PoStnlna plačana v gotovini DELAVSKA ENOTNOST PROLETARCI VSEH DEŽEL, ZDRUŽITE SE1 Glasilo sindikatov Slovenije izdaja Republiški svet Zveze sindikatov za Slovenijo. — Odgovorni urednik France Boštjančič. — Tisk Casopisno-zaiožniškega podjetja »Slovenski poročevalec« v. Ljubljani. - naslov uredništva in uprave Ljubljana, Čufarjeva ulica 1 — Dom sindikatov. Telefon uredništva in uprave 32-031, Uredništvo 32-538, uprava 30-046. Poštni predal 284. — Račun pri Mestni hranilnici v Ljubljani 681-606-1-221. List izhaja vsak petek. — Rokopisov ne vračamo. — Mesečna naročnina 40 din, četrtletna 123 din, polletna 240 din, celoletna 480 din; posamezna štev. 10 din GLASILO SINDIKATOV SLOVENIJE ST. 37 / 7. SEPTEMBRA 1956 / LETO XV / CENA 10 DIN KOLIKO' TE RESNICE V TOŽBI NEKATERIH AKTIVISTOV ■v J ,Člani se premalo zanimajo za seminarje* Rado se primeri, in tega je še precej tudi v odgovorih na anketo Republiškega sindikalnega sveta o izobraževalni in vzgojni dejavnosti, da sindikalni odborniki tožijo, da seminarji, tečaji in predavanja ne ! Uspejo vedno v polni meri vsled tega, češ da se člani | Premalo zanimajo za te zadeve. Ker je, kot rečeno, tako mišljenje med aktivisti dokaj razširjeno in ga I je moč zaslediti tudi pri presoji letošnjih seminarjev, je vredno rečj o njem nekaj besedi. Kako-je torej s to rečjo: ali se člani res premalo Zanimajo za tečaje, seminarje in predavanja? Nobenega dvoma ni, da je tudi pri nas še določeno Število delovnih, ljudi, predvsem zaostalejših delavcev, ki-n« kažejO posebnega zanimanja za to, da bi sl j Sirili svbje duhovno obzorje, ampak so povsem za-| dovoljn^ia; svojo razmeroma borno razgledanostjo, ker 1 jih navadjjb tudi njihov način, življenja ne žene k temu, da ty“jse izobraževali. Zelo pogosto pa si tudi ne znajo pomagati iz vseh mogočih miselnih spon, mrež in zank, ki jih je okrog njihove miselnosti in duševnosti spletla množica konservativnih običajev in havad iz primitivnega načina življenja, religiozni j Predsodki in podobno, kar vse skupaj duši tisto pri-! todno glad človeka po spoznaj! kot moreča megla. Vsled tega pa j"e potem v njih tako slabo razvita tista notranja težnja Po oblikovanju samega sebe, kd je tem močnejša, čirn aktivneje nekdo poseže v proizvodnjo in družbeno dogajanje in ko hoče na to dogajanje po svoje vplivati. Zato je razumljivo, da se tak; delovni ljudje sami od sebe ali pa na povabila, j naslovljena na javnost, običajno zelo redko odzovejo ha seminarje, tečaje, predavanja, ker jih kratkomalo *ne zanima«, ker »ne vzbudi v njiih nobenega interesa«. Postopno vključevanje takih delavcev v aktiv-j ho družbeno življenje bo tudi v njih osvobajalo elementarno težnjo po širjenju duhovnega obzorja, povečalo bo njihovo radovednost in zanimanje. Seveda Pa bi ne bilo prav, če bi ob tem spoznanju enostavno Prekrižali roke in čakali, kdaj bo proces družbene ! aktivizacije najširših sloijev delovnih ljudi — proces, ki ga poraja stihijsko razvoj sredstev za proizvodnjo družbenega upravljanja in nagrajevanja Po delu — °Pravil svoje. Vzporedno s temi stihijskimi vplivi morajo zrelejši družbeni sloji tudi s svojim zrelim duhovnim vplivom pomagati duhovnemu napredku | Zaostalejših. Toda, kazno je, da opažajo aktivisti kdaj pa kdaj Nezanimanja za seminarje, tečaje in predavanja tudi med .aktivnimi, družbeno zelo angažiranimi ljudmi, za katere bi bilo zelo tvegano trditi, da ne goje notranje Zelje po znanju, da jih bore malo kaj zanima in podobno. V teh primerih bi vsekakor kazalo še malo Naprej pobrskati za vzroki za nezanimanje delovnih ‘ludi za določene seminarje, tečaje in predavanja. Aid . ®re v takih primerih res le za neko brezbrižnost, Nezaiteresiranost itd? Na to vprašanje bi bilo mogoče Pravilno odgovoriti, če vzrokov nezanimanja ne išče-I Nm samo pri obiskovalcih, ampak tudj pri priredite-JPN, to je, če istočasno soočimo tematiko seminarjev, 1 mčajev in predavanj s problemi, ki ljudi živo zanihajo, s problemi, ki jih morajo v svojem praktičnem ' ^kodnevnem življenju prav doumeti in jih urejati in soočimo vso zadevo s kakovostjo izobraževalnih s®niinarjev, tečajev in predavanj. Tako pa smo se ®koz; druga vrata povrnili k izhodiščnemu vprašanju: SePina seminarjev, predavanj in tečajev. 6 To stran »slabega zanimanja« delovnih ljudi za Dinari g, tečaje in predavanja aktiv često prezre. Je k?. „Usodne važnosti. Predavanje, s katerim se ne pri-Jzarno tistim problemom, ekonomskim, socialnim, t^‘*nirn, estetskim itd., ki človeka zaposlujejo, ne mo-b . vzbuditi pozornosti javnosti, ker ljudje vendar ‘ ^'bajajo na predavanja zato, da bi nekaj pridobili. . ''ekod sicer pridni in delavni odborniki na to vse u NNialo mislijo. Tako se zgodi, da sploh ne razmiš-Se 10 o vsebini predavanja, tečaja, seminarja, ampak zadovolje že s tem, da ga uspejo prirediti. Zdi sa Jim odločilno, da predavanja so, ne glede na to, kakšna je njih tematika. Ob tem mislijo, da se bodo ljudje na ta način predavanj navadili in jih češče obiskovali. Marsikomu se je že primerilo, da so ga povabili prireditelji predavanja v to ali ono organizacijo predavat s tem, da so rrfU prepustili glede izbire teme povsem proste roke — torej naj predava, o čemer pač kaj ve. Nikjer n; rečeno, da je taka predavanja povsem zavreči. Res pa je, da tudi n; nikjer rečeno, da se morajo ljudje zanimati prav za vsako stvar, ki jo je nekdo pripravljjen predavati. Res je tudi, da taka od naključja odvisna predavanja ne morejo biti temelj za celotni sistem izobraževanja v neki organizaciji, ker s takimi predavanji predvsem na odgovorimo vedno ljudem na tiste stvari, ki jih v prvi vrsti zanimajo, niti ne moremo sistematično širiti njihovega obzorja. Enako veliko vlogo kot izbira tematike za predavanja pa igra tud; priprava predavanja in način predavanja. Še vedno so zelo pogosti primeri, da organizacije naprosijo predavatelja dan, dva pred predavanjem, naj pripravi predavanje, kar predavatelja po- vsem onemogoča, predavanju pa zelo pogosto tako škoduje, da b; bilo bolje, če bi taka na hitro roko skrpu-cana predavanja raje opustili. Ne gre pozabiti, da ja zahtevnost ljudi, vsled zahtevnosti družbenega dogajanja, ki ga morajo ljudje usmerjati, zelo porasla in da poleg lju-dsko-prosvetnih predavanj, tečajev in seminarjev obstaja kakovostna literatura, poljudnoznanstvena predavanja, ki jih prireja Radio in druge ustanove ter še številni drugi družbeni činitelji. Tako imajo ljudje priliko izbirati, kateri stvari dajejo prednost pri svojem izobraževanju in zakaj potrošijo svoj prosti čas. Manj kakovostna in manj zanimiva predavanja tako ostajajo brez večjega odziva. Posebno poglavje v izobraževanju pa seveda predstavlja dokaj razširjeno mišljenje, da so predavanja, tečaji in seminarji, ki jih prirejajo sindikati, namenjeni le delavcem, ki nimajo osnovne šolske izobrazbe. Tako vrednotenje izobraževanja odraslih je kajpak vseskoz; zmotno, ker poraja naslednje: Prvič, vsebinsko povsem nepravilno orientira celotno izobraževalno dejavnost s tem, da jo skuša ožiti (Nadaljevanje na 2. str.) Počitnice so že za nami. SoJe se bodo vsak čas oCn rl e, v nekaterih okrajih so se že, in z začetkom pouk a se začne za naše male dnevi učenja, za nas pa pomeni začetek pouka hude skrbi. Treba je kupiti knjige, zvezke, svinčnike, pogledati, kake je s čevlji, obleko... NASLEDNJO NEDELJO V KRANJ! Do proslave dvajsete obletnice tekstilne stav!« je le še nekaj dni. V vseh krajih naše republike se na ta praznik že dalj časa. pripravljajo. Pripravljalni odbori pri okrajnih sindikalnih svetih so imeli te dni precej dela. O tem so se pogovorili na nedavnem posvetovanju, ki ga je priredil Republiški svet ZSJ v Ljubljani. Zanimanje za kranjsko proslavo je precej večje, kot so prireditelji sprva računali. Predvideli so, da se bo proslav udeležilo okrog 40 000 ljudi. Po prijavah sodeč bo to število precej večje. Iz ljubljanskega okraja bo prišlo okrog 6000 ljudi, iz koprskega tisoč, iz mariborskega dva tisoč itd. Največ jih bo potovalo z vlaki, avtobusi in kamioni, iz bližnje okolice pa bodo prihiteli s kolesi. V Kranju menijo, da bo prišla večina udeležencev na glavno proslavo v nedeljo, 16. septembra, za tiste, ki bodo prišli že v soboto, bodo preskrbeli prenočišče. Tehnična komisija pripravljalnega odbora v Kranju se trudi, da bo tudi za prehrano dobro preskrbljeno. Slovesnost se bo pričela v nedeljo ob devetih dopoldne z zborovanjem, na katerem bo govoril tovariš Franc Leskošek-Loka. Po zborovanju bodo odprli razstavo dokumentarnega gradiva, potem pa bo nastop kulturnoumetniških skupin Svobod. V nedeljo, 16- septembra bomo torej vsi zavedni delavci pohiteli v Kranj. KAJ PA GORIŠKI OKRAJNI SINDIKALNI SVET. Dobra volja še ni vse Pogoji, iz katerih je zrasel oJcraijni sindikalni svet v Novi Gorici, so res nekaj svojevrstnega. Že sam Nova Gorka je nekaj .posebnega. Ne. bi mogel reči, da je to mesto, niti da je trg, še manj pa bi mogel reči, da je to vas. Na široki? planoti - pod Panovcem so po osvoboditvi rasi' veliki stanovanjski bloki, zajetna zgradba okrajnega ljudskega odbora, v katerj so domala sse okrajne ustanove in sedeži družbenih organizacij in velika kino dvorana. To je tudi vse. Vmes je široka, doslej še netlakovana dvofrna cesta, pol ure hoda proč pa stoji slikoviti Solkan. Takšna je zunanja podoba sedeža goričkega okraja. Največja delovna kolektiva sta kolektiva Tovarne pohištva m železničarjev. Vseh -delavcev je v tem kraju morda okoli dva tisoč. Vsi ti pogoji se s tstimi, v katerih delujejo na primer ljubljanski. CELJSKI SINDIKALNI ODBORNIKI MED JESENIŠKIMI IZMENJAVA IZKUŠENJ Preteklo soboto in nedeljo je obiskala Jesenice delegacija celjskega Okrajnega sindikalne, ga sveta, v kateri je bilo 29 sindikalnih odbornikov iz vsega okraja. Delegacija je vrnila obisk odbornikom kranjskega okraja. Delegacija si je ogledala jeseniško železarno, pri čemer so ge člani posebej zanimali za proizvodni proces In delovne pogoje. Ogledali so sj tudi tovarniški muzej, v katerem je prikazana zgodovina lužinar-stva na Gorenjskem. Popoldne je' bil določen čas za razgovor in izmenjavo izkušenj o sindikalnem delu. V nevezanem pogovoru so razpravljali o mnogih problemih v terifni politiki, izobraževanju, hlgiensko-tehnič. IZ RUSKE KOMUNE Rok je podaljšan Te dni se je zbralo predsedstvo Občinskega sindikalnega sveta v Rušah na vsakomesečno redno zasedanje. Med drugim so ugotovili, da podružnice niso kdo ve kaj vestne v izpolnjevanju sklepov. Okrajni sindikalni svet je namreč priporočil, naj bi podružnice ob polletju sklicale konference članstva, na katerih naj bi odborniki položili obračun svojega dela. Od 18 podružnic ruške komune so le štiri pr.redile take konference, med njimi Celo podružnica ruške gozdne uprave, kjer je bilo to zavoljo raztresenosti delovišč skoraj najtežje napraviti. Med tistimi, ki takih konferenc še niso organizirale, so velike tovarne (tovarna dušika, železarna, tekstilna itd.). Predsedstvo je rok za te konference podaljšalo do kraja tega meseca in pričakuje, da se bodo v podružnicah resneje lotili te naloge. Svet je razpravljal še o ustanavljanju in delu klubov proizvajalcev, o komisijah za družbe- V SPOMIN NA STAVKO Tudi v Tovarni dekorativnih tkanin v Ljubljani so že imeli svečano zasedanje delavskega sveta in proslavo ob dvajseti obletnici velike tekstilne stavke. Na proslavi sta zbranim gostom in delavcem govorila nekdanja voditelja stavke tovariš France Dragar in Mile Smolinsky. Lepo sta orisala boj delavcev v tej tovarni za osnovne človeške pravice. Kakor vemo, je stavka V Jej tovarni trajala 6 tednov. no upravljanje in za ženska vprašanja pri ObO SZDL, ki so ju pred nedavnim ustanovili, o prirejanju zdravstvenih tečajev itd. Ob koncu so priporočili podružnicam, naj se udeleže proslav dvajsetletnice tekstilne stavke v Kranju. G. G. ni zaščiti itd. Razumljivo je, da so se precej pogovarjali o problemih železarne, saj so bili v celjski delegaciji tudi odborniki iz Star in Cinkarne. Seveda ni manjkalo vprašanj s področja sodelovanja sindikatov z ostalimi političnimi organizacijami, delovanja organov delavskega in družbenega upravljanja itd. Vsekakor lahko trdimo, da je dal ta razgovor vrsto po-bud tako jeseniškim kot celjskim sindikalnim odbornikom. Celjani so lahko videli, kako delajo in kako rešujejo določena vprašanja na Jesenicah in v kranjskem okraju sploh, obratno pa so lahko slišali Jeseničani, kako delajo v celjskem okraju. Razgovorov So se udeležil^ tudi predstavniki občine, komiteja ZKS in uprave železarne. Nedeljo je delegacija izkoristila za ogled znamenitosti na Gorenjskem. V, L. (Nadaljevanje s 1. str.) »Člani se premalo zanimajo za seminarje« od usposabljanja delovnih ijudi za aktivno družbeno delovanje na ozko območje zgolj nekih šolskih predmetov in to na tak način, ki je neuporaben celo za sodobno redno šolstvo. Drugič. 2e vnaprej izloča iz obsega te dejavnosti vse tiste delovne ljudi, kj sicer imajo osnovno šolsko izobrazbo, pa si kljub temu razbijajo glave z množico ekonomskih, socialnih, etičnih itd. problemov, ki jih poraja naše družbeno življenje in jih je moči urejevati ter usmerjati z ustvarjalno tvornostjo naše generacije. Tretjič. Celotnemu izobraževalnemu prizadevanju skuša dati pečat začasne, improvizirane stvari. S tem zabrisuje pravi pomen izobraževanja, ki ga označuje pravzaprav družbena potreba po tem, da se delovni človek v dvajsetem stoletju nenehno izobražuje in da neprestano skrbi za svoj duhovni napredek, ker to terja od njega silen razmah tehnike in razvoj udeležbe javnosti v upravljanju. Vsi ti činitelji po svoje. vplivajo na »zanimanje članov za seminarje, predavanje in tečaje«. Iz tega jasno izhaja, da je'dejanska nezainteresiranost določenega kroga delovnih ljudi samo eden izmed vzrokov za tožbe nekaterih aktivistov, da pa je veliko več vzrokov pr; nas samih, to je pri prirediteljih seminarjev, tečajev in predavanj in da je z izboljšanjem kakovosti tega dela mogoče temeljito povečati zanimanje javnosti za to delo. To dokazujejo tudi dobra in skrbno pripravljena predavanja, semiharji in tečaji, ker se v takih primerih irgandzatorjem ni treba pritoževati nad nezanimanjem javnosti. ra kranjski, celjski ali mariborski okrajni sindikalni svet, nir malo ne dajo primerjati. Pravih delavcev s tradicijo mi. Zakaj smo za uvod napisali te besede? Vsakomur je to jasno, da je čisto drugače moč izbirati odbornike okrajnega sindikalnega sveta v kraju, kjer je nekaj deset-tisoč delavcev, ali pa v takem, kjer jih je komaj dober poldrag tisoč. Tako se je torej zgodilo, da okrajni svet v Nov' Gorici niti nima odbornika, ki bi se ba *:1 zgolj s sindikalnimi zadevami. Predsednik dela v tovarni pohištva n mu že poklicno delo vzame veliko časa, zraven tega ima že vrsto političnih funkcij, saj je obenem tudi predsednik upravnega odbora tovarne. Tajnik vodi posredovalnico za delo in se kajpak spet ne more ves posvetiti sindikalnemu delu. Takšne so stvari in tisti, ki bi hotel ocenjevati delo tega sindi-kal. sveta, tega vsega ne sme prezreti, saj bi sicer delavnim odbornikom lahito storil veliko krivico. Teren pa je obsežen, saj je kar 11 občinskih sindikalnih svetov: Kanal, Tolmin, Kobarid, Bovec, Dobrovo v Brdih, Ajdovščina, Šempeter, Idrija, Vipava in Nova Gorica! In ti delujejo pač bolj sami zase, kakor si sami vedo pomagati. Nekateri od občnega zbora še plenuma niso sklical', kljub temu, da jih je ekrajm svet že večkrat opozoril na to. Ko smo že pri sklicevanju plenumov, povejmo še to, da obstajajo pri OSS še ekrajni odbori sindikatov železničarjev, trgovskih in kmei jskih delavcev ter državnih uslužbencev. Vendar so »pri življenju« le železničarji. No, OSS si je prizadeval, naj bi tudi tl vsaj plenume sklicali in se pogovorili o svojih problemih. Če nimajo denarja, jim je OSS pripravljen plačati stroške. Tajnik-OSS je povedal, da nimajo komisij 'n.da« OSS po občnem zboru ni pripravil nobene podrobnejše analize kakšnega vprašanja, n. pr. izpolnjevanje plana, gibanje storilnosti dela, materialnih stroškov, delavskega upravljanja, socialnega zavarovanja itd. Sam direktor okrajnega zavoda za socalno zavarovanje je potožil, da se sindikalni odborniki ne zanimajo dosti za njihove probleme, da ne 'čutijo pri njih opore v svojih prizadevanjih itd. Če bi predsedstvo usmerilo svoje delo na proučevanje posameznih pojavov v okraju in proizvodne problematike ter to posredovalo obč irskim sindikalnim svetom tar okrajnim odborom, bi tudi laže našli svoje mesto v družbenem življenju. Samj bi ob takih razpravah našli vrsto vzpodbud zase, za to, da sami pro-uče določena vprašanja z vidikov splošne ocene položaja v ekranu. To bi bila nedvomno koristnejša pomoč, kot pa če jih opozarjamo na to, naj skličejo plenum. Če bi spoznali probleme, bi sami čudil potrebo po tem, da se o njih pogovore in mobilizirajo še podruž-n ce, da bi jih z združenimi močmi rešili. Sami pa seveda čutijoi da plenumov ni smiselno sklicevati zgolj zato, da bi zadostili neki v zraku viseči zahtev; in da bi potem lahko poročali «imell smo plenum«. Vsak ve, da je bolje, da takih plenumov ni, če na njih ničesar ne pridobi, ali če je zgolj zato, da podružnicam n. pr-povemo, da je v sindikatu premalo organiziranih, da članarino slabo plačujejo in podobno. Okrajni svet se bo le na ta način uveljavi! kot vodstveni organ organ-zacij na svojem področju in kot vodstvo, ki v družbenem življenju nekaj pomeni, kd pozna življenje, ki ima do perečih vprašanj svoja stališča in ki jih zna s pomočjo svojih argumentom in organizacije tudi uveljaviti, če bi opozarjal vodstva podružnic in občinske svete na probleme m okraju ter pokazal smer, kako naj jih rešujejo. Nedvomno to ni majhna naloga, vendar ni ta&o težka, da se je tudi v gorižketO okraju, kljub takim razmeram ne bi mogli uspešno lotiti. C® bodo somi začutili probleme, bo” do tudi spoznali, da bi jim koristile komis je, ki bi proučile posamezna vprašanja, sicer pa je- OS-1 upravičen zahtevati od organom ljudskega odbora tn samoupravnih teJes, da take analize sestavijo, sam pa naj jih prouči in dol0^ stališča do njh. Danes so družbeni organi v goričkem okraju toliko usposobljeni, da te stvari lahko pripravijo. Seveda bi bili krivičn', če ne h* naglasih, da je OŠS že doslej pokazal prizadevanja v tej smeri hj da se je zadnje čase zlasti zavz®1 za organizacijo seminarjev ^ člane delavskih organov s anion? pravljanja. Skupno z občinskim1 komiteji' Zveze komunistov pf' previjajo take seminarje skoraj ? vseh občinah. Program so že Prl'* pravili. Precejšen uspeh pa so <1°? segli z faznimi gospo din jskrm1 tečaji za delavke, ki služijo ob^ nem zdravstveni prosveti žena delavk. Tudi ni majhna zašili?^ OSS, da se je število sindikaD^ organiziranih članov zadnje se precej povečalo. Teli nekaj misli smo zapis*!1’ ker odborni ki občinskih svetov nemara rudi podružnic sami čakujejo več take oblike pom0^ cd okrajnega sindikalnega sv®1*! Tega se tudi odborniki OSS zavedajo, kažejo pripravljeno*1’ da bi to sindikalno vodstvo tak . vodili. Treba bj jim bilo v \ smeri le pomagati ter na vso _m podpreti njihova pr zadevanj:®- . V- J* »DELAVSKA ENOTNOST« • 7. SEPTEMBRA 1956 • ST. 37 SIROM PO DOMOVINI iO IZ LJUBLJANSKEGA PODJETJA »HRAST« ZASLIŠIMO OBE STRANI V lesno podjetje »Hrast« sem menda .prišel ob nepravem času. Stroji so stali, -delavci, sedeli na stolih in klopeh v dolg’ dvorani. Tako; sem uganil, da nekoga čakajo. Tudi sam sem sedel in prisluhnil pogovoru dveih mizarjev. Čakali so posebno komisijo iz občinskega ljudskega odbora, ki bo-povedala, kdo je kriv, da je pri njih tako. Radovednost mi n-dala miru in še sam sem se zapletel v njun razgovor. Poslušajte tovariš, takale je vsa zaderva, mi je začel razlagati starejši možakar. V našem podjetju je bilo pred desetimi meseci še vse lepo in prav. Iz Nove Gorice je prišel k nam za direktorja tovariš Puc. 2e po dveh mesecih smo opazili, da želi novi direktor precej razširiti tapetniški oddelek. Naneslo je, da je odšel v Nemčijo, kjer je videl, kako s pridom uporabljajo pri tapeciranju umetna Dne 14. avgusta Je umrl dolgoletni tajnik Občinskega sindikalnega sveta in večletni član predsedstva celjskega okrajnega sindikalnega sveta, tovariš Maks Pivc. Rodil sc je 26. avgusta v Ribnici na Pohorju. Posvetil se je učiteljskemu poklicu. Svoje prvo službeno mesto je nastopil 1019. leta v Marembergu pri Mariboru. Rot zaveden Slovenec se je vključil v napredna društva, v katerih ®e je pod težkimi pogoji že takrat boril za delavske pravice vse do 1925. leta, ko je odšel v Žalec in 6e tudi tam posvetil društvenemu flelu. 35e prve dni okupacije so ga na-*isti preselili z družino v Srbijo. Dobo izgnanstva je preživel v Pa-tacinu, Mitroviči in končno Za-JCčaru, kjer se je seznanil z na-Ptednimi rudarji in preko njih je uobil zvezo z osvobodilnim giba-"Jem. Septembra 1944 je odšel z družino na osvobojeno ozemlje in 9® vključil v 23. udarno divizijo, faradi bolezni je bil demobiliziran in je prevzel delo v skladišču rudnika Grljan, kjer je ostal do “svoboditve, ko se je vrnil v Žalec. Tu se je ves posvetil obnovi domovine. Vodil je osnovno in strokovno šolo, mladinski pevski zbor td. Pri volitvah je bil zaradi svo-jRSa požrtvovalnega dela izvoljen odbornika MLo in ODO. Od Vt-'irt a 1947 a° aprila 1948 je preži-o-i med našimi učenci v gospo-rstvu na Češkoslovaškem, nato je i?-? Se spe* vrnil v Žalec, kjer smrti upra''iteli šole vse do svoje OrB-!',“b T"i,nomu delu v raznih til i1, ci!ah se j® najbolj posve-flolee?1? -v sindikatih, saj je bil UeJT0, tm tajnik krajevnega in s?ue*„ e občinskega sindikalnega hiai \ v Zlasti se je zavze- kn * za Politično, kulturno in stro-- no izobrazbo delavcev. v^3"'- in vsi, ki so poznali to-heea’a Pivca, bodo ohranili agil-trai„ sindikalnega odbornika v alncm spominu. Pl. vlakna, to je gumiramo žimo. Ko se je spet vrnil domov, nas je za to navdušil. Na seji delavskega sveta smo dejali, če je tak način boljši, še mi poizkusimo. Di-novi postopek oairoma .poizkuse. Povedati moram, da so ti poizkusi zdaleč presegli okvir našega -dogovora. Delavski svet je zato naročil direktorju, naj s tem neha. Vendar vse to ni zaleglo. Direktor s« sploh ni več oziral na sklepe delavskega sveta. Na zadnji seji delavskega sveta smo zahtevali njegovo odstavitev. No, sedaj - čakamo, kaj bo rekla komisija na vse to. Pozabil sem vam prej povedati, da je naš direktor napravil še kapico prekrškov. Brez vednosti delavskega sveta je sklenil pogodbo z nekim podjetjem v Holandiji za tako ceno m ' s kratkim dobavnim rokom, da imamo že sedaj okoli drva milijona zgube. Na razstavi »Stanovanje za naše razmere« smo imeli kombinirano sobo. Stala je 230 tisoč dinarjev, nihče jo noče kupili. Brez naše vednosti je kupil stroj za sušenje žime- Le kdo bo ' vse plačal, se sprašujejo -delavci. Moj sobesednik j-e umolknili. Pogumno sem mu dejal, da ima morda le prav direktor, ko hoče s cenejšim načinom izdelave prodreti na trg. Nima prav ne on in ne vi, se razvname moj sosed, če tudi tako mislite. Naša glavna dejavnost so mizarski izdelki tn šele potem tapetništvo. Smo za to, da izdelujemo ceneje, pratklič-neje in rudi boJ.j kvalitetno. Umolknil sem. Nišam več sledil njihovim .pogovorom. Premiišltje-vati sem začel o modernizaciji njihove tovarne, boljši in kvalitetnejši proizvodnji in končno o tem nenavadnem sporu. • Ni še vdolgo tega, kar je podjetje prešlo iz obrtnega na industrijski način proizvodnje. Pravim prešlo, vendar samo navidezno. Še vedno prevladuje polno elementov, ki so prav značilni za obrtniški način proizvodnje. Kako tudi ne bi prevladovali, saj jim manjka prepotrebnih strojev, ki so za serijsko proizvodnjo po-trebnii. Nič ^čudnega torej ni, če se delavci jeze na svojega direktorja, ker zanemarja njihovo osnovno dejavnost, vse večjo pozornost pa posveča tapetništvu. Naj rečem še besedo ali dve o gumirani žimi. Pred -dnevi sem od nekega znanca izvedel, da imajo v Šoštanju lastno peč za gumirano žimo. Proizvedli bodo toliko te surovine, da jo bo popolnoma dovolj za nas. Zakaj torej postavi jati v Ljubljani še eno tako napravo, ko niti ne vemo, če se bo ta način tapeciranih > naših okoliščinah sploh- obnesel. Iz mojega razmišljanja me ie vzdramil klic delavcev: Že prihajajo.. Res, prišli so. Tričlanska komu sija iz. občinskega Ljudskega odbora Bežigrad. Sklepe so prečkali stoje. Žejo som se začudil, ko sem slišal, kaj so sklenili. Namesto, da bi odkrili prave vzroke spora ter ugotovili, da je šlo za direktorjevo samovoljo, so postavili delavski svet na zatožno klop. Nit; niso dali priložnosti, da bi delavci povedali svoje tp.ne-nj-e, marveč so raje odšli. Komisija- ‘je vzela direktorja v zaščito in predlagala, naj postavi občinski Ljudski odbor prisilno upravo. Delavci pravijo, da tega ros niso zaslužili. Poklicali bodo republiško finančno komisijo, ki naj ugotovi, če je po- ložaj res tak, da bi ga lahko rešila le prisilna uprava. To je ena plat kolajne. Nedvomno ima komisija še kakšne posebne razloge za svoje postopanje, ki jih ,pa ni povedala. V takih' primerih je vedno treba slišati obe strani. Kor bi njorala komisija }X>Siušati delavce podjetja, saj je nedvomno nekaj resnice v tem, kar trde delavci. Tako je pravzaprav izrekla obsodbo, ki jo niti niso dobro utemeljili, vsaj kolektiv nima tega občutka in zadeva s te plati vsekakor ni urejena. Četudi bodo morda postavili prisilno upravo, večno ta ne bo trajala in slej ko prej bo izvoljen nov delavski svet iz ljudi pač, ki so v kolektivu. In ri niso .prepričani v svojo kr-.ivdo. Mir in sožitje bosta zavladala v kolektivu, ko bosta obe strani spoznali svojo krivdo in se v bodoče takih stvari ogibali. Šele takrat bodo ustvarjeni pogoji za nemoten razvoj delovnega kolektiva mizarskega podjetja »Hrast«. N. B. Marjanca Jemec: motiv iz tovarno Sadje, zelenjava, kruh, meso, vino.; Mnogokje, zlasti v mestih in industrijskih središčih so glede sadja, zelenjave, kruha, vina, da, tudi vina, zelo neurejene razmere. Veliko se je že o tem pisalo in govorilo, pa je ostalo v večini primerov vse pri starem. Sadje, kakršno večkrat prodajajo na ljubljanskem trgu, bi v urejenih razmerah kontrolni organi bržčas prepovedali prodajati. Cene pa so še za to, večkrat nezrelo, piškavo in nagnito sadje za večino državljanov skoraj nedosegljive. Kljub temu pa sem opazil na trgu že naravnost nemogoče prizore. Neka žena delavca kupuje paradižnike. Prodajalki hoče vrniti gnil paradižnik in zahteva za denar, ki ga mož z žulji svojih rok zasluži, zdravo blago. Prodajalka pa se nanjo zadere kot sraka. Pri tem ji pomagajo še navzoče »dame«, češ vesela naj bo, da je paradižnike sploh dobila. Ne tako! To ni človeško. Napravimo tudi v tem pogledu red! Podobno je pri zelenjavi. Novo čebulo prodaja ili pa so jo prodajali z dolgimi stebli! (Suhimi, ne tako imenovan »luk«, kot je običaj v sosednjih republikah, pri katerem se lahko vse poje, dokler je mlad.) Kruh. Nikjer ga ne tehtajo! Kar na oči odrežejo l!t kg. In nikomur nič, če manjka po 5 ali 6 dkg! Higiena je kljub higienskemu tednu ostala enaka, kot je bila. S kruhom in denarjem ima posla ista oseba. Pa še to: kruh bi morali, kot je to včasih bilo, zavijati v čist papir. Tega ne vidite nikjer. Nedavno sem govoril z nekim pekom in ga vprašal, zakaj prodajajo na pol pečen kruh, da se, če ga. danes zjutraj kupite, že do opoldne drugega dne pokvari. To je umevno, ker ni pravilno pečen. In zakaj ne? Zato, da dobe iz 100 kg moke po 140 in več kilogramov kruha, namesto — kot je vedno bilo in je še danes povsod drugje, naj- več 130 kg, še bolje 125 ali celo 120. Meso. Tu pa je pravi monopol. Klavnica dela, kar ho-č”. Posameznim mesarjem odtehta določeno količino mesa ne gled na kakovost. Mesar pa mora vse to seveda prodati. Večkrat se pri mesarjih dobe samo nekateri deli živine in sicer tako, kot bi ta živina bila sestavljena samo iz teh delov, ker drugi — boljši — izginejo. Tako je človek še enkrat tedensko, ko si zamore privoščiti meso, primoran kupiti za drag denar, kar pač dobi. Ne, ne, tu ne dr~e nobeni izgovori! Ni to v redu in prav, prav nič v korist patriotizma državljanov, ki so tako zapostavljeni. Tudi je nerazumljivo, da prodajajo drobovino po isti ceni kot meso. To ni bilo nikoli in ni še danes nikjer! Da tudi mesarji še vedno zavijajo meso v star časopisni papir ali kake stare spise, je že v navadi. Ali je to higienično, naj odločijo tisti, ki so to dolžnost prevzeli nase! Vsekakor bi morali tako v interesu potrošnikov, še bolj pa tudi v interesu skupnosti ta monopol razbiti in uvesti zdravo ter prepotrebno konkurenco! Pred več leti sem. čital (menda v Zgodovini socialne filozofije, ki jo je spisal prof. Spektorski, prevedel pa J. Vidmar), da so tisti, ki povzročajo pri državljanih nejevoljo (upravičeno) tudi proti-državni elementi. Vino. Vem, pri tem odstavku se bo marsikdo, zlasti marsikatera žena nasmehnila, češ še prepoceni je! Malo po« trpljenja! Nisem za to in menda tudi nihče ni, da bi družinski očetje svoj denar zapi-jali, družino pa pustili lačno. Ne. Toda t1 di vsaka prava tovarišica bo svojemu možu, ki težko vse dneve dela, bodisi' zunaj ob slabem vremenu ali v rudnikih in tovarnah, privoščila vsaj kozarec dobrega vina. Da, dobrega vila, ker je to potrebno in koristno. Vrag pa je danes s tem »dobrim vinom«. V gostinskih lokalih prodajajo vsakovrstno tekočino pod res zvenečimi imeni. Zal pa, da tista pijača, ki naj bi bila recimo rizling, Haložan ali kraški teran, teh krajev še videla ni! Znano mi je, da je po kleteh pridelovalcev naravnih in zdravih vin še veliko polnih sodov. Tu pa pijemo pijače, katerih pristnost naj določi samo ' inženir kemije! Saj je dovolj že dejstvo, da v vinorodni Maribor pošilja ne-vinorodna Ljubljana vino gostinskim lokalom! Tu menda ni potreben komentar. Skoda, ki jo povzroča taka pijača potrošnikom oziroma njihovemu zdravju, je veliko večja, kot je za to pijačo ustvarjen dobiček. Pa ne samo to. Cene vinu vpijejo do neba. Vina, ki jih dobe po 80, 90 ali morda 110 din, prodajajo po 200, 220 ali celo več dinarjev za liter! Naravna, sicer morda malo. bolj šibka vina, bi lahko dobili v Ljubljano dostavljena po 90 din. Zakaj potem tolikšna, do danes nikjer na svetu vidna razlika med ceno producenta in ceno konsumenta? Ne, ne, to ni zdravo, in če bo tako šlo, ne bo nikoli reda. In tudi življenjski standard vsaj za široke sloje ljudstva, se ne bo zboljšal. Brezalkoholne pijače pa so vsekakor predrage, da bi danes zamogli omejiti alkohol. Čudna je tudi cena pivu. Ponekod vrček 25, drugod 28 in 30 din, steklenica 50, drugod 60 in celo 70; In to celo v malih lokalih, kjer ni velike režije in se je prav v teh lokalih podražilo tudi vino kar za 20 din pri litru. Minulo je ie šest let, odkar je neki ljubljanski dnevnik med drugim objavil tudi tole: Za izkoriščanega človeka je vseeno, kdo ga izkorišča. Izkoriščani trpi enako, ne glede na to, kdo mu kaj vzame. In kaj je vse navedeno drugega kot izkoriščanje potrošnika. Kdo more trditi, da to ni res? Morda le tisti, ki ima sam od tega koristi. Ivo Beršč&k j NASE GOSPODARSTVO POSVETOVANJE STROKOVNEGA ODBORA ZVEZNE INDUSTRIJSKE ZBORNICE Osnutek je še nepopoln ■ 'M h-. Z žerjavi »Krpan«, kakršne delajo y tovarni »SKIF«, je gradnja sta-l novanj precej cenejša V zadnjih dnevih meseca avgusta je na Rekj ob sodelovanju predstavnikov gospodarskih združenj Jugoslavije stalni strokovni odbor Zvezne industrijske zbornice razpravljal o organizaciji in osnutku zakona o gospodarskih zbornicah in »d-n-ženjih. Veliko je gospodarskih združenj V zadnjih dveh letih smo osnovali 43 združenj, da bi nam ia pomagala v nadaljnjem razvoju proizvodnje in posameznih industrijskih vej še posebej. Al; je tako število združenj sploh potrebno? To vprašanje je skušal rešiti sestanek na Reki. Prevladovali sta dve osnovni stališči; Prvič, naj bi še nadalje bilo-43 združenj, če pa bi ustanavljali kako novo združenje, bj morali predčasno temeljito preudariti, ali je to 'sploh potrebno. Drugo stališče je za nemo-leno ustanavljanje novih združenj, ker b; se tako — po bese. iah zagovornikov tega stališča, omogočil nemoten razvoj posameznih gospodarskih vej. Vsa ta mnenja, ki so se izkristalizirala na tem sestanku, bo moral upravni odbor Zvezne industrijske zbornice še temeljito proučiti. Sedanja združenja so se namreč brez kakršnegakoli določenega merila delila v več sekcij, ne da bi jim Zvezna zbornica posvetila kaj več pozornosti. Seveda se nikakor ne smemo protiviti ustanavljanju novih združenj, če so ta dejansko potrebna. Vendar je bilo nekaj upoštevanja vrednih predlogov. Osnova za ustanavljanje združenj bi bile še vedno industrijske panoge, v. njih bi bili koordinacij, skl odbori za napredek in razvoj gospodarske panoge. Zanimivo je tudi to, da so na Reki menili, da je združenje pravna oseba, kar sekcija ne bi bila, ki bi samo .reševala nekatere zadeve, ne da bi pri tem ovirala interes druge industrijske veje ali podjetij. Na današnji stopnji razvoja gospodarstva .so zbornice kot od-like upravljanja nujno potrebne: One povezujejo gospodarske organizacije in skrbijo za izvajanje gosodarske politike. S tem, da so dobile zbornice določene upravne funkcije, bodo več ali manj samostojne ustanove z določenimi družbenim; funkcijami. Pričakujejo, da bp končno besedilo novega zakona končano šele pozimi oziroma spomladi. _ Sedam j}, osnutek zakona ie rr». več statutaričen In je glede obravnavanega gradiva precej nesorazmeren. Njegove splošne določbe se tičejo vseh zbornic in združenj hkrati. Predlagal; so, da se zakonski račrt razdeli v dve poglavji. V prvem naj bodo ZAGREBŠKI VELESEJEM BO obdelani predpisi o zbornicah in združenjih socialističnega sektorja, v drugem pa bi obravnaval; vse ostale zbornice. Cehi sedanje besedilo ostalo tako kot je, potem obstaja bojazen, da bo ogrožen nadaljnji razvoj gospodarskih zbornic in združenj. V osnutku tudi niso dovolj poudarili vprašanja dobrih poslovnih in komercialnih odnosov med podjetji. Prav nič ni govora o zaščiti domače industrije pri licitacijah, kjer sodelujejo tud; inozemska podjetja. Bodoči zakon je predvidel obvezno velanjenje v zbornice, kar bo seveda zmanjševalo negativne pojave v gospodarstvu. Prav gotovo bo osnutek novega zakona pretrpel še marsikateri popravek, preden bo predložen Ljudski skupščini v potrditev. V sredini tega meseca bo zvezna industrijska zbornica temeljito pretresla osnutek zakona o gospodarskih zbornicah in združenjih. R. A. PREGLED NAŠE GOSPODARSKE ZMOGLJIVOSTI IZ »SKIP« V VtZMARJIH PRI LJUBLJAN* Trije novi proizvodi Naša podjetja izdelujejo že precej gradbenih strojev: be- tonske mešalce, bagerje, razna dvigala in v zadnjem času tudi žerjave. Sploh je naša investicijska politika usmerjena k temu, da gradbeništvo čimbolj mehaniziramo, s čimer težimo k pocenitvi gradbenih del. Vsi namreč prav dobro vemo, da bi stanovanjska stiska na primer ne bila tako huda, če bi z denarjem, s katerim -razpolagamo, lahko zgradili več stanovanj in da bi čas gradnje ne bil tako preklicano dolg. Gradbeniki že dlje tožijo, da nimajo žerjava, ki bi ga s pridom uporabljali pr; gradnji nizkih ali srednjevisokih zgradb-V podjetju »SKIP« v Vižmarjih pri Ljubljani so se že dlje časa ukvarjal; z mislijo, kako bi temu odpomogli. Od besed so .pre-iii k dejanjem in zdaj so že izdelali prototip takega žerjava, ki je prvo preskušnjo nadvse zadovoljivo prestal. Naj večja - odlika »Krpana«, tako so ga namreč imenovali, je v tem, da ga je moč zelo hitro postaviti in da je zelo gibljiv. Dva delavca ga postavata v pičlih dveh urah. Zato se ga bo splačalo uporabiti že za krajši čas. In drugič, lahko se ga zelo hitro razstavi, zloži na kamion in odpelje drugam. Največ lahko dvigne 1350 kilogramov, če je ročica v vodoravni legi pa dvigne 600 kg. »Krpan« je prvo preskušnjo, kot smo že dejali, prestal. Sklicali so namreč nekaj gradbenih strokovnjakov in jih seznanili z njegovimi prednostmi. -Stal bo okrog osem milijonov dinarjev. Problem je le v tem, da gradbena podjetja nimajo denarja. Zato si v »SKIP« pri- zadevajo, da bi omogočili gradbenim podjetjem nakup žerjava na triletno odplačilo, torej tako, kot velja to za ostale tovarne, ki izdelujejo investicijsko opremo. Drug nov proizvod »SKIP« je dvigalo, ki bi ga lahko uporabljali pri gradnji srednjevisokih zgradb. Z vozom za prevoz smeti, ki ga tudi delajo v tej tovarni, pa bo rešen ta problem za Ljubljano, kjer že imajo posebne posode za odvoz smeti. Le voza, v katerega bi bilo moč te posode prazniti, *ne d-a bi frčale smeti na vse strani, doslej niso imeli. Vse tri nove proizvode bodo razstavili na zagrebškem velesejmu in upajo, da bodo dobili dovolj naročil, da jim dela ne bo zmanjkalo. N- B. Na letošnjem jesenskem vele. sejmu v Zagrebu bo razstavljalo 600 domačih podjetij. Najmočneje bosta zastopani tekstilna in kovinska industrija. Pa tudi tujina ne zaostaja. S svojimi izdelki se bodo predstavile tovarne iz Italije, Anglije. Zahodne Nemčije, Francije, Belgije, Nizozemske in iz ostalih držav, ki se skoro vsako leto udeležijo zagrebškega velesejma. Posebna zanimivost bo novi del velesejma, kjer bodo razstavljale Sovjetska zveza, vzhodnoevropske države in Kitajska. Domača podjetja so letos znatno povečala število razstavnih izdelkov za široko potrošnjo. Nad 200 bo usnjarskih izdelkov, tekstilni proizvajalci bodo prikazali okoli 600 vzorcev raznih tkanin. Znatno pestrejšo izbiro bo nudila elektrotehnična industrija. Ta bo razstavila več elektrotehničnih potrebščin, tako radioaparate, električne aparate za gospodinjstvo in elektronske stroje. Ta del razstave bo brez dvoma zelo zanimiv. Mnoga domača podjetja si nam. reč prizadevajo, da bi v kooperativni proizvodnji itedelala čim. več praktičnih in cenenih pomagal za gospodinjstvo. Kooperativna skupnost EKA se bo letos predstavila z vrsto. avtomatiziranih strojev za gospodinj- stvo. V novem delu velesejma bo vzbujal veliko pozornost paviljon, v katerem bodo razstavljeni izdelki industrije za predelovanje kovin. Ta razstavna dvorana ima 1.600 kvadratnih metrov. Njeni oporniki jn nosilci so zgrajeni iz lahke kovine, streha pa je iz posebnega impregniranega platna. Ta paviljon bo sam po sebi velika razstavna zanimivost, saj bo dokazal ekonomičnost takšnih prenosnih zgradb. Na zagrebškem velesejmu bomo videli še okrog 500 izdelkov strojne industrije. Znane tovarne Prvomajska, Rade Končar, Rakovica jn Litostroj bodo razstavile najnovejše pridobitve sodobne tehnike. Obiskovalci se bodo prav radi ustavljali v posebnem opremljenem prostoru, kjer bo več kot 150 lahkih osebnih avtomobilov in motornih koles. ^Prireditelji so poskrbeli tudi za kmetovalce. Saj bodo t; lahko občudovali vrsto mehaniziranih sredstev za obdelovanje. Letošnji velesejem bo nuai.1 pregled naše gospodarske zmogljivosti, obenem Pa bo še uspešen kot trgovinski sestanek tujih in domačih gospodarskih predstavn ikov. OB SEDEMDESETLETNICI LITIJSKE PREDILNICE 1 Dober bombaž‘imamo Med našimi naj večjimi predilnicam; je tudi litijska. V njej predelajo desetino vse preje, kolikor jo sploh potrebujejo naše tekstilne tovarne^ Še pred kratkim je imela litijska predilnica dokaj slabo leseno skladišče, ki je bilo precej oddaljeno od ostalih tovarniških objektov. Prav v zadnjem čaau Pa so dogradili moderno bombažno skladišče, v katerem je prostora za 80 vagonov bombaža in preje. Litijska predilnica, ki je stara GOSPODARSKE VESTI Imenovana je komisija Ta določitev lokacije velike tovarne aluminija Zvezni jevršnj svet je imeno-val stroko vno komisijo, kj bo predlagala lokacijo za graditev velikega aluminijevega kombi, nata. za katerega gradnjo smo sklenil siporazum o posojilu s Sovjetsko zvezo in vzhodnonemško vlado. Gradnja pristanišča Ploče Z novim kreditom nadaljujejo gradnjo pristanišča Ploče, ki že dobiva pravo podobo pristandsča. Sedaj grade novi del operativne obale, ki bo dolga SCO metrov. Postavili so tudi že železniški tir vzdolž luke. gradijo pa še skladišča. Teh bodo morali napraviti precej, ker bo ves promet v bližnjii prihodnosti usmerjen jz južnovzhcdnih krajev na Jadran čez PL060. Nova tovarna v Soteski pri Bohinju V Soteski pri Bohinju so meseca avgusta začeli proizvajajta lesno moko. Surovine bodo dobivali jz žag na Rečici pri Bledu in v Bohinjski Bistrici. Lesno industrijsko podjetje Bled, v čigar sklopu je ta obrat, bo sik letni 1 pogodbo s predstavniki nefltaterih podjetij iz Holandije, Nemčije, Italije in Amerike za količine, ki jih bodo v bližnji bodočnostd izvozili v te držaye. Mehanizacija za jugoslovanska pristanišča V Budimpešti je delegacija Zvezne prometne zbornice podpisala sporazum o nabavi opreme za jugoslovanska pomorska in rečna pristanišča. Iz Madžarske bomo po tem sporazumu dobili 40 modemih mostnih in plovnih dvigal z nosilnostjo 3 do 7 ton ter več dvigal m žerjavov. Elektrifikacija Slovenskih goric N.i še dolgo od tega, kar so končali z napeljavo voda nizke napetosti v predelu Zgornje Ščavnice, v Bačkovi, Naso vi, Janhovi in Lešanih. Tako bo v teh krajih že jeseni zasvetila električna luč. Tudi v Spodnji Velki bodo uresničili tak načrt, nekoliko ob strani pa so v tem primeru še vedno kraji Ledinek, Žitnice in del Gasteraja. Reško pristanišče bo ppvečalo zmogljivost za* milijon ton Z nabarvo nove mehanizacije se bo zmogljivost resnega pristanišča do leta 195« povečala za milijon ton. K6 bodo obnovili Ljubi jamsko obalo in zgradili veliki žitni silos, bo to pristanišče eno izmed najmočnejših v sredozeimslkem bazenu. , 70 let, uporablja ameriški, turški, grški, brazilski in makedonski bombaž. Sam0 domačega bombaža predelajo letno okoli sto vagonov. Strokovnjaki sodijo, da je makedonski bombaž izredno dobre kvalitete zato, ker ga obirajo brez strojev in je zel0 čisit. Na makedonskih poljih bi lahko pridobivali še več bombaža, vendar se jim to ne izplača. Makedonski kmet več zasluži s tobakom, rižem in opijem. Ce bo imel bombaž ugodnejšo ceno kot pa sedaj, bodo kmetje radi povečali njegovo proizvodnjo. Makedonski bombaž znamke »Akala« je mešanica ameriškega, turškega in ruskega semena m je najboljši za srednjo številko preje. V litijski predilnici predejo niti od št. 16 do 60. Tu moram0 povedati, da je nizka številka primerna za bolj grobe izdelke, višja številka pa za finejše tkanine. Ko bo nova tovarna umetne svile — viskoze v Ložnici v Podrinju obratovala, bo litijska predilnica začela umetna vlakna mešati z naravnim bombažem-Strokovnjak; sodijo, da se bo tedaj tekstil znatno pocenil. Litijska predilnica bo proi2' vodnjo še povečala, hkrati Pa modernizirala strojni park. Vs® kaže, da bo ta tovarna v do glednem času postala ena iz®6^ naših naj večjih in tudi najti® demejših predilnic v Jugosa viji. soc K OSNUTKU ZAKONA O POKOJNINAH SE TRI PRIPOMBE Nerešeno je ostalo vprašanje sorodnikov, ki pod določenimi Pogoji uživajo pokojninsko zavarovanje. Členi 13 in 78 ter 79 osnutka govorijo o pravicah do Pokojnine, navajajo starše zavarovanca. ne navajajo Pa tudi staršev zakonskega tovariša. Ker Pa so po zakonu o družini otroci dolžni vzdrževati starše, pride ta dolžnost tudi na zeta (ali v obratnem primeru na snaho), če zakonski tovariš, ki je dolžan vzdrževati svoje starše, ni-hla lastnih dohodkov ali premoženja. Tako poznam primer v Ljubljani, ko neki zet že deset let vzdržuje svojo taščo, ki je bolna in brez premoženja. Do izdaje zdravstvenih knjižic je bilo vse v redu, zdaj pa za taščo zdravstvena knjižica ni bila izdana, češ ker ni v zakonu o pokojninskem zavarovanju izrecno napisano, da imajo do zdravstvene zaščite pravice tudi tasti ali tašče, čeprav so neposreden zavarovančev družinski član. To pravico imata očim ali mačeha, tast in tašča Pa ne. Ce je torej ta tašča bolna. ostane obveznost do vzdrževanja na hčerki oziroma pre-nešeno-na zetu. socialno zavarovanje pa mu te dolžnosti ne Prizna, ker mu ne omogoča zdravljenja po socialnem zavarovanju. Tudi pri pokojninskem zavarovanju so možni taki primeri, zaradi tega je treba nanje misliti, če naj bo zakon popoln. V Ljubljani je bilo dolgo nerešeno vprašanje pokojninskega zavarovanja postreščkov. Po streščki in komisionarji so čla-hi svojih dveh zadrug, od katerih je Društvo komisionarjev kot zadruga bilo ustanovljeno že leta 1893, in tudi prva zadruga ljubljanskih postreščkov je staža že več desetletij. Ti postreščki so bili včasih socialno zavarovani, včasih ne. Ko so zdaj po osvoboditvi pred nekaj leti pričeli stopati v pokoj, jim je bila pokojnina sprva odobrena, nato pa jim je bila odvzeta, češ da niso bilj s svojo zadrugo v delovnem razmerju in so bili pravzaprav samostojni. Zadruga pa je po tej razlagi skrbela samo za skupna prevozna in druga sredstva. Vse pritožbe so bile zaman, pritožbe so bile postreščkom odklonjene od vseh instanc. V letih, ko so pričakovali pokojnino, so ostali navezani na socialno pomoč. .. Zdaj je menda Društvo komisionarjev sklenilo z Okrajnim zavodom za socialno zavarovanje v Ljubljani dogovor o zavarovanju in tudi člen 41 novega osnutka predvideva ureditev za nazaj po načelu, da se uličnim in prtljažnim nosačem, ki jim je to delo edini ali glavni poklic in so to delo opravljali ob uveljavitvi tega zakona z dovoljenjem pristojnega organa, priznajo leta od 15. maja 1945 dalje In tudi toliko let za nazaj, kolikor so jih po letu 1945 odslužili. Ce pa je bilo teh let po 1. 1945 vsaj 15, se jim priznajo vsa leta od prej. To je dobra rešitev za mlajše, toda poskrbeti bo treba tudi še za ureditev tega vprašanja za one nosače (postreščke in komisionarje), ki so že onemogli in teh pogojev po letu 1945 ne morejo več iz-polnlitn. In še eno tako vprašanje je priznanje delovnih let za tako imenovaine provizijske potnike. Pred vojno smo imeli potnike s tremi načini plače: s točno določeno mesečno plačo, s plačo in še provizijo od prometa ter tretje, ki so dobivali samo provizijo na temelju prometa. Ob izdaji delavskih knjižic tem potnikom leta provizijske zaposlitve niso bila priznana, češ da to ni bilo pravo delovno razmerje, marveč so bili nekako samostojni. Po mojem mišljenju bi bilo treba priznati takim potnikom redna delovna leta, in če bi se to zgodilo, je zadeva urejena. Ce ne, naj se pa uredi tako kot za ostale samostojne poklice. Toda člen '40 o teh potnikih nič ne govori. Vsekakor je treba zadevo razčistiti. pa naj bo to na ta ali drugj način. Na gornje pomanjkljivosti torej opozarjam in menim, da bi jih bilo treba urediti tako v pokojninskem kakor tudi v bolniškem zavarovanju, kajti pogosto je stanje, kakor se tolmači, nelogično in nepravično, za prizadete pa tudi nevzdržno. Cv. A. K. Obratna kuhinja ravenske železarne IZ GORIŠKEGA ZAVODA ZA SOCIALNO ZAVAROVANJE Izgube je manj, vendar še Okrajni zavod za socialno zavarovanje v Novi Gorici je zaključi] prvo polletje z okrog 6 milijoni zgube. Lani je bilo kar 48 m lijonov, torej bo letošnja precej manjša., Odkod stalna zguba? Zlasti veliko znesejo potni stroški. Okraj je namreč precej razsežen, bolnišnica pa v Vipavi, na posebne preglede pa morajo včasih poslati bolnike še- na ljubljansko kliniko. Ker je v bližnji ockaLci bolnišnice le malo zavarovancev, je tudi ležalna doba v njej dolila, kot bi bila sicer. Dostikrat bi namreč pustili bolnika v domačo oskrbo, toda prevoza ne morejo tvegat. Tako ostanejo na primei porodnice po teden dni v bolnišnici. Še nekaj razloge*' je, da so ti stroški zdravstvenega zavarovanja tolikšni. Sem sodi tudi ta, da je zdravstveni kader še mlad in zato še neizkušen, kar podaljšuje čas zdravljenja in stroški za zdravila so morda tudi večji. Na vsak način pa vpliva na višino stroškov zdravstvenega zavarovanja še nizka zdravstvena .prosveta ljudi in pa dokaj razširjeno mnenje dela zavarovancev, da je socialno zavarovanje ustanova, ki jo je moč neovirno izkoriščati. Sam zavod st je posebno letos prizadeval, da bi znižal stroške čimbolj mogoče, ne da bi pri tem trpelo zdravje zavarovancev. Torej se je posvetoval z zdravniki in lekarnarji, obilneje se poslužujejo relaksacijskega centra y Kopru, " ki pregleduje upravičenost receptov, trudijo se, da bi tud' podjetja sodelovala z zavodom in sama kontrolirala bolnike. V tovarni pohištva v Novi Gorici so na primer sami postavili bolni- škega preglednika. Bolj kot doslej je zavod strog pri izterjavi povzročene škode. V okiraju je '79 podjetij, ki plačujejo višji prispevek za socialno zavarovanje zaradi nesorazmerno visokega odstotka bottrkov, 23 podjeiij pa je takih, ki plačujejo manj kot 40 odstotkov za socialno zavarovanje, kar naj bi vzpodbudilo podjetja k večji skrbi za zdrave delovne pogoje in sploh za zdravje svojih članov. Na naslednjem zasedanju skup-; ščine bodo še enkrat pretresli vsa ta vprašanja, zlasti pa bodo upo-zoriili na visoko ceno zdravstvenih storitev. Položaj je namreč tak, da je zavod v defeitu, zdravstvene ustanove pa presegajo svoje dohodke. Upajo, da bodo vplivali na to, da bi le-te zniževale cene s* o jih uslug. VPRfiŠMIA IN ODGOVORI KOLEKTIVNE POGODBE JT. G., Seoifevid: V tamukajšnji občini je preko 260 zasebnih obrtništev. Sindikalni svet je sklepal kolektivne pogodbe z njimi vendar večina obrtnikov še vedno nima teh pogodb. Okrajna inšpekcija dela pa kljub opozorilu občinskega sindikalnega sveta še ni ničesar ukrenila, da bi se odpravilo to nezakonito stanje. — Odgovor: Zgolj na podlagi vašega pisma res ni mogoče verjeti, da bi imeli zasebni obrtniki pri dkrajni inšpekciji dela tako »protekcijo«, o kakršni govorite. Pravite, da ste član občinskega sindikalnega sveta. Morda. Toda čudimo se lahko sindikalnemu funkcionarju, ki vidi »protekcijo«, pa o njej zelo neopredeljeno piše z — anonimnim pismom. Zakaj ; histe zahtevali, da vpraša občinski sindikalni svet inšpekcijo dela. zakaj ni ničesar storila? Prepričani smo, da bi inšpekcija dela odgovorila. Zakaj občinski • sindikalni svet, kjer delate tudi Vi. ne sporoči tega republiški inšpekciji dela in okrajnemu sindikalnemu svetu? To bi Vi lahko na seji sveta predlagali in bilo bi mnogo lepše, kot pa v anonimnem pismu trditi nekaj zelo splošnega, vendar nekaj takega, kar je pravzaprav zelo huda obdolži te v. Prepis Vašega pisma pošiljamo tudi okrajni inšpekciji dela s predlogom, da takoj stopi v stik z občinskim sindikalnim svetom zaradi pojasnitve. — O zadevi sami pa naslednje pojasnilo. Po uredbi o plačevanju delavcev in uslužbencev, zaposlenih pri zasebnih delodajalci h, mora vsak obrtnik skleniti kolektivno pogodbo najkasneje v tridesetih dneh od dneva, ko začne jemati delavce na delo. oziroma ko izteče veljavnost prejšnje kolektivne Pogodbe. Zasebni delodajalec, ki se ne ravna po tem Pravilu, zagreši prekršek, za katerega je lahko kaznovan z, globo do višine 16 030 dinarjev. Kazen izreka Pristojni sodnik za prekrške in te prekrške lahko Prijavi tudi občinski sindikalni svet. PLAČEVANJE H. M., Ravne na Kor.: Zaradi hude srčne okvare, ki je posledica naporov med NOB in samega poklica Jo izučen elektrovarilec sedaj zaposlen kot vratar, goveda so sedanji njegov} prejemki mnogo nižji kot Pa bi bili. če bi bil lahko zaposlen po svoji dejanski kvalifikaciji in stroki. Smatrate, da bi moral dobiti dodatek k plači — Odgovor: Edino pravilno In pravično načelo plačevanja po delu ne dovoljuje, da bi nekdo prejemal plačo po kvalifikaciji, ki jo sicer ima, opravlja pa druga dela Zato je pravilno, da prejema plačo, ki je določena za deio vratarja. Da pa se odpravi oz. prepreči krivica, ki lahko nastane z dosledno uporabo omenjenega načela, določa zakon o socialnem zavarovanju jn zakon o zdravstvenem zavarovanju. da lahko prejema delavec z zmanjšano delovno sposobnostjo za več kot eno tretjino poleg plače še invalidnino. Ce je zavarovanec invalid n. skupine, to je invalid, kateremu je delovna sposobnost zmanjšana preko ene tretjine do polovice, potem lahko prejema 50%' priznane invalidnine, vendar pa tud} več ali celo, če je zaslužek na drugem delovnem mestu kjer je zaposlen zaradi invalidnosti, toliko nižji, da 50% invalidnina ne krije razlike do višine prejemkov, ki jih je imel prej na delu, ki ga je opravljal pred invalidnostjo. Invalid lil. skupine pa prejema polno invalidnino ne glede na zaslužek, če je seveda zaposlen na drugem delu kot prej. ko je bil še zdrav. V vašem primeru očividno ni bil izveden 'postopek do omenjenem zakonu. Zadevo torei ni mogoče rešiti s priznanjem nekega »dodatka k plači«, ker za tak dodatek ni nobene pravne osnove, pač pa je treba izvesti postopek za priznanje invalidnine. DOPUST A. B. Računovodja večjega podjetja dela v popoldanskih urah še v nekem drugem manjšem podjetju, za kar prejema mesečni honorar. Sedaj je postavit vprašanje, ali ma pravico uveljaviti dopust tudi v tem manjšem podjetju, oziroma ali je upravičen, da namesto tega zaračuna nadure za delo. ki bi ga v času dopusta zaračunal za delo v tem manjšem podjetju. Prav tako zahteva še posebno bilančno nagrado, čeprav mu je delavski svet tega manjšega podjetja ob delitvi dobička priznal nagradb v višini dvakratnega mesečnega honorarja,. — odgovor: Menimo-, da je prav in pošteno tak pojav imenovati s pravilnim imenom; to je izkoriščanje m zloraba, istočasno pa še poskus izigravanja kolektiva. Id nima svojega računovodje in tudi ne strokovnjaka, ki bi temu človeku povedal, da zahteva nekaj, kar je nezakonito. nepošteno in kar bi on moral kot računovodja vedeti, da ne sme in ne more zahtevati. S podjetjem, kjer poleg svoje redne zaposlitve še opravlja računovodske posle, ni v delovnem razmerju zato sploh n j ‘govora o pravici do dopusta še v tem podjetju. Prav tako ne more zahtevati nekih plačil za nadurno delo, ker ga' ni. On je dolžan za dogovorjen mesečni honorar opravljati vse računovodske posle. In sicer tako, da so ti posli ažurni. Če teh del ne' opravlja, potem je odškodninske odgovoren podjetju, ki ga lahko toži na izvršitev in na povrnitev škode, ki nastane zaradi zamujenega m strokovno slabo opravljenega dela, T. D., Split: Od 1£>46 dalje do februarja letos ste bili zaposleni v Hidrografskem inštitutu. Poleg tega .ste pa v prostem času sodelovali v nekem listu. Februarja ste službo premenjalu tako da ste v hidrografskem inštitutu odpovedali in sklenili z redakcijo lista redno delovno razmerje Ko ste zahtevali letni dopust, so odrekli pravico do njega z utemeljitvijo, da še nimate 11-mesečne neprekinjene zaposlitve v novem podjetju —- Odgovor: Novo podjetje ravna zakonito Ni važno, da £te že prej sodelovali. Bistveno je. da niste bili s tem podjetjem v rednem delovnem razmerju. S tem. ko ste odpovedali v inštitutu, ste pravno prekinili delovno razmerje in ustanovili s ča_ sopisnim novo delovno razmerje. Za pravico do dopusta morate sedal izpolniti il-mesečni staž neprekinjene zaposlitve. Seveda vam lahko podjetje kljub temu že letos prizna dopust. Toda ker še nimate pravice do njega, je prepuščeno izključno podjetju, da po lastni presoji odloči. Vi ga zahtevati ne morete in torej tudi ne iztožiti, če podjetje odkloni. ** DELOVNA DOBA P. M., Gorica: Ali se štetje v delovno dobo čas, ko sem živel pri stricu od novembra 1941 do leta 1943, ko sem vstopil v NOV, in čas, prebit v dvoletni podoficirski šoli? — Odgovor: Niti prvj niti drugi čas se v delovno dobo ne more všteti. Za potrdilo o službovanju v bivši jugoslovanski vojski pa &e obrnite na Državni sekretar a+ za narodno obrambo v Beogradu, ki gotovo ve, kje se nahaja arhiv, ki ga omenjate v svojem pismu KULTURNI ZAPISKI OB 30-LETNICI DELAVSKE KNJIŽNICE V LJUBLJANI NAPREDNO ZNANJE Delavsko gibanje na Slovenskem, ki se je močneje razmahnilo šele v zadnjem desetletju preteklega stoletja, je od vsega začetka spoznalo, da je politično prosvetljevanje nemogoče brez smotrnega izobraževanja. Zato zasledimo že v začetku delavskega gibanja močne težnje, da bi delavstvu nudili vsaj osnovno znanje, ki mu je potrebno za uresničitev njegovih zgodovinskih nalog. Zal pa delavsko gibanje na Slovenskem ni imelo na razpolago dovolj sredstev, da bi lahko oskrbovalo delavske organizacije in društva s po-. trebnimi pripomočki in gradivom. Prav zato so bili skoraj wsi napredni delavski voditelji in napredni delavski tisk prvi posredovalci naprednih idej delavskemu razredu. Prvo marksistično literaturo, sociološke in poljudnoznanstvene publikacije smo začeli pri- nas izdajati šele pred prvo svetovno vojno in to v prav skromnem številu. Prva večja prosvetna akcija delavskega razreda je bila ustanovitev Delavske knjižnice v Ljubljani. Prosvetni odsek Delavske zbornice v Ljubljani je sklenil, da bo 15. septembra 1926 ustanovil Delavsko knjižnico v Ljubljani, ki naj delavstvu nudi predvsem duhovna sredstva, ki so mu potrebna na njegovi poti k popolnemu uveljavljanju v človeški družbi in ki jih posamezne delavske organizacije ne zmorejo. Ta sredstva so bila predvsem knjige in tehnični pripomočki za poučna predavanja in izobraževalne tečaje. [ Ker v začetku organizatorji niso imeli na razpolago dovolj knjig, so sklenili najemno pogodbo s centralo delavske telovadne in kulturne zveze (Svoboda, ki jim je proti pri-jnerni odškodnini ponudila 'svojo okrog 3.500 knjig obse-ffajočo knjižnico. S tem je knjižnica začela poslovati. Vpisovali so se večinoma delavci, njim pa so sledili drugi stanovi. Že po prvem poslovnem letu je bilo razvidno, da bo knjižnica uspešno tekmovala z mnogo starejšimi javnimi ljudskimi knjižnicami v Ljubljani. Ko je upravni odbor Delavske zbornice spoznal, da se bo knjižnica razvila, se je odločil, da bo vsako leto prispeval znatne zneske za njeno nemoteno poslovanje. S to podporo ši je knjižnica lahko nabavljala novoizhajajočo literaturo, kar je prv\ pogoj za uspe-vanje vsake knjižnice. S to podporo in z dobrim poslovanjem knjižnice je raslo število zvezkov in število izposoj. Knjižna zaloga je od začetnih 3899 zvezkov leta 1926, narasla v letu 1927 na 5983 knjig, leta 1928 na 8376 knjig, 1929 leta 12073 in 1930 leta na 13123 knjig. V petih letih poslovanja je zd več kot dvakrat povečala svojo knjižno zalogo. Sorazmerno s tem se je zvišalo število izposoj. Od 15.495 knjig v letu 1927 na 46.971 v feitt 1930. Zanimivo, da so prva tri leta, ko so v knjižnico zahajali samo delavci, izposodili največ slovenskih knjig. Po letu 1928 pa so prvenstvo prevzele knjige v nemškem jeziku. Vzrok za to .nenavadno stanje je bil v tem, ker so začeli v knjižnico zahajali tudi izobraženci, ker je bil takrat slovenski knjižni trg zelo siromašno založen tako s prevodno leposlovno literaturo, še bolj pa s politično, tehnično, potopisno in poljudnoznanstveno' litera- vesti. Z velikim presledkom jirrl sledijo pustolovsko-lju-bavni in zgodovinski romani. Kriminalnih in vojnih romanov in povesti pa ženske skoraj niso izposojale. Moški pa so izposojali leposlovno literaturo v sledečem vrstnem redu: pustolovske in kripninalne, moderne socialne, vojne, zgodovinske, fantastične in humoristične romane in povesti. Od sodobnih družabnih romanov pa so najraje segali po socialnih, kulturno- draga: poleg običajnih pristojbin za lokale in prijavnine je bilo treba povrniti tudi stroške predavateljem. Razen tega pa je bilo tudi težko dobiti predavatelja za delavsko organizacijo ali društvo, kajti le redki izobraženci so takrat zahajali med delavstvo. Prosvetni odsek Delavske zbornice je znatno olajšal prirejanje predavanj s tem, da je začel nabavljati na svoje stroške različna skioptična predavanja, ki jih je s pisanim Delavci nameščenci in gospodinje Izbirajo knjige turo. V prvih petih letih so bralci izposodili 151.211 leposlovnih in 21.300 znanstvenih knjig. Prav tako je zanimiv takratni okus bralcev,” ki se v marsičem razlikuje od sedanjih izposojevalcev. V knjižnici so ugotovili, da ženske bero neprimerno manj znanstvenih knjig kot moški, da te knjige čitajo predvsem učiteljice in akademsko izobražene ženske. Izposodile so največ knjig, ki obravnavajo spolna in ženska vprašanja, stanovanjsko kulturo, medtem ko niso kazale prav nobenega zanimanja za politiko, narodno gospodarstvo, sociologijo, tehniko; ženske skratka niso izposojale znanstvenih knjig, ki nimajo tesne povezave z njenim življenjskim položajem. Nasprotno pa so moški iz znanstvene književnosti prebirali največ politične (zlasti politično-spominske), potopisne, tehnične, naravoslovne, zgodovinske in socialno-znanstvene literature. Izmed leposlovnih del so izposojale ženske predvsem dru-žabno-ljubavne romane in po- političnih in izrazito erotičnih romanih. Prav gotovo bi prebrali tudi več satiričnih in humorističnih knjg, če bi bila knjižnica z njimi bogateje založena. Takrat so bralci kazali še manj zanimanja za poezijo in dramatiko, prav tako so raje prebirali romane in povesti kakor pa novelistične zbirke. Izmed slovenskih pisateljev so najraje izposojali Cankarja, Finžgarja, Bevka, Jurčiča in Preglja. Po uspehih Delavske knjižnice v Ljubljani se je prosvetni odsek Delavske zbornice odločil, da bo ustanovil podobno knjižnico tudi v Mariboru. In tako je začela 23. junija 1928 leta poslovati v tesnih prostorih ekspoziture Delavske zbornice v Mariboru Delavska knjižnica. V treh letih svojega obstoja je mariborska Delavska knjižnica izposodila 45.696 knjig. Delavska knjižnica pa je skupno s prosvetnim odsekom Delavske zbornice skrbela tudi za predavanja. Seve so bila za delavske organizacije izven glavnih mest predavanja zelo besedilom vred brezplačno izposojal včlanjenim delavskim organizacijam. Hkrati pa so brezplačno izposojali tudi aparate. Stalne aparature so imeli izposojene v sledečih krajih: Mariboru, Celju, Trbovljah, Zagorju, Hrastniku, Jesenicah, Kranju, Tržiču, Kočevju, Litiji, Ptuju, Guštanju, Prevaljah, Velenju, Šoštanju, Rušah in Senovem. Nekajkrat je knjižnico obiskala tudi policija, ki je pregledovala knjige in izločala vse, ki so se njej zdele škodljive. Potem so namesto cenzurnega odbora postavili knjižnični sosvet, ki je nadziral dotok novih knjig. Kljub temu pa so zanesljivi komunisti in socialisti dobivali pod roko prepovedane knjige, ki jih je morala knjižnica vzeti iz prometa. Tako je odigrala tudi v širjenju marksistične znanosti Delavska knjižnica pomembno vlogo. Ob osvoboditvi je imela knjižnica 26.585 knjig, zdaj ob svoji tridesetletnici pa jih ima 60.000. V tridesetih letih je njena knjižna zaloga porasla za petnajstkrat. Če strnemo ob tridesetletnici statistične podatke, ki so nam na razpolago, potem lahko zapišemo, da se je v knjižnico vpisalo skoraj 25 tisoč ljudi, ki so jo 800.000 krat obiskali in si izposodili preko 2 milijona leposlovnih in 350.000 poučnih knjig. Tako velik uspeh je bil mogoč le zaradi izredne požrtvovalnosti knjižničarjev, ki so ves čas stremeli za tem, da bi ustvarili čim tesnejši, neposredne jši stik z bralcem, mu pomagali pri njegovi poti k višji izobrazbi in ga vzgajali. Danes posluje knjižnica v spremenjenih pogojih, pod okriljem Zveze Svobod in prosvetnih društev Slovenije. Podpore, ki jih prejema, zadostujejo za nabavo najpotrebnejših knjig in časopisov, ki omogočajo knjižnici nenehno rast. Žal pa bodo prostori, v katerih knjižnica posluje, kmalu pretesni in bo treba misliti na razširitev prostorov ali pa na premestitev knjižnice. Druga želja knjižnice pa je, da bi imela na razpolago dovolj sredstev za nastavitev novih, stroškovno usposobljenih knjižničarjev. Sedanje število knjižničarjev komaj zadostuje za normalno poslovanje. Knjižničarji pa nimajo na razpolago dovolj časa, da bi se pogovorili z bralci o vtisih o prebranih knjigah, jim svetovali, katere naj še izposodijo in jih tako vzgajali. V knjižnici so prepričani, da ni najbolj važno, da človek prebere veliko knjig, marveč da skrbno bere dobre knjige. Knjižničarji so spoznali, da nekateri bralci kljub temu, da preberejo veliko knjig, niso z branjem pridobili tistega duhovnega bogastva, ki ga bralcu nudi vsaka dobra, skrbno prebrana knjiga. Večina naših ljudi ni obiskovala visokih šol ih zato niso bili že v svoji mladosti opozorjeni na literarne, umetniške in duhovne vrednote knjig. Zato morajo to nalogo večinoma opravljati naši knjižničarji. Če pa knjižničarji teh sposobnosti nima' jo ali pa nimajo na razpolago dovolj časa, potem tudi uspeh v knjižnici ni tako velik, kot bi sicer lahko bil. In če teh zahtev ne moremo postavljati pred vsako ljudsko knjižnico, kjer veči' na knjižničarjev še ni dovoli usposobljenih za to delo, zanl ne prejema nobenih nagrad, potem pričakujemo, da bomo vse te odlike našli v vsak1, javni knjižnici. Ves denar, k bi ga vložili v ta namen, le bogato naložen in se nam ^o bogato obrestoval. Zanimivo je tudi to, da i‘rn? knjižnica najbolj zveste braL' ce, ki znajo ceniti lepo kn)1' go, prav med neizobraženim* ljudmi. Knjižnica jih ? ižpodbujala, da so razumeli j občutili vse lepote, ki so b< do nedavnega last izbrance (Nadaljevanje na 7. straB^ KULTURNI ZAPISKI MED GORENJSKIMI PARTIZANI V 10. in 9. stoletju pred našim štetjem so se iz Male Azije naselili v bližino današnjega Rima Etrurci in tam osnovali svojo državo. Trajala je do leta 283 pred našim štetjem, ko so jih podjarmili Rimljani. Do takrat je etrurska umetnost rasla in se razvijala kot nekak odsev Grčije. Ker so Grki izvažali in prodali v Etrurijo nešteto svojih poslikanih vaz in drugih umetniških del, so se Etruščani od njih učili in od njih sprejemali način upodabljanja, bodisi v slikarstvu ali kiparstvu. Vendar kljub temu niso zatajili svojega temperamenta. Njihova civilizacija je močno vplivala na rimsko in še v cesarski rimski dobi jasno najdemo njene sledove. Skulptura je groba, narejena iz gline, alabastra in brona. Kipe so poslikali z živimi barvami; moške figure rdečkastorjavo, ženske pa belo. Izrazi' na licih so mirni, usta nakazujejo brezizrazen nasmeh. Ta idealizem postopoma prehaja v realizem. Grški vpliv se močno čuti tudi v slikarstvu. Barve so enostavne in žive: rumena, rdeča, modra in črna. Bili so dobri graditelji mest. Verovali so v posmrtno življenje, zato so tudi oni postavljali grobnice in jih — kot drugi stari narodi — krasili in opremljali. Zelo poznana je etrurska nagrobna plastika. V sarkofagih, ki so bili pokriti s pokrovi, na katerih je ležal ali sedel upodobljen pokojnik v dolgi halji, pogostokrat s svojo ženo, so shranjevali pepel umrlih. Na sliki: etrurski sarkofag. V založbi Gorenjskega tiska v Kranju je pred nedavnim izšla nova knjiga o gorenjskem partizanstvu, ki zaradi svoje dokumentarnosti zasluži splošno pozornost. To je zbirka partizanskih črtic in reportaž Ivana Jana-Srečka, ki smo ga po vojni zasledili kot partizanskega pisca večkrat v Borcu in drugem slovenskem tisku. Zdaj pa se je predstavil slovenski javnosti s samostojno knjigo, v kateri je v kronološkem zaporedju zbral nekatere drobce iz zgo- 1V A N JAN - SREČKO nazoren je opis gorjahsko-bo-hinjske vstaje v sklopu splošne gorenjske vstaje decembra 1941. V sestavkih »Nepozabni Jaka Bernard« in »Komandant Boris in njegovi bratje« se hoče oddolžiti predvsem spominu narodnih herojev Jaka Bernarda in Andreja Zvana-Borisa, ki sta oba padla za svobodo, prvi že februarja 1942, drugi pa tik pred svobodo v zadnji nem- Poglea ne ve, kaj bi počel, je vzdihnil. Ni šel v gostilno. Vedel je, da sto dinarjev ne bo dovolj, da bi pil do večera. Zavil je v barako. Dič! Nobenega dela ni bilo. Drva je imel zložena, pre-je bil lepo v pregraji, tla pometena, da se je bal * umazanimi čevlji stopiti v barako. Pridušal se Je, *akor včasih v jami, kadar mu je šlo vse narobe', ^otem pa je zlezel na piano. Nekaj časa se je oziral bo okoliških hribih, potem pa je zavil v dolino. S čevlji je podrsaval po razriti cesti, ki jo je zadnje deževje močno razdejalo. Na nekaterih krajih so zevale E'oboke kotanje, drugje pa je nanesla voda na kup Skoraj kubik peska. Ko bi mi rekli, tole cesto urejuj, pa dobiš na biosec tisočak ali dva, bi bilo vse dobro, je razmišljal. Itnel bi delo in cesto bi uredil, da bi bila takšna kot v mestu. Kmalu pa se je streznil in spet je postal slabe volje. .Kred Ferjaijovim vrtom je postal. Ferjan, ali konj-a smrt, kakor so mu pravili rudarji zaradi dolgega, ?®latega obraza., je bil svoj čas pri njem za tovariša, i Ea imel rad, ker je preveč govoril in si zmerom °mišljal, da bo nekaj velikega napravil. Res je veliko ra'l> ampak toliko kot si je domišljal, le ni vedel. Kerjan je ravno nekaj sadil in ga ni videl. »Kaj pa ti, Ferjan,« mu je zaklical. »Spet sadiš, “Skšne rože/K , »Kakšne rože, ali ne vidiš, da so paradižniki,« se Uglasili možak. Vzravnal se je in se nekaj časa dr-, mi s pestjo po hrbtenici. »Ves sem začepen,« je sto-j. »Kaj hočem, stare kosti in niso več prožne . . . n?> ia- paradižnike bom vzgojil, takšne, kot jih nima mhče v dolini.« ^ Stefan se je zmrdnil. Vzgojil, kaj se to pravi '-'gojil, je tuhtal. Spet se spakuješ in bi bil rad ime-I lten. Ne reče se — vzgojil, ampak zrasli so mi takšni n takšni paradižniki. Pa kaj bi mu pravil. Saj njega ® beseda itak ne prime. Dolgo je ciljal v visoki ple-jUl, potem pa je pljunil. N; ga zadel. Tudi jaz sem se e Pošteno postaral, je pomislil 'Pred leti bi jo za-leslj.iv0 zadel. Zg^Ki^mend.a ne veš, kako se vzgajajo paradižniki,« je je vem’ ie sam pri sebi g°dei Stefan. Sicer pa ml hudičevo malo mar, kako se vzgajajo in kako ra-el°. Vrt, to je imela vedno žena v rokah. }6 sVažna je zemlja,« je spet začel Ferjan. »Zemlja teč511”0 važna- Podobna mora biti — po sestavi nam-~~ zemlji v kateri smo vzgojili sadike. (Jaz bi itn sestavo in vzgojo, se je Jezil Štefan, s planiko po glavi, da bi se ti butica zmehčala.) Potem je važno, da jih posadimo zvečer, da se do zjutraj sadike primejo. In kar je potem še posebno važno — prvenstvene važnosti bi lahko rekli — to je obtrgovanje. Nikdar ne smemo dopustiti, dveh ali celo več vrhov ... Ferjan se je zdaj razgovoril, Stefan pa ga je samo z' enim ušesom poslušal. Kar gobezdaj, si je mislil. Saj me nič ne stane. Od dolgočasja itak ne vem, kaj bi počel. Ce pa že moram izbirati med mojo staro in tabo, potem pa za spremembo raje poslušam tebe. Ferjan pa je menda mislil, da je Štefana navdušil za vzgojo paradižnikov, kajti kolikor je poznal korenino, se mu je zmerom posmehoval, kadar mu je razlagal .kakšno pametno stvar; bil je pač eden izmed tistih, da najraje vsako stvar najprvo obtipajo. In ta sprememba ga je tako ganila, da je začel Štefanu ponujati sadike. Sprva se je Štefan branil, potem pa se je le omehčal. Saj me itak nič ne stane, če se mi vse sadike posušijo. Poskusim pa vendar lahko, si je mislil. Obljubili je Ferjanu, da bo z gozda nanosil črne zemlje na svoj vrt, da bo pošteno pognojil, potem pa bo prišel po sadike. Skrbno je posadil sajenčke, začel jih je negovati, kakor mati svojega otroka. Stebla so postala krepka in so obetale lep pridelek. Sadike so po rasti,, zgodnjih plodovih, prekašale vse paradižnike, kar jih je videl Štefan. Poslej se je zanimal predvsem za svoje tekmece in njihove uspehe. Kadar je zvedel, da ima kdo v naselju lepe paradižnike, jih je takoj šel pogledat. Potem pa se je zadovoljno nasmihal. To so pritli-kavčki, reve, ki mojim niti do kolena ne sežejo. Skrbel ga je edino Peter, ki je imel vsako leto najlepše paradižnike. Ni vedel, ali lahko Petrovi paradižniki njegove nenadoma dohitijo. Skoraj vsak dan je s skrbjo obšel Petrov vrtič in se zadovoljno oddahnil, ko je videl, da so njegove sadike skoraj pet centimetrov , višje. Lahko si mislite, kako ga je prizadelo, ko je nekega jutra našel na tleh pet paradižnikov, med njimi tudi najlepšega. Le kc-ieri hudič mi je to napravil, je tuhtal in stiskal zobe. Če mu ne hi polomil nog, sem lahko takoj bernardinec, največji kar jih je. Najbrž mi jo je Peter zagodel. Nevoščljiv je, pa mi je to storil, je posumil. Ko pa je čez tri dni spet našel podrto steblo, je sklenil, da b0 poslej paradižnike stražil. Sedem noči K je drgetal ob svojem vrtičku vendar škodljivca ujel. Osmj dan pa je spet našel stolčene paradižnike, Stražil je še podnevi, dokler nj zapazil krivca. Zamišljen je čepel v vrtu, ko je nenadoma zagledal, kako je po zraku priletelo nekaj okroglega med paradižnike. Skočil je pogledat. Bila je nogometna žoga. Potegnil je iz žepa krivec in razrezal žogo. »Nikar se ne muči,« je zaklical fantu, ki je lezej preko ograje. »Tu imaš žogo.« Fant je zaklel in se vrnil po tovariše. Prišli so JlX se začeli prepirati s Štefanom. »Vsako žogo, ki bo priletela na mojo njivo, boni razrezal,« je vpil Štefan. i »Vsako?« »Vsako! Brcajte po igrišču kolikor hočete, kaj m9 to briga. Zaradi mene si lahko polomite vse kosti. Njiva in paradižniki, to pa je moje. Kaj bi vi rekli, če bj vam na igrišču zasadil paradižnike?« »Vse bi populili,« so vreščali fantje v zboru. »Vidite, zdaj smo pa tam. Tako bom tudi jaz raiM rezal vsako žogo, kj bo priletela med paradižnike.« Fantje so nekaj časa robantili, potem po so jezni odšli. Tako je Stefan naposled le zvedel, kdo mu dela škodo. Zvedel je, kdaj imajo fantje treninge in poslej je skrbno čuval svoje sadike. Še tri žoge je razrezal fantom, ki so ga zato smrtno zasovražili. Da bi pregnal dolgčas, je zlezel na ograjo in s posmehom opazoval čudno prerivanje za eno samo žogo. Čudi] se je, zakaj so tako neumni in se preganjajo za nečim, kar je brez haska. Tu in tam je uganil kakšno grenko na njihov račun in ker ni imel družbe, se je sam sebi smejal. Polagoma pa ga je začel nogomet zanimati. Kadat je prišel kdo izmed nogometašev mimo ograje, pa &a je vprašal to in ono. Na tekme pa vseeno ni hodil. Prestar sem, si je prigovarjal, kadar ga je vleklo, da bj šel gledat brcarje. Pokalne tekme so bile vse bolj razburljive. Domači So se dobro držali. V tej mrzlici, ki je zajela ves kraj, je zgrabilo tudi Štefana. Prvič v svojem življenju Jo šel na tekmo. Sprva je bil udržan, hladen. Nekajkrat so mulci okrog njega zavpili, on pa jih je, začuden pogledal. Kaj pa se vi mulci derete, si je mislil. Saj z vpitjem ne boste zabili gola. Le ljudem greste na živce. Ko pa le na nebenj strani niso zabili gola, je postal tudi Štefan nestrpen. Domači so začeli stiskati Zagrebčane, in tudi Štefan se je razvnel. Saj je vendar poznal fante in zakaj bi jim ne zavpil. Slučajno ga je nekdo od nogometašev opazil. Kmalu so vsj vedeli, da jih je prišel gledat njihov največji sovražnik. Kadar je le kdo blizu njega brcnil žogo, ga nikdar ni pozabil vprašati: »Kako je, stric!« »V redu, fantje, samo gol jim zabijte,« je odgovarjal Štefan; všeč mu je bilo, da prav njega tako prijazno ogovarjajo. Domači so zmagali in Štefanu se je zdelo, da je on precej pripomogel k zmagi. Paradižniki so to leto dobro uspeli. Stefan je pridelal tako debele, da so jih ljudje trumoma ogledovali. Naročil za seme je imel več kot pa je imel paradižnikov. Štefanov nenadni uspeh pa je najhuje bolel Petra. Poleg lepih paradižnikov mu je zameril še to, da se je spoprijateljil z nogometaši, ki jih on ni mogel trpeti. Štefan pa si tega ni preveč gnal k srcu. Bil je celo vesel, da je s tem še huje dražil Petra. Poslej ni zamudil nobenega treninga, kaj šele tekme. * Bil je hladen jesenski večer. Pred puščobno postajci je nervozno stopal priletni možak. Bil je Štefan. Ob sedmih je po radiu zvedel, da so njegovi fantje, kot jih je zadnje čase imenoval, zmagali na Reki. Ni mogel zdržati. Šel jim je naproti, da jim čestita. Nesreča pa je hotela, da se je ravno takrat na postajo pripeljal Peter. Prišel je čakat ženo, ki se je vročala iz bolnice. Srečala sta se; med njima se je razvil prisiljen razgovor. Peter, ki je razumel, da se Stefan zaradi nogometašev izogiblje razgovora, ga j* kar naravnost vprašal: »Koga pa pričakuješ?« »Znance.« »Kakšne znance?« je hotel vedeti vsiljivi Peter. »Eh, kakšne, moje fante, nogometaše!« Peter se je porogljivo nasmehnil: »No, kaj takega pa še nisem slišal. Na stara leta, pa nogometaš. Ljudje so menda res začeli noreti.« Štefan ni vedel, kaj naj mu odgovori. Grizlo ga je, ker ga je Peter tako zbodel. Petru pa žilica n; dala miru. »Njivo ob igrišču pa ti fantje pošteno obdelujejo . . .« »Drugo leto bo na njej posadil repo. Repe ni škoda,« se je zlagal Štefan. Peter je zdaj še huje zapotegnil obraz. »Repo boš posadil na takšni njivi, Ali ni škoda? Ne, ne. zdaj pa res vidim, da ljudje norijo.« Naglo se je obrnil in od takrat Štefana n; več pogledal. Štefan pa vsako leto na njivi poleg igrišča posadi paradižnike. Ljudje jih hodijo trumoma ogledovat. Nogometaši pa pazijo, da jim žoga nikdar ne uide na njivo. Kajti Kdo bi delal škodo največjemu prijatelju, PRIJATELJI PRIRODE MOGOČNO DELO Bela dolina sega Iz Kamniške Bistrice globoko v osrčje Kamniških planin. Samotna leži med grebenoma Zelenih špic in Rseni-ka. Medtem ko je po glavni dolini Kamniške Bistrice danes že precej bučno, tod Je namreč speljana avtomobilska cesta, je med strmimi stenami Bele doline nadvse tiho. Za tihimi gozdovi, ki le težavo uspevajo v večni senci gruščastih tleh nekdanjih ledenikov je tak mir, da pridejo celo divje koze včasih pogledat, da celo srnjak se zadere nad teboj, ker si ga zmotil v njegovem kraljestvu. Številni gorniki, ki hodijo tod na Ojstrico, gredo nekaj časa ob strugi Bele; ki jih veselo pozdravlja le prvih pet minut. Ob suši premolkne njeno veselo žuborenje in povprečni plr.ni.nec niti ne bo opazil, da je poniknila v več deset metrov široki prodnati Strugi. Posebno zanimivo je opazovati 'dno doline. V strugi sami vidiš od vode izprano ledeniško grobljo. Orjaško skalovje je v nji v različnih velikostih. Ce vode ni v strugi, kar je pogosto ob sušnih mesecih, se boš zgrozil, kajti ti ledeniški valjuhi so globoko iz-podjedeni. Drugič, ko se boš spet vrnil v dolino Bele, boš opazil popolnoma drugo strugo, star kanal pa je že zasut. Zakaj se to dogaja? Pri vsakem nalivu izpira voda in odnaša krš iz obsežnih melišč pod Usenikom in Konjem v kanal Bele. Ce pa hočeš, dragi prijatelj, natančno videti, kako se to dogaja, boš moral pač ob nalivu pohiteti v dolino. Ko bo naliv prenehal, odhiti v bližnjo Belo, dobro odpri oči in opazuj. Se prej pa raje odhiti tja, kjer je prehod čez strugo v suhem vremenu popolnoma normalen. Prav gotovo boš presenečen, voda bo drla čez skale v divjih brzicah. Kogar pograbi voda v svojem polnem teku, je zapisan smrti. Nadaljuj svojo pot, opazil boš vedno nove prizore. Stopi bliže k vodi. Kajne, da se tudi pesek in drobno kamenje pomika skupno s tokom vode? Višina vode sila hitro narašča in upada, premik skal lahko povzroči mnogo sprememb v strugi. Voda na primer lahko s seboj povleče izpodjedeno Ali poznaš Taborsko jamo? Svet okrog Grosupljega mi samo ziamiicmiiv zaradi! cniirno. valujoče poikraj-hn-e, bogatih bukovih gozdov, znanih pto prezeunditmvecn. ■-polšjem lovu, ki ga mam je opi-stail naš slavni dolenjski rojak, Josip J uroiič. Ta očarljivi krašiM svteit hrani v sebi tudii prezami-cnfrva čudesa podzemeljskih dvoran in čudežnih kapnikov, ki jih je storila igriva narava v dolgih stoletj'ih, ko go bile še podzemeljske tajne zakrilite ljudskim očem. V najožjd bližini Ljubljane je Teharska jama, med obema vojnama znana pod imenom Županova jama. Najbližja železniška postaja so Grosuplje, važno železniško križišče iin lepo napredujoč kraj, od koder zapiha »hi-kamafciija« na tri strani: proti Ljubljani, Novem mestu in Beli kraj ima ter pro.ti Velikim Laščam, Rifbnikd in Kočevski, ki je rodiila vrhove naše literature. Z grosupeljske železniške postaje je do Taborske jame le 6 km udobne im prav niiič naporne poftlL Spotoma boš videl znano tovarno motvoza im platnenih ia dedkov. Nato prideš v Ponovo vas, kjer se ©lavna teista odcepi im maito stopaš na levo mimo lepih zaselkov im skozi čud o vito vabljive bukove gozdove. Se danes je tu polšji lov izredno pri- NARAVE drevo, ga vtakne ob manjšo skalo in drevo deluje kot vzvod. Skala se premakne in voda začne glodati dno tam, kjer ga je skala prej varovala, in tako polagoma nastane nova globoka struga. Recimo, da voda povleče kar dve drevesi. Ne more ju zlomiti, zato se pod njima začne nabirati prod, ki zamaši prehod. Voda si poišče drugo strugo, če je treba, udari tudi v sosednji gozd in ga zaprodi. Vse se stalno spreminja, le velike skale ledeniškega postanka klubujejo. Prav te pa je voda že tako izpodjedla, da je le težko splezati nanje. Pred 40 leti so bili vsi lahko dostopni. Na njih je rasel lepi jeglič, ki ga je voda prinesla s seboj iz višav. Cim bolj strm je padec, tem bolj rabi voda kamenje kot dleto ali oblic. To opaziš lahko v strugi, kako voda imenitno brusi večje skale in kamenje. Videl boš tudi, kako se iz bele vode pokaže pošastno velika glava — skala, ki jo voda vali s seboj. Nič ni čudnega, če taki velikani lepo obrusijo obrobne skale, zlasti še navpično sotesko Orličje in poglabljajo dno pred izlivom. ljubljen. Vhod v Tbbansko jamo sle začenja v pn j jetrnem nama v nem paftfku bukovega gozda. Odprta je od 1. maja do IS. oktobra. Taborska jiatna ima več dvoran. Vstopni del, dmemovain Ledenica, je bil zmam ljudem že za časa Turkov, tja so se hodili! skrivat pred mjfihovitnd hadžairj!. O tej jam« je piisail ž/e Valvasor. Vse ostale dole te jame, kakor Srebrno diviomsmo, Srednjo jamo, Glavno jamo, Malo dvorano pa tudi Blatno jamo im druge, so je, orgle, pa prestol skrivnostnega Kira'lja Matjaža in celo partizana im še mnogo, mnogo drugi* kapniških skupim. Pot te vodi večkrat tudi precej v globino po betonskih stopnaioa* — v;s)c)h je okodii 450 — ki so zgraditi domačim!. Prvi iploibudm^K te jame je b.il takoj po odkritju bliižnjn rojak, zdaj že pokojni Ježe Pen me, ki je bil tis ti Ca3 tamkajšnji šentjurski župan, odtod tudi prvo Ime Zupanova J3-ma. Župan Perme je žrtvoval Hinke s Kamniškega sedla odkrili po godem naključju 26. maja 1925, ko je neki domačim padel v krašikio luknj o. Domači so ga liskami pa tudi našli im ta j im jie povedal o čudesah podzemnega sveta. Vse te dvorane im j.ame so zdaj med seboj povezali. Vseh hodhlikloiv je že okodii en kiflomie-ter 'in so lepo razsvetljeni. Tudi kapniki imajo posrečeno montiramo razsvetljavo, kadar prižgo številne luči — vseh žarnic je okoli 200 — sle tii res zazdi, da si v pravljičnem svetu, ko stopaš miimo figur, ki j'i!h je izklesala igriva roka narave in zdaj je treba le malo fantazije, pa boš videl v jami, v posameznih kapniških skupiimah: baldahine, za- store, pastirčlkfe im ovčice, kakte- mnago denarja za ureditev te me. Taborska jama se imemuJ sedaj zato, ker jie v bližim-i sv1^ jevrstem turški tabor, spotoma 91 ga b'Oš ogledal im spoznal kako so se naši prednilld brani ob turšikiih napadih. Za os^**30* vam j e TaborSlce jame sknbu seibem odbor, tovariš Prane K#33* duč iz bližnjih Velikih JJsp^e^ jte za vodnika v jami im ti 113 pove vse, kar žarnima nedeU®^^ ga popotnika, ki si je zaž^e ogleda v dolenjskem podzeimii11 * Pred dnevi je pripeljal v TaS**' sko jamo večjo skupimo izseli cev bližnji rojak Tone Valc*^ tinčLč, ko je prišel na obisfc 1 ZDA. Zlalo so bili! zadovoljni. Jože Županči-c pdaanencj ali flaanjjngL . Sitar im narodom so pomenili srečo. To je tista ptica feniks, ki jo še danes omenjajo števiil/ne pravljice. Pilaimemci spadajo v red plojkt ;iijiniov. Kiljmn je širok, z nazobčanimi robovi. Barve so rožnate, noge imajo zelo dolge, tako da spominjajo na močviimilke. Živo ma obalah ISreidlctzeimsikega morja im tudi Severna Amerika jih pozna. Plamenici gnezdijo ma plitvinah, njihova gnezda so kot nekakšni otočki. Samec in samica se družno 'izmenjavata na griecdu« Mladiči so puhasti. — Slike pied stavljajo: gnezdo, skupimo mladičev, iplamemčevo družino, v kateri je samec vedno na straži, im še enega plamen ca povrh« Ahmed Sukamo naš gost Objavljeno je bilo, da bo sredi septembra uradno obiskal Jugoslavijo predsednik Republike Indonezije Ahmed Sukarno, eden od najuglednejših in najzaslužnejših borcev za neodvisnost in napredek te velike dežele v Jugovzhodni Aziji. Ahmed Sukarno je bil rojen 6. junija 1901. leta v Blitaru blizu Surabaje na Javi, v družini indonezijskega učitelja. Gimnazijo je obiskoval v rojstnem kraju. Že zelo mlad se je začel zanimati za politiko. Bil je stalni gost družine Umara Gofcroaminota, indonezijskega političnega voditelja, ki je ustanovni »Sakerat Islam«, politično-religiozno organizacijo, ki se je zavzemala za osvoboditev Indonezije izpod nizozemskega kolonialnega jarma. Kmalu se je začel ukvarjati tudi z novinarstvom. Tedaj je imel 14 let. Leta 1915 je Sukarno postal Član »Javanske mladinske organizacije«. Ko se je vpisal na univerzo v Bandungu, da bi študiral tehniko, je bil že znan borec za pravice zasužnjenega ljudstva. Leta 1926 je končal študij, vendar ni postal inženir in ni gradil mostov in drugih objektov. Bil je predsednik »Znanstvenega kluba« v Bandungu, ki je nasprotoval slehernemu sodelovanju z nizozemsko kolonialno upravo. Leta 1928 je Ahmed Sukarno ustanovil Nacionalno stranko, ki se je zavzemala za osvoboditev Indonezije. Nacionalna stranka je imela v svojem programu tudi nekatere socialistične cilje, zato so nizozemske oblasti proglasile Sukarna *a komunista, Nacionalno stranko pa prepovedale. Leta 1929 je kolonialna policija vdrla v sedež nacionalne stranke in aretirala Sukarna ter nekaj njegovih tovarišev. V zaporu je bil štiri leta. Ko so ga sp'ustili, so ga izgnali. Vrnil se je in spet so ga zaprli in spet izgnali. Do leta 1942 je bil nekajkrat zaprt in izgnan. Okusil je tudi koncentracijska taborišča. V takšnem taborišču je živel, ko so leta 1942 Japonci osvojili Indonezijo. • Japonci so 1945. leta kapitulirali in »Pripravljalni komite za osvoboditev Indonezije« je imenoval Sukarna za predsednika neodvisne Republike Indonezije. Indonezijsko ljudstvo pa se je le kratko dobo veselilo svobode. Nizozemske čete so se kmalu vrnile na indonezijske otoke. Nizozemska nikakor ni hotela priznati novega položaja v tej deželi. Indonezijo je še vedno smatrala za svojo kolonijo. Boj (oborožen in diplomatski) je ponovno vzplamtel. Sidri leta so se Indonezijci bojevali za osvoboditev svoje domovine.. Leta 1949 je Nizozemska morala priznati neodvisnost Indonezije. Nizozemsko-indonezijska pogodba iz leta 1949 pa ni re-SUa vseh spornih vprašanj. Nekaj so jih kasneje že rešili, nekaj pa je še ostalo odprtih. Najvažnejše vprašanje, ki še nj rešeno, je usoda Zahodne Nove Gvineje, ki jo Nizozemci nočejo vrniti Indoneziji. Republika Indonezija je pod vodstvom Ahmeda Sukarna v nekaj letih močno napredovala. Postala je eden izmed stebrov sil aktivne koeksistence. Ni se priključila nobenemu bloku. Zvesto podpira osvobodilne težnje odvisnih in kolonialnih narodov ter razvija dobre odnose z vsemi deželami in narodi, ki si tega žele. Značilno je, da je bil prav v Indoneziji (v Bandungu) zgodovinski sestanek predstavnikov azijskih in afriških narodov, ki je ogromno prispeval k utrditvi svetovnega miru. Predsednik Sukarno veliko potuje. Obiskal je Se mnoge dežele in pridobil številne prijatelje — osebne, in prijatelje velike stvari, ki ji je posvetil svoje življenje. Številne dežele in morja delijo Indonezijo od Jugoslavije, vendar sta si naši dve deželi zelo blizu. Mnogo nas druži in ničesar ne ločuje. Zato ni čudno, če se je med Indonezijo in Jugoslavijo razvilo prisrčno prijateljstvo, ki Sa krepe skupna prizadevanja za mir in napredek. Obisk Predsednika Sukarna v Jugoslaviji bo še bolj strdil prija* Oljske stike med Indonezijo in našo domovino, obenem pa tudi prispeval k zmagi prijateljskih in enakopravnih odno-. sov med vsemi narodi in državami. MAROŠKA KRIZA V Maroku se nekaj dogaja. Nekaj resnega- V deželi, ki je komaj svobodno zadihala, je izbrubrjila težka pati ti on a kriza. Stranke, ki so sestavile prvo maroško vlado, so se sprle. Vzroki spora so globoki in resni, notranji in zuna- nji. Prvo maroško vlado so sestavili 12. decembra lani, po sporazumu v Aix-les-Bainu. Isti-kilal, največja in najbolj radikalna maroška stranka, kj ima največ zaslug za zmago osvobodilnega gibanja, je dobila v vladi deset sedežev. Demokratska stranka neodvisnih, ki se nagiba k desnici, je dobila 6 sedežev. Pet sedežev so razdelili med neodvisne. Predsednik vlade je postal Mohamed Si Bek-kal, zvest pristaš sultana Mohameda Ben Jusofa, neodvisni politik, oficir francoske Častne legije. Važne ekonomske resor-je so prevzeli predstavniki Demokratske stranke neodvisnosti. Neodvisni pa So dobili med drugim tudi podpredsedništvo in notranje ministrstvo. Predsednik Istiklala Alal El Fasd, ki ni hotel prevzeti nobenega položaja v vladi, uživa sloves najbolj radikalnega voditelja v Istiklalu. Pravijo, da je naklonjen republikancem in da ni nič kaj zadovoljen z ustavno monarhijo. Njegov ideal je resnično neodvisni in demokratični Maroko. El Fasija podpira generalni sekretar Isti. klala Ahmed Balafrej, zunanji minister maroške vlade. El Fasi ta Balafrej sta pred nedavnim zahtevala, naj Si Bekkai odstopi. Sultan naj zaupa vlado Istiklalu. Nekaj dni kasneje je Istiklal ukazal svojim ministrom, naj izstopijo iz Vlade. Izbruhnila je kriza. Na nedavnem kongresu Istiklala so precej govorili o tej krizi in njenih vzrokih. El Fasi je obtožil vlado, da ni uspela uresničiti popolne neodvisnosti, -da ni premagala ostanka kolonialne minulosti. Francija ima ' še vedno svoje čete v Maroku. Maroško gospodarstvo je povezano s francoskim gospodarstvom. Maroko je odvisen od francoske finančne pomoči, in Pariz to izkorišča. Desničarski ministri podpirajo domačo in tujo reakcijo in ne uresničujejo tistega, kar ljudstvo od njih pričakuje. Vlada b) morala prisiliti Francijo, -da umakne svoje čete iz Maroka. El Fasi je dejal, da žek Maroko navezati prijateljske stike z vsemi deželami, »v prvi vrsti s Francijo«, toda »Maroko, kot arabska in muslimanska država, lahko deluje sanjo v arabskem okviru, za obnovo muslimanskega bratstva, ne da bi pozabil na svoj afriško-azijski položaj in na vlogo povezovalca Vzhoda in Zahoda«. O odnosu do Alžira pa je El Fasi dejal: »Določeno število naših bratov podpira boj Alžir-cev. Stranka Istiklala ima čast, da vidj te ljudi, kako se bore protj agentom imperializma, ki sabotira prizadevanja za enotnost Maroka in osvoboditev Al-žlra. Bratski Al žir naj bo naša prva skrb. Komite, ki ga je ustanovila stranka, pričakuje, da bodo vsi državljani moralno In materialno podprli Alžir.« Istiklal torej ni zadovoljen niti z notranjo in niti z zunanjo politiko vlade. Zunanjo gaja morda še ostreje kot notranjo-Znano je tudi, da El Fasi rad govori o prostranih ozemljih na jugu in zahodu Maroka, ki so, kot pravi, maroška, in ki sta si jih Francija in Španija nasilno prilastili. Ta ozemlja so zelo bogata in Francozi bi radi tu koncentrirali svoje kolonialno gospodarstvo. Razumljivo je, da se Pariz na vse načine trudi, da bi preprečil načrte Istiklala o pomoči Alžiru in o tako imenovanem »Velikem Maroku«. Pri tem mu pomagajo nekateri maroški politiki. Na kongresu Istiklala je govoril tudi Ahmed Balafrej, zunanji minister. On sodi, da je razvoj dosegel stopnjo ko mora odgovornost za upravljanje p-re« vzetj tista skupina, ki bo sposobna izpolniti težavno nalogo« Ta skupina je po njegovem mnenju Istiklal. Najprej bo treba odpovedati »medsebojno odvisnost« s Francijo. Preprečiti je treba, da bi se Francija pod plaščem pomoči in sodelovanja vmešavala v javne zadeve Maroka in zavirale nujne reforme, ki so potrebne, da bi bila maroška neodvisnost popolna. Nacionalizirati je treba glavno veje gospodarstva in urediti gospodarske ter socialne razmere tako, da bi odpravili revščino. Istiklal podpira maroška sindikalna organizacija — Zveza dela. Na svojem zadnjem zasedanju (19. avgusta v Casablanci) so sindikalni voditelji zahtevali, naj vlada izvede številne ekonomske in socialne reforme* naj se francoske čete umaknejo, naj vlada prekine vse stike ■ Francijo, ki niso v skladu - neodvisnostjo Maroka. • Si Bekkai zavrača vse kritike« Na obtožbe, da je izdal revolucijo, odgovarja, da je potrebno veliko časa in potrpljenja za izdelavo načrtov o petletnem gospodarskem razvoju, o izvedbi agrarne reforme in modernizaciji poljedelstva. Predvsem pa je potreben denar, ki ga da lahko samo Francija. Franciji se torej ne kaže zameriti. Položaj je resen. Sultan jai naklonjen predsedniku vlade« Istiklal ni zadovoljen z mnogimi stališči sultana. Fevdalni oblastniki in državni organi zapirajo pristaše Istiklala. Niso* redki krvavi spopadi na ulicah. Boj za Maroko se nadaljuje,-Pristaši starega se skušajo prilagoditi novim razmeram, svoja pozicije pa bi radi obdržali. Pristaši novega napadajo na vsej fronti. Boj je ogorčen, kar pa ni čudno, saj gre za to. kdo bo vladal v Maroku: izkoriščevalci, ki jih podpira tujina, ali -ljudstvo, ki se je tako junaško bojevalo za svobodo Maroka. v ■ J Angleško nasilje na Cipni) IZ DEŽELA, O KATERIH GOVORIMO ' K0E1STEN OBISK' Delega.ciga Centralnega komiteja Združene delavsike partije Poijsike je odpotovaJa iz Jugoisilaivij«e. Ob njemem o-d-houu so na Brionih objavili najedanje slporočiio o razgovorih med zasitoipiniiiki Zveze komunistov Jugoslavije in delegacijo Centralnega komiteja Združene delavske partije Pcdjiske: »Med 25. avgustom in 2. septembrom letos se je mudila v Jugoslaviji delegacija CK Združene delavske, partije Poljske s tovarišem Framcisze. kom Mazurom, članom politbiroja in sekretarjem CK Združene delavske partije Poljske. V delegaciji so bili člani CK ZDPP Tadeusz Da-niszevvski, Jožef Mahno, Mi-chailina Ta.tarkowna, dalje namestniki članov CK Celina Budzynska, Stanis!aw Szirnan-ski in drugi. Delegacija je imela razgovo-■ re s člani Izvršnega odbora CK ZKJ Svetozarjem Vukma_ novičem in Petrom Stamboličem, člani CK Zveze komunistov Jugoslavije Milentijem Popovičem, Momom Markovičem in Velkom Zekovičem. V razgovorih so sodelovali tudi drugi člani CK ZKJ. Delegacija se je razen tega razgo-varjala s člani CK Zveze komunistov Hrvatske in Slovenije in s člani komitejev Zveze "■komunistov Jugoslavije v Beogradu, Mariboru. Krapini, Ptuju itd. Delegacijo je sprejel generalni sekretar CK Zveze komunistov Jugoslavije tovariš Josip Broz-Tito in imel z nje. nimi člani daljši razgovor, ki je minil v ozračju prisrčnosti in prijateljstva. Med bivanjem v Jugoslaviji je delegacija obiskala nekaj večjih industrijskih podjetij in nekatere kmetijske zadruge in kmetijska posestva. Delegacija se je razgovarjala o vlogi Partije pri graditvi socializma v Jugoslaviji, o ustroju Zveze komunistov In notranjem partijskem življenju ZKJ. Zanimala se je za gospodarski sistem, delavsko sam c upr avl jan j e in samoupravljanje delovnega ljudstva v občinah in okrajih. Vsi razgovori in diskusije, ki so bili povezani z obojestranskimi izkušnjami Zveze komunistov Jugoslavije in Združene delavsike partije Poljske, so potekali v iskrenosti in prisrčnosti. Obe strani sta poudarili potrebo po razvijanju sodelovanja med Zvezo komunistov Jugoslavije in Združeno delavsko partijo Poljske ,ob medse-bojnem spoznavanju norm in metod socialistične graditve obeh držav in ob izmenjavi izkušenj iz dela obeh partij. IZ ANGLEŠKEGA DELAVSKEGA GIBANJA VLADA J L KRIVA Na 88. letni konferenci britanskih Trade Unionov v Brighto-nu, ki se je začela minuli ponedeljek, so predstavniki angleškega sindikalnega gibanja obtožili vlado, da je kriva za skoro vse nepravilnosti v gospodarstvu Velike Britanije. Na konferenco je prišlo kakih tisoč delegatov iz 186 sindikalnih zvez, ki imajo 8,263.000 članov. Razpravljali so o plačni politiki, stanovanjski graditvi, delavskih pokojninah,' o sueškem problemu in o položaju na Cipru. Ze na prvih sestankih se Je pokazalo, da večina delegacij sindikalnih zvez zavrača poziv ministra za finance MacMillana, naj ne zahtevajo zvišanja plač. Voditelji sindikalnih zvez izjavljajo, da sindikati pikakor ne morejo sprejeti take politike. Pridržali si bodo pravico, da bodo o tem vprai-šanju razpravljali z delodajalci, ko bodo presodili, da je zvišanje mezd potrebno. Večina delegatov predlaga, naj namesto blokiranja plač spet uvedejo načrtno gospodarstvo. Le to bi po njihovem mišljenju popravilo položaj. Generalni svet Trade Unionov je poslal konferenci predlog resolucije o sueškem vprašanju, v katerem je rečeno, da se britansko sindikalno gibanje ne bo opredelilo za nobeno predlagano rešitev. Predlog resolucije tudi poudarja, da pri reševanju tega vprašanja ne bi smeli uporabiti sile, dokler kaj takega ne bi dovolila Organizacija združenih narodov. Laburistična stranka Velike Britanije pa se te dni pripravlja na svojo letno konferenco, ki bo prvega .oktobra v Blackpoolii. Izvršni odbor laburistične stranke je že objavil letno poročilo, iz katerega je razvidno, da se je v le- anije. tu 1955 zmanjšalo število članov v krajevnih organizacijah laburistične stranke za 90.3C'0. Ob koncu preteklega* leta je bilo v krajevnih organizacijah 843.356 Članov. Proces zmanjševanja števila članov v krajevnih organizacijah laburistične stranke se nepretrgoma nadaljuje že tri leta. Leta 1952 je imela - stranka v krajevnih organizacijah 1,014.524 članov. Položaj se tudi zadnje leto ni popravil, čeprav je Izvršni odbor stranke večkrat razpravljal o široki kampanji za pritegnitev novih članov v vrste laburističnega gibanja. Ob koncu preteklega leta je bilo v laburistično stranko včlanjenih tudi 5,605.988 članov sindikatov. Njih število se je v preteklem letu povečalo za 76.223. Egiptovski delavci so s štirina jst dnevno stavko podprli ukrep predsednika Naserja o naciotnaliz cijj Družbe Sueškega (prekopa in protestirali proti grožnjam imperialistov. V egiptovskih mestih je življenje zamrlo • • • PRIZADEVANJE ZA ZDRUŽITEV ITALIJANSKEGA SOCIALISTIČNEGA GIBANJA VRATA SO ODPRTA Zadnje dni sta obe italijanski socialistični stranki: Socia-lisfc&čna (Nennijeva) in Socialnodemokratska (Saragatova) — okrepili prizadevanja za združitev. Po sestanku Nennija in Sa-ragata v Pralognanu, kjer sta voditelja obeh strank izdelala predloge za združitev, sta se na ločenih sejah sestali tudi vodstvi Socialistične in Socialnodemokratske stranke, proučili te predloge in jih podprli. Devet let bo minilo, odkar se Je italijansko socialistično gibanje razcepilo. Leva skupina na čelu z Nemnijem Je ustanovila Socialistično stranko, desna struja, ki jo vodi Saragat, pa Socialnodemokratsko stranko. V kasnejših letih se je prepad med njima vedno večal. Socialni demokrati so se utapljali v vladni demokrščansiki koaliciji in izgubljali pristaše. Socialisti pa so se trdno povezali s komunisti in izgubili velik del svoje samostojnosti. Vse to je občutno škodovalo italijanskemu delavskemu gibanju. Te škode pa italijanski socialistični voditelji niso videli, ker jih je zaslepljevalo strankarsko sovraštvo, podkrepljeno z blokovskimi nasprotji. In vendar so ves ta čas v obeh italijanskih socialističnih strankah delovale sile, ki se niso pomirile s položajem in ki so realno ocenjevale škodljivost spora in se prizadevale, da bi se italijansko socialistično gibanje ponovno združilo. Te sile so se v zadnjih letih (ko so blokovska nasprotja na svetu In tudi v posameznih deželah nekoliko otopela in ko se je začel pozitivni proces, ki so ga sprožili sovjetski Italiji so se začeli nekateri socialisti in socialni demokrati resno prizadevati, da bi obe stranki V začetku sodelovali, kasneje pa so združili. 2e možnost, da bi prišlo dQ» združitve, jim je vrnila v preteklih letih izgubljene glasove. Na sestanku v Pralognanu sta se Nenni in Saragat sporazumela o poti, po kateri naj bi prišli do združitve. Najprej bi sestavili enoten akcijski program, na prihodnjih parlamentarnih volitvah# ki bi bile lahko že pred 1958. I©-tom. pa bi skupno nastopili. Združitev Socialistične in Soci-a 1 nod emokr atslke stranice bj odprla italijanskemu socialističnemu gibanju široke možnosti napredka. Vladna koalicija, ki Je doslej životarila na kompromisih, ki navadno niso nikogar zadovoljili, bi propadla. Demokrščanska stranka, v kateri je močno socialno krilo, bi morala odpreti vrata socialistom In sprejeti njihov® zahteve o socialnih in gospodarskih reformah. Italija bi krenila naprej. In tega se delničarji ^ klerikalni stranki ter ostali reakcionarji hudo boje. Prepričani smo lahko, da bodo storili vse, da do združitve ne bi prišlo. Voz Pa se je že premaknil. Na svoji pod bo sicer naletel še na Številne V Brememi (Zahodna Nemčija) stavka 3.700 pristaniških delavcev komunisti) močno okrepile. Pred ovire, upamo pa, da bo dosege* zadnjimi občinskimi volitvami v cilj. ODBOR PETIH PRI NASERJU SESTANEK IN GROŽNJE Odbor petih ali »Odbor za Sueški prekop«, kakor ga je krstil njegov predsednik Menzies (avstralski ministrski predsednik), se je v ponedeljek prvič sestal s predsednikom egiptovske republike Naserjem. Ta odbor so ustanovili na londonski konferenci in mu naročili, naj posreduje Egiptu »mnenje večine«, torej Dullesov načrt za rešitev spora, k; se zavzema za' internacionalizacijo Sueškega prekopa. V odboru so razen Menziesa še predstavniki Švedske, Etiopiie, ZDA in Irana. Doslej še ni popolnoma jasno,- kakšna je pravzaprav naloga sestanka v Kairu. Nekateri vročekrvneži na Zahodu zahtevajo, naj odbor le predloži Naserju Dullesov predlog, potem pa naj počaka na odgovor. Drugi, k; trezneje gledajo na stvar, Pa pravijo, da bi bilo bolje, če bi se odbor petih pogajal z Naserjem o ureditvi sueškega vprašanja. Menzies je pred odhodom iz Londona izjavil, da odbo-r ne bo samo izročil predsedniku Naserju načrta, k; ga je podprlo 18 udeležencev londonske konference, ampak bg z njim razčistil več stvari in proučil vsa vprašanja, toda vse v okviru Dul-lesovega načrta. Francoski zunanji minister Plneau, ki je sicer socialist, kar pa včasih pozablja, je v svojem nedavnem govoru v Bretanji dejal, da Naser lahko samo predlog sprejme ali ga odkloni. Podobno trdi tudi del Londonskega tiska Ln pri tem omenja uradne vire. Po mnenju skrajnežev na Zahodu gre torej za ultimat. Njihovo stališče je: Egipt naj sprejme naš načrt, če ne ... Pineau je v Bretanji primerjal položaj v Suezu s Hitlerjevo priključitvijo Porenja leta 1936. Kaj čudna primerjava! Dejal je tudi, da bi prihranili 20 milijonov mrtvih, če bi Zahod znal tedaj reči Hitlerju: »Ne!« S to nesrečno primerjavo dvomljive vrednosti je skušal Pineau že vnaprej odgovoriti na vprašanje, ki ga je postavil kasneje: »Mar ni naša dolžnost, da ga (Naserja) takoj zaustavimo?« Gospodje na Zahodu, ki so pravza.prav skuhali sueško krizo, da bi uničili najmočnejšo proti-imperialistično trdnjavo v tem delu sveta, ter ponovno pridobili svoje izgubljene pozicije in obvarovali dosedanje, še vedno upajo, da bodo z grožnjami prisilili Egipt na kolena. Francija je poslala na Ciper 5-000 vojakov. General Harding je podpisal dekret, ki dovoljuje namestitev vojaštva na tem otoku tudi drugim državam, med njimi Združenim državam Amerike, Avstralija je napovedala, da bo poslala na Ciper »simbolični bataljon« svbje vojske,, po potrebi pa lahko mobilizira kar celo divizijo. (Ne bo odveč, če pripomnimo, da je predsednik odbora petih ministrski predsednik Avstralije.) Francoske in angleške ladje križarijo po Vzhodnem Sredozemlju. Napovedujejo, da bodo v kratkem prišli v Alžir britanski vojaki. Gospodarske sankcijeI proti Egiptu so vedno bolj ostre, diplomate izganjajo, angleške in francoske državljane, ki bivajo v Egiptu ln drugih arabskih državah, pozivajo domov itd. S takšnim zarjavelim orožjem, ki so ga poiskali v skladišču svojih kolonialnih imperijev, skušajo imperialisti, danes, sredi 20. stoletja, prisiliti Egipt, da bi se odpovedal svoji suverenosti. Vojaške, gospodarske in politične grožnje Zahoda pa v Egiptu niso povzročile panike. Egipt trezno ocenjuje položaj. Pripravlja se za vsak slučaj, obenem Pa izkorišča vsako priložnost, da bi spor rešili z mirnimi sredstvi. Zato je Naser tudi sprejel odbor petih. Dejal je: »Obljubil sem, da se bom razgovarjal o vsakem novem predlogu, na podlagi konvencije iz leta 1888, ki zagotavlja svobodno plovbo po Sueškem prekopu. Ta ponudba še vedno velja ...« Lahko pa rečemo, da tudi na Zahodu niso Pre" pričani, da bi bila morebitna vojna z Egiptom uspešna. Vedno več je uglednih državnikov in politikov, ki trezno ocenjujejo položaj. Takšna trezna stališča so se skušala uveljaviti tudi na zadnjem zasedanju Atlantskega pakta. In Amerika, ki je pred volitvami, ni nič kaj navdušena *za vojne avanture. Celo ameriška sindikalna organizacija AFL-CIO je podprla nacionalizacijo družbe. Zahod grozi, več kot groziti pa si ne bo upal. Vendar so te grožnje zelo škodljive, saj ustvarjajo vzdušje napetosti, sovražnosti in strahu, ki prav nič ne koristi reševanju sueškega problema. Edina pot so pogajanja, s katerimi bi našli rešitev, ki ne bi niti malo okrnila egiptovske suverenosti, obenem Pa zagotovila svobodno plovbo po prekopu.