318
O nižjih šolah.
Če je selo terdo osnovano, se bo na njem tudi močen in visok stan postaviti dal; če so nižje šole dobro opravljene, se bodo na njihovi podlagi tudi višje znanosti varno zidati dale. Ta resnično stoji, da je nikdo podreti ne more. Za naše slovensko slovstvo pa in našo narodno omiko nič potrebnejšega ni, kakor dobra nižja šola. Pišite, govorite, pečajte se za našo izobraženost, kolikor le hočete: vaš govor, vaše prizadevanje bo bob v steno, ako zernje vaših sicer zdravih svetov v neplodno zemljo ali med ternje pada. V nižji šoli se mora seme omike scimiti, da saduuosno drevo iz njega zraste; tu se ima iskrica domo- in narodo-Ijubja uueti, da pozneje moža greje in s pravo ljubeznijo unema; tu se naj obrežje zlaga, da se na njem val posvetne napčnosti raztresa. Na nižje šole, na te obračajmo skerbno oči svoje ! —
Kaka pa je z učitelji takih nižjih šol? Čem tu povedati, kar sem sam vidil in slišal. Sploh morem reči — dobra in nadepolna. Večina meni znanih učiteljev med ljudstvom se je skerbno slovenščine in vednosti poprijela. Jaz vem gospoda, ki je že sicer sivolas, pa vkijub mlajšim v vseh napredkih s časom čversto korači. Drugega pa hočem očitno imenovati. Ta je gospod Blaž Vera nič na gornji Poskavi ne daleč od slovenske Bistrice na Stajarskem.
Dober goji tel j in zraven dober učitelj biti je redka reč. Da je imenovani gospod oboje, tega sem se sam 3. sept. pri javni skušnji prepričal. Pri njem sem vidil pervi-krat v svojem življenji slovensko šolo. Otroci bistri, urni, živahni — kakor njihov učnik; brauje — razumljivo, s pravilnim postajanjem, pri trohici od otrok razlagano; rajtanje — ko blisk, posebno na pamet, in čemur sem se čudil, natanko po znanstvenih in slovničnih pravilih; slovnica slovenska in nemška — gladko tekoča ko Poskava. Pristaviti še moram, da so otroci dobro razlagali koledarne številke, procente, poprekrajtanje (Durchschnittsrechnung) in več drugih zemljo- in natoroslovnih, se ve da za kmečkega otročnjaka razumljivih   naukov.
Pa tudi serce mlado se ima trebiti in čistiti,   veselje
v njem se zbujati, za kratek čas skerbeti. Na to je gosp. učitelj gotovo mislil, da je detco tak lepo peti naučil. Ko sem fanta na paši „Majolkoa peti cul, ga prašam, kje se je te pesmi naučil?   V šoli, — mi odgovori.
Zato očitna hvala gospod učitelju gornjeposkavskemu; on ni najemnik, on je domačin.
Menim pa, da je več takih verlih možakov po širokem Slovenskem. Na dan ž njimi! Taki so dobrotniki našega ljudstva.
Kake pa pomočke imajo deželski učitelji pri učenji? Mnoge, hvala Bosu, pa šče vseh najpotrebnejših ne. Najimenitnejši pomočki sojini otročje knjige, slovenski in nemški časniki in nemške kujige. Česa jim šče tu manjka? — Naj povem, kar sem iz ust nekega učitelja slišal.
Iz različnih knjig se sicer dosti sočivja nabere, se dosti krasnega in koristnega naserka, pa kar bi se samo za šolo rabiti dalo, takega slovenski učitelj nima. Kaj mu pomaga nemški šolski časnik, kjer so samo nemške knjige naznanjene, samo za nemške šole veljavne pravila nasvetovane? Kak bi neki v njih vračil za naše šolske potrebe nahajal? — Sto iu sto raznih svetov v kotih praznuje, ki bi na mizo javnosti postavljeni stoterne potrebe razkrili in tisuč koristnega prisijali. O koliko rečeh bi se ne dalo govoriti, ako bi le kje govoriti imeli?
Svetujem toraj: naj se kak v šolskih rečeh slovenskega ljudstva veden mož šolskega časnika poprime; ta časnik naj bo nizke cene; osnovan naj bo po licu drugih slovanskih: horvaških ali čeških časnikov; gosp. učitelji pa po deželi naj se za to njim samim najkoristnejšo reč poganjajo.
Kaj takošnega je ^napredek.sedanjega časaa. Na noge tedaj! — Z Bogom in radostjo!           Janković.