379
Prislovice isterske.
Zapisal J. Volčič.
Ki muči, sve duge plati. (Reden ist Silber, schweigen ist Ggld).
Čudi se puče, kud' se hudoba vuče. (Se reče zelo naopacnemu delu.)
Hodi,  hodi moj nebore,  dokle mi te Bog pomore. (Tako dekleta odpravljajo sitneze.)
Ki s prasci trguje, mu rep ostane. (Dolg ali kakšen priimek).
Dosta slaba kuca,  kamo nece otrok ni brek (pes).
Ako lazu uši (ušesa),   laže  i izajik.   (Ako sem laz cul, laz povem.)
Da nebi ljudi mrli,  voli se drli,  bi zemlju podrli.
Lepo je  s tujon rukon po pokrivah (kopriva) tuči. (Na tujo nevarnost kaj stvoriti.)
Ženska dota kucu večkrat razmore,   nego  pomore. (Dotarice so vcasi nemarne gospodarice.)
Hvala sama spala.  (Bahacice se kasno mozijo.)
Vsaka pesta iz mojega mesta.   (Pestiti se, leniti se, ruski: pest, Morserkeule, Stempel, pestati.)
Vsakemu me hvali,   k moru me vali.    (V primorji je bolje življenje.)
Toga ti je treba, kako kozi pete noge.
Od o bičanj a do danja je dugo.
Dar gleda (išče) dar, kako posojilo povratilo.
I mačka cesara gleda, raa se ga ne boji.
Koliko vran belih, toliko mačeh dobrih.
Ki rano ruči, i mlad se ženi ne fali.
Nekemu se je roditi za nevolju gojiti.
Ni je  slama,   ni  je seno samo,   da je  puno   telo. (Vsaka hrana mi je dobra.)
Stjap (palico) ubelit, i pojt prosit.
Ki pita, put nezajde.
Gre za rukami. (Ako ki rožo takne, ali odtrga, da se potle posuši.)
Kemu Bog da trbuh,  če  mu  dat i kruh.   (Bog ce vse preskrbeti.)
O lepoti se do poldne ne živi.
Nič ni zavečano na tem svetu.  (Zavečati, za vavek ostati.)