i slavec — Prvi zvezek — Prvi natis ■ Napisal, založil in na svetlo dal MAT. BELEC pri Sv. Bolfanku v Slov. goricah 1917 CENA: K 150 Vse pravice pridržane — Tiskal Blanke v Ptuju 'f. Jpa, / /L / *3ftfO Pevajoči slavec Tu v senčnem gaju ljube domovine Kjer mati me slovenska je rodila; Se mi je želja v srcu ¡zbudila, Ki mi prinaša vedne bolečine ! Nobena ura skoraj mi ne mine, Da bi ta želja se ne ponovila In meni rane zopet ne storila, Ki več nikdar na zemlji ne izgine ! Iz bolečin, ki v srcu so nastale Pa raste venec z rožic nestrohIjivih, Ki zdaj ga spletam brez najmanjše hvale. Slovencem glasov sem nepozabljivih Zapustil v pesmih svoje zbirke male, Le za spomin sedanjih časov krivih ! Napisal, založil in na svetlo dal MATIJA BELEC, Sv. Bolfaok Slov. gor. Prvi zvezek. Vsebina Stran Pozdrav................................. 7 Večernica.............................. 9 Popotnik ...............................10 Struni..................................12 Pevčeva sreča ..........................13 Trpinova pritožba.......................14 Posvetna čast ..........................16 Moj grob . . . . ............. . 19 Kedaj bom moral umreti ?................21 Naša dolina........................... 23 Pepelnični zvon ........... 25 Vzgled hvaležnosti . 27 Mladosti ni!............................30 Prišla bo pomladi.......................32 Lastovkam v pozdrav ................... 34 Škrjančku...................- . . . 36 Pritožba................................38 Moj vrtec.............................. 39 Posvetna sreča........... .... . . 41 Izpuljeni cvet..........................44 Rožica na grobu........................ 46 Nevesta.............................. 49 Za gostijo na večer.....................51 Moje sanje.................... . ... 53 Beračeva smrt...........................56 Trdosrčnež..............................62 Dodatek Naše domače žalostinke Jožef Vodušek f....................... 67 Franc Ciglar f. . ."....................69 Janez Marinič f.........................73 Terezija Pukšič f.......................77 Pozdrav Pozdravljam te slovenski kraj, Planina, dol in plan ! Sam Bog ti sreče mnogo daj V mogočno tvojo dlan ! Z nebes dobiš, Kar si želiš Za svoj preblagi stan. Pozdravljam Vas mladeniče, Sinovi hrabri Vi ! Ki dom naš dragi branite Pred vražjimi strastmi. Bog živi Vas Naj vsaki čas Do konca Vaših dni! Pozdravljam Vas vse deklice lz globočin srca ! Oh, Ve slovenske rožice, Vi biseri sveta! Saj Vam želim Dokler živim Vso srečo iz neba ! Pozdravljam skupno Vas enkrat Očetje, matere! Prijatlji, sestrica in brat Pozdrav moj sprejmite Naj vsaki stan Bo blagrovan S pozdravom sreče še! Pozdravljam še za takrat vas, Ko v grobu bom trohnel; Naj še tedaj odmeva glas, Da pil sem ga vesel! Vam zraven pa Sem iz srca Zdravljice lepe pel. Pozdravljen bodi še tedaj Moj dragi, zvesti dom ! Saj ljubil te zemeljski raj, Do groba srčno bom ! ■ Slovenstvo vso Pozdravljeno Si mi na vekomaj! Večernica Se komaj nam solnčice skriva, Že zvezda se lepo žari; Ter žarke iskreče izliva Na zemljo, ko mrak se stori. Oj, zvezda večerna premila, Ki tam se nad goro svetliš ! Saj lepšega ni več svetila, Kot, kadar ti v noči goriš ! Glej, sestric imaš nad miljone, Ki zbrane krog tebe so še ; Se tudi jim bliskajo krone Pa ti si najlepša nad vse! Ti zvezda vseh zvezd si kraljica Saj tebe vesel je ves svet! Ko zre ti v nebo lepotica Tvoj nikdar odcveteni cvet. Le ti nam nikdar ne zatoni Temveč nas obsevaj vsikdar! Nam kaži med vsemi miljoni Še sreče nebeške svoj žar! Popotnik Sem si vglasil strune zlate, Da bom spremljal pesmico ; Ki bom ž njo veselil brate Vmes še drago sestrico. Glejte, bratje in sestrice, Kako srečen človek je ! Kteri duha cvet cvetljice, Ki doma razcvete se. Jaz po svetu jadikujem V bridkih solzah dan na dan; Z bolnim srcem premišljujem Vedno svoj nesrečni stan ! Vas ima dom v svojem krili Mene pa pode okrog; Vendar pojem le po sili V sredi tuge in nadlog. Za me ni posvetne sreče, Da bi k domu našel tir; Vendar tja srce me vleče, Kjer bom vžival večni mir! to Vedno bližje jaz potujem Na življenja končni rob; Na katerem vedno čujem, Da moj pravi dom bo grob Struni Kaj vendar je v tebi tj struna premila, Da tako prekrasno in milo doniš ? Se trese srce mi, se trese mi žila, Ko struna ljubljena se ti oglasiš ! Ko potok šumeči deliš mi glasove, Ki so mi od srebra ljubejši zares; Ker ti mi preganjaš strasti še valove Ki mučijo mene v življenju' še vmes 1 Na rajsko veselje me tudi spominjaš Za ktero me vodiš pošteno, lepó ; Svoj glas plemeniti v srce mi utrinjaš, Da srečno je v prsih mi bilo in bo ! Le doni, mi doni ti struna premila In celo življenje me ti osrečuj 1 Še kadar bo ura mi zadnja odbila Mi srečo še strunica ti oznanuj! M Pevčeva sreča Si pevec srebrne je strune navil, Ker peti bi ž njimi rad svoje učil; On rad bi omehčal jim trdo srce In zraven ohladil jim dušno gorje. Do zdaj se mu sreča izpolnila ni Zastonj se še trudi in v prazno uči; Ker ni mu odprto nobeno srce, Zato pa grenkosti učencev ne ve 1 Premilo pač pesniku strune doné Učencem globoko pretresa v srce ; Pa dokler prepeva in dokler uči, Ta čas se mu sreča še dobljena zdi. In, ko je obmolknil pa pesmice glas Ter ko so utihnile strune za čas ; Učenci pustijo spet njemu srce Ter grejo po svetu prikrivat gorje! Trpinova pritožba Oglej se Oče visočin Na revne zemlje sina ! Naj se usmili ti trpin Te prosi solz dolina. Oh, reši ga nebes vladar Pred rabeljskim očesom ! Ki ga brez milosti vsikdar Priganja še s potresom. Kdo rabelj je in kaj potres, Trpin me ne razume, Odgovor mu podaj zares Ti Bog nebeške trume 1 * Je rabelj — mislim bogatin Potres so pa krivice; Ki ž njimi muči se trpin V nasprotno stran pravice. Trpi in dela dan na dan Od zore in do mraka ; Otožen zmiraj in solzan Ves v bolečinah plaka. Saj muči se še mnogokrat V ponočni pozni uri; Potem v plačilo rabljev brat Zapahne za njim duri. Oh, vprašam Oče te nebes Kdaj bo mu konec znoja Da vleže se trpin zares Na posteljo pokoja ? Pa nekaj vendar ga krepi To duh njegov še sluti, Da ložje voljno vse trpi In srečen se občuti ! Le zvesta zadovoljnost še Mu sveta je podoba ; Le ona spremljevalka je Od rojstva mu do groba. Le eno včakal bo trpin Gotovo to doseže; Da reši se teh solz dolin In v grob miru se vleže. Le tam pravica je in mir, Kakoršne ni med nami ; Tam rabeljskih krivic nemir Trpina ne predrami... Posvetna čast Sem bil na robu groba stal, Mi pade strah v srce; Po udih vseh sem trepetal Kaj videl še — gorje! Pogrebec ravno je končal In grob je spet odprl; V katerem dolgo mož je spal, Ki v slavi je umrl ! Ko izmetaval je kosti Tik mene na zemljo : Prijazno me nagovori : »Poglej prijatelj to! Oglej si te koščice zdaj Vse gole brez mesa ; Ki vso življenje so nekdaj Slovele sred sveta 1 To prazno zdaj glavo poglej, Ki vrgel sem jo v stran; Več lasov, kože ni na njej, A v njej pa ni možgan ! Kjer bile svetle so oči, Tam zdaj je prazno vse; Ušes, jezika tudi ni, Vse v prah strohnelo je. Zdrobljene prsi v kotu tam Ležijo brez srca; Zagrebel sem ga nekdaj sam Zdaj več ne najdem ga. Tu vidiš zdaj poteze vse, Glavo, roke, noge ; Le ti ostanki moža še So mi v spominu le! Le ta kameni spomenik Je tu na grobu stal ; Le on je pričal, da velik Pod njim gospod je spal. Strohnele bodo še kosti Bo prah iz njih postal; Mož tukaj prejšnjih bo časti Naprej še mirno spal.« Govor pogrebcev je končan S tem, da pogleda v svet; Od koder nesel trop je zbran Mu novo žrtev spet. .. Glej, to je vsa posvetna čast in to je naš spomin ; Ker smrti, groba vse je last Te zemlje pokrajin. Zatorej, kaj pomaga vsa Posvetna skrb in čast; Ker, kakor blisk se izpelja V nesrečno groba past! Moj grob Oj zemlja mi ljuba, oj zemlja mi draga, Katera zasula boš moje srce! Le bodi mi lehka, le bodi mi blaga In skrij mi pred svetom vse grenke solze ! ■ Po tej površini te solzne doline Si iščem zavetja po noči, po dné ; Preiskal sem mesta, vasi in planine Pa stalnega doma ni najšlo srce. Sem prišel na vrtec ograjen zeleni, Na kterem mejniki življenja stoje; Bo tukaj dom stalen se tako zdi meni Od tukaj po svetu me več ne podé. Le tukaj bo stalna mi hišica dana, Tu mirno zavetje, moj pravi bo dom; Bo tu nevzdramljiva mi postelj postlana In tukaj več solzic prelival ne bom 1 Spomin mi s kamena ne bode izklesan, In rožic premilih na grobu ne bo ; Le križ bo leseni mi revno iztesan, Ki tudi bo zlezel za menoj v zemljo. Črez nekaj let več že ne bode znamenja In veter raz groba že prah bo valil; Pa vendar spominek še bode življenja, Ki zdaj sem ga v pesmih med narod razlil. Če ravno za grob se več nikdo ne zmeni Pa vest mi zato še srca ne teži; Saj narod me pomni prihodnji ljubljeni Med kterim moj duh neumorno živi ! Zatorej mi bodi le zemljica lehka, Da mirno in srečno pod teboj naj spim ! In postelja v grobu ostani mi mehka, Do časa, da vnovič se _spet ne zbudim ! Kedaj bom moral umreti ? Kedaj moral bom umreti, Vprašam ljubi znanci vas! Če mi znate razodeti, Kdaj ločitve pride čas ? Kakor nemi vsi stojijo Odgovora ne vedó ; Slednjič mi odgovorijo : »Pač nam je neznano to!« Vprašam pisane livade, Vprašam razcveteni gaj; Kdaj po me se smrt prikrade, Da mi bo življenja kraj ? Zopet tiho vse ostane Še ne zmeni se za me ; Ni jim mar za moje rane. Ki jih čuti zdaj srce.! Vprašam ptičev zbor leteči, Vendar mi povejte vi; Da mi enkrat bo po všeči, Kje, da mene smrt vmori ? Ptiči rahlo šepetajo Še vprašujejo za smrt; Tudi oni mi ne znajo, Kdaj bo meni grob odprt! Vprašam potok šumljajoči, Daj mi vsaj odgovor ti ! In ustrezi želji vroči, Kadar dan mi otemni ? Tudi potok tiho teče, Oh, ne mudi me nikar! Jaz ne znam, pojdoč mi reče, To le zna nebes vladar ! Mi nadalje potok pravi : Tega nikdo zvedel ni; On, ki biva v rajski slavi, Tega znati ne pusti 1 Naša dolina Pozdravljena bodi mi naša dolina, Ti nepozabljivi moj zemeljski raj ! Saj priti ne moreš mi več iz spomina Če ravno ves svet bi preromal kedaj ! Le gledaj prijatelj raz tega le griča Kako po dolini se vidi lepó ; Saj sam boš sprevidel in sam si boš priča, Da naša dolina kras zemlje je to ! Po sredi doline je potok šumeči V katerem tisoče mi ribic miglja ; Ob straneh potoka so gaji cveteči In v njih brez števila pa ptičic žviglja. Prelepe so njive in pa senožeti, Ki kažejo delo človeških naprav ; Se sveti darovi ne dajo prešteti, Ki sprejme seljan jih z nebeških višav ! Se vasi prelepe še tukaj vrstijo V katerih prebivajo dobri ljudje, Ki zadovoljno in srečno živijo Saj mir in ljubezen med njimi je le ! Po holmih stojijo pa cerkvice lepe, V katere z doline hitijo ljudje; Da v njih osrečujejo svoje naklepe In zraven hladijo si dušno gorje ! Jaz tudi poprej se ne ločim doline Le kadar ločitev bo slednja od nje; Naj ura življenja mi tukaj izgine, Naj le v tej dolini trohni mi srce ! Prijatelji moji, me v grob pokopljite, Ker v zemlji domači najrajši bi spal; In v moj pa spominek te črke pustite : »Da zvest sem dolini do konca ostal !« Pepelnični zvon Le ven, le ven na prosto plan Iz vernih hiš in koč ! Odmeva zunaj zvon glasan Dol z line v temno noč ! Ta noč je res prav čudna noč, Sprememba polnoči; Utihne godba, ples je proč, Ko zvon se oglasi! Izginil je od mize gost Od dobrih je jedi ; Ko zvon nam je naznanil post Za štirideset dni 1 Malika zvon je odpodil, Ki motil je ljudi; V popotnico mu odzvonil Je spet za leto dni! In v jutru zopet prav zaran Se zvon oglasil je ; Odmeval glas je v hrib in plan Ter zbudil vernike. Je vabil v cerkev zvon ljudi Pred tron Gospodov še; Da tam jih mašnik pepeli In briše madeže. Le zvoni pepelnični zvon Do konca naših dni ! Ter vabi nas pred božji tron, Kjer bomo srečni vsi ! Zvon sveti pepelnični ti Boš vsem nam ti zapel; Ker tvoja pesem to doni : »Da prah smo in pepel !« Vzgled hvaležnosti Oh, droben ptiček, revna stvar, Kaj vendar tu čepiš ? Li ni ti več za družbo mar, Da sam zdaj tu ječiš ? Oh, vidim pa, da si bolan In skoraj zmrzel cel; Ni moči ti vzleteti v plan. Ki sneg jo krije bel! Glavico skrivaš'pod perut, Prav, kakor da bi spal; Saj mraz nikomur ni še krut Dobrot nobenih dal ! Pa pojdi z menoj, ljubi moj, Zdaj v hišo gorko k nam ! Da tam okreval boš takoj, Sem jaz prepričan sam. Ko pride zopet cvetni maj, Ti spet prostost bom dal; Da lahko zletel bodeš v gaj Si sam družico zbral ! Potem sem lahno ga prijel Ter nesel v topli hram ; S tem revo smrti sem otel, Kar prav gotovo znam ! Otožen bil je nekaj dni In zraven malo plah ; Ko dobre nas spoznal ljudi, Mu zgine tudi strah. In tudi peti nam začel Polagoma na glas ; Saj glad ga nikdar nevesel Še mučil ni pri nas ! Prav dobro se imeli smo, Vsem kratek čas je bil; Za ptička dnevi prišli so, Da se je poslovil. V zahvalo nam je hodil pet Na okno vsaki dan ; In, ko je prišla zima spet Se ogne njenih ran. Z veseljem ga sprejeli smo Na prostor prejšnji svoj; Nam vnovič je začel glasno Prepevati takoj. Tako je hodil nekaj let V zavetje v zimi k nam ; Zakaj da ni ga letos spet Vam to v odgovor dam : Je bil prav lep poletni dan Ko zime strašne ni; Priletel smrtno je bolan Ter v oknu obsedi. Tam v oknu se je stisnil v kot V katerem je zaspal; Se s tem zahvalil je dobrot V spomin hvaležnost dal. Se vsak za njega je solzil In brisal si oči; Kako nas ptiček je učil Naj bomo tudi mi 1 Pomagajmo si tudi mi S hvaležnostjo povsod ! Le ona naj se naseli Med trdosrčni rod ! Mladosti ni! Čujte zbor vesel glasan Sem iz gaja in poljan Prišel je veselja dan • Prišel spet je ptičev rod, Ki proslavlja vse povsod S petjem pomladanski god ! Se raduje v cvetju gaj Rož rodi milijone zdaj, Mraza strašnega je kraj 1 Vsaki grm je že zelen Dol in breg je omlajen Z gosto travo obsajen ! Res, je zopet prišlo vse Le mladost pogrešam še Lehko je, da pride še! Čakam mirno pa zaman Že od zore do poldan ; Pride mar v večer hladan! Morda pride pa črez noč Čakam zopet jo drugoč ; Toda noč je tudi proč! Dan za dnevom čakam le, Da pomlad izgine že ; Malo upa že srce ! Več mladosti ni nazaj Reče mi pomladni maj, Sreče tvoje vse je kraj ! Z Bogom toraj mi mladost! Z Bogom njena vsa sladkost ! Srečno, srečno vsa radost! Plaho gledam še za njo Več ne dojde je oko. In je več nikdar ne bo ! Prišla bo pomlad ! Bo prišel čas ljube pomladi Nje vsi bi se včakali radi Zeleno bo vsako drevb, Vsak ptiček prepeval lepo! Zelena spet vsaka bo veja, Narava bo v cvetju odeja Veselo bo vsako srce, Izginile slednje solze. Spet toplo bo solnce sijalo Veselja obilo nam dalo ; Ponehal bo krivca nemir Izginil bo zime prepir. Spet deklica zgodaj bo vstala In cvetju se v vrtu smehljala; Bo pela tam zopet krasno Zdravila si srce bolno. Pastirček na paši bo ukal Škrjanček pa v zraku se sukal; Vse sreče spet prišel bo čas Pomlad bo vesela pri nas ! Še slavček se bode oglašal In gnezdice mehko si znašal; Bo kratek čas delal si s tem In s petjem pa drugim stvarem ! Oj, to bo veselja zadosti, Veliko spet nove mladosti, In kaj pa bo z menoj — nevem, Ker v mladost nazaj več ne smem ! Pred menoj jesen je že vela Za menoj pa žena vsa bela, Ki kaže mrtvaški mi prt In grob že globoki odprt! Pomlad je že moja odplula Pač ura slova je prihrula, Ki s cvetja rodila je sad Za mojo preteklo pomlad ! 'L2 Lastovkam v pozdrav Oh, preljube, drobne ptice, Srčno spet pozdravljam vas ! Točil takrat sem solzice, Ko ste zapustile nas! Kadar ve. ste odletele V tople kraje in vesele, K nam prihrul je mrzel sneg, Da pokril je dol in breg. Žalostno smo zimovali Stiskal nas je grozen mraz; Drugi ptiči trepetali So od mraza tisti čas. Ve pa srečne ste živele, Čakajoč, da bi zletele Na pomlad spet k nam nazaj, V mili naš slovenski raj ! Varno letajte okoli, Kjer vam le srce želi ; V hlevu in dvorišču doli Vse povsod ste brez skrbi! Svoja gnezda pa pripnite Za obok ter zamašite Tako, da bo nežni rod, Se gojil brez vseh nadlog 1 Pevajte nam tudi rade, Da nam bode kratek čas ! Osrečujte naše nade, Naj nas vaš tolaži glas ! Kadar zopet bo dospela Jesen hladna, nevesela Pride spet ločitve čas, Da vzletite ve od nas ! Kakor zdaj sle priletele Boste tudi za naprej ; Zopet boste žvrgolele Raz dreves košatih vej! Žalibog — pa sreča mila Nas bo v hladen grob pokrila Vam bo sijala pomlad, Nas pa kril bo zemlje hlad... Srečno toraj ostanite Naše drage ljubljenke ; Rade vselaj pozdravite Nam slovenske kraje vse ! Tudi nam življenje milo Bode z nami v grob se skrilo, Mine, mine hitro vse, Srečno, drage ptičice ! Škrjančku Oh, kako že visoko letaš, Si rano pač se vzdignil v zrak ! Več tebi nikdo ni enak; Tam venček slave Bogu spletaš, Prodreti hočeš ž njim oblak. Že, ko jutranja zarja poči, Ti že pod meglami kričiš, Se solnčnih žarkov veseliš In zahvaljuješ se pomoči, Ki jih od stvarnika dobiš! Vesel pomladi si znanilec, Katero s petjem ti slaviš ; ln jo s hvaležnostjo častiš Ter vročih solz sl še gasilec Ham trda srca omečiš ! Za gozde ni ti mar nobene Pustiš pri miru senčni gaj ; Tam pojejo le drugi naj ! Po godu polja le rumene Ker tam je tvoj rojstveni kraj! Na polju tudi si osnuješ Pod grudo svojo gnezdice Jo skriješ v zemljo jamice ! Svoj nežni zarod oskrbuješ Vse to lastnina tvoja je. Ko kmetič polje obdeluje, Ga tvoja pesem veseli; Za teboj v sinji zrak strmi, Si srce svoje osrečuje In stvarnika s teboj časti ! 'In ko že mrzel veter brije, Nesrečna zima pridrvi Ter tebe v (opli jug podi ; Se tudi tvoja pesem skrije Spomin ostane tvojih dni ! Pač kadar bode se zbudila Ljubjena zopet nam pomlad, Škrjanček zopet pridi rad ! Da bo se cula pesem mila V sredini polja, njiv in trat! Pritožba Le suči, se suči tam v sinji višavi, Škrjanček kriljati visoko nad nami ! In pesmico kroži, tako, da v nižavi Že skoraj se svet nam predrami. Le pevaj, le pevaj zdaj v rajski pomladi V predragi, prelepi in nežni mladosti Saj mi bi že tebe posnemali radi V presrečni, brezskrbni prostosti. Le kriči, le kriči škrjanček ljubljeni Nad revnim zemljanom tam gor nad meglami In ti ga tolaži zdaj v sreči zgubljeni, Ki išče jo vedno s solzami. Le kriči, le kriči tam gori tik neba, Da slišal te bode še Oče nebeški; ln sprosi mu tudi, kar mu je potreba V usodi sedanji mu težki. Le nosi, le nosi škrjanček kriljati Nad zvezdnato nebo pritožbe zemljana, Da prišel rešenja čas bode mu zlati In sužnost mu bode razdjana ! A Moj vrtec Moj vrtec je lepo ograjen Z najlepšim gradivom sveta ; Je s cvetjem dišečim obsajen, Da sem ga vesel iz srca. Ko solnčice flato izhaja In prve nam žarke poda ; Že rožica v vrtu mi vstaja Ter sladko se meni smehlja. Se v vrtu pogosto sprehajam In cvetje preblago gojim; Prilivam in ga okopavam, Marljivo za njega skrbim. Obljubim tem rožam v življenju Ostati do konca vrtnar ; Če v sreči, težavi, trpljenju, Pač njih zapustiti nikdar ! Te rože so pesmice moje In vrt pa je moje srce ; Ki hočem do smrti jih svoje Med narodnost sejati le ! To seme mi cvet je pognalo Iz srca v premnogo srce, Ki v blagi spomin bo ostalo Med narodom poznega dne ! Sem v šopke povezal to cvetje In dal sem ga križem sveta; Najdražje to moje imetje V spomin naj Slovenstvo ima ! Posvetna sreča So ranega jutra se zbrale Na vrtu tam deklice tri ; Da bi si cvetličic nabrale Najlepših, kar vrt jih rodi. Že prva izbira cvetlice Po gredicah in se smehlja ; Vesela si briše solzice, Ker sluti, da srečna je vsa. Jaz rožic bom lepih nabrala, Povila jih v šopek krasan ; Ga njemu v tujino poslala. Ki v srcu mi je zakopan ! A drugi na licu je brati, Da nekaj srce ji teži ; Ker cvetja si hoče nabrati Po željah, kako se ji zdi. Jaz tudi bom šopek povila Ga ženinu dala v spomin ; In ž njim mu srce bom zročila Pred Bogom nebeških višin. A tretja ponosno pa pravi, Ki šopek že v rokah drži : »Moj ljubi je v rajski višavi Po kterem srce mi plamti! Jaz istemu sem obljubila Zvestobo in čisto srce ; Za ženina ga izvolila, Da njemu zročujem gorje !« Se bliska v očeh ji solzica Svetlejša, ko zvezda nebes ; Ostati le hoče devica Najsrečnejša zdi se zares. Poglejte to cvetje ljubljeni, Ki v šopekih zvezano je ; Po mnenji se tako zdi meni, Da tretji pač lep je črez vse. Ker prva le v svoji mladosti Življenja poznala še ni; A druga pa v urah bridkosti Živeti le srečno se zdi. In tretja ni iskala sreče V navalih posvetnih strasti, Katerim odkloni sloveče Minljive zemeljske časti. Če nisem ugani), ljubljeni, Poročite, pišite mi! Da stan med stanovi se vsemi Le samski najlepše blišči ! Izpuljeni cvet Je lilija bela prekrasno cvetela Na vrtu zelenem vsred drugih cvetlic; Med rožami vsemi je najbolj slovela Kot čista podoba nedolžnih devic ! Vse druge okoli si venčajo glave Pa vendar nobena ni lepa tako ; Le lilija polna posvetne je slave Le v njo se ozira najrajši oko. Je prišla na vrtec pa deklica mlada Pred lilijo belo takoj ostrmi ; Nek strah jo pred cvetom miljenim napada, Da solza za solzo z očes ji drvi ! Ah, ljuba cvetlica ti lilija bela Oh, kako veselo ti tukaj cvetiš! Oh, ko bi jaz rada še s teboj cvetela, Pa meni cvet sreče utrgal je piš ! Če ravno si z vsemi viharji obdana, Ki s teboj igrajo se večkrat navzkriž ; Potem si z nalivi vse groze, izprana Pa cvetja izruti si pa ne pustiš ! Jaz vnemar pa cvet sem cveteti pustila Če ravno svaril me je dragi moj brat; Po njem se do smrti jaz bodem solzila, Ker spulil ga meni devištva je tat! Rožica na grobu Me rožico glejte cvetečo, Ki tukaj na grobu stojim ; Objaviti hočem vam srečo, V kateri veselo živim. Me sapice rahlo mahljajo In v sveti me vabijo ples; Viharji pa zame ne znajo, Sem varna pred njimi zares. Me juterno solnce pozdravlja In rosa mi žejo gasi; Bučela ves dan me prosljavlja, Ker med moj najslajši dobi. Crez noč pa tja v jasne višave Med zvezdice vpiram oči; Še lunica mi iz daljave Pozdravov nebrojno želi ! Kdor vidi, pač vsaki me hvali In pravi besede, rekoč: »Naj blagor bo rožici zali, Ki vživa tu sreč na tisoč!* Jaz resno sem tukaj vesela Pa kaj se pod menoj godi ; Vso radost mi misel je vzela, Da truplo pod menoj trohni ! To truplo je deklica mlada, Ki mirno že mrtva leži ; Gotovo, še vstala bi rada, Pa preveč jo zemlja teži! Je bila, kot jaz sem cveteča Si pela je pesmi lepo; Pa tukaj posvetna ji sreča Prepeva nagrobno slovo. Je res, da ti dnevi so srečni Ki tukaj jih jaz preživim ; Pa kmalu mi bodo nesrečni, Katerih črez vse se bojim ! Bo prišel pa krivec ledeni Da tudi slovo mi bo pel; Oj, takrat gorje bode meni, Ko bode življenje mi vzel! V prah zemlje se bom spremenila A več se zbudila nikdar! Le majhen spomin zapustila Vam sreče še svoje bom žar 1 Se deklica bode zbudila Iz spanja v življenje vam spet ; Ah, mene pomlad je rodila Le samo za enkrat na svet ! Nevesta Mi venček na glavo pripnite, Da zadnjikrat kinča me naj ! Ter blagoslov mi podelite, Vas prosim še stariši zdaj. Se moram od vas posloviti, Oj stariši, sestra in brat ! In hišico to zapustiti, Kjer vžila vse sreče sem sad! Ta prstan, ki nosim ga v roki Mi kaže življenja bridkost; On danes mi bo v oporoki Vzel samskega stanu sladkost! Oj, srečno deviška mi leta ln z Bogom ti venček krasan ! Se meni drugačen zdaj spleta, Ki s težkim bo križem obdan ! Ko tam pred oltar bom stopila In ženinu dala roko ; Tam samski stan bom zapustila Za vselej mu dala slovo ! Ni moči posvetne nobene Več tega razveže nikar; Ne pekla še sile ognjene To zna le nebeški vladar! On s smrtjo to vez razločuje Pošilja jo križem sveta ; Le smrt črez to zvezo kraljuje Le ona jo trgati zna ! Za gostijo na večer Oh, kaj pa se vendar nicoj tu obhaja, Da tako prekrasno že luč tam gori ? in petje odmeva, se gode in raja Ter se nenavadno veselje vrši ? Je z rožami lepo' okinčana hiša, Da lahko se vsako srce veseli ; Še kupic nalitih je sladkega vinca, Ki tudi od luči se lepo blišči. Sedaj pa še malo za mizo poglejmo Na nov in pa v zakon zaročeni par; To s prvim pogledom že lahko izvemo, Da združila danes sta se za vsikdar! Sta danes se v zakon zvestobe podala In samskemu stanu pa dala slovo; Bog daj, da bi tako se vedno ravnala, Da bi si zaslužila sveto nebo. Oh, kaj se je tam v Galileji zgodilo Kadar na gostiji sam Jezus je bil; Podajmo se tudi mi v njegovo krilo, Da z nami se tukaj bo on veselil! Ti ženin predragi zvestobo ohrani, Od svetega Jožefa vzemi si vzgled ! Saj blagoslov božji imel bodeš v hrami Ter lahko in mirno zapustil boš svet! Nevesta, postala si zakonska žena Si ženinu danes prisegla tako, Da bodeš mu zvesta, v rečeh vseh poštena Saj bode plačilo ti večno za to ! To smo zapeli zdaj ženin, nevesta, Le k sreči ta pesmica vama naj bo ! In bodita vedno v življenju si zvesta To skupno želimo vsi vama srčno! Vse skupaj nas čaka velika gostija, Katere nikoli več konec ne bo; Saj nam jo pripravlja nebes tovaršija Bog daj, da bi prišli vsi srečni na njo! Moje sanje Že davno tam v moji mladosti Nekoč na zeleno pomlad ; Sprehajal sem v senčni se hosti Kjer vžival sem čestokrat hlad. Po drevju šo pevale ptice Po strugi pa vir je šumljal; Krog mene so cvele cvetljice, Ki vzrastle iz zemlje so tal. Pod senčnatim hrastom se vležem Kjer mirno šepetal je vir; Da željam iskrečim ustrežem, Ki delale so mi nemir. Se spanec takoj mi ponudi ln v sanjah zazibljem se ves; Katerim zdaj svet se mi čudi Kako so resnične zares ! Brž, ko sem zaspal se postavi Človeška postava pred me ; Ki želje takoj mi izjavi S poklonom razkrite glave ! »To vzemi!« Mi pravi hvaležno, To knjigo, to tinto, pero; Vem tudi, da precej nadležno Vse tvoje življenje ti bo ! V to knjigo si pesmice piši, Ki skrite zdaj v srcu imaš; Ter svojim potomcem zariši, Da vrnil zdaj v zbor si se naš ! Zajamčim ti celo življenje Da trud bo in sam nepokoj ! Ta naloga vsa je trpljenje Pa vendar nikar se ne boj ! Vpokojen ne bodeš nikoli In nikdar brezskrbno zaspal Ker pesniški duh ne dovoli, Da miren tedaj bi ostal ! In v sredi te vedne težave Si venec nesmrtni boš vil; Kateri iz tvoje bo slave Se v narodnost s cvetjem razlil!« Potem je govornik utihnil ln zginil mi je spred oči; A meni duh pesniški vdihnil Po žilah tekoče krvi. Raz drevja šumeče valovje Me spet je zbudilo na dan ; Hite! sem na svoje domovje Ozdravljat neznosnih si ran. Še proste res ure nobene Od takrat ni našlo srce ; Nesrečne zares so za mene Še bile so vsakega dne. Naj bode črez dan li po noči, Se pesmi takó mi rodé, Da druge ne najdem pomoči, Kot pero si vzeti v roke. Sem voljno udal se usodi, Ki večno rodi mi gorje; Saj pesmi dovolj bo v posodi Takrat, ko mi poči srce 1 Beračeva smrt Od hiše do hiše je lazi! Pozimskega dneva berač ; Prav tako po snegu je gazil Kot brazdo bi rezal orač. Z napolnjeno malho mu sapo Zapiral ledeni je mraz ; Za silo pod strgano kapo Si skrival je bledi obraz. Že križev si osem na rame Gotovo pred kratkim je vzel ; S to butaro hodil je v hrame Si prosit to, s čim je živel. Let več je kot dvajset preteklo Odkar ga ni bilo v to vas; Kaj vendar ga zdaj je privleklo Vaščani čude se na glas. Kako, da nikjer se ne vstavi, Saj bil je tu nekdaj doma ; Prav naglo povsod se odpravi, Če kdo mu kaj v milodar da. Ko stopi pred hišo dotično, Ki bila njegova je last; Jo gleda tako nepremično, Kot kako nevarno pošast ! Ko tako pretresen jo gleda, Mu v prsih srce razkipi; Po žilah se kri mu zaseda Ter kakor omamljen stoji. Govor svoj jecljaje je sprožil, Ko prej se na svetu nikdar; Iz srca krivice je zložil, Na svetlo, kot kipe kipar. V tej hiši sem suval očeta Ga potoma vrgel čez prag; V ta strašen zločin mi obeta Vest kazen na vsaki korak. Za uho tu mater sem vdaril In brata zapodil od tod ; Za dedščino ga osleparil Da sam sem od nje bil gospod. V to hišo privedel sem ženo Ničvredno krčmarjevo hči; Katera za ceno nobeno Pravice še poznala ni. Je krčmo hotela imeti, In z deco sploh biti doma; Ter dobro brez dela živeti, Kar le se pošteno ne da 1 Tako sva oba goljufala, Da redek bil nama je par; Pa žalibog nisva spoznala, Da delala sebi sva kvar. Jaz vodo med vino sem mešal, Da skupil bi večji denar; Pa kmalu sem pivcev pogrešal ; Ni bilo za vodo jim mar. In kteri na kredo so pili, Prav rad sem z veseljem jim dal; Saj eno so večkrat platili Jaz sem se pa skrivaj smejal. Ko deca so večja postali So kradli pa nama blago; Kar mogli, so vse razprodali, Da brž je v pot rakovo šlo. Let brž je toliko poteklo, Da jaz sem na boben bil djan ; Kar v srcu me hudo je peklo, Da bil sem s te hiše pregnan. Tedaj me je žena pustila In deçà razšli so se v svet; A meni v tolažbo odkrila Beraška je palica cvet ! Vse moje nekdanje krivice So vedno mi vse pred očmi ; Bojim se le večne pravice, Ki mi za življenjem sledi. Med vsem se mi kriva prisega Postavlja kot kip pred oči ; Ta kačja peklenska zalega Mi grda sploh v srcu tiči. Zato, ker mejaš sem prestavil, In s sosedom tožbo sem vnel. Nikdar mu ne bodem popravil Kar sem mu s prisego odvzel. Nato si berač je obrisal Raz lica prav vroče solzé ; Kot s tem bi obljubo podpisal, Da več pred to hišo ne gré. Pod nebom so burje igrale, Kod divji vršil bi se ples ; Berača od tam so spremljale Na posteljo smrtno zares ! Potem, ko berač je izginil Pa vnel se je takšen vihar; Ki škode je mnogo učinil Ter spravil v strah sleherno stvar! Kako je to grozno neurje. Izbruhnilo ravno ta dan ; Ni pomnil še groznejše burje Nobeden živeči vaščan. Se k nebu je vsakdo oziral, Se čudil in sklepal roke; Mar pekel se bode odpiral, Li bliža se sodnemu dne! „Se nekaj je moglo zgoditi!“ Pripomni! te stari Justin ; Ki znal je vaščanom razviti Že mnoge dogodbe spomin. Se drugi dan vest je raznesla, Da mrtev berač že leži ; ln v srca vaščane je stresla Kako za mejaš se drži. Ga vest je pekoča še gnala K prestavljeni meji nazaj ; ln posteljo tam mu postljala Na kteri umrl je tedaj. Mejaš še potipal je z roko, Potem se spoddrkne tako : Da rano na njem si globoko Pri padcu je storil v glavo. Že vemo, od kot je izviral Te včerejšnje burje naval; Ko tamkaj berač je umiral Vihar je najhujše divjal. Tako so ljudje modrovali Največ pa Justin je kramljal ; Ki so kot preroka ga zvali Ker vreme najbolj je poznal. Saj pregovor stari že pravi jim stavil je cesto v načrt; Da, kako življenje se javi, Ednaka najrajši je smrt! Pošteno življenje leskeče Se lepše, kot čisto zlato; V krivicah pa malo je sreče In tudi nikdar je ne bo ! Trdosrčnež V spomin se dogodba mi stavi, Že skoraj črez trideset let; Zdaj vest mi očita in pravi, Da naj jo objavim med svet! Sem dolgo jo skrivati moral In molčati resno povsod ; Ko v grob je dotični odromal Se da mi le zanjo povod, V tem kraju gostilna je stala V kateri živel je krčmar; Ki z njega prevzetnost se brala In bog pa mu bil je denar. V tej krčmi nekoč so sedeli Pri polnih kozarcih možje; Ter svoje pomenke imeli Sploh, kakor v navadi je že ! / Krčmar jim je ravno razklada! Bogastvo in svoje časti ; Jih cesto z besedami zbadal, Da reveži njemu so vsi! V tem nekdo je stopil skoz vrata Bil vaški berač je zares ; Iz ust takoj prošnja mu zlata Odmeva do slednjih ušes. »Jaz prosim zdaj gostje ljubljeni Za kakov najmanjši vas dar, Kar boste podarili meni, Vam zmanjka gotovo nikdar!« Vse tiho in mirno je bilo, Le samo krčmar je na glas, Beraču posipal obilo Psovk grdih v solznati obraz. »»Poberi se grda nesnaga, Ti stari razcapan lenuh ! Raj videl bi samega vraga, Kot tebe sedaj potepuh!«« Berač se izmuzne iz veže In zunaj je malo postal; Od koder krčmarju priseže, Da kazni ne bo izostal. »Let več ti deset ne premine, Da tudi boš siten berač ; Bogastvo ko voda ti zgine Boš tudi kot jaz potepač!« Vsi pivci so čudo strmeli, Krčmar pa še dalje je klel, Jim pravi: »»Zdaj boste verjeli, Kako sem ga dobro oštel!«« Let res ni deset še preteklo, Ko srečam na cesti ga sam, Da z malho na rami ga vleklo Iz hrama ga zopet je v hram ! Od takrat se res mu obrne Bogastvo in njegova čast, Da v vodo tekočo se zvrne Za vselej vsa njegova last! Beraška je palica v roki Peljala v prerano ga smrt; Mu prejšnji berač v oporoki Postavil za njo je načrt! To zgodbo res v srcu sem nosil Po krajih zemeljskih dolin ; Zdaj vendar med vas sem jo strosil V poduk in pa v trajni spomin ! Dodatek Naše domače žalostinke v trajni spomin Prva častivrednemu gospodu Jožefu Vodušek, bivšemu župniku pri Sv. Bolianku v Slov. gor. Druga in tretja mladeničema Francu Ciglar in Janezu Marinič, ki sta brž po vojaških naborih končala po nesreči svoje najlepše mlado življenje. Četrta mladi ženi Tereziji Pukšič, ki je morala v najlepši dobi svojega življenja zapustiti svoje drage in se preseliti v neizmerno morje večnosti. i i i i i ■ i i i i i i i i i i i 11 1 jožef Vodušek f. f ♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦ ♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦ ♦♦♦♦♦♦<•♦ ♦♦♦♦♦♦♦♦♦<>♦♦♦♦♦♦ Oh, ovčice ljube iz Bolfanka fare Poglejmo pred nami grob temen, zaprt! Oblivajo solze nas mlade in stare, Nam vzela pastirja je dušnega smrt ! To Vodušek Jožef, visoko čislani Naš oče, učitelj, gospod iti pastir; So v dušnih potrebah nam bili ob strani In dajali v srca pa blagi so mir! So v štiri in štirdeset letni starosti, Posvetnim težavam podali slovo; V tem svetem poklicu prestali so dosti, Ki let osemnajst ga uživali so ! Saj božja naredba je tako storila Da mi razločiti se morali smo ; Šest let jih je pri nas živeti pustila, Potem preselila jih je pod zemljo. Oh, kako je bila to nagla ločitev, Da mogli smo vzeti od mrtvih slovo; Ker v jutro so brali še sveto daritev, Zvečer pa je bilo že mrtvo telo. Saj vedno za srečo so našo skrbeli Živeti učili so nas za nebo ; V ljubezni smo vedno vsi skupaj živeli Pa žal —■ da le kratko trpelo je to ! Kolikokrat grehe so nam odpustili, Ko mi smo nesrečni žalili Boga ; Po božji oblasti to vse so storili, Zato smo hvaležni jim do srca. Najbolj pa ti, ljuba mi šolska mladina Si njihove nauke zdaj vtisni v srce ! Saj njihova želja je bila edina, Da sreča bi občna obsevala te ! Vsi skupaj jim zbrani le radi želimo Naj luč jim nebeška tam sveta gori! Za krono zasluge Boga še prosimo Naj jim se na veke na glavi blišči ! Se ločimo tukaj sedaj na tem sveti Ko vstanemo nekdaj se združimo spet; Daj tedaj nam večno Bog skupaj živeti In sreče nebeške vsem vživati cvet! * ♦ Franc Ciglar f. j ♦♦♦♦♦♦♦♦ ♦♦♦♦♦♦♦♦ *♦♦♦♦♦♦♦ ♦•>♦♦♦ ♦♦♦ ♦♦♦♦♦<>♦ < ♦♦♦♦♦♦♦♦ ♦♦♦♦♦♦♦♦ ♦♦♦♦♦♦♦♦ Kako bi bil človek na zemlji vesel, In kako bi mogel si peti ? — Ker vedno nesreč bi vam dosti naštel, Ki sploh se godijo po sveti 1 Si mislimo, zdravi, da srečni smo zdaj. Se nič nam ne more zgoditi ! Smrt pride in reče: «življenja je kraj, Svet moraš sedaj zapustiti N Saj tudi Franc Ciglar se je poslovil, Že v tri in pa dvajsetem letu ; Od svojih ljubljenih se je poslovil V najlepšem mladeniškem cvetu. K vojaškem naboru on bil je pozvan To dolgo že vsem nam je znano; In z drugimi fanti k vojakom odbran Le nekaj ur bilo mu dano. Z veseljem se zjutraj je z doma poda! Oh, saj je to zadnjokrat bilo ; Pri srcu si zdravem ni smrti nadjal, Da stopil bo v grozno nje krilo. Z voznikom peljajo se fantje domu Njegovi nesreči naproti; Za zgodbo ne vejo in kakšna sploh bo, In da jih smrt čaka na poti ! Tam veter klobuk mu je vrgel z glave, On skoči po njega z voza ; V trenotku za svoje življenje ne ve, Navzoče objame pa groza ! On konjski udarec je taki prejel, Da rosa ga smrtna oblije ; V bolnišnico mora, kjer smrt je objel, Mu ura tam slednja odbije ! Domači nesrečo biž zvedeli so Ter hitro se k njemu podajo; So živega našli, pa spal je tako, Da več ga zbuditi ne znajo. Popisati žalosti take nevem, Ki morali ste jo prestati ; Ko mati in sestra navzoči pri njem, Kdaj moral slovo je jemati. On tukaj na zemlji zdaj vse je prestal Izognil se vseh je bridkosti; On črvekom drobnim se v živež je dal In dušo pa večni modrosti 1 Zvonovi urbanski prepevali so V doline so milo doneli ; Naznanjali žalost, jemali slovo Od znancev po fari so celi! Pomislimo ljubi na mater srce, Oh, kako ji vendar ne poči ! In kako prenesti zna tako gorje Ter kje si naj išče pomoči ? V imenu njegovem vas prosim sedaj, Kar bodete radi storili, Ker vem, da gotovo vas žalil je kdaj, Da bi mu s srca odpustili ! Ne jemajte žalosti preveč v srce, Ga ona iz groba ne zdrami; Oh, mati in očim, brat, sestrici dve Bog bodi na vekomaj z vami! Na mirodvor ptujski je bil pokopan So sprevod mu lep naredili; Saj zadnjič od svojih bil tja je spremljan Za vselej se tam razločili! Mladini on pridnosti vzgled zapusti Sorodnikom, sosedom srečno 1 On mrtev tam v družbi mrtvaški leži Spomin pa živel bo na večno ! Sem nepozabljivi mu venec izvil, Povil ga z mrtvaškimi prti; Sem v srca ga mladim in starim zročil. Spominjajte nagle se smrti ! Janez Marinič ♦♦♦♦♦♦♦♦ Mladenči urbanski za vojsko odbrani Jemali so žalostno z doma slovo ; So s petjem otožnim v očeh pa s solzami Podajali svojim in znancem roko. Je dva in pa dvajset mladenčev odbranih V tej fari jih tistega leta bilo ; In dvema odprl se pa grob je prerani, Oba po nesreči sta vzela slovo. Nesreča Ciglarja že vsem nam je znana, Smo tudi zapeli v spomin mu slovo ; Saj smrtna pa bila je tudi ta rana, Katero Marinič prejel je v glavo. Brž Janez Marinič po svoji nesreči Je v Gradec v bolnišnico bil odpeljan ; Ni bilo pomoči mladosti cveteči, Zdravniški trud k zdravju ves bil je zaman! On tam v bolečinah premilo zdihuje In zdravje zgubljeno nazaj si želi; Objokano mater v obraz poljubuje, Ki tam mu v tolažbo je bila vse dni. Je dva in pa trideset dnevov trpelo Potem bolečin se je konec storil; Za večno pomoč ga tedaj je skrbelo, Saj Jezusa dvakrat je tamkaj zavžil ! Se starši in sestra pri smrti so bili, On zadnjikrat tam jim roko je podal ; Prižgali mu svečo so v smrtni še sili Potem pa je mirno med njimi zaspal. Si mislimo lahko, da strašna je rana, Katera zadela je starše v srce ; Nikdar več na zemlji ne bode izprana, Bolela jih bode do zadnjega dne ! Edina tolažba jim bila je vzela, Katero imeli bi v starost v pomoč ; Bil sin je edini, pa mogel je s sveta Vso upanje zlato za vselej je proč ! So mrtvega zopet nazaj pripeljali Sem v faro urbansko iz Gradca nazaj ; So tukaj k počitku v grob hladen ga djali, Zvonovi so peli slovo mu tedaj! On še pred odhodom se z doma poslavlja : »Zdaj z Bogom in srečno ljubljeni moj dom !« Premilo še hišo rojstveno pozdravlja »Več nikdar v življenju te videl ne bom !« »Zdaj srečno še oče in mati mi zlata Tri sestrice ljube še z Bogom sedaj ! Nikdar več ne bodo odprle se vrata Skoz ktere bi prišel jaz k vam še nazaj!« »Mi sestrice ljube še rožic vsadite, Naj mirno na grobu v spomin mi cveto ! In rade obiskat me dostikrat prite, Saj sploh se po bratovsko ljubili smo!« »Zdaj z Bogom mladina urbanska ostani, Oh, kako prepevali smo si lepo ! Vsa žlahta, sosedi, prijatelji znani, Vsem rečem še srečno enkrat za slovo!« »Še srečno, tovarši, vse Bog vas ohrani, Kateri ste z menoj odbrani bili ; Oh, midva s Ciglarjem ne moreva z vami, Vsi drugi pa zdravi k vojakom ste šli!« »Mi v ena in dvajsetem letu je tekla, Kot srebrni potok vesela mladost; Pa prišla je smrt in besedo mi rekla: Zdaj pusti najlepšo življenja sladkost!« »Vse skupaj vas prosim sedaj odpuščenja Domače in druge, ker žalil sem Vas ! Le molite zame zdaj vsi z usmiljenja, Vam kličem premilo še z groba na glas !« Oh, Jezus ljubljeni, ti vseh se usmili Ter njemu in nam še to milost podaj ! Da bomo se enkrat vsi srečno zbudili, Luč vživali večno vsi tam vekomaj ! Terezija Pukšič f. Kako so premilo doneli, Zvonovi iz Bolfanskih lin ; ln pesem mrtvaško so peli Nam žalosten dali spomin ! Kaj pesem pomeni doneča ln komu nov grob je odprt ? Oh, žena tam mlada cveteča Ovita v mrtvaški je prt. Terezija Pukšič se posljavlja ln jemlje od dragih slovo; jih zadnjokrat milo pozdravlja Se s sprevodom spremlja v zemljo 1 je teklo že leto deveto, Da možu je dala roko ; A zdaj ji je bilo odšteto, Da naj mu poda jo v slovo ! Njej čas se poroda približa ln kaj se zgodi žnjo — ne ve, Da sveča življenja se niža In smrt ji pot v grob napove! S težavo so dete dobili' ln ona pa grozno zboli; Zdravnika pokličejo v sili Pa več jej pomagati ni. V poslednjo tolažbo prejela Je Jezusa Rešnje Telo; Potem se presrečna je štela, Da prišla bo k njemu v nebo ! Na praznik Božični je vzela Od svojega moža slovo ; Ga zadnjič tedaj je objela In mu je podala roko. »Nesmem jaz več s teboj živeti Se ura mi bliža nicoj, Da morala bodem umreti In se razločiti s teboj ! Sem ure te kratke ljubila, Preljubi moj mož te srčno ! A zdaj pa te bom zapustila Saj volja je božja tako! ln zdaj pa mi z Bogom ostani, Otroka si uči lepo ; Ter v srcu si vedno ohrani Spomin na ljubljeno ženo! Zdaj z Bogom, otroka ljubljena, Po vama srce me boli ; Ker vama še žalost nobena Miru in srca ne kali! Zdaj srečno še oče in mati In srečno še sestrica ti; Spomin si ohranite zlati, Kako smo pač srečni bili ! Vsem hvala še stari in mladi, Vsa žlahta in sosedi vi, Ki prišli sem k meni ste radi Zdaj z Bogom ostanite vsi!« Se noč je prav temna storila, Njej v roki pa sveča gori; Ko ura devet je odbila, Se v večnost od tod preseli! Srce krvaveče vsem bije, Se joče tam mož in solzi; Tam duši nebeška luč sije In telo pa mrtvo leži. Že v osem in dvajsetem leti Je črvič nje truplo prevzel; Pač mlada je morala vmreti In se spremeniti v pepel. Sta z možem se rada imela, Uživala zakonski mir; Za blagoslov hišni skrbela, Ki sreče nebeške je vir! Mi tudi se bomo podali V grob hladen s teh solznih dolin ; In našim prijateljem dali Le kratek življenja spomin !