760
SEDEM PESMI
Niko   Grafe nauer
KAMEN
(Podoba askcta)
Ni večji od tišine, ki si je poiskala v njem
svoje ležišče.
Drevje ga zagrinja s črnimi sencami,
nebo in vode se krhajo ob njem,
smrt ga je zavrgla.
Že stoletja je tam tako
zgrbljen v samoto
in molčečem
Črne bodo njegove solze,
kadar se oglasi.
Grobni mir noči mu je blizu,
ko ni v zraku vršanja ptičjih kril,
ne- pridušenega smeha med listjem.
Kakor v polnoč prisluhnem:
zaman.
Nikoli se ne odzove ušesu z življenjem.
Drevo gre mimo njega
in trave mimo
in ptice.
Smrt počiva na njegovi rami.
PISMO
Čutim, drhteč od nežnosti,
tvoje oči in vse, kar jim je blizu;
tvoje nemirne roke, ki bi se hotele v vazo
ljubezni spremeniti,
čutim.
V temi si, sama.
Naj ti očisti dušo,
da mi jo pošlješ kakor golobico.
Čutim,
drhteč od nežnosti, tvoje približevanje.
LIRIKA O POKRAJINI
Pod zeleno streho borovcev sem poslušal
zvenčanje morja,
ptice so plivkale v temnem zraku,
a kamen,
kamor sem sedel, je bil molčečen.
(Naj se spusti
dolina zvezd nad pokrajino kakor grob.)
Tod so trave že zdavnaj pokrile imena vseh mrtvih, med njimi hodim, z rosno dušo sam.
Sam.
POZNO POLETJE, SKORAJ ŽE JESEN
Tukaj pred mojimi očmi zorijo griči, žito zveni kakor kovinski val za modrimi vrati avgusta. (Tod zdaj spet iščem kraj, kamor bi legla moja duša.)
761
Veter napenja zastavo rumenega listja
v stoječo tišino.
Kot majhna čuda vzletava jo ptice.
Jesen jim
let upogiba kakor srp.
Trave klečijo pred nizkim obzorjem.
Jaz sem še speči cvet v krvi
letnih časov.
Zdaj  čutim:
žetvena pesem ptic se kakor val
razteza v moji glavi.
NAJ ME PRESI JE SAMOTA
Večer je
in v zraku ni prostora za pojoče ptice.
Samota diha kot napeta žila.
Sedim, po tihem dogovoru z mrakom
in za očmi počivam.
Tako bom čakal:
Naj mi porase svetel mah ramena
in naj  roke kakor drevesne veje oplctejo nebo.
da na temenu bom okušal ptice,
ki bodo1 vame se pred zvezdami sklonile.
BLAŽENOST SNA
Bridkost mi je prekvasila oči.
Zavesa pada čez samotno dušo.
Odvračam se od sebe
v srečnejši svet.
Brez vere.
In vem:
tišino v meni bodo raznesle ptice do meseca.
Zdaj spe kakor neprebujena
ljubezen v prsih fantičev.
762
Polnočna glava je razbolena od pesmi, ki vro iz mojih najglobljih ran. Ustne so trpki zvon, ki o trpljenju ne pripoveduje.
Utrujenost se spušča vame. čista lega na rane.
Ne morem umakniti iz oči megle, ki mi zavesa vid.
BEŽIM PRED SEBOJ
Ne prepoznam se:
prihajam
iz trpke grobnice tišine.
Utrujen sem
od neme borbe z bolečino, ki me je
do poslednjih vlaken
prekrvavila.
V očeh je skrita
moja najtežja rana. Vidim svit
rdečega dneva; vanj kakor ptica seda
moja duša.
Na ustnah zore
se pesem vrača.
Ze čutim:
v koprenah črnih slutenj dozorevam
kakor najtrpkejša jesen.
Grem
proti obzorjem sveta,
da v modrem oblačilu daljin pričakam dneve,
ko bo življenje spet postalo slast.
763