NE KRADI
JOL m&t pride v prodajalnico, da si kupi blaga za domaee potrebe. V tem, da J&d^mu postrežnik tehta zaželjene stvari, vzame kmetič košček sladkorja, ki je ležal na mizi ter ga sne. Prodajalee to videč, hoče kmeta ustrašiti, zatorej zavpije nagloma v stransko sobo: ,,Kje pa je tisti košeek mišnice, ki je baš zdaj ležal tukaj na mizi?" — Ubozega kineta je zelo zasrbelo, ves prestrašen izpove, da je on snedel tisti košček, ker si je mislil, da je sladkor.
,,Mož! vi morate umreti," deje mu šaljivi postrežnik. A na vašo veliko srečo imam tukaj zdravilo proti strupu. nLe hitro povžijte, kolikor morete te vode." To rekši, pomoli mu vrček ribje solnine, ki je bila na slanikih (arnikih) v sodci.
Siromak pogoltne ves prestrašen to pijačo, da bi si rešil življenje. Potem beži iz prodajalnice. da bi si pri studencu poiskal za ta drugi strup tudi drugo zdravilo. Ta pokora, kijo je prekaneni prodajalee naložil ubogemu kmetu, bila mu je v korist. Nikoli več se ni pritaknil ptujega blaga. Zapomnil si je nauk, da sladko-snedost se ujarae v hude zanjke.  A zapoved božja nam veli: Ne kradi!
Frančišek Rup.