BOŽO RACIC: Albert Sič: Narodne veze- niiie na Kranjskem in še kaj. O tem sem že večkrat kaj omenil. Ker pa je na »Zavezinem« zborovanju opozarjal dež. šol. nadzornik dr. Pbljanec na važnost narodne brnamentike, si dovolim o tem podati par stvari, ki naj bl služile tovarisicam in tbvarišem v infbrmacijo. L.icejski profesor Albert Sič si je nadel pred par leti veliko nalogo zbrati narodno umtitnost na Kranjskem in jo podati zopet v obliki alburaov slovenskemu narodu. Idealno krasna ideja! Ni se vstrašil najhujših časov vojne. Lanske Binkoštije izšei prvi del zbirke in nato smo dobili nadaljevanja. Krasno delo se samo hvali, samo žal mi je nerodnega naslova. Ali ne bi bil boljši naslbv: »Jugbslovanske vezonme slovenskih pokrajin«? V sedanjem naslovu je preveč provimcijalizma. Rodila je vouna tak naslov in razmere v katerih ie zbirka nastala. Isti profesor je izdal brošuro o vseh slovenskih narodnih nošah. Naj bi torej se še zbirka raztegnila na vse slovenske por Itrajine. Zelo zelo pa pogrešamo zbirke narodnih noš. Te slike bi bile v okrasje vsa>ii slovenski hiši in potem dbbi tudi zbirka vezemin večji pomen. Gre pa seveda za lepo kolorirano zbirkio. Svoj čas }e dal napraviti dež. odbor več povečanih fotografij, ki jih je videti v dvorcu — žal da ne pridejo do efekta, ker so ravno le fotografije. Cujemo, da namerava Umetniška propaganda izdati zbirko noš. Naj jo izda, vendar naj bo zelo previdna glede izbirc in sestave noš. To Je poleg kulturne tudi zelo velike politične važnosti. Narodopisni predmeti so vsaj za me politični argummti, ki jih ne more nihče pobiti. Take zbirke — namreč celotne — potrebujemo, kajti to ni mogoče sport, anipak resna kulturna potreba. In ravno učiteljstvo bi se moralo za stvar vse bolj zanimati in zbrati vse, kar je še ohranjenega med narodom. Kajti, če Je enkrat u.gubljeaio, je izgubljeno za vedno. Za rnarsikoga so Sičeve stvari nekaj popokio novega. Vse, kar je bilo doslej skrito po raznih muzejih in privatnih zbirkah, prihaja na dan in za mali denar tudi v našo last. Marsakatera šola una to lepo delo, toda marsikdt> ne ve, kako bi se ga lotil. Navadno se divimo krasoiim stvarem, pokaže se tudi učencem — nekateri so se celio lotili stvari pri risanju — kolcginje pri žen. ročnih delil. Tov. Poldka Baodkova iz Vinice ob Kolpi pošilja celo vzorce okoli in je napisala tudi lepo rapravo o tem v »Popotniku«. 2al, da se bode morala zopet glasiti zaradi vzbrcev... Sedaj sta izšla III. in IV. deL Jaz bi ju zamenjal, kajti vsaj učitelji smo vajeni hoditi od lažjega k težjemu, od mainj lepega k dbvršenemu. Četrti del obsega pjsajie vezenine, posnete po najrazličnejših predmetih. Vporabljati se dajo za najrazličnejše stvari. Razume se, da se lahko zamenjajo nianse barv, posebno danes, ko ni vseh na razpolago. Pri nas prevladuie še krivo mnenje, da mora biti vse izdelano le na grobem platnu z rdečo ali modro nitjo. V tem oziru bi bpbzoril na češko knjigo »Ornamenty«, kjer je najti vporabo nar. ornamentov za najrazličnejše stvari, Pbsebno bogata pa je izbira v ženskih toaletnih predmetih. Pbmniti je treba, da se vsaka Mvar razvija in izpopohijuje; prav tako cudi nar. brnamentika. Vedno pa oštane nedotaknjeno bistvo, kl daje karakterističen utis. V Ljubljani sem opazil, zadnjič pri nekaterih mladih damah lepe, bele moderne obleke, ki so irnele vdelane po prsih navzdol, ali tudi po hrbtu kake 4 prste široke bordure, posnete po nar. ornamentih. Po barvi so bile ali črne ali temnomodre in delane s svilnatb nitjo. Učmkovalo je nad vse ugbdnb: elegantno, moderno in — narodno. Takih pbjavov nibra biti človek vesel; žal da so tako redki. Tretji del pa obsega bele vezesnine, največ po starih pečah. To bode menda najlepši dcl vse zbirkc. Kajti s tem se mora zadbvoljiti tudi najbolj razvajeTi okus. Ne veš, ali bi se divil pridnosti in vztra^mosti pri tehniki, ali finemu In smiselnemu okusu pri kompoziciji ornamentov. Bela vez je lep dokument naše narod. kulture, ki |o nismo dobili od Nemcev, ampak Je vznikla iz nas samih pa tam doli na vzhodu, odkoder smo prišli, kakor pravijo. Po predlogah te zbirke se dajo narediti krasne stvari, kakršne sem n. pr. videl na državni obrtni šoll v Ljubljani. Nekoč smo malo polemizirall zaradi noš ia avb po *Slov. Narodu«. NekaJ vspeha }e le prJneslo! Nato sem pa stopil na obrtno šolo do gdč. Veharieve in bil sem prav prljetna iznenaden. V tem ateljeju so imeli ravno v delu prtičke, okrašene z brnamenti starih peč. Dalje sem videl tudi razne pisane vezpnine, pbsnete po starih narodnih orlginalih in — zlata čela za avbe in zavijače, hrepenenje vseh narodnih dam. Izgledala so pač drugače, kakor pa tista skrpucala, ki so jih prodajale švabske mbdistke nerazsodnemu ženskemu svetu po bajnih cenah kot pristno nar. blagb. Prijazna gospica mi je nato pokazala bbg. zbirko drugih krasnih slovanskih predlog in vzorcev za raznovrstno vporabo. Mnogo ljubIjanskih gospodičen iina tolikb »židanega^ časa. Ali ne bi kazalb zapisati se v vezni tečaj? Kako pa bi bilo s kakim počitniškim tečajem za v.čiteljice? Po hodnikih imenovane šole visi vse polno krasnih slik v nar. slogu. Vezenine, rezbarije. pohištvb itd. Vse to dobimo čez čas v nadaljevanju prof. Sičevih zbirk. Želimo marljivemu gospbdu prbfesorju vso srečo pri nadaljnem delu. Hvaležno mu utegne biti še pbtomstvb, ker današnJJ svet še ne zna ceniti važnosti in pomena njegovega krasnega dela za našo narodno kulturo. Mislim, da ne bode odveč, če povem ob tej priliki par stvari o raznih zadrugah, ki jih imajo bratskl slovanski narodi. Odlično niesto na slovanskem iugu zavzema zagrebška »Ddruga za usčuvanjei pronicanje narbdne mnjetiiosti«. Za razna dela je izlačala kmetiškim veziljam v štirih letih 101.230 K. — Znak, da je za gospodarstvo velikega pomena Petrinjska zadruga z istim smotrom daje enako lep zaslužek pridiiim prstbin V zimskem času. Obe zadrugi sta priredili po vsej Evropi krasne razstave z velikiini uspehi. Zatirani Slovakj r. imcli že v mirnih časih dve zadrugi, ki sta vspevali kaj lepo. Bili sta to: Družstvo pre spenaženie <tomaceho 1' udovdho priemysJu v Uher. Skalici in pa »Lipa« 1' udov^ priemysel (ičastinarska spoločnost v Turčianskom Sv. Martine. Slednja izdaja krasen strbkovni list »Zivena«. Čudovito lepi so slovački keramiški izdelki. Tud Čehi imajo več zadrug, ki so deloma bolj znane naSim damam, kakor hrvatske... Srbi imajo »Pirotsko čiHmarsko zadrugo«, ki je prinesla čilimom (preprogam) svetbvni glas. Ta zadruga je imela v Sarajevu svojo pbdružnico. V Moravski dolini so seljačke tesouzne zadruge in tudi slikarske so imeli. Potujoči slikarji so slikali razne ikone (svete podobe) predvsem hišne patrone. Rusija je imela nič manj kakor 20 milijonov rezbarjev. O spretnosti takih rezbarjev snio se lahko prepričali pri vojnih vjetnikih, ki so izdelovali včasih krasne stvari. Ni je inenda hiše, kjer bi ne bi!i •Ruski« ponujali svojih izdelkov. Od neslovanskih pokrajin je blla na glasu Švica po svojih vezeninah. ki so 31 dbnašale letnih 150 milijonov. Tovarniška industrija pa je odjedla v nadašnjjih časih dve tretjni vsega zaslužka. Belgija je dobivala za čipke letnih 50 milijonov frankov. (Bog zna kam romajo fdrijske?) Domača rndustrija je torej veievažen kulturno-gospodarski faktor. V današnjih časih nas Slovemce takorekoč edino »sviha rbba« vleče iz blamaže. Vendar bi se tudi lahko kaj storilo, zlasti ker je domača obrt izvečine posel /imskih mesecev, ko počiva poljsko delo. Pri nas bi potrebovali predvsem rokotvornih zadrug, kl bi uporabljale za svoje izdelke nar. ornamente in stil. Za tako podjetje je pa potreba tudi priprav. V prvi vrsti mbramo razpolagat! z bbgatb zbirko briginaJov, ali z drugo besedo — imeti moramo bogat narodopisni muzetj. Zato je treba, kakbr sem že preje omenil zbrati vse, kar §_e imamo in režitl predno izgme v pozabljivost. Zakaj pa je to važno? Vsak narod ima nekaj sainolastnega — narodno kulfurnega, imdividualnega. Takoj na zunaj, se že opazi in vnanjost je največkrat bistvena ali vsaj karakteristična. Vsaka narodna kultura uaj bi se prirodno razvila do pbpblnosti. Ne gre pa prevzemati kulturo drugega naroda kar tako — to pomeni i aznarodovanje iin degeneracijo! Slovencl smo v literaturi mnogo napredovali, v nmogem pa degenerirali. Vzemimo no§e! Propadle so skoro docela — prevadal je franooski kro} — v zadnjem času tudi ancrleški brki. Na videz so to smešne malenkosti, vendar niso tako malenkostne. S tem Izginja narodni značaj. Poglejmo drugam! Pbjdimo na Kras. Tam okali Št. Petra že vidite tipične kraške hiše s kamen|em obloženimi strehami. Na Gorenjskem vidimo §e mnogo vasi. katerih hiše sa krite z deščicami in imajo lepo izrezljanehodnike. Ali ni to karakteristično? Tja za Kolpo pojdrmo! Cetudi nl ohramjena povsod nar. noša, vendar opozarJa bela. obleka tudi lajika na neka} posebnega, blstvesnega za to po^cra^no. 2al, da takl splošno karakteristični znald Izginjajo 1» se umikajo tujim vplivom, ki potem molijo sicer harmonieno celoto. Tb opazujemo pri stavbah. Če greš v Ljubljani od Mirja proti Podrožniku čez Tržaško cesto, vidiš vse polnb vil v izrazito nemškem slogu. ln vendar se da tudi za vile vporabiti prav dobro naš domači narodni slbg. Na Bledu se spominjam prav čednih stavb re slovenske pravljice se mi zdita -- tako »Bajtice« in »Škrata« kakor hišice iz sta, nsrčni in domači sta. Dovolj imamo svojega, samo ceniti mbramo to. Ob vsaki priliki čujemo, da imamo vse od Nemcev ali celo od Madžarov. Pomislimo vendar malo nazaj na velike slovanske države, ki so segale nad Berolin. Narcd ie izpremenil iezik, a drugo jc ostalo še dolgo vrsto let in to je bilo vse naše. »Nemci morajo iskati german. ornamentiko na Svedskem in Norveškem« — tako mi je rekel lani prof. Titelbach v Beosradu. Ta liospod inia za seboj 45 let vztrajnega dela na narodopisnem polju in je dosegel na svetovnih razstavah v Parizu, Londonu in Moskvi »grand prix« s svojirni narodopisnimi zbirkami. Madžari so naleteli pri svojem vpadu v Evropo na popolnoma civilizovano državo. Prevzeli so potem kratkomaio nošo in deloma tudi jezik. Baš po jeziku lahko sklepamo, da niso imeli najprimitivnejših »kulturnih izrazov« v svojem jeziku. Danes ti bode pa vsak Madžar dokazoval, da so besede: serda, čiiteitek, pentek itd. pristnb madžarske... Za nas Jugoslovane je pa merodajen stari Bizanc, na katerega vrelu smo bili mi kot najbližji sosedi. »Ex oriente lux« smo čuli in ne iz Berolina, kakor mislijo nekateri še dandanes. Križarji so pač prinesli marsikaj na sever, celo žlico in vilce. Naš jugoslovanski narod spremlja tipična ornamentika od juga tja gori v odrešeei Korotan Mogoče ne najdemo nikjer tako krepkih dbkazov za narodnb edinstvo kakor baš v ornamentiki. Danes žal propada pri nas vse. kar je tipično narodnega. Vendar lahko po zbirkah določimo marsikaj. F.i.Vo npr. so ženska pokrivala in glavni nakiti pri vseh treh plemenih jugoslovanskega naroda v bistvu edini — ločijo se po raznih variantah, kakor npr. dialekt v ]eziku. Tehnika st včasih izpremeni, toda ornament. ki je bistvo. ostane eden in isti. Npr.: kar se je na Gorenjskem delalo s križnim obodom, v Beli krajini tkaničalo, se v Srbiji »kleča« (tke ali vtkuje). Prehbd tehnike nam da misliti tudi marsikaj. Značilno }e pa tq, da gre ornamentika preko vseh političnih mej. Omenil sem že nekoč, da sem zasledil v Srbiji na slavskem kolaču prav takb ptičico. kakor na božičnl pogači Potbkarjeve matere na Kalu. V Titelbachovi zbirki srbskih ornamentbv najdeš prav take mbtive kakor v Sičevi. Prva je izšla 1. 1893 v Beogradu — prof. Sič pa je posnel ornament po briginalu, ki je v dežekem muzeju. Origitial je bi! nareien na Gorenjskem. Pa ne samo ornamentika sama, tudi bbičafi dokazujejo edinstvo. Pbročal sem nekoč o otroških praznikih v Srbiji. V zvezi z njimi je naše *ter>ežkanie<". Pri ^rbih *e ohranjen še ves običaj, pri nas le konec: »Reši se, reši!« Zagenetna Bela Krajina je unikum v narodopisnem oziru. Tu bi bilo še marsikaj najti. Adlešički župnik Šašelj je zbral krasnega blaga v dveh knjižnicah »Bisernicah«, ki so prayi biseri iz belokranjskega narodopisja in jezikovnega slovstva. Če bi ne bilo tega marljivega nabiralca, bi se izgubilo sčasoma vse. (Knjižici prav toplo priporočam.) Nemalo sem se začudil, prišedši iz Srbije v Belokrajino. Jezik, noša, običaji-vezenine. Letos sem opazoval žene pri obdelovanju lanu in deht preje. Prav tako delajo kakor v Mačvi in enako orodje uporabljajb. Sicer je tod okoli starih naseljencev (Marin Dol, Bojanci) ali ti govore lepi bosanski dialekt, dočim sb baje Adlešiči tudi iz Bosne. vendar imajo pbpolno drugi jezik, ki ima polno takih izrazov, da bi človek sklepal po njih na kake stare slovanske prebivalce pred naselitvijo. Prirodni razvoj ne pbzna nikakih političnih mej — malenkostni vplivi se poznajo le včasih. Bistvo pa ostane nedotaknjeno. Pokazala nam je najlepše jugoslovanska ideja. Če ne bi bila prirbdna — ne bi nam zasijala kar čez nbč zlata svoboda. Tudi politiki bi morali biti prirodni in se zavedati edinstva. ne pa uganjati politične pustolovščine, kakor nam žal kaže naš današnji belgrajski parlament. FRAN ROJAKOVIC: Viktor Bežek. (Umrl dne 19. decembra 1919.) Mrki decemberski dan je iztrgal iz naše srede moža, ki ga bodo naše slbvstvb, naša šola, naše učiteljstvo in naša mladina še dblgo pogrešali. Izgubili smo ga nenadoma, ko smo tak udarec najmanje pričakovali, ko smo še vedno upali, da se mu povrne ljubb zdravje, da se naseli v njegovem, po naravi krepkem telesu poprejšnja duševna čilost in snaga, stara umerjenost, navadna življenjska žilavost. Upali smo, da mu odkaže odrešena domovina po kratkem presledku nbv delokrbg, primeren njegovim velikim zmožnostim, kjer naj bi bil še dolgb deloval v kbrist nasega narbda. Toda upali smb zaman! V duševni, z njegovo boleznijo spojeni zmedenbsti je prestrigel sam svojega življenja nit, ki rau jo je Parka še pridnb predla. Taka je bila bbžja volja! Na tragičnem dejstvu ne moremo pač ničesar izpremeniti, ob njegpvi prerani smrti smemo edinble tugbvati in mbrda tudi bbupavati... Ne! Vsaka malodušnost bi bila danes najmanj umestna, saj nam je zapustil rajnik svoja dela, ki so in bodb naša najbbljša uteha, naše najkrepkejše bodrilb v težkih časih, ki jih preživljamb. Pred mojimi očmi stoji še vedno mbž srednje velikosti, čvrstih udbv, izrazite glave, visokega čela, prešinjajočih, z močnimi očali oboroženih oči, mpčnih brkbV, krepke, vedno obrite brade, mož poln življenja, mož pbln zdravja. Njegbva nbtranja slika pa se nam je kazala v njegovi čudbviti duhbvitosti, ki ga ni nikdar zapustila in je sedaj spravljena v njegbvih duševnih otrocih. In to je naša sreča v nesreči! Viktor Bežek- se je rodil dne 13. julija 1860. leta v Postojni, kjer je bil njegov oče davkar. Leta 1878. je z bdliko maturiral na ljubljanski gimnaziji; potem je študiral klasično filologijo deloma na Dunaju, deloma v Gradcu, vmes pa poučeval na Waldherrjevem zasebnem zavodu v Ljubljani, pri Galletovih na Bistri pri Vrhniki in drugod. Študije je dovršil z odliko. Po dokončanem učenju je deloval leto dni na benediktinskem zavodu v Št. Pavlu na Koroškem, potem je bil suplent na novomeški gimnaziji. Leta 1886. je prišel na državno gimnazijo v Ljubljani, kmalu potem na gimnazijo v Gorici, potlej na učiteljišče v Ljubljani. Leta 1889. je nastopil profesorsko službo na ženskem učiteljišču v Gorici. Da se mu je podelilo to mesto ,je moral poprej napraviti še izpit za meščanske šole iz prve strokovne skupine. Tej nekam čudni zahtevi tedanje učne uprave je bilb v svojih strokah itak temeljito podkovanemu šolniku seveda lahko ustreči, posebno še, ker je razpolagal do svoje smrti z naravnost jeklenira spominom. Kdor je bil kdaj v njegovi družbi, se ]e mogel o tem sam osvedočiti. V vedno razboritern in resnem pogovoru je Bežek, rekel bi, kar stresal iz rokava duhovite sentence, pregovore, rekla, reminiscence, navajal pomenljiva mesta iz klasikov in pisateljev vseh jezikov, katerih je bil vešč. Ob resnih primerih je kaj rad naslonil svoja izvajanja na kako mesto iz biblije. Izpit za meščanske šole mu torej pač ni delal nikake preglavice. Trditi pa moremo, da sta ga baš novi študij in delovanje na učiteljišču približala nižji narbdni šoli, kateri je pbzneje posvetil toliko svbjih moči. Leta 1904. je bil imenovan ravnateljem moškega učiteljišča v Kopru, kjer je ostal do leta 1909., ko se je — ne brez njegove zasluge — preselil slovenski oddelek tega zavoda y Gorico. V solnčno mestb ob naši zeleni Soči, ki sta nam sedaj predmeta bridke žalosti in trpkih skrbi, se je priselil Bežek trikrat. Sezidal si je tamkaj na mirnem kraju udobnb hišico, poleg nje uredil vrt, zasanjal mirno življenje. A prišlo je viharno leto 1915. Učiteljišče se je moralo umakniti surovi sili in si poiskati vsaj nekakega zavetišča v Ljubljani. Semkaj je pribegnil tudi njegbv ravnatelj, zbral po vojski razredčene vrste svojih učencev in rešil, kar se je rešiti še dalo. Pb razsulu Avstrije vrnil se je ravnatelj v njemu tako ljubo mesto, da uredi zopet njegovemu vodstvu izročeni zavod. Toda svoje namene ni dosegel, marveč doživel je v ozemlju, zasedenem pb objestnem Italijanu, nbvb razočaranje. In žalost je legla na njegovo srce in pospešila njegov kbnec. Za časa bivanja v Kbpru in Gbrici je bil Bežek dolgo vrsto let član, zadnji čas ravnatelj izpraševalne kbmisije za ljudske in meščanske šole, član deželnega šolskega sveta za Istrb in pozneje za Goriško in Gradiščansko. V zadnji lastnosti mu je bila poverjena tudi funkcija deželnega šblskega nadzornika za slovenske narodne šole v goriškem mestu in v gradiščanskem in tržiškem. okraju. Že vbdstvo močnega zavoda in obili drugi uradni posli, ki je vse opravljal.zelo vestno, marljivo in natančno, so zahtevali celega moža. A pokbjnik se ni branil tudi drugega dela. Da si izpopolni svoje znanje, je pbtbval leta 1901. po Nemčiji, leta 1903. po Italiji; prirejal je pedagoške tečaje v Trstu, predaval večkrat učiteljskemu društvu za goriški bkraj in drugod, bil odbornik »Slovenske Šblske Matice" od njenega početka naprej do svoje smrti, več Iet odbornik ,,Pevskega in glasbenega društva v Gorici" in ud drugih korporacij. Spričb tolike zaposlenosti si je mogel pač le redkbkdaj privoščiti daljši izprehbd v bližnjo okblicb bb naše morje, na naš Kras, na naše gore. Ali naravo je ljubil in znal uživati! Večji del njegovega prbstega časa pa je izpolnilo neumorno delovanje na slbvstvenem polju. 2al mi je, da mi ne pripuščajo mbje skromne raoči, potem kratko bdmerjeni čas in okoliščina, da nimam pri rbkah niti svoje knjižnice, niti se ne morem ob sestavljenju le-teh vrstic posluževati javne biblioteke in drugih Pbtrebnih virov, da bi vsaj do neke meje izčrpno opisal to delovanje. Kar navajam, zajemam večinoma iz spbmina. Nadejam se pa, da zbere spretnejša roka v doglednem času literarne ude pokojnega Bežka, ki so raztreseni po naših revijah, zbornikih, časopisih in drugih publikacijah. Takistb sem tudi uverjen, da nam podari njegbva literarna zapuščina, ki je, kolikor je meni znano, dobro ohranjena in shranjena, še marsikaj zanimivega in porabnega. Vsi pa pričakujemo, da se dobi med nami tudi mož, ki bo imel voljo in potrebno sposobnost, da dovrši rajnikova pedagoška dela, v kolikor jih sam ni mogel zaključiti. Dobrih pedagoških knjig smo že zelo, zelo potrebni! Ravnatelj Bežek je bil nekaj let urednik ,,Ljubljanskega Zvona". Umevno je, da se njegovo delovanje ni omejalo na suho urejevanje tega imenitnega zbornika, ampak da je zanj tudi napisal mnogo temeljitih kritičnih, estetskih in slovniških razprav, ki so uplivale odločilno na razvoj r.ašega jezika in slovstva. Za te in druge spise se je Bežek vedno temeljitc pripravljal. Njegova impulzivna narava ga je /apletla večkrat v zanimive polemikv (o I evčevem pravopisju, o izgovarjarju glasu „1", o takozvanem ,,bomkanju", o sloverijenju nemških tujk na „— ieren". pedagcška kontraverza z ravnateljem Schreiiierjem i. t. d.). Če ni vselej prodrl s svojimi nazori, je vendar vedno pripo\<m gel v to, da se je dotični predmet vsestiansko strokovnjaški obdelal. O rnarsičem ra je imel prav in njegove trditve drže šc danes. Gotovo je. da je bil Bežek eden naših najboljših stilistov in da najdeš v \rseh njegovih spisih čisto, krasno, gladko tekočo slovenščino. Za ,,Slovensko Šolskb Matico" je priredil z Apihom (in dr. M. Potočnikom) v 6. svr.pičih .,Zgodbvinsko učno snov za Ijudske šole" in pa ,,Občno vzgojerlovjt z dnšeslovnim uvbdom." ,.Občno vzgniesluvjt1' je njegovo največje in najboHše periagoško delo. škoda, da ni povsem Jovršeno. V tej knjigi je ubiral Bežek povsem svoja pota, zajemal iz lastnega izkustva in se ni slepo udajal tujim nazorom. Knjiga je pisana takb zanimivo. da je ne cdlež".š. dokler je ne prečitaš do koica. I" n.io mbre zajemati prav tako učiteljiščnik kakor učitelj, profesor pedagogiko ali rrcprosti oče. Ko smo tako podali nepopolno sliko itežkovega literarnega delovanja, morimc fe posebe iztakniti, da je vedno pazljivo zasledoval vse nove pojave v vseh raiuigah ukoslovja in vzgojeslovja, vse b.itično pretehtal in še-le potem vporabil v svoiih spisih in predavanjih, kar se mu je "¦"•elo vpostevanja vredno. Umevno je, da so njegovi spisi duhoviti, predavanja zanimiva. Njegovo delovanje v šoli je bilo vzorno v vsakem pogledu. Do pičice natančno je izvrševal svoje dolžnosti. Če tudi v svojih strbkah pravi mojster, se je vendar za šblb vedno vestnb pripravljal. Svbjim mnogobrojnim učenkam in učencem, ki delujejo sedaj pb vsej širni Jugoslaviji, je bil veren in pravičen učitelj. Vsi, ki so izšli iz njegove šole, se ga spominjajo z velikb hvaležnostjo, izgovarjaje njegovb ime z otroškim spoštovanjem. To je ravnatelju Bežku krasen spomenik! Kakor svoje učence, tako je vklepal v svojb ljubezen tudi vse slovensko učiteljstvo. Učiteljski stan mu je bil svet, cenil ga je po njegbvi resnični vrednosti. Z bistrim očesom je zasledoval razvoj naše šble in jo, ako je nanesla potreba, tudi možato branil neutemeljenih napadov. Odkrito in srčno se je veselil, kb je videl, da napreduje učiteljstvb v moralnem in materijalnem pogledu; s posebno radostjo in zadoščenjem je pozdravljal novo dobo, ki je rešila šolo in učiteljstvo poprejšnjih okov, priznala učitelju zasluženi ugled in mu oraogočila dostojnb, stanu primerno eksistenco. Zato kličemo danes s tega mesta v prerani grob našega prijatelja: Večna čast takemu možu! Nebo nam nakloni še dosti takih značajev! Kjerkoli je ravnatelj Bežek službbval in kamor ga je dbvedla njegova pot, povsod si je pridobil iskrenih ceniteljev in dobrih prijateljev. To je pokazalo dne 24. pr. m. tudi častno spremstvo na njegovi zadnji poti k Sv. Križu v hladni grob. Bolest si bral z vseh obrazov. Toda kaj naj porečem o bolesti njegove družinice? — Bridkost vseh bridkosti! — 2e prerana smrt nadarjene prve hčerke je pretresla pbkojnika do dna srca, tako da so mu že takrat odpovedali živci. Nastopil je kratek bdmor v njegovem delovanp, ki pa se je kmalu nadaljevalo s pbdvojnb energijo v pbpblni duševni umerjenosti. Priznavam, da ga je potem ubilb preobilno delo; priznavam, da so vojni in morda tudi drugi dogodki iz najnovejšega časa delovali s toliko silo na njegbvo duševno razpoloženje, da je moralo priti do katastrofe. Ali te meje ne prekoračijo naše misli! Bolezen sama je bila taka, da je bil bolnik povsem nesposoben za vsakb kritiko lastnih in tujili dejanj. Revež je v duševni temi obdolževal samega sebe činov, ki jih ni nikdar zakrivil, nikdar zakriviti mogel. Od neutemeljene samoobdolžitve je ob zmoteni psihični delavnosti le korak do istotako neosnovane obdolžitve drugih, če tudi v normalnem času najljubših oseb. Ker mi je polbžaj povsem dobro znan, si štejem v naravnb dolžnost, vliti hladilnega balzama v kbmaj odprte rane ljubIjenega soproga oropane velecenjene gospe vdove in za drugirn in dobrim očeton? žalujočega sina in hčerke. Zapuščena dru- žinlca naj je le z nami vred pomirjena, kolikor je to ob skoraj odprtem grobu vobče mogoče. Vsem dragemu rajniku pa veljaj naš prisrčni: Počivaj mirno, blaga duša, db svidenja v čistejših, jasnejših sferah!