SELlSKARJEV ROMAN NOČ IN SVITANJE. Seliškarjev roman Noč in svitanje* ne prinaša nove tematike, saj je vojna snov pri njeni dobila že precej široko obdelavo \ najrazličnejših literarnih oblikah, nov pa je avtorjev pristop k snovi, način interpretacije. Posreduje nam namreč lasten notranji obraz \ usodnih apriNkih dneh leta 1941. ko ga je kot naprednega slovenskega izobraženca zgodovina postavila \ ospredje in potegnila s seboj. Hkrati se je namenil, da nam pokaže del tistega, kar se je dogajalo v naših ljudeh sredi kaotičnih aprilskih dni ob nastopu druge svetovne vojne, da pokaže predvsem njihovo visoko narodnoobrambno zavest in njihovo globoko razočaranje ob razsnlu matične države, ki je bila po katastrofi stare jugoslovanske armade prepuščena nasilju številnih okupatorskih sil.
Za ogrodje svoje pripovedi je Seliškar postavil eno samo noč. v kateri skupina zajetih slovenskih prostovoljcev v ustaških zaporih v Karloviu čaka na jutro, ko jih bodo ustrelili. V izjemnem vzdušju avtor vrta po sebi in sojetnikih, ki pod vtisom zadnje življenjske resnice zapadajo v različna duševu i stanja ali pa. kar je za pisatelja pomembnejše, z zagrizenostjo iščejo realnih rešitev. Temačni jetniški prostor že sam po sebi nudi ustvarjalcu dovolj dramatične napetosti. \^ak nadaljnji razvojni ali zaviralni moment pa jo samo stopnjuje, Z nadrobno analizo posameznih dogodkov zadnje noči pojasnjuje predvsem s\oje najgloblje spoznanje tistega časa. in sicer, kako nečloveško so ponižali človeka v njegovi človečnosti. Iz tega človeškega dna se avtorjeva razmišljanja vse pogosteje oprijemljejo enega samega izhoda, a to je lastni upor. Ko po grozljivi noči v svitu novega dne zapuščajo ječo — reši jih bolj po naključju slovenski major — in se vračajo proti Ljubljani, je v njih že odločitev: Bila je noč. Zdaj je svitanje, kajti vojno napoved okupatorju smo nosili v srcih.
Ta sklepna misel je osrednje in bistveno, kar je hotel Seliškar povedati v romanu, vendar je želel nagel notranji r.izw>j svojih junakov utemeljiti z dodatno osvetlitvijo, z upodobitvijo neposrednih dni pred ustaškim zaporom. Ta analitični poseg v bližnjo preteklost je \ razmerju do osnovne vsebinske enote preopazen. kar velja za snov. ker avtor ustvarja novo akcijsko prizorišče in za obliko, ker je s sekundarnimi dogodki nasilni), včasih dokaj mehanično in zgolj racionalno cepil pripovedni tok. Ce pomislimo, da je poglavitni cilj upodobiti rojstvo ljudskega upora, potem hi zaradi jasnosti in tudi dokumenta-ričnosti lahko uporabil preprosto, linearno pripoved, ki naj bi epilog postavila v jutro, ko prostovoljci doživljajo najbolj dramatične trenutke. S tem bi bese-
* Tone. Seliškar.  Noč  in  svitanje.  Pomurska  založba   1%4.
742
dilo dobilo naravo dnevniških zapiskov, kar roman mestoma že je. Toda i/ romana je razvidno, da je Seliškar hotel doseči prav nasprotno: Noč in svitanje je imenoval roman. Nedvomno je to hotenje v romanu izpričano, toda mislim, da največkrat tam. kjer se pripoved odmika od svoje sredine. Retrospektivna tehnika ga pogosto zapelje, da se zadržuje izven lastnega okvira. Mnoge remi-niscence iz življenja knjižničarja Simona Mlakarja, ki je glavna in hkrati edina širše označena oseba, nosilec osrednje ideje, so domala nepotrebne, saj ne prinašajo smiselnih dopolnitev, kvečjemu zavirajo tok osnovnega dejanja.
Tako je novi Seliškarjev roman ostal sredi ustvarjalnih hotenj. Dokumentarni in memoarskj del se križa z avtorjevo čisto ustvarjalno sfero. Vsaka zase ima svojo specifično vrednost in določen pomen, njuno sožitje pa ni harmonično ubrano.
Kaj je Pomursko založbo spodbudilo, da je v dodatku objavilo Seliškarjevo bibliografijo, ni znano. Morda pa vendarle avtobiografska narava dela? Ne glede na to. ali je bila ta poteza najbolj ustrezna, je strokovno urejena bibliografija s kratko biografijo nesporno pomemben prispevek za študij obsežnega pisateljskega opusa zdaj že petinšestdesetletnega Toneta Seliškarja. Bibliografijo in biografsko skico je sestavil  Jože Munda.
France   Pibernik
743