Št 11*12,.» November-december1940 • L. XVII VSEBINA Lojze Rukli: Materi za božič (pesem) — Ivan Kronovšek: Izpopolnjujmo se! — Alojz Šavora: Čez hribe in doline... — Franc Sebjanič: Slovenci v Ameriki. — Ob zaključku letošnjega leta — Razlaga tujih besed — Jože Danev: Božič 1940 (pesem) — I. K.: Letošnji božič — Jože Danev: Ančkina božična noč — Izidor Korobač: Mežnar Brkljač — Knjige — naše dobre prijateljice — Prehrana dojenčka — Šivanje in ročna dela — Za kuhinjo — Naš vrt — Lojze Rukli: V spomin in slovo-(pesem) — Viktor Kavčič: Dogodki na Balkanu — Slovenska kmetska mladina na delu — Ing. Tone Mastnak: Žetveni prinosi in poraba umetnih gnojil — Josef Knap: Puszta (roman) — Lojze Rukli: V spomin (pesem) Mesečnik za kmetsko prosveto • Izhaja vsak mesec • Celoletna naročnina din 25.—, posamezna številka din 4.— • Rokopisov ne vračamo • Vse, kar se tiče uredništva, pošiljajte na naslov: Uredništvo »Grude«, Ljubljana, Pražakova ulica 11 • Uprava »Grude« je v Ljubljani, Pražakova ulica 11, kamor pošiljajte naročnino, oglase in reklamacije (pritožbe) • Poštno čekovni račun »Grude« ima št. 13.440 Urednik: Ivan Kronovšek • Izdaja Zveza kmetskih fantov in deklet, oba v Ljubljani • Tiska Tiskarna Slatnar, d. z o. z. (Vodnik in Knez), Kamnik ill!llliilll!ll!l!llllllll!l!llllllll!lllil!llllll!!lll!ll!ll! llllllllllll!llllllllllll!l!ll!lll!!lllllllll!!li!ll!!!UllliyilKIIIU]nMiMIDIllJlllllfllllllMB8MyiIVill!IIIW!lll!ll!!lll!llllllll Izkoristite priliko! Koleba, motorji, vsi nadomestni deli Splošna trgovska d. z o. z. Ljubljana, TyrSeva cesta 33 Vsem našim naročnikom! Že svoječasno smo vas obvestili, da je draginja pri tisku zelo narasla. Kakor večina drugih stvari, se je tudi ta podražil za 40%, torej nekaj manj kot za polovico dosedanje naročnine »Grude«. Povečani tiskarski stroški so nas pri dosedanji naročnini občutno prizadeli. Vse to nas je prisililo, da za malenkost zvišujemo naročnino, za kar smo se silno težko odločili. Pri dosedanjem povišanju tiskarskih stroškov, ki najbrže še ni zadnje, bi morali povišati letno naročnino za 10.— dinarjev. Ker pa hočemo, da bo »Gruda« najcenejši mladinski mesečnik, zato povišujemo letno naročnino le za polovico dejanske podražitve. Odslej bo torej letna naročnina »Grude« le din 30.— in prosimo naše cenjene naročnike, da vzamejo to skromno povišanje na znanje! Pri tem pa Vas prosimo, da upoštevat« našo uvidevnost in se nam oddolžite s tem, da boste nabrali čimveč novih naročnikov. Najmanj pa, za kar naj sc vsak naš naročnik odloči je, da bo pridobil vsaj enega novega naročnika! Tako naj število novih naročnikov nadomesti znesek, za katerega smo prikrajšani radi le delnega povišanja naročnine! Zanašamo se na Vas, da boste z razumevanjem storili vse ža razmah našega mesečnika in nam čim preje poslali nove naročnike! „GrudaM MESEČNIK ZA KMETSKO PROSVETO 11. - 12. November - December XVII. Lojze Rukli: Materi za Božic Ves breg je bel kakor deviške grudi, z neba me zre na milijone zvezd, od oken v noč se zlivajo prameni; vse svetonočna bajna je povest... Radosten smeh igra vsem na obrazu, le name žalost legla je nocoj: brez doma, sam drhtim v tem trdem mrazu in luči iščem, strehe za pokoj. Ves sam, ves sam — mi škriplje pod nogami, zamolklo tolče moj korak, iz sanj me cesta zasnežena drami, na mater se budi spomin sladak ... — Nocoj bediš in v duhu si pri meni, in rožni venec se ti vije iz rok, goreče moliš; vera, up je v tebi, da srečo najde v svetu tvoj otrok. Sred mrzlih cest, v tujini daljni, sivi, brezdomca me peha usode tok. Na okna trkam; kdo se me mmili, kdo kruha da mi iz dobrotnih rok? Nikdo, nikdo... Le burja ostro brije in s prošnjo kletev pada v tiho noč. Iz lin tam v dalji pesem se izlije, rešen je vsem ljudem oznanjujoč. Na zemlji mir... pojo v polnoč zvonovi; sam sredi cest sem sončnih dni glasnik: Noč sveta, mati, je in v zarji novi z menoj ne bo zamrl bednih krik! — Ivan Kronovšek: Izpopolnjujmo se T Ko se je začel v naših krajih uvajati obvezen šolski pouk, so se temu naši predniki v svoji ozkosrčnosti in starokopitnosti z vso silo upirali. Uporabili so vsa sredstva, da bi se ubranili novotarije, ki ne je križala z njihovim pojmovanjem in pogledi na svet. Šolo so smatrali, vsaj po večini, kot nepotrebno stvar, ki jim bo prinesla le nove obremenitve in izdatke. Učitelj pa je bil po njihovem mnenju gosposki človek, ki živi brez dela na račun ljudstva. Za obrambo in za svoj prav so se posluževali se drugih ugovorov. Menili so, da šola kmetskemu ljudstvu ni niti potrebna, ker se lahko dela brez pisanja in čitanja. Tako so dejali: »Šribar« naj piše, ker drugega ne zna, mi bomo pa okopavali, orali in kosili, če je šola ali pa je ni!« Njihovo mnenje je bilo seveda napačno. Zameriti jim kljub vsemu ne bi mogli, ker eo bili pač tako vzgojeni. Sto in stoletja se jim je vtepalo v glavo, da so ljudje nižje vrste, ki se morajo slepo pokoravati svojim gospodarjem, graščakom. Vživeli so ee v svoj položaj, pokorno tlačanili in priznavali ukaz: »Oblast je od Boga!« Razvoj je šel svojo pot. Naš kmet se je znebil tlačanstva, vpliv gospodstva pa je v večji ali manjši meri ostal. Zato so tudi smatrali šolanje in izobrazbo za popolno prednost višjih slojev in kar niso mogli razumeti nenadne spremembe. Kakor so se upirali novim dajatvam, tako ali pa še bolj so se otepali vsake novotarije. Kakor so bili svoj čas nekateri protivniki šole in nasprotniki vsake izobrazbe, tako imamo tudi sedaj še vse polno takšnih, ki mislijo, da je za našega človeka višja izobrazba nepotrebna. Poslužujejo se dokazov, ki smo jih že omenili poprej, češ, da za delo in življenje ni treba drugega kot pridnih rok, vse ostalo pa zavisi od večje ali manjše sreče, ki je usojena posamezniku. Zopet so drugi, ki imajo drugačno na-ziranje in se vnemajo poleg ljudsko-šolske se za strokovno izobrazbo kmetske mladi- ne. Trdijo, da bi potem že dosegi nekako dovršeno znanje za svoj poklic, ki ga opravljajo, več, da bi ne bilo potrebno. Mi smo, in moramo biti, drugačnega naziranja povsem iz praktičnega in načelnega stališča. Vemo in priznavamo, da je ljudsko-šolska izobrazba osnova in da je strokovna izobrazba nujna za izvrševanje vsakega poklica. Po našem bi morala biti obvezna, to je, da bi imel vsak kmetski fant kmetijsko, vsako kmetsko dekle gospodinjsko, vsak obrtnik pa obrtno šolo in podobno. Svet je že tako napredoval, da ljudska šola za življenje že dolgo ne zadošča več. Strokovno šolstvo pa kljub važnosti prav tako ne smemo jemati za višek šolanja. Mogoče bo kdo smatral našo zahtevo za pretirano?! Prvi hip že, toda kdor pozna razmere naših ljudi na deželi, to kmalu uvidel, kako ne samo po svoji ;zobrazbi in razgledanosti, temveč v splošnem zaostajajo za ljudmi drugih poklicev. V življenjski borbi so tako rekoč z neenakim orožjem. Kako naj se v teh časih uveljavlja kmetski človek samo z ljudsko šolo? Kaj mu pri vsem zadošča strokovna izobrazba, ko pa mu stoje naspi? ti ljudje od oblasti, raznih ustanov in vseli drugih poklicev, ki ga daleč nadkriljujejo. Nikjer ni zapisano in določeno, da mora biti obdelovalec zemlje in pridelovalec kruha najmanj izobražen! Nasprotno, po svoji Važnosti in izpostavljenosti bi moral biti veščak svoje stroke, poznati bi moral trgovino, razumeti pravne zadeve, popolnoma obvladati politično vedo in še polno drugih stvari. Šele takrat bi se lahko uveljavljal v javnem življenju, kjer bi si ustvaril svoji važnosti vreden položaj. Samo takrat bi se lahko otepal vseh nevšečnosti, ki ga oklepajo z ene in druge strani. V navedenem pravcu gre naš cilj in vsa prizadevanja, ki jih zasledujemo. Hočemo izobraženega in dobro vzgojenega vaščana, ki bo neodvisen in upoštevan državljan. Zato tudi ne moremo priznati tistih stremljenj posameznikov in organizacij, ki se temu upirajo, ker bi radi držali kmetskega človeka v odvisnosti, popolnoma oddaljenega od razvoja, pri katerem je odločilno prizadet. Vsa takšna hotenja moramo pobijati in izločevati, če hočemo resnično delati za koristi kmetskega človeka. Alojz Šavora: Cvenski slovar, sedem let pozneje Angleško - slovensko berilo, v poslednjem času pa svoje Spomine. V vrsti naših izseljenskih pisateljev pa zavzema dokaj vidno mesto pisateljsko ustvarjanje Ivana Molka, ki se je t. 1900. odpravil v Severno Ameriko, kjer je potem kot jeklarski delavec začel svojo trdo življenjsko pot. I. Molek je izdal roman »Zajedalei«, napisal pa je tudi več dram (Poročna noč itd.), znanstvenih spisov (Priče revolucije); znan pa je tudi kot prevajalec iz angleščine. Za slovenski živelj v Južni Ameriki pa je pomembno tudi publicistično delo duhovnika Jožeta Kastelica, ki se je pred nedavnim smrtno ponesrečil na grebenu Aconcague (Čile). Slovensko življenje, posebej še slovensko prosvetno življenje v Ameriki, budi in krepi tudi pesem Ivana Zormana, o kateri se pesnik sam takole izraža: Moja pesem je svobodna, prosta modne struje, — izma, topla, naša hoče biti... (Motto iz zb. »Iz novega sveta«) Zormanovo pesniško ustvarjanje je izredno obširno, saj je do danes izdal pet pesniških zbirk, izmed katerih se mi zdi najznačilnejša tista z naslovom »Iz novega sveta«; v njej pesnik na nekaterih mestih posebno toplo in prepričljivo izpoveduje bolečine slovenskih priseljencev. Izmed vseh slovenskih (po rodu) književnikov v Ameriki pa je gotovo najpomembnejši Louis Adamič, ki piše sicer v angleščini in ki je cenjen ne samo pri vseh priseljencih, temveč tudi pri Anglosasih. Med njegova najznačilnejša in največja dela spadajo: Dynamit, Smeh v džungli, Moja Amerika itd. V Dynamitu, ob katerega izidu je prof. Elmer Bames priporočal Adamiča za univ. profesorja, naš grosupeljski rojak opisuje zgodovino delavskih bojev, v »Smehu v džungli« pa svoje vtise, doživljaje in trnjevo pot skozi amerikansko »džunglo«, pot, ki je značilna za marsikaterega slovenskega izseljenca; v »Moji Ameriki« pa je Adamič razgrnil pred čitateljem stvarno podobo ameriškega sveta, življenja in duha. Kljub vsestranskemu in angleškemu jezikovnefnu ustvarjanju je Adamičevo delo za Slovence v Ameriki izredno važno, zakaj v njem se očituje iskrena občutenost in temeljito poznanje slovenskih priseljeniških razmer in življenja. Kazen omenjenih književnih ustvarjalcev je tako v Ameriki kakor tudi doma znan slikarski umetnik Gregor Perušek, ki je letos v juniju umrl v Clevelandu. Perušek je ustvaril nebroj umetnin, ki izpričujejo nje- Gregor Perušek (Umetnost) govo zrelo umetniško stremljenje, poleg tega pa je 1. 1926. ustanovil v Clevelandu celo Jugoslovansko šolo moderne umetnosti. Po vsem tem je jasno, da slovenski izseljenci v Ameriki niso sprejemali zgolj le tuje vplive in se potopili v tujem, anglosaškem kulturnem življenju, temveč da so svojim ameriškim rojakom — pa tudi Amerikan-cem samim — nekaj dali in mnogokaj pozitivnega ustvarili. — Slovensko življenje ima na tleh onkraj oceana tako že močno kulturno tradicijo. Politično udejstvovanje — Mladina Slovenski izseljenci so se v Ameriki poleg drugega ukvarjali tudi s politiko, za katero so se zanimali že doma. Zato ni čuda, če so se ozke in vsega obsojanja vredne slovenske strankarske razmere pogostokrat enostavno prenesle na ameriška tla. Le-tu so se naši ljudje namreč tudi lahko svobodno vnemali za to ali ono politično strujo. Že 1. 1900. se je — poleg katoliških političnih združenj — ustanovila prva socialistična (politična) »postojanka« v Chicagu, kjer je deset let kasneje »vstala v življenje« tako-zvana Jugoslovanska socialistična zveza, ki je bila močno delovna predvsem v letih lvi7.—18. Med prvo svetovih vojno so stopnjevale svoje delo tudi vse ostale slovenske politične organizacije. Tako sta se v tem času razlikovali dve politični struji, ki sta delali za osvobojenje južnih Slovanov: ena je zagovarjala in vztrajala na krfskem programu, druga pa se je vnemala za republikansko obliko jugoslovanske dr-žave. Svoj čas (kakor tudi še danes) so bili naši ljudje v Ameriki organizirani v političnih klubih, katerih delo je bilo blizu ali znani krajske dediščine (ime itd.), ki je morda pri »čistokrvni« ameriški mladini vzbudila posmeh, je povzročila, da so se mladinske vrste že zaznatno odmaknile od gorečega narodno vzpodbudnega in prosvetnega dela (in to kljub slovenskim ljudskim šolam, tečajem itd.). Domovina staršev jim je morda v naboljšem primeru le daljno, tiho hrepenenje ... Grenko, da pregrenko dejstvo je, da slovenskemu narodu sinovi in hčere ameriških izseljencev vidno odmirajo. Jasno je. Gregor Perušek: Gozd (Umetnost) republikanski amerikanski stranki ali pa demokratski! Dandanes so med našimi izseljenci tudi pristaši drugih ameriških strank. Pri tem je važno, da so se Slovenci v mno-gokaterih mestih in naselbinah politično tudi že precej uveljavili in zavzemajo veliko važnih mest v političnih, upravnih, občinskih in drugih ustanovah ali službah. • Poglavje zase v razpravljanju o slovenskih izseljencih v Ameriki je vprašanje mladine, ki se je rodila in ki se vzgaja ter raste v življenje daleč od domovine svojih staršev. Prve generacije slovenske izseljenske mladine so še kolikor toliko vzgojene v domačem slovenskem okolju in znajo materni jezik; teže je v tem pogledu glede druge generacije, glede tretje... O tej mladini ne moremo več reči, da bi bila narodno zavedna in da bi bila še količkaj vezana- na »staro domovino«. Marsikatera stran staro- da tako počasi odmira tudi slovenski narodni živelj v Ameriki, zakaj edino mladina je bodočnost slehernega naroda in narodnostne skupine. Če pa je temu res tako — in to naj bo izven dvoma! — potem je danes ravno na slovenski kmetski in ostali mladini pod svobodnim soncem, da po več ko dvajsetih letih zgradi trden most med svojimi vrstami in vrstami izseljenske slovenske mladine v Ameriki. Naša zgodovinska naloga je, da se ne zavemo šele po dvanajsti uri trpke resničnosti Zormanovih pesniških besed: K počitku v večno domovino pionirji že odhajajo, razgledi novi, novi časi nad njih grobovi vstajajo... V teh časih in teh razgledih domovina ne sme pozabiti slovenskih izseljencev v Ameriki. (Konec) ■ Ob zaključku letošnjega leta Lansko leto so vsi znaki kazali, da nam gredo še težje razmere nasproti. Tako se je tudi zgodilo. Občutno je prizadelo tudi izdajanje časopisov. Krepko smo vzdržali in bomo morali tudi v bodoče. To je zasluga vseh, ki pri »Grudi« kakorkoli sodelujejo. Največje priznanje pa gre našim zvestim sotrudnikom, agilnim poverjenikom in tistim, ki tudi kako drugače podpirajo naša stremljenja. Vsem izrekam najtoplejšo zahvalo! Odveč bi bilo naglašati pomembnost »Grude«, ki s to številko zaključuje 17. leto. Z veseljem jo prejemajo kmetski fantje in dekleta, všeč je vsem drugim, ki so njeni zvesti naročniki. Važno kulturno in vzgojno delo vrši, budi ponos in vliva zavest, kar je zlasti za mlajši vaški rod izredne važnosti. Prednje naloge bo »Gruda tudi v prihodnjem letu izvrševala v nezmanjšani meri. Kar bodo zmogla naša prizadevanja, bomo storili in skušali zadostiti zahtevi časa in naših stremljenj! Zato prosimo vse, da pri tem sodelujejo in pomagajo kjerkoli in kakorkoli morejo. Vsi bomo tudi v najtežjih prilikah uspeli! Urednik. 4.-iv v* 4 .».»* Prijetne božične praznike in srečno novo leto želi svojim cenjenim naročnikom, čita-teljem, poverjenikom, sotrudnikom in inse-rentom „Gruda“ Razlaga tujih besed • Kriptogram (kryptogram) (kripto pomeni tajni, gram pa pisati) je tajnopis ali skriven napis. Tajni spisi so že včasih imeli veliko vlogo in jo bodo tudi v naprej, dokler bo količkaj življenja na svetu. Tajne spise in napise so uporabljali že stari Grki in Rimljani, zlasti pa so imeli važno vlogo pri vojskovodjih; uporabljali so jih v veliki meri na raznih dvorih v dvorskih spletkah, pri španski inkviziciji, zlasti pa so pridobili tajni napisi veljavo v novejši dobi, ko se z raznimi šiframi in tajnimi znaki lahko prenesejo misli in celo govori na velike daljave, ne da bi za to vedel tudi kakšen nepoklicani, ki mu skrivnost ali tajnost ni bila namenjena. Tajnih napisov se poslužujejo razni mednarodni goljufi, ameriški gangsterji, uporabljajo pa jih tudi detektivi. Skratka, kriptogrami so dobili veljavo v vseh oblikah človeškega udejstvovanja. Celo v ljudski šoli, v prvih razredih večkrat tovariš tovarišu da tajni znak ali napis, s katerim sta se dogovorila, da bosta in šole grede zavila po drugi strani proti domu in si bosta spotoma pekla krompir. Tajnopisi so zlasti dobili veljavo v modernih vojskah, kjer špi-joni obveščajo s tajnimi napisi ali tajnimi znaki svoje gospodarje, oziroma tisto vojno stranko, ki ji služijo. — Poleg besede kriptogram je tudi beseda kriptogam, k.ir pomeni tajnocveten, tajnocvetno rastlino, ozi-loma rastlino, ki sicer cvete, toda ta cvet ni viden kot pri dru«:li rast''nah in sc torej praktično ne smatra, da bi rastlina cvetela. • Optirati pomeni želeti oziroma se odločiti za kaj. V praksi pride ta izraz največkrat do veljave pri opredelitvi za določeno narodnost, odnosno državo. Tako imamo na primer v Baranji in Banatu veliko optantov, ki so optirali leta 1918. za našo državo. Izrekli so se, da hočejo biti jugoslovanski državljani, pa so se po razmejitvi med Madžarsko in Jugoslavijo morali preseliti v našo državo. Mnogim sicer ni bilo ljubo zapustiti svoje domačije, pa so jih madžarske oblasti k temu prisilile. Tudi drugod po svetu je pretekla vojna ustvarila veliko število optantov pri razmejitvah med narodi, kar je povzročilo pri ljudeh mnogo gorja. Večkrat namreč ni bila opcija želja njih samih, ampak so jih prisilili. Tudi danes se nekaj podobnega dogaja v svetu, ko se ljudje pod raznimi drugimi vplivi preseljujejo iz dežele v deželo, toda to ni prava opcija, ker ljudje niso iz lastne pobude optirali za dežele in države, kamor so jih preselili. Božič 1940 £ i Skoz krvave zarje sije zvezda nam že tisoč let, kri tlačanov zemlja pije — človek je na križ razpet. Iščemo Odrešenika ... Nam se v hlevcu bo nxlil — sredi bede, siromaštva z nami revščino delil? Zarje so vse bolj krvave, v n jih utone zvezde sij.. . Novo luč miru in sprave, v svojem srcu vsak prižgi! 1. K. Letošnji božič Dočakali smo letošnji božič. Bali smo se, da ga ne bomo preživeli v miru, kakor ga ne bo preživelo na milijone ljudi. Mirovno geslo tega praznika ima velike razloge. Človeštvo si je že v davnini morda izmed vsega najbolj želelo mir in ta želja ne bo izginila, dokler bo obstajal svet. Saj je samo v miru omogočeno življenje in le v njem si lahko človek nemoteno ustvarja pogoje za obstanek. Tudi vsako blagostanje in bogastvo je brez vrednosti, če ga ne obdaja zagotovilo miru. Kakor vedno, se bodo tudi na letošnji božič znašli svojci pod krovi svojih domov. Zbrali se bodo vsi, ki še niso zadušili notranjega nagnjenja, ki jim narekuje spoštovanje rojstne hiše, povezanost drlt-žinskih članov ter medsebojno ljubezen in podporo. Le tisti, ki so se Argirokastro, albansko mesto, ki so ga Grki pred kratkim zavzeli delu Balkanskega polotoka. Od vseh strani se zajeda v zemljo morje, po njem so pa raztreseni številni večji in manjši otoki. Morje jo obliva od treh strani, le na severu ima suho zemljo z Albanijo, Jugoslavijo, Bolgarijo in z majhnim delom evropske Turčije. Po površini je nekaj manjša od naše države, prebivalcev pa ima okrog 9 milijonov. Po veri so v veliki večini pravoslavni. Zemlja je večjidel gorata, le ob rekah' in ob morju je nekaj ravnine. Več kot polovica zemlje je neplodne. Samo petnajsti del vse površine so polja in travniki, ostalo pa zavzemajo gozdovi, pašniki in močvirja. Vendar je pa dobro za Grčijo to, da ima izredno milo podnebje. Sejejo dosti pšenice, koruze bolj malo. Pridelajo pa veliko množino izvrstnega tobaka, ki ga prodajajo v tujino. Poleg tobaka jim donaša dosti dobička tudi vinogradništvo. Grško vino je znano kot dobro. Zanimivo za Grke je pa to, da velike množine grozdja posušijo in ga izvažajo kot rozine po vsem svetu. Tudi živinoreja je precej razvita. Redijo nad 8 milijonov ovac, 5 in pol milijona koz, skoro milijon glav goveje živine, nad pol milijona prašičev in nekaj nad 400 tisoč konj. Vendar pa niti polje niti živinoreja ne moreta preživljati vsega prebivalstva. Skoraj eno tretjino je delavstva po tovarnah. Dosti ljudi se preživlja tudi z ribištvom in trgovino. Grki kot pomorski narod imajo močno trgovsko, pa tudi vojno mornarico. Glavno mesto so Atene z nad 1 milijon prebivalcev. Druga važna mesta so še Solun, Krf na otoku Krf in Kandija na otoku Kreti, i Predniki sedanjih Grkov, stari Grki, so bili v starem veku najbolj kulturen narou na svetu. Še 'zdaj je v Grčiji dosti razvalin starih stavb in svetišč. Stari Grki so :meli tudi največje učenjake, pesnike in kiparje, katerih dela še danes občuduje ves svo‘. Čeprav mala država, pa ima Grčija radi svoje važne lege na prehodu iz Evrope v Malo Azijo, Turčijo, Palestino in Sirijo v mednarodnem življenju važno mesto. Zato se potegujejo zanjo razne države. Od svetovne vojne je zaveznica Anglije, ki ji prijateljstvo Grkov mnogo koristi. Saj gred-> skozi grška morja važne morske poti, in ena ne med najmanj važnimi je pot proti Dardanelam in dalje v Crno morje. Radi te svoje važne lege je grški narod seda> primoran, da z orožjem v roki brani svojo svobodo. Slovenska kmetska MLADINA NA DELU .v Važnost prosvetnega dela Večini naših članov in članic je do sedaj dostopna le ljudskošolska izobrazba. Seveda si moramo prizadevati, da bo čim več kmetske mladine posečalo še druge šole, ker je izobrazba velike važnosti za posameznika in še bolj za celoto. Dokler pa večjih možnosti za temeljito šolanje podeželskega ljudstva ni, čakati na to pa ne smemo in ne moremo, je treba s privatno inicijativo dopolnjevati pomanjkljivosti. Tu nastopa dolžnost vseh prosvetno - kulturnih društev na podeželju, zlasti pa naših Društev kmetskih fantov in deklet, ki so bila prvenstveno ustanovljena za svrhe, ki so v zvezi s pomanjkljivo izobrazbo vaščanov. Sedaj je najprikladnejši čas za to delo. Narava počiva in neodložljivega dela sko- ro ni. To priliko naj porabijo vsi naši ljudje na vasi, da si izpopolnijo svojo izobrazbo. Naj ne odlašajo z nobenimi izgovori in naj se ne zanašajo na ničesar, ker ne bo prišlo samo od sebe. Naša društva naj dajo pobudo, pripravijo naj načrt prosvetnega delovanja. K izvedbi pa je treba pritegniti vse tiste, ki še niso prišli do spoznanja, kaj jim je nujno in potrebno. Hvaležna so prizadevanja posameznika, še bolj pa je umestno in uspešno načrtno delo naših društev. Naj ne bo med nami nikogar, ki se ne bi aktivno udejstvoval na takšen ali drugačen način pri prosvetni akciji na naši vasi. Vsak naj dejansko in ne samo z besedami pokaže, da je resen sograditelj prosvete in napredka na vasi. Zborovanje slovenske kmetske mladine Zadnji občni zbor Zveze kmetskih fantov in deklet, ki je bil v nedeljo, dne 17. novembra t. 1. v Celju, je bil zelo značilen s stališča, ker se je vršil v času, ko bi človek mislil, da sc za kulturna vprašanja več nihče ne zmeni. Prihiteli so delegati iz vseh strani Slovenije, nekatera Društva kmetskih fantov in deklet pa so poslala tudi opravičila, ker iz raznih in znanih zadržkov niso mogla poslati svojih zastopnikov na dolgo pot. Po uvodnih formalnostih je tov. predsednik Ivan Kronovšek takoj prešel na dnevni red in med drugim poudaril: »Kmetska mladina je danes bolj kakor kdaj koli pripravljena odločno stati na braniku svojega kulturnega programa. Niti en član naše skupnosti ne sme kloniti. Naši temelji morajo biti tako trdni, da jih nobena sila ne bo mogla omajati. V tem delu je tudi razlika med našo in drugimi organizacijami, ker si to trdnost kmetska mladina ustvarja z lastnimi silami; postavlja se na lastne no- ge in noče več biti hlapec. Tovariši, tovarišice! Pozivam vas, predno z občnim zborom nadaljujemo, da vsak izmed vas temeljito preudari iznesene besede in ne glede na razmere ponesite vsi skupaj na svoje domove novega duha, ker nas čaka novo poslanstvo in novo težko in odgovorno delo!« Sledilo je nato poročilo predsednika, ki je podrobno prikazal vse težave in napore, ki jih je morala kmetsko-mladinska organizacija' prenesti v razdobju od zadnjega občnega zbora. Vzdržali smo, je poudaril tov. Kronovšek. Bila je sicer trda borba, najtežja v zadnjih 16 tih letih, toda naše vrste se niso zmanjšale. Res je bilo delovanje zelo omejeno, kljub temu pa smo se krepko držali, kar pomeni, da predstavljamo pomemben člen v temeljih naše narodne celote in bomo s skupnostjo in lastno silo dosegli vse tisto, kar zahteva od nas ideja kmetsko-mladinskega gibanja. Iz tajniškega poročila, ki ga je podal tajnik tov. Ivan Nemec, posnemamo, da je bilo delovanje sicer omejeno, vendar je bilo v celoti opravljeno še lepo kulturno delo, ki bo brezdvoma koristilo napredku slovenske vasi. Na podlagi zbranih podatkov, je v preteklem letu Zveza prejela 1683, odposlala pa 2218 dopisov. Vršile so se 3 seje izvršilnega in 2 seji glavnega odbora Zveze. Vsa Društva kmetskih fantov in deklet so priredila 271 izletov, 112 dra-matskih predstav, 78 predavanj, 3 pro-svetno-organizatorične tečaje okrožij, 563 debatnih večerov in članskih sestankov, 18 koncertov, 39 zabavnih prireditev, 2 smučarski tekmi, 6 kolesarskih in 1 sankaško tekmo. Vsa društva so imela 582 sej in z Okrožji vred odposlala in prejela 10.914 dopisov. V kmetsko mladinskih organizacijah je v preteklem letu delovalo 87 kmetsko-športnih odsekov, 6 zadružno-gospodarskih, 92 dramatskih, 38 kulturno-prosvetnih, 22 propagandnih in 33 organizacijskih odsekov; poleg teh je bilo 21 godbenih pododsekov, 52 kolesarskih pododsekov in 9 smučarskih pododsekov. Društva so izposodila 11.325 knjig in povprečno 81 knjig na posamezno društvo. Delovalo je 107 knjižnic. V gospodarskih organizacijah sodeluje 878 vodilnih tovarišev in tovarišic. Zvezini funkcionarji so izvršili 104 dni zunanje službe, vse društvene prireditve je obiskalo 45.000 ljudi. Povprečno pride na prireditev po 300 ljudi. Zvezin Dramatski odsek je gostoval na Vrhniki, Skaručni in na Beričevem. Tekom leta se je ustanovil »Snop«, glavna gospodarska zadruga v Ljubljani, ki bo tudi gospodarsko povezal kmetsko-mladinsko gibanje in ki je prevzel od Zveze vse stvari materialnega* značaja. Nova društva so se ustanovila na Cvenu in pri Sv. Ani v Slov. goricah. Snovala pa so se tudi v Nemčavcih, St. Rupertu v Slov. goricah, v Loki pri Zidanem mostu, Stanjevcih itd. Večino od njih oblast ni potrdila. Končnoveljavno se niso mogla ustanoviti nova Društva kmetskih fantov in deklet, ker je bila pritožba zavrnjena, v Trnju, Dolnji Bistrici, Srednji Bistrici, Veliki Polani, Odrancih, Črenšovcih itd. V zadnjem času zaradi teh ovir ni moglo stopiti v življenje okrog 30 Društev kmetskih fantov in deklet. Blagajniško poročilo je zaradi odsotnosti blagajnika tov. Jakoba Skrabarja podal tov. Jože Danev, nato pa je sle-dilo poročilo Propagandnega odseka, ki ga je podal tov. Nemec. Iz omenjenega poročila posnemamo, da je v preteklem letu propagandni odsek v zvezi z društvenimi propagandnimi odseki objavil 283 dopisov, 22 idejnih člankov in 6 leposlovnih spisov s tendenco naše misli. Za Ženski odsek je poročala tov. Mira Tomšič, ki je podrobno obrazložila vsa prizadevanja in smernice za prihodnje leto. Za Zadružno-gospodarski odsek je poročal tov. Vinko Kristan, ki je istočasno podal tudi referat o socialno-gospodarskem delu Društev kmetskih fantov in deklet. Za Kulturno prO' svetni odsek je poročal tov. Jože Danev, za Organizacijski odsek pa zaradi odsotnega tov. dr. Franceta Hočevarja tov. Ivan Kronovšek in za Dramatski odsek tov. Ferdo Godina. Takoj za končanimi poročili načelnikov odsekov, so poročali predsedniki okrožij in sicer za ptujsko okrožje tov. Joško Tomažič, za ljubljansko tov. Ivan Dovč, za novomeško tov. Stanko Koblar, za logaško pa tov. Jakob Šilc. Po končanih poročilih in zaključnem poročilu nadzornega odbora, ki ga je prečital tovariš Avsec, se je razvila živahna debata, zlasti pa v zvezi s predlogi tov. Nemca in K r i s-t a n a in z ozirom na minimalni delovni načrt. Sprejeti so bili zaključki, ki se bodo posameznim društvom sporočili pismeno. Članarina ostane nespremenjena tudi v bodoče. Na predlog tov. D a n e v a in na podlagi spreminjevalnega predloga tov. Vladimirja Krefta je bil izvoljen izvršilni odbor, ki ga sestavljajo: Ivan Kronovšek, predsednik; Ivan Nemec, tajnik I.; dr. France Hočevar, tajnik II.; Jože Danev, blagajnik. Odborniki so: Vladimir Kreft, Jože Blaž, Pavla Potočnik, Mira Tomšič, Rezika Horvatič, Vinko Kristan, Ferdo Godina, Franc Šebjanič, Jakob Šilc, Tine Dobrotinšek in Franc Brulc. V nadzorstvo so bili izvoljeni tile tovariši: Dolfe Schauer, Stanko Tomšič in Alojz Avsec. Glavni odbor je sestavljen takole: Ivan Kronovšek, predsednik; Tine Janhar, I. podpredsednik; Jožko Tomažič, II. podpredsednik. Odborniki so: Ivan Ocvirk, (Celje); Stanko Koblar (Novo mesto; Ivan Dovč, (Ljubljana), Stanko Iljaž, (Brežice); Ivan Novačan (Maribor); Rudi Titan, (Murska Sobota) in Jože Debevc, (Logatec)). Pred zaključkom občnega zbora so še govorili tovariši: Koblar, Debevc, Verbič, Godina, Kožuh in Blaž, ki so razpravljali o minimalnem delovnem načrtu in o drugih vprašanjih organizacije. Po zaključnih besedah tov. predsednika K r o n o v š k a je bil nad 3 ure trajajoči občni zbor zaključen. V smislu delovnega načrta stopamo ne samo v novo poslovno leto, temveč v novo dobo, ki zahteva od nas, da s svojim delom opravičimo svoj obstoj. Zato mora storiti vsak izmed nas čim več za širjenje izobrazbe in vzgoje med našo vaško mladino. To je naša skupna dolžnost in poslanstvo naše organizacije. Celje Okrožje kmetskih fantov in deklet v Celju je imelo redni letni občni zbor v nedeljo, dne 8. decembra t. 1. Na občnem zboru se je razpravljalo o vseh važnih vprašanjih tako s stališča organizacije in reorganizacije Društev kmetskih fantov in deklet. V januarju se bo vršil prosvetno-organizatorič-ni, po možnosti pa tudi dramatski in govorniški tečaj. V vseh vaseh, kjer še ne delujejo Društva kmetskih fantov in deklet, si moramo najprej vzgojiti dobre funkcijonar-je, ki bodo imeli poleg organizacijske sposobnosti tudi idejno podlago in vse, kar je potrebno za organizacijo in vodstvo Društev kmetskih fantov in deklet. V imenu Zveze je na občnem zboru poročal predsednik tov. Ivan Kronovšek, ki je na kratko povdaril pomen kmetsko-mla-dinskega gibanja v današnjem času, zlasti pa je opozoril prisotne na bodočnost, ki prihaja in na katero moramo biti pripravljeni. Po njegovem govoru se je vršila splošna debata, nato pa se je izvolil novi izvršilni odbor. Za predsednika je bil izvoljen tov. Ludvik Mastnak, I. podpredsednik je tov. Franc Kronovšek, II. podpredsednik tov. Jurij Turnšek, tajnik Jože Kač, blagajnik Martin Dobrotinšek. Odborniki so: Ivan Ocvirk, Pavla Potočnik, Amalija Kronovšek, Drejče Jesenek. Nadzornika sta tovariša Andrej Jesenek in Tone Merslavič. Nato se je izvolil še glavni odbor Okrožja, ki ga poleg že imenovanih sestavljajo vsi vodilni funkcijonarji včlanjenih društev. Tako bo šlo Okrožje na novo delo za našo stvar! Srednja Bistrica Tudi mi tu ob robu naše domovine smo se prebudili. Spoznali smo idejo, ki je zgrajena na pravičnih temeljih. Organizirali smo se vsi trezno misleči tovariši in tovarišice iz Srednje Bistrice k skupnemu delu v Društvu kmetskih fantov in deklet. Komaj smo se zbrali, komaj združili, pa so nam višje sile to preprečile. Toda v naših srcih kmetska ideja rase. Te ideje ne more nihče iztrgati iz nas, kajti premočno se je utrdila v naših srcih. Delali smo na polju kmetske prosvete, na sestankih, shodih in končno smo tudi prirejali igre. Uprizorili smo dve igri, ki sta prav lepo uspeli, kar je dokaz, da smo tovariši in tovarišice iz Srednje Bistrice složni in delavni. Ustanovili smo tudi knjižnico in se tudi v .tem oziru izobraževali in tudi drugim nudili sadove svojega dela. Čitali smo knjige, ki so najbolj potrebne v našem kmetskem gospodarstvu. Čeprav bomo tudi v bodoče imeli trnjevo pot, se je vendar ne ustrašimo. Šli bomo v naprej še bolj strjeno, še bolj strumno, še bolj hrabro in delavno, tako, da bomo nekaj doprinesli k našemu skupnemu cilju. Tega se zavedamo in v bodoče bomo še bolj čitali knjige, še bolj prirejali igre, vse v korist kmetske ideje in tudi upamo, da bomo uspeli kljub vsem neprilikam. Delali smo in delali bomo! Martin Horvat Orla vas Naše Društvo kmetskih fantov in deklet je imelo 14. novembra t. 1. svoj redni občni zbor, ki se je radi neprilik zavlekel v pozno jesen. Kakor povsod drugod, tudi pri nas nismo mogli izvesti delovnega načrta za prosvetno delo, ki smo si ga bili zastavili. Zanašamo se, da nam bodo v bodoče razmere bolj naklonjene, potem bomo tudi skrbeli za izobrazbo svojega članstva, kar je glavni namen naše organizacije. Sedaj bo pričela poslovati knjižnica, ki šteje lepo število del naših najboljših pisateljev. Prirejali bomo sestanke in debatne večere, društveni radio pa je že sedaj na razpolago članstvu. V odbor so bili izvoljeni tile tovariši in tovarišico: Josip PovSe, predsednik; Bogomir Štorman, podpredsednik; Amalija Kronovšek, tajnica; Mici Vajncerl, blagajničarka; Josip Štorman, Karel Herodež in Franc Kronovšek, so odborniki, Tonče Pov-še in Dorica Kuder pa nadzornika. Ljubljana V našem Okrožju kmetskih fantov in deklet smo sedaj začeli z debatnimi sestanki. Prirejali jih bomo ob nedeljah vsaj vsak mesec enkrat. Prvič smo razpravljali o naši ideji in zakaj sem postal član Društva kmetskih fantov in deklet. V debato so posegali vsi tovariši in tovarišice po vrstnem redu, kakor to določa debatni sistem, nato pa se je razvila svobodna debata, ki je ob zaključku pokazala, kakšno vzgojno in izobraževalno sredstvo ima naša organizacija. Prihodnjič bomo imeli debatni sestanek 5. januarja 1941. Ne pozabite priti ta dan zlasti vsi vodilni funkcionarji Društev kmetskih fantov in deklet. Izpopolnjujmo se, dokler smo mladi, kajti življenje veliko terja od človeka. Delajmo in ustvarjajmo! Škofja vas Uspeh našega dela ni izostal. Imeli smo z vajami veliko truda in težav, toda naš dramatski odsek ni klonil. V Vojniku smo v nedeljo, dne 17. novembra t. 1. igrali »Švej-ka«, ki je povzročil pri ljudeh veliko razvedrila in pri marsikom so se vzbudili spomini na dobo, ko nam je še gospodovala mačeha Avstrija. Igralci so vloge uspešno rešili in je v splošnem bila izražena želja, da se igra ponovi. Dnplje V letošnji sezoni smo se prav dobro pripravili. Res je sicer, da so tu in tam nastale vrzeli, pa kakšen tovariš je moral od doma, kljub temu pa se je dramatski odsek Društva kmetskih fantov in deklet dobro izkazal. V nedeljo, dne 17. novembra t. 1. smo nastopili z igro »V goliških plazovih« in dosegli razveseljiv uspeh. Skoraj vsi igralci so tokrat pokazali, da jim dramatika ni tuja in da je mladinska organizacija že veliko storila na polju izobrazbe med našimi tovariši in tovarišicami. Zelo veseli so bili tudi igralci, ker so zadovoljili gledalce in smo tako vsi prišli na svoj račun. Z našim delom bomo čez zimo krepko nadaljevali. Valentin Teran. Beričevo Dramatski odsek Društva kmetskih fantov in deklet v Beričevem je v letošnji sezoni v polni meri opravil svojo dolžnost. Poleg predstav v svojem »Kmetskem domu«, smo tudi gostovali na Skaručni in v Senožetih pri Litiji in povsod želi zadovoljive uspehe. Mnogi naši tovariši in tovarišice prej niso vedeli, kaj pomeni dramatika za splošno izobrazbo in šele sedaj po praktični preizkušnji vemo, koliko in kaj se da napravit! z lastno voljo, kajti osnova je v našem kmetskem človeku itak podana. Pripomniti moramo tudi, da poleg dramatike gojimo še ostale prosvetne panoge in se pridno udejstvujemo pri debatnih večerih, prav tako pa posluje knjižnica. Poroke v naših vrstah Št. Pavel pri Preboldu Pred nedavnim časom se je poročila tovarišica Mici Potočnikova, posestnica iz Kaplje vasi, z gosp. Albinom Žličarjem, posestniškim sinom iz Št. Lovrenca. Nevesta izhaja iz znane kmetsko zavedne Škofčeve hiše in je bila dolga leta marljiva članica in odbornica tukajšnjega Društva kmetskih fantov in deklet. Zato sirio prepričani, da se njeno sodelovanje pri naši stvari tudi v bodoče ne bo zmanjšalo! Novoporočencema pa želimo v zakonu zdravja in mnogo zadovoljstva! Gomilsko V začetku decembra t. 1 se je tukaj poročil tovariš Jože Turk, zidar iz Trnave, z gdč. Mici Urhovo, pos. hčerko iz Grajske vasi. Tov. Turk je že dolgoleten član in odbornik Društva kmetskih fantov in deklet v Orli vasi, kjer je vedno agilno sodeloval, kakor bo, tako upamo, tudi za naprej! Ženinu in nevesti želimo obilo sreče! Vsem tovariškim DruStvom kmetskih fantov in deklet in vsem, ki z nami sodelujejo in naša prizadevanja za napredek in svobodo slovenske vasi podpirajo, iskreno želimo prijetne božične praznike, kakor tudi srečno in mirno novo leto 1941! Zveza kmetskih fantov in deklet v Ljubljani. Žetveni pri nosi in poraba umetnih gnojil Dandanes je problem prehrane ljudskih mas eden najvažnejših v vseh evropskih državah. Vsak človek pa bilo kmet, delavec ali uradnik, je pri vprašanju prehrane svoje obitelji zainteresiran bolj. kot kedaj koli prej. Skozi 20 let obstoja naše države ni bilo posebnih težav v preskrbi prebivalstva s hrano. Vsled slabega izvoza je bilo poljskih pridelkov na domačem tržišču dovolj — posledica tega stanja je bila vidna v cenah poljskih pridelkov. Slednja ni dosegla višine, ki bi kmetovalca vzpodbujala k povzdi-gi in modernizaciji poljedelske proizvodnje. Vse to je imelo za posledico, da je ostalo kmetijstvo v stanju životarenja; le nekateri naprednejši so se povzdignili nad to splošno stanje. Danes, ko je vsled vojnih razmer nastalo na evropskem tržišču veliko povpraševanje po poljskih pridelkih sploh, je nastalo tudi pri nas vprašanje prehrane aktuelno. Cene poljskim pridelkom so poskočile za 100 % in več v primeri s cenami v prejšnjih letih — s tem v zvezi je nastopilo tudi živahnejše zanimanje kmetovalcev, kako in s kakšnimi sredstvi povečati prinose svojih obdelovalnih površin. Umetna gnojila so v letih po svetovni vojni postala v vseh naprednejših in gosto naseljenih državah neobhodno potreben pripomoček pri povzdigi žetvenih pridelkov. V kakšnem odnosu stoji uporaba umetnih gnojil z višino žetvenih prinosov po enoti obdelovalne površine (hektar), nam prikazuje sledeča tabela: Iz te tabele je razvidno, da države z najvišjimi pridelki po hektarju porabijo tudi največ umetnih gnojil. To dejstvo nas uči, naj tudi mi delamo v tej smeri. Seveda nas sama umetna gnojila ne bodo rešila iz stiske. Splošen dvig kmetije, pravilno obdelovanje, dober plodored, izbira dobrega semena itd., so predpogoji, da bodo umetna gnojila res rentabilno vložena v zemljo. Pri nas je letošnjo jesen prišlo v promet preizkušeno umetno gnojilo NITROFOS-KAL — Z, v promet v novi sestavi rastlinskih hranilnih snovi. Gnojilo vsebuje 8% dušika, 12 % fosforne kisline (od teh 6 % topljive v citr. kislini), 8 % kalija in 30 % apna. Predstavlja močno mešanico vseh za gospodarske rastline potrebnih hranil in je za gnojenje vseh kultur priporočljiva. Pravočasna uporaba je najboljše jamstvo uspeha. Za vinograde, sadonosnike in travnike je čas pozimi in zgodaj spomladi, ko ni več snega, najbolj prikladen za gnojenje. Slabo prezimljene in slabo s hlevskim gnojem gnojenim oziminam lahko z NITROFOS-KALOM ali apnenim dušikom pomagamo v zgodnji spomladi, predno začnejo žita gnati (ob suhem vremenu trosimo 100 do 200 kg gnojila po oralu). Za vse druge spomladanske posevke pa spravimo gnojilo pri spomladanskem obdelovanju v zemljo, toda pred setvijo. Ta način gnojenja se v današnjih časih izplača bolj kot kedaj poprej, saj je umetno gnojilo ruške tvornice ostalo v ceni neizpre-menjeno, poljski pridelki pa so v ceni poskočili, od lanskih cen. Država poraba umetnih gnojil v kg čistih hranil po ha povprečni pridelek po ha v letih 1932/38 dušik fosfor kalij skupaj plenica krompir 1. Holandska ... 27 . 40 42 109 kg 29.8 q 187.9 q 2. Belgija . . . 29 32 24 85 kg 27.2 q 212.1 q 3. Nemčija ... 22 23 40 85 kg 22.9 q 165.2 q 4. Danska . ... 10 21 11 42 kg 30.2 q 173.0 q 5. Švedska . . . . 5 11 8 24 kg 24.0 q 144.9 q 6. Francija . . . . 4 11 6 21 kg 16.0 q 110.8 q 7. Italija . . . 5 12 1 18 kg 14.7 q 65.6 q 8. Španija ... 2 8 ' 2 12 kg 9.5 q 112.8 q 9. U. S. A. . . . 2 6 2 10 kg 8.5 q 75.2 q 10. Jugoslavija . . . , 0.4 1 . 1 2.4 kg 11.0 q 61.0 q 11. Madžarska ... 0.8 0.5 1 2.3 kg 13.9 q 69.5 q 12. Rumunija ... 0.1 0.1 0.1 0.3 kg 9.1 q 86.3 q jwf"Kna/p roman. Z avtorjevim dovoljenjem poslovenil prof. Janko Liška — Ilustriral F. Bilkovsk^ .(Nadaljevanje) »Jaz pa od vlaka sajaste roke,« ji je odvrnil smehljaje, da mu jo je le podala; v dlani pa mu je zares zašumotalo nekoliko po prsti. — Kaj je bilo novega na njem? Zdelo se ji je, da si je dal ostriči lase na krajše, vsaj na sencih. Ko je stal tu pred Tonkom, se je koj spomnil miši. »Lani so bile tod same miši, druga pri drugi; polovica setve je šla v zgubo. Ne bi bili storili bolje, da bi bili ležali namesto takega praznega dela?« Tonek je smehljaje skomizgnil z rameni. »Je pač tako,« je rekel, ko da bi ga prosil odpuščanja, da je tako. »Skratka: sejemo ko slepi, čim pride čas. In čeprav bi vedeli, da nam miši požrejo tri četrtine, se seje, kajti jesen je.« »Vidim, da ste spet v tem.« »Kako ste se imeli?« Ni hotel povedati. »Pa vi?« »Ne dobro. To leto nam polje do zdaj nič ni dalo, skoraj nič. A ostalo...« je zamahnil z roko. »Tihotapijo sem čez mejo perutnino, jajca in maslo in nam pobijajo cene. Mi tu moramo pač požreti vse najslabše, zmeraj. Kjer imajo železnico ali cesto, spraviš vse drugače v denar.« Mahal je poleg konj z bičem, ko da bi kazal, da so besede odveč in da bo nadaljeval vlako. »Tu smo pač Bogu za hrbtom.« »Potemtakem nič novega, kakor vidim?« je končal pogovor tudi učitelj in med koloseki vlekel kovčeg proti vasi. Zdaj se je ustavil pred Malinovim poljem, Malina pa k njemu, ko da bi se ne bila videla vso večnost. Malo sta postala, potem pa si je učitelj pač že želel biti doma. »Lahko bi se mu bil popeljal naproti,« he je oglasila Nanka, ko je učitelj že dospel k hišam. Tonek že ni vedel več koga neki meni. Ah, še učitelj. »Samo leto dni bi želel biti v njegovi koži in rad bi prišel peš,« je menil. Stopal je za brano med grudami in obračal v duhu skrbi kakor stiskač bankovce. Zares blazneži, ki so si izmislili voziti perutnino v Mukačevo, spregati o polnoči, da dospevajo tja zjutraj. Po čem se potemtakem kmet ločiš od cigana in kolonistov konj od ciganskega konja! No in kolikor imaš dobička pri perutnini, toliko imaš zgube pri konju. Petdeset kilometrov vožnje! Petdeset kilometrov tja in petdeset nazaj. Od skrbi se jim je kar mešalo — kaj so torej hoteli, da so se sploh mogli prebiti. Po dva ali trije so se vozili v Užhorod in to je bila že deputacija; dregali so v kmetijskega referenta vsi vprek, kdor se je česar prej spomnil. Da, nič se zanje ni storilo: ne cesta in ne izsuševanje. Samo naselili so jih, toda kaj in kako, da bodo naseljenci mogli živeti! — Malina je zadel s pogledom na žensko fotografijo v okvirčku na inženirjevi mizi in je ostrmel. Imel je občutek, da je to zagorelo krasotico že nekje videl. Kdaj in kje bi to moglo biti? Kolikokrat so morali pripregati, vpregati po dva para v plug ali v voz. Ne- kateri nespametniki so se priselili z voznimi kravami; menili so, da bodo tu mogli delati s kravami kakor na Češkem ali pač tam nekje doma. Zdaj pa je orodje, ki so pripeljali s seboj, že vse polomljeno; tu si morajo dobiti novo in trpežnejše. Koliko konj, voz in vsega se je uničilo samo že na tem končku poti do ■ Haranglaba! Toda slika mu ni dala miru; moral se je pomakniti s stolom bliže, da bi jo videl bolje in se mu ne bi trebalo stegovati. Da, zdaj jo je spoznal; bila je Er-žika. »Kaj pa, če bi si bili sami zgradili tisti konček ceste, si pripeljali s Kosina kamen in ga vtlakovali? Mogoče ne bi stalo to več, kakor imate, kot pravite, škode na vozilih, pa bi imeli cesto.« To se je culo neverjetno enostavno, možem je vzelo besedo. Zares, dosti bi se dalo urediti za ceno, ki so jo pustili na tem koncu razdrapane ceste, ki jih je vezala s svetom. »Tako. Še cesto si naj zgradimo na svoje breme! Tako bi se dalo kolonizirati,« se je prvi znašel Likovič. »Do ceste, upam, smo imeli pravico.« »Ne pravim, da ne.« Zdelo se je prvi hip, da bo inženir planil, toda ko^ je nadaljeval s svojim mirnim, zbadljivim načinom. »Pravim samo, da ste čakali, da jo dobite zastonj, in rajši to doplačevali s škodo na vozilih in orodju — ni tako?« Dognali so, da ga grabi ta trenutek jeza proti njim, kakor ga je že pogosto; toda ta mine — vedeli so, da stori čez hip zanje vse. Toda on je bil tokrat z mislimi drugje. Privlekli so svoj trmasti dokaz, ki so ga uporabljali za napad in se k njemu zatekali tudi v zadregi: »Samo leto dni poskusite tam gospodariti!« Eržika. Seveda je, spoznaš jo po brazgotinici poleg levega očesa. Od česa jo je dobila?? Lase si goji, to jo je nekoliko spremenilo, a vendar sem jo koj spoznal. Torej zdaj je z inženirjem. Sliši nekako njegovo pripombo: »Vedeti morate, da ni samo Stara Boutrad.« »Toda ta je na najslabšem,« so mu ugovarjali. »Če je treba na priliko v Svobodo samo po živinski potni list, ti vzame pol dne, kajti v blatu ne prispe tja čez polje niti miš ne.« »Ali pa otroci na postajališče,« je dodal Likovič. »Pa kaj bi vam to neprenehoma pravili. Otroci, ki se vozijo v meščansko, se vračajo z boutradskega postajališča šele po deveti uri zvečer.« Kaj, če bi se zdajle opogumil si misli Malina, in mu povedal: s to tvojo črnolaso krasotico sem preživel vse. Popivanje in ostalo. Rajši ne. Stiska zobe v spodnjo ustnico in molči. Zdaj šele vidi, da je bilo krasno. Zdaj so pri osuševanju. »Takoj ob razdelitvi zemlje ste bili opozorjeni, da je treba ustanoviti melioracijsko zadrugo,« pripominja inženir. Novotny je zdajci stopil korak vstran od Likoviča. »Z Rusini je pač na večno križ. Rusini so načelno proti napredku.« Toda Malina je danes, ko da bi imel ključavnico na ustih. Niti jih ne nagovarja, da bi se malo pomudili v Užho-rodu. Le zdaj pa zdaj kaj črhne in se vrača z njimi, ko da bi ne bil prisoten. Hoče govoriti s Šimonom. Toda Šimon ga je le poslušal, naenkrat pa se za dalj časa zamislil. Samo ko da bi se mu koža na sencih napela in nič več. »Mogoče,« je dopustil. »Je pač v Užho-rodu. Prav za prav me pa ne zanima, kje je.« Po tem je prišla dolga, dolga jesen. Še novembra je bilo vreme lepo, da bi bili lahko še sejali, če bi imeli kaj. Vetru se je priljubila smer od Črnega močvirja, "včasih je kar dišal po ciganih. Ko sta se ob taki priliki nekoč z Malino zadela, si je zaželel, da bi Malina spet o njej kaj začel. Pa je moral on sam. »Pravil si, da je imela takrat drugačne lase. Eržika. No, čemu ne, saj ima zdaj dovolj časa za negovanje. Pri meni je spočetka imela se ušive — čohala se je povsod, koder ima lase ali podobno.« »Kar poglej,« mu je priporočal Malina, »kadar prideš k inženirju; ima jo na mizi na levi.« »Zastran mene jo ima lahko tudi na desni,« je menil Šimon. Jesen je bila tako lepa, da nekatero listje kar ni hotelo z dreves. Še je sonce obsevalo šopke rdečih paprik na pročeljih madžarskih hiš, še je bilo toplo. Puszta, si je pravd, mislil pa na oboje, na ravnino in na ušivo dekle, to je isti divji vonj po prsti. Deževati je začelo šele konec mesca. Ni vzdržal, po takem dnevu brez konca je sedel na vlak in se odpeljal v Užhorod. Ugotovif je ulico inženirjevega stanovanja in našel tudi hišo. Deževalo je brez pre-stanka, deževne kapljice so se odbijale od pločnikov. Četrtinke ur so minevale dolgo, a iz hiše ni prišel nihče. Naslednje dni se je deževje izprevrglo v pljuskavice, zima ni in ni hotela k njim. Rusinski učitelj je 'moral povprašati Plakoša. Kaj je z deco? Otroci niso hodili v šolo. Ni imel za vse obutve, ravno za manjše ne, zato so ostali doma. Triletni deklici, ki je umrla letos pred pomladjo, je kupil čeveljčke v grob; hotel se ji je nekako odškoditi za to, ker pri vročici pred smrtjo ni bila poleg niti mama, ki so jo bili odpeljali v berehovsko bolnišnico. Zato so otroci zdaj smeli uživati v cestnem blatu le toliko časa, dokler ni bilo premrzlo; ko pa je prvič metlo sneg, so se tiščali k oknu, da bi ga ne zamudili. Učitelj je povprašal Plakoša, ali so otroci bolni. Po resnici povedano: bolni niso. Z obutvijo je križ. Namesto otrok pa si je umislila bolezen krava, ravno na Silvestrovo, že od zgodnjega jutra. Že prav za prav večer prej je opazil, da ji nekaj ni prav, zjutraj pa je imela kar naježeno dlako in se je tresla. Mogoče je kaj požrla? Namočil je vreče v gnojnico in jih obkladal kravi na hrbet; zaklinjati in podobno jo ni hotel, imel je o tem svoje mnenje. Živinozdravnik bi jo že ozravil, če bi mu ne bilo treba plačati. Popoldne ji je bilo še huje. Ko je vpregel konjiča v voz, da se po* pelje v Kosin po živinozdravnika, so se vsi otroci stlačili k oknu. Pomislil je, da bi katerega vzel s seboj, toda vsak čas lahko začne snežiti in živinozdravniku bi mogoče ne bilo všeč. Ah komaj je omenil, so se obesili nanj, razen obeb najstarejših, da si skrijejo noge v slamo, tako da bi šlo. Še srednjega, Ivana, se mu je posrečilo pregovoriti: da mora biti pameten, da mora ostati nekdo tudi pri materi, ki je še vedno morala skoraj po ves dan poležavati. Trem najmanjšim vrabčkom ni mogel odreči, kajti uvidel je, da je res, da za oknom in na tleh ni prilike, da kdaj kaj vidijo. Toda eden otep slame mora ostati za živinozdravnika, zgagice! Ne, še je moral stopiti v hlev, če bi morda le še... Ali krava je bila, da bi jo kar zakopal. In tako je šel peš poleg voza in vlačil čevlje iz blata, da bi čim hitreje prišel na veliko cesto. Tam prisede k otrokom. Pred Kosinom mu je prišlo na misel, da ne bo morebiti v škodo, če otroke malo pouči: glede pozdravljanja in po« dobno, saj bo sedel živinozdravnik poleg. Mogoče ne bo toliko računal, če bo že na prvi pogled opazil pridne otroke. No, hvala Bogu, živinozdravnik Laca-nič je bil precejšen debeluh. Plakoš je takoj videl, da bo zasedel na vozu ves otep, da bodo morali otroci malo vstran. Konj bo vlekel teže. No, pač ne gre drugače, če je kdo tako širok. Krava boleha, mu je pojasnjeval svojo nesrečo. V sobi se je začelo polagoma mračiti, čeprav je bilo šele sredi popoldneva. Živinozdravnik si je dal ponavljati: »Iz Stare Boutradi? Iz Hosszugoron-da?« Plakoš je prikimal: »Od tam, od tam.« »Tja se z vami ne peljem,« je rekel živinozdravnik. »Namreč z vašim vozom. V tem času!« Popeljem se, če že mora biti, toda z avtom. Drugače se mu je zdel prikupen. »Kaj? Z avtom?« Zivinozdravnik ima svoje izkušnje s Hosszugorondom, s Staro Boutradjo. Venomer pogleduje s Plakoševega obraza na njegove čevlje, meri globino boutradskega blata po višini sledov na Plakošu. Ima svoje izkušnje. Nekoč so se pripeljali ponj, odpeljal se je z njimi. Na povratku so obtičali in ni in ni šlo z mesta. Mogoče je, da tistemu potem že ni bilo, da bi za vsako ceno odpeljal živinozdravnika nazaj v Kosin, ko je imel živinče že rešeno. Skratka, trajalo je v tistem blatu večnost, nazadnje pa je moral živinozdravnik še peš. Zdaj, v takem času, naj ne zameri, se odpravi v Hosszugorond samo z avtom. Žal mu je, toda on ni kriv, da imajo tako cesto. Šele zdaj je Plakoš sprevidel, da se živinozdravnik ne šali. Zastala mu je sapa, naenkrat ga je zapustila zgovornost. Jecljal je. Kravi je zares hudo, ne bi se peljal po živinozdravnika kar tako. Kravo mora čuvati kakor zaklad, saj je krava edino, kar jih drži. Živinozdravnik je prikimaval, Plakoš je v tem videl dobro znamenje. Letos polje skoraj ni obrodilo in povrh še nesreča, da je žena že od zgodnje pomladi neprestano bolehna; prav bi bilo, da bi bila ostala še nekaj časa v bolnišnici, ali ni mogel več plačevati, pa jo je vzel domov. In še šest otrok. »Jaz vam nisem naredil šest otrok!« Naenkrat živinozdravnik ni več tisti prikupni debeluh. Zdelo se je, da se je zavedel, da je govoril mož preveč dolgo in da je čas zanj denar. Videti je, ko da bi se hotel odmakniti v sosedno sobo. »Koliko bi stalo z avtom?« je bruhnil Plakoš; dolgo ni mogel spraviti iz sebe. »Takle 120 kron, vse skupaj.« Kar zavrtelo se mu je v glavi. Vsega skupaj je imel v žepu novec za dvajset kron in nekaj drobiža, doma pa bi zbral mogoče še deset kron, iz ženine denarnice in iz hranilnikov otrok. Da bi ne bili popolnoma brez denarja, je prodal pred božičem nekaj kur, prav nič drugega ni imel naprodaj. Zato so bili zdaj brez jajc. »Sto dvajset,« si je ponovil, da ne bi pozabil, in v tem prišel nevede k vozu in otrokom. »Tak, zdaj boste imeli na sebi otep več.« Razvezal je otep slame, pripravljen za živinozdravnika, in jo do-ložil otrokom na bose noge. Nekoliko časa otrokom ni odgovarjal, počutil se je slabo. Temnilo se je. Če bi imel več klaje, si je mislil, bi živina ne bolehala; najbrže je to od pomanjkanja. In do pomladi je še dolgo, zaloga pa je bila že od začetka revna. Pred Haranglabom se jim je nekdo bližal naproti, bila je Simonova vprega s hlapcem. Na vozu sta sedela s Simonom učitelj in Malina; seveda ne bodo'čepeli na Silvestrovo doma, ko je pa dolžnost počakati na novo leto v družbi. Peljali so se na boutradsko postajališče, tam se bodo odločili. Učitelj in Malina sta bila za Be-rehovo, tudi bliže je tja, Simon pa je silil v Užhorod. Podali so se torej v Užhorod. Najprej so se malo posprehodili po mestu, kajti nikamor se jim ni mudilo. Nato so si poiskali vinamo, v baru bo vino dražje. Mnogo ljudi, slaba stran današnjega dne. V rdečkastem polmraku v baru pa se je pozneje sedelo še- kar ugodno. Točko polnagega programa so še tudi ujeli; no, nič posebnega. Naenkrat pa se je Simonu stemnilo pred očmi — čim je stopil, da bi pogledal lože in kotičke. Ta hip je občutil, da ga je ona, Eržika, opazila prav za prav še prej kakor 011 njo. Toda takoj je pogledala vstran. 1 Sedela je pri mizi, kjer so počivale gospodične, ko so končale predstavo. Ne, ne. Nemogoče, da bi se bila kazala s kako plesno točko, preden so prišli; kaj le zna razen čardaša! Tudi je malo verjetno,, da bi ji inženir to pustil; toda inženirja očitno tu ni bilo. Dih mu je zastajal. Da, in vendar je ona. Pri mizi je sedela se ena, a nista se pogovarjali. Zdelo se mu je, da nosi njegov pogled na tilnik kakor kako utež. Prežal je na trenutek, da se druga umakne, in se takoj približal, prisedel k Eržiki ter vznemirjen prebledel. »Kje imaš inženirja?« »Čemu vprašujete?« Bilo je tokrat prvič, da jo je slišal govoriti z narejeno muhavostjo. In znova jo je ogledal. Tudi lasje so bili drugačni in še drugo, obleka — obleka, kakor da bi bila na drugem telesu, kakor je bilo njeno prejšnje, ki se ni razločilo izpod cunj. Bal se je je dotakniti, prepričati se s ' rijemom. Ona je bila, nobena druga. »Čemu vprašujem ... vedel bi rad. Saj si vendar bila pri inženirju.« »Nisem več,« je rekla. »Ne? Toda zdaj te vprašan še enkrat: ali res nisi več pri njem?« »Ne.« Ta hip se je zdel samemu sebi blazno srečen. Božal ji je roke, toda kmalu je nehal. Prišlo mu je na misel, da bi jo povohal, ali je res ona; še ni hotel verjeti. Oblečena je bila v belo, ali trde ciganske trepalnice so ji ostale; po tem se jo je moglo takoj spoznati. Ogledoval si jo je del za delom: kaj ji je ostalo in kaj je imela novega. Nikakor ni mogel do konca: bila to ona, a že tudi ne. »Eržika,« je rekel in bilo je slišati, kakor da bi ta beseda pomenila svidenje. Zdaj se je bližala k mizi ona druga. »Bi šla k naši mizi?« jo je brž vprašal. Ozrl se je k učitelju in Malini, sedela sta tam in ju opazovala. Vstala je z njim in prisedla mednje. Bila je naenkrat skoraj kakor doma. »Kaj še vselej popivate vsi trije skupaj?« »Tako nekako bo pač ostalo,« je menil učitelj, ki mu je bilo že skoraj dovolj. »A kaj? Kaj inženir?« je zanimalo Malino. Trčila je z njimi. Inženir je posedal dopoldne za dopoldnevom, prav za prav po ves dan za dnevom v pisarni, zato mu je ušla. Kajti sedeti sama v stanovanju ... Prvi teden so jo poskusili v vi-narni za natakarico, nato so pa menili, da je je za to škoda. Že teden dni pa je tukaj. Čas je mineval. Zdaj pa zdaj je kdo odšel od mize: Malina ali učitelj ali pa oba. Te minute je ostajal z Eržiko sam. »Spet bova spala skupaj, ne?« je rekel hitro, dokler je imel pogum. Bili so časi, ko jo je kar poklical ali ji pokimal. Zdaj se pa ni in ni mogel odločiti do besede. »Kako?« se je zganila. Bal se je, da bo končalo tako — in že se je. Vse prejšnje med njima je končano, zdaj je ona nad njim, zdaj se mu bo maščevala. Bližala se je igri, pustolovstvu, kakor da bi se v njej prebujala stepna pretkanka. »Saj hodiš z moškimi, če le hočejo.« »Ne.« Toda prav nič ni skušala zakrivati laž. »Hodiš, saj se ti vidi.« »Toda z vami ne.« »Zakaj?« se mu je znižal in stresel glas. Kozarec je kar zlil vase. »Tak.« Godba je končala, učitelj in Malina sta se vrnila s plesa k mizi. Moral je počakati, da sta spet odšla. »Zakaj nočeš z mano?« je nadaljeval pogovor. »Ker... ker sem se vas več ko naveličala.« Vrgla je glavo nazaj. »Lahko greste z drugo, s tistole morda.« Njemu pa se je ta hip zdelo, da bi ji dal vse, če bi bila vsaj še enkrat njegova, saj je čutil, da je med njima konec. Predstavljal si jo je, kakršno jo je imel: stara umazanija se ji s pet sploh ni dala zmiti, ali pa je to trdila lena, kakršna je bila. Zdaj pa je oblečena v belo ko princeska, belo na zagorelem, da mu je kar dih jemalo. Naenkrat jo je imel brezmejno rad. Nato so pili vsi skupaj. Zdaj je dišalo tudi njej, pila je. Ko sta ostala spet sama, jo je prosil kakor otrok. Zdaj ni več ugovarjala. Čutil je, da ga nikoli ni srečalo toliko sreče. Še zadnje vino je moralo na mizo. Spet je z vsemi trčila in preden je odložila kupico na mizo, se ji je priklonil neznan plesalec. Šimon ga je ošinil s pogledom in že jo je neznanec skupil: eno na usta namreč in koj še drugo. »Le daj ga!« mu je velel učitelj, ki je plačeval. Čez hip so se vneto sprijeli: hosszugorondski in nekoliko neznancev. Nekako so se znašli na ulici, brez Eržike. Odgnali so jih na policijsko stražnico — no, glede na Silvestrovo tam ni bilo ravno najstrožje. Toda za globo je moral seči po svoj denar tudi Malina. »Tale denar bo še storil slab konec, sem vas takoj bil opozoril,« jim je pripomnil. Pred odhodom ga je namreč skoraj z nasiljem izvlekel od očeta. Sprla sta se zaradi njega huje kakor kdaj doslej, oče je začel znašati svoje stvari. Rekel je, da ne ostane niti dan več; naj vzame tu kakršen koli konec že. On da si bo že kje poiskal kako delo. Zjutraj s prvim vlakom se odpelje. Bomo videli. »Toda Eržiki se je to podalo,« je zaspano obujal spomine učitelj, ko. so se vozili, kakor že večkrat z jutranjim vi a-kom domov. Ali ni rekel? Taka je pot šestnajstletnih cigank, če so za v svet in jih kdo na to pot potisne. Vinama v Mukačevem ali v Užhorodu in to, kar sledi; da, nato pa spet ravnina, povratek, ciganska koliba, puszta. Sicer je zehal. Nato se je nalezel zehanja še Malina in od njega se Šimon, ki ee je upiral najdalj. Nek Žid je stal pri oknu, drugi pri drugem; zavita v plašče sta premlevala z ustnicami svoje jutranje molitve. »Mlaisi Fabian je z eno nogo že v grobu,« se je spomnil Malina. Učitelj tega se ni vedel. »Kaj mu je?« »Kdo ve? Zgaral se je, pravijo.« Šepetanie židovskih ustnic je prihajalo od okna enolično in skoraj neslišno. Malina se je nategnil. »Fabianova ga lahko Dogreša.« je omenil med zehanjem, »saj ga zna pri njej zastopati njegov brat. Brat je brat, še bolj pa v temi.« Toda stvar je bila preveč znana, da bi ga poslušala. V Staro Boutrad so prispeli pred poldnevom. Nekje je mukala lačna živina. Stari Malina je zjutraj še položil, nato pa se, ne da bi počakal na sina, odpeljal. 12. Ko je Nanka prišla pred vrata šolskega nadzornika, je občutila, da jo je zapustil nogum. Morala se je vrniti, vsaj toliko, da se ji pomiri srce; vrh tega je čutila, da neprenehoma zardeva. Ko me to mine! Obhodila je berehovski trg okrog in okrog in zaradi varnosti še enkrat okrog bazara. Kupiti ni imela več kaj. Tak, zdaj pa moraš ugrizniti, si je prigovarjala, če nočeš zamuditi vlak. Da bi prispela še o pravem času domov na Fabianov pogreb. Dovolj časa si imela, da bi dobro premislila, ali se ne zaletuješ predaleč, kajti kaj te prav za prav briga učitelj Kamenik. Ko je obstala spet pred nadzornikovimi vrati, je potrkala brez pomišljanja. Povedala je nadzorniku svoje ime. Bi sedla? Sedla je, a takoj vstala, ne bo ga zadrževala. Gre namreč za učitelja Kamenika iz Stare Bautradi. Ne bi bilo mogoče, da bi ga prestavili kam drugam. »Seveda na boljše mesto, že vem. Vsak sili kajpak le na boljše mesto. Je vaš sorodnik, kajne?« Malo drugače je. Toda skoraj kakor deček je, vsega se navaja in naleze. (Ni sorodnik, tudi oddaljen ne.) Druži se z nekaterimi, ne ravno najboljšimi; prav za prav so ga oni dobili v kremplje, skratka: vozi se z njimi zadnje čase tudi po več ko enkrat tedensko, »da gre z njim nedvomno navzdol. Tudi se dogaja, da pušča pouk vnemar, posije otroke domov, on pa spi. Nočem tožiti.« »Nedvomno uči tudi vaše otroke,« skuša nadzornik odkriti ozadje njenega početja, »in vas tak pouk seve ne zadovoljuje.« Znova je zardela: »Ne.« »Oprostite,« jo je pogledal bolje in se hitel popravliati, »oprostite, mogel bi takoj vedeti, da na vas ni videti, da bi imela že otrok za šolo.« Po resnici povedano, učiteljev primer ga ni nič kaj iznenadil. Kar naj jih pridejo kdaj iz glavnega mesta ali sploh iz ugodnih mest na zahodu države sem pogledat. Ni kar tako, učiti tu v nekaterih predelih, kdo ve kako daleč od najbližjega človeka, s katerim bi se dalo vsaj malo razumeti se. Kaki so pripomočki. v nekaterih šolah in sploh prostori ... Pri novih kmetiiskih šolah so svinjski hlevi kar lepe sobice v primeri s kako tukajšnjo učilnico. No, mladi gospod učitelj se pač kdaj odtrga in se nopelje v mesto. Popelje se v mesto in vidi kos civilizacije, čeprav malce orien-talne, tam zadaj pa čaka spet tista njegova šola tam nekje v hribih ali pa v puszti. Pije, pač pije. To povzroča Pod-karpatska Rusija. Tale mlada kmetica pa ga zanima; kaj vodi prav za prav njene stopinje, čemu se v to vmešava? »Ne le zaradi otrok,« je odgovorila, »čeprav tudi oni zaslužijo, da bi... vprav tam, tam v Stari Boutradi. Toda davno —.« Zdajle išče nekaj v svoji torbici, da bi še pomislila. — »Predvsem zaradi njega samega ... kaj bi postalo iz njega.« Šele zdaj je dognal, da ima učitelja rada. Hotel jo je o tem nekako povprašati, pa se je premislil. Rekel je, da pride tja pogledat in da bo zadevo uredil. Mogoče bo zadoščalo že oporozilo. Opazil je namreč, da je mislila na učiteljevo premestitev samo zato, ker ga ljubi, da pa bi ga naj premestili le na kako čim bližjo šolo, da bi ostala skupaj. »Toda ne predaleč, kaj?« Trenutek je samo gledala; ta hip ni zmogla, da bi takoj presodila. Zdaj je spoznala, da mora dovoliti, da bo ta zoprni tuji nadzornik videl, kaj se je in kaj se v njej dogaja. »Bolje čim dalj,« in zagorela je znova živordeče. »Zgodilo se bo nekaj slabega,« je dodala čez hip, da bo torej vedel vse, »če mi ne odide izpred oči.« Še na poti domov jo je dušilo. In Se sledeče dni. V Svobodi je bil gasilski ples. S Snopkovimi sta se vozila tja na vozu učitel j in Šimon. Malina ni imel niti za vstopnino. Vselej je bil nazadnje le kaj iztisnil od očeta; zdaj je spoznal, kako mu manjka njegova pomoč- Zato sta se pridružila Snopkovim le Šimon in učitelj. Na poljih so od snega ostali le še posamezni ostanki zametov, kmalu bo zime konec. Tonek se je mudil z razpreganjem konja, Nanka se bo v tem v garderobi pre-obula. Kamenik je imel njene plesne čevlje ovite v papir. V oblačilnici jih je dal Nanki drugega za drugim. Trenutek je imela nogo le v nogavici, ko jo je bila oprostila blatnega čevlja. Ko je bila gotova, jo je odvedel na prvi ples. Čutila je pod svojim hrbtom njegovo roko, kako jo rahlo stiska k sebi, kakor se nagiba drevesce h kolu, v vsej dolžini. Kolena so se ji šibila. Kmalu po deseti uri je šla na zrak in ko je spet vstopila v razsvetljeno gostilniško vežo, je stal tam učitelj in ji rekel besedo, na katero se je morala ustaviti. Trenutek sta se pogovarjala. Videla sta same tuje obraze. »Stopiva nekaj korakov, če ne dežuje,« je rekel, a ona se je zmedla. Noge so ji bile hipoma kakor zvezane, notranji glas pa jo je silil: Kar pojdi! Komaj sta dospela iz luči, jo je objel. Vedela je to, preden sta stopila prvi korak ven; dvignil« mu naproti svoje ustnice. Čez nekoliko trenutkov se je oprostila njegovega objema in vstopila sta v dvorano drug za drugim z žarečimi očmi. Ni plesal več z nobeno drugo. Do polnoči je prišel še nekolikokrat le ponjo, ostali čas je sedel v točilnici. Kmalu po polnoči so trikrat volile ženske. Prvič je šla po Tonka, drugič ni plesala, tretjič z učiteljem, ko da bi ju hotela ločiti v vidno razdaljo. Oba na njihova mesta. Našla ga je v točilnici, kje sicer, in poznalo se mu je že pri prvi besedi, da si je za prejšnjih dveh plesov naročil nekaj močnega. Opogumila se mu je za trenutek pogledati v oči in stisnila ustnice. Naenkrat je rekla, da se že odpeljejo domov, če hoče z njimi. Ne, ne, on bo še nekaj časa ostal: Toda preden je bil konj vprežen, je prišel za njimi v mrzlo lemo, da se bo tudi on odpeljal. Šimon na povratek ni niti mislil in ko je Kamenik odšel, se je presedel k družbi iz Nove Boutradi. Proti jutru je ostalo le še nekoliko domačinov in pa novoboutradska družba s Šimonom, ki si je dajala igrati od dveh, treh muzikantov, ki so še ostali. Dobro, sola, toda kaj ostalo. Vsi v družbi so se skladali v mnenju, da se skratka ne da tako napredovati, kakor bi šlo, če bi ne bilo rusinskega bremena. So pač taki: saj ni treba elektrike, ne mudi se osuševati. Zadovoljni so s slabšo letino, samo da ni treba investirati. Naj pove Šimon iz Sosszugoronda, saj tudi tam ni drugače. Toda Šimon prikimuje le, kolikor je treba; samo ta hip ne misli na Eržiko, pri kateri je sicer v duhu vso noč. Poznali so ga že tudi v njenem baru, kajti od večera, ko jo je tam našel, ni minil niti teden, da se ji ne bi pokazal, bodisi s svoiimi drugi, bodisi sam. A, ta je tisti kmet kolonist. Toda zdaj še ni bil v Užhorodu več ko štirinajst dni, ni imel denarja. Sčasoma mu je šlo premoženje po zlu in niti Žid mu ni hotel več posojati. Pot v Užhorod pa stane denar, zlasti če greš v bar. Tudi njej je dajal denar, za obleke — ves čas, kar je služila pri njem v Stari Boutradi, ji ni dal toliko, kakor zdaj samo pri enem snidenju. Da, zelo se je vse preobrnilo. Mogla je z njim, kar bi se ji zljubilo; čedalje bolj je bil od nje kakor bolan. Ali tisto z bikom, razlaga Šada sosedni mizi. Kupili so ga celo v Švici, monta- So zaključena družba in dokler imajo kaj pijače, jim tudi besed ne zmanjka; za moške iz Svobode se ne zmenijo. Kaj vedo ti o Rusinih, saj nimajo niti enega v naselju. »Bomo že dali vetra njihovi iredenti,«. kriči o Rusinih novoboutradski Šada. Nekdo iz Svobode si je dovolil meniti, da je tu veselica, da bi si bili politiko rajši nustili v Novi Boutradi. »Kaj bi rekel,« se je razvnel Šada, »če trobijo, da je treba postaviti deset metrov visok zid med niihovo in češko šolo?« »Odrinili ste jih,« ugovarja oni iz Svobode, »to drži ko pribito.« Imate šolo s stanovanjem za učitelja, pri njih pa se menjujejo učitelji kakor vreme. Šola je v tuji stavbi in ne najdeš nikogar, ki bi tam obstal. Kaki naj bodo torej nasledki U fonske pasme, zadružnega, za deset tisoč. Nekje mora biti in tisti pač dobiva denar za krmo. Takoj so govorili: boste videli, da bo prišel bik k Čehu, ki bo polizal ta denar. Ali bi mogli tako drago žival sploh zaupati Rusinu, da bi jo slabo krmil? S tako drago živaljo se ne da tvegati, — Ali: prodajali so mesarju krasna teleta ravno od tega bika, za pleme pa so si puščali svoje buše, bodisi nalašč, iz trme, bodisi zato, ker jim je mesar pač rekel: bedaki, za lepo tele dam več, kar prodajte ga. Tak, kaj hočete s takimi gospodarji. Šimon pije in prilaga na protirusinski ogenj le piškavo polence, da se pač ne bi zdelo, da je čisto onemel. — Nedavno so hodili in zbirali podpise, da bi za koloniste postavili grškokatoliško cerkev; peljali' so se zaradi tega v Užhorod. Toda vedeti morate, da so med njimi tudi štirje pravoslavci. Torej: če bodo postavili grškokatoliško cerkev, treba tudi pravoslavno. Ali pa nobeno, če pravoslavne ne bo, tudi grškokatoliške ni treba. No in v Užhorodu so jim rekli: dobro, torej nič. — Ko to pripoveduje, je kar slabe volje. Kakor da ne bi mogel izgovoriti ime Užhorod, ne da bi se mu tajil dih. Če bi se vse to v zvezi z Užhorodom kam pogreznilo, inženir in bar. Toda zdaj bi na Hosszugorand ne šla več, življenje jo nese svojo pot. Tudi če bi se oženil z njo in ji pripisal pol nepremičnin, se ne povrne. Skratka zemlja zanjo ni več, je že drugje. Da bi se kako prikopal do denarja in začel kaj drugega in jo potem vzel. Do denarja, to je tisto. Če bi spet bila vojna in bi spet padel kak znanec, bi si prisvojil njegov nahrbtnik, kjer bi bilo kaj prida vrednoBti. Hipoma se je ozrl, ali ni kdo slišal njegovo misel. Toda v točilnici je med mizama hrup, ko da bi možje iz Svobode ne marali več poleg v takem stanju novo-boutradskih in ko da bi se pripravljalo na pretep. Zdaj si je Šada oblekel zimski plašč. Bil je v njem še postavnejši kot sicer, na spopad s pestmi z njim se ni dalo misliti. Tudi drugi pri njegovi mizi so se oblačili. »Pojdi z nami, se bomo oglasili med potjo v Bafovem, je rekel Šada Si- monu. Toda trenutek so še sedli k novemu pivu, ni se jim preveč mudilo. Na poti na stranišče je Šimon potegnil na stran gostilničarja, ki je bil obenem mesar. »Imam tam dve kravi, eno ti prodam,« je ponudil gostilničarju. Mož je brž obljubil, da pride pogledat. »Sto kron mi daš zdajle na roko, ne?« Ko jih je končno po mnogih besedah dobil, se je zgubil, da bi ga kje ne prestregel Šada. Krenil je na prvi vlak na Čop in presedel proti Užhorodu. Že vlažno jutro ni obetalo nič razveseljivega. Šel je in se nameril k ulici, kjer je bivala Eržika, kakor bi ga kdo pozival. Eržika se je baje preselila. Niti črhnil ni, ko da bi bil na to že pripravljen. Vendar se je še vrnil. »Gotovo je iz Užhoroda sploh odšla?« je vprašal. , »Da, odpeljala se je z vlakom.« »Sama?« Zagledal je smehljaj iz zadrege. »Ni važno,« je brž nadaljeval. »Veste, kam?« Zares niso vedeli. 13. V trenutkih je uvideval sam, da začenja biti slab človek. Ravno glede mlekarne. Nekateri so dognali, da bi bilo dobro oprijeti se mlekarstva; kmalu so se združili vsi razen Rusinov, pridružila sta se jim Odvadil in Novohradsky iz madžarske Boutradi. Nekako zadružno mlekarstvo so začeli. Tudi on je moral videti, da je stvar dobra, toda bil je proti. Imel je zdaj le eno kravo, pa mu je bilo že vseeno. Če je kdaj srečal n. pr. Vicha, mu ni dalo miru, ko je bil mimo, da se ne bi z njim v duhu primerjal. Mogoče bi mogel biti tudi takšen kot on, mogoče bi ga od skrbi z gospodarstvom bolela glava kakor Vicha. Toda videti je, da se ni posrečil, s slabo letino in s podobnimi težavami in znal imeti kdo ve kake skrbi, zlasti zdaj ne. Kakor da bi bil dobil injekcijo, ki je omrtvila del njegovih zanimanj. Vich je sivel. V nočnih pred-pomladnih slanah po gorkem soncu so ozimine na tri četrt pozeble. In detelja. Ne bodo mogli povečati število živinčet, ne bo gnoja, brez gnoja ne bo dobre letine, skratka zabredli so v blodni krog. In žito je dobilo ceno! Ne, prav tako je bilo, ko da bi se kdo z njimi nesmiselno poigraval. Oves, ki so ga prodajali po 80, se je zdaj, ko so ga morali kupovati za setev, dvignil spet na dvojno ceno. Mogli bi se bili takrat spomniti, da ga ne bi prodajali. Toda ni šlo drugače, morali so izbijati klin s klinom. Sicer so se pa spet nanašali, da bodo za pomladno setev seme dobili. In res je prišlo. Še preden je dobil svoj delež semenskega žita v roke, je imel Šimon z njim določen namen. Preiskal je že Berehovo in Mukačevo do zadnjega lokala, a je že takoj vnaprej čutil, da se mu Eržika venomer bolj oddaljuje. Ni bila ne tam ne tam. Če bi svoj delež žita prodal in ne zasejal, bi mogel celo v Košiče. Morda se je zgubila tja? Kakor če divja raca preleti del pokrajine in zgine na oddaljenejših vodah. »Ti bi tudi lahko kako soboto popoldne obesil učenje malo prej na klin,« je začel skušati učitelja. »Si že kdaj bil v Košicah ? « Zadnji čas nekoliko tednov Kamenik skoraj ni stopil koraka iz Stare Boutradi, na njegovih čevljih se je sušilo le tamkajšnje blato. Toda veter, ki je zdaj vel na prebujene pašnike, je bil prijatelj kakršni koli podjetnosti; treba se je samo utrgati. Približno čez teden je prišlo seme in možje so se vrgli k vrečam kakor kobilice. Polja so že dni in dni čakala, treba je le sejati. Šimon je šel k Rosenbaumu v Ha-ranglab in Rosenbaum je zvečer poslal k njemu. Potemtakem se je dalo v soboto odpeljati se. Ko je popoldne dospel šolski nadzornik v Boutrad, je bil učitelj, ki je spustil otroke predčasno domov, že s Simonom na poti. Pravkar sta bila odšla. No, moral je sprejeti, kar je bilo. Nikjer tam je ni našel. Zdaj je Šimon spoznaval, da se razdalja med njeno sedanjostjo in njeno preteklostjo venomer veča. Končala sta spet na las tako kakor vselej, kadar sta se zjutraj vračala iz mesta, kadar ju je vlak nosil v ravnino koruznih polj. Učitelju je padal koder na oči; no, pustil ga je spati. Popoldne se bo pripeljal v staro Boutrad notar z zastopnikom deželne uprave in še nekdo s kmetijskega ministrstva. Ustanovila se bo končno osuševalna zadruga. Naj si ustanavljajo, kar jim drago. V maju je bilo obiskov kakor muh; da, spet se je začelo kuhati. Zdelo se je, ko da bi pomalem prihajala vsa naselbina na boben, hiteli so, da bi iz nje še kaj izbili, dokler se je še dalo. Pred dvema letoma so si izročali vrata židovski prekupčevalci kljuset in gospodarskih strojev, zdaj pa je prinašal vrag ekseku-torje in advokate, sle z opomini, zastopnike firem in bank, drhal, ki je stikala po hišah. Zdaj je Šimon malo oživel. »Mene poglejte,« se je hvalil, »kar naj pridejo k meni rubit, če bodo kaj našli!« Toda njega niso mnogo poslušali. — Med stavbami so se motale krog avtov iz mesta kričeče žene in suha ukrajinska drobnjad. A za temi so se zbirali kakor krokarji Židje v črnih zamaščenih suknjah in kupovali ped ceno, kar so bili sem drago prodali in kar spet drago prodajo dalje, da bi zaslužili večkrat, kajti šele to je trgovina. Za spremembo so se pokazali orožniki in ko so odhajali iz vasi, je šel med njimi Moravek, gnali so ga. Njegovi stari materi je izginilo iz postelje nekoliko stotakov, ki jih ie skrivala pod zglavjem, vse njeno premoženje, ki ga je liranila za pogreb. Moravek je ovadil hlapca in hlapca so prijeli, bil je Rusin, zanikal je. Toda zadeva je bila jasna, kajti ravno te dni si je kupil že rabljeno harmoniko, takoj so mu jo vzeli. Naj komu drugemu pravi, da si je ravno zdaj prištedil za harmoniko! No, saj nič ne stane, če poskusijo z njim s silo; poskusili so, toda on je vztrajal pri svojem. Nazadnje se pa vendar na vsej tej zgodbi enemu od orožnikov nekaj ni ujemalo, denar ni mogel vzeti nihče drug kakor sam Moravek. Tako nizko je že padel. Neko noč že po košnji je bilo videti od Nove Boutradi žar in preden so nekateri pritekli tja, je Šadu zgorela streha in seno nad hlevom. Nek madžarski dninar je sledeči dan nekaj govoričil, orožnik ga je zaslišal. Fant je izpovedal, da je spal na Šadovem skednju in da je videl, kako je Šada opolnoči lezel na senik. Skratka, kakor je že pravil. Šada je zlezel na senik in podžgal. Orožnik, ki je kadil, je zdaj ugasnil cigareto. Bilo je že izpričano, da Šada ta večer ni bil doma; zamudil se .je v Bafovem in šele ogenj ga je pognal domov. — Orožnik je z eno roko prijel dninarja za zapestje, z drugo pa segel v torbo po verižico. Zdaj se je zmedeni fant izpovedal. Da ga je k dejanju napeljal z nekoliko kronami Šadov sosed, Rusin. Toda to je postranska stvar. Bili so tudi taki, o katerih se ni dalo povedati mnogo posebnega, prav za prav nič; posejali so in zdaj jih je bilo videti največ v repi. Vsak po svoje so se otepali težav in se molče prebijali skozi neplodne tedne dalje. Privajali so se svojim njivam, v katerih so sčasoma začenjali čutiti svoj znoj. Nekateri drugi so zase in za druge nišah prošnje za to in ono ter razna poročila, tako da so si- pridobili v lem kar neko spretnost. »Dobro moraš o vsem tem poročati,« je sedel Malina predsedniku gospodarskega odbora Likoviču na vratu, ko so na občnem zboru začetkom junija prišli do tega, da pošljejo spomenico Agrarnemu uradu v Prago. Dosegel je končno nekoliko tišine, ker je bil edini, ki je znal kaj sestaviti; brž se mu je tako poročilo ■V. mislih rodilo urejeno, dočim so drugi zmogli samo,kričati in se tjavendan razburjati. »Kar zapisuj si, kako moraš napisati. Zapisati moraš vse od začetka. Leta 1928. smo dobili zemljo prepozno, tako da je tudi tam, kjer smo še utegnili posejati, rodilo malo ali skoraj nič.« »Napiši: čisto nič,« so prekinjali Malinov narek, toda na take nezrelosti se ni oziral. Bili bi kmalu pri kraju, če bi morali sestavljati oni. »1928. leta,« je nadaljeval, »smo morali drago plačati seme, tisti, ki ga nismo pripeljali s seboj od doma. Pšenico celo po 250, oves pa po 200. Žetev 1929. 1. povprečna, cene za 50 % nižje kakor pri nakupu semena.« Novotny se ni obvladal: »Katastrofalna suša tridesetega leta je trajala tri mesece in uničila letino.« Ta in oni je imel še pripombo, tako da je bila popljuvana Likovičeva soba brž polna glasov, toda Malina jih je obvladal. »Počaj, to še tudi pride na vrsto. Slaba letina je zakrivila, da nismo mogli rediti dovolj živine, bilo je tudi premalo stelje in zato za pošteno gnojenje premalo gnoja, zato spet slab pridelek. Še tole: Kolonisti so dobili zemljo že izčrpano. Umetna gnojila so za nas dražja za dovoz iz Češke, žito prodajamo ceneje za prevoz na Češko. To je prednost oddaljenih naselbin. 1930. 1. se je dvem tretjinam kolonistov seme povrnilo komaj in še to zrno je bilo slabo.« (Fabian je svojo skoraj slepo ženo pustil doma in se kaže tu z brhko svakinjo, ki je že od začetka pomladi vdova. Taka kaj hitro neha žalovati po rajnkem, greh ji kar gleda iz oči. No, ti tega ne pri-kriješ! Vse delo na polju sta že pomladi opravljala skupno, ko da bi bila iz ene domačije, no, ostalo pa očitno tudi. Kaj hočete, mlada vdova.) »Nato so dobili podpisani od kmetijskega oddelka v Užhorodu del semena zastonj — to 6eveda ni zadoščalo. Prisiljeni so se pri tukajšnjih oderuhih, židovskih trgovcih, zadolževati se na menice na visoke obresti. Oves so po žetvi 1930. leta prodajali za 80 Kč, ko pa so ga potrebovali sledečo pomlad za setev, je bil po 165. Podpisani prosijo torej prvič: da bi brezobrestna posojila, ki so jih dobili za stavbe, bila spremenjena v subvencijo. Drugič: da bi jim bila nedeljiva posest povečana, zlasti nam, naseljencem z 20—25 katastrskimi jutri. Čim manjše posestvo, tem težja situacija, ker mora biti mrtvi inventar enak za manjša in večja posestva. Tretjič: da bi se cena za zemljo znižala. Vzroki: zemljišča niso osušena, ni zveze z drž. cestami, za pomladnega in jesenskega deževja ima par konj dovolj prazen voz; do kolonije Svobode (7 km), ki pripada k njej Stara Boutrad, ni bila zgrajena niti poljska cesta, da moraš po ovinku skozi Boutrad, Novo Boutrad in Bafovo (13 km). 1930. leta bi bili zaslužili pri sladkorni pesi, ali zaradi deževja je niso mogli vso spraviti na postajo in tudi ne pripeljati domov vse zrezke (Zrezke dobivajo nazaj v račun in jih polagajo govedu, z njimi zlasti pitajo vole. — Op. prev.) Tak, zdaj se ni spomnil ničesar več, kar bi kazalo še pristaviti, česar bi še ne bil omenil. »Še kaj?« Toda tudi oni vsi skupaj niso predlagali nič važnega več. »Podpisani nujno prosijo — ne, počaj, takole napiši: če nam Državni Agr. ur. ne pomore, bomo podpisani prisiljeni prositi, da nam D. A. U. povrne investicije, mi pa bomo vzeli v roke beraško palico in pustili posestva taka, kakršna smo prevzeli. Prosimo za strokovno komisijo,, ki bi na licu mesta ugotovila, da navajamo resnico.« Likovič je pisal, da se je kar potil. Bil je malo šibek v češkem pravopisu, toda Malina se očitno na to ni oziral, Malina ni imel vzroka za obzirnost. Kolikokrat, kadar ga je Šimon nagovarjal, da bi šli kam na zabavo, on pa ni imel denarja, je poskusil pri Likoviču, ali bi mu posodil od občinskega denarja, češ da mu potrdi in mu vrne čim prej. Toda z Likovičem se ni dalo pametno govoriti, čepel je na tistih krajcarjih kakor koklja. Zdaj naj torej piše z vsemi desetimi. Zdaj je bilo tudi že konec izletov, za katere je trebalo iskati denar: Šimon je prišel še najdalje do Šoma ali do Bat’ova in čepel ko sova* za četrtinko. Malini pri najboljši volji ni preostajalo nič drugega, kakor brigati se za gospodarstvo, ker so se drugemu kompanjonu povesili kodri, ki so bili pripravljeni za spremembo kakor v vetru, ne pa za ždenje na enem samem mestu. Pred nekoliko dnevi se je pripeljal Kamenik od nadzornika iz Be-rehova in je bil ko telo brez duše. Naklepal mu je, kot se je izrazil, ušesa, nadzornik namreč, in po počitnicah ga bodo Dač premestili, če bodo našli sploh kako prosto mesto. V prostem času ga je bilo odslej videvati na pašnikih. Poležaval je na hrbtu, namesto sebe pa je pustil potepati se podkarpatski veter ali oblake, če ni bil modrosivi oblok nad ravnino čisto brez niih. Ali pa je šel in se obrnil tako, da je zagledal Snopkovo. »Slišala sem, da se po počitnicah nočete povrniti k nam, da ste se nas naveličali,« je začela nekoč kar sama, ker iz njega nikakor ni hotelo na dan; morda se je sramoval, mogoče še upal, da se bo kako obrnilo. »Mogoče je,« je dopustil. »Rešite se nas, kaj?« »Kakor se vzame.« Trenutek se je zagledal v nekoliko lahnih gibov njenih obrvi, nato pa se je spustil z očmi h konicam njenih čevljev, ki so bili sivi od poljskega prahu. Govoriti pa je rajši nehal. Zmislila si je, da je pogledala okoli. Povsod je bilo enako: sončnice nad krompirjem, turščica, veleposestniški tobak tja proti Boutradi. Hiše in skednji, ki so se njihovih streh ogihali doslej celo štrki, ko da bi ne bile dovolj stare še niti za štorkljino gnezdo. Zdaj se ne bo dalo več nikjer izmuzniti se iz vsega tega, ko ne bo več bližine tega velikega dečka z neugnano mladim kodrom pri sencih... ko da bi človeka tu nekdo vodil za roko. Toda učitelji odhajajo, je že tako, a puszta je puszta in vse to, kar je vzbudila ljudem. Kameniku se ni mudilo zaklepati kov-čege. Še 1. julija je bil tu in bilo je videti, kako je prav, da še ni odšel. Naposled so se spustili naravnost v nadzornikovo gnezdo, v Berehovo, in se vrnili šele sledeči dan: učitelj,'Simon in Malina, toda taki, da je bilo pametneje, da jih nisi pogledal. V takem stanju, neprespan, komaj streznjen se je prišel s trmasto odločnostjo poslovit se od Snopkovih. Zadrževal se je stran od nje, da bi ne začutila njegovega vinskega duha. Toda med pogovorom sta se spogledala, precejšen trenutek, in on je rahlo zbledel; zadnjič ie bil pijan, zadnjič, kratko časa, toda najhuje, kar je kdaj bil. »Vi tu seve ostanete?« je mislil s tem bodisi kar njo ali pa njo in njenega moža. »Mi ostanemo tu,« je odgovorila. 14. Pri Snopkovih so imeli spet Jana na počitnicah. Tokrat ni čakal — čim je prispel — da pride po naključju ona mimo; šel je pred vrata na ulico in se oziral... Kaj pa Polana Ivaninova?« je klical nazaj na dvorišče, čeprav si uganil, preden je spregovoril, da jo išče. Prejšnje počitnice se nista pogovarjala preveč pogosto, toda ločenost ju je očitno bolj zbližala, kakor bi ju bila bližina. Ko se je pokazal ponovno pred vrati, ga je opazila in mu brž pritekla iz hiše naproti — ko da bi bila čakala drug drugega ves ta čas. Čez leto bo učitelj, ona pa pisarniška gospodična, oziroma kaj že bo, toda zdaj sta oba še dijaka in zdaj je začetek počitnic. Šele po nekoliko dneh mu je prišlo na misel, da je povprašal, kako se letos prav za prav Stari Boutradi godi. Potem pa je videl sam, kako so živeli. Še o žetvi je nekoč zvečer vprašal po njem sin Novotnega, Dinko, ki je bil približno iste starosti. Ali ne bi hotel z njimi, na majhen izlet, za tri dni, »v gore«. On da se popelje z očetom, Vytla-čilom in z Vakarovim. Vakarov da se tam za Mukačevim spozna. V Mukačevem je bilo žito krono dražje in zato so ga naložili, kolikor se je dalo peljati. Dražbe so jih priganjale, iskali so kakršen si že dobiček, šli so tudi za pičlo koristjo kakor lisice. Tam so se zapleli v verigo Židov: ta je mešetaril, drugi je kupoval, tretji plačal, četrti prevzemal, tako da niso vedeli, komu so prav za prav prodali, toda tako se pač trguje. Z nekoliko vrečami ovsa so se popeljali še dalje v gore, saj so že bili na poti. Tam se je dalo žito izmenjati za drva. Za stot ovsa so dobili voz trdih. Vakarov je vedel za take kraje, kjer drva niso bila draga, skoraj zastonj, tri metre za stot ovsa. Tako so prispeli v kraje, kamor češki kolonist pred tem še ni stopil. Janu za tako tridnevno cigansko vožnjo ni bilo, pozneje pa mu je bilo žal, da se ni pridružil. Oni so se vrnili kakor zbiti, bilo je vendarle preveč naporno za ljudi in za konje. »Pa se govori, da smo nesposobni gospodarji,« je razlagal Novotny. »Toda konji! Doma smo imeli enega, a ta je moral biti zares konj. Da bi zdaj mogel reči, Novotny ima konje, kakor se spodobi, ni mogoče. Toda tega je krivo to slabo seno.« Likovič je dan za dnem čakal na odgovor iz Prage; ko pa le ni prišel, ni čakal na to, kar bi mu v pero natrobil Malina ali kdo drug, in kar sam Državnemu agrarnemu uradu napisal nov dopis. Kaj menite z nami? Še po triletnem gospodarjenju na tej zemlji ne moremo spraviti niti do zadostne hrane, kako naj šolamo svoje otroke! Doslej jih je moglo iz naše kolonije samo nekoliko v meščansko, ostali rastejo brez prosvete. Ali bodo postali taki otroci občani, kakor se spodobi? Soet je čakal tri tedne; pozabil 'e namreč, da je v praških uradih zdaj doba dopustov. In spet je razgrnil pred sebe polo papirja. »V Prago pojde,« je opozoril žida v Bafovem, kjer je papir kupoval, »da bo čist, kakor je treba. »Spoznal je zdaj, da mora položaj pojasniti gospodom še enkrat, čisto od začetka. Kapital, s katerim so prišli, so investirali v stavbe, dohodkov pa skoraj ni bilo, leto za letom ne. Že od 1929. leta kupujejo semenje na dolg, živež na dolg, obleko na dolg — tukajšnji trgovci jim ne dajejo več na upanje. Kolikokrat so sejali dvakrat, celo trikrat in spravili približno le na težo toliko, kolikor so posejali, z ničvrednim smetjem vred. Za gnojila dolgujejo Židom. »Kaj nas potemtakem čaka prihodnje leto? Za svoje 18—20 urno delo se hočemo vsaj kruha najesti do sitega. Vsaj odgovorite nam na to vlogo, ki vam jo pošiljamo zadnji čas pred shiran jem!« Le kar nusti tisto hiranje, se je vzpodbujal v mislih, ko se mu je za hip zazdelo, da je le malo preveč, kar piše uradu. Ni čul to včeraj na lastna ušesa? Bilej se je opijanil. Šel je kupovat živež v boutradski konzum; ker je po dolgem času imel v žepu spet denar, si je naročil najprej žganja. Ko ga i«». okusil, mu je dišal vsak kozarček bolj kakor prejšnji, dokler ni več čutil nog. Privlekel je denar na pult — dovolj ga je bilo za žganje, za živež ga ni (ostalo. Toda vsaj, užil je nekaj in se maščeval nad svetom. Opotekal se je s praznimi rokami proti Stari Boutradi in mislil na otroke in kričal, da bodo tod vsi počepali od gladu, v tej na- seljeniški luknji, da jih tu nič boljšega več ne čaka. Vsak je imel svoje skrbi in zato niso z nikako posebno radovednostjo pričakovali, kakšen bo novi učitelj. V začetku novega šolskega leta pa ni prišel učitelj, temveč gospodična, še čisto mlada. Pavla Livorova po imenu. Starejši gospod pokončne drže, njen oče, jo je pripeljal in se odpeljal. Povpraševal je, kje je stanoval njen prednik; ko pa je čula, da pri Malini, ki je samec, si je poiskala drugo sobo. Dobila jo je pri Snopkovih. Bila je nadutega lica in razen drugega je imela tudi malo prekošate obrvi; bilo jih je v naselbini dosti lepših od nje. Tudi zgovorna ni bila, zabavna tudi ne, tudi ne gibčna, sploh nič lahkotnega ni bilo na niej. Niti z Nanko se ni kdo ve kaj družila. Ko je Dozneje tako končala, kot je, so si morali prav za prav priznati, da jo vsi skupaj pobliže niso poznali. Isti čas je prišel tudi k Rusinom nov učitelj, mlado strašilo z naočniki, Vasil Rubeč. Toda oba soseda, češki učitelj v Boutradi in iz Šoma, sta bila veseljaška, tako da je v suhih jesenskih dneh bilo pri Snopkovih zaradi te četvorice kar živo, prav za prav zaradi petorice, ker se je z njimi družil še nek carinik. Bili so kakor mlad roj v mladi koloniji. Toda od junijske spomenice, ki jo je narekoval Malina, so potekli že štirje mesci, a Praga je še molčala. Pokazalo se je, da je bil zanjo tudi Malina s svojo veliko pametjo še premalo prebrisan. Likoviču je to prav za prav ugajalo. Toda na poznejši dve njegovi pisanji bi že lahko prišel odgovor, a tudi iz teh dveh se za zdaj še ni rodilo nič. Torej je vendar, tako je uvideval zdaj Likovič, pokazal izmed vseh njih največ Šimon. On edini je zmogel, da se je nekoč v Užho-rodu prepiral z inženirjem o kolonizaciji pontinskih močvirij, ali kakih že, in to in ono, da je inženirja skoraj ugnal v kozji rog. Bil je med njimi edini strokovnjak v kolonizaciji, to se ni dalo tajiti. Ko je torej Praga ostala gluha in ko bo treba, kakor se je pokazalo, pritiskati spet preko inženirja v Užhorodu, je bil Šimon prvi poklican, da bi z Likovičem tvoril deputacijo. Šimon je odklonil: naj mu dajo s tem mir! Toda .po kratkem molku je naenkrat le privolil, da pojde. Že dolgo ni videl inženirja; prava reč, če ga ni, saj mu ni bilo nič zanj — ampak vendar, saj je bila nekaj časa njegova Eržika. Sedel je in si najprej napisal: Ne vzdržno stanje v koloniji Stara Boutrad. Sončnega oktobrskega dne sta se odpeljala. Med Čopom in Teglasom so ležali krasni, prostrani pašniki, ko da bi podre-mavali v čistem ozračju. Kako je prav za prav že dolgo od tega, kar je nad otoki zlatic, v gošči mlečka in med puhom regrata tu pa tam leno veslal štrk, dolgo-kraki lovec. »Ravnokar sem dobil,« je porinil inženir Likoviču pod nos papir, ki ga je ta torej po štirih mescih spet videl. »Poslali so mi iz Prage, da napišem svoje mnenje. Kaj bi po nepotrebnem govorili. Saj veste vi kakor jaz, kako je in kaj se da ter kaj se ne da storiti.« Govori malo raztreseno in bere njihov novi papir, ki sta ga prinesla s seboj, ter ga odloži na mizo. — Vse ono leži zdaj tam, pisma in še časopis. V časopisu je pred inserati vest iz Bratislave, da je na plesnem nebu vzšla nova zvezda, mlada umetnica zagonetne preteklosti, čudovita temnopolta lepotica. Pod imenom Erzsika Puszta pleše vsak dan v umetniško prvovrstnem programu bara Reduta. Glede njene narodnosti si domneve nasprotujejo, ali eno je gotovo, da ime Puszta ni kar tako, da iz njene mlade pojave zares kipi nekaj kakor ritem starih ciganskih plesov, da ji iz oči gleda prostranost puszte, lasje pa ji valove ko črne konjske grive. Tudi ta hip, ko odlaga Likovičev in Simonov papir na mizo, ujamejo inženirjeve oči časopisno vrstico, morda že desetič ... ali eno je gotovo, da ime Puszta ni kar tako, da iz njene mlade pojave zares kipi nekaj kakor ritem starih ci-ciganskih plesov... in ti si jo imel, se je spominja. Nevzdržno stanje v koloniji Stare Boutrad ... cesta je življenjska zahteva ... tudi v kulturnem pogledu kakor izgnanci, odrezani od ... moramo nazadovati. Moral bi prav za prav dati Šimon časopis, nedvomno bi ga zanimala bratislavska novica ... Ali zdaj delujejo možgani inženirju spet zbrano in točno, le trenutek je taval. Se li zavedajo glavnega dejstva? Preselili so se še v času konjunkture in venomer jim stopajo pred oči ugodni časi, ko so bili še na prejšnjih domovih in po tem sodijo dandanašnjo neznosno bedo. Kam so torej padli! Doma se je dalo gospodariti, tu je zguba vsak korak. Toda pozabljajo, da je čas čisto drugačen, da je tudi doma zdaj drugače, da bi tudi tam zdaj zgubljali. Skratka, tako je zdaj povsod. Samo da je zanje še v toliko slabše, da jih je ta negotovost, ta stiska zatekla, ravno ko so se odtrgali od rodne grude, da so v tej bedi prišli vrh vsega na tuje, da so začeli v najhujšem času. Toda kdo more za to, se pač ne da pomagati, to je močneje, kot so ljudje in njihove uredbe. »Moralo bi se storiti predvsem nekaj proti sleparskemu skakanju žitnih cen,« pripominja Šimon, kakor da bi ga to ne zadevalo. »Monopol.« Inženir soglaša: »Jasno.« Nato so trenutek molčali. Inženir je pogledal na uro. Likovič je vzel klobuk v roke, Šimon pa je stal že blizu vrat. »Počakajte še, Šimon!« Ko mu je prebral novico, mu je bilo, kakor bi mu nalil žganja, da bi ga opijanil in ga sunil čez prag. Inženir je ostal med papirji in črteži spet sam. Namočil je pero, da bi dodal k poizvedbi Državnega agrarnega urada svoje mnenje. »Katastrski oral,« je pisal dejstva, »je stal kolonista po 1150 Kč za orno zemljo in po 1120 Kč za pašnike. Prosilcem se da odgovoriti v tem smislu, da zakoni o agrarni reformi ne poznaio subvencij, dajejo pa uradu pravico nuditi posojila. D. A. U. deli zemljišča po gospodarski in finančni zmogljivosti interesentov.« Ali zdai delujejo možgani inženirju spet zbrano in točno. Še enkrat se je prepričal, kaj vse prosijo, in začel nadalje lomiti njihovo obupno iskanje haska in dobička s hladno doslednostjo, čeprav je z njimi čutil — ravno včeraj je ponovno posredoval pri deželnem uradu v Užhorodu zaradi njihove ceste. »Finančno šibek interesent ne more dobiti 30-hektamo posestvo (50 k. oralov), ker zanj kratko in malo nima sredstev. D. A. U. kljub temu hoče povečati manjša posestva, ker deli skupno lastnino — toda z delitvijo skupne lastnine bo kolonija kot celota, kot bodoča samostojna občina, ob vir prejemkov; potrebe celote bo treba kriti z dokladami k davkom namesto z donosom od skupnega imetja. — Gradnja cest ni v kompetenci D. A. U., kljub temu pa D. A. U. podpira v tem pogledu njihova prizadevanja in po svojem podrejenem referentu zahteva pri de- želnem uradu v Užhorodu, da bi čimprej uvrstil poljsko cesto, ki veže kolonijo z državnimi cestami, v mrežo deželnih cest. Temeljno življenjsko vprašanje kolonije pa je tudi melioracija tal, glede tega pa so bili prvi koraki že storjeni.« Dodal 'e še tole: »Kolonisti so v polni meri uporabili ugodnost brezobrestnega kredita za na-kun semenja. Zemljarine so oproščeni od 1. I. 1930.« Ni mogel, da ne bi zapisal: »Težkega položaja kolonistov je poleg drugega krivo pomanjkanje lastnih sredstev in pripravljenosti. Posameznike, ki za težke kolonizačne naloge niso bili primemo pripravljeni strokovno, finančno in nravno, ne morejo obvarovati nikakšni uradni posegi. Od njihovih vrlin je odvisno, ali bodo zrasli z novim okoljem, ali bodo propadli. Vsa uradna pomoč jim more težke začetke le lajšati, ne more pa nadomestiti njihovo gospodarsko nesposobnost, ki se je v nekaterih primerih ne da zanikati.« * * * Lojze Rukli: V spomin (bazoviškim žrtvam) Nad Krasom noč pokojna sanja, in nizko brinje trepeta, čez sive skale bor se sklanja, skoz veje burja šepeta: Le mirno v grobu počivajte in brinje naj vam šelesti, med bori tiho počakajte, da zarja nova zažari... Bo brinje mehko zadehtelo, bo sonce vstalo iz temin in na grobovih zacvetelo bo tisoč rož vam v lep spomin. Vesele praznike in srečno novo leto želi KMETSKA HRANILNICA IN POSOJILNICA V NOVI VASI NA BLOKAH zadruga z n. j. Srečno novo leto svojim cenjenim odjemalcem želi Hrehorie Franjo manufakturna veletrgovina LJUBLJANA, TYRŠEVA 28 ssef“ "o'"> Iei° Splošna trgovska družba z o. z. LJUBLJANA, TYRŠEVA CESTA 33 Veselo in uspeha polno novo leto želi gostilna in vinska trgovina B E R I Č E V O Vesele božične praznike in srečno Novo leto želi svojim cenjenim gostom in se priporoča gostilna Tigovec Franc Hočevar, Ljubljana Sre£no novo leto &eli svojini Članom in odjemalcem »EKONOM” trgovska druiba i o. 2. LJUBLJANA Kolodvorska ulica 7 Veselo novo leto želi Ilvan SEUNI6 Tacen ŠT. VID nad LJUBLJANO OBRESTUJEMO VLOGE na hranilne knjižice in v tekočem računu z najugodnejSo obrestno mero. DAJEMO POSOJILA vsake vrste. KUPUJEMO, prodajamo in posojuje* mo vrednostne papirje. OPRAVLJAMO VSE POSLE denarnih zavodov. DRAVSKA BANOVINA jamči z vsem svojim premoženjem in davčno močjo za naše obveznosti. HRANILNICA DRAUSKE BANOUINE LJUBLJANA MARIBOR CELJE KOČEVJE Kmetski hranilni in posojilni dom zadruga z neomejenim jamstvom v Ljubljani, Tavčarjeva ulica štev. I Žiro račun pri Narodni banki — Račun Poštne hranilnice 14.257 — Brzojav „Kmetskidom“ Telefon 28-47 Sprejema vloge na knjižice in na tekoči račun — Daje kratkoročna posojila — Eskontuje menice »log* na knjižice in na tekoči račun vsak čas razpoložljive obrestuje po Ar do 5°/0 Za vse vloge nudi popolno varnost z' Zaupajte domačemu denarnemu zavodu! Ljubljana, Kolodvorska m/. 7 (v lastni hiši) Telefon interurban 25-06 Dobavlja vse deželne pridelke, kakor: pšenico, rž, ječmen, oves, koruzo, ajdo itd. Mlevske izdelke: pšenični zdrob, pšenično moko, rženo moko, ajdovo moko, koruzno moko, koruzni zdrob, pšenično in koruzno krmilno moko, pšenične otrobe, ješprenj, kašo. — Poljske pridelke: krompir, fižol, zelje, sadje, seno in slamo. Stalna zaloga vseh umetnih gnojil (rudninskega superfosfata, kalijeve soli, Tomasove žlindre nitrofoskala, apnenega dušica, čilskega solitra itd.), cementa in drugo. Glavno zastopstvo za Slovenijo opekarne »Ilovac«, Karlovac, za vse vrste zidne in strešne opeke. MESTNA HRANILNICA LJUBLJANSKA j« največji slovenski pupllarnovarnl denarni zavod. Dovoljuje posojila na menice in vknjižbe. Za vse vloge in obveze hranilnice jamii MESTNA OBČINA LJUBLJANSKA Ekonom r. z. z o. z. Razne vrste ZDRAVILNIH ZELIŠČ kupuje po najvišjih dnevnih cenah KMETIJSKA DRUŽBA, V LJUBLJANI Novi trg 3 Zahtevajte informacije — pošljite vzorce in ponudbe! V pasivnih krajih mora kmetovalec 'v poljedelske pridelke podvojiti. To zahteva od njega današnji čas in narodna skupnost! Nas kmetovalec mora pridelati dovolj hrane za sebe in ostale sloje. iDober pripttmoček so ruška umetna gnojila! Predvsem apneni dušik in Nitrofoskal-Z (timski) ki vsebuje 8% dušika, 12 % skupne fosforne kisline (6% cit. fosforne kisline), 8% kalija in 35% apna. : To gnojilo ima prednost za jesensko in zimsko gnojenje ŽITARIC, VINO* GRADOV IN TRAVNIKOV*.V v>, Kmetovalci! Zbirajte naročila za sku-vio (valonsko) naročilo gnojil, ker kosovno pošiljstfije isto zelo podraži. Tvornica za dušik d. d. Ruše sprejema naročila in daje vsa strokovna navodila.