Štev. II.
V Ljubljani, I. listopada 1910.
Leto XI.
Slutnja.
In dolgo ne bo — v plašč zavita meglen na njive, polja, vsečez stopi — jesen.
In golo drevo vzdihavalo bo — šel potnik bo mimo, kdo H pozna ga, kdo?
ln dolgo ne bo —
studeni dih
čez pusta zaveje strniŠČa —
umlrajočih vzdih . . .
Ne plašč vabtjiv -pomladnih dnl — ne pesem od njiv, ko rž zori,
In dolgo ne bo — za tnorje, gor6 solnce se vrže kraljevo morju na dno .. .
In težke kakor meglč skrbl obdajo srce — Kot dež na polje — privro fz duše žgoče solzč ...
le vzklik srca, kličoč si dni, le misei temni iz polnoči!
In dolgo ne bo -zvonovl pojo, možje me štirje v grob poneso . .
Ne pesem ptic,
ne pomladni klic —
ne hrup ne sneg In vihar
ne zgane mi lic . . .
Fran Žgur