vzporejanje Skerliča in Ivana Prijatelja, ki se večkrat pojavlja, tako tudi na ovitku naše knjige, je kaj malo upravičeno. Res, da sta ob istem času začela z delom, da sta oba politično meščansko-levičarsko orientirana in da sta svoja dela cesto literarno oblikovala (Skerlič o Stankoviču, Prijatelj o Murnu). Toda v najvažnejših vprašanjih, v literarnozgodo-vinski izobrazbi, nazorih in metodi sta različna. Skerlič je v prvi vrsti esejist in književni kritik impresionistične smeri, potem šele literarni zgodovinar. Svoje delo na univerzi je začel s predavanjem »Zgodovina in metoda književne kritike« (1901). Prijatelj pa je najprej slovstveni zgodovinar pozitivi-stične šole, usmerjen predvsem v analizo dobe, okolja in slovstvenih dokumentov, potem šele esejist-analitik domačih in slovanskih literarnih problemov, najmanj pa je literarni kritik. V svojem nastopnem predavanju leta 1919 je govoril o temi »Literarna zgodovina«.
Impresionistična kritika, ki temelji na kritikovi dojemljivosti, na njegovih »tenkočutnih in iskrenih vtisih«, se je v svoji ustvarjalni stopnji kot izraz prehodne dobe prav kmalu preživela, pri Srbih tudi zaradi zgodnje Skerličevc smrti. Ker ni bilo več izrednih talentov, ki bi jo gojili, je zvo-denela in taka še dandanes životari po literarnih revijah in listih. Nasprotne
810
pa mora pri izdelavi vsake slovstvene zgodovine biti nekdo ali tudi cela generacija, ki opravi pozitivistično literarnozgodovinsko delo, kar so pri nas v precejšnji meri storili Prijatelj in njegovi učenci. Prav ta način dela pa je Prijatelja najbolj oviral, da se ni povzpel do sinteze, vsaj ne v tolikšni meri kot Skerlič, ki je prišel do nje po drugačni poti, brez pozitivističnega zbiranja »slovstvenih dokumentov«. Število monografij se odločno prevesi v Prijateljevo korist, število sintetičnih literarnozgodovinskih oznak pa v Skerličevo. Srbske literarne zgodovinarje v veliki meri še čaka pozitivistieno delo, ki ga Skerlič ni opravil in brez katerega bo težko izdelati znanstveno literarnozgodovinsko sintezo. Skerliču je esejistična sinteza uspela pač zaradi impresionistične metode in kritično pronicljivega daru, s katerim je v izobilju razpolagal. Ni ga pa ta metoda obvarovala precej številnih pomot in napačnih razlag. Tako Skerličev pomen kljub Zgodovini novejše srbske književnosti ni tolikšen v literarnozgodovinskem smislu kot v kritičnem in esejističnem. Spričo svojega talenta in estetskega čuta je pravilno vrednotil nekatere nepriznane sodobnike in ponovno oživil vrsto predhodnikov. V njegovih delih je resnično cela vrsta »tenkočutnih in iskrenih vtisov«, za katere je upravičeno veroval, da »bodo nekoč pomenili dragoceno gradivo« za estetsko in idejno analizo in s tem tudi za literarno zgodovino.
III.
Ker Srbi do danes še niso objavili kritične izdaje Skerličevih del ne v celoti ne posamično, je imel prevajalec in prireditelj Tone Potokar, ki mu je za osnovo služila prej omenjena Fincijeva izdaja, precej dela tudi s popravljanjem očitnih pomot in nejasnosti, ki jih ni ravno malo. Sam izbor je smiselno urejen in v njem je zajeta večina pisateljeve novejše srbske književnosti od Dositeja Obradoviča, preko J. St. Popoviča, Ignjatoviča, Svetozarja Markoviča, Glišiča, Sremca, Vojislava Iliča, Rankoviča, Miljanova do Skerličevih sodobnikov B. Stankoviča, Kočiča, Čipika in Rakiča.
Na čelo organsko zamišljenega izbora je urednik postavil članek »Srbija, njena kultura in njena književnost« in pa načelno razjpravo »Dogmatična in impresionistična kritika«. Slednja nam dokaj jasno predstavi Skerličeve nazore o kritiki in literarni zgodovini in je hkrati obramba njegovih lastnih pogledov, zato upravičeno stoji na tem mestu. To pa ne velja za prvi članek, ki ga je Skerlič napisal šele leta 1910 in ki ni sprejemljiv ne le zaradi svojega feljtonističnega tona, ampak predvsem zaradi nedograjene idejne osnove; ta se kaže v posploševanju nekaterih potez in dejanj redkih srbskih izobražencev na široke ljudske množice, »na vso srbsko raso«, kot bi rekel Skerlič sam. Tudi tipološke in karakterološke posplošitve so neznanstvene, medtem ko gre pisatelj mimo analize socialnega gibanja in razvoja, kar je spričo razgibanega   19.  stoletja,  ki o  njem  govori,  nesprejemljivo.
Premisleka vredno je tudi dejstvo, da je med literarnimi študijami o srbskih realistih objavljen polemični članek o dr. Anti Starčeviču. Sam Skerlič je v njem dokazal, da so bile ideje zagrizenega Velikohrvata mrtve že ob Starčevičevem živem telesu, čeprav so se pojavljali in celo množili njegovi učenci. Sam Starčevič je danes tako malo spomina vreden in tako nepomemben, da tudi objektivnega članka o njem ne kaže več objavljati, najmanj pa
811
v študijah o srbski književnosti. Pridobljeni prostor bi bil pač koristneje uporabljen, če bi namesto članka o Starčeviču urednik objavil manj okrnjeno študijo o Svetozarju Markoviču. Kljub temu, da Skerlič ni vsestransko doumel Markovičeve vloge, je študija o utemeljitelju srbskega realizma vendarle odlična. Ostalo je neocenjeno Markovičevo socialistično delovanje, ki bo prišlo šele sedaj na vrsto, ko pripravlja P. Stambolič prvo popolno in kritično izdajo Markovieevih del, katerih prvi zvezek je že izšel.4
V jezikovnem pogledu znanemu prevajalcu ne bi bilo kaj ugovarjati, če gremo preko nekaterih srbokroatizmov (»točno« je pri njem lahko »resnično«, »natanko« in še kaj; »večno točni motto«, str. 592), prisiljenih komparativov in superlativov (paradoksnejši; književnejše, najpriljubljenejši . •.). Pač pa ne moremo sprejeti njegove prakse, da uporablja vedno en in isti sklepalni veznik »pa« (namesto: zato, torej, zatorej, tako, tedaj) in ga uporablja tudi v posledičnem podredju, kjer ni slovenski, medtem ko v nekaterih priredjih zavaja v dvoumnost, ker ima veznik »pa« lahko tudi protivni pomen (n. pr. na str. 270: »Mladi Slepčevič bi rad izlil svoja narasla domoljubna in nacionalna čustva, pripravlja se, da bi zapel Junaške pesmi o svobodi', pa poje v monologu...«). Taka praksa pomeni pravo siromašenje slovenske sintakse in je nikakor ni mogoče sprejeti. — V uredniških vprašanjih T. Potokar ni imel jasnega načela, katere citate prevajati in katerih ne, tako da nekatere navaja v originalu, druge pa prevaja (162, 293). Sama izdaja bi mnogo pridobila, posebno za slavista, če bi naslove del navajal tudi v izvirniku.
Kljub navedenim pomislekom pa se izbor odlikuje po organski zasnovi in premišljenosti; objavljene so študije o naprednih in pomembnih srbskih književnih ustvarjalcih, katerih dela so že precej prevedena v slovenščino. Poleg odlične uvodne študije Midhata Begiča povečujejo vrednost knjige obsežne Potokarjeve literarnozgodovinske opombe, tako da je knjiga vsakomur dostopna. Isti namen in pomen ima tudi register srbskega periodičnega tiska in imen s komentarji, čeprav ni popoln. Tu mislim na klasičnega filologa Luko Zimo, ki bi ga vsaj tu bilo treba omeniti, saj je igral precej važno vlogo pri razvoju heksametra v srbohrvaščini. Skerlič ga omenja v študiji o Vojislavu Iliču, ker je Zima o njem napisal daljšo razpravo »Starinske grške in latinske iveri v pesmih Vojislava Iliča«, kjer dokazuje, da srbski pesnik zelo slabo pozna antično mitologijo in kulturo.
Skerličevi Izbrani eseji bodo nepogrešljiv priročnik slavistvu, uspešno pa bodo uvajali v srbsko slovstveno zakladnico slehernega bralca, za kar jamči lahkotni Skerličev način pisanja.
Janez   Rotar
4 Prim. P. Stambolič, Svetozar  Markovič — utemeljitelj  srbskega socializma, Vprašanja naših  dni, 1960, št. 3.
812