1Q34 NAŠA KRALEVSKA RODOVNICA ALEKSANDER L, krao kraljevine Jugoslavije, rojen 17. dec. leta 1888. na Cetinji; regent od 24. junija 1. 1914.; krao od 17. augusta 1921. MARIJA, kralica, rojena kak romunska kraličina 9. jan. 1. 1899., zdana 8. juna 1. 1922. PETER, prestolonaslednik, rojen 6. sept. 1. 1923 v Belgradi. TOMISLAV, kralevič, rojen 19. jan. 1928. v Belgradi. ANDREJ, kralevič, rojen 28. juna 1. 1929. na Bledi. PAPA PIJ XI., rojen 31. maja 1. 1857 v Desio pri Milani z imenom Ahil Ratti; za mešnika posvečen 20. dec. 1. 1879.; apoštolski nuncij na Polskom 6. junija 1. 1919.; kardinal i eršek (nad-škof) v Milani 13. juna 1. 1921.; za papo zvoljen 6. februara 1. 1922; kronan 12. februarja istoga leta. NARODNI SVETKI. 28. junij: Vidov den, spomin na bitko na Kosovem 1. 1389. — 1. december: Osvetek narod. zjedinjenja Srbov, Hrvatov i Slovencov. — 17. december: Rojstni den Njeg. Vel. krala Aleksandra I. POŠTNE PRISTOJBINE I. ZA VSE KBAJE V JUGOSLAVIJI. 6. Brzojavke (telegrami). 1 Navadna pisma. Za brzojavke do 10 besed 6 Din, za goli- 2avx znasa pnstojbma 1.50 Djn , eno ve,/b6. do 250 Iramov 3.50 Din sede ^ sfcevila se r*toa*l° dvojno. do 500 gramov 5.— Din 7- Poštne nakaznace. do 1 kg 10.__ Din Pristojbina za nakaznice ae plačuje v go- Najvišja dopustna teža je 1 kg. širina sme J-ovini in znaša: do 50 Dm 2 Din^ do 100 Din zniat 45 cm. - Za pisia v kmjevnem pro- 3 Din do 300Din 4 Dm do 500 Dm 5 Dui do prometu znaša poštntaa 1 Din do teže 20 gr. J,000^ 6 ?m' d° f.000,?1^-8 D7'±3^°° (Za težja pisma velja ista pristojbina kot ^9 Dm, do 4000 Din 10 Din do 5000 Djn zfforai ) * '— brzojavne nakaznice se plačajo sledeče pristojbine: 1. pristojbina kot za na- 2. Dopisuice kaznico, 2. brzojavna pristojbina 3. ekspresna stanejo 0.75 Din (z odgovorom 1.50 Din». pristojbina. Za razglednice je ista pristojbina. 8. Foštne položnice. 3 Tiskovine Pri plačilih po pošf.nih položnlcah se plača Najvišja dopustna teža 2 kg. Požtnina do ^ne ™eska 500 Din 0.50 Din, nad 500 Din znaša za vsakih 50 gr. 0.25 Din. pa * Um- . „ . II. ZA INOZEMSTVO: 4. Priporoceno. , . „ . , ,. 1. I lsemske posiljke v mozemstvo. Za pnporočene — rekomandirane — po- r j šiliatve se plača poleg navadne še posebna Za vsako Pismo do teže 20 ffr je treba pla- pristoibina 3 — Din. (V krajevnem prometu čati 3>5° Din> za ItaliJ° samo 3-—> za vsakib 2__j)in ) nadaljnih 20 gr 1.50 Din več. Pristojbina za do- pisnice znaša 1.75 Din, za Italijo 1.50 Din. Za 5. Ekspresne pošiljatve. priporočene pošiljatve posebej 4 Din, za eks- Ekspresno se morejo oddati po vsej državl presne pa 6 Din. pisma, dopisnice, nakaznice in zavoji do 5 kg; 2. Tiskovine vseh vrst. za zavoje nad 5 kg se dostavi samo obvestilo, 0.50 Din za vsakih 50 gr. če so namenjeni v kraje s sedežem poštnega Tuzemska pristojbina za tiskovine velja urada. Pristojbina znaša 3 Din, za zavoje 6 D. le za čehoslovaško in Italijo. KALENDAR SRCA JEZUŠOVOGA 1934 XXXI. LETNIK IZDAJA MARIJIN LIST V ČRENSOVCIH, SLOV. KRAJINA. Za M. List: Klekl Jožef, vp. pleb. Črensovci Tisk Misijonske tiskarne, Domžale-Groblje Cena 10 Din. /Z L NAVADNO LETO 1934 Ima 365 dni (med temi 62 nedel in svetkov) pa se začne in konča s pon-delkom. Letni vladar je Venera. ... ZAČETEK LETA 1934 Občno in državno leto se začne na no-voga leta den 1. januara. Cerkveno lelo se začne na 1. advenlsko nedelo dne 2. decembra. ZVEZDATNI LETNI ČASI Sprotoletje se začne dne 21. marca Leto se začne dne 22. junija Jesen se začne dne 23. septembra Zima se začne dne 22. decembra DRŽAVNI PRAZNIKI 1. Sv. Ciril i Metod 5. julija 2. Zedinjenje Jugoslavije 1. dec. 3. Rojstni den krala Aleksandra 17. dec. POSTI 1. Sprotolešnje (postne) kvatre, t. j. 21., 23., in 24. februara. 2. Letne (risalske) kvatre, t. j. 23., 25. in 26. junija. 3. Jesenske kvatre, t. j. 19., 21. in 22. sep-tembra. 4. Zimske (adventske) kvatre, t. j. 19., 21. in 22. decembra. MRAKI SUNCA I MESECA Leta 1934 potemne sunce dvakrat i me-sec dvakrat. Viden bo samo prvi delni me-sečni mrak dne 30. januara. Popolni sunčni mrak bo 13. in 11. fe-bruara. Driigi delni sunčni mrak bo 10. avgusta. Prvi delni mesečni mrak bo 30. januara. Driigi delni mesečni mrak bo 26. julia. PREMEKLJIVI SVETKI Ime Jezušovo 2. januara. Sv. driižina 7. januara. Sedemdesetnica 28. januara. Pepelnica 14. februara. Žalostna M. B. 23. marca. Viizem 1. aprila. Nedela varstva sv. Jožefa 22. aprila. Križov tijeden 7.. 8. in 9. niaja. Vnebohod 10. maja. Risali 20. maja. Sveto Trojstvo 27. maja. Telovo 31. maja. Srce Jezušovo 8. junija. Angelska nedela 2. septembra. Rožnovenska nedela 7. oktobra. Misijonska nedela 21. oktobra. Kristus Kralj 28. oktobra. Zahvalna nedela 4. novembra. Prva adventska 4. decembra. Svečnica, Oznanenje M. D., veliki pon-delek, risaoski pondelek, rojstvo Ma-rijino in sv. Štefan neso več cerkveno za-povedani svetki. ZNAMENJA ZA MESEČNE SPREMEMBE Mlad............ © Prvi krajec......... 3 Pun............ © Zadnji krajec......... C SV. FRANČIŠEK KS. VMIRA. NOVO LETO: Obrezavanie Gospodovo (Lk 1 PONDELEK 2 Tork 3 Sreda 4 Četrtek 5 Petek 6 SOBOTA 21) NOVO LETO Ime Jezušovo, Makarij Genovefa, devica Tit, p.; Angela Fol. f Telesfor, p. m.; Emilijana SV. 3 KRALI 1. N. PO 3 KRAL. Dvanajstletni Jezuš v cerkvi (Lk 2, 42-52) 7 NEDELA 8 Pondelek 9 Tork 10 Sreda 11 Četrtek 12 Petek 13 Sobota 2. N. PO 3 KBAL.: Svatba v Kani Galilejskoj (Jan 2, 1-11) Sveta driižina Severin, sp.; Teofil (C 22.36) Julijan, Bazilisa, Peter Viljem, p.; Agata. dev. Higin, p.; Pavlin ogl., p. t Arkadij, m.; Alfred. Ernest Veronika Mil.; Justa 14 NEDELA Feliks (Srečko) Nol. 15 Pondelek Pavel, m.; Maver (© 14.37) 16 Tork Marcel, p.: Honorat 17 Sreda Anton. piišč.; Marijan. m. 18 Četrtek Stol sv. Petra v Rimi; Priska 19 Petek t Marij in tov.; Kanut, muč. 20 Sobota Fabijan in Sebeštjan, m. 3. N. Fo 3 Kr.: Jezuš ozdravi stotnikoveea hlaoca (Mt 8. 1-13) Neža, dev., m. Vincencij, Anastaz. (3 12.50) Zaroka M. D.; Rajmund Penj. Timotej, p.; Evgenij, muč. Spreobrnenje Pavla; Ananija t Polikarp. p.: Pavla Janoš Zlatoviistni. c. vuč. 21 NEDELA 22 Pondelek 23 Tork 24 Sreda 25 Četrtek 26 Petek 27 Sobota 1. PBEDPEPELNIČNA: Delavci v goricaj (Mt 20, 1-16) 28 NEDELA 29 Pondelek 30 Tork 31 Sreda Odorik Frančišek Sal., c. vuč.; Valerij Martina, Hiacinta (© 17.31) Peter Nol.; Marcela JANUAR SEČEN Je Januara mokrilo, pole de slabo rodilo. 1.—8. jasno, mrzlo. 8.— 14. stanovitno, mrzlo ve-trovno. 15.—21. nesta-novitno, megleno, sneg. 22.—31. sneg in megla. 1 Četrtek 2 PETEK 3 Sobota Ignacij, muč.; Brigita SVEČNICA (Daruvanje G.) Blaž, p.; Oskar, p. 2. PREDPEFELNIČNA: Od sejača i semena (Lk 8, 4-15 5 NEDELA Pondelek 6 Tork 7 Sreda 8 Četrtek 9 Pete.k 10 Sobota Andrej K., p. Janoš Br. Agata, dev., m.; Japonski m. Doroteja, d. m.; Amand, p. Romuald, Rihard (€ 10.22) Tanoš od Mata; Juvencij, p. t Apolonija, d.; Ciril Aleks. Sholastika, Sotera, d. m. 3. PREDPEPELNieNA: Jezuš ozdravi slepca (Lk 18, 31-43) 11 NEDELA 12 Pondelek 13 Tork 14 Sreda 15 Četrtek 16 Petek 17 Sobola Lnrška Mati boža 7 sv. ustanovnikov; Evlalija Katarina Ric, dev. ft Pepelnica; (® 1.44) f Favstin, m.; Jordan, spozn. tt Julijana, d. m.; Onezim, p. t Frančišek Kle, m.; Gregorij 1, FOSTNA NEDELA: Jezuš trikrat sktišan (Mt 4, 1-11) 18 NEDELA 10 Pondelek 20 Tork 21 Sreda 22 Četrtek 23 Petek 24 Sobota Simeon, p., m. f Konrad, piišč.: Žužana f Sadot, p.; Elevterij, p. f kv. Feliks. p. (1 7.05) t Stol sv. Petra v Ant. f t kv. Peter Damijan, c. vuč. f kv. Matjaš (Bogdan), ap. 2. POSTNA N.: Spremenenje Gospodovo na gori (Mt 17, 1-9) 25 NEDELA 26 Pondelek 27 Tork 28 Sreda Valburga, dev. t Matilda, dev.; Aleksander t Gabrijel od žal. M. b. t Roman, Antonija F. FEBRUAR SOŠEC Zemla de v leti malo pila, če je v sušci preveč vlage dobila. 1.—7. spremenlivo z vetrom in snegom. 8.— 14. nestanovitno, vetrov-no, sneg. od 15.—28. večinoma jasno, mrzlo, vetrovno — KITA.JSKI BOG: LAOTSE JEZDI V NEBO. — 1 Četrtek 2 Petek t Albin Antonina (© 11.26) ft Simplicij, p.; Neža MAREC 3 Sobota t Kunigunda, ces.; Marin ~\ l€ A T T T^n A "1 7T^1\T 3. POSTNA: Jezuš izžene vrasa iz nemoera (Lk 11. 14-28) MALI iRAVEN 4 NEDELA Kazimir, Lucij, p. 5 Pondelek t Janoš Jožef od križa, spozn. 6 Tork f Perpetua in Felicita, muč. 7 Sreda f sredpostna; Tomaž Akv. c. 8 Četrtek t Jan. od Boga, sp. (€ 19.06) 9 Petek tf Frančiška Rimska, vd. 10 Sobota f 40 muč.; Makarij 4. FOSTNA NED.: Jezuš nasiti pet jezer moškov (Jan 6, 1-15) ¦ 11 NEDELA Sofronij, škof 12 Pondelek f Gregor Val., p.; Bernard 13 Tork f Hermenegilda, Teodora, m. 14 Sreda f Matilda, kral.; Pavlina 15 Četrtek f Klemen M. Dv. (9 13.08) 16 Petek tf Hilarij in Tacijan 17 Sobota f Jedert, dev.; Patrik, p. 5. FOSTNA: židovie ščeio Jezuša kameniati (Jan 8. 46-59) 18 NEDELA Ciril Jer.. c. vuč. 19 PONDELEK JOŽEF, ZAROČNIK D. M. 20 Tork t Aleksander, m.; Janoš P. 21 Sreda t T3enedikt apat; Serapion. p. 22 Četrtek f Lea, Katarina 23 Petek ft Marija 7 žalosti; (12.45) 24 Sobota t Gabriel, nadangeo, Simon 6. POSTNA NED.: Jezuš jezdi v Jeružalem (Mt 21. 1-9) V7Hd ?*v 1 Clov II Cfv ild Mllll-'l peče, te leto dober pov 25 NEDELA Dizma, desni razbojnik prinese. | 26 Pondelek f Emanuel, m.; Ludger, p. 27 Tork f Janoš Dara., c. vuč.: Ruperl 1.—8. nestanovitno z de- 28 Sreda t Janoš Kap.; Sikst III., p. žom i snegom. 8.—14. 29 Četrtek fVel četrtek; Ciril hladno. 15.—22. dež, 30 Petek tt Vel. petek; Janez Kl. sneg. 23.—31. večinoma 31 Sobota t Vel. sobota; (© 2.15) vetrovno, deloma jasno, jasno, veter. 0 PREHOD ('EZ VODINO V iS Z E M: Jezuš vstane od mrtvih (Mk 16, 1-7) NEDELA PONDELEK Tork Sreda Četrtek Petek Sobota VSTANENJE GOSPODOVO VtiZEMSKI PONDELEK Rihard, p..; Hionija, d. m. Izidor Sev., c. vuč.; Benedikt Vincencij Fereri, Irena t Sikst I., p.; Krescencija, d. Herman Jožef, sp.; (C 1.49) 1. PO VtfZMI: Jezuš se prikaže apoštolom (Jan 19, 20-31) 8 NEDELA 9 PONDELEK 10 Tork 11 Sreda 12 Četrtek 13 Petek 14 Sobota Albert, p. OZNANENJE MARIJE DEV. Ezehiiel, pror.; Marko Bolonj. Leon Vel., p., c. vuč. Julij, p.; Angelus, spozn. f Hermenegilda, m.; Ida Justin, m., Lidvina (© 0.57) 2. NEDELA PO VtiZMI: Jezuš dober pastir (Jan 10, 11-16) 15 NEDELA 16 Pondelek 17 Tork 18 Sreda ] 9 Četrtek 20 Petek 21 Sobota Helena, Kralica Benedikt Labre, sp.; Lambert Anicet, p. m.; Rudolf Varstvo sv. Jožefa Leon IX. p.; Ema, dovica f Neža Montepulčanska, d. Anzelm, c. vuč. (1 22.20) 3. PO VtiZMI: Jezuš 22 NEDELA 23 Pondelek 24 Tork 25 Sreda 26 Četrtek 27 Petek 28 Sobota napove svoj odhod (Jan 16, 16-22) Soter in Gaj, p. Vojteh (Adalbert) ; Egidij Jurij, m.: Fidelis Sigm., m. Marko evang. Mati boža dobroga sveta; f Peter Kanizij, Zita, Peregrin Pavel od križa, Vital 4. NE DELA FQ VuZMI: Jezuš obeča sv. DUha (Jan 16, 5-14) 29 NEDELA 30 Pondelek Peter, m.; Robert (© 13.45) Katarina Sienska, dev. APRIL VELIKI TRAVEN Žito ma velko vlatovje, če čezmigovec lepo cvete. 1.—7. stanovitno, veči-loma jasno. razmeroraa toplo. 8.—14. jasno, pa vetrovno. 15.—24. ne-stanovitno, dež. 25.—30. mrzlo, dež. o 1 Tork 2 Sreda 3 Četrtek 4 Petek 5 Sobota KITAJSKA: MORIJAN Z VUč-ENIKOM. Filip in Jakob ml., apoštola Atanazij, c. vuč.; Aleksander Najdenje sv. križa; Aleksander t Monika, Florijan (Cvetko) Pij V., p.; Irenej, p. 5. PO VfiZHI: Jezuš vči od moči molitve (Jan 16, 23-30) 6 NEDELA 7 Ponedeljek 8 Tork 9 Sreda 10 ČETRTEK 11 Petek 12 Sobota Janoš pred lat. vrati (C 7.41) Stanislav, p., m.; Gizela Prikazen Mihaela nadangela Gregorij Nac, c. vuč. KRISTUŠOV VNEBOHOD f Frančišek Hier.; Mamert, p. Pankracij in tov., muč. 6, PO VtiZMI: Svedočanstvo sv. Diiha (Jan 15. 26-27: 16. 1-4) 13 NEDELA 14 Pondelek 15 Tork Sreda Četrtek Petek Sobota 16 17 18 19 Robert Bell., Servacij • 13.30 Bonifacij, muč.; Pashal I., p. Izidor. kmet; Zofija; Janoš Janoš Nep., muč.; Ubald, p. Bruno, p.; Pashal Bajlon. t Erik, kralj; Venancij. muč. f f Peter Celestin, Pudencijana BISALI Od sv. Diiha i od ltibezni (Jan 11. 22-31) 20 NEDELA 21 PONDELEK 22 Tork 23 Sreda 24 Četrtek 25 Petek 26 Sobota RISALI RISAOSKI PON. (1 16.20) Julija. m.; Emil (Milan) t kv. Janoš K. Rosijski M. D., pomoČnica krščenikov ff kv. Gregorij VII., p. f kv. Filip Neri, Elevterij PRESV. TBOJSTVO: Jezuši je dana vsa oblast (Mt 28. 18-20) 27 NEDELA PRESV. TROJSTVO 28 Pondelek Viljem. Avguštin p. (© 22.41) 29 Tork Marija Magdalena Pazzi, dev. 30 Sreda Ivana Orleanska, Feliks 31 ČETRTEK TELOVO MAJ RISAOŠČEK llisaošček moker. Ivan- šček pa mlačen, kmet, tisto leto boš žeden pa lačen. 1.—7. neprijazno, hlad-no, dež. 8.—14. mokrot-no, hladno. 15.—25. ve-činoma hladno in mo-kro vreme. 25/—31. jas-ni, topli dnevi. f Foitunat, sp.; Kuno Marcelin, m.; Erazem, p. m. 1 Petek 2 Sobota 2. PO KISALAJ: Prilika od velike večer.ie (Lk 14, 16-24: 1\ NEDELA 4 Pondelek 5 Tork 6 Sreda 7 Četrtek 8 Petek 9 Sobota Klotilda. kralj. Frančišek Karačolo (C 13.53) Bonifacij, p. m. iNorbert. p.: Bertrand. p. Robert, p. Baptista V. t Srcejezušovo, Medard Primož in Felicijan, m. 3. PO RISALAJ: Prilika od zgublene ovce (Lk 15. 1-10) 10 NEDELA 11 Pondelek 12 Tork 13 Sreda 14 Četrtek 15 Petek 16 Sobola Margareta, kralj. Barnabaš. ap.: Marcijan, m. JanošFak.: Leon III. (® 3.12l Anton Pad.. spozn. Bazilij Vel.; Elizej, prorok t Vid in tov.; Germana Jo^t. anat; F;"ančišek K.. si). 4. NEDELA PO RISALAJ: čikležni rib.ii lov (Lk 5. 1-11 ]7 NEDELA Adolf, piišpek 18 Pondelek Efrem Sirski. c. vuč.; Marcel 19 Tork Julijana Falk.; Gervazii in Pr. 20 Sreda Silverij. p.; Florent. (3 7.37) 21 Četrtek Alojzi]. spozn. 22 Petek f Pavlin, p.; Ahacij. m. 23 Sobota Agripina, dev. 5. HED. PO RISALAJ: Od prave pravifnosti (Mt 5. 20-241 24 NEDELA 25 Pondelek 26 Tork 27 Sreda 28 Četrtek 29 PETEK 30 Sobota Ivan Krstiteo Viljem, apat; Henrik, p. Janoš in Pavel, m.; Jeremija Heina (Emai. dev. I © 6.08 i V i d o v d e n : Tvpnoj. j>. pi. PETER IN PAVEO Spomin sv. Pavla, Emilijan JUNIJ IVANŠČEK Štirideset dni se nebo skuzi, če na Merlardov«? ž nji.'ga rosi. 1.—5. jasno, toplo. 5.—12. deževno. spre-menljivo. nevihte. 13.— 20. lepo, toplo. 21.—26. toplo, pogoste nevihte. 26.—;30. deževno. RIBOLOV NA KITAJSKOM. 8. FO BISALAJ: Jezuš nasiti 4000 mozov (Mk 8. 1-9) 1 NEDELA Presv. Rešnja krv. 2 Pondelek Obisk M. D., Martinijan muč. 3 Tork Leon II., p. (C 21.28) 4 Sreda Urb, p.; Berta, dev. 5 Četrtek Ciril in Metod, slov. ap. 6 Petek t Izaijaš, pr.; Bogomila 7 Sobota Vilibald, p.; Pulherija 7. NED. FO BISALAJ: Od lažlivih prorokov (Mt 7, 15-21) 8 NEDELA Elizabeta, kralj. 9 Pondelek Veronika, Nikolaj in tov., g. m. 10 Tork Amalija, Sedem sv. bratov 11 Sreda Pij I., p.; Olga (© 18.06) 12 Četrtek Mohor in Fortunat, m.; 13 Petek t Anaklet, p. m.: Marjeta 14 Sobota Bonaventura, p. in c. vuč. 8. FO BISALAJ: O krivičnorri hižniku (Lk 16. 1-9) 15 NEDELA Henrik I., Vladimir, krala 16 Pondelek Devica Marija Karmelska 17 Tork Aleš, sp.; Marcelina. dev. 18 Sreda Kamil de Lelis. Friderik, p. 19 Četrtek Vincencij P., Makrina 1 19.53 20 Petek f Marjeta, d. m.; Hieronim 21 Sobota i Prakseda, dev.; Angelina 9. FO BISALAJ: Jezuš ioče nad Jeružalemom (Lk 19. 41-47' 22 NEDELA Marija Magdalena. spok. 23 Pondelek Apolinarij, p. m.; Liborij 24 Tork Kristina. Kunigunda 25 Sreda Jakob (Rado), ap.; Krištof 26 Četrtek Ana, Mati M. D. (© 13.09) 27 Petek f Pantaleon, m.; Rudolf 28 Sobota Viktor, p. m.; Inocenc. p. m. 10. FO BISALAJ: Prilika od farizeia i cestninara (Lk 18. 9-14; 29 NEDELA Marta, dev. 30 Pondelek Abdon in Senen, m. 31 Tork Ignacij Lojolski JULIJ JAKOPEŠCEK Štirideset dni bo ešče le- po, če je driigi den ju- lija vedro. 1.—10. jasno, toplo. 11.—18. soparno. 19.— 25. vroče, nevibte. 25.— 31. deževno. 1 Sreda 2 Četrtek 3 Petek 4 Sobota POTUVANJE NA KITAJSKOM. Verige sv. Petra apoštola Alfonz Marija L. (€ 7.27) t Najdenje sv. Štefana, Lidija Dominik, sp.; Agabij, p. 11. PO RISALAJ: Jezuš ozdravi gluhonemoga (Mk 7. 31-37) 5 NEDELA 6 Pondelek 7 Tork 8 Sreda 9 Četrtek 10 Petek 11 Sobota Marija Dev. Snežnica, Ožbalt Gosp. spemenenje; Sikst II. Kajetan, sp.; Donat, m. Cirijak, Larg in Smaragd, m. Janoš Vianej, sp.; Roman, m. t Lovrenc. m.; (® 9.46) Tiburcij, m.; Suzana, dev. 12. PO BISALAJ: Od smilenoRa Samaritanca (Lk 10. 23-37) 12 NEDELA 13 Pondelek 14 Tork 15 SREDA 16 Četrtek 17 Petek 18 Sobota Klara, dev.; Hilarija Janoš Berhmans. Hipolit tt Evzebij, sp.; Atanazija. vd. VNEBOVZETJE MARIJE D. Rok, sp.; Joahim. oča M. D. f Hiacint. sp.: Liberat. apat Helena, kralj. (3 5.33) 13. PO RISALAJ: Jezuš ozdravi deset gobavih (Lk 17, 11-19) 19 NEDELA 20 Pondelek 21 Tork 22 Sreda 23 Četrtek 24 Petek 25 Sobota Ludovik Tol.; Balduin Bernard. apat; Samuel, pr. Frančiška Šantalska, dovica Timotej, m.; Hipolit, p. Filip Ben.; Srce Marijino t Brtalan, apoštol (© 20.371 Ludovik. kralj; Patricija, dev. 14. NED. PO RISALAJ: Od bože pi^evidnosti (Mt 6, 24-33) 26 NEDELA 27 Pondelek 28 Tork 29 Sreda 30 Četrtek 31 Petek Zefirin. p. Jožef Kal.. sp.; Antuza, m. Avguštin, c. vuč.; Hermes Obgl. Ivana Krstitela. Sabina Roza Lim.. dev; Feliks, m. f Rajmund sp. (C 20.40) AVGUST MEŠNJEK Lavrenčevo mejko groz- dje sladko vino nam obeče. 1.—7. nestanovitno, mo-kro. 8.—16. oblačno, spremenljivo. 17.—23. jasno. vroče, nevihte. 24.—31. stanovitno, jas-no, toplo. KITAJSKA: NA OBISKT. Egidij, apat; Ana, prorokinja 1 Sobota 15. PO KIS&LAJ: Jezuš obudi mladenca v Naimi (Lk 7. 11 1.6) 2 NEDELA (angelska) Štefan, kralj 3 Pondelek Evfemija, Doroteja in tov. 4 Tork Rozalija, dev.; Ida, grofica 5 Sreda Lavrencij J., p.; Gentilij 6 Četrtek Zaharija, prerok; Peregrin 7 Petek f Marko in tov., muč. 8 SOBOTA ROJSTVO MARIJE DEVICE 16. PO RTSALAJ: Jezuš ozdravi vodeničnoga (Lk 14, 1-11 9 10 11 12 13 \l 15 NEDELA Pondelek Tork Sreda Četrtek Petek Sobota Peter Kl.; Georginij (® 1.20) Nikolaj Fol., sp.; Pulherija, d. Prot in Hiacint, m. Ime Marijino, Macedonij, p. Notburga, dev.; Frančišek K. t Povišanje sv. križa, Ciprijan M. D. sedern žalosti, Nikomed 17. NED, PO RISALAJ: Od naivelrše zapovedi (Mt 22. 34-46' 16 17 18 19 20 21 22 NEDELA Pondelek Tork Sreda Četrtek Petek Sobota Kornelij, p. (1 1.1.26) Lambert, p.; Hildegarda Jožef Kup.; Zofija in tov., m. t kv. Januarij in tov., m. Evstahij, m.; Kandida, dev. tr kv. Mataj, ap. in evan«'. t kv. Tomaž Vil.; Mavricij m. 18. PO BIS.: Jezuš ozdravi z zlakom vdar.ienoga (Mt 9. 1-? 23 NEDELA Linus, p.; Tekla (© 5.19) 24 Pondelek M. D. rešiteljica voznikov. 25 Tork Kamil in tov., m. 26 Sreda Ciprijan in Justina, muč. 27 Četrtek Kozma in Damijan, muč. 28 Petek t Venceslav, kralj in m. 29 Sobota Mibael, nadangeo; Evtihij 19. PO KISALAJ: Od kraleskoga gostiivan.ia (Mt 22, 1-14) 30 NEDELA Hieronim, c. vuč. (C 13.29) SEPTEMBER MIHAOŠČEK Če na Mihalno sever vle-če, veliko zimo i sneg pvinese. 1.—8. jasno. toplo. 9.—17. stanovitno, lepo. 18.—25. spremenljivo, vetrovno. 26.—30. me-gleno, hladno, slana. KITAJSKA: PATRON ZDRAVNIKOV. 1 Pondelek Remigij, p., Janoš Duklj. 2 Tork Angeli varivači, Leodegar 3 Sreda Terezija Deteta Jezuša 4 Četrtek Frančišek Seraf.; Edvin, kralj 5 Petek f Placid in tov. m. 6 Sobota Hrunon. sp.; Marija Frančiška 20. PO RIS.: Jezuš jtidravi sina k/al.j. uradnikri (Jan 4, 46-5.''.- 7 NEDELA (Rožnovenska), Justina 8 Pondelek Origita, Simeon, starček, sp. 9 Tork Dionizij in tov.; Abraham, o. 10 Sreda Frančišek Borgia, Daniel, pr. 11 Četrtek Aleksander, S.; Nikazij 12 Petck f Maksimiljan, p.; Serafin 13 Sobota Edvard, kralj; Koloman 21. NED. PO RISALAJ: Od hlapca smilenosa (Mt 18, 23-35; 14 NEDELA Kalist, p. 15 Pondelek Terezija, dev. (1 20.29) 16 Tork Gal. apat: Gerard 17 Sreda Marjeta Mar. Alakok, 18 Četrtek Janoš Kancij, Felicijan 19 Petek f Peter Alkant.; Etbin 20 Sobota Janez Kancij, Felicijan 22. NEDELA PO RISALAJ: Od dače casari (Mt 22. 15-21* 21 NEDELA MISIJONSKA. Orša 22 Pondelek Kordula, m.; Fides (© 16.01) 23 Tork Klotilda. dev.; Jožefina, dev. 24 Sreda Rafael, nadangeo, Kristina 25 Četrtek Krizant in Darija, m.; 26 Petek f Evarist, p. m.; Gavdencij 27 Sobota Frumencij, p.; Antonija 23. PO RISALAJ: ,. Fezuš obudi Jairovo hčer (Mt 9, 18-26) 28 NEDELA KRISTUS KRALJ 29 Pondelek Narcis, p.; Ida dev. 30 Tork Alfonz Rodriguvez (C 9.22) 31 Sreda ft Volbenk, (Vuk) p. VSESVIŠČEK Zima rada z repom bije, če dugo toplo sunce sije. 1.—7. deževno, hladno. 8.—15. dež. 16.—23. veter, jasno. 24.—30. deževno. ^vMgHgSlffiSHiii^i KITAJCI PRI OBEDI. 1 ČETRTEK VSI SVETCI NOVEMBER 2 Petek f Verne diiše. (Diišni den) 3 Sobota Viktorin, p.; Hubert, p. ANDREIŠČEK 24. NEDELA PO RISALAJ: Jezuš vtiša vihčr (Mt 8, 23-27) / V X i -L' X X. 1_l j k^ V-* J_J X » 4 NEDELA (zahvalna) Karol Borom. 5 Pondelek Zaharija, oča Ivana Krstitela 6 Tork Lenart (Lenko); Jelena, dev. 7 Sreda Janoš Gabr. Perboar (© 5.44) 8 Četrtek Bogomir; Klaudij in tov., m. 9 Petek t Teodor (Božidar), m. 10 Sobota Andrej Avelin., sp.; Trifon, m. 25. NED. FO RISALAJ : Od dobroga semena (Mt 13. 24-30) 11 NEDELA Martin, piišpek 12 Pondelek Martin, p.; Avrelij, p. 13 Tork Stanislav Kostka, Didak. sp. 1 14 Sreda Jozafat Kunčevič, p. {3 3.39) 15 Četrtek Leopold, sp.; Jedert, dev. 16 Petek f Otmar, apat; Neža (Janja) 17 Sobota Gregorij Čudodelnik, škof 26. FO RISALAJ: Od gorčičnoga zrna i kvasa (Mt 13, 31-35) 18 NEDELA Odon, apat 19 Pondelek Elizabeta, kralj.; Poncijan, p. 20 Tork Feliks Valoa, Edmund 21 Sreda Dariivanje M. D. (©5.26) 22 Četrtek Cecilija, d. m., Filemon 23 Petek f Klemen, p. m.; Felicita, m. 24 Sobota Janoš od križa, Hrizogon 27. PO B.: Od razdej. Jeružalema in od sled. sod. (Mt 24, 15-35) Mraz Vseh svecov to po- 25 NEDELA Katarina, d. m. meni, ka Martinov den 26 Pondelek Silvester, opat; Peter Aleks. bo lepf. 27 Tork Virgilij, p.| Valerijan 28 Sreda Gregorij III.; Jakob 1.—7. nestanovitno, dež. 29 Četrtek Saturnin, m.; Gelazij (C 6.30) 8.—13. veter, hladno. 30 Petek f Andrej, apostol 14.—20. jasno, mrzlo. 21.—30. vetrovno, mraz, večinoma jasno. KITAJSKO ZDAVANJE. 1 Sobota Zedinjenje; Edmund in tov. DECEMBER 1. ADVENTSKA NEDEL.: Od slednje sodbe (Lk 21, 25-33 2 NEDELA Bibijana, dev. BOŽIČ 3 Pondelek Frančišek Ks., sp.; Lucij 4 Tork Barbara, d. m. Peter Hrizolog 5 Sreda Saba, apat: Krispin, m. 6 Četrtek Mikloš p. (© 18.25) 7 Petek f Ambrozij, c. vuč.: Vrban, p. 8 SOBOTA NEVTEPENO POPR. M. D. 2. ADVENTSKA N.: Ivanova vučenika t)ri Jezuši (Mt 11. 2-10) 9 NEDELA Peter For., p. 10 Pondelek Lavret. M. B.; Melhiad, p. m. 11 Tork Damaz, p.; Hugolin 12 Sreda Aleksander, Dionizija 13 Četrtek Lucija, d.m.; (3 11.52) 14 Petek f Spiridion, apat; Konrad Of. 15 Sobota Kristina, dekla; Valerijan 3. ADVENTSKA: Ivan Krst. svedoči od Jezuša (Jan 1, 19-28) 16 NEDELA Evzebij, p. 17 Pondelek Lazar, p.; Vivina, dev. 18 Tork Gracijan, p.; Toetim 19 Sreda t kv. Urban V., p.; Fausta 20 Četrtek Eugenij in Makarij (©21.54) 21 Petek ft kv. Tomaž, ap., Severin šk. 22 Sobota t kv. Demetrij in Honorat, m. 4. ADVENTSKA NEDELA: Ivan glasi pokoro (Lk 3, 1-6) 23 NEDELA Viktorija, dev. 24 Pondelek f f Adam in Eva, Hermina, d. 25 TORK BOŽIČ, ROJSTVO GOSPOD. Lucija krati den, je zna- 26 SREDA ŠTEFAN, PRVI MUČ. no vsem liidem. 27 Četrtek Janoš Evang., apoštol 28 Petek f Drobna deca 1.—6. vetrovno, mrzlo. 29 Sobota Tomaž, p., m. (€ 3.08) 7.—16. hladno, sneg. NEBELA PO BOžIč*: Simeon in Ana (Lk 2 33-40) 17.—26. jasno, mrzlo. 26.—31. veter, mrzlo, proti novomi leti sneg 30 NEDELA Evgenij, Liberij 31 Pondelek Silvester, p.; Melanija K 1900 letnici našega odrešenja. ¦ Sveto leto obhajamo. Svetimo spomin najvekše liibezni, štera je pred 1900 le-ti zasijala človečemi rodi i ga rešila. Spominamo se tiste brezmejne bože lii-bezni, štera je gorela v Jezušovom Srci i božega Sina pripravila, da 1.) tiastavi Oltarsko Svestvo, 2.) da na križi vmer-je i 3.) da na križi da odpreti svoje pre-sveto Srce za-nas. Vse troje djanje je rodila liibezen Je-zušovoga Srca. Sveta bela hoštija v ro-kaj božega Sina pri zadnjoj večerji i v rokaj vsakoga diihovnika do konca sve-ta, koreni v liibezni Jezušovoga Srca. To Srce nam je dalo hrano i pijačo za večno živlenje. To srce nam odpira vra-ta, da pridemo k Bogi i se ž njim tesno, nerazločlivo zdriižimo. To Srce iiani bo ednok grob odprlo i nas v Očin dom na večno svatbo pozvalo. Sveta meša, ta večna sreča grešnih diiš, je sad, ki ga je rodilo Srce Jezu-šovo. »To delajte v moj spomin«, se je te glasilo z viist božih, gda se je Jezu-šovo Srce odločilo, ka za nas skrvavi na križi Gospod pri vsakoj svetoj meši ešče ednok, ponovno reši svet. Vsaka sveta meša je ponovna rešitev grešnoga sveta z robstva greha i verig pekla. Ponovno se rešimo, ar se ponavla krvava daritev na križi na nekrvavi način pri vsakoj svetoj meši, ar gori v Jezušovom Srci tista večna brezmejna liibezen, ki je bo-žega Sina dala za Rešenika sveta. Odprto Srce Jezušovo, na štero se na-slanja njegova pretužna deviška mati! Vrata si nam postala, skoz štera nas pripela ta tužna boža mati, ki je tiidi naša mati, do nepregledmh visin jakosti, ki v tem božem Srci prebivajo. Llibezen Jezušovoga Srca je tista sulica, ki je prebodila to Srce, ka bi meli kam se skriti, gda de nas preganjao peklenski sovražnik, ka mo se mogli gde ohladiti, gda de nas vžigala telovna strast; ka mo se mogli gde potolažiti, gda de nas obsipavao grešen svet s špoticami; ka mo znali dobiti moč, gda nas na zadnjo viiro zapiistijo moči i se ž njov podignoti z mrtelnoga tela v nemrteino, blaženo vecnost Dozega iSina. »Oča JtJog nas je priiieseo v kralestvo Sinove luuezm.« (Kolos. I. 12—13) nani naznanja sv. Dun Bog po sv. Pavii apoštoii: V Kraiestvi živerno, v kralestvi luoezni božega JSrca, ki je na krizi vmrlo za nas. Jezerodevetsto let trpi ze to kra-lestvo liibezni i bo trpelo veKomaj. Js-zerodevetsto let liibi ze duše jezašovo Srce i bo vekomaj. Driigo kot luoezen ne more priti v to Srce, ar je to JSrce bože Srce »Bog je pa liibezen Kak pravi sv. Diih Bog po sv. Janoši apoštoli. (Jan 4—8). Nikdar ne sam bio i nikdar ne bom, dokeč bom živ, brez lubezni. Jezu-šovo Srce me je liibilo i me bo liibilo,. z neskončnov božov liibeznostjov.. Ta lii-bezen me je stvorila, ta me je rešila i posvetila ta me vodila i bo po poti živle-nja do cila, do Boga. To je dobi i bo dobila vsaka diiša do konca sveta. I hvala moja i hvala diiše ka naj bi bila za to liibezen? Liibezen se samo z liibeznostjov da povrnoti. »Krislus je liibo meiie i je samoga sebe dao za mene« (Gol. 2—20), »i vam je zapiisto zgled, da hodite po njegovili stopnjaj« (eetr. 2—21) se glasi,zagrmi pred ledenim sr-com glas sv. Diiha, da bi sg to stopilo, raztopiio, prelejalo i vpodobila v novo srce, v novo storenje: »v Kristuši novo stvorenje« (2. Cor. 5—17) Tak zahteva sv. Diih Bog po sv. Pavli apoštoli. To je naša dužnost pri spomini na 1900 let-nico liibečega Srca Jezušovoga; novo sr-ce, liibeče srce si moramo spraviti. Srce mora v nas goreti, ki naj vmerje.. kak smrtno zagreši, ki naj sprejme najvekšo kazen, kak prostovlno najmenjši greh včini; ki strepeče i zajoče, gda vidi blod-ne diiše, kak sovražijo bože Srce i se vr-že križi v naroče, da zadosti razžaljenomi Srci Jezušovomi. Dobro Srce Jezušovo, daj nam to srce, daj nam liibeče srce, tebe vredno srce, ki de gorelo i zgori za tebe. Jezušovo Srce za sponiin tvoje 1900 letiiice nikaj driigo ne prosim, samo takše srce! 17 JEZERODEVETSTOLETNICA LUBEČEGA SRCA JEZUŠOVOGA .Vsakši narod je dužen spoznavati svo-jo preminočnost i spoštiivati pa liibiti spomenike, štere so njemi zapiistili oča-ki. Pri spoznavanji svoje preteklosti spoznava samoga sebe, spozna svoje duž-nosti, štere more spuniti v zdajšnjosti i prišestnosti. Dijševno živlenje je višiše kak telovno, zato se more tiidi nešolani, prosti človek staviti pri knigi, novinaj i spominaj zgodovine svojega naroda. Što ne spoštuje diiševnoga dela, štero je opravo njegovnarod, tisti je slab človek i je po svojem čiitenji ne više od neme stvari. Naša krajina je nam najbližanja — spoznajmo zato najprle njo. potom pa ves slovenski narod. Ne je mogoče, da bi v tom kratkom spisi pokazali na vse starine i spomine v Slovenskoj krajini — to podrobno delo opravlajo od leta do leta naš Kalendar, Novine i driigi slo-venski listi. Dužnost našega dijaštva i na.ših šolanih liidi je, da na tenci spo-znajo vse te spise — vsi drugi pa naj bar v glavnom znajo za našo zgodovino. Namen teh vrstic je samo, da pokaže glavne misli i pot, kak trbe naše starine spoznavati i štere so. Iflaterni jezik je vsakšemi človeki naj-bli, anje. Naš slovenski jezik nas veže z olaki več jezer let nazaj. V našoj kra-jir, žive dosta reči, šterih ne pozna slo-vehščina v driigih krajinaj (od toga je guč v posebnom članki toga Kalendara) — to so že naše prve starine, nekaj čisto našega. Pa ne samo posamezne reči, liki ves način gučanja je samo naš. Naše narečje je deo našega diiševnoga obraza, zato je vredno naše liibezni i spoštiiva-nja od strani driigih. V našem narečji liibimo mi slovenski jezik, kak ga driigi liibijo v svojem narečji. Ravnotak draga pa nam more biti pismena slovenščina, ki je posoda slovenske znanosti i književ-nosti. Posebnosti našega jezika zbira, prispodabla z driigimi narečji 1 tulmači jezikoslovna znanost. Ne samo sloven-ski, tiidi vučenjaki mnogih driigih nam. dov, spoznajo v svojem deli tiidi naše narečje. Pošteni Slovenec ne pači svo- jega jezika, liki ga guči čistoga, kak smo ga sprijali od svojih očakov! Jezik je svetinja in posoda diiše . . . Če je tvoja diiša vrejena, plemenita i močna, te je samozavesten, čisti, preprosti tiidi tvoj jezik. Narodno blago imeniijemo vse, ka je stvorila narodna diiša i ka se z rečjov širi pa predavle od roda do roda. To so narodne pesmi, pripovesti, vraže (ša-tringe), vganke, pregovori. V vsem tom izročili se izraža čiitenje i mišlenje liid-stva, dosta toga je staro že več sto let. V starinskih časaj. gda so naši očaki ešče ne poznali knig i novin, ali pa jako malo — te je to bilo vse njihovo diišev-no živlenje: od roda do roda so se pre-našale pesmi, v sterih so^preprosti ludje ovekovečili različne dogodke i svoje čiite nje; ravnotak pripovesti; v šatringaj so iskali liidje rešitev preprostoga, na-tumoga človeka. ¦— Okoli velikih svet-kov (Boziea, Viiznia, liisalov itd.) pa driigih prilik, štere so pomenlive za kmečko živlenje (ženitev, žetva, fanj-šček itd.) so nastanole mnoge navade, ki so tiidi jako stare, ništerne več kak jezero let i sega v poganske čase. Tu-di v navadaj se je izživela kmečka diiša — one so piinesle v vsagdenešnje živle-nje spremembo, lepoto i veselje. Mnoge navade, pripovesti itd. so znane pri mno-gih narodaj, driige so poznane samo v ednom narodi, ništerne pa poznajo samo v posameznih krajinaj. — Dendenešnji se zavolo spremebo živlenjskoga nači-na (vera, šola, iznajdbe. čtenje itd.) vse te starine če duže bole giibijo, izmerajo. Škoda je za mnoge lepe navade, ki ne-majo nikaj slaboga na sebi! — Vse to nai^odno blago pa zbira znanost »narodo-pisje«, da se očuva prišestiiomi rodi i da se znanstveno preišče. Dosta takšega narodnoga blaga v Slovenskoj krajini je že zapisanoga, liki čaka nas ešče dosta dela, da rešimo, ka se šče da. Dužnost dijaštva i driigih izobražencov je. da se skrbijo za to. ^^žz -"i^,:j "^ iV'r\\ časti vredne sta-rine, za štere moremo skr^c-ti. ?e 218 let se pišejo knige i novine v narečji .8 STARINE SLOVENSKE KRAJINE naše krajine. Čiidiivati se moramo, da je izišlo telko naših knig nazliik tomi, da je bilo pri nas v starih časaj malo šol i ešče te so bile po večini vogrske. Naše cerkvene, šolske, poučne i zabavne kni-ge pa novine nam ešče dendenešnji sve-dočijo dvoje: 1. da smo vsigdar meli v Slovenskoj krajini može, ki so s pisanjom želeli pre-svetliti svoje zapiiščeno liidstvo injemi dati diiševno hrano. Tej liidje so naši zastopniki v kniževnosti vsega sloven-skoga naroda, oni so naši najbole daro-viti i plemeniti možje. Ali smo njim tak mi ne dužni biti globoko zahvalni? To pa pokažemo s tem, da njihova dela čte-mo i čuvamo. — 2. svedočijo nam, da je liidstvo v Slo-venskoj krajini tiidi vsigdar rado čtelo i si želelo diiševnoga živlenja. Ešče dnes najdemo med nami 150 let stare knige, štere liidje žmetno dajo iz rok. ¦— Mnogo naših knig pa se je po nemarnosti zgii-bilo i vničilo — liibezen do knige pa ne žele samo čtenje, liki tiidi čuvanje knig! Zato pazimo na knige, štere ešče majo naše hiže! — Da bi se pa očuvale bar edna od vsake teh knig, je potrebno, da je vse zberemo na ednom mesti. Velke znanstvene knižnice v Ljubljani, Mari-bori, Budapešti, Somboteli, Gradci pa ešče indri hranijo že preci naših knig. Potrebno pa je, da imamo tiidi doma v našoj krajini zbrane vse naše knige. Tak bo mogla naša dijaška mladina spozna-vati naše diiševno bogastvo, tiihincom, ki pridejo k nam, pa pokažemo, ka ma-mo, da nas bole pravično spoznajo! To potrebno delo se je že leta 1932 začnolo. Naši visokošolci so že nabrali dosta knig i novin, nabiranje pa se nadaljiije. Zdaj so knige shranjene v »Našem domi« v Črensovcih. Zberejo so pa tiidi vsi spisi v vseh jezikaj. .šteri se tičejo Slovenske krajine; dale tiidi spisi, štere so liidje iz naše krajine napisali v šteromkoli je-ziki. — Sveta dužnost naših dijakov, dii-hovnikov, vučitelov i vseh šolanih liidi je, da pri tom deli vrelo pomagajo! Vsi pa z veseljom darujte redke stare knige, da se dobro očuvajo i da bodo na hasek vsem! Do zdaj smo preglednoli naše starine, štere so v zvezi z jez^oni : so diiševno-ga, ^nntrasnjega značaja. Poglednimo ešče starine, štere so zviinešnje i na štere liidje navadno mislijo, gda gučijo od starin! Naše ravninsko Dolinsko i Ravensko pa naše breščasto Goričko do Rabe je zemla, ki nam je najbližanja. Tii počiv-lejo na ravnici kre cest i po bregaj na zreberjaj naše vesiiice. Poleg novih zi-danih hiš, ki so vse različne oblike, mno-ge pa celo ne lepe, — oe skrivajo med drevjom in ponizno kukajo na cesto starinske. nisike lesene hiže, postavlene v kliič. Kak so prijazne s svojimi belimi stenami, k šterim se tak lepo driiži čar-na slamena streha z zelenim bradovi-njom i erdeče rože na okencaj! To sta-rinsko hižo so postavili naši davni očacje po svojem naturnom znanji i čiiti pa po svojem čiitenji za lepoto. Pripoznati mo-remo, da so te hižičke dosta bole lepe i prijazne, kak nove piiste zidine. Stare lesene hiže so tiidi znamenje pa izraz proste, mirne i lepoto želeče diiše starih Slovencov. čas dere naprej, prinaša liovo — liidje pa se ne pitajo: kak bi naj to novo (hiže, noša, itd.) bilo kem lepše, čisto naše. da bi vse to bilo kak podoba naše diiševnosti . . . Kak vse živ-lenje, tak je tiidi pogled na zviinešnjo podobo naših vesnic razdrapani, brez ti-ste skiipnosti i enotnosti, štero so pred-stavlale cele vulice starih hiš, poleg njih pa liidje v domačoj noši, v belih šorkih bregušaj, v belih lenovih robačaj s kole-riči pa particami, — ženske v rokavcaj, zaroblenih z erdečim prižom ali nagii-bane, okoli šinjeka oporek robec pa dva-krat podviignjeni, ešče prle pa pečo z rožov ... V dtiši teh liidi pa so živele pesmi, pripovesti, šatringe i navade ¦— vse, ka je dnes že zvekšega pozableno. Narodopisna znanost preiskavle tiidi te starine: hiže, noše, starinsko pohištvo fškrinje). i orodje itd. Vse tak.še pred-mete zbirajo v muzeje, da se tak oču-vajo potomcom, ki po več stotinaj let lejko vidijo, kako so živeli njihovi očacje. Ta radovednost je vceplena v človeče srce, zato je takše zbiranje i čuvanje starin razumlivo pa nad vse važno. Iz naše krajine je nekaj starinskih predme-tov že v Narodnom muzeji v Ljubljani i v muzeji v Maribori. Potrebno pa je da, kak knige, tiidi te starine zberemo do-ma, gde je bomo kazali vsem, ki obiščejo hašo krajino, naša mladina pa bo mela priliko, spoznati že pozablene starine svojega ludstva! Vupamo se, da se naskori zbere driištvo izobraženih liidi iz Slovenske krajiiie, ki bo skrbelo za vse to, za nas muzej I S tem bi mnogo Iiasnili tudi slo-vensKoj znanosti, ar bi se na te način očuvalo, fotografiralo i preiskalo pa za-pisalo dosta staroga blaga, ki bi se ovači zgiibilo na škodo znanosti. Že zdaj pa zDirajmo vsi te predmete i je izrocimo pripravlahiomi odbori naših visokošol-cov, da je shranijo v »Našem domi« v Črensovcih. Na delo! Nad našinii vesnicami pa kralujejo naše cerkve. med šterimi so mnoge velke umetniške i starinske vrednosti, bodisi nove, kak n. pr. v Bogojini, ali pa stare. Naše velke vrcdnosti starinske cerkvi so sledeče: Kapela v Seli v fari sv. Benedikta, v šteroj so tiidi stene poslikane, je s sve-tiščom cerkve v Tornišči najstarejša naša cerkvena zidina. Postavlena je bila selanska kapela v romanskom slogi, to je v najstarejšem načini zidanja krščan skih cerkvi. Čas njenoga postanka je natenci neznani, spadne pa približno v leta 1250—1300. — Podobe so iz konca 14. stoletja (okolil400). Denešnje svetišče stare tor janske cer-kvi (tiidi v romanskom slogi), je bilo negda prva torjanska cerkev (duga 10 m, šorka 5 m), ki je mlajša od se-lanske kapele. Podobe v tom svetišči so iz 1. 1383, denešnjo ladjo stare tor-janske cerkvi so prizidali pred 1. 1383, poslikali pa 1. 1389. Cerkev v Martjancih je zidana i posli-kana 1. 1392; na Tišiiii okoli 1350; iz 2. polovice 14. stoletja (od 1. 1350— 1400) so cerkve: stara v Bogojini, stara (zdaj prezidana) pri Sv. Juriji i pri Gradi (v Gornjoj Lendavi). Starejšivi sta cerkev sv. Ane v Boreči (iz 1. 1521.) i pri NedeJi (v Petrovcih). Vse te umetnine morejo ostati »staien ponos« vseh Slovencov po rečaj strokov-njaka (dr. Fr. Stele, Dom in svet 1926, 247.), tem bole pa dika naše krajine . Za konec toga premišlavanja naj po-stavimo reči, štere je zapisao naš narod-ni bliditeo, blagopokojni dekan dr. Franc Ivanoczy v prvom Kalendari 1904: »Slo-. venska naša krajina ma lepe spomenke onih starih časov, vu šterih je vu etoj lepoj okrogiini edinost vere, liibav domo-vine i vrelost kre dike bože ravnala dja-nje naroda i vse kotrige njegove. Žali-bog, vnogo več bi teh spomenkov bilo, či divjaznost krivovernikov ne bi nje oško-diivala i vnogi boji ne bi vničili vnožino lepote cerkvenih kinčov. ' - Ali ostanki teh starih časov so vredni, da je liidstvo vu časti obdrži i nje gle davši se spomeni vrele vere svojih pred-očakov i se gene na liibeznost svoje vere, s šterov je cela zgodovina naroda sploh prepletena. Či Bog dopiisti, počasi se ti spomenki popišejo vu etom kalendariji i s tem se .fundament položi za obilnejše zgodovinsko popisanje ete krajine.« (str. 65—6.) Ivanoczy je-poznao pomen naših sta-rin i naše zgodovine. Znanstveni delavci so že preci naše zgodovine preiskali; tiidi naš Kalendar i Novine so prinašali preproste i kratke zgodovinske spise. Čuvajmo i večkrat čtimo popise svoje preminočnosti! Narod, ki ne spoštiije i ne liibi spome-nikov i starin iz svoje preminočnosti, je ne vreden poštenja! Takši narod ne kaže diiševnoga živlenja, njegove žele iščejo samo minlivo, enodnevno. Bojmo mi diiševno visiko stoječi na-rod v Slovenskoj krajini, ki svoje sta-rine spoznava s čtenjom i obiskavanjom, je cuva pred pogiibov, je liibi kak sva-doke i znamenja svoje preminočnosti, svoje zgodovine i svojega bogatoga k popunosti želečega živlenja ... Kako scni se iiiiuril igrati! Niti sam nisem vervao, ka mam talent i bolj iz šale kak z resnim namenom sam si nabavil ono knjižico: »Kako postanem dober godbenik ?•.<, ki jo poš-lje prodajna podružnica Meinel & Herold, tvor-nica glasbenih instrumentov v Mariboru št. 217, brezplačno vsakomur. kdor jo zahteva. Prejel scm torcj to knjižico, in še sam ne vem kako sem dobil voljo; naro<;il sem har-moniko, ki mi jo je firma res poceni prodala, in verjemite rrvi, da sem se s pomočjo te knji-žice z lahkoto tako dobro izvežbal, da se vsi čudijo. Zato trdim: vsakdo, še celo otrok, se lahko nauči igrati, če le hoče. Zahteyajte od firme to knjižico in videli boste, da se bo po-srcčilo tudi Vam. Neki hvaležen g-oclbeiiik. 20 Giovanni Papini: OBISK PRI LJENINI Papini je znameniti taljanski katoli-Čanski pisateo — spreobrnjenec. Nedav-no je izdao knigo »Gog«, v šteroj popiše značaj glasovitih liidi denešn.jega sveta v obliki izmišlenih obiskov. Prinašamo popis mišlenja Ljenina, voditela ruskih boljševikov, ki je mro v začetki 1. 1924. On je s svojim vodstvom stvoro deneš-nji položaj Rusije. Ništerni ga majo za ednoga najvekših mož zgodovine. driigi pa pravijo, da je bio blazen krvoločnik. Mesec dni sem se triido z vsemi silami, da bi dosegno namen — i na konci sem ga dosegno. Prišeo sem v Rusijo samo zavolo toga, da bi v lice spoznao toga človeka i ne sem se šteo povrnoti domo prle, kak bi gučao z njim. Tak se mi vidi, da je on eden od štirih liidi našega veka, koga je vredno videti i čiiti. Da bi mogeo do njega priti, sem mo-geo potrošiti več kak 20.000 dolarov i to kak dare ženam komisarov i napitnino erdečim vojakom. Nekaj sem izdao tiidi za sirotišnice i boljševiške zavode. Ne rni je žao za to. Pravili so mi, da je Vladimir Ilič (pravo Ljeninovo ime) slab pa izmučeni i da ne sprejema nikoga zvlin svojih naj-bližanjih prijatelov. Prej je ne v Moskvi, liki žive v maloj vesnici v gradiči, šte-roga je pred bojom meo nekši bogatin. Ednoga petka sem premagao zadnje za-rreke i sem dobo po telefoni glas, da bom snrejeti v nedelo. Ljenini so pra-vili, da njemi jaz lejko pomorem, v nje-govih žmečavaj i on je zato privolo, da me sprime. Najprle me je sprijala njegova žena, debela, mala, ki me je tak gledala, kak gledajo pazitelje v norišnici nove norce. Ljenin je sedo za stolom na malom hod-niki pred hižov. ves sto je bio pokriti z načrti (plani). On je napravo na me-ne takši vtis kak hudodelec, šteroga so obsodili na smrt, pa so njemi dopustili preživeti ešče ništeren den na slobodi. Njegova značilna mongolska glava (mongolska plemena so n. pr. Japonci, Vogri itd.) se vidi, kak če bi bila iz staroga posiišenoga sira. čisto izsiišena i brez živlenja. Iz njegovih vlist, štera so bila puna sline, so se zaničlivo re-žali zobje. Silna i velika njegova glava me je spominala na staro trdnjavo div-jih narodov, štera je bila postavlena iz kosti predzgodovinskih stvari. Iz nje-govih nemirnih oči sta sijala nezaviip-nost i sum. Močne oči, kak krvi žedno-ga jastreba, so se včasi skrile za debele ozmice. pune krvi. V svojih rokaj je nemirno obračao srebrni svinčnik (plaj-bajs); roke je meo kak na jprosteiši mužik (kmet) i tiidi one so svedočile, da je njegova smrt že bliizi. Nigdar v živlenji ne pozabim njegovoga lica, ki se mi je vidlo, kak če bi bilo izklesano iz elefantove kosti. Njegova vliha so bila. tak napnjena, kak če bi želela ešče pred smrtjov zgrabiti vse glase iz sveta. Prvi hipi najinoga pogovora so bili jako žmetni i neprilični. Ljenin se je triido, da bi me spoznao i zarazmo. To l'e delao s taksov nemarnoščov, kak či bi opravlao kakšo dužnost, štera ga sploh nikaj ne briga. Pred tem žu-tim, izmučenim licom sem ne meo moči, da bi stavo vsa pitanja, štera sem prle nakano. Vznemirjen zavolo toga sem začno hvaliti velko delo, štero je on spuno v Rusiji. Na mojo pohvalo se je žuto. na pou mrtvo lice Ljeninovo čisto zamračilo i te pogled je bio kak zaničiijoči i zasmehlivi nasmeh. Naednok zakriči Ljenin glasno z div-jim zverinskim navdiišenjom: »Ve je pa vse to že davno bilo pripravleno. — Vse je bilo pripravleno prle, kak smo mi postanoli. Zviinešnje države noro mi-slijo, da je tii nastano nekši novi se ctav (naein živlenja). To je slabo miš-lenje slepih meščanov (meščan je pre-bivalec mesta; komunisti zovejo tak vse, ki so ne delavci »proletarci«). Boljševiki so ne včinili nikaj driigo, kak da so se poprijali tiste uprave i jo raz-širili, štera jedina odgovarja ruskomi narodi. Črede sto milijonov je ne mo-goče voditi brez palice. brez korbača, brez skrivne policije, brez nasilja, brez 21 vešal, liidi, šteri so na tom načini go-spodovanja i upravlanja osnovali svoje gospodstvo. Za časa carov je bilo šte-vilo gospodiijočih šestdeset jezero ple-menitašov i štirideset jezero višiših čest-nikov iz bogatih driižin — skiipno teda množica stojezero liidi. Mesto teh 100.000 gospode dnes upravla i gospo-diije okoli 2 milijona boljševikov komuni-stov. To je napredek — i celo velki. ar je število tistih, ki gospodiijejo, dvaj-setkrat vekše, liki 98 procentom naroda je to nikaj ne hasnilo. Lejko ste popu-noma osvedočeni, da je 98 procentov naroda s tem nikaj ne na boušem. Liki tak more biti. Jaz to sam želem i zahte-vam i pri nas — more tak biti.« Na Ljeninovom lici se je pokazao nekši pridržani nasmešek. V tom hipi je bio podoben trgovci, šteri je znoro človeka i zdaj z zadovolstvom i s sme-hom gleda na svojo žrtev, kak odhaja od njega. A ka bo potomtoga, — sem zamr-mrao — ka bo z naprediivanjom ? Ka bo nakonci z navukom Marksa? . . . (Marks je bio Nemec židovskoga roda i na njegovom navuki od drližbe sloni komunističen navuk — marksizem.) Ljenin me je začiideno gledao. »Vam — je nadaljavao — ki mate velki vpliv i ste k tomi ešče tiijinec, iejko vse povem, ar Vam itak nišče ne-de vervao. Liki znajte, da je sam Marks nigdar ne driigo včio, liki je samo raz-giašao misii zlagane vrednosti. Zavolo položaja Rusije i Evrope sem bio jaz prisiijeni, da se posliižim boijševiškoga navuka i mišlenja, da bi tak dosegnc svoj namen. V driigih državaj i driigih časaj bi se mogoče tiidi ja^: poprijao driigih sredstev. Marks je nikaj driigo kak navaden židovski buržuj (bogatin, ki žive brezi dela), šteri je prišeo do vi-šišega pomena s pomočjov angleških staiiscičnih dokazov. On sam je bio skriven pristaš industrijalne vlade. Marks je ne meo nikšega nagnenja i navdušenja za divjaštvo (babarstvo), pa za toga volo ne popun človek. On je ne nikaj drugo kak v pivo i Hegelovo modroslovje namočene mozge, v štere je njegov prijateo Engels vrgeo par glo-bokih i jako dragocenih misli. (S tcm šče Lj. povedati, da je Marksov navuk ne samostojen.) Naša rusovska javnost je najjasnejši dokaz lažnivosti njegovo-ga prorokiivanja. Ravno tam. gde je ne bilo ni sleda buržuazije (bogatašom), je je komunizem popunoma zmagao. Llidje so ne nikaj driigo, nego strape-zlive zveri, štere more driiga nesmilena zverina krotiti i voditi. Takša nesmilena i krvi želna zverina. to sem jaz. Vse driigo je nora i prazna reč, noro mo-driivanje, noro pisanje, nora muzika za ravno tak noro množino. Ar so pa zveri spodobne hiidodelniki, se more vsaka vlada triiditi za to, da svojo državo i domovino kem prle spremeni v velko temnico. Stari carski korbač je slednji upravičeni i moder dokaz carske politič-ne modrosti. Če vi dobro premislite. te pripoznate da je živlenje v vozi najbole primerno za povprečnoga, navadnoga človeka. Liidje v temnici četiidi so ne slobodni, pa nemajo nikše odgovornosti nikše brige, poleg toga pa nemrejo več včiniti nikšega slaboga dela. Od tistoga mao, gda človeka zaprejo v temnico, je prisiljem pošteno živeti. Henja globše premišlavati, henja se skrbeti, ar drii-gi za njega mislijo, se za njega brigajo. On zna. da dobi hrano i da bo meo pre-nočišče, tiidi če ne bo delao ali če zbe-teža. On nema vseh tistih neprilik, štere ma vsakši sloboden človek, ki se more sam za sebe skrbeti, za vsagde-nešnji kriih i za stan. Moja miseo i žela je to. da bi spremeno Rusijo v ogromno, veličastno temnico. Ne mislite, da gu-čim vse to iz sebičnosti, ar so pri tom načini i uDravlanji najvekši robi i žrtve sami stražarje i mučitelje.« Ljenin je naednok prestano gučati i pregledavati načrt, ki je ležao pred njim na stoli. Bio je to načrt ogromne trdnjave z mnogimi stolpi (torni) i ne-šlevilnimi okroglimi okni ... Zdaj sem si viipao tiidi jaz staviti pi-tanje: »Pa kmetje? Ka bo z njimi?« »Nemrem prenašati mužika fkmeta) Mrzim je«, je pravo Ljenin z glasom velke odiirnosti. »Sovražim kmete, šte-re sta slabič Turgenjev i farizej Tolstoj (znamenitiva rusovskiva pisatela) tak lepo opisavala. Kmetje predstavlajo to, ka jaz nemrem prenašati: preminoč-nost, vero, versko norost i ročno delo. 22 Za zdaj je prenašam i trpim, ali sovra-žim je. Rad bi bio, če bi vsi kmetje pre-minoli. Eden edini elektrotehnik mi več vela od sto jezer kmetov. Viipam se, da bodo najše fabrike za nekaj časa mogle napraviti v ništernih minutaj telko hrane, kelko je potrebno za vse nas — i te pride zaželeni čas, gda bo mogoče klati množine kmetov kak popunoma nepotrebno. Kmetje posta-nejo fabrički delavci ali pa — propad-nejo. Živlenje kmeta, to je sramota predzgodovinskega časa. Dobro si zapomnite: boljševizem po-meni trojno delo: 1. boj znanstveno iz-obraženih divjakov proti gnilim šolanim liidem; 2. boj Izhoda proti Zahodi; 3. boj mesta proti vesi. Zapomnite si do-bro tiidi to, da pri izbiranji orožja v tom boji mi ne bomo mehkoga srca. Sloboda je izmišlena reč; što bo proti nam; ga vničimo. Človeča krv je naj- bouši gnoj! ¦— Ne mislite, da sem jaz trdosrčen, meni se že gniisijo vsi vmori, šteri se godijo na mojo zapoved. Moja žela je, da postanem upraviteo dobro vrejene temnice. V vsakoj temnici se najdejo nemirne, nezadovolne diiše — i te moremo skončati. — Jaz sem meseni poubog, šteroga prestol je med Euro-pov i Azijov. Zato si lejko privo-ščim takše zabave. Jaz posliišam vsaki den krik i jok zapretih robov i zadnje> zdihlaje klanih kmetov. Verte mi, da jaz te najstrašnejše pesmi ne bi meno za vseh devet veličastnih pesmi Bee-thovna (glasoviti nemški muzik). To je zmagovita pesem sreče i zadovolstva, ki prihaja.« Meni se je videlo, kak če bi se čisto posiišilo ono lice, štero je pokrivala smrtna bledoča. Ljen-in je nagno svojo glavo, kak če bi posliišao tiho i svečano muziko, štero on sam čiije i razmi. Dr. Franc Rogač, stolni kanonik i pa-pov })relat v Somboteli na Vogrskom. Kojeni 1. 1882. na Tišini. dugo časa ravniteo piišpekij.ske pisarne v Sombo-teli. Etlen najbole vučenih rojakov Slo-venske Krajine, ki pozna vso Europo i vse glavne jezike. Napisao je več vogr-skih bogoslovnih knig. Vzgojo ga je t Fr. Ivanoci. šteromi jc napisao v Ka-lendari 1. 1915. jako lcpi živlenjepis. Vsigdar je zagovarjao ])ravice nasega naroda, kak se je to navčo od dr. Ivanocija. 23 Dne 8. septembra je bila v Tornišči evharistič-na slavnost, kak je ešče ne bilo v Slovenskoj Krajini. Na slavnost so se pripravlale vse fare dolnjelendavske dekanije s posebnimi pobožnost-mi v domači cerkvaj. Množice so začnole priha-jati v. Tornišče že v četrtek, 7. sept. odvečara. V torniškoj cerkvi so se vrstile pobožnosti pred izpostavljenim Oltarskim Svestvom celo noč. Procesije so prihajale nato nato iz vseh krajov in ob 10. vori je bila pred cerkvijov zbrana og-romna množica naroda. Sv. mešo so sliižili apo-štolski administrator škof dr. Ivan Tomažič. Oni so tlidi predgali in nosili Najsvetejše med pro-cesijov, štera se je pomikala edcn čas po poli, nazaj pa skoz vulice Torni.šča. Odvečara so se verniki vračali s procesijami na svoje domove in spevali pobožne pesmi. Vreme je bilo ves čas nad vse lepo sunčno. Slavnosti sta se udeležila poleg zastopnikov oblasti tudi oba predsednika Katoliške akcije (za lavantinsko in ljubljansko škofijo) gg. ravnatelj I. Jerebič i dr. M. Krek. Marijin list je po proslavi pisao med drligim tiAdi sledeče:. • '..:....-. .'. . . • . . Na Malo mešo je Slovenska Krajina obhajala zahvalni spomin na 1900 letnico nastavlenja presvetoga Oltarskoga Svestva i smrti našega gospoda Jezuša Kristuša na najsijajnejši način. • Okoli 22 jezero našega vernoga naroda se je zbralo okoli Jezuša v Oltarskom Svestvi .bliizi 20 jezero se ga je prečistilo za kongres i okoli 15 jezero ga je korakalo v procesiji, v šteroj so naš prevzvišeni gospod apoštolski administrator nosili Najsvetejše, da svedoči, kak živo čiiti Go-spodovo navzočnost pod podobov kriiha i kak vroče ga liibi pod njov. Na konci procesije se je celi narod posveto presvetomi Srci Jezušovomi. Ta posvetitev je tista hvala, štero moramo dati Jezuši za nastavlenje Oltarskoga Svestva.i za njegovo odrešilno smrt ob 1900 letnici teh naj-važnejših dogodkov na zemli. Namen nastavi-tve Oltarskoga Svestva i namen Jeznšove smrti Druga slika: škof dr. I. Tomažič ¦blagoslavlajo innožice na poti s farofa pred cerkev. Tretja in strta slika: Množice med sv. mešov. Peta slika: Škof dr. I. Tomažic prihaja s spremstvom iz farofa k sv. rneši: .— Veličastnoga slavja v Tornišči se je udeležilo 22 jezer vernoga naroda iz dolnjelendav-. -' . ske dekanije. JSvfiavisiično šlavje je bio edino te, d s m o v s i Jezu-š o v i. Posvetitev po kongresi nam je pokazala pot na štero moramo vsi sto-piti. Svetek Marijinoga rojstva nam je pa pokazao zgled, kak naj se posvetimo. Pokazao nam je, naj smo tak Jezušovi, kak je bila Marija od rojstva do smrti, naj smo tak tesno zdriiženi ž njegovim Srcom, kak je bila ona, mati njegova. Po Marijinom zgledi naj se zato vsi po-damo v Srce Jezušovo i smo njegovi z vsemi kotrigami naše driižine. To mi-lost pa dosegnemo z pobožnostjov posve-titve driižin Srci Jezušovomi. Črensov-ska fara, štera hrani del Križa Jezu-šovoga, je zarazmela dužnost zahvale i zapopadnola miglaj, ki ga je dao kon-gres z posvetitvijov Srci Jezušovomi. Ta fara je bila prva v Slovenskoj Krajini z posvetitvijov driižin. Zdaj v zvezi z evharističnim kongresom se je posvetilo v črensovskoj fari prek sto driižin. Naj se ta lepa pobožnost razširi i po ostalih faraj Slovenske Krajine jo popišemo v tom Kalendari. Lepšega sada ne de mogo euharistični kongres roditi, kak če se vse driižine naše krajine posvetijo Srci Jezušovomi i si zvolijo tistoga za krala, ki je sama liibezen i sama do brota, ki nam je vsem vse na tom i drii-gom sveti. f IVAN ČIZMAZIA MISIJONSKI BRAT IZ DRUŽBE SV. VINC. Pav. V nedeljo, 10. decembra 1933 v Grob-ljah je večer med angelskim zvonenjom mro mirne i lepe smrti misijonski brat Ivan Čizmazia, doma z Gornje Bistrice. Pokopani je bio v torek dne 12. decem-bra ob 10 dopodne na farnom pokopali-šči v Mengši poleg Grobelj, ob vznožji visikih planin Kamniških Alp. V tom le-pom gorenjskom kraji do čakali njegovi telesni ostanki častitljivega vstajenja na sodni den. Brat Čizmazia je bio eden tistih po-štenih delavnih i pobožnih Prekmurcov, ki delajo čast svojoj ožjoj domovini. Pred osmimi leti je, kak je sam ne-komi povedao, med sv. mešov misijo-narja napravo v svojem srci sklep, da zapusti svoj domači kraj in odide tiidi sam v misijonsko službo, da tem ležej zveliča sebe in pomaga k zveličanji tiidi driigim. Vstopo je v misijonsko drližbo sv. Vincencija Pavelskoga." Noviciat je delao v misijonišče v Grobljaj. Po no-viciati je ešče nadele ostao v Grobljaj in prevzeo vrtnarsko sliižbo. Kakše je bilo živlenje brata Čizmazie, se je nailepše videlo pri samostanskoj konferenci nekaj dni po njegovoj smrti. V samostani je lepa navada, ka majo za umrlim članom konferenco, pri šteroj pove vsakši, ka je kaj lepoga opazo v živ-lenji umrloga. Od brata Čizmazie je znao vsakši telko lepoga i spodbudno-ga povedati, ka je bila na konci konfe-rence splošna sodba: brat Čizmazia je živo pravo samostansko sveto živlenje. Bio je pobožen. Svoje pobožne vaje je poleg mnogoteroga svojega dela na vrti vr.šo jako vestno. Posebno je častio Najsvetejši zakrament i Mater božo. Če je le mogeo, je stopo bar malo v ka-pelo pred Najsvetejše i se priporočo Bo-žemi Zveličarji. Na vrti je meo v kape-lici Matere bože vsikdar sveže cvetje i skrbno vsak dan zalivao. — Bio je de-laven. Nikdar ga ni bilo mogoče videti brez dela. V vsakšem časi i vsakšem vremeni si je znao najti delo. — Brat Čizmazia je bio nad vse Ijubezniv. Kre-ganja i čemerov ni poznao. Za vsakše-če je bilo potrebno. Ob pravom časi vsakšemi je rad po možnosti pomagao, če je bilo potrebno. Ob pravem časi je pa znao biti tudi vesel i prijetno še-gav, da je bilo vedno prijetno, če je prišeo on v driižbo. 26 Posebno je liibo svojo ožjo domovino za našo Slovensko Krajino i njene po-Slovensko Krajino. Novine je čteo z trebe.« velkim veseljom in rad tiidi driigim po-vedao kaj zanirnivoga iz njih. Ešče malo pred smrtjov je pravo: »Če pa merjem, bom pa v nebesaj proso Boga Naj bi najšeo misijonski brat Ivan Čizmazia vnogo posnemovalcov in naj pri Bogi tlidi za to prosi. SLOVENSKI JEZIK PA NAŠE NAREČJE Spoznavaj samoga sebe — te zapovedi se malo držimo i zato ne poznamo fun-damentalnih, osnovnih pitanj svojega narodnoga živlenja. Vse premalo pozna-mo zgodovino, zemljo, umetnost, knigo i jezik svojega naroda. Jezika svojega ne poznamo? — se nasmehne što —. ve pa slovenski gučimo vsigdar. Istina je vse to; znamo pa tiidi, da so bili i ešče so liidje, šteri majo zmotne, slabe misli o našem jeziki. Celo na mirovnoj kon-ferenci v Parizi so vogrski odposlanci s tem šteli našo krajino za Vogrsko pri-dobiti, da so dokaziivali zastopnikom vsega sveta, da smo mi ne Slovenci i da je naš jezik ne slovanski. Tak so pisali celo doma med nami ešče pred ništerni-mi leti. Senjalo se niim je, tistim. ki ne poznajo dobro ni ednog jezika. da mi nekši poseben »vend—slovenskk jezik pnčimo i pišemo. Pa vendar ie že leta 1771. naš rojak Števan Kiizmič zapisao. da so si »vogrski Slovenie« v rodi s »Kranici i Štajarci«, na driigoj strani pa to, da jezik »vogrski Slovenov od vsej driigi (to je: slovanskih jezikov) dosta tiihoga i sebi lastivnoga na«. Davno že. gda je jezikoslovna znanost ešče v za-četki bila, je on v jedri prav vgano. Kak-še je to pravo mišlenje o našem jeziki, o tom nekaj na kraci tii povemo. Jezik pravimo tistoj skiipini reči i ti-stomi načini gučanja (govorenja), šte-roga se posliižuje kakši narod v reči i pismi. Ne gučijo pa vsi liid.ie istoga na-roda z istimi rečmi, z Lstimi glasi — to vidimo v našoj krajini, n. pr. Dolinci pravijo »zajtra«. Ravenci z Goričanci ra »vgojdno« itd. Zata nemremo trditi. ds so Dolinci driigi »narod« kak Goričanci — tak bi bilo po pameti tistih, ki so videli poseben »vendski« narod v Slo-venskoj krajini. Vsakši jezik se deli na menše dele, na narečja. Narečje zovemo jezik, šteri se po različnih znakaj loči od jezika istoga naroda v drligih kraji-naj. Poglednimo si to med Slovenci! Slovencov je na slovenskoj zemli pou-driigi milijon. Edne krajine so na rav-nici, druge na visokih bregai, tretje v skritih, od bregov zapretih dolinaj itd. Vse to vpliva na jezik naroda. Tisti. ki zavolo dobrih cest, trgovine v davnih ča-saj itd. mnogo i leiko pridejo iz kraja v kraj, gučijo skoro isti jezik z istimi rečmi i z istimi glasi, Vse inači je z onimi, ki živejo daleč od cest. od mest. skriti v svoje bregače i kote i štere ločijo ali so ločile velke gošče od driigih krajin: oni guČiio vnoge »starodavne« reči. šterih nindri več ne Doznajo, majo svoje po-sebne glase, šterih driigi niti sprego-voriti nemrejo itd. Pa vendar — vse to ie eden narod z ednim jezikom! Zakaj? Zavolo svoje preminočnosti. Siovenci smo deo veikoga slovanskoga plemena; v šestom stoietji so se naši očaki naseliili tii, gde dnes živemo. V tistom časi so ešče preci isti jezik gučali vsi Slovani, ki gučijo dnes svoje jezike: ruski, poljski, češki. slovaški, iužičko-srbski, bolgarski. srbskohrvatski, slo-venski pa esče tiste, šteri so izmiii. Ra-zumlivo je, da so zdaj po lcčitvi, zavolo raziičnih vplivov, začnoli vsaki bole po svoje vlečti. i v dugšem časi več sto let so nastanoli posebni. samostojni jeziki. Vsi slovanski jeziki mcjo vnogo skiip-ncga pa tiidi raziičnoga. Siovenski jezik ie v posameznih slovenskih krajinaj do-bivao različna svojstva i to zavolo po-krajinskih, prometnih, tujerodnih i drii- 27 gih vplivov. Tak so se razvila slovenska narečja. Beneški Slovenci v Italiji majo v svojem narečji mnogo različnoga od našega narečja, Dolenjci okoli Ribnice ravnotak od narečja Gorenjcov okoli Kranja, od štajerskih govorov itd. Ali nazliik vsem razlikam pa veže vsa slo-venska narečja mnogo skiipnoga i nam svedoči. da sestavlajo vsa skiipno eden, slovenski jezik. To je ugotovilo živlenj-sko delo mnogih najbouših jezikoslov-cov, zato so zaman vsa modriivanja v to ali ono smer. Zdaj pa čiijte kakšega »gos^oda«, ki med nami sliiži kriih, da pravi: »Prek-murci ne govori.io slovenski!« —- Na drii-goi strani pa tiidi naši liidie, bodisi So-lani ali prosti, gučijo etak: »Te p:uči kraniski. štajerski, ne slovenoki, kak mi.« Čas je že, da se scametiiiemo! S!o-venski gučimo vsi, — što inači misli, ic zasleDleni ali pa nema zadosta znanja. Vendar je ne tak žmetno razmiti, da so razločki v jeziki nekaj mogočega. V vsakšem ieziki je tak, da gn v vseh kra-jai ne gučijo na ponimoma isti način. Ništerne blodi ešče to. do. so v našem narečji Slovenske krajine pisane tiidi knige i da ešče dnes pišemo nekaj po do-mačem. To je pa tiidi čisto razumlivo, če poznamo zgodovino. Prva slovenska kniga je izišla 1. 1551. i je bila pisana v dolenjskom narečji, kak gučijo okoli Novoga mesta i Ribnice, ar je bio pisa-teo tam doma. Od tistoga časa se je pi-salo če duže več knig — ali Gorenjci po svoje, Primorci, Korošci i Štajarci pa tiidi vsaki po svojem. Razlike so ne bile prevelke. ali bile so celih 400 let! Ko-maj pred dobrimi 80 leti smo Slovenci dobili enoten, popunoma skiipen jezik. Oglašuvanje v kalendaraj prevzeme najvugodnejše stari špecijalni strokovni zavod oddelek ,,BLOCKNER" v kcncerni INTERREKLAM D. D. Z A G REB, Masarykova 28. Telefon št. 21-65 Predlogi i stroškovniki brezplačno! Prle je ne bilo slovenskih šol, ne bilo stalnih novin, zato je vsaki nekaj po do-niače napisao. V našoj krajini so se začnole knige pi-sati 1. 1715. Ar smo pa mi ločeno živeli cd driigih Slovencov, se je med nami ne mogeo vtrditi i vdomačiti skiipen knji-^evni jezik. Pa so se po naših šolaj pred 80 leti včili tiidi »kranjski«. ali sledkar je vogrščina preprečila širjenje skiipne slovenščine — v tom je vzrok, da ešče dnes pišemo svoje nareč.ie! Vsi ovi Slo-venci so bili politično zdriižsni v Austriji, rai cmo pa bili pod Vogrskov — med nami je bio visiki zid! Dnes se včijo pri nas v šoli slovenski hnjiževni jszik. Toga jezika nišče ne gu-ei, tiidi šolani ne, on samo sliiži vsem Slovencom v knigi i v listaj, novinaj. Zato je razumlivo. da več ne bo potreb-no pisati v našem narečji, gda bo že ve-čina dobro razmila kniiževno sloven-ščino. Gučimo od svojega materinoga jezika spametno i z liibeznijov. ar je jezik sve-tin ja! VELIKA TORNIČKA ZALOGA ;i7IVARrf obleke V MURSKI SOBOTI (nasnroti pošte) Lcndavskir costa št. 2a. Obveščamo, da imarno stalno veliko za-lcgo voake vrste moških, fantovskih i:\ otroških oblek in tudi vseh vrst zimskih EiovrSrakov {Jiaoutov) iz Eukna dobre fivaiitet? FO KAJNIŽJE TVORNIČKI CENI! V33 te obleke so domačega pro-isvoda, in voicd tega ;jih lehko dajemo po tako niski coni. Cci.j Lo slcdeče za moške cblekc: Prvovrstna obleka iz najfinejšega (štofa) aukna od Din 240.— do 790.--. Cela ob-lel-a iz (cajga) samo Din 140.—. Cela oblcka iz (štofa) sukna samo Din 190.— ITodaljc imarno veliko izbiro moških. damakih in otroskih »Hubsrtus« plašeev, l:akor tudi dann.kih plaščev iz najfinej-i-ega. sukna in izdslava. — Prepričajte ne o prvovrstni kvaliteti in o zelo niski ceni! — Obleke si lehko vsak v naši tr-2"ovini ogieda in pcrjkuša in dajemo vsa-kovrstna pojasnila, ne da bi koga s tem silili, da isto mora kupiti. »TIVAR« obleke — Murska Sobota 28 NA SMRT OBSOJENI Grozno je, če je nedužen i pošteni člo-vek obsojeni na smrt, poleg toga pa niti ne ve ne vore, ne dneva, gda ga skon-čajo . . . Ešče bole grozno je, če krivični i nasilni liidje kakšega velkoga naroda — obsodijo na narodno smrt kakši iiiali narod. ki se nemre braniti. Dcsta takših primerov se je že zgodilo, v našem časi se tak godi s Slovenci na Koroškom v Avstriji, v Italiji. Posebno žalosten vz-gled pa je narod Lužičkih Srbov. Lužički Srbi živejo v Nemčiji, ne daleč od Berlina i od meje Češkoslovaške dr-žave. Oni so najmenjši slovanski naiod, iste krvi kak mi Slovenci i gučijo podo-ben slovanski jezik. Oni ao ostanek Po-labskih Slovanov, ki so živeli po deneš-njoj Nemčiji, pa so je Nemci prepravili z mnogimi krvavimi boji i s tem, da so njim vzeli jezik i je ponemčili. Lužički Srbi pa so ostali do denešnjega dneva v žmetnom boji za svoj jezik, za svoje domače navade, za svoje srbske šole, knige i novine Med njimi je delalo dosta pisateiov, ki so napisali ogromno lepih i vučenih knig, nastanola so mnoga drii-štva, ki so širila med narodom znanje i plemenitost — vse to svedoči, da so si Lužički Srbi zasliižili popuno narodno slobodo. Liki Nemci so je vsikdar bole zavi-rali v njihovom deli, letos so njim pa ce-lo zaprli njihove šolane liidi, razpiistili njihova društva, prepovedali izdajati no-viiie i knige, pisane v lužičkosrbskoj reči i v pravičnom narodnom diihi. »Driištva prijatelov Lužice«, ki obstojijo v mnogih državah, so izdala ostro spomenico proti torni preganjanji. Nesreča Lužičanov je, da so razcepleni med katoličane i liiterane; zadnjih je največ i med njimi se najbole iširi nem-štvo! Vseh Lužičanov je okoli 130 jezer, med njimi okoli 15.000 katoličanov. Nji-njihove lepe narodne noše pozna ves svet. Spominjamo se preganjanih bra-tov z želami, naj bi njim Bog dao vso slobodo! .. , PREGLED SLOVENIJA Ljubljanski piišpck — 50 letnik. Dne 9. marca 1933. je doživo petde-seto leto živlenja dr. Gregor Rožman, piišpek v Ljubljani. Narodo se je leta 1883. v šmiheli pri Pliberki na Koroš-kom. Od 1. 1920. je bio profesor na ljubljanskom vseučilišči, 1. 1929. je bio imenovani za pomožnoga piišpeka, 1. avgusta 1930. pa je postano ljubljanski škof. Velki prijateo mladine i goreči diihovnik — Bog ga živi! f Dr. Andrej Karlin, naš piišpek. 5. aprila je Bog k sebi pozvao knezo-,škofa lavantinske piišpekije i apoštol-skoga administratora Slovenske krajine — doktora Andreja Karlina. Narodo se je 15. nov. 1857. v Staroj Loki, bliizi Škof je Loke. — Od leta 1910. do 1921. je bio piišpek v Trsti; te so ga Taljanje pregnali. Leta 1923. je postano piišpek v Maribori i upraviteo Slovenske kraji-ne. On je bio prvi slovenski piišpek, ki je delio sv. firmo med nami i posvečii-vao naše diihovnike. f Prelat Andrej Kalan. V Ljubljani je 3. junija 1933. mro prelat, stolni prošt i ravnateo sirotiš-nice »Marijanišče«. Narodo se je 2. dec. 1858. v Staroj Loki na Gorenjskom. Velke zasluge ma za slovenski katoli-čanski tisk: ustanovo je tjednik »Do-moljub«, vrejiivao 10 let dnevnik »Slo-venec«, nastavo Katoliško tiskovno dru-štvo, napisao i posloveno več knig itd. — Ravnotak je bio delaven v političnoj borbi katoličanov v Sloveniji; bio je po-močnik dr. Janeza E. Kreka. Kelko je 90 včino za siromake vsake vrste, pa zna samo Bog. Naj počiva v božoj Dobroti! Narodna galerija v Ljubljani. 22. junija so slovesno odprli v Ljub-ljani slovensko »Narodno galerijo«. To je velika zbirka podob (slik), kipov i drligih umetnin. štere so nameiščene v 12 dvoranaj. Dnes je zbranih že 215 podob, 7 stenskih podob (na zidi), 54 kipov i 2 oltara. L. 1918. se je nastavilo driištvo, ki je začnolo zbirati »najbolše umetnine vseh časov, štere je stvoro slovenski diih«, da bi s tem postavili »neminlivi spomenik Slovenstva« i »zagotovili Slo-vencom glas popuno kulturnoga naro-da«, kak pravi razglas iz 1. 1918. Brezi dvojbe je to delo ogromnoga pomena za duševno živlenje Slovencov. Poseb-nost i redkost te zbirke pa je to, da niti v Zagrebi, Belgradi, Beči, Gradci, Pragi itd. nemajo zbirke, gde bi bile zbrane samo domače umetnine, liki so znosili dela iz vseh narodov. »Narodna galerija« v Ljubljani pa zbira sa m o alovenska dela. To zbiranje ide vsigdar naprej i se bo nadaljavalo, do-keč bo kaj Slovencov v Sloveniji. Naj nišče, ki obišče Ljubijano, ne po-zabi poglednoti naše »Narodne gale-rije«! Duševno deio naših prednikov nam dava moč i kaže pot za naše mišle-nje i delo vsigdar vekšoj popunosti. Proslava OdreŠenja. V Ljubljani smo katoličanski Slovenci 30. julija 1933. slovesno obhajali 1900 letnico smrti Jezuša Kristuša, štere se je v tom leti spominao ves krščanski svet. Ob toj priliki je sliižo svojo biser-no mešo (60 letnico mešništva) nadpti-špek dr. Anton Bonaventura J.eglič. Prišlo je okoli 60.000 Slovencov i skoro vsi piišpeki Jugoslavije na to slovesnost. Nadškof Jeglič se je narodo 29. maja 1850. v Begunjaj bliizi Brezij. Bio je kanonik v Sarajevi, 1. 1898 pa je posta-no piišpek v Ljubljani. S svojov goreč-nostjov je prenovo vse živlenje Slove-nije. L. 1930. je bio imenovani za na-slovnoga nadpiišpeka i je odišeo v po-koj v Gornji grad. V treseto leto je stopo Marijin list. Prgišča naroda, kak smo mi 65 jezero diiš je 30 let gordržala Marijin list. Kak je to mogoče? Napravila je to liibezen. Liibezen našega naroda do Marije, i nje-na liibezen do našega naroda. To je pot, po šteroj de tlidi naprej živo Marijin list. Gojiti moramo prebivalci Slov. Krajine v svojem srci liibezen do Bi. Device Marije. Njeno čisto, trezno, po-nizno, zadovolno živlenje se mora pre-seliti v naše domove, pa nam Marija vsikdar ostane pomočnica, pa vsikdar bo živo njeni list, Marijin list. Tak naj bo. Ivan Pregelj — 50 letnik. Najznamenitejši živeči slovenski pi-sateo Ivan Pregelj se je narodo 27. ok-tobra 1883. pri Sv. Luciji ob Soči na Tolminskom (zdaj v Italiji), zda je gimnazijski profesor v Ljubljani. Nje-govih knig je izišlo že 25, dosta spisov pa je ešče v raznih listaj. Njegove mo-horske pripovesti poznamo tiidi v na-šoj krajini:: Mlada Breda, Peter Pavel Glavar, Božji mejniki, Umreti nočejo. — Nišče je ne popisao telko slovenskih krajin (Tolminsko, Istro. Gorenjsko, Koroško itd.), kak on. Pregelj je stvo-ro iz svoje globoke katoličanske diiše prve i najlepše podobe slovenskoga dii-hovnika (Plebanus Joannes itd.); nje-gova dela so globoko versko i slovensko živa, puna bogatih misli i prelepa v je-ziki. Njegova dela bi mogli čteti po na-ših vesnicaj skiipno pod vodstvom kak-šega šolanoga človeka! Pisatelje ne pi-šejo za sebe, liki za narod — zato je slepi narod, ki se ne poglabla v diiševno bogastvo, štero so stvorili njegovi si-novje! Več čtenja med nas, menje po-staplanja i dugoga časa med mladinov, več diiševnoga živlenja! Gospodje dii-hovniki i vučitelje, pomagajte v tom deli našemi narodi . . . Če pripoznamo vrednost diiševnoga živlenja, te tiidi skr-bimo za to. da zagori ogen lepote med nami! Slovenci so raztrošeni po Nemčiji, Franciji, Ameriki, Aziji, Afriki . . . Mno-go jezer naših bratov i sester se po- taplja v morji tiijega jezika i tiijega diiha. Mislimo mi na nje? Ste poslali svojim v tiijini dobre slovenske novine i knige? Vsaki si naj pritrga od sliiža nekaj za diiševen kriij. ar človek ne žive samo od kriiha ... Vsaki, ki to čteš, poskrbi se, da bar eden Slovenec v tii-jini dobi v roke dobro domače čtenje! Opomeni na to njega ali njegove doma-če, pošli njemi sam! — Gda boš pa sam šo v svet, vzemi s sebov bar naš Kalen-dar! '" Letina. Spomenoli smo se z ništernih dogod-kov preminočega leta, šteri so pomen-livi za Slovenijo. To so sami dogodki iz diiševnoga živlenja, ar smo osvedo- čeni, da nam samo poglobleno versko i narodno čutenje pa živlenje more pri-nesti srečnejše čase! Na vse strani so se čiile tožbe tiidi v leti Gospodovom 1933., da nam slabo ide. Pomenkanje se širi vsigdar bole tiidi med slovenskim narodom. V tom pogledi smo šli to leto nazaj, ne naprej. Ešče hiijša i vekša pa je diiševna stiska i nevola, v štero se čiduže bole potaplamo. To je ne samo diiševna stiska na večno živlenje gle-doč, liki tiidi na zemelsko. Liki ne boj-mo se! Bojmo močni, čuvajmo svoje vse i vsigdar do zadnjega! Iščimo to-lažbe v diihovnom: v veri, v slovenskoj dobroj knigi, v dobrih novinaj .. . Lii-bimo svoj jezik i svoj narod, nad vse pa Boga, ki nas naj očuva i vodi v sreč-nejše novo leto 1934! SLOVENSKA KRAJINA »Novine« — dvajseti let! Naše priliiblene »Novine« so se s 4. decembrom 1932. začnole tiskati v Kra- Dr. Avgust Pavcl, r. 1886 na Cankovi. je pro-fesor i ravniteo muzeja v Somboteli. Pisao je pesmi v Novine i Kalendar, mnogo pa je pisao od našega narečja v znanstvene knige i liste. nji, kama so se preselile iz Sobote za toga volo, ar so bivali urednik Joško Maučec, visokošolec, i driigi glavni pisci v Ljubljani. Zdaj so dobile »Novine« lepšo obliko zavolo čistoga tiska i mno-gih podob, štere so redno prinašale. Tiidi vsebina je postanola ešče bole živa — ali četiidi so naši mladi liidje jako goreče pisali, je zavolo ostre zime, štera vlada na Gorenjskom okoli Ljub-Ijane i Kranja, večkrat zapadno beli sneg tiidi »Novine« . . . Tak so »Novine« vse žive i zanimive stopile v dvajseto leto svojega živlenja! Što dobro pre-misli vso njihovo zgodovino i žmetne čase pa prilike, v šterih so izhajale v Somboteli, Maribori, Lendavi, Soboti. ... tisti ne more čiidlivati vrelosti, štera je nje vzdržala, vrelosti ludstva i piscov! Mnogo listov se je začnolo v Slovenskoj krajini proti njim — v jesen 1932. »Novi čas« z ništernimi številkami — liki vsi so naskoro preminoli, ar so ne pognali korna v diiši našega liidstva! — 7. maja 1933. so »Novine« z 19. štev. začnole izhajati v Lendavi, Liibimo svoje kr-ščanske »Novine«, ki so pisane narav-noč za potreboče naše krajine! 31 f Jožef Čačič. 9. marca 1933. je v črensovcih mro Naša gimnazija. V jesen 1933. bi se mogeo. odpreti 5. g. plebanoš Jožef Cačič. Več so pisale razred na drž. realnoj gimnaziji v So-vo njem »Novine« 19. marca i »Marijin boti. Na žalost se je to ne zgodilo, — list« v 4. številki, gde je tiidi njegova zakaj, to je očivesno ne znano, ^amo slika. Naj počiva v miri! skrivoma se je kaj čtilo . . . Nebotičiiiki ali donebniki se zovejo velikanske hiže v Ameriki, v zadnjem časi tlidi v Kuropi. Najvišiši so v i\e\v Yorki (Nju jork); prvi 1. 1908. je bio visiki 202 metra i je meo 47 nadstropij (štokov). Zdaj meri najvišiši 420 m i ma. 102 nadstropji", oken 10.000, mesta ma za 25.000 ludi (štrtina Siovenske krajine!). V Ljubljani je od 1. 1932. ne-botičnik, visiki 53 m z 12 nadstropji. • Eiiflov toren v Parizi je visiki 300 m, postavili L0 ga 1. 1889. iz železa. Sliiži za razgled. Kak hitro plavajo? Najbouši plavač je preplavao daljavo 100 m v 5Y.4 se-kunde, 400 m pa¦ v 4 minutaj i 50 se-kundaj, 1500 m pa v 19 min. i 7 sek. Naglost železnic. Najhitrejše želez-nlce v Europi vozijo med Londonom i Edinburghom s povprečnov hitrostjov, 90 km na voro. — Q Veržeja do Dokle-žovja pa malo hitrej kak puž! Pa letalo ali aeroplan? Leti v minuti 10 km daleč. Zdigne se že tlidi 13.165 m visiko. Prvo slovensko knigo je napisao i iz-dao Primož Trubar 1. 1551. v Tiibingeni v Nemčiji. Bila sta to abecednik i ka-tekizmuš, tiskaniva z nemškimi črk-njami. Za 20 dinarov dobiš pet dobrih i le-pih knig, če se zapišeš v Družbo sv. Mo-horja. Što nešče toga dara?! Zgorela je v začetki 1933 velka fran-coska ladja Atlantik, škode je 500 mili-jonov frankov; mrtvih je bilo okoli 20 potnikov. Za 55 milijonov dinarov je spila Ljub-Ijana alkoholnih pijač v ednom leti. Kak pa se miidi tii mnogo tiijcov. Ka je meteor? Deo zvezde, ki spadne na zemlo, zda se nam vidi, da je »zvezda spadnola«. V Mehiki je spadno meteor v obliki kamenoga tela, ki je vagao 50.000 kil. V Rusiji je spadno ešče vek-ši s takšov silov, da je 15 kvadratnih kilomčtrov okoli pomeo vse gošče; vdro se je več kak 100 m globoko z zemlo,' pravijo, da je žmeten pou milijona ton-)1 tona = 1000 kil)! 120 iet stara ženska je lani mrla v Mehiki. Najvišiša železnica na sveti vozi v dr-žavi Peru v Južnoj Ameriki 5357 m vi-siko v goraj. Jugoslavija je mela od svojega začet-ka do jeseni 1933. leta 22 vlad. Petnajst let je minolo 1. decembra 1933. od zedinjenja Srbov, Hrvatov i Slovencov v sklipno državo.. • • Več Slovencov je bilo ^bsojenih v pre-minočem leti na vozo od 6 mesecov do-ll/-2 leta zavolo dogodkov v Šenčuri na Gorenjskom. ¦ V Parizi so v preminočem leti začnoli zidati 80- novih cerkvi. 2500 m v globočino je skočo iz zra-koplova neki Rus s pomočjov padobra-na, šteri se med letom odpre. To pot je 41 sekundi srečno opravo! Kak narašča Europa? Na leto pride na 1000 liidi približno telko novorojenč- • kov: Španija 30, Italija 26, Nizozemska 23, Danska 20, Nemčija 19, Francija 18, Švica 17, Anglija 16, — Na Japonskom ¦ sev ednoj minuti narodijo štirje. Po-. dobno se pomnožavlo Kitajci. Boljsevild na Ruskom so v revoluciji 1917. leta razdelili 50 milijonov hekta-rov veleposestniške zemle. Razpiiščena so bila v začetki 1. 1933. vsa prosvetna driištva, zdriižena v Pro-svetnoj zvezi. Tiidi naša krajina je zgii-. bila ognjišča znanja i poštenja. . ¦ . . 32 Stanko Žakelj C. M. DELO SLOVENSKIH MISIJONARJEV Že v 18. stoletju sta delovala v Zadnji Indiji dva slovenska jezuita, brata Ivan Krstnik in Ivan Pavel Mesar. Ivan Krstnik je umrl v Tonkinu kot mučenec. Pozneje ne beremo več o slovenskih mi-sijonarjih v Prednji ali Zadnji Indiji. V 19. stoletju se je vsa misijonska pozor-nost Slovencev obrnila v Ameriko in Afriko, kjer sta delovala naša velika misijonarja Baraga in Knoblehar. Seda-nji čas pa vidimo poleg misijonskega dela Slovencev v Afriki predvsem delo-vanje naših misijonarjev na Kitajskem in zadnjih deset let v obeh Indijah. »Koncem letošnjega leta moramo na-praviti pred tukajšnjo komisijo izpit v siamščini in lahko si mislite, da to ni mala skrb.« Ko sta za silo znali jezik, je bilo že treba na delo: »Hiša za nas je pripravljena in vse je urejeno, da prič-nemo s februarjem (1925) javno dekli-ško šolo. Hiša je za naše oči silno zane-marjena in umazana. Vse bomo lepo osnažile in uredile po svoje. A prišla je bolezen, »ki ni udarec le za nas, mar-več tudi udarec za našega predobrega škofa.« Škof namreč želi, »da nastane tu šola, izvrstna šola in zavod.« — »V M. Rafaela Vurnik (stoječa) z gojenkami v Bangkoku. Letos bo deset let, odkar sta odpo-tovali iz domovine in prišli v Siam (Zad-nja Indija) dve slovenski uršulinki m. Ksaverija P i r c in m. Rafaela V u r n i k. Njuna pisma nam govore o skrbeh in delu v misijonskem življenju: svoji hiši smo od 23. I. (1925). Draga sestra Rafaela nam nadomešča prednico, ki je zbolela in jo bodo poslali najbrž v kak hladnejši kraj.« Komaj je bilo vse urejeno, »smo začele šolo. V notranji šoli imamo tri razrede z več oddelki. 33 Enega poučuje sestra Rafaela s pomočjo neke učiteljice, za drugega imamo siam-sko gospodično uČiteljico in v tretji raz-red z angleškim učnim jezikom so posta-vili mene (piše m. Ksaverija).« Delo je težko, navidez nezmagljivo, toda »polne smo zaupanja, kajti čim nezmožnejše smo, toliko več smemo pričakovati od božje pomoči.« Poleg šole je zrastla kmalu tudi si-rotišnica: »Otroci različnih narodov ob-krožajo redovnico. Dobra srca so se usmilila teh sirot in jih privedla v zavod. To je začetek sirotišča. Otroci sužnjev se gneto okoli sestre. Otroci vedo, da so našli mater, ki jih ne bo več pretepala, stradala, da so našli skrbno, ljubeČe srce, ki jim hoče posvetiti vso pozornost, da jih osreči časno in večno. Hudo nam je, da ne moremo sprejemati še novo-rojenekov, ker nikakor ne moremo samo tri zadostovati že toli obsežnemu delo-krogu.« Kmalu je prišla še bridka ločitev. M. Ksaverija je morala 25. V. 1925 odpo-tovati v Svatov na Kitajsko, kamor sta bili prvot.no namenjeni obe. Delo uršu-link v Bangkoku pa je dalje napredo-valo. Tako piše m. Rafaela: »Za šolstvo je nastopila nova doba, v kateri se tudi Siamci in Siamke ne zadovolje več s samo versko vzgojo (boncev). Radi tega se hitro polnijo drugoverske šole, ki nudijo priliko, da se vsi (dečki in de-klice) izobrazijo tudi v svetnih vedah. Ko je bil apostolski delegat Konstantin Aiutti meseca aprila (1926) tukaj, je sprevidel, da je nujno potrebno, da kato-liške šole dvignemo. Bratje sv. Gabri-jela naj ustanove moško uciteljišče, me pa žensko. Zato bo treba predvsem primernega poslopja.« To je bil nasled-nji prvi cilj, ki so ga hotele doseči. Obe šoli s sirotiščem sta med tem lepo napre-dovali, čeprav so prišle vmes težave. Tako so morale opustiti kitajsko šolo: »Ker so si starši učencev izbrali za svoj načrt svobodomiselstvo, zato smo morale tudi me opustiti dekliški oddelek na tisti šoli.« Vendar se je cilj, ki ga je postavil apostolski delegat 1. 1926, vedno bolj bližal. Ogledovanja za nakup novega poslopja ali stavbišča so se vršila več-krat. Končno se jim je posrečilo leta 1927. ceno kupiti staro poslopje. Z mar-ljivostjo so ga preuredile in prizidale šolske prostore. Poleg tega so prišle na pomoč nove moči iz Evrope. Tako bo mogoče začeti tudi z učiteljiščem. Že 1. 1928 izkazuje njihovo delo lepe številke. V obeh šolah, ki so jih vodile sestre uršulinke, je bilo tedaj 187 učenk, v sirotišču pa, ki je nastalo 1. 1926, 25 sirot. »Le dejstvo, da jim nudimo v naši šoli več kot v poganskih, jih vodi v ka-toliško šolo.« Da se pa more vzdržati šola na višini, je treba vestnega dela. »Priprave za šolo je slednji dan dovolj. Letos (1927) mi je bilo treba zamenjati angleščino s siamščino. Primankuje uČi-teljic. Bog se me usmili!« Kaj čudno, če tako zakliče še tako goreča misijo-narka ob misli, da bo raorala poučevati v jeziku, ki bi se ga morala sama še ved-no učiti. Gotovo so se m. Rafaeli skrbi še povečale, ko je od 1. 1933. obenem še prednica uršulink v Bangkoku. Tako je življenje naših misijonark. Delo je na videz neznatno in malo mi-sijonsko, a vendar v sedanjih časih edi-no sredstvo, da se polagoma širi krščan-ski duh in pripravljajo srca za Kristusov nauk. Morda bo k širjenju katoliške vere v Siamu kaj pripomogel novi zakon, ki so po njem vse vere enakopravne in budizem ni več državna vera. Na vsak način je delo v Siamu težavno. »Mnenje vseh misijonarjev v Siamu je, da kato-liška vera ne bo prodrla, dokler bodo višji krogi tako mirno spali v budizmu.« Koliko dela čaka še misijonarjev v Sia-mu, nam kažejo naslednje številke. Pre-bivalcev je okoli 12 milijonov, katoliča-nov samo 33.000; poganskih pagod in samostanov je okoli 16.700, katoliških cerkva in kapel samo 61; poganskih du- 34 hovnikov (boncev) je 133.000, katoli-ških duhovnikov 74 in okoli 110 seme-niščnikov. Da se to ljudstvo zbudi iz smrtnega spanja, je potrebna molitev. Zato ima-mo tudi v Bangkoku poseben bogomisel-ni red, ki samo moli in kliče božjo milost na prebivalce v Siamu. Tudi tukaj ima-mo Slovenko. To je karmeličanka M a-rija Immaculataod presv. Tro-jice (Franko), ki je 1. 1929 odšla v misi-jone iz karmeličanskega samostana na Selu pri Ljubljani. postajo Laitkynsew, ki mu je izročena v oskrbo. Tudi njegova pisma kažejo, kako bi bilo treba še mnogo delavcev za božji vinograd: »Naš okraj meri po dolgem skoraj 250 km in približno 100 km v širino. Katoličani so raztreseni po 90 vaseh. V Šilongu je okoli 2.000 kato-ličanov. Za vse pa sta samo dva misi-jonarja.« Radi pomanjkanja duhovni-kov morajo pomagati katehisti. A tudi tu doživljajo misijonarji bridkosti, ki bi jih mi lahko vsaj nekoliko ublažili: »Le-tos smo morali odpustiti nekoliko kate- Salezijanski misijonarji Martin Berlec, Karel Mlekuž, Anton Jakša, Ludovik Pernišek, Martin Povše. Leto dni za prvima slovenskima misi-jonarkama sta odšla v Gospodovo žetev v Indiji tudi dva salezijanca: klerik Ka-rel M 1 e k u ž in misijonski brat Martin B e r 1 e c. Zadnji se je 1. 1928 vrnil v domovino in potem odšel v Ameriko, ker je hotel postati duhovnik, da bi mogel še več storiti za pogane. A Bog je hotel drugače in ga je kmalu poklical k sebi. Karel Mlekuž pa je dovršil študije v Šilongu (Assam) in potem ostal tam kot misijonski delavec. Lansko leto pa je odšel na 60 km. oddaljeno misijonsko histov, ker nam primanjkuje sredstev.« Misijonarji raje trpe pomanjkanje, ka-kor pa da bi duše trpele škodo: »Na svojih potovanjih večkrat niti vinarja ne potrošim.« Poleg neposrednega misijon-skega dela mora naš misijonar skrbeti še za šolo, gospodarsko izobrazbo doma-činov in zlasti tudi za katoliški tisk. Zadnji mu da mnogo dela: »Naš meseč-nik v jeziku khasi, ki se tiska na 12 stra-neh, pišem skoraj popolnoma sam. Po-leg tega se bavim s pisanjem poučnih knjig.« 35 Stanko Poderžaj D. J. ZMAGOSLAVJE NAŠEGA MISIJONA V BENGALIJI P. Stanko Poderžaj S. J., pisec tega sestavka, kot novomašnik. Zastava že vihra ... Raz misijonsko postajo v Bošontiju vihra belo-rumena papeška zastava. Pre-tresljiva je vest, ki jo plapolaje oznania: da se je v božjem imenu začel tod stra-hoviti vekovni boj med knezorn teme in Kraljem Luči, ki se bo končati mogel in moral z zmago božjih idej. Srečni smo lahko, da so to zastavo v Bošontiju smeli razviti prav naši misijonarji. Nji-hov boj za duše je že nekaj let sem častna zadeva nas vseh. Zato ga tudi vsakdo z zanimanjem spremlja. Nešteti povprašujejo po uspehih, načinu misiic-narjenja, po velikih in neznatnih novi- cah. Bošonti, s katerim se danes —¦ deloma zmotno — označuje vse naše pri-zadevanje v Bengaliji, si je v neverjetno kratkem času osvojil srca katoliških Slovencev in Hrvatov. Kaj je Bošonti? Kaj je Bošonti? Kje se nahaja? Kak-šno mesto zavzemajo kraji, v katerih delujejo naši misijonarji, z ozirom na politični in upravni položaj v Indiji? Prav bo, če naiprej povemo, da je vsa ogromna Indija (351 milijonov prebival-cev) razdeljena na devet pokrajin (pro-vinc). Med temi devetero pokrajinami je po površini Bengalija sicer najrnanjša (meri 82.200 kvadratnih milj), pa zato po gostoti prebivalstva poseka vseh osem drugih. Leta 1921 je štela 47 in pol milijona prebivalcev, danes jih gotovo že najmanj 55 milijonov. Upravno je Ben-galija razdeljena na pet delov. Naš mi-sijon se nahaja v takozvanem preziden-cijalnem, t. j. prestolnem delu (tako ime-novanem po prestolici Kalkuti), ki se imenuje tudi Ožja Bengalija. Šteje pa ožja Bengalija 10 milijonov duš. Raz-deljena je na šest okrožij, katerih eno je 24-Parganas.*) Ta je leta 1921 štel * štiriindvajseti Parganas; ime izvira še iz časov, ko je bila Bengalija podložna mohame-danskim vladarjem, ki so vso pokrajino v davč-ne svrhe razrezali na upravne enote »parga-nase«, katere so enostavno s številkami zazna-movali. Naš »parganas« je bil štiriindvajseti tak »parganas«. Poleg »santalskega Parga-nasa« pod Himalajo je 24. Parganas edina sled raohamedanske razdelitve. Vsi ostali »parga-nasi« imajo danes druga imena. (Sanderbens-Sunderbans) je samo južni del 24. Parga-nasa.) 2,682.205 duš (danes jih šteje najbrž okroglo tri milijone). To je naš 24-Parganas, ki naj bi postal naš samostoj-ni misijon. Meri 4.856 kvadratnih milj, štel pa je 1. 1921 533.607 hiš v 28 me-stih in 3.399 vaseh. Bošonti je samo ena teh neznatnih va-sic z okroglo 1000 diišami. In vendar je prav odtod zasvetila luč sv. vere temu delu Bengalije. Leta 1873 je prvi misi-jonar stopil na bošontska tla. 23. okto-bra tega leta je zboru domačinov ozna-nil krščansko blagovest, pridobil vaške starešine in misijonska postaja je bila ustanovljena. Ker pa se je kasneje kr-ščanstvo drugod ugodneje razvijalo, so misijonarji težišče polagoma prenesli po vrsti naprej v vas Kharry, potem v Kal-kuti najbližji Raghapur (tudi samo vas), in nazadnje v vas Morapaj. Tu je kr-ščanski živelj najlepše uspeval, dokler ni nazadnje leta 1930 zopet vstala k no-vemu življenju že zdavnaj opuščena po-stojanka Bošonti. Danes je Bošonti naj-svetlejša točka misijonarskega prizade-vanja med Bengalci. Saj je edina posta-ja, kjer se je po prizadevanju o. Mesa-riča v prav zadnjem času posrečilo pri-dobiti krščanstvu pravih hinduistov. Cerkvica v bošontskem okraju. Pozorišče našega misijonskega dela. Prebivalci Bošontija in 24 - Pargana-sa sploh so večinoma hinduisti; deloma so mohamedanci, nekaj pa je protestan-tov. Katoličani, kakor že rečeno, so raz-deljeni na zgoraj omenjene štiri misi- jonske postaje. Je pa še dosti krajev, zlasti na zelo plodnem in bogatejšem se-veru 24 - Parganasa, kamor misijonarji še niso prodrli. Dežela je ravna, sama naplavljena zemlja. Po sebi zelo rodovitna, a navzlic temu slabo rodi, ker je še vsa nasičena s soljo, katero je morje pustilo za seboj. Dobro rodi samo tam, kjer jo že dalj časa obdelujejo in Čistijo. Čim bolj se bližamo jugovzhodu, tem slabša so polja. Tam so namreč šele pred kratkim iztrebili džunglo, postavili siromašne kolibe in začeli sejati riž. Ta je domači-i:om razen sadja skoraj edini pridelek. Poleg tega so vsa boljša posestva in ve-čina zemlje v rokah bogatih zemindar-jev. Ti pa večinoma sploh ne žive na deželi, temveč v razkošni Kalkuti. Po-sestva jim upravljajo razni oskrbniki, domačini so kvečjemu lahko pcdnajern-niki. Dajatve v korist pravemu lastniku zemlje so potem tako visoke, da si z zemljo le redki opomorejo. Zato so tudi ljudje po teh krajih sila revni. Jedo ve-činoma le po dvakrat na dan. Dokler traja pridelek, se hranijo z rižem. Po-zneje pa stradajo. Nadlegujejo tiste, ki še kaj imajo, moledujejo, mnogi tudi ropajo. Pred novo rižno žetvijo so indij-ski časopisi polni poročil o tatvinah in razbojstvih, ki jih zagreše taki lačni raz-bojniki. V Bengaliji jim pravimo »da-koiti«, časopisi pa pišeio o »dakoit-stvih«. — Za priboljšek služijo vsem slojem ribe, ki jih love po rekah, preko-fih in rečnih odtokih. Teh je vse polno. Družabno so Bengalci 24 - Parganasa večinoma na stopnji nomadov. Življenje jim uravnavajo strogi kastni predpisi. Ti so misijonarjeva največja zapreka. Žalostno je, da žena tudi med izpreobr-njenci še nima tistega položaja, kakor bi ga mogla in po krščanskih načelih mo-rala imeti. Tu čaka misijonarje še ve-lika naloga. Žena je zelo zapostavljena. Kakor jo je nedavno misijonar opisal: razumno bitje, ki mora po dvakrat na dan možu in družini pripraviti obed in 39 »Mesto« Canning. biti možu v vsem popolnoma na razpo-lago. Vzgoja otrok je slaba, nemoral-nost strašna. Sicer pa tudi ni čudno, če so ljudje, ki so drugače zelo občutljivi in narav-nost nežni, v gotovem oziru topi in hra-pavi čez mero. Že sam neprestan boj z naravo v tako neugodnih podnebnih raz-merah, ob nezadostni hrani in neznosni vročini, domačina čez mero ubija. Na-mesto da bi ga krepil in ga delal zdra-vega, močnega in odpornega, mu sesa zadnje sile iz že tako slabotnega telesa. Skozi te kraje se v strugah premnogih rek in prekopov vale proti morju rume-ni Gangesovi valovi. Ob deževni dobi se prelijejo čez obrežne nasipe in zlasti za-radi preobilne soli uničujejo pridelek ubogih domačinov. Pa tudi tam, kjer so nasipi dovolj visoki in močni, da na-val vodovja odbijejo, je v zemlji še od prej toliko soli, da pridelek ne more biti bogve kakšen. Zato se za te kraje niti domačin niti tujec ni nikoli posebno za-nirnal. Edinstven je poizkus lorda Can-ninga, da bi kalkutsko glavno pristani-šče prenesel v bližino Bošontija, ob obale reke Matle. Boj z neizprosno naravo je bil prehud. Danes pač teče do mesta Canninga železnica, pristanišče pa je za-puščeno. Sol, previsoka plima in druge neprilike so velikopotezni načrt onemo-gočile. Bošontiju najbližja je reka Matla. V zgornjem teku je več sto metrov široka, malo niže doli pa po eden in kmalu tudi po več kilometrov. Reka Matla teče od Canninga naprej naravnost proti jugu; ravno pred Bošontijem pa se nenadoma obrne proti vzhodu. Še malo dalje vodi glavni del zopet proti jugu, ožji pa na-ravnost naprej proti vzhodu. Ob tem vzhcdnem delu, ki je le kakšnih 100 me-irov širok, leži naš Bošonti. Kakor vsi drugi obrežni kraji, je tudi Bošonti od vode zaščiten po visokem nasipu, ob rečni strani z nizkim grmovjem zasa-jenem. V deževni dobi deli nasip rečno vodo od tiste, ki pokriva rižna polja. Dvojno nalogo tedaj ima: predvsem va-rovati polja pred rečno vodo; ta je nam-reč slana zaradi visoke plime in pa se ob času viharjev in nenadnega vod-nega zastoja morska voda po strugi za-žene daleč nazaj; druga naloga nasipa pa je, da se voda, ki polja namaka, ob času oseke (ki pomeni razliko celih šest metrov v višini rečne in morske gladine) ne zlije v reko in ne odteče. Če bi pre-sahnila sladka voda, bi uvel tudi riž. Ta mora narnreč rasti v stoječi vodi, dokler ne začne cveteti. Na zunaj se Bošonti ne razlikuje prav nič od drugih vasi. Ima pa svojo pošto ter po motornem čolnu vsakdanjo zve-zo z železniško postajo v poldrugo uro oddaljenem Canningu. Je pa Bošonti zadnja večja naselbina v teh krajih. Dve uri dalje proti vzhodu in jugu se za-čenja divja goščava ali džungla, po ka-teri se svobodno sprehajajo tigri in divji sloni. Krokodilov pa je povsod dosti in preveč. Bošontske žene in otroci. 40 Ustanovitev in razvoj misijonske postaje Še leta 1929. je Bošonti v misijonskem oziru le životaril. Je bil pač predaleč od svojega misijonskega središča v Mo-rapaju. Raztrgana koliba za misijo-narja, razdrapana kapelica na črvivih bambusovih koleh in pa zanemarjena koča za misijonarke je bila dediščina, ki jo je prejel o. Mesarič, ko je koncem marca pripotoval v 50 let zapuščeni Bo-šonti. 305 takozvanih kristjanov je obe-nem, prešlo v njegovo oskrbo. Ostalo je bilo prepuščeno njegovi gorečnosti. Naš misijonar je takoj začel z na široko za-snovanim misijonskim delom. Široko-grudnost in neprestana moralna in graotna podpora od strani sedanjega našega nadpastirja msgr. Periera D. J., v Kalkuti, velikodušna pomoč od doma, bistroumnost in spretnost o. Antona Vizjaka, ki je kmalu prihitel o. Mesariču na pomoč, vse to je nevtrudnemu misi-jonarju omogočilo pretežko začetno delo. Kmalu je bil ustvarjen prvi veliki načrt: zidanje nove postaje. Ker pa se je o tem tudi pri nas že podrobneje pisalo (gl. prejšnje letnike »Glasnika Srca Jezuso-vega«), podrobnosti ne ponavljamo. Znano je tudi, da se je obema misijo-narjema kmalu pridružil še brat-lajik France Drobnič, ki si je do danes stekel premnogo zaslug za prospeh misijonske-ga dela v Bošontiju in okolici. O. Anton Vizjak pa je kmalu nevarno zbolel in je Brat Franc Drobnič gre na pot. Postaja Bošonti. moral najprej v tropsko bolnišnico v Kalkuto, potcm pa v domovino. Med-tem je zlasti po prizadevanju belgijske-ga misijonarja-duhovnika, med vojno le-talca, po vojni pa inženirja, o. Jacque-motta D. J., v Bošontiju zrasla nova zgradba s šolo. Upravlja jo letos o. Jože Vizjak, na katerem je tudi drugače bre-me vse postaje, kadar o. Mesarič potuje po okrožju. Napredek Bošontija je bil v zadnjih dveh letih tak, da se misijonarji sami čudijo, kako so poprej sploh mogli vztra-jati. Največji križ so jim bili domačini sami. Nestalni, hitro dovzetni, pa zelo spremenljivi in zato nezanesljivi. Bo treba tudi še zdaj mnogo dela, predno se bodo ti drugače sprejemljivi značaji utrdili in ustalili. Mnogo so nagajali tudi protestantje raznih veroizpovedi. Globlje sicer niso prodrli, saj so svoje vernike držali vkup večinoma le z denar-jem in podobnimi ugodnostmi, pa je vendarle protestantizem povečal razrva-nost in versko malomarnost. Zdaj je protestantom v Bošontiju že odklenkalo in se te mesece zadnji njihovi pastorji selijo v druge kraje. — Tudi stanova-nje in življenski pogoji sploh do lani niso bili zavidanja vredni. Mislimo si katerokoli indijsko kočo, kakor so po-navadi po vaseh, ni je med njimi, ki bi po naših zapadnih pojmih ustrezala po-trebam tudi najskromnejšega človeka. In vendar so misijonarji dve leti živeli v takih bambusovih kolibah, polnih mr-česa in razne golazni. Zraven jih je rnu-čila vlaga, sol in malarija, pa še sto in 41 sto drugih neprilik. Z železno voljo in neprestanim božjim blagoslovom okrep-ljeni so misijonarji vztrajali. Počasi je njih delo napredovalo, z zgraditvijo no-ve postaje pa je njih delovanje dobiio krepko hrbtenico. Saj je dobro urejena osrednja misijonska postaja, kakršna je zdaj bošontska, za misijonarja isto, kar je za železničarja postaja, za mor-narja pristanišče ali za letalca letališče. Primera je dobra, ker zlasti povdari po-men take postaje. Kajpada s tem, da je sezidana osrednja postaja, težave in ne-varnosti še nikakor niso pri kraju. Ure-iena postaja je samo zavetišče in za-slomba. ki misijonarju sploh omogočuje potrebno misijonsko delo. Zlasti v za-četku je namreč misijonar v prvi vrsti popotnik, truden in zdelan popotnik: neprestano zimaj, na lovu za dušarni. Čujmo bošontskega misijonarja, kako nam opisuje tako svojo apostolsko pot: »Naj Vam malo opišem svoja misi-jonska potovanja. Mnogo žrtev zahte-vajo. Silni napori, pomanjkanje, to je moj vsakdanji kruli. Ker nimam čolna, bredem vodo včasih do pasu preko polj in močvirij in ne vem, kdaj se zvrnem v še globljo jamo. Pridem zvečer do one-moglosti utrujen v selo. Najrajši bi se odpočil. Ali takoj moram k bolnikom, katerih je povsod dovolj, da jim poma-gam na duši in telesu. Vzduh v nizkih kočah je včasih tako strašen, da moram napeti vse sile, da ostanem notri. Tu Šola in obenem cerkev sv. Frančiška Ksaverija v Bošontiju. smo tako srečni, da sv. spovedi nihče ne odbija, niti zdravi, niti bolni. Potem mi dajo večerjo, ki pa je tako slaba, da bi je preje doma niti ne pokusil. Spim v kapelici na tleh. Kakšna je ta kapelica ? Mala zgradba iz samega blata s slam-nato streho. Na oltar, ki je tudi kup blata, pritrdim dve sveči in postavim staro raztrgano sliko in polomljen križ. Solze me oblivajo, ko pri sv. maši kli-čem Jezusa v to največjo bedo . . . Naj-težje je, kadar moram iz ene vasi v dru-go po močvirnih potih, da darujem drugo sv. mašo . . .« Takih misijonskih poti doživi misijo-nar vsak teden po tri, štiri, pet ali še več. So tudi nepretrgana potovanja, ki trajajo po mnogo dni skupaj, tako da je misijonar komaj za kakšen dan v me-secu doma. Nisc- vsa ta potovanja ena-ka, a premnogo jih je, ki so težavnejša in nevarnejša kakor pa zgoraj opisano. Ko je o. Mesarič potoval v Bošonti otvarjat postajo, bi se bili na poti kma-lu vsi skupaj potopili. Neštetokrat že so bili naši misijonarji v nevarnosti, da izgube ladjcr) in življenje. Brat France Drobnič je bil enkrat že prepričan, da ga samo še čudež more rešiti iz divjih valov. Ob vsem tem je pravo čudo, da misijonarji na nevarnost skoraj ne mi-slijo. Neštetokrat smo se že smejali, ko je kdo pripovedoval o prestani nevar-nosti, o kačah, krokodilih, tigrih, bes-nečih valovih. Nekaj je zraven navade, pcdobno, kakor se je to godilo med voj-no na fronti, ko so se vojaki med poka-njem bomb in granat šalili. A glavna misel je le: Bog je nad nami. Ne bi radi za.služili očitka: »Kaj se bojite, ma-loverni?« * ) Preoej časa je misijonarjem izvrstno slu-žila motorna ladjica >/Pij XI.«, dar prijateljev iz domovine. Vendar ladja ni popolnoma ustre-zala našim potrebam in bo kmalu popolnoma nerabna. če bomo še kdaj mislili na nakup kakšne ladje, si jo bomo kupili tukaj, kjer so mnogo cenejše, boljše in z vsem primernim opremljene. 42 Katehist z ženo in hčerjo. Bošonti danes Vtis, ki ga napravljata na obiskovalca obe novi poslopji, je mogočen. Precej ob-čutimo pomanjkanje cerkve, pa za silo že gre in bo moralo iti še par let. Kot cerkev začasno služi šolsko poslopje. Sprednjo steno je o. Jože Vizjak lepo poslikal, potem pa je z okusnim, kot ta-peta poslikanim platnom oddelil prostor za zakristijo. Ker spovednic nimamo, je kar v tem platnu napravil mrežo; na notranji strani sedi spovednik, zunaj po-klekne spovedanec. Tudi več kosov oprave je misijonarjev domač izdelek, med njimi celo nad meter visok kip. V misijonu vse prav pride, kar kdo zria. Kipa sta eden presv. Srca Jezusovega, drugi Marijin. Kajpada se navzlic vse-mu trudu zasilnost le preveč pozna in se zato vsak dan močneje oglaša v srcih misijonarjev želja po novi cerkvi. Po-svečena bo Mali sv. Tereziji, po kateri se imenuje tudi postaja. Šola pa je pod posebno zaščito sv. Frančiška Ksaverija. Bog daj, da bi se nam vroča želja kaj kmalu izpolnila. Tretja zgradba, ki je zdaj že pod streho, je rižna banka (4><7 metrov v premeru). Njena naloga bo, da domačine varuje pred oderuhi in jim ob času slabe letine in pomanjkanja hra-ne pomaga čez najhujšo krizo. Četrta zgradba, za katero so priprave že v teku, bo samostan za misijonarke in za nji-hovo šolo. Peta — kakor rečeno — bo cerkev. Delokrog postaje Bošonti je zelo velik. Če vzamemo v poštev, da je ves severni del 24-Parganasa, ki je najbolj obljuden, od misijonarjev še nedotaknjen, na ju-gozapadu so kar tri postaje, na jugo-vzhodu pa Bošonti sam, si lahko mislimo, da je to za dva misijonarja, od katerih pa mora biti eden neprestano doma, izre-dno breme. Površina zavzema dobro če- 43 trtino vsega 24 - Parganasa. In to ob tukajšnih razmerah, vodah in pcdnebju pomeni dva in trikrat več, kakor enako ozemlje v kateremkoli drugem kraju. Kakšno vlogo bo Bošonti igral v bo-dočnosti, se danes še ne rnore scditi. Je pa gotovo, da bo v svojem okraju vedno imel vodilno mesto in da bo postajo zato treba neprestano izpopolnjevati in ji po-svetiti najnežnejšo skrb. V koliko Bo-šonti že zdaj dosega svoj vzvišeni na-men, in kaj nam je danes, pa bo bolje pokazal sledeči odstavek. Naši cilji Ne smemo pozabiti, da je Bošonti šele začetek naših stremljenj. Saj je le dro-bec vsega razsežnega 24 - Parganasa, ki bo prej ali slej naš samostojno organi-zirani misijon. Po najnovejših podatkih šteje 24 - Par-ganas čez 5.000 izpreobrnjencev.*) La-hko rečemo, da je po 1. 1925, ko so se za ozemlje začeli zanimati naši misijonarji, v misijonu zavelo novo življenje. Ne-šteto danes že pokojnih in premnogi ži-veči Bengalci tega okrožja se imajo le molitvam in žrtvam požrtvovalnih duš v domovini zahvaliti za največjo milost sv. vere. Belgijski sobratje, ki nam mi-sijon počasi prepuščajo, se ne morejo načuditi temu dejstvu. Odkrito se divijo misijonski volji in gorečnosti naših ro-jakov in priznavajo, da se je preporod tega dela misijona začel takrat, ko so na pobudo o. Antona Vizjaka tisoči naše mladine z milijoni molitev in žrtev začeli osvojevalno vojno za izpreobrnjenje Bengalije. Na misel nam prihajajo be- *) Vse postaje v 24.-Parganasu, ki naj bi jih sčasoma prevzeli jugoslovanski misijonarji D. J. — razen Bošontija, ki je že naš -— so štele 30. junija 1932 leta: 5520 krščenih in 387 katehumenov, torej vsega 5097 duš. — V Bošontiju samem je bilo tistega leta verni-kov 854, katehumenov pa 217, vsega skupaj 1071 duš. Najnovejši podadki še niso na raz-polago. sede, ki jih je kmalu za tem izrekel ugle-den bengalski misijonar: »Ko sem prišel v Morapaj, sem našel misijon v prežalostnem stanju, da sem skoraj cbupal. A odkar so začeli mali misijonarji in misijonarke v Jugoslaviji moliti za izpreobrnjenje Bengalije, ss za-čenja za bengalski rnisijon novo življe-nje. Od tedaj me spremlja poseben božji blagoslov; molitev teh nedolžnih otrok mi je izprosila velikodušnih dobrotni-kov, ki me stalno podpirajo. Prej je bilo iskanje dobrotnikov zaman, brez de-narja pa tudi v misijonu ni mogoče ni-česar začeti. Začel sem zidati kapelice, šole, redno plačevati katehiste in vse gre v najlepšem redu ...« Enako so govorili in pisali tudi drugi misijonarji s samim prevzvišenim nad-škofom Perierom na čelu. Vsi priznajo, da se imajo le temu dejstvu zahvaliti, da misijonska prizadevanja v 24 - Parga-nasu beležijo že čez 5000 izpreobrnjen-cev. Ta celotni zaključek je za tako kratko prizadevanje gotovo veličasten uspeh. A vseeno! Kaj je številce 5000 v pri-meri s trimilijonskim prebivalstvom ? Naš končni cilj je pa vendar samo eden: Bogu privojevati ves ta večrnilijonski narod. Jasno je, da bo treba še več bož-jega blagoslova; in zato še več dela, več žrtev. Število misijonarjev se mora po-množiti, naši prijatelji doma morajo biti vedno pripravljena vojska borivcev z Bo-gom, — da se bo sleherni dan Bog voj-nih trum boril ob strani misijonarjev. Kibolov v Bošontiju. 44 Ne bo šlo naenkrat. Le po vztrajnem, od Boga izredno blagoslovljenem delu bodo padale trdnjave poganstva v tej naši dragi Bengaliji. Začetni uspehi nas ne smejo kar tako zadovoljiti. Če v na-šem misijonskem ozemlju raste katoliški živelj, se neposredno ob njegovi strani veča tudi število poganov: v 50 letih se bo prebivalstvo pomnožilo na 4—5 mili-jonov. V teh bodo — če bomo v doseda-njem razmerju napredovali — naši iz-preobrnjenci še vedno neznatna manjši-na, na katero se nihče ne bo oziral. Po-sebno še, če bi se uresničili skrajni načrti bengalskih, katolištvu kot tuji veri sov-ražnih narodnjakov. Vse to pa nam ne sme vzeti poguma. Nasprotno! Naše v globoki veri vsidrano zaupanje bo tista gonilna sila, ki ji bodo zapreke le priložnost, da se dvignemo nad malenkostno vsakdanje prizadeva-nje. Orjaško delo je pred nami — or-jaških duš nam je treba. Velikan po srcu mora biti vsak, ki nam Želi poma-gati. In prav nič ne dvomimo. da se jih bo, kakor v preteklosti, tako tudi v bo dočnosti našlo nebroj. Za vsako velikopotezno delo se zahte-va velik nacrt, ki sodelujoee neprestano podžiga. Že sama misel. da nam je po želji sv. Cerkve prevzeti samostojno okrožje, je v mnogih srcih dosedaj rodi- la neprecenljivih sadov. Idealno hrepe-nenje tisočev in stotisočev je zlito in za-zidano v našo drago postajo Bošonti. Že vnaprej smo jo bili pravilno ocenili za trdnjavo katolištva v 24 - Parganasu. Po dveh letih neutrudnega dela ta trd-njava stoji. Na njej vihra belo-rumeni prarsor božjega Kralja. Njeni »topovi« grme na vse strani, sovražnik se podaja. Prvi tisoč ujetnikov usmiljenja božjega se je že zbral okrog zastave nezmaglji-vega Kralja; pridružili so se vojski iz-voljenih. Po zgledu svojih sosednjih po-staj Kharry-ja, Morapaja in Raghab-purja — ki naj v dolgem času preidejo v upravo naših misijonarjev — se je Bošonti sijajno izkazal. Naš neumorni o. Mesarič neprestano potuje in s svo-jimi katehisti po natančno premišljenem načrtu naskakuje sovražne postojanke. Že so protestantje v okrožju izgubill vsak upliv in se premagani selijo v dru-ge kraje. Pogani nam izročajo mladino v varstvo in oskrbo. Odrasli sprejemajo krščanstvo. Lahko rečemo: sovražni okopi so padli. pred nami leži vsa širna dežela. Raz misijonsko postajo v Bošon-tiju plapola zmagoslavna belo-rumena zastava in vabi naprej: v boj za duše vsega trimilijonskega naroda. Brat France pričukuje z vaščani na bregu reke Matle nadškofa. 45 Ali naj si mar ob pridobljenih uspehih odpočivamo ? Ali naj sedimo na lovori-kah dosedanje slave? Višje merimo! Kateri je naš prihodnji cilj? Pove ga ena sama številka. V nekem sosednjem indijskem misi-jonu je število izpreobrnjencev še pred par leti znašalo ravnotako 5000 duš. Med temi je delovala peščica misijonarjev. Pa so se našle plemenite duše — dosti njih — ki so si postavile kot častno nalo-go, da to število podesetorijo. Za to veli-ko misel so se žrtvovale v molitvi. Zanjo so se premagovale in si pritrgovale: danes število izpreobrnjencev v dotičnem misijonu vidno raste. Ne bo dolgo in bo po prizadevanju teh velikih duš de-setkrat večje. Vrhtega z organiziranim delom doma — saj misijonarji sami tega dela spričo misijonskega bremena ne zmorejo — vsako leto misijon z vsem potrebnim zalagajo. Predvsem z novimi, svežimi silami, z misijonarji in misijo-narkami. Uspeh njihovega prizadevanja je krasen. Tudi število katoličanov v našem 24 -Parganasu se mora od 5000 dvigniti na 50.000. To bodi naša prihodnja postaja v orjaškem boju za trimilijonski narod. Prekrasen dar naše domovine Srcu ne-beškega Kralja bo to: 50.000 svetlih, srečnih src, ter pet do desetkrat toliko njihovih rojakov že v nebeški domovini, na cilju. Kdo je z nami? Ali bolje: Koga ne bo za nami? In domovina? Kaj bomo torej za naš bengalski mi-sijon storili doma? Najprej bomo za misijonarje in njiho-vo delo molili. To molitev bomo organi-zirali povsod, kjer je le mogoče, zlasti po zavodih, šolah, Mar. družbah, Tretjem redu, povsod, kjer se le organizirati da. Za misijonsko delo v Bengaliji se bomo premagovali. Za misijone si bomo tudi kaj pritrgali in darovali. Ko bi vsak katoliški Slovenec in Hrvat daroval di-nar na leto za bengalski misijon, bi bili tovrstni problemi enkrat za vselej reše-ni. Ker pa se to ne zgodi — čeprav bi ne bilo tako težko, to misel uresničiti — in se tudi še ne bo zgodilo kmalu, bodo tisti, ki več zmorejo, gotovo radi znat-neje ;;omagali. In sicer ob raznih sloves-nejših družinskih in družabnih prilikah z zbirkami. Z mesečnimi ali celo letnimi zneski. Z dnevnimi, tedenskimi itd. pod-porami kot enodnevna, enotedenska itd. vzdrževalnina za katehista, za misijo-narko ali misijonarja samega. Z volili v oporokah, z zapuščinami in priložno-stnimi spominki . . . Ljubezen in živa vera pač najdeta tisoč načinov, da po-kažeta svojo živo dejavnost. A to nam ne bo dovolj. Poleg vsega drugega bomo molili za misijonske po-klice. Srečne se bomo šteli, če bo iz naše družine. iz haaega kraja, iz našega ljud-stva Bog poklical na svoje božje poljane misijonskega delavca ali delavko. Kajti vkljub težkim posledicam svetovne krize, ki jo gmotno misijonarji bridko občutijo, je največja misijonska potreba vendarle ravno pomanjkanje ljudi: misijonarjev. Povsod po svetu v vseh poklicih je da-nes preveč rok, preveč delavcev. V bož-jem vinogradu, kjer je plača najboljša in dela za neštete, pa teh moči tako krvavo primanjkuje. V misijonih, zlasti v našem bengalskem misijonu je strašno pomanjkanje izvežbanih ljudi! V vseh strokah šolanih ljudi rabimo. Seveda kot redovne brate-lajike. Od pridnega polje-delca do najspretnejšega tiskarja, stav-ca, tehnika, mehanika, elektro ali zobo-tehnika. Zlasti izurjenih mizarjev in ključavničarjev bi nujno rabili. Pa se žalibog ne oglasijo v zadovoljivem šte-vilu.*) :i:) Tisti, ki bi se radi posvetili misijonskemu delu v Bengaliji bodisi kot bratje, sestre ali duhovniki, dobe potrebna navodila pri »Glas-niku presv. Srca Jezusovega«, oddelek »Ben-galski M.isijonar«, Ljubljana, Zrinskega c. 9. 46 Nadškof Perier iz Kalkute pride v Bošonti na birniovanje. Dalje rabimo preprostih, in predvsem tudi izobraženih misijonskih delavk, mi-sijonark. Brez njih nam je dostop v večino hinduističnih družin zaprt. Od mohamedancev prevzeti haremski si-stem (kise med hindi imenuje »pardah«) misijonarju hermetično zapira dostop k ženam. Žena je še kaj malo spoštovana in cenjena. Bengalci vrhtega zamerijo misijonarju, če ženam posveča sploh kakšno pažnjo. Misijonarke so zato naša nujna potreba. Indija, tudi ženski svet, danes takorekoč »nori« za izobrazbo. Zato bi predvsem učiteljice, pa tudi dni-ge izobraženke kot misijonarke našle v Bengaliji najidealnejše delovanje. Žali-bog pa se tako usposobljene duše ne oglasijo, medtem ko — tako slišimo — jih doma le majhen del najde primerno zaposlitev. Zakaj se ne odzovejo in v večjem številu ne prihite na bengalske misijonske poljane? — Najvažnejše od vsega pa je zadnje! V vseh najrazlič-nejših znanstvenih strokah izurjeni izo- braženci — bodisi da to znanje že imajo, ali pa bi si ga lahko še pridobili — bi si kot misijonarji-duhovniki lahko stekli neprecenljivih zaslug za prospeh in večni blagor milijonov Bengalcev. Za primer naj navedemo samo par zgledov: Kot v zdravniški vedi izvežbani misi-jonarji bi lahko premnogi duhovniki de-lovali kot pijonirji božje misli med ubo-gim ljudstvom. To si v bolezni in v teles-nih stiskah ne zna pomagati, ali pa je prepuščeno na milost in nemilost neved-nim indijskim mazačem. Misijonski misli bi se tako odpirale vedno nove možnosti. Saj je znano, da božje seme hitreje najde tal v srcih, ki so jih poprej omehčala in pripravila telesna dela usmiljenja. Kako nam manjka misijonarjev-pisa-teljev, ki bi v senci indijskih palm z blagoglasno, v bengalščini pisano besedo širili po deželi prosveto s poučnimi, po-letnimi, božjega duha polnimi verskimi članki in knjigami. Govornikov bi radi, ki bi kresali iskre 47 božje vere in ljubezni v srcih hvaležnih poslušalcev. Ki bi ponesli božjo besedo med preproste in ugledne. V mesta in vasi. V palače bogatih zemindarjev ter v zadnjo bambusovo kočo širnega 24 -Parganasa. Vseh teh in še mnogo drugih bi rabili. Takoj, ali čez par let, odvetnikov, pastir-jev in voditeljev nevednega ljudstva — pa jih nimamo! ¦^r Brat Drobnič je tudi zdravnik. Misijonarjeva skrivnost — naj jo sliši širna domovlna Zadnje dejstvo bi lahko kvarno vpli-valo na gorečnost in polet naših misijo-narjev. Hvala Bogu, lahko rečemo, da misijonarjem zato pogum ne upade! Do-sedanji uspehi preglasno govore. 700 izpreobrnjenj v Bošontiju samem, v po-krajini. o kateri se je še včeraj reklo, da je v misijonskem oziru brezupna, je jasen dokaz, da je Bog z nami; ki nam je tudi za večje zasnove pripravljen dati potrebnih milosti in pomoči. Razlog po-sebnega zaupanja v svetlo bodočnost in v najlepše uspehe je misijonarjem tudi misel na domovino, ki v tako veliki meri ume božje načrte s to našo ubogo Benga-lijo. Vsak dan plava hvaležni misijonar-jev blagoslov tja daleč v dcmovino, kjer se toliko plemenitih src žrtvuje in daruje za narod, samo zato, ker vedo, da je bengalski narod Bogu drag in ker naj bo njegova izpreobrnitev preizkušnja naše čiste ljubezni do Boga. In še tretji raz-log je, zakaj misijonar trdno venije v končni uspeh krščanstva v 24 - Parga-nasu prav po našem prizadevanju. Prav-zaprav je to njegova skrivnost. Skriv-nosti pa se ne odkrivajo kar tako. Le ob posebnih slučajih in prilikah se po-vedo na skrivnem, med štirimi očmi. A v tem slučaju skrivnosti ni več. V vsako verno slovensko srce bi jo danes rad zakričal misijonar; raz gore in holme naše lepe domovine, raz prižnice in ob slovesnih zborih rojakov bi jo rad ozna-nil. Evo skrivnosti: Že precej časa je tega, odkar dnevno plavajo proti nebu vroče molitve in proš-nje bengalskih misijonarjev, v trdnem prepričanju, da bo kmalu napočil trenu-tek, ko bo vse zgoraj omenjeno postalo sladka resnica. Da ni več daleč čas, ko bodo v 24 - Parganasu mnoge cvetoče misijonske postaje, polne gorečih blago-vestnikov, misijonarjev in misijonark iz naše domovine, ki jih bo ta smatrala popolnoma za svoje in jih bo temu pri-merno podpirala. Čudež je potrebsn, če naj bi se to prav kmalu zgodilo. Za čudež pa treba vere . . . Naj povemo še to: bengalski misijonarji v ta čudež verujejo! Raz misijonsko postajo Bosonti pla-pola zmagoslavna belo-rumena papeška zastava. Bandero ljubezni in nesebične požrtvovalnosti. Simbol katoliške in mi-sijonske volje celokupnega našega na-roda. Trije milijoni Lcgli so mi na dušo, ko sem hitel od severa na jug, od vzhoda do zahoda po-krajine, ki naj po nas postane božja. Gtel sem jih, ko so na poljih do kolen brodili vodo, v kateri je brstel njih beli riž. V slikovitih sarijih so me križem dežele pozdravljale njih žene in hčere. Goli so otroci tekali za menoj. Ubogi 24 - Parganas! 48 Na vasi v bošontskem misijonu. Tri milijone poganskih src sem naštel v Tvojih 28 mestih in 3500 vaseh. Pol milijona človeških bivališc brez Boga. Namesto molitve — razuzdana pesem. Namesto križa — malik. — Po 200 se jih na dan ob ročici in mreži, ob vrtenju in statvah zgrudi za vedno. Vsa-kih sedem minut se eno srce v smrtni grozi stisne in zadnjič zadrhti — iz pe-kla na zemlji — pred sodnika. Ob istem času prijoka na svet nebogljeno grešno bitje, in v deželi neizmernih voda ga ni, ki bi mu čelo oblil z rešilno vodo, Tako prihajajo in spet gredo: otrok za otro- kom, rod za rodom, milijon za milijonom. Na njivi, ki je po božjih in človeških računih — naša . . . Žalostno buči ben-galsko morje. Kakor z valovi solza pre-plavlja mogočni Ganges bregove. Obseva jih krvava zarja prokletstva! Še dolgo? Dokler ne bo četa mladih blagovestni-kov — križ v roki in v srcu — s Ciril Metodovo dediščino obvarovala zemlje, po kateri danes trudno stopa misijonar-samotar in mu dušo stiska nečloveška teža — trije milijoni nesrečnih src ... NEMIRNI ZVON Oni dan so vsi vaščani popustili delo na riževem polju in drli v bončevski sa-mostan. Kaj se je neki pripetilo? Sveti tempeljski zvon, s katerim so pred vsako molitvijo opczorili boga nase. je danes padel na tla. Toda nihče ga ni videl pasti in tudi nobene razpoke ni dobil; stvar je bila nadvse čudna. Lju-dje so stali okrog zvona in vsevprek razmotrivali dogodek; vsakovrstne raz- 49 lage si utegnil slišati. Naenkrat se je prerinilo v ospredje deset fantov in ob-stopilo zvon. Vsi pogledi so šli za njimi; krepki fantje so očividno nameravali zvon vzdigniti. Toda ta je bil eden naj-večjih, kar jih je po bončevskih samosta-nih na Japonskem. Naj so se napenjali, kolikor so se hoteli, zvona niti premak-nili niso. Tedaj se je začel v gneči prerivati vi-sok in močan fant in prišel v ospredje prav, ko so oni skušali zvon premakniti. »Prepozno sem prišel, kakor vidim. Danes že ne bom jedel mandžu (japon-skih slaščic).« — A ko je videl, kako se trudi onih deset, pa nič ne opravi, je udaril v glasen smeh. Bonc je nagrbančil čelo in ga rezko vprašal: »Mongvaj, čemu se smejiš ?« »Naj raje jaz vprašam, kako da se drugi ne smejete,« je odvrnil Mongvaj in se smejal naprej. »Ali ni smeha vred-no, da deset fantov ne more vzdigniti takle zvoncek?« Mož iz bošontske okolice. »Ne norčuj se, Mongvaj,« ga je posva-ril bonc, »ali misliš, da je naš zvon pa-pirnat?« Mongvaj je na te besede bušil v pravi krohot. »No, kaj takega,« je med sme-hom spravljal besede iz sebe, »kako bi si mogel kdo misliti papirnat zvon?« Bonc je za trenutek zmeden umolknil, nato pa dejal: »No, ti ki se drugim posmehuješ, pa poskusi in pomagaj temle vzdigniti zvon, če si zakaj!« »Kaj,« je samozavestno odvrnil Mong-vaj, »sam si upam vzdigniti tale zvon; še na rame ga zadenem in obesim nazaj.« Ljudje so doslej molče poslušali raz-govor med boncem in Mongvajem. Na te besede pa so začeli vsi hkrati klicati: »Glejte ga no, bahača.« »Videli me boste,« jim je z dvignjeno glavo odgovarjal Mongvaj, »toda za trud zahtevam nekaj plačila.« »Kar zahtevaš dobiš,« je rekel bonc, ki ni veliko dal na njegove besede. »Dobro, zahtevam petdeset mandžu.« »Tudi petdeset mandžu boš dobil,« je odločno obljubil bonc. »Sam jih pojdem pripravit.« Mongvaj je bil zadovoljen. Odkar je nekoč vzdignil breme sto kanov, (blizu 400 kil), še ni jedel mandžu. Tik pod zvonom se je nahajala namreč močna vzmet. Zagrabil jo je za oni konec, ki je štrlel ven in si z njo brez posebne te-žave zadel zvon na hrbet. V nekaj mi-nutah je bil na svojem mestu. Krepki Mongvaj pa si je zaslužil petdeset mandžu. Naslednjo noč, ko je vsa vas trdo spa-la, je plezal preko bončevskega zidu mo-žak z zakritim obrazom. V varstvu tem-ne noči se je splazil do velikega svetega zvona. Ročno je potegnil izpod hiše lestvo, jo prislonil na steber in zlezel po nji do zvona. Odpel je zvon in ga z vr-vjo spustil na tla, na ono vzmet, s ka-tero ga je podnevi dvignil. Porinil je lestvo na svoje mesto in se urno zavi-htel preko zidu. Ozrl se je še, če ga ni 50 Bružina iz bošontskega misijona, ki se je pred kratkim spreobrnila. morda kdo opazoval, nato se pa izgubil med drevjem. Naš Mongvaj si je zopet zagotovil slaščice za prihodnji dan, Ne rnorete si misliti, kako je bil bonc presenečen, ko je zjutraj zagledal zvon zopet na tleh, prav tam, kakor včerai. Razmišljal je, ali dela to kak bog, ki je skregan z bogom njegovega templja. Na Mongvajevo predrznost niti pomislil ni. Poklical ga je, naj bi zopet prišel in obesil zvon na svoje rnesto. Mongvaj je to pot zahteval in tudi dobil sto mandžu za plačilo. Ta čudna reč se je še večkrat ponav-ljala. Nekega dne je bonc na vse strani razmišljal, kaj bi bilo temu vzrok in je osumil Mongvaja. Sklenil je ponoči čuti in opazovati, ali je njegov sum opravi-čen. Skril se je za nek steber in čakal. In res, proti polnoči se prikaže na zidu temna senca. Postava zleze preko in se skrbno ozre po templju. Nato prisloni lestvo k enemu onih stebrov, na katerih je visel zvon, ga sname in spusti na zemljo. V tem trenutku stopi bonc na-prej in z grozečim glasora spregovori: »Mongvaj!« Pa Mongvaj se ni dal prestrašiti in je kar mirno pojasnil: »Prišel sem po-gledat, če ga nisem morda preslabo pri-trdil, naveličal sem se že obešati ga ved-no nazaj.« Potegnil je sveti zvon zopet gori, voščil boncu lahko noč in izginil preko zidu. Toda od tedaj Mongvaja ni bilo več videti v vasi, samostanski zvon pa tudi ni več padel doli. Bengalski ples. DOBRO JE, DA VEŠ! »Najlepši misijoni so na Japonskem in na Javi. najbolj uspešni v Osrednji Af-riki, najbolj nevarni pa na Kitajskem.« je na kratko povedal svoje misijonske vtise znani ravnatelj ageneije »Fides«, J. Considine. Za katere bomo raje mo-lili, za katere več žrtvovali, za katere se odločili? Katoliški misijoni na Japonskem so sedaj razdeljeni na 13 cerkvenih pokra-jin (škofij, vikarijatov itd.). V njih je 300 duhovnikov, njihovih ovac pa 98 tisoč. Kakšno delo jim je Bog zaupal, lahko sprevidimo iz tega, da ima Japon-ska po zadnjem štetju 64 milijonov pre-bivalcev. Prosimo Gospoda žetve, naj se jih usmili in jim pošlje svojih misijo-narjev. 51 V SVOBODO (Iz povesti: Lutterbeck, Lov na otokih, Kath. Miss. 1930.) RONINI. Bilo je jeseni leta 1632. Iz modrega, penečega se japonskega morja je v očarljivi lepoti vstajalo sonce. Mlado jutro je objelo obalo Honšu, še vso razkošno v zelenju in cvetju. Saj se njenih cvetočih lic zima ne dotakne zle-pa. Vse premore blagoslovljeni košček zemlje: cvetje, žito, drevje in vsako-vrstno sadje. Po njeni obali se vsevprek visoko vzpenjajo dolge vrste temnih bo-rov. V njih se vsako jutro poigravajo rahle morske sapice. Tam na otokih, lepo razvrščenih, pa se vidijo sem in tja manjši in večji templji z zavihanimi strehami. Jeseni tistega leta je med temi otoki brzelo po morju osem čolnov z napetimi jadri. Veslači so bili napol nagi. Pot jim je silil na čelo kljub precej svežemu ju-tranjemu hladu. To so bili ronini.*) Večni boj in rop. to je bilo vse njihovo življenje in tudi edi-no veselje, čeprav divje in krvoločno. Go-tovo so se tedaj vprav vračali z bogatim plenom, ki so ga po naročilu svojega go-spodarja, — katerega, to jim je bilo malo mar, da je tekla kri, še manj, —-pravkar ugrabili. Odložili so na dno čolna bojno opravo: čelade in meče. S stisnjenimi ustnicami in mrkim pogledom so sedeli, molčali ter na vso sapo gonili vesla. V prvem čolnu, z umazano rdečo za-stavo na jamboru, so stali trije možje. Dva sta bila popolnoma vojaško oprav-ljena. Celo naličnike sta imela na sebi, kakor bi pričakovali spopada. Ostre, ne-prijazne oči so se jima pogosto zasvetile izpod čelade. Tretji pa, preprost že dora-sel Japonec, je imel roke trdo zvezane. Sicer krotke, prijazne oči so se mu ne-prestano kakor z veliko skrbjo upirale in izgubljale v daljavo pred seboj. »Koreva šimata! vrag ga vzemi!« je zaklel eden izmed oborože.ncev. »Danes nimamo sreče, Kenkacuki!« »Saj je še skoro tema, gospod Hara-guro,« mu je nagovorjeni odvrnil, »in po-leg tega je on za dva dni pred nami. Pa vendar, daleč ne more več biti. Saj bo-mo že kmalu v . . . « Srdito ga je ošinil Haraguro z groze-čim pogledom, da mu je zaprlo usta. »A vendar, ulovimo ga, tega starega krščanskega bonca!« Ko je čoln privozil iz otokove sence, ga je nenadoma obzlatilo jutranje sonce. Haraguro je svečano zaklical: »Hei-ho!« * ) Ronini so bili iz vojaške kaste, a niso bili v kaki stalni armadi, temveč so se bojevali zdaj pod enim poveljnikom, zdaj pod drugim. Beseda pa pomeni: možje, ki gredo kakor va-!ovi sem in tja. Bili so torej podobni srednje-veškim klativitezom. 52 Princ in princeza Kanin, bratranca japonskega ce-snrja, obiščeta sa-mosian trapistinj v Junokavi. Na mah je vse moštvo na vseh čolnih popadalo na dno čolnov. »Amaterasu, ti boginja, ti mati naše-ga Ijudstva! Pozdravljena! Dobrodošla! Nakloni nam danes zmago in obilo ple-na!« Vsi so bili na tleh, razen enega: samo ujetnik je stal. Zaprl je oči. Počasi je pregibal ustnice: Zdrava Marija . . . za se, za Ijubega patra . . . Haraguro ga je takoj opazil. Potegnil je iz nožnice meč: »Poklekni, krščanski pes!« Ta pa se ni zganil. Mirno, srepo je zrl v oči razdraženemu nasprotniku. »Ha! Seveda! Zdaj, ko veš, da te še ne maram spraviti s poti! Res, zdaj bi te bilo še škoda! Samo malo pekel se boš! To te bo lepo gledati, ko ti borno ud za udom cvrli. Ti boš pa seveda med tem od veselja požvižgoval! Vedi, da svojega meča ne maram oskruniti s tvojo pasjo krvjo . . !« »Sicer pa te prav nič ne potrebujem. Sam vem vse. Morda še več kot ti.« Zvito je pogledal ujetnika in ga vpra-šal, ne da bi opazil, kako sam sebi pov-sem nasprotuje: »No, mi boš korično vendarle odgovo-ril na vprašanje?« Kot bi ga nihče ne ogovoril, se je kristjan mirno razgiedoval po morju. »Prizanesem ti, če mi izdaš svojega bonca.« Jetnik se ni ganil. Haragura je kmalu minila potrpežljivost: »Kako se imenuješ ?« »Frančišek.« »To je tvoje spačeno ime! Pravo ime! Japonsko!« »Frančišek! Drugega imena nimam. Oče mi ga je dal. Ko je bil častiti pater v Jamagučiju, je mojega očeta krstil.« Presneto trdo kožo imajo ti kristjani, si je misil Haraguro, ko je videl, da bo zaman čakal pravega odgovora. Potem: »Kdaj je odplul tvoj bonec iz Jama-gučija?« »Saj vendar sam veš! Dva dni pred vami, na poti smo do sedaj že dve noči in en dan.« »Kam?« »Ne povem!« »Ha! Z jezikom ne, ampak tvoje oči, oči, te te dovolj izdajajo! Zdaj vidim, da sem na pravi poti. In... že tudi prav- 53 zaprav vem, kje je. Saj jih je vse polno med vami, ki mi vse izdajo, če jim le dobro kaže. Le kar reci, .. . on je ... v vasi Higo pri ribičih!« Rahla groza je še globlje zarezala v že itak zaskrbljene poteze v jetnikovem obrazu, a ust ni odprl, še krepkeje jih je stisnil. Le duša se mu je s tiho mo-litvijo obrnila k Bogu. Ronina sta to spremembo na Frančiš-ku dobro opazila. Porogljivo sta si name-žiknila. Saj si do sedaj res še nista bila popolnoma na jasnem in trdnem: morda so izdajalci le kar tako nekaj bleknili, da bi se pač oteli. A zdaj, zdaj ni nobenega dvoma več. Začela sta takoj delati na-črte, kako bosta junaško napadla vas in ujela bonca. Da bi pa pri tem bolj uži-vala, sta sedla jetniku pred noge, da bo lahko tudi on poslušal njuno prijetno kramljanje... Japonski ribič popravlja svoje mreže. Pri ribičih v Higu. Vas Higo je počivala še v tihem miru. Blizu obale je stala vrsta ribiških koč. Pred vsako je visela mreža. Spodaj ob bregu so biU čolni potegnjeni daleč iz vode. Zadaj za vasjo se je visoko dviga-lo sinje gorovje Kiušu. NatanČno se je razločil nos rtiča He. Nasproti mu je ležalo nekaj otočkov. Kakor muhe so bili ti v primeri z brezmejnimi, lahkotno se pozibavajočimi vodami. Tam na koncu vasi, onstran potočka, ki se je kakor dolga kača zvijal med kočami, je star Budov tempelj. Gosto, temno borovje ga je skoraj popolnoma zakrivalo. Snoči so ribiči sprejeli med se patra. Bonci tega še malo niso mogli slutiti. Opravil jim je sveto daritev in jim pode-lil Zveličarja. S čim bi jim mogel vedno trpeče in tako preskušane duše bolj okrepčati in utrditi. Pater Julijan Nakaura je sedel tisto jutro sredi med svojimi verniki in jih tolažil. Pravi Japonec je bil. Žareče oči so s svojo živahnostjo razodevale bogato moško prevdarnost, razumnost, modrost. Suhotno, v tisoč pomanjkanjih presku-šano telo, sloka postava, gosta, snežno-bela brada in ves izraz v obrazu, vse to je vzbudilo takoj v vsakomer pozornost. Zato so tudi ribiči strmeli vani z nena-vadnim spoštovanjem. Saj je bil vendar plemenitega rodu. To je pri Japoncih še vedno nekaj pomenilo. V Rimu je že bil in videl svetega očeta. Svečenik je in član tiste družbs, ki je iz nje dobila Iju-ba jim domovina Japonska prvega bla-govestnika. -¦Dolgo ne morem več ostati pri vas,« je zaeel Nakaura, ko so po sveti maši se-deli vsi skupaj pred neko kočo, »oditi bom moral. Kristjani pod Kiušu bi tudi radi duhovnika.« »Častiti oče, zelo smo ti hvaležni, da si prišel in da nisi pozabil na nas. Pomisli, tale mali Akira je bil vprav rojen, ko je 54 bil zadnjič duhovnik pri nas. Hana je pa stara zdaj štiri leta in še ni krščena.« »Dobro, dragi Tomaž, jutri bom krstil malo Hano, potem otroci moji, se bom moral posloviti.« »Pater,« je zvedavo vprašal Tomaž, »v Jamagučiju si bil. gotovo si se tam kaj sešel z mojim sinom in njegovo že-no. Ona dva bi tudi rada duhovnika in prejela Gospoda.« »Vprav tvoj sin me je poslal sem-kaj . . .« je začelo Nakauri zmanjkovati. Nekoliko je prenehal. Tomaž pa je brž zadovoljno pristavil: »Da, zelo dobra otroka sta to!« » ... Toda,« si pater ni upal nadaljevati, »Jakop in Lucija nista mogla priti z me-noj. — Tomaž! Zavzeti se boš moral za Akiro in Hano, njuni siroti.« »Sta li ujeta? Mrtva?« Starega Tomaža je streslo. »Da!« Tomaž ga je hotel brž natančneje pov-praševati. Nakaura pa je z izrazom bo-lesti zmajal z glavo: »Prizanesi mi, Tomaž, to bridkost, da bi moral še opisovati njuno smrt. .. Umrla sta za svojo sveto vero! S tem je dovolj povedano! Ali ne?« Vsi so utihnili: zakaj v njihovih pre-prostih dušah je tedaj skrivnostna luč svete vere zopet z novim žarom svetleje zagorela . . . V to sveto, sladko molčanje je nenado-ma z zbeganim glasom zavpil nekdo izza koče: »Pater, beži, beži, vojaki gredo!« Mlad fant je stopil k patru in hitel pripovedovati, kaj je videl. »Osem čolnov je z vso naglico pribr-zelo od severa sem. Več kot 50 vojakov je na njih. Kakih 30 se jih je že izkrcalo. Vsi so oboroženi. Ostali pa so odpluli mimo, najbrže niže doli k rtiču. Pater, po te so prišli!« To jih je za trenotek zelo osupnilo. Vseh oči so se uprle v Nakauro. Ta je nekoliko pomolil in dejal: »Dobro, poskusil bom uiti. V Buceju in Čikungu me kristjani že pričakujejo. Moja ura še ni prišla. — Imate kako skrivališče na otoku?« Stari Tomaž si je brž domislil: »Tempelj! Kdo te bo šel iskat za tisto visoko zidovje? Akira dobro pozna pot do tja, kar hitro, pater!« Pater in mali Akira sta se spustila v beg. Skozi hišno senco sta se sklonjena hitro splazila do brodovja in izginila v temnem goščavju ... Fant, ki je prinesel nesrečno vest, je že, kot preje sedel na obali, popravljal mrežo in si požvižgaval. Vaščani so drug za drugim odhajali izpred Tomaževe ko-če, Tomaž sam pa je prijel za roko malo Hano, si vrgel preko ramen mrežo in odšel k svojemu čolnu. Odrinil ga je nekoliko od brega in vrgel mrežo na lov ... Šanghajski berači v svojih čolnih pod novodošlo ladjo. 55 »Joči Daigaku« — Katoiiška univerza v Tokiju. Zdelo se je, da nič ne more motiti tihe-ga miru v vasi. . . . * Ronini v prvem čolnu so zložili jadra in se izkrcali pri Tokašimu. Iz čolna je že izginila oprava. Na mah je bilo vse oboroženo s čeladami, meči in naličniki. Le Frančišek je zvezan, sključen in upal ležal na dnu čolna. Tam bolj proti severu se je že poizgu-bila maia četa v gozd. Nižje doli so se šele izkrcavali. Tomaž je s svojo ladjico komaj odrinil od brega. »Koreva šimata!« Ta vrag, da mora vprav zdaj na morje! Začel bo kričati nad nami, potem bomo pa zijali. »Saj naših ljudi še ne more opaziti. Gozd mu je na poti,« je skušal Kenka-cuki pomiriti svojega poveljnika, »da ie ne požene predaleč na morje.« »Potem moramo od tu proč!« — Ves- la v roke!« je Haraguro jezno siknil v čoln. »Saj še ni vas zasedena!« »Takoj jo bomo.« Stari Tomaž pa je bil že toliko zvit, da se ni hotel spustiti na morje. Ves čas je krožil ob obali. To je silno vznemirjalo Haraguro. Kako mečkavi so danes njegovi! Kdaj bi mu že morali dati dogovorjeno zna-menje. Končno vendarle. Haraguro je brž skočil v čoln: »Veslaj!« Kakor puščica je zletel njegov čoln prav do Tomaževega čolna. Tomaža je kar streslo. Baš je dvignil nad glavo mrežo, a padla mu je iz rok nazaj na dno ladjice. »Tono, go aisacu! Pozdravljen gos-pod!« je zabebljal. »Izgini na suho, pes ti stari! Hitro!« je dobil odzdrav. 56 Oba čolna sta se spustila nazaj k oba-li. Teiaj je odjeknilo iz gozda divje vpitje. Saj to je Haraguro že ves čas željno pričakoval. Zato niti malo ni po-mislil, ampak je ves vesel zaklical: »Ha, uspelo jim je!« Lovcem izpred nosa. P. Nakaura in Akira sta torej globoko sklonjena skočila v goščavje. Ob robu gozda sta za trenutek obstala. Morala sta se nasmejati, ko sta videla ribiče tako mirno odhajati vsakega na svoje delo. Potem sta se obrnila in odhitela skozi goščavje in med posekanim drev-jem kakih sto metrov daleč. Tedaj sta z neke strani začula nizko govorjenje, šumeti in pokati veje, da celo kakor neko rožljanje orožja. Zavila sta globlje v goščo in se previdno plazila skozi. Nakaura se je v mladosti naučil vsakovrstnih japonskih vojnih umetno-sti. Zato se je zdaj med potjo skoro pri-dušil, da, uide svojim lovcern. Veje so ju ves čas opletale po obrazu, Nakaura si je spodrecal svojo dolgo suknjo. Redovne obleke že zdavna ni več nosil, saj bi ga le izdajala. Bil je oblečen le kot preprost Japonec. Sila počasi je šlo naprej. Vse prepočasi! Vedno bližje je prihajalo šumenje in govorjenje. Začela sta prav narahlo stopati. Ko jima je pa vsaka vejica pod nogami tako izdajalsko počila. Takega suhega drobiža pa je bilo vse polno po tleh. Še malemu Akiri se je zdelo to ne-kam nevarno. Nenadoma jima je nekaj skočilo iz-pred nog. »Usagi! Zajec!« je šepnil Akira. Živai se je pognala naravnost v smeri proti preganjalcem. Oba sta obstala kot okamenela. ... Izdal ju bo. . . . Zajec se je takoj vrnil. Za njim je prifrčala puščica. Videla sta, kako se je zasadila z vso silo v deblo nekaj ko-rakov proč od njiju. Sklonila sta se in legla. »Kaj če pridejo?« Nič posebnega. Le počasna hoja in pridušeno govorjenje. Zopet sta vstala in rinila dalje. Ves čas sta se jezila nad tem strašno mučnim pokanjem in šumenjem pod nogami. Skoraj jima je zmanjkalo poti. Korejci ostanejo v cerkvi vedno po-kriti — iz spošto-vanja pred Bogom. 57 Vonsan, Koreja. Godba gojencev škofijskega semenišča. Kaj, če sta zgrešila? Kaj, če že ves čas le tavata sem in tja ? — A kljub temu: dalje! Dalje! Končno sta zagledala pred seboj zi-dovje, do pol poraslo s podrastjo. Še košček poti. Silno ozka je, a popolnoma ravna. Na njo pa moreta le preko ozke planote. Kaj če so ti vojaki, ronini ali kdor je že, že tam pri zidovju? Pater bi se naj-raje spustil na tla in čakal. »Pater, saj jih še ni!« je zašepetal Akira. Brž sta si napravila načrt. »Hitro skoči na ono stran!« Hop! Akira je bil že na drugi strani in brž napravil prostor za misijonarja. Ta je bil takoj pri njem. Hitro se je še ozrl nazaj, če nista morda pustila kako sled. Dobro! Nič! Izginila sta za goščo. Le listje je nekoliko pošumelo za njima. A še to je takoj utihnilo. Nekaj minut je bilo vse tiho. Nenadoma sta ,se morala ustaviti in leči. Po poti so prihajali ljudje. Trije vitezi. Popolnoma oboroženi. Čisto blizu njiju so obstali. Glasno so se začeli pogovarjati. Pater in Akira si skoro nista upala dihati. Na vso moč sta vle kla na ušesa: »Takole kristjane loviti, to je pa res presneto pust in reven posel, povrhu pa še prav malo primeren za viteze!« »Da, nekdaj že,« je pristavil drugi in pričel proslavljati svoje nekdanje viteš-ko življenje. »A zdaj? Kaj smo druge-ga kot roparji? Za rablje nas imajo!« »Poloviti hočejo vse bonce,« je dejal tretji z visokim glasom, »tega, ki ga danes lovimo, ima gospoda posebno na piki. No, pa nam itak ne uide.------ Tiho! Jih slišiš?« Napeto so prisluhnili. »Končali so, to je znamenje!« Nekdo je zavpil: »Haraguro je že na morju!« » Zuzume!« Idimo!« Odkorakali so hitro proti vasi. 58 Patra ni! Haraguro in Tomaž sta pravkar pri-stala vsak s svojim čolnom. Z vseh strani so prihajali k Haraguri oboroženi vojaki. Kako se je Tomaž oddahnil: Patra ni! Stari Tomaž je moral na Haragurovo povelje pasti na tla. Mala Hana se je stisnila k njemu in plašno zrla v divje postave. Začeli so poditi ljudi iz koč. Segnali so jih pred Haraguro. Med tem so vse koče do zadnjega kotička preis-kali, kar ni bilo baš posebno težko, saj so bile itak čisto prazne. Ko so menili, da jim ni nihče ušel, je Haraguro nagovoril zbrane vaščane: »Kdo je bonc med vami?« Vse tiho. »Kdo je bonc?« je vprašal krepkeje. Stari Tomaž je stopil iz množice. Počasi, z jasnim glasom in brez vsakega nemira je dejal: »Nobenega patra ni med nami!« »Jaz pa vem, da je! — In patra ga imenuješ? Si mar tudi ti od tistih psov?« »Ponosen sem, da sem kristjan. Sin mi je pred kratkim izkrvavel za to vero.« »Potem tudi veš, kje je tvoj bonc. Zini! Sicer ... !« »Nobenega patra ni tu! Ribiči smo, vsi, kar nas je tu!« Okoli stoječi so mu glasno pritrjevali. »Ste mar vsi kristjani?« »Ne, ne!« je odkimal Tomaž. Dva fanta sta pristopila k njemu. »Midva sva tudi kristjana!« Tomaž pa je pristavil: »Da, nihče drugi še ni krščen.« »Zvežite vse tri! Spravite jih proč!« je ukazal Haraguro. »Vsako besedico, ki bi jo spregovorili, mi boste sporočili; če bi poskušali šepetati, — imate bam-bus.« Vojaki so jih zvezali in odvedli. Sa-mozavestno in oblastno se je Haraguro obrnil do zbranih žena in mož: »Kateri je bonc med njimi? Gorje, če me nalažete! Saj sam vem, da je sta-rec« »Ne!« je stopila predenj mlada žena. Pogosto je prihajala k staremu Tomažu, da jo je učil krščanskega nauka. »On ni bonc!« Pred mnogimi leti že je prišel sem s svojim sinčkom iz Nagasakija, od-koder ,je bil pregnan. Ona dva sta pa Kenija (Vzhodna Afrika). črnci pri obedu. 59 pred prcganjavci pribežala k nam iz Bu-ceja. Ribiča sta.« »Lažeš!« je Haraguro divje nahrulil mlado ženo, »jaz pa vem, da je bonc tu! Kaj, si tudi ti od te proklete drhali?« »Krščena še nisem; brž ko bo prišel pater, ga bom takoj naprosila«, se je po-gumno odrezala. Ronin je uvidel, da tu ne bo opravil ničesar več. Kajti bral jim je že na obra-zih, da mu ne mislijo razodeti kaj po-sebnega. A vendar! Patra mora dobiti v roke. Molče se je obrnil in zavil proti Tomaževi koči. Tja so narnreč odvedli jetnike. »So kaj govorili?« je vprašal stražo. »Nobene besede! Molče ko ribe!« se je zasmejal vojak. »Jih bom že naučil govoriti!« Haraguro je stopil v Tomaževo kočo. Hotel je Tomaža presenetiti, da bi v za-dregi kaj izdal. Abesinija. List »orjaške muze«, ki je visok 5 in pol metra. »Ti. si bonc!« »Kristjan sem, duhovnik pa ne!« »Na vsak način je on tu . . .! Poznaš Nakauro ?« »Da!« »Tega hočem imeti!« »Če pa pravim, da ga ni!« se je Tomaž skoraj ujezil. »No, potem je pač bil samo in bo še prišel. Govori!« »Ni ga več tu!« »Pes, misliš, da ti res verjamem? je vzkipel Haraguro. Tedaj si je Tomaž nekaj domislil. »Pomisli vendar, gospod, če bi bil pa-ter res še tu, potem bi moral biti tudi njegov čoln še tam ob obali. Saj menda vendar ni kar po zraku prifrčal sem k nam ?« Haraguro je bil za trenutek nekoliko zbegan, obrnil se je in zagodel predse: »Vsega je zmožen ta prokleti bonc!« Koreva šimata! Kako, da ni na to po-mislil? Seveda! Čoln! Če ga ni, je vsaj en dan zopet izgubljen. Kako se je Tomažu duša zasmejala. Ukanil ga je. To bodo iskali zdaj tu, zdaj tam, eden ali dva dni. Pater bo lah-ko mirno ostal v vasi. * Haraguro je šel k obali. Korakal je vzdolž ob njej. Napeto je iskal z očmi po pesku — bila je vprav oseka — kake sledi. — Da! Je! Širok čoin je bil. Ob piimi je pristal. Od tedaj je kvečjemu še enkrat nastopila plima. Haraguro je računal. Dalee še ne mo-re biti. Prispei je predsnočnjim ali snoči. Če predsnočnjim, je snoči za časa plime odšel. Da, najbolj verjetno je to. Se-veda, saj je bonc gotovo hotel izrabiti noč. A da bi prispel bonc že poldrugi dan pred njimi semkaj. ko so ga vendar tako divje gonili, se mu je zdeio nemogoče. Snoči je torej prišei in ni snoči odšel. »Kaj se hoče! Ušel nam je spet za-enkrat,« si je sramotno priznal. »Za 60 Afrikanske lepoti- ce. Ustnice so si napele z lesenim okvirom. njim pojdemo, prepričan sem, da je šel v Buce.« Glasno je dal povelje: »Pripravite čolne! Čez pol ure od-rinemo. Mrmraje so odšli vojaki k čolnom, da bi jih spustili v vodo. Haraguro je dal privesti pred se kristjana iz Jamagučija. Slučajno mu zdaj tudi on prav pride. »Vidiš zdaj«, se mu je rogal, »da vem precej več, kakor ti misliš! Morda ti smem povedati, kje se skriva tvoj bonc ? Haha! Odkuril jo je zopet, da veš, toda mi gremo za njim. — Ne zijaj vendar tako prestrašeno! Misliš, da imajo vsi trikrat zaklenjena usta, kakor ti? Da veš, proti šimonoseki, v Buce je odplul.« Počasi se je od strani pritisnil k ujet-niku: »Ti gotovo veš, kje je pristal, saj si bil v Jamagučiju pri njem. Veš! Ne laži! Prost boš! Pustil te bom tu pri ri-bičih! Za vselej boš varen. Povej, svo-boden boš!« Frančišek je molčal, potem pa je od-ločno, s povdarkom dejal: »Tudi, če bi vedel, ne bi nikdar pove-dal!« Haraguri se je obraz od besnosti ostudno spačil. Ob takem človeku se razbije vsa njegova moČ. Ukazal ga je bičati, čeprav je bil prepričan, da zaman. A vendar, kdo ve, morda . . . ? Ne, tudi težki udarci niso izvabili iz ujetnikovih ust besedice. Haraguro je hotel še pri ostalih treh ujetnikih posku-siti. Pa, kaj mu morejo leti povedati, kakor, da bonca ni. To pa tudi sam brez njih dobro ve. Vojaki so le preveč leno spravljali čol-ne v vodo. Haraguro jih je ves nevo-ljen neprestano priganjal. Saj mu odslej ni bilo na umu drugega, kot: Za njim! Nov up. Toda Kenkacuki, ta lisica, je nekaj vo-hal. Popolnoma na jasnem res ni bil, a da nekaj ni v redu, o tem je bil trdno pre-pričan. Opazil je na Tomaževem obrazu, da se ta komaj zdržuje, da ne bruhne v glasen smeh. Čemu neki, če ne zato, ker vidi, da nameravamo oditi ? Kdo ve, kaj še vse tiči za tem ? Kaj, če je pater ven-dar še tu?! Da! Kakšna neumnost, da bi sedaj kar takole odšli! Ko bi le mo-gel to Haraguri kako povedati. 61 Stopil je k njemu. Narahlo ga je po-tegnil za rokav. »Haraguro, si že videl, kako se nam smejejo za hrbtom, ko odhajamo?« »Kaj si izmisliš!« se je ta skoraj zadrl nad njim. »Kaj, če je bonc še vedno tu?« »Ne! Sled je preveč očividna!« »Hm! Ne vem! Tista sled, mislim, da kaže samo to, da je snoči odplul nek večji čoln, če je bil pa na njem res tudi bonc, — kdo ve? Kdo ga je videl vsto-piti ? Jaz bi skoraj rekel, da se kje skri-va. Zato se nam pa tudi smejejo, ko mi-slimo odriniti.« Koreva šimata! Mar ga je res stari Tomaž potegnil za nos ? Kenkacuki ga je kmalu prepričal. Tudi v načrtu sta se zedinila. Vsakega posa-mič naj pokliče vaščane pred se in jih natančno izpraša. Saj ti niso še kristja-ni. Zlato in bič bosta gotovo učinkovala. A Haraguro je šel kar sam osebno k vsakemu vaščanu. Kenkacuki ga je hotel spremljati, pa ga ni maral s sabo. Toda kaj, ko mu pa večina niti odgovarjala ni! Končno je vendar nekdo izdal: Oni potniki iz Jamagučija so odpluli sami da-lje. Pater torej snoči ni odšel. Saj so tudi vsi ribiški čolni na obali. Pater mora torej biti ali v gozdu ali pa kje v gorah. Več tudi ta ni vedel. »Ostanemo!« je takoj zaukazal Hara-guro. »Vaščani so sicer prosti, a v gozd ne sme nihče. Kristjani ostanejo zvezani v koči. Eden ostane pri njih na straži. Deset mož se razpostavi ob robu gozda, ostali si vzemite riža, potem pa takoj na lov!« Kenkacukiju je namignil k sebi: »V tempelj pojdiva. Bonci naj naju po-vabijo na gostijo. Saj po takih neumno-stih mora biti že vsak človek lačen.« Počasi sta korakala proti templju in sanjala, kako bosta še tisti dan ujela bonca in ga izročila namestniku. Zdaj sta gotova. da jirna ne uide več. Saj je bil še do jutra v vasi... ** Dahomej, Zapadna Afrika. Semenišče v Vidahu, ki so gn zgradili katoličani švicarske škofije St. Gallen. 62 V Budovem varstvu. Ko so vojaki odšli in je utihnilo nji-hovo vpitje in rožljanje, je pater zlezel iz skrivališča in si raztegnil otrple ude. »Pater, dalje pojdiva«, je menil Akira. »Kam neki, revček mali?« se je na-smehnil pater. »Za izvrstno skrivališče vem!« Hitela sta nekaj časa po poti proti zidu ... »Pater, na ta le bor splezajva«, je de-jal deček, ko sta bila že ob zidu. V hipu je bil deček na boru. Priletnemu duhov-niku pa seveda ni bilo baš lahko kaj ta-kega, pa tudi njegova suknja ni bila bog-ve kako pripravna za tako visok šport. Vendar sta bila kmalu oba na zidu. Na-peto sta iskala z očmi spodaj po vrtu in vlekla na ušesa. Dečku se je zdelo, da mora brž potola-žiti patra: »Vsi so v templju, molijo, na vrtu ni nikogar.« Po smreki sta zdrsnila nizdol v vrt in obstala na eni izmed številnih poti, ki so bile lepo razpeljane po parku. Hvala Bogu! »Glej, pater«, je Akira kazal s prst-kom na malce napeto podnožje bližnje-ga hriba, »tamle je sveto jezero. V njem je vse polno rac in lotos cvete na vodi vsevprek. Zelo lepo je gori. Posebno v templju, kjer je slika boga veselja; bonci se tam zelo radi mudijo.« Fantek je s takim navdušenjem razka-zoval vse to, da na nevarnost še mislil ni. Pater pa je med tem mimogrede opa-zil po vsem vrtu precejšnjo zanemarje-nost. Ko sta stopala ob potoku, sta skozi vejevje opazila templjevo zidovje in svetlo, rdečo streho. Počasi sta se mu bližala, a kar moč previdno. Morda le niso vsi bonci pri molitvi. Morda se kak tujec ali sploh kdo sprehaja po vrtu. Če ju opazi, je vse izgubljeno. Pot je peljala ob potoku mimo samo-stana naprej v goro. Na desni strani ceste pa se je dvigalo štirikotno po-slopje. S ceste so v notranjost poslopja vodila velika vrata. Znotraj je bilo ši-roko in dolgo tlakovano dvorišče. Na obeh straneh so imeli bonci svoja stano-vanja. Na koncu dvorišča je stal, ločen od stanovanj, živo rdeče in rumeno po- Nigerija (Zapadna Afrika). Črni du-hovnik pri oltarju. 63 barvan tempelj. Med templjem in stran-skimi poslopji so bile speljane ceste v prostrani vrt. Počasi sta se pomikala proti templju, odkoder je prihajalo nizko mrmranje molečih boncev. Nakaura je hitro pre-motril vso okolico. Tempelj je imel v zadnji steni dvoje vrat, Pred enimi je stala bakrena kadilnica; pred kratkim jo je nekdo tja postavil, saj je še tlelo v njej in prijeten vonj po različnih dišavah se še ni porazgubil. Sredi med obojnimi vra,ti je raslo gosto grmičje. ki se je vzpenjalo visoko ob tempeljski steni. Nakaura je hitro potegnil dečka za se-boj v grmičje. Menda se je hotel vsaj za nekaj časa kar tam skriti. Akiri pa to ni bilo nič kaj po godu. »Pater, tukaj ne bo varno. Bonci se bodo prišli semkaj sprehajat. V tempelj morava. Saj ne bodo več dolgo molili, potem pa lahko poskusiva.« Toda enolične molitve: Amida . . . ami-da . . . še dolgo ni bilo konec. Končno je vendar vse utihnilo. Slišala sta menihe vstajati in z lesenimi coklja-mi klopotati po kamenitem tlaku. Od-hajali so. Akira je baš stopil iz skrivališča, da bi šel ogledovat, ko so se nenadoma odprla vrata. Prišel je n-eki bonc in stopil h ka-dilnici. Akira je smuknil nazaj za grmič-je, pri tem je seveda precej zašumel in se močno zamajai. Bonc je pogledal v kadilnico, potem pa šel nekajkrat mimo njiju gori in doli. Silno neprijetno jima je bilo. Napeto sta opazovala skozi ve-jevje vsako bončevo kretnjo. Z lepo žli-co je bonc pobral iz kadilnice pepel ter odšel s kadilnico nazaj v svetišče. »Kam pa sploh misliš, da bi šla?« je vprašal pater Akiro, ko mu je groza vedno huje stiskala dušo. »V tempelj, zadaj za sliko!« Tiše in tiše je postajalo v templju. Bonci so najbrže odšli v svoja stanova-nja. Akira se je splazil do vrat in se ta-koj vrnil. »Pater, brž pojdi!« Z mrzlično naglico si je pater potegnil z nog opanke in smuknil za dečkom sko-zi vrata. Zajela ju je popolna tema. V strahotno prazno štirikotno svetišče je le skozi vrata pošiljal dan šop svoje svet-lobe. Edino, kar je bilo v templju, je bila velika pozlačena Budova slika. Bila je nekoliko odmaknjena od stene. V tem tesnem prostorčku za sliko je slonela majhna lestvica in ležal cel kup vsako-vrstne ropotije in orodja, ki se ie rabilo pn templju. »Aha, to je tisto skrivališče«. se je na-smejal pater skoraj z zadovoljstvom, a v istem hipu se mu je porodila druga mi-sel, polna dvoma, nemira in groze: kaj, če pride vprav zdaj kdo v to ropotarnico iskat kako stvar, lestvico ali sploh kaj ...? Nazaj? — Prepozno! Morala sta nekoliko preurediti, da sta se lažje bolje skrila, česar pa nikakor ni-sta mogla opraviti brez vsakega hrupa in ropota. Menda iu ni nihče čul. Iztak-nila sta kos umazane preproge, jo raz-grnila, sedla ter čakala . . . Kar dobro sta se počutila za hrbtom gostoljubnega Bude. Mali Akira je bil silno ponosen, da je on našel tako si-jajno skrivališče. Skozi okvir slike, ki so bile vanj spretno urezljane različne trte in listje, so tudi v njuno svobodno si iz-brano ječo padali svetlobni žarki in če-prav le otožno medli, sta jih vendar z otroškim veseljem opazovala in pozdrav-ljala. Pater Nakaura se je kmalu pomiril, češ, sem ju pač nihče ne bo hodil iskat; da bi pa kdo zgolj slučajno prišel sem, tega ju bo Bog obvaroval, o tem je bil trdno prepričan. Kmalu popoldne je nekdo glasno na-znanil, da sta prišla obiskat samostan-skega predstojnika Hojo visokorodni in slavni gospod Haraguro in gospod ple-meniti Kenkacuki. Naznanjena gosta sta takoj prispela na dvorišče, kjer ju je že čakal Hojo. Skozi luknjo v okviru slike je pater opa- 64 Belgijski Kongo. Apostolski delegat Delle Piane in mi-sijonski škof je pred novo delegatovo palačo. zoval, kako so se gostje pred vhodom v tempelj pozdravljali in končno vstopili. Hojo je nagovoril gosta: »Takole je, revni smo! Še svoje hiše nimam. Če mi imate kaj zelo važnega sporočiti, potem smo tu v svetišču po-vsem varni pred prisluškovalci.« Bonc je prinesel tri preproge. Hojo mu je naročil, naj pripravi zanj in za oba gosta v samostanu kaj za pod zobe. »Krščanski bonc je torej še vedno tu. Na vsak naČin ga morate ujeti. Ta za-lega mora izginiti! Prav vse nam uničijo. Nobenega romarja ni vec blizu. Iz vasi ne dobimo nobene ribe več.« Haraguro mu je na vso moč hitel pri-povedovati, kako ga že zasleduje, o ob-ljubljeni nagradi, kako je danes napadel in preiskal vso vas. Hojo mu je dal raz-ne nasvete. Saj je natančno poznal in vedel za vsak kotiček tam okrog. Komaj, komaj sta ona dva za Budovo sliko se-dela pri miru od samega veselja, da se nikomur od onih še ne sanja ne, kdo je za sliko. Zlasti, ko je Haraguro vedel toliko in tako točnih podatkov o patru. Patrovo postavo je tako točno opisoval, da bi se Akira, ki je skozi okvir gledal naravnost Haraguri v obraz, najraje na vse grlo zasmejal. Marsikaj važnega sta zvedela: če da-nes patra ne ulove, ga bodo kvečjemu še jutri iskali, potem pa se bodo hitro odpe-ljali v Buce. Tja je pater vprav name-njen. Tam ga bodo lahko dobili že kar na obali. Ujete ima štiri kristjane, ki natančno vedo za ves patrov načrt. Do-slej mu sicer še niso ničesar izdali, a zdaj, da jih bo že zmehčal, posebno enega. Ko so prijazni gostje odšli iz templja, je pater hitro premislil ves položaj in takoj napravil drug načrt za svojo na-daljno pot. Ves tisti popoldan sta morala mirno in tiho prečepeti v svojem kotičku. Niti trenutek nista bila sama, kajti bonci so drug za drugim neprestano prihajali in zopet odhajali z nažganimi kadilnicami. Silno mučno jima je bilo, kadar ju je po-silil kašelj, pa sta ga morala udušiti. Parkrat sta se že resno zbala, da sta za-sačena. Udje so jima že otrpnili in glad se je jel oglašati. Biti popolnoma na miru in molčati, to je bilo za otroško živahnega Akiro nekaj neznosnega. Toda zavest, da je pravi junak in da hoče tak ostati, mu je pomagala, da je tudi to vzdržal. Saj ga pater vendar ne sme imeti za slabiča! 65 Prišel je večer. Težka bronasta vrata v tempelj so se z ropotom zaprla. Nepro-dirna tema je zajela vso notranjost sve-tišča. Izza Budove slike sta počasi pri-lezla pater in Akira. Deček je rekel pa-tru, da bo šel v vas po riž, pater naj ga počaka v svetišču. »Akira, pazi se, kar le moreš! Gotovo je vse zastraženo.« Dolgo je čakal Nakaura. Skrb za Akiro ga je končno izvabila iz templja na vrt. Akire ni bilo od nikoder. Ura je že pretekla. Strašna slutnja, ki ga je ves čas mučila, ali je mar postala res-nica? Nenadoma je opazil skozi gozd bližati se vrsto žarečih bakelj. Natančno je razločil od bakelj osvetljene čelade, me-če in oprave. Več in več luči je lezlo iz teme. Nakaura je za hip nepremično ob-stal in zapičil pogled v bližajoče se pla-menice. Reši se! Oni kotiček v templju bo še najboljši. Tudi če so Akiro ujeli, on te ne bo nikoli izdal. Hitro se je globoko sklonjen splazil zopet v tempelj, v ropotarnico za sliko. Neverjetno strahotno so se vlekle tiste minute v napetem pričakovanju, kdaj pride tisto grozno, ki je že odločeno, da pride in vse to še sredi neprijazne, glo-boko v dušo žgoče teme poganskega sve-tišča. Tedaj — patra je spreletelo in zazeblo do mozga — so se počasi odprla težka vrata. Nekaj se je brez najmanjšega šu-ma splazilo skozi. Vrata so se zopet za-prla. »Pater?« Hvala Bogu! Bil je sladki glas Akire. »Ti? Otrok moj!« K njemu med tisto tempeljsko ropo-tijo sta prilezla Akira in njegova se-strica Hana. Pater ju je od veselja objel in pritisnil k sebi. »Ah, Hanica, kako da si prišla sem?« »Oče«, je govoril Akira mesto nje, »krščena bi bila rada. Kar nocoj jo krsti, pater! Morda te potem ne bo več nazaj. Kana pa hoče postati mučenica.« Globoko ganjen je pater božal njena drobna lička in jo pogladil po kodrasti glavici; deček pa je hitel pripovedovati, kako in kje je vse hodil med tem. Šli so vsi trije k vratom in jih neko-liko odprli, da jim je vsaj bleda mese-čina nekoliko svetila, ko so slastno po-spravljali riž, ki ga je Akira prinesel s seboj. Nato so se pazno splazili do one-ga ribnika zadaj za samostanom. Drug ob drugem so pokleknili ob ribniku. Pa-ter je vlil deklici na čelo vode in molil: Ivana, krstim te v imenu .. . Akira je nagovoril sestrico, da je po-ljubila patru roko, potem pa jo je vzel v naročje in odhitel z njo nazaj v vas ... Že se je skoraj jelo daniti, ko se je deček vrnil k patru: »Pater, dobro sem opravil.« V svobodo. Minila je noč, minulo je dopoldne dru-gega dne. Brez uspeha! Haraguro je pobesnel. Prav nič več ne sme čakati. Bonc je ta čas lahko že bogve kje za de-vetimi gorami. Dobiti ga pa mora! Na-mestniku je prisegel, da mu ga izroči živega ali mrtvega. Najraje bi še to noč odšel, v Higoju bi pustil le majhno po-sadko, ujetnike pa poslal v Jamaguči. Toda nocoj ne bo več mogoče. Tudi mo-štvo nekam nevoljno pogodrnjava. Ken-kacuki mu je svetoval, naj vojakom pre-skrbi že obljubljeni jim saki (riževo vino). Da drugo jutro ne bodo za nobe-no rabo več, je Haraguro dobro vedel. A kaj je hotel ? Vdal se je. Haraguro in Kenkacuki sta vzela s se-boj nekaj oboroženih vojakov in odšla v samostan po saki. Če jim bonci ne bodo dali sami, ga bodo vzeli L silo. * Vrnili so se k šotoru. Moštvo jih je nestrpno pričakovalo. Haraguro je raz-delil službe; štirje možje bodo vso noč oskrbovali ogenj, dva pa pazila na ujet- 66 nike. Straže nocoj ne dobijo sakija. Zju-traj pa bodo odšli v Jamaguči in tam dobili dvojno mero. Tedaj bi lahko z gostijo kar pričeli. A Haraguro je hotel preje še zvedeti, kje se namerava pater izkrcati. Toda kaj, ko so pa ti presneti ribiči vsi po vrsti pri-segali, da prav nič ne vedo, v katero vas je nameraval iti. Haraguru ni preostajalo drugega, ka-kor da še enkrat poskusi s svojim ujet-nikom, učiteljem iz Jamagučija. On go-tovo še največ ve. Velel ga je prinesti predse. Od zadnje-ga mučenja je bil še tako oslabljen, da res še ni mogel sam hoditi. Le narahlo je odgovarjal. »No,« je pričel Haraguro z zasliševa-njem, »si videl zdaj, kako smo o vsem glede tvojega bonca natančno poučeni?« »Hm, seveda! Saj bi ga sicer gotovo že imeli v rokah!« se je hudomušno na-smejal Frančišek. »Ne norčuj se! Od nocoj do jutri zju-traj je samo ena noč in do tedaj bo že v naših rokah . . . Ali'veš, kje se skriva?« »Ne!« Kaj bi naj sicer drugega odgo-voril. »Nekam je odšel, tu ga ni. Ti veš, kam je bil namenjen!« »Tudi če bi vedel, ti ne bi povedal.« »Aha! Vem, da veš!« se je raztogotil, »še rad mi boš povedal, imam krepka sredstva za take tiče! Še enkrat si do-bro premisli.« Obrnil se je in odšel pogledat k osta-lim trem ujetnikom. Dobro so bili zve-zani. Stopil je k šotoru k moštvu, ki se je živahno pripravljalo za večerno go-stijo. Haraguri pa ni in ni dalo miru. Vr-nil se je zopet k Frančišku in ga pov-praševal, a ni dobil drugega odgovora kakor: »Ne vem!« Zdaj je bilo Haraguri zadosti. Ves be-sen je zarjul in poklical štiri vojake: »Bijte ga, dokler ne zine!« Žavlekli so ga pred šotor. Krcpki udarci po golem in bolestno ječanje je s trpkostjo napolnjevalo sicer tako mehkc večerno ozracje. Vojakom to pač ni bilo nič posebnega, a ljudi iz bližnjih koč, ki so hodili gledat. jc čudna groza grabila za duše. Nekdo je stopil k Haraguri: »Tono! Gospod! Še vedno molči, a če ga še bijemo, nam bo izdihnil.« Pustili so ga ležati na prašnih tleh z odprtimi krvavečimi ranami. Okrog mo-čno plapolajočega ognja se je pričela nočna gostija. Bolestno mučenikovo je-čanje se je spajalo z razposajenim hru-pom in vikom okrog ognja. Haraguru je bilo dokaj neprijetno to ječanje. Zauka-zal je vojakom: »Spravite proč tega vraga! Tja v ko-čo k onim trem. Naj ga oni poslušajc, jaz ga ne bom!« Vse živahnejša je postajala družba okrog ognja. Celo Haraguro si kar ni mogel odtrgati čaše od ust, saj se je že dosti mučil in jezil ves dan. * Ko so se drugega večera zopet zaprla tempeljska vrata, sta pater in Akira za pustila svoje skrivališče. Deček je odhi tel proti vasi, če bi morda zopet dobi kaj za pod zobe. Nakaura pa je hodi: gori in doli po vrtu. Srebrna mesečinr. ga je čarobno osvetljevala. Precej sve žega se je počutil pater. Saj je skora; ves tisti dan p^espal za Budovim hrb tom. Moral si je nekoliko pretegnii. otrple ude. Akira se je vrnil precej hitreje kot prejšnji večer. »Pater, v gozdu ni nikogar, lahko svr. čisto mirna. Vojaki so pa v vasi in tako pijo, menda saki. Kar v gozd pojdiva jest, morda bova celo lahko govorila z ojiisanom (stari oče).« Patru je bilo kar všeč. Vest pa, ki jo je Akira prinesel, ga je nekoliko vznemi-rila. Kaj bodo neki počeli z ubogimi ujet- 67 Tananarive, Madagaskar. Domača duhovščhia, spredaj šest novomašnikov. niki ? Kakšne načrte imajo sploh z vsem tem? Zavila sta na pot, ki sta po njej prej-šnjega dne pribežala v tempelj. Nato sta opazovala naokrog. Vsake malenkosti sta se natančno spominjala. Kmalu sta zagledala v vasi ogenj in vedno bolj sta razločevala petje in hrup. Ko sta dospela na rob gozda, sta lahko pregledala vso vas. S skelečo slutnjo je navdalo patra, kar je opazil. Kaj se je pripetilo? Ob gozdu nobene straže, samo pred Toma-ževo kočo sedita dva stražnika, eden pri sprednjih in eden pri zadnjih vratih. Druga dva pa pri ognju. ki okrog njega čepe vaščani, jedo riž in pijo saki. Najbrž se še ne upajo vrniti domov. Okrog ognja je malce potihnilo. Voja-ki so še vedno pridno vlivali vase, zakaj Haraguro in Kenkacuki sta proslavljala svojo jutrišnjo slavno zmago. Z vso res-nostjo sta si prisegala drug drugemu, da bo naslednjega dne bonc v njih rokah. To je dobro slišal in videl tudi Nakaura, ki je z Akirom sedel ob robu gozda. Haraguro je še enkrat stopil k straž-nikoma pri Tomaževi koči. Videti je bilo, da jima ni niti malo mar pijače. Oba po-veljnika sta nato hitro zvrnila vsak lonček sakija in izginila v eno izmed koč. To je bilo za ostale vojake kakor do-govorjeno znamenje. Sedaj so bili prosti in varni. Drug za drugim so odhajali in izginjali v koče in kočice. Tudi vaščani okrog ognja so se drug za drugim zlek-nili po tleh in pospali. Ceio ona dva, ki sta stražila ujetnike, sta še hitro pogle-dala po ujetnikih. potem pa odšla k ognju in hlastno pospravila, kar je osta-lo od jedi in pijače. Koga naj bi se bala ? Ujetniki so dobro zvezani, kristjan iz Jamagučiia se še ganiti ne more. Nič se jiraa ne more zgoditi! Saj nista neumna! Vso noč bosta čula, zjutraj na vse zgo-daj pa zopet na red, a ves čas brez kap-ljice. Krepko sta potegnila. Potem sta se komaj privlekla do svojih mest in tam pospala. 68 . Akira je kmalu začel prositi patra, naj ga pusti iti pogledat. Sprva mu je nekaj branil, končno se mu je le moral udati. Deček se je hi.tro prepričal, da čuvaja pri Tomaževi koči trdo spita. Kakor mač-ka se je brez najmanjšega šuma pri-plazil skozi sence do koče svojega ojii-sana. Pater mu zbog varljive svetlobe že pojemajočega ognja ni mogel vec sle-diti z očmi. . . A Akira je prav tako hitro zopet pri-tekel nazaj: »Pater, pojdi za mano! Ronini so ne-kega kristjana iz Jamagučija tako pre-tepli, da umira. Tebe bi še rad videl. Hitro, pater, saj vojaki tako spe!« Nakaura si niti malo ni pomišljal. Ko-likokrat je že v temne ječe skrivaj pri-nosel Zveličarja, Srčnost mučencev. Neopaženo sta prišla do koče. Obojna vrata je osvetljevala utripajoča luč ognja a tista na zadnji strani precej slabeje kot prednja. Hitro sta skočila tja k zad-njira, a takoj za tem malo vstran v mra-' čen kot. Ni bilo varno. Med silno ozki-. mi vrati je čepel vojak, na en podboj oprt s hrbtom v drugega pa z dolgimi nogami. S težko glavo in rokami je slo-nel na visoko dvignjenih kolenih. Spal je. Preko njegove glave ? Bilo bi skrajno predrzno. Spredaj? Prisluhnila sta. Stražnik pri sprednjih vratih je krepko smrčal. Pater je narahlo potrkal na steno. »Pater?« se je oglasilo za steno. »Zadaj ne moreva notri. Stražnik je na pragu. Kako je spredaj?« »Tam! Tam leži zleknjen pred vrati! Hi-tro! Frančišek iz Jamagučija je tu. Umi-ra! Tako te želi videti!« »Frančišek, moj zvesti pomočnik. On je torej tisti kristjan iz Jamagučija?« Tako se je pater v mislih ogovarjal in mirno prav počasi korakal na sprednjo stran. Ah, kako bi moral pravzaprav hiteti! Toda to bi bilo zelo sumljivo. Če morda vendarle še kdo bedi. Tako pa ga bo, tudi če ga kdo opazi, smatral le za stražnika. Akira mu je bil takoj za pe-tami. Pater ga je dvignil preko pijanega in smrčečega stražnika. Kakšen prizor! Tesno k steni so bili privezani njegovi trije kristjani, na tleh v mlaki krvi mučenec, med vrati pa pija-na speča ronina. Nakaura se je ob Frančišku vrgel na kolena. »Pater,« je presekano vzdihnil, oči so se mu mrliško bledo zasvetile. Privzdig-nil je nekoliko roke: »Srečen sem, rad umrjem! — čist sem bil in ostal. — Grem k svojemu Bogu. Oče, prav srečen sem!« »Moli za nas,« je rekel pater. Solze so se mu prikradle v oči. S tresočim se prstom je pokrižal mučenca na čelo. »Ubogi Frančišek. koliko si pretrpel!« »Kni-masan!« Kajzato! Srečensem! . . . Oče, samo . . . Ne pozabi na Jama-guči! . . . Oče . . . Jezus! . . . Jezus! . .. « Apostolski delegut za Južno Afriko, - , Jordan Gijlswijk. ....... .. 69 Mučenec je izdihnil v rokah svojega očeta. Da očeta: on ga je rodil za Kri-stusa. Menda je res samo njega še čakal . . . S svetim spoštovanjem mu je sklenil roke na prsih v pobudo križa in ginjen vzdihnil: Frančišek, mučenec, prosi za nas!« . . . Šele čez čas se je mala družba krist-janov prebudila iz svetega občutja. Ka-kor ostudna pošast se jim je v obraz zažarela grozna nevarnost, ki se jih je vse tesneje oklepala. »Pater, zdaj pa hitro malo jejta, potem pa brž proč!« je s skrbjo svaril Tomaž. Sedla sta in brž segla po rižu, stari To-maž jima je pa kar moč hitel pripovedo-vati: »Ronini te gredo jutri iskat v Buce. Vendar tudi tu nisi varen, ker bodo pu-stili stražo v Higoju. Mi trije pa tudi ne bomo mogli pomagati. ker nas bodo od-vedli v Jamaguči.« Sto in sto misli, dvomov, načrtov, bojazni, želja in hrepenenj se je porodilo v Nakauri. Proč mora. A kam? V Buce? Tja pridejo preganjavci. V Ja-maguči? Od tam se je pravkar komaj rešil. Tam še vse preži nanj. Ah! V Kiušu? — Da! posebno v Hirado in Či-kugo. Precej in gorečih vernikov ima tam. Sarno kako? S čolnom? S katerim neki ? -— Če pa gre v Šimoneski peš, bodo ronini še pred njim tam. Obupen položaj se jim je z neznosno težo vlegel na srca, begal misli in trgal duše. Le šepetaje so se mogli pogovar-jati. Kaj, če stražnika vendarle nista tako pijana? Morda kdo tam pri ognju še bdi ? Le mrlič sredi med njimi, se jim je zdelo, da jim ves čas zagotavlja po-moč Vsemogočnega. Njegovo trpljenje. kri in smrt, ali ni bilo vse za patra darovano ?! Z vso silo je Nakaura zbral svoje misli in dejal: »Samo dve poti sta: ali se sam izročim roninom in grem z vami v Jamaguči... kajti nočem in ne smem pustiti, da bi vi sami. . . « »Ne, ne! Pater, ne smeš! V Kiušu že težko čakajo nate. Tebe zelo potre-bujejo, z nami pa nihče ničesar ne izgubi.« » — Ali pa vsi skupaj ubežimo! Zdaj je prilika za to. Ronini spijo. Do jutra se skoro gotovo ne bodo zbudili. S čolnom jih takoj prehitimo za nekaj ur.« Čeprav je pater izgovoril to z vso res-nostjo in odločnostjo, mu vendar ostali skoro niso hoteli verjeti. Češ, da ne misli zares. Toda on je vsem trem z nenavadno spretnostjo in odločnostjo že prerezal vezi. S tem je prepričal vsa-ko nadaljne omahovanje. Nazaj ni bilo več mogoče. »Tako! Zdaj pa k obali!« Osvobojenci so si obdrgnili roke in noge, da so si že zastalo kri zopet pogna-li po žilah. Čim tišje in neopaženo izgi-niti. to je bila za zdaj edina, a zato tem bolj strahotna misel in želja vseh petih. »Ali bo Hana tu ostala?« je z žalostjo zaskrbelo malega Akiro. »Da, ni mogoče drugače; zdaj je zu-naj pri ognju med vaščani. Saj je dovolj srečna, da je krščena. Nič naj te ne skrbi. Vaščani bodo radi poskrbeli za-njo. Ko se bomo vrnili, se bosta lahko zopet skupaj igrala.« Pater jih je neprestano vzpodbujal, naj hite. Vsaka minuta je bila drago-cena. Čim dalje bodo pred preganjavci, tem bolje. Z žalostjo so se poslovili od mrliča in pohiteli mimo spečih sovaščanov in pre-ganjavcev — v svobodo. Ko so se tako plazili kakih 30 korakov proč od ognja, so na mah obstali. Tam pri ognju se je nekdo dvignil. Menda ga je v sveži nočni sapi nekoliko zeblo. Vr-gel je v tlečo žerjavico nekaj polen, da je znova zagorelo z visokim plamenom. Zaspano je gledal kako minuto v ogenj in se zopet zavalil na tla. Ubežniki so se zopet oddahnili. Zakaj bili so že prepri-čani. da so izgubljeni. 70 Na obali so hitro poiskali med več čolni svojih preganjavcev najboljšega, najožjega in najlažjega. Tega bodo vzeli. Jambor so pustili ležati, odvezali so vrv in potegnili čoln preko peska. Joj, kako je škripalo! Vsak hip so vstali in se s skrbjo ozirali tja k ognju ... Čoln se je tiho speljal po vodi. Hitro so ga brez vsakega šuma z vesli pognali toliko, da jih je borov gozd popolnoma zakril pred vasjo. Za gozdom v vasi je bilo še vedno vse tiho. Dvignili so jam-bor, vzpeli jadra in veslali, kar se je dalo. Mali Akira je krmaril in ravnal jadra. Pater je skrbno naročal. naj ne vozijo v Buce. Zgodaj zjutraj so bili vštric Širno-nosekija in od tam odjadrali proti Kiušu. Haraguro na tleh. Mrzla jesenska jutranja sapa je tudi Haraguro spravila pokoncu. Prav dobre volje je bil. Stopil je k drugim vojakom in domačinom. Tudi ti so se v jutranjem hladu začeli dvigati in si meti oči. Zane-tili so zopet ogenj in začeli pripravljati riž. Veselo razpoloženje je zavladalo vse-vprek. Celo Haraguri se je kar samo smejalo, ko je hodil med tovariši. Zakaj že je napočil dan, ki mu bo prinesel slav-no zmago in mu bo boginja Amaterasu položila v naročje dragocen plen: kr-ščanskega bonca. »Dobro se najejte in okrepčajte, tova-riši! Presneto bodo še škripala danes vesla,« je bodril vojake. Hodil je od mo-ža do moža in kramljal z njimi. Potem je zavil proti Tomaževi koči. Za ujetniki vendar mora pogledati in za onim iz Ja-magučiia, če je že toliko, da bo za na čoln. Čudno se mu je zdelo, da ni nobene straže pri vratih. Morda so notri? Naj-brže pravkar zopet obdelavajo ujetnike. He, saj so mojstri za take stvari. Never-jetne uspehe imajo včasih tudi z najbolj mutastimi. Tiho je stopil tik pred duri in napeto prisluhnil. A bilo je vse tiho. Kot v grobu! V Haraguru je zavrelo. S silovito na-glico je napravil preko praga eden, dva koraka. Strašno je odjeknil njegov trd korak v ozek, prazen prostor. Obstal je ves trd. Res: smrtna tišina! Troje trupel je ležalo na tleh. Misli so se mu zbledle, oči so se mu izbulile, usta odprla. Roka mu je tresoč se iskala opri-jema. stene. To, kar ga je tako zadelo, ne, to ni bil strah. Ne! Toda, kar je vi-del na tleh, to, to je bilo nekaj strašnega. Napele so se mu mišice. Vroč pot mu ie stopil na čelo. Kajti z enim dejanjem nezlomljive volje je s silovitim pogonom vse svoje dušne in telesne moči sunko-ma pognal v eno samo točko: Kako to ?! Frančišek mrtev! Da, to je pravi mr-liški obraz. Roke . .. ha. tako so mu jih položili pač kristjani in nihče drugi, Tam ] rerezane vezi. Ob steni oba stražnika, s krvavim nožem v roki! Harakiri?! Jasno! Sramota, da so jima ušli ujetniki, ju je pognala v smrt. Čast jima! Prava viteza! »Ah, kaj govorim o preteklosti,« je zaokrenil svoje misli, »kaj občudujem velika dela, ki jih sam nisem mogel iz-vršiti! — Haraguro! Ujemi še bonca, to je sedaj tvoja čast prisegel si!« Oči in misli so mu obstale na prere-zanih vezeh. Nemogoče, da bi jih jetniki cami. . . Nož, odkod ? Mrtvi tudi še niso mkoli trgali vezi! Kristjan je že čisto mrzel. Onima dvema pa teče še sveža kri. Iz prerezanega trebuha jima lezejo čreva, kadi se še iz njih . . . Da bi bil ponoči pater tam, se Hara-guru še malo ni sanjalo. Kako tudi! Nekdo iz vasi je bil. Saj so mu nekateri rekli, da hočejo postati kristiani. Komaj je zadrževal nemir in razburje-nje, ki nrn je sililo v besede in kretnje, ko je stopil pred straže. Hotel je utajiti sramoto. »So vsi tu ? Ali je ponoči kdo izginil ?« 71 Tako jih je povpraševal vsako jutro. Zato rau je vojak mirno odgovoril: »Pre-šteli smo. Vsi moški vse ženske in vsi otroci so tu!« Haraguro se je zdrznil in strašno za-klel. Zakaj prepričan je bil. da bo eden manjkal. Še enkrat se je srdit obrnil k vojaku in skoraj zavpil. »Vsi?« " »Nihče ni šel ponoči od ognja! Vsi so tu,« je vojak prestrašen odgovoril. Počasi, kot bi nič ne bilo, je Haraguro odšel mimo vaščanov k obali. Tam je hitro hodil gori in doli. Enega njegovih čolnov — ni! Utrnilo se mu je v mislih: Ubežali so! V pesku je naštel pet raz-ličnih sledi. Nemogoče! Ponovno je štel. Odkod sta prišla dva? Otroška stopi-nja . . . Tisti deček, ki je skupaj z bon-cem izginil, ko so se pokazali na otoku? Ronin Haraguro, poveljnik viteške če-te roninov, je strt obstal na mestu, krepko se je ugriznil v ustnice, krčevito zavil oči. Glava mu je padla globoko na prsi. Omahnile so mu roke, zaklecnila kolena. Sesedel se je na bregu in zagre-bel obraz globoko v dlani... * Čez dve uri je sedem čolnov s silovito naglico rezalo zelene morske valove v smeri proti — Buceju. Prvi cerkveni zbor na- Koroji 1. 1931; govori škof Mutel. DOBRO JE, DA VEŠ! Največje misijonsko polje je Kitajska, ki ima že 470 milijonov prebivalcev ali četrtino vsega človeštva. Njej posveča katoliška Cerkev posebno skrb. Samo v zadnjih 20 letih je ustanovila v njej 80 cerkvenih okrožij (vikarijatov, prefek- tur itd.), 20 jih je pa izročila že v vod-stvo domačim škofom, ki so upanje in ponos kitajske Cerkve. Spreobrnjenje tega naroda bi bilo res zmagoslavje za sv. Cerkev. Molimo, žrtvujmo in udele-žimo se tega veličastnega dela! 72 p /.fi r1111 ¦ i^|» ¦ j Novo semenišče v Kaifengu, ki je eno največjih in najmodernejših na Kitajskem. MISIJONI V NEBEŠKEM CESARSTVU Kitajska vlada in misijoni. Mestna pekinška obči;na je po navodi-lu osrednje vlade 13. jun. 1. 1932. prepo-vedala verske tečaje na univerzi Yen-Ching in naučni minister je 26. sept. to odredbo potrdil, utemeljujoč, da take vrste tečaji kršijo vladne odredbe. 30. oktobra je naučno ministerstvo sporoči-lo piistojni oblasti v Šanghaju, da verski pouk v šoli za sv. pismo in v osnovnih šolah ni v skladu z čl. 5. naredbe o pri-vatnih šolah, ki jih vodijo tujci. Nekako v istem času je knjigarna Pe-Sin v Šanghaju izdala sramotilno knji-žico proti izlamu in nekoliko pozneje je izšel v listu Nan-Hoa-Wan-i članek, ki sramoti mohamedance. Mohamedanci pa so na te napade odgovorijli s tem, da so knjigarno oplenili in vložili tožbo pri vla-di. Tedaj je izvršilni svet 8. novembra odločil, da doslej ne bodo smeli listii pri-našati ničesar, kar bi bilo žaljivega proti katerikoli religiji. Naučni minister je 12. novembra potrdil to odločbo. Knjigar-no Pe-Sin je vlada zaprla in list je pre-nehal izhajati. Te nasprotne odredbe ne dokazujejo sicer nič določnega, vendar pa se v njiji vidi, da vodi vlado želja, naj se spoštuje versko čuvstvo. Predsednik republike general Čangkajšek je šel še dalje. 6. no-vembra so prinesli listi njegov govor, ki ga je imel nekaj dni poprej v dvorani protestantske misijonske šole. Vpričo mestnih oblasti je izjavil tole: Srečen sem, da sem mogel danes posetiti vašo šolo. So ljudje, ki ne zaupajo misijon-skijin šolam, ker jih ne poznajo dobro. Te šole pa imajo veliko važnost. Razna so sredstva, s katerimi hočemo zdraviti zlo, ki ga trpi dežela, a šola sv. pisma, kjer se poučuje nauk Jezusov, je pač po-sebno odlično sredstvo. Jezus je odre-šil človeštvo s svojo ljubeznijo in s po-polno žrtvijo. Ni ^e strašil trpljenja. Kaj pa ali sledimo mi njegovemu zgledu, ki hočemo danes rešiti našo domovino ? Že-lim, da upodobite vso kitajsko mladino po vzoru Jezusovem. Z njegovim nau-kom bomo rešili Kitajsko! Taka je vaša dolžnost! Takšne besede iz ust predsednika ki-tajske republike nedvomno spričujejo, da začenjajo vladajoči krogi spričo ne-reda, v katerem se nahaja Kitajska, mi-sliti na pomoč, ki jim jo utegne nuditi evangelijsko krščanstvo, da državo zo- 73 pet vravnovesijo in privedejo vanjo red-no življenje. Nad vse zanimivo je poročilo, ki ga je letos izdal naučni minister o preosnovi šolstva in v vzgojnih uspehih v zadnjih 9 mesecih. To poročilo se končuje s sle-dečimi mislimi, ki so jako značilne in kažejo, kako se verska politika kitajske vlade za vero ugodno usmerja. »Kaj gle-de vprašanja religije ? Ali religija zaslu-ži ali ne, da jo podpiramo, je vprašanje zase. Toda, ker dejansko je v družbi in ker izvaja vseobči vpliv na ljudstvo, je tako vprašanje religije tesno zvezano z vprašanjem vzgoje. Dosledno mora biti pri nalogah vzgoje odnos politike do ve-re v tem ali onem oziru jasno določeno. Politika, ki se krvavo vmešava v verska vprašanja, kakor jo je bila ubrala vlada pred nami, očividno ni dobra rešitev vprašanja. Sedanja politika nevtralno-sti tudi ni dosti vredna, kajti čeprav pu-šča versko svobodo vsakemu posamezni-ku, vendar daje vtis, da ne priznava no-benega pomena za vzgojo. Zato moramo z ozirom na vzgojne naloge ubrati v vprašanju vere čisto drugačno stališče kot doslej; tako, da vere ne samo ne bomo ovirali pri njenem delu za obno-vitev dežele in ljudstva, ampak jo tudi dejansko podpirali.« Zanimiv je tudi razglas, ki ga je dal podprefekt v provinci Kiang-su. Opira-joč se na odredbo osrednje vlade, da nih-če ne sme začeti kakršnekoli protiver-ske akcije ali kršiti verske svobode Ki-tajcev in drugih, razglaša: »Prav sedaj je v nekem kraju vzhodno od našega mesta neki misijonar kupil prostor, da postavi cerkev. Ščiti ga zakon v njego-vem delu. Kdorkoli bi skušal kaj na-praviti, kar bi misijonarja oviralo pri njegovem podjetju, tega bom dal, bržko zvem, zapreti, postaviti pred sodišče in brez ozira strogo kaznovati.« Te in podobne izjave vodilnih osebno-sti, dajejo misijonarjem in cerkvi upra-vičeno upanje, da se bo prava Kristu- sova vera mogla kmalu uspešneje širiti med velikim kitajskim narodom. (Fides) Kitajsko letno poročilo za I. 1933 in katoliški misijoni. »China Year Book« (Kitajsko letno poročilo) za 1. 1933. je pravkar izšlo v Šanghaju. Letošnji zvezek je 15., obsega 785 strani in razpravlja o vsem, kar je v zvezi s politiko, financami, trgovino in verstvom na Kitajskem. Izdaja ga g. H. G. W. Woodhead, skupno z mnogimi drugimi kitajskimi in inozemskimi stro-kovnjaki. Poglavje o kitajskem podneb-ju je napisal znani p. Gherzi S. J. vodi-telj observatorija Zioka-vei. V prejšnjih 14 zvezkih se »China Year Book« skoraj ni zmenil za katoliške mi-sijone. Letos pa jim je posvetil 27 stolp-cev in še statistični pregled. Članek je sestavil p. Pascal d' Elia S, J. član sino-loškega urada v Zi-kaoweiu. Ta članek v 18 poglavjih pregledno poda zgodovino katoliških misijonov na Kitajskem od legende, da je tam oznanjal evangelij sv. Tomaž, do žrtev, ki so padle pod ro-parji v zadnjih 20 letih. O teh zadnjih p. d'Elia piše: »Podatke za leta 1912— 1932 sem zbral osebno pri vseh predstoj-nikih katoliških misijonov na Kitajskem. Iz njih je razvidno, da ta čas ni trpelo samo veliko število kitajskih katoliča-nov, marveč tudi, da so komunisti, ro-parji in banditi pomorili 47 misijonarjev (poleg italijanskega frančiškana p. Stim-pfla, ki je bil umorjen 25. marca 1933 v Jungčowu v prov. Honan) in imeli naj-manj 320 drugih ujetih, nekatere dalj časa, druge manj, od nekaj ur do treh mesecev. V rokah imamo imena vseh, zgodovinske podrobnosti, večinoma tudi njihove fotografije in upamo, da bomo lahko kmalu sestavili posebno knjigo z naslovom »Kristusovi spoznavalci na Ki-tajskem«. V svojem članku je p. d'Elia vse žrtve uredil po tem. kdaj je prišel kdo v ujet-ništvo ali kdaj je bil umorjen, po narod- 74 nosti ter po verski družbi in misijonske-mu okrožju, v katerega kdo pripada. L. 1930. je bilo ujetih 77 misijonarjev, 1. 1929. pa 11 umorjenih; to sta za misijo-ne na Kitajskem leti najhujšega trplje-nja. Med žrtvami so v veliki večini du-hovniki (204 ujeti, 39 umorjenih); med njimi so pa tudi apostolski vikarji (9 ujetih, 4 umorjeni), redovni in misijon-ski predstojniki (5 ujetih), bogoslovci (28 ujetih, 4 umorjeni), bratje lajiki (9 ujetih) in redovnice (65 ujetih). Giede narodnosti je bilo relativno največ uje-tih in umorjenih Kitajcev (105 ujetih, 17 umorjenih); takoj za njimi pridejo po številu ujetnikov Italijani (52) in po šte-vilu umorjenih Belgijci (10). Kitajska svetna duhovščina šteje največ umorje-nih (89) in ujetih (16), kar zgovorno priča o junaštvu domače cerkve in jo postavlja v tem seznamu mueencev na prvo mesto. Misijon, ki šteje največ ujetih, je Hangčung v prov. Šensi (29), Ičang v prov. Hupe — krvavi misijon pa je tisti, ki ima največ umorjenih (7). Lepi članek p. d'Elia se konča z bese-dami: »Uredništvo nekatoliškega lista The International Review of Missions (Mednarodni misijonski list) 1. 1932. na str. 379 po izčrpnem pregledu katoliških misijonov vsega sveta piše: Vse katoli-ške cerkve se lahko mnogo uče s pozna-vanjem katoliških misijonov. Velika prednost le teh je dejstvo, da so zdru-ženi v eno telo pod vodstvom enega sa-mega poglavarja, da žive v edinosti. Ta edinost odstranjuje in rešuje majhna ne-sporazumljenja in daje cerkvi možnost, da si naredi svetovni načrt misijonskega dela, ki ga potera. po vsem svetu enotno in v edinosti uresničuje. To je še posebno resnično za katoliško cerkev na Kitaj-skem. Tu je na prvi pogled jasno, da prinaša Kitajcem enotno blagovest, bla-govest Kristusa, ki je pravi Bog in pra-vi človek. enoten krščanski nauk in enot-no krščansko življenje. Nihče ne ve na-tančno, kdaj je bilo zasejano gorčičino zrno na Kitajskem, vsekakor pa že zelo zgodaj. Na novo so jo sejali v srednjem veku sinovi sv. Frančiška, potem še so-bratje sv. Frančiška Ksaverija, ter ga namakale s solzami, potom in krvjo sto-tine in tisoči misijonarjev iz vseh delov sveta. Tako je naredilo v kitajskih tleh globoke korenine in se prav zdaj razvija v mogočno drevo. S koreninami, ki se krepko ovijajo večnega Rima, od koder edino more dobivati življenjskega soka, se bo polagoma razraslo prav do zadnjih kotov te ogromne poganske dežele. Ki-tajska, ki je bila dolga stoletja pogan-ska, je po zaslugi katoliške cerkve doži-vela velik preobrat v svojih nazorih; za-kaj spreobrnjenci, ki so se dvignili na višjo stopnjo nravnega in verskega živ-ljenja so potegnili za seboj tudi velik del kitajskih množic. Cerkev je mnogo sto-rilja za razvoj šolstva, mnogo za oskrbo bolnikov, sirot, zapuščenih otrok in ostarelih ubožcev. Brez dvoma bi sto-rila še mnogo več, če bi imela na razpo-lago več ljudi in denarnih sredstev ter če bi živela na Kitajskem v miru in bolj svobodno. Vendar kljub vsemu temu lahko upamo, da bo Kitajska kmalu po-stala cvetoča veja edine, svete, katoliške in apostolske Cerkve. Cerkev na Kitaj-skem bo v bližnji ali daljni bodočnosti, kdaj, ve samo Bog, postala kitajska. Se-veda ne v tem smislu, da bo pretrgala zveze z ostalim katoliškim svetom in z Rimom, ki je središče edinosti, kar bi pomenilo naravnost njeno propast. Mi-slimo marveč tako, da bo živela iz svojih življenskih sil, da bodo različne stopnje cerkvene hierarhije zasedli njeni lastni sinovi, kakor je na ta način francoska cerkev v Pranciji in italijanska v Italiji. Pred vsem pa bo katoliška, edina po isti veri, po istih zakramentih, po isti pokor-ščini in po isti najvišji oblasti Kristuso-vega namestnika na zemlji, »ljubljenega Kristusa na zemlji«, kakor ga je imeno-vala v svojem navdušenju sv. Katarina Sienska.« Pregled za poglavjem o katoliških mi-sijonih podaja bravcu statistiko 1. 1932. 75 Katoliška univerza v Pejpingu na Kitajskem, ki jo 'p letos prevzela v vodstvo Drnžba božje besedo. za vseh 118 misijonov na Kitajskem. Pri vsakem označi njegovo stopnjo (1 škofija, 75 apostolskih vikarijatov, 30 apostolskih prefektur in 12 nezavisnih misijonov), ustanovno leto od leta 1307. in 1576. do 1932.; versko družbo, ki ji je izročen (na prvem mestu so frančiš-kani, z 22 misijoni), narodnost misijo-narjev (Francozi imajo 27 misijonov, Italijani 23, Kitajci 18, Nemci 14, Špan-ci 11, Američani 9, Belgijci 7, Kanadci 3, Holandci 2, Portugalci 1, švicarji 1); navede dalje i,me misijonskega predstoj-nika, število duhovnikov, bratov in se-ster (tujih in domačih), število bogo-slovcev, katoličanov in katehumenov. Navaja uspeh apostolskega dela v pre-teklem letu in končno statistiko o siro-tišniicah, o delu Sv. Detinstva, o bolni-cah, zavetiščih in vseh šolah. Pomemben napredek je, da je tako popolen članek kot je ta, mogel iziti v poučni knjigi, ki je tako razširjena na Kitajskem in v inozemstvu, kot je Chi-na Year Book. Nove domače sestre : Ko se je 1. 1927. škof Tsu S. J., apo-stolski vikar v Haimenu, vrnil domov, je brž hotel izpolniti želje sv. Stolice, da bi pe v misijonih redovni poklici čim bolj pospeševali. V svoji glavni šoli je takoj ustanovil srednjo šolo, da bi si vzgojil bodočih bogoslovcev. Malo seme-nišče je otvoril 1. 1929. in prvi tamkaj-šnji gojenci bodo prihodnje leto začeli modroslovne študije. Istočasno kot na duhovnike pa je škof mislil tudi na redovnice in je 9 dekle-tom, ki so skončale srednjo šolo, dovo-lil vstopiti v novicijat septembra 1931. Prihodnje leto se je priglasilo ,še 8 no-vih. Med tem je bilo zgrajeno na otoku Tsungming v glavni krščanski občini »Veliki Kong-Su, lepo semenišče ter prostorno in za tamkajšnje razmere udobno prirejeno. Zaščitnica kongrega-cije je sv. Terezija Deteta Jezusa. 2. februarja 1933. je 7 semeniščnic nare-di!o začasne obljube. Prvo delo, ki se mu bodo Terezijanke posvetile, je vodstvo molitvenih šol in katehumenatov (šol za pripravo na sveti krst). Vikarijat Haimen ima sedaj 160 takih šol s 4.000 učenci. Bolj študirane redovnice bodo vodile tudi srednješolski pouk; v vikarijatu sta namreč dve de-kliški srednji šoli. Vendar nove redovnice ne bodo delo-vale samo v šolah. Vršile bodo tudi dela usmiljenja. Prvo bodo najdeniš-nice. Saj skoraj ne mine dan, da ne bi dobile eno ali celo več košar z zavrženi-mi otroki. Večinoma ta nesrečna bitja ne žive dolgo, toda sestre jih pred smrt- 76 škof Muiel iz Seula, zadnja živa priCa velikega preganjanja, ki je letos umrl. Zadaj njegov pomočnik in sosed. 77 jo krstijo. Za druge pa materinsko skrbe tudi še pozneje v sirotišču. Terezijanke bodo dalje obiskovale bol-nike po kočah, jih zdravile tn negovale, obenem pa jih pripravljale tudi na smrt. V misijonskih lekarnah bodo sprejemale bolnike, jim obvezovale rane in jim de-lile zdravila. Haimen ima že 40 takih misijonskih lekaren, ki jih je zadnje leto obiskalo 14.000 bolnikov! Končno se-stre tudi na reveže ne bodo pozabile. Pri porti njihovega samostana bodo vedno dobili potrebno pomoč. Da bodo mogle sprejemati ubožne starčke, bo kmalu zgrajeno zavetišče, ki ga bodo one vodile. Katoliška akcija na Kitajskem. Na Kitajskem je katoliška akcija do-bila dobre temelje. Organiziral jo je apo-stolski delegat msg. Constantini, ki jo je že dolgo pripravljal. Lansko leto je poslal vsem cerkvenim predstojnikom na Kitajskem izdelana pravila v pregled, zbral od njih pripombe in nasvete, nato pa spopolnjena predložil sv. Stolici v potrditev. Že decembra lanskega leta je Propaganda potrdila pravila in izjavila, da so čisto v skladu s smernicami, ki jih je papež ponovno dal. Sv. oče, ki goji posebno ljubezen do Kitajske, se zelo veseli, ker vidi, da so njegove be-sede našle takoj velikodušen odziv v številnih cvetočih kitajskih misijonih in je prepričan, da bo katoliška akcija po-stajala v rokah izkušenih pastirjev čez-dalje bolj mogočno sredstvo pri spreo-bračanju tega ogromnega naroda. V Pekingu ima svoj sedež sinodalna komisija, ki je bila iistanovljena po cer-kvenem zboru 1. 1924.; sestoji iz pet članov, ki jih imenuje za dobo treh ali več let apostolski delegat. Sedaj je v tej komisiji 5 duhovnikov: 1 Kitajec, 1 Ne-mec, 1 Amerikanec, 1 Prancoz in 1 Bel-gijec. Ta komisija pripravlja za katoli-ške šole kitajske učne knjige, daje tisku poročila o verskem in cerkvenem živ- ljenju na Kitajskem ter vzdržuje stal-no zvezo z kitajskimi visokošolci v tujini. Tej sinodalni komisiji bo tudi dodeljena osrednja pisarna za katolisško akcijo; odtod bo nadzirala različno delo in uravnavala delavnost. Razne zveze katoliških akcij na Kitaj-skem so že ustanovile svoj narodni od-bor. Predsednik katoliške akcije je zna-ni človekoljub in odličen katoličan Lo-pa-hong iz Šanghaja. V narodnem od-boru katoliške akcije sta nadalje dva profesorja s katol. univerze v Pekingu, en profesor s katol. univerze v Šangha-ju, dva časnikarja, ravnatelj osrednje bolnice v Pekingu, eden zastopnik na-rodne vlade v Nankinu in še več dmgih oseb. Člani odbora katoliške akciie so bili odbrani tako, da bodo zastopane skoro vse province in pa, da bo imela katoliška akcija sposobne Ijudi pri vod-stvu in reševanju zadev, ki se je zanje zavzela. V znamenitem predavanju, ki ga je imel msg. Constantini v zavodu Propagande v Rimu, je pokazal na veli-častne sadove, ki jih je že dosedaj do segla katoliška akcija na Kitajskem. Sedaj, ko je končana doba organizacije, smemo z gotovostjo pričakovati, da bo katoliška akcija izpolnila nade, ki jih stavi nanjo sv. oče. Okrožnica apostolskega vikarja v Nankinii o katoliški akciji. Ob priliki svetega leta, ob 19stoletnici našega odrešenja je apostolski vikar v Nankinu msg. Haouisee izdal svojim vernikom pastirsko pismo, v katerem jim kliče v spomin zveličavno misijonsko delo, ki ga morajo na zemlji izvrševati vsi kristjani. V okrožnici obravnava na kratko vsa poglavja o katoliški akciji, kaj je, v kakšnem odnosu naj bo do drugih društev, njen ustroj itd. Povdarja udeležbo lajikov pri apostol-stvu. V katoliški akciji naj bo elita ¦— vneti katoličani, ki bodo z besedo in zgledom širili kraljestvo Kristusovo. 78 Katoliška akcija ne misli izpodriniti dru-gih verskih združenj, ampak hoče biti le nekaka vez nied njimi, ki bo strem-ljenja vseh društev vodila k skupnemu cilju. V katoliški akciji organizirane trume naj bodo vzorne, disciplinirane, ki bodo znale se pokoriti smernicam in navodilom sv. stolice in škofov v sploš-nosti in v podrobnem. Škof se posebej bavl s svojim vikari-jatom. Zahteva, naj bi imeli vsi člani katoliške akcije spričevalo o izpitu iz os-novnega verskega pouka. Ta izpit bi bila le prva stopnja v vsem sistemu verskega pouka, ki ga je zamislil za svoj vikarijat msg. Haouisee. Pastirsko pismo se konča s spominom na Pavla Sin Konag-ki, ki je bil prvi iz-raziti član katoliške akcije na Kitaj-skem, ki je 1. 1607. ustanovil krščansko občino v Šanghaju in ki more biti radi svoje apostolske gorečnosti in čednosti vsem za vzor. V Šanghaju je bila katoliška akcija uvedena 1. 1913. Ustanovil jo je Jožef Lo-pa-hong, sedanji predsednik narod-nega odbora katoliške akcije. Danes šteje okroglo 100 članov. To so po ve-čini industrijci in trgovci, ki porabijo nedelje za udejstvovanje v apostolski službi, zlasti v treh panogah: širjenje sv. vere, skrb za mladino ter dela kr-ščanske ljubezni. Od 1. 1913. je katoli-ška akcija v Šanghaju odprla 20 kapel ali majhnih cerkvic, postavila 71 preda-valnic, v katerih se je vršilo 14.740 pre-davanj 363.720 poslušalcem. Otvorila je 7 šol, iz katerih je izšlo že 2.200 učencev v razne poklice, in imajo sedaj 3.000 učencev. Odprla je 5 bolnic, 19 dnevnih zavetišč, 2 sirotišnici in dvoje zavetišč za onemogle starčke. Poskrbela je kr-stov 250.000, večinoma otrok. Za vzdr-ževanje vseh teh naprav je potrošila okrog milijon dolarjev. Kaj pravi Jud o kršeanstvu na Kitajskem. Septembra 1932. je raziskovalni odbor 15 članov, ki so vsi lajiki in pripadajo 7 različnim ameriškim protestantskim cerkvam, izdal poročilo, ki v njem ostro kritizira protestantske misijonarje in njihovo delo. Ob tem poročilu je Geor-ges Sokolsky, odličen publicist na Dalj-nem Vzhodu, objavil v »Shanghai Eve-nig Post and Mercury« dolg in tudi za nas zanimiv članek. Z njim hoče omiliti slabo oceno raziskovalnega odbora in celo zagovarja krščanske misijone na Kitajskem. Seveda se njegov članek ka-kor tudi gornje poročilo nanaša na pro-testanstske misijone. Vendar njegovi zaključki v mnogih ozirih še veliko bolj veljajo tudi za katoliške misijone. Saj so ti obstojali že v 13. stoletju in potem od konca 15. stoletja naprej, med tem, ko so protestantski misijoni stari komaj sto let. Sokolsky bravce še opozori, da je Jud in bi kot Jud moral misijone so-vražiti. Če tedaj govori, govori samo kot znanstvenik in bo njegova beseda zato le še bolj držala. Poleg tega je tudi večji del življenja preživel na Ki-tajskem, zato razmere dobro pozna. »Na Kitajskem se sedaj bori«, piše So-kolsky, »šest močnih revolucijonarnih sil: intelektualizem, krščanstvo, socijali-zem, kapitalizem, nacionalizem iii komu-nizem. Te sile so na Kitajskem ustvari-le sedanje stanje, ki ga na zapadu radi imenujejo kaos, ki pa v resnici ni nič drugega kakor počasno prehajanje veli-ke človeške mase v nov red.« Od vseh teh sil je brez dvoma najmoč-nejše krščanstvo in se njegov upliv naj-globlje čuti. Sokolsky se ustavi pri temle odstavku gornjega poročila: »Kdorkoli bo proučeval verske razmere na Vzhodu, bo moral priznati, da je kriščanstvo tam mnogo bolj pomembno, kot bi se zdelo po številkah. Število tistih, ki jih je prev-zel vzor, kot ga nudi Kristus, njegova osebnost in njegov nauk, in ki niso včla- 79 njeni v nobeni cerkvi, si niti predstav-ljati ne moremo. Nihče še ni štel in tudi preračunati ni moči števila tistih, ki jih je silen vzor Kristusovega življenja po-tegnil za seboj in žive visoko nravno življenje.« Če je to res, je vse drugo, misli So-kolsky, malo važno. »Lahko sicer še kritiziraš misijonarja v malenkostih, a ne moreš reči, da je vse njegovo delo prazno mahanje po zraku.« Pred vsem ni važno število spreobrnjencev, materi-jalna organizacija, število poslopij in cerkva. Pravi uspeh ni tukaj. Kitajske ne bo reišilo veliko število poslopij. Toda, »če je krščanstvo razgibalo mase, ki jim ni mar za nobeno socijalno odgovornost iz brezbrižnosti in materijaliizma, je to navaden upliv in resničen uspeh misi-jonov.« »Kitajska rabi mož voditeljev, a kr-ščanstvo je storilo v tem oziru dovolj, ko je kitajskega človeka predramila iz konfucijevske sebičnosti in zbudilo v Slovenski mis. g. Geder pred pogansko pagodo. njem zavest o socijalni dolžnosti člo-veka.« Da je to res, vidimo, če le pogledamo v zgodovino nove Kitajske. Skoraj na vse može, začenši s Suen Wenom, je vplivalo krščanstvo, če ne s svojim naukom, pa s silo svojih zgledov. »Misijonar, ki živi daleč od domačih samo za tujce, ki je nesebičen, ki ne zah-teva nobenega plačila, ki deli zdravila, obvezuje rane, se pri oblasteh zavzema za svoje župljane, jih brani pred roparji in vedno daje zgled poštenega življenja, je pravo nasprotje domačih uradnikov, ki mirno žive v izobilju.« »Če je torej jasno, ,da misijonarji Ki-tajce navdajajo z novim duhom, k čemur zlasti pripomorejo stiki med Kitajci in kristjani, moramo sklepati, da je za Ki-tajce velika sreča, da morejo prihajati krščanski misijonarji k njim v vedno večjem številu.« Ne gre za to, ali morejo kitajski misijo-narji delovati enako dobro kot tuji. Mno-go je gotovo takiih, ki so še bolj zmožni. Misijonarjev je na Kitajskem treba zato, »da bodo tam, da bodo živ zgled nesebič-nosti in osebne žrtve«. To nalogo imajo tam misijonarji, to je njihov smisel. Vendar ne smemo misli,ti, da tujemu misijonarju ni treba nič delovati in mo-ra biti samo tihi apostol zgleda. Sokolsky vidi dva slučaja, kjer je de-lo tujega misijonarja potrebno: v vod-stvu šol in zdravniških zavodov. Glede šol se mu zdi poročilo prote-stantskega raziskovalnega odbora pre-strogo in v zaključkih prenagljeno. Po njegovem mnenju šole ne smemo presojati po številu, temveč po kakovo-sti učencev, ki iz njih pridejo. Potem so tudi šole na Kitajskem mnogo storile. Velika napaka bi bila, če bi Kitajci šole zaprli, česar se pa ni bati, ali če bi jih popolnoma izročili samo kitajskim kristjanom. Napačno bi jih bilo zapreti, ker so za Kitajsko nujno potrebne. To nam pokaže že zgodovina zadnjih let. 80 Kitajska šola, na prostem je prav prijetna. »Od 1. 1920. do 1. 1927., za časa držav-ljanske vojske in revolucije, ni bilo no-benega kitajskega vzgojnega zavoda, ki bi deloval brez zaprek in neprekinjeno. Če bi ne bilo krščanskih šol, bi to žalost-no dobo bila mladina prepuščena sama sebi brez vsake vzgoje.« »Napačno bi jih bilo tudi popolnoma izročiti kitajskim kristjanom, ker ne ver-jamem, da bi mogli Kitajci radi denar-nih bremen šole vzdrževati.« Nekaj kitajskih kristjanov in vzgoji-teljev je mislilo, da bi bilo bolje prepu-stiti vzgojo kitajskim učiteljem. Vendar je malo verjetno, da bi bili starši in učenci, trgovci in meščani istega mne-nja. Uspehi pri zdravstvenih zavodih so bili še večji kot pri vzgojnih. In tudi tam imajo misijonarji važno vlogo. Res da so tudi Kitajci nekaj poskušali s takimi ustanovami. Celo posebno zdravstveno ministrstvo so vpeljali. Pri- zadevanje je sicer hvalevredno, okrožnic mnogo, a uspehov skoraj nič. Zdi se, da poročilo odbora pozablja, da je v deželi s 450 milijoni prebivalcev samo 3000 moderno šolanih zdravnikov in da, bolnic še 400 ni. Tukaj je delo misijonarjev še naprej potrebno. Tako poročilo, kot je zgoraj omenjeno, pa pogum za delo samo jem-Ije, mesto da bi ga dajalo. »Poročilo odbora sklepa, da je priza-devanje misijonarjev za javno zdrav-stvo nezadostno. Toda ali naj bo to raz-log, ki naj radi njega misijonarji vse delo sploh opuste?« To izvajanje Juda, ki pokaže, da je kr-ščanstvo na Kitajskem preustvarjajoča sila in da so zato krščanski misijoni tam potrebni, je vredno premisleka. Name-njeno je sicer protestantom, pa je dober nauk tudi za one katoličane, ki menijo, da misijonsko delo ne dosega pravih uspehov. 81 Beda na Kitajskem. Pred ogromno nalogo stoji domača ki-tajska duhovščina v apostol. vikarijatu Suanhuafu, namreč kako bi dvignila so-cijalni položaj Ijudstva in ga tako pri-vedla v cerkev pred Križanega. L. 1926. je bil ta vikarijat izročen domači duhov-ščini, ki se vneto prizadeva za pokrist-janjenje svojih rojakov. Vikarijat šteje 1,700.000 prebivalcev, a katoličanov je le 30.000. Težke socijalne razmere neiz-merno otežujejo delo duhovnikov. Industrije sicer ni, vendar je zemlja bogata železnih rud in premoga, tako da bi mogel Suanhuafu postati važno indu-strijsko sred^šče. Neposredno za me-stom se vije kakih 30 km dolgo pogorje, ki hrani v sebi mnogo rude. Pred 5 ali 6 leti so želeli Japonci dobiti pravico do izkoriščanja, pa jim vlada ni ugodila, ker je hotela sama začeti z delom. Nekaj sto-tisoč dolarjev je že bilo porabljenih za zgraditev železnice, postavljeno je bilo poslopje za ravnateljstvo rudnikov, stala so že stanovanja za rudarje, končno pa so ves načrt opustili. V bližini železnih rudnikov je nekaj premogovnikov, ki jih sedaj v malem ob-segu izrabljajo. A le enemu podjetniku gre malo bolje. Pa še njegove delnice ne prinašajo skoraj nič. Kajti premog ne gre v denar in poleg tega so naprave požrle veliko vsote. Država pa nasprot-no smatra to podjetje za dobičkanosno in ga obremenjuje kar se da. Vsako-kratni vladni predsednik se potrudi, da odkrije kakšno nepravilnost pri pode-litvi koncesije. Treba je znova napraviti spise ali pa dati napitnino vladnemu predsedniku. Take razmere ne dajejo po-guma vodstvu rudnika. Delo v rudniku se izvršuje na pre-prost način. Napol oblečen delavec zleze v rov po lestvi, nesoč s seboj Devijevo svetilko in dve košari. Rovi so nizki, tako da rudarji ne mo-rejo v njih stati pokonci. Le s težavo se premikajo dalje, opiraje se na palico pod težo dveh obloženih košar. Po kon-čanem delu se odpočivajo v velikih za-duhlih dvoranah; tamkaj leže na z ope-ko zidanem odru, pod koterim se zakuri ogenj; ozračje v teh dvoranah je često neznosno. Plača je majhna. Najboljši delavci zaslužijo dnevno po 35 sentimov, to je 6 Din. Preddelavci imajo 50 sentimov plače (8 Din). Prečesto se zgodi, da ubogi delavci po končanem delu še ta borni zaslužek zaigrajo ali pa izdajo za alkoholne pijače. Položaj rudarjev gotovo ni zavidanja vreden. Vendar pa se ti ubogi ljudje ne žalostijo dosti radi tega, delajo brez pritoževanja nad svojo usodo in žene in otroci jedo, kadar možje ne izgube vse plače pri igri. Vendar ta vdanost ru-darjev v usodo ne bo vedno tako ostala. Nujno je potrebna socialna pomoč, ki je tem bolj potrebna, čim bolj se že tudi med kitajskim delavstvom pojavlja stremljenje po človeka bolj vrednem življenju, zlasti odkar imajo komunisti toliko vpliva na ljudstvo. Treba bi bilo začeti s krščanskim socialnim delom, kakor ga je zamislil papež Leon XIII. in spopolnil Pij XI. Duhovščina v tem oziru ne štedi truda, a težko je razgibati množico poganov. Obdelovanje polja prinaša povečini več dobička, pod pogojem seveda, da dežuje pogosto in ne preveč hkrati; kajti če pade preobilen dež, poplavijo reke in potoki polja in tako uničijo pridelek. Tudi poljsko deio se vrši na povsem pre-prost način, skoro vse z rokami. V zad-njem letu ob času žetve so se plače de-lavcev nekoliko dvignile, od 25 na 30 sentimov, to je od 5 na 7 Din poleg hrane. Hrana večinoma obstoja iz ze-lišč, nabranih ob potih in cestah, in iz nekoliko prosa. Dvakrat na mesec dobe delavci tečnejšo hrano: riž, meso, kruh in bobov sir. Hlapci in služabniki zaslužijo 2 do 5 kitajskih dolarjev na mesec, to je 30 do 90 Din. S tem morajo hraniti svoje 82 družine in skrbeti sebi za obleko. Biti morajo dobro oblečeni, kajti sami dajo veliko nase in se tudi imajo za kaj več kot navadni delavci. Rudarji, poljski delavci in služabniki žive v položaju, ki vzbuja sočutje. Njih beda je velika. Pomisliti je treba samo na število družin, ki žive od prostitucije. V Suanhuafu je med 60.000 prebivalci gotovo tisoč takih družin. Prostitutke so večinoma hčere ali mlade žene z de-žele. K njim prihajajo večinoma rudarji, ki jim dajejo le nekaj novčičev. Z do-bičkom, ki jim ga prinaša greh, pre-življajo potem ne samo svojih družin, ampak celo vrsto zajedavcev in lenu-hov: moža, tasta, in taščo, svake in svakinje, nečake in nečakinje, starega očeta in staro mater. Polagoma bo človekoljubno delo du-hovnikov pridobilo vsej nesrečni deželi ljubezen ljudstva. Z dejanji krščanske ljubezni bodo zatrli kričeče zlorabe, ki so jim žrtve ubogi delavci. Te podrobnosti zadosti osvetljujejo težave, s katerimi se morajo boriti rnisi-jonarji, ki hočejo predvsem rešiti dušo, a pri tem ne morejo in ne smejo prezreti telesnih potreb svojih rojakov. Nova pridobitev za Kristusa. V provinci Čekiang, v apostolskem vikarijatu Ningpo, ki je izročen lazari-stom, je še do zdaj bila subprefektura, kjer med 185.000 prebivalci ni bilo no-benega kristjana: Taišun na meji pro-vince Fukien. To žalostno stanje si ne-koliko razložimo, če pomislimo, da zelo visoke gore ločijo Taišun od vseh drugih okrožij, da ljudstvo tu govori drugačen jezik in da so prebivalci skoraj sami domačini, ki nimajo dosti stikov s so-sedi. Poleg tega so imeli tudi misijo-narji v subprefekturah Pingjang in Ju-jan dela čez glavo in niso mogli, znova poskusiti prodreti tja, kjer do tedaj ni bilo nobenega uspeha. . . ¦ . Ko pa je apostolski vikar škof De-febvre videl, da je število njegovih mi-sijonarjev narastlo, je sklenil znova po-skusiti srečo. Po njegovem naročilu je kitajski lazarist g. Tadej Sing poslal v Taišun zglednega kristjana, ki je dobro poznal ondotni jezik, da bi misijonarju pripravil pot. Bilo je uspešno: neka družina je s pripravljenim srcem poslu-šala njegov pouk in se začela pridno učiti katekizma in molitev. Začetek je bil storjen in g. Sing je lahko sam pri-šel v Taišun. V spremstvu dveh ka-tehistov in dveh kristjanov se je tri dni vozil na tesnem čolnu v nev-zdržni vročini pri nasoljenih ribah in suhih morskih gobah, ne da bi mogei kdaj leči k počitku ... Potem je moral še en dan hoditi po gorskih krajih, ki sc jih opustošili roparji. Skrajno nevarna in težavna pot. Končno so prišli na cilj. Videli so, da naprej poslani kristjan ni zgubljal časa. G. Sing je pisal škofu: »Sedaj stanuje-rno pri vojaškem predstojniku, mladem možu 27 let, ki ima izvrstno družino. Mož se uči molitev in katekizma. O ka-toliški veri govori že z vsakomer, kogar sreča. Svoje nove vere se ne boji očitnc priznavati. Če se udeleži uradnih obe dov, pred jedjo vedno naredi križ. Nje~ gov oče, ki že zna molitve, uči tudi svojc vnuke. Družina šteje 15 članov, ki bodo vsi izvrstni kristjani. Katehumenov ima-mo sedaj vsega skupaj 40. Vzel sem v najem majhno hišo, da jo spremenim v kapelo, kjer bo stalno nastavljen katc-hist učil ljudi krščanskega nauka in mc litev. Prihodnje leto bomo morebiti lah ko že ustanovili nove postaje. Le to je neprijetno, da je v Taišunu vse tako neznansko drago. Zemlja je namreč ne-rodovitna in prometnih zvez ni nikakih. Vse moramo dobiti iz Fukiena ali iz Ju-jana. Tukaj nimamo niti riža. Dobivati ga moramo iz Jujana.« - 83 Katoliško vseučilišče v Šanghaju uradno priznano. Katoliško vseučilišče Aurora v Šang-haju je bilo ustanovljeno 1. 1903. V za-četku je bila Aurora le šola za preva-jalce in tolmače. Kmalu pa se je raz-vila v ognjišče znanosti. Sedanjo ob-liko je dobila tik pred svetovno vojno, leta 1913., ko se je preuredila v vseuči-lišče z 4 f akultetami: medicinsko, prav-no, tehnično in filozofsko. Njene šte-vilne zgradbe, pravo mesto zase, ležijo v šanghajskem predmestju Žikavej. V 30 letih svojega obstoja je Aurora vzgojila množico odvetnikov, zdravni-kov in inženirjev. Ni na Kitajskem več večjega mesta, kjer ne bi bilo kakega odličnejšega bivšega gojenca Aurore. Opozoriti hočemo na nekaj osebnosti. Dr. Ču je načelnik zdravstvenega oddel-ka pri železnici Šanghaj-Nanking, Dr. Siekie-jan je pomočnik ravnatelja zdrav-stvenega urada v francoskem Šanghaju. Dr. Čang-jeu-mej je načelnik radiolo-škega oddelka v bolnici Presvetega Srca v Šanghaju. Pri tem ne štejemo načel-nikov katoliških bolnišnic v Hankeu, Hanghovu, Tsinanfu, Venčovu, Ningpo itd. Ju-king-čang je načelnik elektroteh-ničnih oddelkov pri železnici Peking-Hankeu. Šeuming-pan je tehnični ravna- Uršulinke svatovskega vikarijata. četrta leve proti desni sedi M. Ksaverija. od telj kitajske družbe za električne na-prave v Šanghaju. Peter Liang je glav-ni tajnik urada za kitajske železnice v Parizu. Ku-čen-ji je elan francoske mestne uprave v Šanghaju in profesor prava na Aurori. Juen, Fei in Jao-čao-ti so člani mestne uprave v francoskem Šanghaju. Dr. Hou-ven-jao je ravnatelj Aurore. Ju-jo-jen je minister. Vang-ven-hao je bil imenovan za prosvetnega ministra, pa ni sprejel te časti. Hzio je pravosodni minister. Čou-jen je ravna-telj katastrskega urada itd. Vlada ni mogla prezreti ustanove, ki je dala državi toliko izvrstnih delavcev. Svatovske sirotke. Škr- baste so, sicer jim pa ni hudega. Svatov. Ukaželjna Kitajska mladina. Predno je prišla do oblasti Narodna stranka (Kuoming-tang) so redno pred-sedovali pri skušnjah na Aurori odpo-slanci francoske in kitajske vlade. Ko je dobila Narodna stranka oblast v roke, je naročila Aurori, naj prosi za uradno priznanje. Takoj so bili storjeni potreb-ni koraki. Zadeva se je v začetku lepo razvijala, toda nepričakovane okoliščine so zadržale odločitev. Koncem leta 1931. bi moralo dobiti vseučilišče priznanje. A tedaj je nastala japonsko-kitajska vojna. Vlada je imela tedaj preveč skrbi, da bi mogla vzeti v roke zadevo potr-jenja vseučilišča. Tri mesece pozneje je bilo videti, da je zadeva prišli do kon-čne rešitve. Toda padla je vlada. Prej-šnji prosvetni minister je prevzel pro-metno ministrstvo. Izgledalo je, kakor da je zadeva pokopana. Toda prav zad-nja odredba prejšnjega prosvetnega mi-nistra je bila, naj se napravi predpisani obisk Aurore in naj se pospeši z njenim priznanjem. Zadnji teden oktobra je Službeni list prinesel imena štirih odpo-slancev, ki bodo obiskali Auroro. 8. no-vembra so se ti možje predstavili na vseučilišču. Najprej so si ogledali pre-davalnico in raznovrstne zgradbe. Dali niso nobenih izjav. Nato se je izvršil podroben ogled naravcslovnih zbirk. Trajal ie 2 uri. Odposlanci se niso mogli načuditi bogastvu zbirk. Naslednjega dne so nadzorovali zdravniško službo, ki jo vrši Aurora v Marijini bolnišnici in v Zavetišcu sv. Antona. Odposlanci so našli vse odlično urejeno. Sedaj niso več štedili s hvalo radi odličnega ustro-ja vseučilišča. Fotograf je zalotil Kitajčke pri igri sredi ceste. 85 Pri skupnem kosilu so se zbrali odpo-slanci, profesorski zbor Aurore, upravni svet, zastopstvo podpornega društva za vseučilišče, ter zastopstvo zveze bivših gojencev. Ravnatelj vseučilišča (Kita-jec) je prvi pozdravil navzoče in podal pregled o sedanjem stanju vseučilišča. Znani prijatelj ubogih Lopahong je v imenu podpornega društva opozoril na požrtvovalno prizadevanje tega društva za vseučilišče. Rektor p. Germain pa je povdaril, da le zaupanje pri delu pri-nese sadov. Najstarejši odposlanec, biv-ši gojenec šolskih bratov maristov je v odgovoru povdaril kako veliko zado-ščenje je doživel, ko je mogel ugotoviti brezhibni ustroj vseučilišča, zlasti še zdravniške fakultete. Po kosilu so še preiskali odposlanci posamezne prostore za raztelesenje, kemične laboratorije, pravno fakulteto in podrobne vseučili-ške naprave. Po tem obisku je mogla Aurora 23. decembra lanskega leta brzojaviti agen-ciji Fides v Rim, da je dobila skupaj z zavodom sv. Ignacija in učiliščem Mor-ska zvezda državno priznanje. Francoski jezuiti, ki so osnovali vseučilišče in ga dvignili tako visoko, da je ono izmed pr-vih na Kitajskem, pač zaslužijo tako za-upanje od strani vlade. Katoliške šole v vikarijatu Čungking. Šola je tisto področje misijonskega de-la, kjer je mogoče vedno doseči trajnih uspehov in kjer se pričakovani upi naj-lepše izpolnijo. V prejšnjih treh letih se število učencev in učenk ni nič dvig-nilo. Ostalo je na 4.940. Lansko leto pa so izredni uspehi na naših srednjih šo-lah privabili veliko število novih učen-cev. Žal so jih morali zaradi premajhnih prostorov več sto odsloviti. Vršila se je tekma med državnimi in zasebnimi šolami v več kakor desetih podprefekturah. Izmed srednjih šol je doseglo najboljše uspehe katoliško uči- lišče sv. Pavla. Zavod sv. Terezije je prišel na tretje mesto. Med meščanskimi šolami se je najbolje izkazala šola sv. Jožefa. Absolventi teh šol so bili povsod takoj sprejeti, med tem, ko so jih iz dru-gih šol sprejeli le manjši del. Te šole zaslužijo še tembolj vse priznanje, ker so bile izkušnje splošno tako stroge, da se je radi tega izvršil med marsikaterimi učenci po državnih šolah pravi upor. Iz več vzrokov so lahko misijonarji ponos-ni na svoje šole. V popolnoma poganski javnosti so dosegle misijonske šole da-leko najodličnejše uspehe in tako dobro zavrnile splošno razširjeno mnenje, češ, da cerkev še srednje vrste izobrazbe ni zmožna dati. Vsa čast maristom (to sta 2 Francoza in 3 Kitajci), ki so dosegli tako odlične uspehe na svojem učilišču sv. Pavla. Radi prepičlih sredstev vikarijat ne more vzdrževati visokih šol. Toda vika-rijat ni nikoli nehal vzpodbujati zmož-nih gojencev svojih šol, da gredo študi-rat na vseučilišča. Od bivših gojencev učilišča sv. Pavla so 3. na Aurori, eden je na visoki trgovski in industrijski šoli v Tientsinu, eden na vseučilišču Fujen v Pekinu i. t. d. Vrhutega vzpodbujajo go-jence, naj se posvete duhovskemu stanu. Mogli so celo že poslati 2 v slavni zavod sv. Sulpicija v Parizu. Misijonarji ne štedijo za svoje šole tudi ne najtežjih žrtev, to pa ne, da bi si pridobili ugled, ampak iz vse drugih, višjih nagibov. V svoje zavode morejo sprejeti le majhen del poganskih otrok. Na 5.000 katoliških gojencev pride 630 poganskih. Poganski učenci izgube v te-ku študijskih let predsodke proti kato-ličanstvu in mu po odhodu ostanejo vsaj prijatelji. Majhno število, ponavadi naj-boljši in najbolj nadarjeni, se pa okle-nejo katoliške vere. Tako dobimo glo-boko izobraženih mož, ki so obenem tu-di dobro poučeni v naukih katolijške vere. Kaj je v naši dobi splošnega vrenja du-hov in nazorov, nujnejše, kakor vzgojiti izbranih krščanskih voditeljev? 86 Temnejša doba za Kitajsko, katero smo omenili v začetku, zahaja. Priprav-lja se nova bolj vesela doba. Nismo ne-premišljeni, če pričakujemo v bodočnosti na Kitajskem trajnejših uspehov. Toda moramo hiteti, da izkoristimo naklonje-nost in svobodo, ki jo vkljub nekate-rim grozečim oblakom katoličanstvo uži-va na Kitajskem. Naše srednje šole se morajo ravnati po državnih naredbah, ki med drugim. prepovedujejo v šolah vse, kar bi imelo verski značaj. Toda po naših šolah so ostali verouk in vsa ver-ska znamenja vkljub marljivemu držav-nemu nadzorovanju. Vladi je dovolj, da je po naših šolah dober duh in red in ne izvaja laičnih zakonov. Križ se vrača v Lotien. Prefektura Lotien pripada provinci Hu-pe. Leži v gorah ob reki Inki. Pokrajina je divja in zelo raznolika. Tu se vrste smrekovi gozdovi in riževi nasadi. Pre-bivalci so bili znani po tem, da se trdo-vratno upirajo vsemu, kar le količkaj di-ši po novotarijah. To so izkusili tudi mi-sijonarji. Frančiškanom iz misijona Hvangčouf u se je po mnogih težavah po-srečilo, da so zgradili v prestolici malo cerkev. Toda ljudstvo jih je kmalu pre-gnalo. Družinski poglavarji so si zasta-vili kot sveto dolžnost, da zaduše vsak poskus širjenja vere. Nekega protestant-skega pastorja, ki je prišel v te kraje, so na krut način umorili. Izgledalo je dolgo, da je Lotien za kr-ščanstvo izgubljen. Šest let pozneje je sicer prišel sem domač duhovnik, toda cerkev je bila tedaj že onečaščena. Raz-drli so križ, ki je stal na vrhu cerkve. Zabrisali so napis: Tien-čuo-tan (Hiša božja), ki ga imajo katoliške cerkve na Kitajskem. Izginila so vsa sveta zname-nja. Stavba je služila za zborovanje štu-dentom in vojakom. Ko so izginili iz Lotiena spomini na krščanstvo, je minil tudi čas miru za de- želo. V Lotienu so se pojavile razboj-niške čete in začele svoje dolgotrajne boje. Nehote so postale strašno orodje božje pravice. Posledica bojne vihre so biii pošari, umori, ropanje, sploh popolno razdejanje. V septembru 1. 1932. so vlad-ne čete končno pregnale razbojniške tolpe in iztrgale deželo iz njihovih rok. Misijonarji, ki so težko čakali na ugodno priliko, so takoj nato šli vnovič oznanjat blagovest križa njim, ki so jo bili že enkrat zavrnili. 9. novembra lanskega leta sta odpoto-vala 2 frančiškana misijonarja z enim bratom iz Hvankaumiao v Lotiensien. Šla sta radi varnosti po velikih ovinkih. Po 7 urah potovanja sta izvedela v neki vasi, da so še prejšni večer umorili tam 2 vojaka in enega domačina. Vest ni bila kaj prijetna za misijonarje, ki so jih čakale še 4 ure potovanja po zasilnih ste-zah in se je že bližala noč, sami pa niso irneli luči in tudi niso poznali dežele. Stražnikov hrup je opozoril misijonarje, da so dospeli na cilj. Dali so se spoznati in so vstopili v prestolico, zavito v temo. Poprosili so nekega starca, naj jih pelje v cerkev. Mož jim je rad ustregel. Ko so se prikazali obrisi cerkve, je vodnik modro izginil. Odprli so vrata. Na spred-nji steni je visela Sunjatsenova slika. V cerkvi je namreč imelo svoje zborovanje Tanpu, društvo za širjenje narodne za-vesti. Nepoklicani posestniki cerkve so izpraznili dvorano in so se opravičili: »Nismo vedeli, da se boste vrnili, tako dolgo je že, kar ste nas zapustili!« Od 11. novembra lanskega leta križ zo-pet zavzema svoje mesto na cerkvi. Kri-stus izteza vnovič svoje roke nasproti tistim, ki so blage volje. Strah in neza-upnost prvih dni sta izginila. Ljudstvo je začelo gledati na misijonarje s spošto-vanjem in zaupanjem. Katoliški nauk je za poganskega Kitajca preveč duhoven. Zato se ga težko oklene, če mu ga raz-lagamo samo umsko. Zato misijonarji v Lotiensienu zdravijo bolnike, pomaga-jo ubogim, se zavzemajo celo za roparje 87 Svatov. Pregnane sestre do- minikanke in njihove sirotke uživajo našo gostoljubnost. po ječah. Ljudstvo tako bolje razume, kaj hočejo ti 3 Evropci, katerih Bog se imenuje Ljubezen. Krstili so že več ro-parjev, obsojenih na smrt za lakoto. Brez dvoma si bodo frančiškani, ki ka-kor njihov Učitelj »hodijo okrog deleč dobrote,« pridobili srca, da bodo dovzet-nejša za resnico in ljubezen. France Jereb C. M. MISIJONSKO LETO 1.932/33 Oznanjevanje vesele vesti o odrešenju je Bog izročil ljudem, zato je uspeh tako zelo odvisen od splošne zgodovine člo-veštva. Misijonsko delo lepo in hitro na-preduje, kjer vlada mir, kjer je dovolj misijonarjev in če te podpirajo darežljivi kristjani. V vojnih zmedah, ob pomanj-kanju misijonarjev in misijonskih pod-por pa se sv. vera med pogani znatno počasneje širi. Ako motrimo preteklo misijonsko delo pod tem vidikom, bomo lahko umeli, zakaj so uspehi v eni ali drugi deželi tako različni. Na splošno pa opazimo zlasti na celotnem misijonskem delu dve značilnosti: zunanji misijoni zelo trpe radi splošne svetovne revščine ali krize. To tem bolj, ker je stiska za-dela najbolj nižje sloje, ki s svojim vdo-vinim vinarjem vzdržujejo skoraj vse misijone. Tak zgled nam je severna Amerika, ki je mogla dati Družbi za šir-jenje vere 1. 1930. celih 25 milijonov do- larjev, 1.1932. pa le še 15. Zato pa je bolj razveseljiv drugi znak preteklega misi-jonskega leta. Vrhovno vodstvo vseh mi-sijonov v Rimu uvideva, da samo evrop-ski misijonarji in evropske podpore ne bodo zadostovale za ogromno nalogo. Zato sv. stolica z vso močjo podpira in daje pobude za vzgojo domačega duhov- Svatov. V kočah ob morju vlada revščina. Svatov. Deklici sta kupili nekaj dobrega. V ozadju šola Marije Ksaverije. stva v misijonskih deželah in ustanavlja škofije pod vodstvom domačih pastirjev. Tako je gospodarska kriza v znatni meri pomagala k tej edino uspešni usmeritvi misijonskega dela. Vatikansko mesto. Vse misijonsko delo se danes vodi iz Rima. Tam se nahaja vrhovna misijon-ska oblast, ki v imenu sv. očeta razdelju-je misijonsko polje, pošilja misijonarje in nastavlja predstojnike. Ta oblast se imenuje sveti zbor za širjenje vere ali s tujo besedo na kratko Propaganda. V tej oblasti se je izvnšila velika izpremem-ba: umrl je njen dosedanji predstojnik ali prefekt, kardinal Viljem Van Ros-sum, 30. avgusta 1932. Njegov nasled-nik, kardinal Fumasoni-Biondi je bil po-stavljen 16. marca 1933. V Rimu je ve- Svatov. Ulica v okraju revežev. liko visokih bogoslovnih šol, vendar jo za misijonsko znanost do lanskega leta ni bilo. Ustanovili so jo jeseni 1. 1932. Na njej predava več priznanih in pozna-nih strokovnjakov, n. pr. p. Schmid, S. V. D. in p. Charles, S. J. — V svetem letu, na praznik presv. Trojice, je Rim in z njim ves katoliški svet v drugo doživel veličastni prizor iz leta 1926: sv. oče Pij XI. je posvetil pet škofov, domačinov \z misijonskih dežel, enega Indijca, enega Anamca in tri Kitajce. Druge evropske dežele. Francoska še vedno največ stori za zunanje misijone. Tu so doma tudi veli-ke misijonske družbe, kakor pariško se-menišče, družba sv. Duha, beli očetje lr še druge. Dve sta letos izgubili svoje vrhovne predstojnike. V Parizu je 26. januarja 1933. umrl France Verdier, ge-neralni superior lazaristov, v Lyonu pa 25. marca Janez M. Chabert, general lionskih mlsijonarjev za Afriko. — Si-jajni misijonski paviljon na kolonijalni razstavi v Vincennesu je vsej francoski javnosti in celo vsemu svetu pokazal, da delo misijonarjev ni le v korist katoliški Cerkvi, ampak tudi ugledu domovine. — Španski misijoni so radi razmer v do-movini zelo prizadeti, posebno radi pre-gona jezuitov. — Silno veliko storijo za misijone Irci. Evharistični kongres v 89 Dublini je pokazal, da so velika misijon-ska dežela. — Belgija in Nizozemska sta državi, ki nesporno največ žrtvujeta za rešenje poganov, bodisi svojih sinov in hčera, bodisi denarja. Svoji gorečnosti sta ostali zvesti tudi v letu gospodarske stiske. — Največ se stori za misijonsko znanost v Nemčiji in Avstriji. Goje jo na univerzah v Miinstru, Miinchenu, Salzburgu, in od lani tudi na Dunaju. Najmočnejša nemška misijonska družba so misijonarji Božje besede, ena naj-manjših pa Sinov presv. Srca, ki so si lani izbrali za svojega vrhovnega predstojnika Slovenca p. Musarja. Sta-nuje v Ellwangen-Jagstu na "VVurtenber-škem. Velike zasluge in navdušenje Av-strijcev za misijone je lepo pokazala ve-lika razstava in kongres v Mariazellu, od 10. julija do 15. septembra 1932. — Tu-di Poljaki ne marajo biti zadnji pri raz-širjanju božjega kraljestva. Lansko leto so prevzeli drugo samostojno misijonsko polje, in sicer lazaristi na Kitajskem; prvega imajo jezuiti v Južni Afriki. Pri-pravljajo se še za nadaljnje. — V zna-nem katoliškem mestu Fribourgu v Švici se je vršil od 30. julija do 3 avg. 1932. osmi akademski misijonski kongres, ki ga je počastil s svojo navzočnostjo patri-jarh Mar Ivanios. Švicarji so znani misi-jonski dobrotniki. Verniki škofije Sankt Gallen so predlanskem zgradili kra-sno semenišče v Vidahu v zapadni Afri-ki, lani pa kupili misi jonu Gariep v Južni Afriki zrakoplov. — Veliko se stori za misijone tudi v Italiji, posebno severni. Skoraj v vsakem mestu deluje zanje ka-ka družba. V Turinu salezijanci, v Chi-eri lazaristi, v Milanu misijonišče za zu-nanje misijone, ki je med Italijani na pr-vem mestu, v Veroni mis. presv. Srca, v Parmi zopet semenišče za zunanje misi-jone, v Benetkah jezuiti. — V povojnih letih sta posegli v misijonsko delo še dve prekomorski državi, katerih pomoč se razveseljivo čuti, namreč Združene države in Kanada. Obe veliko prispevata v denarju in že tudi sami pošiljata misi- jonarje. Združene države so celo domo-vina nove misijonske družbe, ki ima se-dež v Maryknolu in prav krepko deluje. Njenega ustanovitelja in predstojnika Walsha je sv. oče pred kratkim imenoval za naslovnega škofa. V Združenih dr-žavah se žal močno čuti kriza zadnjih dveh let, Kanadci pa so v tem oziru na boljšem. — Najbližja misijonska dežela za nas je Afrika. Ta črni del sveta pa v misijonskem pogledu nikakor ni enoten. Zato moremo o njem poročati najboljše in najslabše. Ves ogromni severni del kontinenta od Rdečega morja do Atlantskega oceana in pa od Sredozemskega morja do Čad-skega jezera je mohamedanski. Krivo-verski kristjani v Egiptu in katoličani v Alžeru so v manjšini. Mohamedanci še nikakor niso zreli za vstop v božje kraljestvo in pravih misijonov med njimi tudi ni. Le dobrodelne zavode in šole imamo med njimi, ki zahtevajo od mi-sijonarjev in dobrotnikov velike žrtve. Največ store zanje Francozi. Srednji del celine, prava črna Afrika, je po petdesetih letih napornega misi-jonstva odprla na stežaj vrata božji be-sedi. Tu imamo danes najuspešnejše misijone na svetu. Omenjamo znane de-žele Kamerun, Ugando, Ruando in Urun-di, kjer imamo že 700.000 katoličanov, ko jih je bilo pred vojno le 200,000. Se-veda raste s številom vernikov tudi ver-sko življenje in krščanska izobrazba. Zlasti se množe duhovski poklici med črnci domačini. K tem sijajnim uspe-hom, ki so plod neumornega dela misi-jonarjev, pa so pripomogle tudi urejene razmere v teh pokrajinah. Žal da evrop-ske kolonijalne oblasti domačine le pre-rade tudi izrabljajo. Lani so morali škofje v Kongu nastopiti proti temu, da bi se črnci s silo gonili na delo. V Leopoldvillu so misijonarji zgradili apo- 90 stolskemu delegatu krasno palačo in mu jo 19. oktobra slovesno izročili. Težje in manj uspešno je delo v južni Afriki. Tu so katoličane prehiteli pro-testanti, ki so prišli v deželo obenem z burskimi kolonisti in angleškimi osvoje-valci. V stotine ločin razcepljeni prote-stanti črnce samo zavajajo v versko brezbrižnost in površnost. Poleg tega so pa črnci, ki jih je petkrat toliko kot bel-cev, popolnoma brezpravni in celo brez zemlje. Tako krivično ravnanje jih dela ogorčene proti vsemu, kar je belega. Tam doli se trudijo za zveličanje poga-nov tudi slovenski misijonarji, Sinovi presv. Srca, uršulinka s. Marija K. Les-jak in s. Terezija B. Šteh ter s. Lucina Mahar iz družbe dragocene Krvi. Indija s svojimi 350 milijoni prebivalcev je še ogromno misijonsko polje. Katoliča-nov je 3 milijone 667 tisoč, torej šele vsak stoti Indijec. Misijonarjev je še zdavnaj premalo; 2.762 duhovnikov, 820 misijonskih bratov in 7.525 sester. Du-hovnikov je torej še za katoličane pre-malo, kako naj potem uspešno spreobra-čajo pogane. Letos je sv. oče posvetil tudi indijskega duhovnika Attipetija za verapolskega škofa; v tej škofiji so od-prli 28. jan. 1933 bogoslovno semenišče, ki je eno največjih na svetu. Ima pro-stora za 400 gojencev in 25 profesorjev. Indijo bodo morali pomagati spreobrniti domači duhovniki. Naše zanimanje za Indijo raste, odkar se tudi Slovenci žrtvujejo za to pravljič-no deželo. V Bengaliji, najbolj obljudeni in vroči indijski pokrajini, so zastavili svoje delo hrvatski in slovenski jezuiti; zdaj se nahajajo tam Hrvati, patra Me-sarič in Vizjak ter brat šmid, in Sloven-ci, p. Poderžaj, bogoslovec Sedej in bra-ta Udovč in Drobnič. Pater Poderžaj je končal tudi bogoslovne študije v Indiji in pel 21. novembra 1932. v Kurseongu novo sveto mašo. Jugoslovanski jezuiti oskrbujejo že lastno misijonsko postajo Bašonti in se pripravljajo, da prevzame-jo celo pokrajino. Njihov misijon se na-haja v delti južno od mesta Kalkute. Kraj ima za Evropce zelo nevarno pod-nebje, a našim misijonarjem nikakor ne upada srce, kakor sprevidimo iz njego-vih pisem. V Allahabadu, Alahovem me-stu, po žrtvuje Indijcem svoje znanje in življenje sestra dr. Miriam Zalaznik. Zdaj je ravnateljica dekliške srednje šo-le. V južni Indiji pa misijonari franči-škanka, s. Fink, v Assamu pa salezija-nec p. Mlekuš. Indija je pod angleško oblastjo, toda del Indijcev že leta vodi boj za neodvi-snost. Njihov voditelj, znameniti Gandi, ubira v tem boju povsem nenavadna po-ta. Svoj cilj hoče doseči z duhovnim orožjem. Vendar pravih uspehov še ni dosegel, ker Indijci nikakor niso vsi z njim. Posebno muslimani in zatirani pa-rijci noeejo z njim nič imeti. Tako se Angleži še kar lahko drže. Pod pojmom Zadnja Indija mislimo tu na Siam in francosko Indo-kino. Siam je samostojna država, ki se je 10. dec. 1932. preosnovala iz abso-lutne monarhije v ustavno. V ustavi je zagotovljena tudi verska svoboda in celo zaščita za vsako vero, o čemer doslej ni bilo govora. Prebivalci so budistovski pogani, njihovi bonci, ki jih je zelo veli-ko, imajo pri njih izreden vpliv in so mi-sijonarjem hudo sovražni. Misijonsko delo se iz teh vzrokov doslej ni moglo uspešno razviti. V glavnem mestu Bang-koku misijonari naša znana m. Rafaela Vurnik, uršulinka. V francoski Indokini je pa misijonsko delo v polnem razmahu. Delujeta pa le dve družbi, pariški misijonarji in domi-nikanci. Dve tretjini duhovščine je do-mače, letos jim je sv. oče posvetil tudi prvega domačega škofa, Janeza Tonga. Žal, da francoska kolonijalna vlada ta-ko strogo nastopa proti domačinom, ki 91 bi tudi radi imeli nekaj besede pri vla-danju svoje domovine. Vsak tak poskus proglase za komunizem in ga kar s silo zaduše. S takim postopanjem sebi in mi-sijonarjem zapravljajo zaupanje sicer tako dobrodušnega naroda. Kitajska je danes najstarejše, največje in naj-bolj vroče misijonsko polje. O Kitajski smo prav zadnja leta veliko brali v dnev-nem časopisju; žal, da nič ugodnega. Vojska na znotraj, vojska na zunaj, s komunisti, z roparji, z Japonci. Vmes pa še veliko nesreč, velikanska povodenj po-leti 1. 1931. in lakota v pokrajini šansi, ki sta ugonobili milijone življenj. Nesre-Ča tega nadarjenega in pridnega naroda so njegovi brezvestni voditelji, generali, ki so se v Evropi in Ameriki naučili, ka-ko se da na račun množice sijajno ži-veti. Nekako po tej označbi je minulo lansko leto. Take razmere apostolskemu delu niso v prid. Moremo pa poročati tudi lepe stvari. Kitajska zakonodaja je bila krščanstvu in veri sploh do zadnje-ga skrajno sovražna. V začetku 1. 1933. se je izvršil nenaden preobrat. Iz pro-svetne zakonodaje so odstranili kultur-nobojne zakone kot zastarele in izdali zakon, da je treba vero kot nekaj sve-tega in v življenju narodov potrebnega spoštovati in gojiti. Res velik napredek! Kitajhka. Teoreti&ni pouk v pevski umetnosti. Drugi porok velike bodočnosti katoliške Cerkve na Kitajskem nam je pa vzorna disciplimranost in notranja moč kitajske duhovščine. Nad 4000 je je danes, dve petini od teh je domačinov. Na praznik presv. Trojice je sv. oče posvetil zopet tri Kitajce za škofe, tako da je zdaj že dvajset domačinov škofov. Vseh škofij Motorni čoln na kitajski reld. 92 _*'-i Mati ItaLuIa Vurnik O. S. L. s svojo namest-nico na domačem vrtu. oz. vikarijatov in prefektur je danes 120. Prav tako sv. stolica pospešuje vzgojo domače duhovščine. Leto za le-tom se odpirajo nova semenišča. Lani n. pr. v Kajfengu; v načrtu je pa še vse polno novih. Tako se hočejo katoli- ški misijonarji dobro pripraviti na veli-ko žetev, ki mora skoraj dozoreti, da jih ne prehiti kot v osrednji Afriki. — V Pejpingu je 26. jan. umrl Stanislav Jar-lin, ki je 35 let vladal svoj misijon, ki je danes na Kitajskem največji. Mandžurijo bomo tudi v misijonskem oziru morali smatrati za posebno pokrajino. Misi-jonarji se radi nove vlade ne pritožujejo, dasi se čuti, da razmere še niso usta-ljene. Delo za božje kraljestvo je tu mnogo uspešnejše kot na Kitajskem. Treba bi pa bilo mnogo več misijonarjev. Koreja in Japonska sta ena država; tudi v misijonskem ozi-ru ju štejemo skupaj, čeprav sta do-sti različni. Korejci so miren in skro-men narod, zelo pripraven in dovzeten za božjo besedo. Novospreobrnjeni Kore-janci se ne zadovolje samo s povprečnim verskim življenjem, ampak streme za popolnejšim. Zlasti puščavniško življe-nje jim je vzor. Skalnate gore njihove domovine so za to res kaj pripravne. Pa niso to kaki ničemurniki, ki bi se hoteli Stara kitajska ladja je -g||^j obtičala na sipini. 93 le razkazovati. Misijonarji pripovedu-jejo, da imajo pravega duha in da nji-hova spokornost prav nič ne zaostaja za čtrogostjo svetih samotarjev v prvih krščanskih stoletjih. Javne razmere pa krščanskim misijo-narjem niso preveč ugodne. Ovire dela japonska vlada, ki z ostrimi predpisi o šolstvu in javnem udejstvovanju utes-njuje oznanjevanje evangelija. Japonci vedo, da jih Korejanci ne marajo in vedo tudi, da krščanskega naroda ni lahko držati v podložništvu. Zato se misijonar-jev boje. — Znamenit dogodek za de-želo »Jutranje tišine« je bil prvi cerkve-ni zbor 1. 1931, baš ob stoletnici korej-skih misijonov. Veliki pomen takih zbo-rov je v tem, da se migijonarji raznih narodov in nazorov dogovore za enotni način dela in skupne naloge. To je ta zbor lepo dosegel. — Med zgodovinske datume moramo zapisati smrt najstarej-šega škofa Mutela, ki je bil med misijo-narji še zadnja živa priča krvavega pre-ganjanja v tej deželi Najtežje je misijonariti na Japon-skem. Japonci so tako prevzeti po mate-rijalistični kulturi in narodnem ponosu, da nimajo skoraj nobenega smisla za vi-soko krščansko pojmovanje duše in več-nosti. Njih brezbrižnost postavlja sta-novitnost misijonarjev na težko preiz-kušnjo. Pristop h krščanstvu pa zahteva od Japonca res skoraj junaštva. Svojci ga nočejo več poznati, v javnih službah nima nobenega upanja na napredovanje, na oboje pa je Japonec tako zelo nave-zan. Zato pa so oni, ki se vendar odlo-čijo za krščanstvo, celi kristjani. Kato-liški misijonarji skušajo najprej prema-gati neprijazno javno mnenje. Veliko jim bo k temu pomagala katoliška uni-verza v Tokiju, ki je bila lani dozidana in slovesno otvorjena. Resnično spošto-vanje izkazujejo Japonci spokornim re-dovnikom, trapistom, ki so prišli v de-želo že leta 1895. Zdaj snujejo tudi be-nediktinci iz Beurona svojo japonsko na-selbino. Oceanija . je kakor Afrika domovina preprostih otrok narave. Neizobražene prebivalce mora misijonar učiti ne le križa, ampak tudi človeka dostojnega življenja. Sto let je letos, kar so misijonarji uspešno zastavili božjo delo in v sto letih so iz krvoločnih divjakov naredili miroljubne prebivalce ter izvrstne kristjane. Celo duhovnike imamo iz teh rodov. Še več bi jih mogli spreobrniti, ko bi protestant-je ne delali zmede. Vendar smemo upati, da bodo otočani iz Tihega morja po ve-liki večini kmalu častili Boga v katoli-ški Cerkvi. BLANDINA Bila je to majhna drobna deklica še-stih let, pa resna in razumna, doma iz vasice Anjoromassina v severnem delu Madagaskarja. Doma so bili razen sta-rega očeta vsi katoličani že od prihoda prvega misijonarja. Kakor vsi drugi bratje in sestre je bila tudi Blandina krščena takoj drugi dan po rojstvu. Prvi imeni, ki jih je izgovarjala sta bili imeni Jezusa in Marije. Njena lju-bezen do Boga in njena razumnost sta čudovito rasli. Z drugimi otroci je hodila tudi ona h katekizmu. Učitelj je stavil iz prijaznosti tudi njej nekaj vprašanj in njeni odgovori so bili vedno pravilni. S prirojeno pridnostjo svojega rodu se je učila čitanja katekizma in zelo kmalu je znala drobno knjižico na pamet. Pri nekem spraševanju, ki se ga je udeležilo več občin, je misijonar vprašal tudi malo Blandino; a čeprav se je tre-sla kakor list na veji, je na vsa vpraša- 94 nja gladko brez napake odgovorila. Po-sekala je marsikaterega velikega. Isti večer, ko se je vračal misijonar proti svoji koči, je hušknila za njim majhna senca. »Oče!« je zaklicala. »Kdo je ? A, ti si, mala! Kaj pa bo ?« »Oh, oče, rada bi . . . rada bi . ..« be-seda ji kar ni šla iz ust — »rada bi pre-jela sveto obhajilo.« »Že? Ali veš, kaj prosiš?« »Da, vem. Želim, da bi prišel Jezus v moje srce.« »Kje je Jezus?« vpraša misijonar, »saj ga ne moreš videti.« »Ne morem ga videti, toda vem, da je v mali hostiji« odvrne deklica in spošt-Ijivo prekriža roke na prsih. Misijonar se je zamislil; ganil ga je izraz na otrokovem obličju. Že tedaj, ko je malo Blandino nosila mati še na malgaški način na svojem hrbtu, je gle-dala pri sv. obhajilu preko njenih ramen na sveto hostijo z angelskim izrazom. Njene črne oči so se svetile kakor ogenj. Nekoč je stegnila celo svoje ročice in zaklicala: »Zezo avia — Jezus, pridi!« »Poslušaj, mala«, ji je dejal misijonar, »ti si še premajhna. Drugo leto, če boš znala ves katekizem, ti bom dovolil iti k prvemu sv. obhajilu.« Blandinine oči so zalile solze. Obrnila se je proč in jo-kala. A drugo jutro in vsa naslednja je zopet čakala na misijonarja in vedno po-navljala: »Rada bi šla k prvemu svete-mu obhajilu.« Končno ji je misijonar, premagan po njeni vztrajnosti nekega dne dejal: »Dobro, mala. Dovolil ti bom prvo sv. obhajilo, ker prosiš zanj, a pod enim pogojem: spreobrniti moraš vsaj enega pogana; potem boš smela prejeti Jezusa v svoje srce.« Deklica je odšla zamišljena. Spreobr-niti pogana, to ni majhna stvar. Takoj je mislila na pogana, ki ga je najbolje poznala: na svojega starega očeta. Še isti večer je začela z naskokom. Stari mož je čepel na petah ob ognjišču, prav-kar je pospravil svojo ne malo skodelico riža in si polnil pipo s tobakom. Kar spregovori mala Blandina, poleg njega sedeč: »Dababe, ti si pa že zelo star.« »Vem.« »Kmalu boš umrl.« »Mogoče.« »Če boš umrl kot pogan, boš gorel v velikem ognju.« »Ali res tako misliš ?« »Prepričana sem o tem«, pravi dekli-ca. »Toda očka, ne bi rada videla, da bi ti gorel v ognju. Poslušaj me in izgo-varjaj za menoj besede. Spreobrniti te hočem in poučiti o večnem življenju »V imenu Očeta — ponovi! V ijnenu Oče-ta ...« • Čudovita je otrokova moč; stari mož je ponavljal za njo, kar ga je učila, ne samo ta večer, ampak vsak dan. Od tega dne dalje sta bila starec in mala deklica neločljiva prijatelja. Hodila sta po polju in podila vrabce s pravkar po-sejanih riževih njiv. Med kričanjem in preganjanjem teh malih roparjev je na-učila mlada deklica svojega deda zdravo-marijo. Zvečer, ko sta sedela skupaj v kakem kotu zakajene koče, ga je učila očenaš, besedo za besedo, misel za mi-slijo, in vodeč njegovo okorno roko, ga je naučila delati znamenje svetega križa. Bilo je to dolgo in težavno delo; kajti stari oče je imel že slab spomin. Čitati ni znal in nikdar v življenju še ni slišal to-liko novih besed. Ko je minilo šest me-secev, je mož že znal glavne resnice ka-toliške vere, znal je moliti glavne mo-litve in ni več zamenjaval Adama in sv. Jožefa. Tedaj je Blandina zmagoslavno pri-peljala svojega starega očeta k misijo-narju: »OČe, pogana sem spreobrnila, sedaj moraš tudi ti držati besedo in me pustiti k sv. obhajilu.« Misijonar je sprevidel, da je stari mož, ki je veljal prej za za-krknjenega pogana, dovolj poučen za sv. krst, in ga krstil. Nato sta pa oba skupaj, ded in vnu-kinja prejela prvo sveto obhajilo. 95 Vas bodo zavarovali pred razbojniki z ilovnatim zidom. Lojze Turk: Sv. katoliška Cerkev je od prvih po-četkov krščanstva pa do danes pošiljala svoje najboljše sinove, misijonarje, v oddaljene, nepoznane kraje, med divje in bojevite poganske narode, ker je vedno ostala zvesta svoji vzvišeni nalogi izro-čeni ji v Kristusovi oporoki: »Pojdite torej in učite vse narode; krščujte jih v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha« (Mt. 28, 19), ker je hotela vse ljudi pri-dobiti za Kristusa in njegovo božje kra-ljestvo. Tisoči in tisoči misijonarjev so v najstrašnejših mukah izkrvaveli pri tem delu, drugi so zopet umrli daleč iz-ven domače zemlje (tudi mnogo juna-ških sinov slovenske matere je bilo med njimi) brez pomoči v zadnji bolezni; a Cerkev se teh velikih žrtev ni ustrašila, ni odnehala, ker se ni borila za minljivo zemeljsko bogastvo, ampak za neumrjo-če duše, ki jih sam Bog tako ceni, da je poslal lastnega Sina, da bi jih s svojo grozno smrtjo na križu odkupil in odrešil. Cerkev pa skuša pri tem svojem delu najti vedno najbolj uspešno in časovnim razmeram najbolj prikladno pot, da bi nihče radi okoliščin ne ostal zunaj Cer-kve. Zato v naši dobi, ko se probuja na-rodna zavest pri vseh dosedaj od Ev-ropcev zatiranih in izkoriščanih narodih, ko povsod vedno bolj raste zahteva po narodni svobodi in samoodločbi, ko prav radi tega raste tudi mržnja do tujca, povdarja katoliška Cerkev po določbah svojega vrhovnega poglavarja, sv. oče-ta, veliko važnost domače duhovščine za uspešno širjenje vere med poganski-mi narodi. Morda ni bila še nikdar bo-dočnost kat. misijonov tako odvisna od domače duhovščine kot danes, zato pa tudi Cerkev danes bolj kot doslej svojim misijonarjem naravnost ukazuje, da skr-be za vzgojo in pomnožitev domače du-hovščine; vernikom po naroča, da to de-lo po svojih močeh, z molitvami in pod-porami, pospešujejo, podpirajo. To je naročal že sv. oče Benedikt XV. v svoji okrožnici »Maximum illud« (30. sept. 1919.); isto ponovno povdarja sedanji papež Pij XI. v okrožnici »Rerum Ec-clesiae« (28. febr. 1926.). 96 Ne jaz, ampak sv. Oče Pij XI. govori v omenjeni okrožnici sledeče besede mi-sijonskim škofom, misijonarjem in kato-ličanom sploh: »Predvsem pa opozarjamo na to, koli-kega pomena je, sprejemati domačine za duhovnike. če tega ne boste delali z vsemi močmi, mislimo, da bo vaše mi-sijonsko delo nepopolno, še bolj pa, da se bo ustanovitev in ureditev svete Cer-kve v onih pokrajinah še dalje zakas-nila in zavlekla. Radi sicer priznamo in pritrdimo, da so za to potrebno stvar ponekod že začeli skrbeti in pripravljati sredstva. Ustanovili so namreč seme-nišča, kjer se domači mladeniči, ki ka-žejo upanje, pravilno vzgajajo in izobra-žujejo, da bi dosegli duhovniško čast in. bi svoje rojake poučevali v krščanski veri. Vendar smo še preveč oddaljeni od tistega napredka, ki ga mora ta stvar imeti. Spominjajte se, kaj je Naš prednik blagega spomina, Benedikt XV., v tej zadevi potožil: »Boleti nas mora, da so pokrajine, kamor se je katoliška vera prinesla že pred več stoletji, kjer pa imajo vendar domače duhovnike za manj vredne. Prav tako so nekateri narodi, ki jih je evangeljska luč zgodaj razsvet-lila in so se iz neomikanosti povspeli že na tako stopnjo omike, da imajo v vseh različnih svetnih strokah odlične može. Čeprav pa imajo zveličavno moč evange-lija in Cerkve že mnogo stoletij, vendar doslej še niso mogli dati škofov, ki bi jih vladali, niti duhovnikov, ki bi držav-ljane vodili s poukom.« Morda se ni še nikdar dosti razmišlja-lo na kakšen način se je evangelij začel širiti in kako se je božja Cerkev začela ustanavljati po vsem svetu .. . iz prvih pismenih spomenikov krščanske staro-davnosti se jasno kaže, da apostoli du-hovnikov, ki so jih postavili na čelo ka-terikoli novi krščanski občini, niso pri-peljali od drugod, ampak so jih izbrali in vzeli izmed tistih, ki so se rodjli v tisti pokrajini. Rimski papež je vam in vašijn pomoč-nikom poveril misijonsko službo, da po-ganskim narodom oznanjate krščansko resnico. Vendar zato nikar ne mislite, da morajo biti domači duhovniki samo za to, da pomagajo misijonarjem pri manj važnih opravilih in da njih delo nekako izpopolnjujejo. Kaj drugega, prosimo, nameravajo sveti mi,sijoni kakor to, da se Kristusova Cerkev v tako neizmernih pokrajinah ustanavlja in utrjuje? In iz katerih ljudi bo danes obstojala Cerkev pri poganih, če ne iz vseh tistih, iz kate-rih se je nekdaj pri nas razvila, to je iz domačega ljudstva in duhovnikov vsa-ke pokrajine ter iz domačih redovnikov in redovnic? Zakaj naj se pač domači duhovniki odvračajo od obdelovanja lastnega in rojstnega polja, namreč od varstva last-nega ljudstva? Ali ne bo že zato zelo koristno prepustiti postaje domačim du hovnikom, da jih varujejo in bogateje obdelujejo, da se boste mogli vi (misijo-narji) vsak dan hitreje pomikati k raz-nim narodom in jih pridobivali za Kri-stusa? Da, tudi pri širjenju Kristuso vega kraljestva bodo ti duhovniki kar največ pomagali in sicer še več, kakor se more upati. Ker se namreč duhovnik, da rabi-mo besede Našega prednika, po rojstvu, naravi, mišljenju in teženju strinja s svojimi rojaki, je čudovito sposoben, da njih srca pridobi za vero. Mnogo bolje namreč kakor kdorkoli drugi pozna, ka-ko jih mora o kaki stvari poučiti. Tako se večkrat zgodi, da ima lahko dostop tja kamor tuj duhovnik ne gme stopiti.« Kaj naj rečemo o tem, da misijonarje jezik, ki so ga še le začeli spoznavat^ včasih tako zelo ovira, da ne morejo iz-raziti svojih misli in se zato moč in uspeh njih oznanjevanja zelo oslabi. Temu pa se pridružujejo še druge te-žave, o katerih moramo imeti pravo mnenje, čeprav se zdi, da ^e te ali red- 97 Dobra indijska že- nica prinese misi- jonarju majhen priboljšek keje dogode ali pa se morejo le z veli-kim trudom odstraniti. Recimo, da se da radi vojske ali poli-tičnih razmer v kaki pokrajini prejšnja vlada nadomestiti z novo in se zahteva ali sklene, da morajo zunanji misijonar-ji kakega določenega naroda oditi. Re-cimo dalje, kar se bo pač težje zgodilo, da domačini, ki so prišli do višje stopnje omike in so dosegli neko državno zrelost, hočejo postati samostojni in zato izgnati uradnike, čete in misijonarje tiste zu-nanje države, kateri so podložni, in da tega ne morejo doseči drugače kakor s silo. Kakšna škoda, če bi ne bila kakor kakšna mreža domačih duhovnikov raz-prostrta po vsej pokrajini in bi ,s tem ne bilo popolnoma poskrbljeno za potrebe krščanskega ljudstva?« Zelo poučen vzgled, kako velika škoda nastane, ako ni domačih duhovnikov v slučaju preganjanja tujcev, nam nudi Japonska. Ob koncu 16. in v začetku 17. stoletja je kat. Cerkev na Japonskem naravnost cvetela, saj je bil tedaj že vsak de^eti Japonec katoličan (skupno je bilo 1 milijon katoličanov). Po narav- nem prirastku, brez novih spreobrnjenj, bi narastlo do danes število japonskih katoličanov na 6—7 milijonov; v resnici pa je ostalo od tega milijona le majhno število (nekaj desettisočev). Zakaj? Ker ni bilo domačih duhovnikov in niti enega domačega škof a, ko je prišlo preganjan-je tujcev in z njimi obenem seveda tudi misijonarjev. Evrop^ke misijonarje so hitro pobili ali pa pregnali. In če se je kakemu misijonarju pozneje posrečilo skrivaj priti na Japonsko, so ga hitro našli in umorili. In tako so japonski ka-toličani ostali brez pastirjev, brez du-hovnikov in zato ni čudno, da se je nji-hovo ištevilo v teku stoletij tako zmanj-šalo. Če bi pa bilo tedaj dovolj domačih duhovnikov, bi imela danes kat. Cerkev na Japonskem najbrž drugačno stališče. Pa ne samo to, ampak tudi pomanj-kanje misijonarjev zahteva, da se po-množi število domače duhovščine. Šte-vilo evropskih misijonarjev namreč zelo počasi raste in še dolgo ni v pravem raz-merju niti z množicami onih, ki žele sli-šati Kristusov evangelij, kaj še le v raz-merju z vso nepregledno vrsto pogan- 98 Indija. Misijonarka daje bolnemu otro- čičku zdravil. skih narodov. Dalje moramo vedeti, da zahteva smrt vsako leto med misijonarji veliko žrtev radi nezdravega podnebja in drugih neprilik. Vse to pa mnogo lažje prenese duhovnik — domačin kot pa ev-ropski misijonar. Nizozemski zdravnik dr. Herman je dognal, da živi misijonar povprečno 14 let manj kot pa duhovnik v Evropi. Tako izgubi sv. Cerkev pri misijonarjih 14 let apostolskega dela. Kolika škoda, ki pa se bo dala odpraviti s pomnožitvijo ištevila domače duhov-ščine. In tudi ne smemo prezreti, da Evropa, odkoder izhaja večina misijonarjev, da-nes sama trpi radi pomanjkanja duhov-nikov. Tudi Amerika ni na boljšem. Zato piše sv. oče dalje: »Toda dalje — seda-njim razmeram namreč niso nič manj primerne Kristusove besede: »Žetev je velika, delavcev pa malo« (Mt 9, 37; Lk 10, 2) — potrebuje danes duhovni-kov tudi Evropa sama, odkoder prihaja večina misijonarjev. Potrebuje jih tem-bolj, čim bolj je važno, da se ločeni brat-je z božjo pomočjo vrnejo k cerkveni edinosti in se nekatoličani rešijo svo-jih zmot. Čeprav pa Bog v duhovni- ško in redovniško življenje ne kliče zdaj nič manjšega števila mladih ljudi kakor prej, ve vendar vsakdo, da ta božji klic posluša mnogo manjše število.« Dalje zavrača papež predsodek, češ da domačini niso sposobni za visoke cerk-vene službe. Zato zahteva, da se doma-čini izobrazujejo kot evropski misijonar-ji. Nato nadaljuje: »Gotovo napačno so-di, kdorkoli ima take domačine za manj vredne in za ljudi topega duha. Dolgo-trajna izkušnja kaže, da narodi, ki pre-bivajo po daljnih vzhodnih in južnih po-krajinah, včasih nič ne zaostajajo za našimi rojaki in da se s temi tudi more-jo v bistroumnosti meriti in tekmovati. Zato naj ne bo med evropskimi in doma-čimi misijonarji nobene razlike in naj se ne postavljajo mednje ločilne meje, ampak naj jih spoštovanje in Ijubezen med seboj združita.« Tako govori vrhovni poglavar edino prave, zveličavne in vesoljne katoliške Cerkve, ki je svoje besede in navodila potrdila tudi z dejanji, da je namreč na izpraznjene škofijske stolice v misijon-skih pokrajinah imenovala po možnosti game domacine. 99 In da bi se ta velika in potrebna za-misel čimpreje uresničila, je papež po-trdil in priporočil »Družbo sv. apostola Petra (D. A. P.) za vzgojo domače du-hovščine.« Namen te družbe je pomagati »da se morejo izbrani domačini v seme-niščih primerno vzgojiti in prejeti maš-niško posvečenje, da bi, se njih rojaki tem ložje polagoma privedli h Kristusu ali se v veri utrdili.« Dvojni namen ima ta družba: molitev in miloščino. Moliti je treba, da bi dobri Bog pomnožil šte-vilo duhovniških poklicev in dobrih du-hovnikov v mis. pokrajinah; treba pa je v ta namen tudi nekaj žrtvovati, da-jati miloščino, ker to šolanje mnogo sta-ne, a misijonar je brez dohodkov, brez denarja. Sam misijonar tega ne zmore, zato moramo po svojih močeh pomagati tudi mi, ki smo ostali v domovuii. Sv. oče pravi: »Pri tem Nas zelo veseli, da se je prav mnogo škofov vpisalo za stal-ne člane te družbe in da so semenišča ter razna katoliška mladinska društva prev-zela dolžnost, da bodo s skupnimi pri-spevki vzdrževala in vzgojila kakega do-mačega bogoslovca .. . Upamo, da ... verniki pač ne bodo pustili, da bi jih v darežljivosti premagali in prekosili ne-katoličani, ki razširjevalce svojih zmot tako bogato podpirajo.« Nekatere katoliške dežele so se lepo odzvale temu klicu sv. očeta in vsaka večja župnija, društvo, pa tudi bogati posamezniki ali premožne družine vzdr-žujejo v misijonih svojega bogoslovca. S kakim ponosom lahko trdijo, da so oni dali tej ali oni misijonski pokrajini du-hovnika — domačina. Pri nas smo seve-da daleč za drugimi in vendar bi se dalo tudi pri nas nekaj storiti. Poizkusimo vendar in začnimo! Bog naših žrtev ne bo prezrl. Saj imamo tudi pri nas po-žrtvovalnih ljudi, ki so pripravljeni za dobro stvar mnogo žrtvovati, zato sem prepričan, da kmalu tudi pri nas ne bo župnije, ki ne bi imela v misijonih svo-jega bogoslovca. Začnimo torej delati vsi — vsak po svojih rnočeh! Poslušaj-te kaj lahko vsakdo stori. 1. Posameznik. a) Vsak vernik mora moliti za misijone, zlasti za domače du-hovnike. Naj ne bo nikomur preveč da-rovati v ta namen vsak dan en očenaš, zdravamarijo in nekaj pobožnih vzdih-Ijajev. Pa tudi sv. maše in sv. obhajila, duševne in telesne težave, trpljenje, pre-magovanje veseli in radi darujmo Bo-gu za vzgojo domačih duhovnikov. K temu nas opominja sv. oče, to želi Kri-stus sam. Tako govori: »Glejte, povem varn, povzdignite oči in poglejte polja, da so že bela za žetev.« (Jan 4, 35). Dovolj nujnega dela, a delavcev, ki bi opravili ta posel, ni. Zato Gospod z ža-lostjo v srcu govori: »Žetev je velika, delavcev je malo; prosite torej Gospoda žetve, naj pošlje delavcev na svojo že-tev.« (LklO, 2). Gospodu se smilijo mili-joni nesrečnih poganov in želi, da bi vsi postali deležni odrešilnega njegovega evangelija. On hoče, da se to zgodi. A kot najuspešnejše sredstvo za dosego tega namena ukazuje molitev. Prošnja molitev, to je ono sredstvo, ki bo sigur-no prispevalo, da se bo število domačih duhovnikov pomnožilo. — To pa more in mora storiti vsak posa-meznik! b) Pa tudi druge mora vsakdo izmed nas pridobivati in navduševati za to de-lo. Zlasti otroke moramo pogosto z be-sedo in vzgledom učiti moliti za doma-če duhovnike. c) Vsakdo naj tudi kaj malega, po možnosti, vsak mesec daruje v ta namen. č) Komur pa materijalne razmere do-puščajo, naj se nikar ne brani iz svojih sredstev vzdrževati bogoslovca domači-na, ki se pripravlja na duhovski poklic v daljnji misijonski deželi. d) Kdor le more, naj tudi druge nav-dušuje in naj med njimi (sosedi, znanci, prijatelji, sorodniki) zbira darove v ta namen. 100 e) Koristilo pa bo stvari tudi razšir-janje misijonskih knjig, časopisov, raz-glednic, fotografij, slasti onih, ki so v zvezi z delom za vzgojo domače duhov-ščine. 2. Družina. Starši naj vzpodbujajo svoje otroke k pogostni molitvi za misi-jone, zlasti za domače duhovnike. Tudi naj jim razlože pomen misijonstva in do-mače duhovščine za vso kat. Cerkev. Enako naj starejši otroci vplivajo na svoje brate in sestre. Zlasti pa naj vsak dan v skupni molitvi prosijo Boga za pomnoženje števila domačih duhovnikov. Tudi naj starši z besedo in dejanjem vzpodbujajo svoje otroke tudi k žrtvam, premagovanjem, darežljivosti v korist družbe sv. Petra apostola. Obenem pa naj navajajo svoje otroke k temu, da bodo radi prebirali misijonske knjige in časopise, da bodo postali apostoli mo-litve in žrtve za misijone ter razširjeval-ci darov. 3. Družbe in društva. Tudi družbe in društva se morajo zavedati, da so tudi oni poklicani, da izvrše željo sv. očeta, da delajo za misijone, zlasti za D. A. P.* Njihov duhovni vodja pa naj jih o tem pouči in jim da nasvete. Člani pa naj se medseboj vzpodbujajo k molitvi in žrt-vam v ta namen. Skupne molitve so se-veda še posebej priporočljive. Tisti, ki čutijo v sebi posebno veselje in poklic za to delo, naj prevzamejo vodstvo in organizirajo (=razdelitev dela) D. A. P. Njihovo delo bi obsegalo pred vsem te točke: a) organiziranje skupnih molitvenih ur in pobožnosti za dobre in svete du-hovnike v misijonih. b) zbirati prispevke, darove, za vzdr-ževanje svojega bogoslovca. c) razdeliti in izvršiti delo navedeno pod št. 1. Isto delo lahko v povečani obliki iz-vrši tudi cela župnija ali dekanija. Brez oklevanja na delo! BOŽJI KLIC Tok — tok. — »Kdo trka?« »Jaz, Paustini.« »Naprej!« V sobo je stopil ugleden mladenič iz rodu Motutsi, sorodnik kraljeve družine, iz uglednega plemiškega stanu. »O, Faustini, kaj pa te je tako pozno privedlo semkaj?« Nekoliko v zadregi je spregovoril: »Oče, nekaj ti imam povedati!« »Kar povej, dragi!« »Dolga zgodba bo!« »Sedi, poslušal te bom!« Faustini je pričel govoriti. Segel je daleč, daleč nazaj v svoja otroška leta. »Veš, oče, kakor drugi, sem se tudi jaz dal poučiti v sveti veri. Pretekla so leta in nekega dne mi je hotel oče vsiliti ženo. Jaz mu nisem rekel ne, da jo sprej-mem, ne da je nočem. Iz neprijetnega položaja me je rešil poglavar Kagondo. Zdelo se mi je, da mi je zelo naklonjen, daroval mi je nekaj služinčadi, zemlje in živine ter me postavil za poglavarja kra-ja, kjer vlada silna vročina in kjer tudi leva ne manjka.« Faustini mi je nato govoril o svojih kravah, kočah in hlapcih in končno o svojem krstu, pri čemer je šlo vse brez zaprek. Njegovo kratko življenje mu je prineslo precej presenečenj. *J Podrobno sem o tej družbi, njenem na-slanku, pravilih. dolžnostih in pravicah, pi-sal ze v Katoliskih misijonih (letnik IX.), zato mi tu tcga ni treba ponavljati. Vodstvo tega dela ima pri nas »Misijonski krožek bogoslovcev, Ljubljana, Semenišče,« kjer boste Lahko dobili protrebna navodila. 101. Bangkok. Deklice gredo v sprevodu k sloves-nemu sv. obhajilu. Najsilnejše je prišlo sedaj. Lepega dne je zapustil Faustini svojo gospošči-no, svoje krave, svoje podložnike, svojo nevesto in prišel na misijonsko postajo, da bi se bolje naučil katekizma. Prekinil sem ga: »Pa, Faustini, saj to že vse vem. Povedati si mi hotel nekaj novega.« »Da, oče, misijonski brat hočem po-stati!« Naš apostolski vikar je osnoval malo prej pripravnico za domače misijonske brate, ki naj bi pomagali šolskim bra-tom pri pouku in s telesnim delom slu-žili misijonu. »Da bi ti postal brat!« Kaj takega mi ni prišlo na misel in kar nisem mogel skriti začudenja. »Kaj, brat hočeš postati, ti, kraljevi potomec; se šališ?« »Ne, oče, že petnajst mesecev mislim na to.« »Prijatelj, ali se zavedaš, kako na-logo si s tem nalagaš?« »Dušo hočem rešiti in se vsega posve-titi Bogu.« »Dobro, potem se pripravi za duhov-nika, to je nekaj velikega, to je služba na dvoru nebeškega kralja.« »Biti brat je tudi nekaj velikega.« »Res, toda v očeh poganov, zlasti še tvojih vrstnikov boš ob ves ugled, še po- gledali te ne bodo.« »Vsega tega se zavedam, pa kljub te- mu hočem postati nekaj takega, kar me nekaj stane. Kar ne zahteva nobene žrtve, ni vredno ničesar.« »Ali si pa res tudi vse dobro premislil. Bratje nimajo ničesar takega, kar bi mogli irnenovati svoje.« »Nič hudega, prav to me veseli.« »Pa poznaš življenje v pripravnici? Ne smeš pokusiti ne piva, ne mleka. Ali more kak Motutsi brez piva in mleka živeti? Mnogi so zavod zapustili, ker jim je bilo tako življenje nekaj neznos- nega.« »Sem že poskusil, kako bi se navadil takega življenja.« »Ali veš, da bratje ne kade?« »Tudi, pripravljen sem pustiti kaje- nje.« Bungkok. Procesija sv, R. Telesa v zavodu Kalvarija. Deklica nese v ospredju zlat križ. Vsak zlati papirček na njem pomeni 5 žrtev; nabrali so jih preko 2000. 109 Učenke v Bangkoku, ki so izva- r jale telovadno točko: tri dobe češke zemlje. »Ali si že videl brate pri delu? Sami, z lastnimi rokami obdelujejo polje. Vza-mejo tudi metlo v roke in pometajo sobe. Ali si kdaj videl, da bi kak Mo-tutsi kaj takega delal?« »Vse vem, kljub temu sem se že javil prevzviš. gospodu škofu. »Na praznik Indijski tempel v Singapuru, roženvenske Matere božje lahko vsto-piš«, je dejal. »Tako daleč je že s tvojim poklicem. Kaj želiš potem pri meni?« »Da mi pomagaš!« »Pomagam ti naj? Kako?« »Če sliši moj oče o mojih namerah, me bo pregnal.« »Ne bo nevarno. Praznik roženvenske Matere božje ni več daleč. Do takrat te bo vzel kak prijatelj k sebi.« »To bi že bilo. Moj krstni boter živi v bližini, gotovo bi me sprejel. Toda jaz bi bil rad sam in delal. Govori z misijo-narji, gotovo bodo našli še kak kotiček zame. Hrano mi bodo prinašali moji ljudje. Tako bom lahko v tihoti čakal blaženega trenutka.« Kdo bi mu mogel kaj takega odreči. Kdo se ne bi Čudil sili milosti, ki deluje v teh malo prej še poganskih dušah in jih napravlja sposobne za tako velike žrtve. Čitajte in širite slovenski misijonski list Katoliški misijoni s prilogo Tuji svet 103 VERA PROTESTANTSKIH PASTORJEV Večkrat sem že slišal ali čital o neveri prostestantskih misijonarjev; celo to, da nekateri taje tudi Boga samega. Kar nisem si mogel misliti, kako mo-rejo služabniki in oznanjevalci evange-lija tajiti Jezusa Kristusa in skoro vse resnice razodetja. Da bi se o tem prepri-čal, sem si želel srečanja z imenovanimi misijonarji, želel sem dejstva, ki bi mi kot na dlani pokazalo, kako si oporeka-jo in kako lažejo ti ničvredni plačanci amerikanskega dolarja. Kar sem želel, sem dosegel 2. januarja 1932. v Remate de Males. Na povratku z dolgega poto-vanja sem našel tu dva protestantska pastorja, ki sta izkoristila misijonarjevo odsotnost in izrabila skrajno revščino naroda, zapeljavala ljudi z govori in da-rili, ter nazadnje pridobila nekaj neza-vednih. Ko sem vse to videl, mi kajpa-da ni bilo lahko pri srcu. Vse sem po-skusil, da vse zapeljane privedem zopet nazaj v Cerkev. Priredil sem vrsto go-vorov o neomajni resničnosti naše sve-te vere in o nevarnosti občevanja s pro-testanti, ki lažejo in uče krive nauke. S takimi govori sem nastopal dalje časa tudi pred inteligentnejšimi. Eden med temi je rekel: »Veš kaj, oče? Mi smo katoličani, a smo vseeno hodili poslušat protestanske pridige in razgovore. Ti praviš, da smo slabo ravnali, pa je nasprotno res. Naša vera je mnogo pridobila radi debelih la-ži in smešnih nasprotij, ki smo jih sli-šali pri protestantih, dale so nam prili-ko, da smo se na vse grlo smejali. Tako se je v nas le utrjevala naša prava vera. »Pa zakaj ne de dobro vašemu želod-cu, da jeste poleg drugega tudi prst? To, kar ste povedali, je le hudičeva pret-veza!« »Poslušaj, oče, potem pa sodi! Ko smo šli zadnjič poslušat protestantske pri-digarje, smo imeli zares mnogo potrpež-ljivosti. Več kot eno uro smo stali pod milim nebom. Pastorji so zelo napadali našo vero in se zapletali pri tem v mno-ga protislovja in slednjič iskali privržen-cev za protestantizem, pa jih ni bilo, iskali so prodajalcev sv. pisma, obljub-ljali dobro plačo, pa jih ni bilo. Eden med njimi že precej prileten je končno priznal: »Res, res! Prejemam 2000 lir mesečne plače in če bi bilo treba dati en vinar za protestantsko vero, ga ne bi dal, ker ni nič vredna; če bi bilo treba dati en vinar za katoliško religijo, ga ne bi dal, ker so vse vere po mojih mislih — na-pačne. Ste li razumeli?! ... A družino imam in ne kaže mi drugega, kot da blo-dim po tej divjini.« Po teh besedah smo vsi bruhnili v smeh, navdal nas je prezir do prote-stantskih misijonarjev. Drugi je vedel povedati sledeči do-godek: »Prihajam iz Tabatinga (vojaška po-stojanka na meji Brazilije, Kolumbije in Peru) in lahko ti povern nekaj sličnega o drugih protestantskih misijonarjih. Med vojaki omenjene postaje so s svo-jimi nasprotujočimi si nauki zasejali pre-pire, vojaki so se cepili v ločine, da je moralo mestno poveljstvo prepovedati protestantom vstop med vojaštvo, kjer so delali le zmešnjavo. Še pred to pre-povedjo pa se je zgodilo naslednje: Protestantski pastor je najel neko žensko, ki naj bi rekla, da je prejela sv. Duha po posredovanju posebnih ceremo-nij omenjenega pastorja in da govori razne jezike. Ženska ga je ubogala in govorila besede, ki jih niti sama ni razu-mela, pa prisotni so kmalu uvideli, za kaj gre. Razkrinkali so jo in se ji do sita nasmejali. Ženska pa je v svojo obrambo pričujočim pokazala lepo vso-to, ki jo je prejela o.d pastorja za to ko-medijo.« Taka dejstva dovolj povedo ... 104 TEKMA Z ROPARJI Nujno moram v Pingliang in pot je dolga, tri dni hoda. Pelje po gorskih vrhovih in tesnih dolinah. Konja dobro tečeta po stari mongolski cesti. Na obeh straneh tesni se vleče strmo pogorje. Zvižgam in pojem si priljubljene pesmi in jezdim s tovarišem v lepo jutro. — Sreča me preplašen nekoliko zmeden mož. »Jezdi nazaj, gospod, tu spredaj so roparji.« »Kje spredaj?« »Tu spodaj v globeli jih je bilo snoči, kakih petsto.« Mož je stekel naprej. Jaz premišljam: snoči so bili v tej globeli, kje so danes, živa duša več ne ve. Če so šli na levo, so pred nama, če na desno, sva že mimo njih. Torej: trideset kilometrov jezditi nazaj v najbližji kraj je prav tako ne-varno, kot jezditi naprej. In jaz moram, moram v Pingliang! Naprej! Konja sta zdirjala. Prav lahko mi se-veda ni bilo pri srcu, pesmi mi kar niso hotele več iz grla. Pa saj imam vendar v nebesih bratca, ta naj skrbi zame. »Torej bratec si slišal? Petsto ro-parjev; veš, da sam nič ne opravim. Pazi na konja, ki sta last misijonske po-staje in nekaj drobiža imam tudi še v žepu. Bila bi vendar škoda, če bi vse to šlo po zlu. Pomagaj mi iz te pasti!« — Pomirim se v zavesti, da je moj angelj-ski bratec dovolj močen, da me obvaruje pred roparskimi pestmi. Kraj tudi ni videti pregrozen, spredaj na cesti se vrši normalen promet. Cela vrsta vozov, ob-loženih z zaboji mi gre nasproti. »No, kaj je z roparji?« vprašam smeh-Ijaje se, ko se srečamo. — Trgovec pa dvigne pest in jim grozi: »Capini! Dva velika otovorjena voza so mi včeraj izropali, vzeli mi živino in sploh vse, kar je za rabo. Tu, poglejte, ostanek mojega imetja.« To nama kaj temeljito prežene smeh. Nazaj? Ne nima pomena! Torej na-prej! Malo naprej na cesti leži vse polno raztrganega papirja, škatelj in podob-nega. Tu je torej mesto včerajšnjega napada. Med vsem drugim zapazim tudi: »Odol-Zahnpaste«. Torej pozdrav iz domovine! Jezdiva dalje. Okolica neprijazna. Nikjer človeka, tesnobna samota. Kdo ve, kako blizu so že roparji? Oprezu-jeva na desno in levo ter priganjava ko-nja. Še 25 kilometrov do najbližjega kraja. Zajezdiva v neko selo in razja-hava. Kar pridrvi mož in vpije: »Gospod, jezdi naprej, ne počivaj!« — Vprašujoče ga pogledam. Mož pokaže na ravnino. Nekdo divje drvi proti hri-bu. Meni se posveti: »Roparski ovaduh, kaj?« Mož samo prikima. — Samo tri mi-nute in midva sva že spet v sedlu. Sedaj pa pogum, kar bo, bo! Ljudje gledajo za nama in zadovoljno kimajo. Ta dva pa znata, tako se jezdi! 20 kilometrov in že spet sva pri lju-deh. Na varnem sva in počitek sva tudi zaslužila. Naročim pošteno porcijo mleč-nih rezancev in ker sem se tako srečno rešil roparjev, naročim beraču dvakrat tako veliko porcijo; nato grem malo na cesto da si nekoliko poravnam kosti. »Roparji so tu!« zavpije nekdo na koncu vasi. »Konja osedlajte!« zavpijem na dvo-rišče. Med tem pa skočim kakih sto metrov daleč na kraj vasi in gledam. Daleč zadaj prihajajo roparji. Veliko jih je, a samo deset jezdecev. Za kakih dvajset minut sva torej midva na bolj-šem; dovolj bo. Konja sta pripravljena na cesti. Kitajci uslužno drže vajeti in stremena. Hitro! Hitro! Skočim v sedlo. »Hvala lepa!« še zakličem in zdirjam. Trdo pada bič. Vranec dirja po bliskovo, 105 Bangkok. Kuharice tarejo ko- kosove orehe. Pri njih M. Ra- faela. nikdar ga še nisem tepel, a danes ga moram, nič ne pomaga, gre za življenje. Za oziranje in oprezovanje ni več časa, le naprej, naprej! Še 22 kilometrov do najbližjega utrjenega mesta, tam bova vendar na varnem. Pa 22 kilometrov je dolga, neznansko dolga pot, zlasti še, če so ti roparji za petami. Živali sta že neznansko zmučeni. Neusmiljeno poje bič. Naprej, naprej! Moje mi,sli se spet in spet dvigajo k mojemu bratcu, ki je šel za angelca: »Pavelček, moraš mi pomagati. Reši me teh lopovov! Polomi roparskim klju-setom kosti,!« Pridrviva na malo vzpetino. Naglo obrnem konja in se ozrem. Pešci ropar-ske čete so pravkar prišli iz vasi, ki sem iz nje zbežal, konjenikov pa ni nikjer videti, torej so še v vasi. Hvala Bogu! Na boljšem sem že, a vendar še ne na varnem; zato pa naprej, naprej! Konja tečeta v diru, dokler ne zagledam viso-kega mestnega zidu. »Počasi!« Sedaj sva na varnem, razjahava in greva zadnji kilometer peš. -; vff &"""".<:- F^ Kisumu, osrednja Afrika. Misijonska brata imata tudi avtogaražo. 106 Lydenburg, Južna Afrika. Lo- cation ali mesto črnih domaži- nov, ki ne smejo bivati pome- šani z belimi. Alojzij Trontelj C. M, DOMOVINA IN MISIJONI 1932/33 Človek je skrivnostno združenje duše in telesa, tvari in duha, v eni naravi, eni osebi. Vsakdo poseduje v sebi vsa čuda stvarstva. Zato so stari modrijani rekli, da je človek svet v malem. Sv. pismo pa pravi o človeku: »Le malo si ga zni-žal pod angele, s slavo in častjo si ga ovenčal in ga postavil čez dela svojih rok.« Res nekaj velikega je človek že po svoji naravi: še več pa po milosti. Apostol Peter kliče vernikom: »Vi pa ste izvoljen rod, kraljevo duhovstvo, svet narod, pridobljeno ljudstvo (1. Pet. 2, 9).« Po milosti smo postali deležni božjega življenja, prijatelji in otroci božji. »Poglejte, kakšno ljubezen nam je skazal Oče, da se imenujemo in smo otroci božji.« (1 Jan. III.) Po sv. krstu smo bili vcepljeni v skrivnostno telo KriP stusovo, katerega udje smo. Zdravo, živo telo pa se mora ohranjevati, vzdr-ževati in živeti, pri čemer morajo sode-lovati prav vsi udje. Vernik v katoliški Cerkvi se torej ne more imeti za pasivnega, samo spreje-majočega uda, ampak v pravem orga- Nova palača apo-stolskega delegata v Leopoldvillu, bel-gijski Kongo. fe »07 nizmu vsak ud sprejema, pa tudi oddaja. Vsak ud prispeva k življenju in rasti celega organizma in prav v tem je živ-ljenje, zato je razmah in razvoj Cerkve na zunaj, to se pravi misijonska dejav-nost, bistvena in nepogrešljiva funkcija skrivnostnega telesa Kristusovega, ki krepi, ozdravlja, učvrščuje vse ostalo telo kakor n. pr. pri mladem človeku rast in razvoj krepi iin učvrščuje vse ude. Te svetopisemske misli in zapoved ljubezni do bližnjega kakor tudi člove-kovo dostojanstvo ter neskončna vred-nost duše, nam kažejo, da je dolžan prav vsak katoličan rnisijonsko delovati. Mno-gi, so razumeli to dolžnost. Trenutno štejemo že nad 18.000 misijonarjev v misijonskih pokrajinah; od teh je 12.888 duhovnikov in 5.112 misijonskih bratov. Misijonskih sester pa je celo že 24.400, med katerimi je 11.000 domačink. Ti in te so pozabili nase ter se popolnoma žrtvovali za duše ubogih poganov. SLOVENSKI MISIJONARJI 1932-33 Tudi Slovenci nismo na zadnjem me-stu pri misijonskem delu. Nad 50 naših sinov in hčera se trenutno trudi v vino gradu Gospodovem. In kakšni so naši misijonarji. ? Brez izjeme o vseh more-mo trditi, da so res slovensko delavni in nad vse požrtvovalni. V tem nas po-trjujejo tuji misijonarji, ki so že ponov-no z besedo in dejanjem skazali našim misijonarjem in misijonarkam vse pri-znanje. Naj navedemo le nekaj zgledov. Jožef Musar je bil 1. septembra 1932. izvoljen za vrhovnega predstojnika v družbi, ki ima pretežno le nemiške člane. Mati Rafaela Vurnik je v zadnjem času postala predstojnica uršulink v Bang-koku, kjer je edina Slovenka. Priznanje so skazali misijonarji tuje narodnosti tudi Karlu Mlekužu, ki nam piše z dne 19. VI. 1933: »Sporočam Vam, da sem bil v začetku tega meseca premeščen v 60 km oddaljeno misijonsko postajo Laitkynsew. Premeščenje je bilo zelo nepričakovano; tem bolj, ker imam se-daj popolno odgovornost tega misijon-skega okraja na svojih ramah, medtem, ko sem do sedaj to drugim prepuščal«. In delavnost naše Ksaverije na Kitaj-skem? Miriam Zalaznikove v Indiji ter drugih naših misijonarjev in misijonark v Indiji, zlasti v Bošontiju, Kitajski, Af-riki, Južni Ameriki in drugod, komu je neznana ? En zgled misijonarja naše krvi pa smo celo videli na lastne oči. Ko smo gledali misijonarja Kereca, kako se trudi in dela in to v času oddiha v domo-vini, smo se čudili. Njegova gorečnost za čast božjo je bila za nas tih opomin. Pa ne samo med pogani, tudi doma imamo mnogo misijonarjev in misijo-nark. To so oni, ki darujejo svoje mo-litve in žrtve za mlsijone; to so oni, ki kupujejo in širijo misijonske liste; to so oni, ki se tudi v današnjem težkem gospodarskem položaju ne strašijo tudi v denarju odriniti kako malenkost za misijone. MISIJONSKE PRIREDITVE Smelo trdimo, da ni bilo v Sloveniji še nikoli toliko misijonskih prireditev, kot v preteklem letu. Misijonsko nedeljo 23. okt. (1932) so praznovali po vseh župnijah z največjo slovesnostjo v cerkvi, mnogokje pa tudi v dvorani z misijon-skimi predavanji ali celo z misijonskimi igrami. Da se je misijonska nedelja praznovala s tako slovesnostjo, se mo-ramo zahvaliti misijonski pisarni, ki je izdala za to priliko poseben list ter poslala posameznim župnim uradom vse potrebno za proslavo misijonske nedelje. Enako je misijonska pisarna organizira-la zelo veliko misijonskih razstav po de-želi, katere je ljudstvo z navdušenjem sprejelo (Podrobneje o teh misijonskih razstavah glej v posebnem članku.) Če ne moremo našteti različnih misijonskih 1OL predavanj, iger in drugih prireditev, ki so jih preskrbeli podjetni gg. duhovniki v preteklem letu, pa naj nam bo dovolje-no navesti seznam onih krajev, kjer je imel misijonske pridige in predavanja misijonar Jožef Kerec, ki nam je po dol-gem moledovanju le dovolil, da smo sme-li iz njegovega zapisnika povzeti nasled-nje: V času svojega enoletnega bivanja v domovini sem imel misijonske pridige in predavanja v naslednjih župnijah: 1932 5. VI. 1932 pri Sv. Sebastjijanu. Tu, v rojstni župniji sem obhajal svojo novo mašo. Posvečen sem bil namreč na Kitajskem. 12. VI. 1932 v Murski Soboti; 19. VI. 1932 pri Sv. Sebastijanu; 26. VI. 1932 v Radni pri Sevnici; 15. VIII. 1932 v Gornji Lendavi; 11. IX. 1932 v Mladinskem domu na Ko- deljevem; 18. IX. 1932 na Golniku, v sanatoriju; 19. IX. 1932 v Tržiču; 2. X. 1932 v Goričah pri Kranju; 9. X. 1932 Hotič pri Litiji; 27. XI. 1932 v Logatcu; 4. XII. 1932 v Breznici na Gorenjskem; 27. XII. 1932 v Lichtenthurnu za Slom-škovo zvezo); 1933 1. I. 1933 v Mariboru v Javni bolnici; 6. I. 1933 v dvorani Union — Ljubljana; 8. I. 1933 v Škofji Loki; 15. I. 1933 Tišina v Prekmurju; 22. I. 1933 Cankovo v Prekmurju; 29. I. 1933 Veržej; 2. II. 1933 v Semenišču v Mariboru; 3. II. 1933 pri šolskih sestrah v Mari- boru; 10. II. 1933 v Marijanišču v Ljubljani; 12. II. 1933 Novomesto; 13. II. 1933 Šmihel pri Novem mestu; 14. II. 1933 Kandija; 19. II. 1933 Polhov Gradec; 22. II. 1933 predavanje na Jesenicah; 26. II. 1933 Velike Lašče; 27.-28. n. 1933 v Kranju; 2. III. 1933 v Škofji Loki v Samostanu; 5. III. 1933 Šmartin pri Kranju; 12. III. 1933 predavanje v Škofijskih zavodih Št. Vid; 16. III. 1933 drugič v Kranju; 19 III. 1933 predavanje v Lichtenthurnu; 26. III. 1933 Št. Rupert na Dolenjskem; 28. III. 1933 predavanje v Središču ob Dravi; 2. IV. 1933 Martjanci v Prekmurju; 9. IV. 1933 Pestoča v Prekmurju; 16, 17, 18. IV. 1933 Sv. Jurij v Prek- mur ju; 23. IV. 1933 drugič pri šolskih sestrah v Mariboru; 30. IV. 1933 Razkrižje v Medjimurju; 7. V. 1933 predavanje v Mariboru v Za- družni gospodarski Banki. Pridi-ge in predavanja v okrožni kaz-nilnici; 14. V. 1933 Ljutomer; 21. V. 1933 Predoslje pri Kranju; 25. V. 1933 Rakovnik v Ljubljani; 28. V. 1933 Radovljica; 29. V. 1933 Maribor, Ljudska univerza; 31. V. 1933 Devica Marija v Polju; 5. in 6. VI. 1933 Ribnica; 11. VI. 1933 Dolenja vas; 15. VI. 1933 Krško; 23. VI. 1933 pri Srcu Jezusovem, Ljub-ljana; 25. VI. 1933 Sv. Lenart v Slov. Goricah; 26. VI. 1933 Gornja Radgona; 29. VI. 1933 Črensovci, pridige; 2. VII. 1933 Laško pri Celju; 9. VII. 1933 Beograd; 14. VII. 1933 Zagreb; 23. VII. 1933 pridiga za slovo na Rakov-niku. Pozabiti ne smemo originalne kitaj-ske misijonske razstave, ki je bila v dneh od 1. do 6. januarja 1933 v beli dvorani hotela Uniona. Posvečena je bila izkljiično Kitajski in je omogočala obi-skovalcem zanimiv pogled v kitajsko živ-ljenje, kulturo in verstvo. Sredi dvorane je stal dober primer kitajskega pohi- 109 Z misij. razstave v Unionu v Ljubljani: Mno-goroki Buda (indijski upliv!). štva, miza in dva stola; za njo pa oltar-ček z rezbarsko dobro izdelanim in po-zlačenim Budo. Na mizi okrog oltarcka pa so bili razvrščeni kipi kitajskih bo-gov, boncev in pobožanstvenih ženijev iz lesa, gline in brona. Posebno pozor-nost je vzbujala skupina srednje velikih kipov raznih malikov iz lesa; te figure so nenavadno živahno razgibane. V ozadju dvorane je bila miza s kitajskimi vazami in drugimi keramičnimi izdelki. Na sosednji mizi so bili primeri kitaj-skih oblek, popolna obleka za moškega in žensko. Na eni izmed miz je bila pred-stavljena kitajska pisava, verska propa-gandna literatura v kitajskem jeziku, slovarji in časopisi. Na drugi mizi pa je bilo predočeno življenje Kitajcev v deloma prav posrečenih majhnih rezba-rijah iz lesa, modeli ladij in značilnih kitajskih nosilnic. Na neki mizi je bil zbran denar raznih časov, nekateri novci stari celo po 2000 let. Ena miza je bila posvečena zbirki slovenskih misijonskih spominov, fotografij, pisem slovenskih misijonarjev itd. Stene so bile po večini zastavljene z zemljevidi, ki predstav-ljajo misijone po vsem svetu in posebej na Kitajskem, in z značilnimi kitajskimi slikami. Vsebina slik je po večnii povze-ta iz prirode, kar je značilno za kitajsko slikarsko umetnost. Pri vhodu v dvo-rano je stal oltar, ki sc prenaša v pri-ročnem kovčegu. Razstava je v malem res nudila vpo-gled v kitajsko sodobno življenje, kul-turo in umetnost. Mnogo je bilo med predmeti še pristno neoskrunjeno kitaj-skega, mnogo predmetov pa je kazalo tudi že sledove prodirajoče, evropske in posebno ameriške kulture in sicer pred-vsem take, ki vpliva bolj kvarno in raz-krajajoče na naravno pristnost in nepo-kvarjenost kitajske kulture, umetnosti in življenja, kulture, ki velja med nami za najslabšo; to se pozna predvsem v slikarstvu pa tudi drugod. Zato je bila Z razstave v Unionu v Ljubljani: Kitajska bodalca in vodne pipe (last m. muz.) 110 razstava iz tega vidika še posebno za-nimiva. Predmete za misijonsko razstavo so dali na razpolago: misijonski muzej (last misijonišča), oo. frančiškani, gg. salezijanci z Rakovnika, prof. Ehrlich in tudi misijonar J. Kerec. Razstava je bila urejena po načrtu arhitekta g. Me-sarja. Obiskovalci so bili v splošnem zadovoljni in so to zadovoljnost pokazali nekateri s tem, da so razstavo celo več-krat obiskali. Namen razstave je bil v prvi vrsti ta, da vzbudi zanimanje za ki-tajski narod in njegove posebnosti, po-sebno za tiste strani kitajskega življe-nja, ki so za misijonstvo kolikor toliko važne. In to se je v precejšnji meri tudi posrečilo. MISIJONSKI MUZEJ Misijonski muzej je v zadnjem času precej napredoval. Mnogo prav zanimi-vih predmetov so poslali naši misijonarji iz Kine, Afrike, Južne Amerike in Sia-ma. Najvnetejši zbiratelji misijonskih predmetov za naš muzej so že dolgo g. Jožef Kerec, Lucina Maher in Rafaela Vurnik. Nekaj manjših stvari smo do- Z misij. razstave v Unlonu v Ljubljanl: Laot-se jezdi na Kravi v nebo (last misij. muzeja.) Z misij. razstave v Unionu v Ljubljani: Noše mandarinov (Kitajska). bili tudi od drugih naših misijonarjev. Naj še omenimo, da je omara za mi-sijonski muzej polna in prenapohijena. Razstavljeni predmeti leže drug na dru-gem in eden poleg drugega. Obiskovalci ne morejo vsega videti, še manj pa si vsega vtisniti v spomin, ker je vse na kupu. Tudi v taki stiski ni mogoče pred-metov tako razpostaviti, da bi prijetno učinkovali na naše oko. Več predmetov pa sploh nismo mogli razstaviti. Dolgo smo premišljevali in preudar-jali, kako bi rešili zadevo o misijonskem muzeju. Bilo je mnogo svetov in načr-tov. Končno pa smo se odločili, da naj pride Misijonski muzej v Groblje, kjer bo dobil veliko krasno dvorano, ki jo bo opremil priznani arhitekt Franc Toma-žič. Les je že pripravljen in načrti izde-lani. Upamo, da bomo kmalu mogli za-četi z delom v grobeljski mizarnici. Tako pričakujemo, da bomo v kratkem mogli razstaviti misijonske predmete v novi dvorani. 111 Ivo Peršuh: NAŠA MISIJONSKA RAZSTAVA Dne 26. julija 1931. se je zbralo na tisoče pobožnih Slovencev pri, Mariji Po-magaj na Brezjah. Navzočih je bilo tudi več sto naših bratov in sestra iz Ame-rike. Veličastna slavnost je bila posve-čena našemu največjemu misijonarju, indijanskemu škofu Frideriku Ireneju Baragi. Posebna deputacija z general-nim vikarjem g. Ignacijem Nadrahom na čelu je svečano izročila prevzv. ško-fu ljubljanskemu g. dr. Gregoriju Rož-manu spomenico, v kateri verno sloven-sko ljudstvo prosi Sveto Cerkev, da pre-išče življenje velikega Barage ter ga po ugotovitvi njegovega svetniškega življe-nja in delovanja povzdigne med božje svetnike. Sam sem imel srečo, da sem ob tej priliki v govoru tolmačil ljudstvu Baragovo veličino. Isti dan je bila v prostorih frančiškanskega samostana na Brezjah odprta obširna misijonska razstava, ki jo je obiskalo ogromno šte-vilo romarjev. Razstava je obsegala predmete iz treh najobširnejših misijon-skih pokrajin sveta, namreč Kitajske, Indije in Afrike. Zakaj omenjam to prireditev? Ker naj bi bila in dejansko tudi je bila zače-tek živahnejšega zanimanja našega ljud-stva za potrebe katoliškega misijonstva. To razveseljivo živahnost je verno slo-vensko ljudstvo pokazalo zlasti ob šte-vilnih prireditvah potujoče misijonske razstave. Takoj po uspeli misijonski pri-reditvi na Brezjah se je namreč Duhov-niška misijonska zveza skupno z Družbo za širjenje vere odločila ponesti vsaj znatnejši del misijonske razstave v po-samezne naše župnije, da bi tako mogel pogumnejši del vernikov neposredneje dojeti kraje, v katerih delujejo katoliški misijonarji. In tako se je že dne 4. okt. 1931 vršila celodnevna misijonska pri-reditev z razstavo v Ljudskem domu v Kranju. Cerkveni govor je govoril vse-učiliščni profesor g. dr. L. Ehrlich, o Baragi je govoril v dvorani podpisani, razstavo pa je tolmačil g. Jan Pleste-njak. Udeležba in navdušenje, ki ga je verno ljudstvo pokazalo ob tej prvi pri-reditvi, je dalo prirediteljem korajže, da so s tem lepira delom nadaljevali. Kra-nju je do danes sledilo 38 župnij, ki jih je obiskala misijonska razstava. Z mi-sijonsko razstavo so bila združena vedno tudi misijonska predavanja, ki so zlasti zadnje čase bila središče prireditve. Do danes je poleg Kranja posetila raz-stava še sledeče župnije: dne 11. oktobra 1931 Jesenice s pre-davanji vseuč. prof. dr. Ehrlicha in pod-pisanega; dne 18. oktobra 1931 Škof ja Loka s predavanji dr. Ehrlicha, dr. Fajdige in podpisanega; dne 25. oktobra 1931 Krško s preda-vanjem dr. Ehrlicha; dne 15. novembra 1931 Brežice s pre-davanjem dr. Ehrlicha; dne 22. novembra 1931 Cerklje pri Brežicah s predavanjem dr. Ehrlicha; dne 29. novembra 1931 Kostanjevica na Dol. s predavanjem dr. Ehrlicha; dne 6. decembra 1931 Št. Jernej na Dol. s predavanjem dr. Ehrlicha; dne 20. decembra 1931 Škocijan na Dol. s predavanjem dr. Ehrlicha; dne 24. januarja 1932 Št. Rupert pri Mokronogu s predavanjem dr. Ehrlicha; dne 31. januarja 1932 Trebnje s pre-davanjem dr. Ehrlicha; dne 14. februarja 1932 Št. Vid pri Stični s predavanjem dr. Ehrlicha; dne 28. februarja 1932 Komenda s predavanjem dr. Ehrlciha; dne 1. maja 1932 Cerklje pri Kranju s predavanjem podpisanega; 112 dne 8. maja 1933 Mengeš s predava-njem podpisanega; dne 23. oktobra 1932 Smlednik s pre-davanjem magistra g. Jauha iz Družbe Jezusove in podpisanega; dne 30. oktobra 1932 Mavčiče, podpi-sani; dne 6. novembra 1932 Preska; podpi-sani; dne 20. novembra 1932 Vodice; podpi-sani in g. kaplan A. Šavli; dne 1.—6. januarja 1933 Ljubljana s predavanjem kitajskega misijonarja g. Kereca; dne 15. januarja 1933 Domžale; dne 22. februarja 1933 Domžale; dne 5. februarja 1933 Tržič na Gor.; dne 12. febr. 1933 Križe pri Tržiču. dne 19. februarja 1933 Šmartno pri Kranju; dne 9. aprila 1933 Rakek (brez pre-davanja); dne 30. aprila 1933 Begunje; dne 7. maja 1933 Stari trg pri Rakeku; dne 14. maja 1933 Velike Lašče; dne 21. maja 1933 Škocijan pri Tur-jaku; dne 25. maja 1933 Dobrepolje; dne 28. maja 1933 Sv. Gregor pri Ort-neku; dne 4. in 5. junija 1933 Ribnica na Dolenjskem; dne 11. junija 1933 Dolenjavas pri Ribnici; dne 18. junija 1933 Sodražica; dne 25. junija 1933 Loški potok; dne 2. julija 1933 Kočevje; dne 9. julija 1933 Stara Cerkev pri Kočevju. Kjer je posebej omenjeno, sem imel predavanja podpisani. Le v Ribnici na Dolenjskem in v Dolenjevasi je sodelo-val še kitajski misijonar g. Kerec, ki je na obeh krajih prevzel tudi vse cerkvene govore. Predavanja so spočetka govorila pred-vsem o našem velikem misijonskem ško-fu Baragi, v glavnem pa so obravnavala / I Vi se bodete radiivali, če naročite sukno za obleke pri TtfiDfilCA-BUBLJA-l-ODElA C E L J E štev. 306 Dobro siikno meter po Din 36.— Trajno siikno » po Din 50.— Modni kamgarn » po Din 80.— VELKA ZALOGA ČEŠKOGA I ANGLE- Vzorci in cenik se pošljejo brezplačno. ŠKOGA StJKNA Obleke izdeliijem po meri po ceni (fal) i hitro v lastivnoj tvornici. Indijo ter zlasti Kitajsko. Večino pre-davanj so spremijale skioptične slike, ki jih je dala na razpolago deloma naša rni-sijonska pisarna, deloma Prosvetna zve-za, s posebnim umevanjem pa zlasti mi-sijonarji sv. Vincencija Pavelskega ter Družba Jezusova. V poslednjem času si je misijonska pisarna nabavila svoj last-ni skioptikon, kar znatno olajšuje prire-ditve. Preje pa je glede skioptiiiona po-kazalo polno razumevanje vodstvo Lich-tenthurnovega zavoda v Ljubljani, ki nam ga je radevolje posojalo. Razstava sama je obsegala predmete iz Kitajske, Indije in Afrike. Začetkom 1. 1933. pa so izpadli predmeti iz Indije, ker so bili last Družbe Jezusove in jih je ona drugje vporabila. Predmeti iz Ki-tajske in Afrike so deloma last g. prof. Ehrlicha, deloma last misijonskega mu-zeja gg. lazaristov. Razumljivo je, da predmeti pri tolikšnem prevažanju iz kraja v kraj klub vsej pazljivosti precej trpijo. Vendar to lastnikov ni motilo, da jih ne bi še nadalje prepuščali plemeni-temu narnenu. Gotovo tudi ne bi bilo v namenih onih naših misijonarjev, ki so nam jih poslaii, ako bi ležaii brezplodno kje v Ljubljani. Tehnični m organizacijski del priredi-tev je v prvem času vcdii g. Jan Pleste-njak, ki je razstavo tudi samostojno tolmačil. V drugem delu m ziasti tekom letošnjega leta je razstavo tehnično vo-dila gdč. Pečanova z veliko marljivostjo in požrtvovalnostjo dočim sern posamez-ne predmete tolmačil ljudem sam. Udeležba je bila vsepovsod naravnosl nepričakovana. Neizbrisno mi ostanejo v spominu kraji kot Vodice, Domžale, Tržič, Cerknica, Stari trg pri Rakeku, Velike Lašče, Dobrepolje, Ribnica, Do-lenjavas, Sodražica, Loški potok in Ko-čevje. V večini teh krajev so bila pre-davanja porazdeljen?.. po stanovih, ker bi sicer dvorane ne bile zajele naenkrat vsega poslušalstva. Tako je bilo pone-kod treba tri do štirikrat na dan pre- Perilo direktno iz tvornice Oksford srakica Din 25.— Flaiiel srakica . Diu 28,— Poplin srakica . Din 34.— Touring srakiea Din 42.— Cefir srakica . Din 46.— poletna friko srakica Din 30.— tm TDGOVSKi-nnAA. CELJE štev. 306 TVDDMICA• CUBLJA-1 -ODELA Velki ilustrirani cenik brezplačen. Neodgovarjajočo robo lahko zamenjate ali se Vam pa penezi vrnejo. davati. Redoma so se vršila tudi poseb-na predavanja za šolsko mladino, pri če-mer so nekatera šolska vodstva pokaza-la hvalevredno umevanje in podporo. Za kritje režijskih stroškov smo pobi-rali prostovoljne prispevke. Glede teh se pa ne moremo posebno pohvaliti. Res je, da sedanje težke razmere marsikomu ne dopuščajo, da bi kljub vsej svoji dobri volji podprl dobro stvar. Še bolj res pa bo, da je pri nas za žrtve v obče namene sv. Cerkve le še premalo zdravega smisla. No, upamo, da so naše prireditve tudi ta smisel dvigniie in poživile. V vsaki župniji smo pustili po enega zamorčka, da za nami pobira za misijon. Upam, da bo našel zamorček obilo prijateljev in bo vsako leto razveselili Družbo za šir-jenje vere z znatnim prispevkom. Da, Družbo za širjenje vere! Če hoče-mo, da bo naše misijonsko delo res v skladu z duhom sv. Cerkve in z nameni sv. očeta, potem nam mora biti Družba za širjenje vere važna skrb. Za naše raz-mere bi si upal trditi celo, da mora biti to prva skrb. Saj je družba, ki bi p« namenih papeža morala zajeti sleherne-ga pravega katoličana, pri nas skoroda nepoznana. Ako je misijonska razstava v posameznih župnijah znala vzbuditi vsaj nekaj umevanja za to papeško usta-. novo, potem je svoj namen izpolnila. TAMBURE najboljše, vsej vrst kak sremskoga i Farkašovo-ga sistema, priporoča poznana i stara radnja tambur ' J. VARDIAN SISAK br. 7. Cenik tambura i ostaioga pribora pošlem na želo vsakomi zabadav. Velki ilustrirani cenik brez;>laeen. • Neodgovarjajočo robo lahko zame-njate ali se Vam pa penezi povrnejo. Črevli za deco . za dekline za deeke . za ženske za moške Din 19.— Din 28.— Din 52.— Din 66.— Din 66.— Snežni črevli za ženske Din 30.—, 34.—, 38. za deco in dekline . Din 24. trži rPGOVSKI-00M TVDDHICA ¦ DUBLOA -1 -ODELA CELJE štev. 306 Duhovščina, ki je doslcj z veliko po-žrtvovalnostjo to naše stremljenje pod-pirala, naj bi našla obilo opore še v župnijskih krožkih Marijinih družb. Dan, ko se vrši v župniji misijonska razstava s predavanji, mora biti za vsako župnijo velik praznik, praznovan v zavesti, da gre med katoliškimi ideali za najbolj katoliški ideal. Proč s pritožbami, kakor da nimamo katoliški Slovenci danes do-volj možnosti za javno in organizatorič-no delovanje! Javno delovanje je kaj prida le, če raste iz iskrene ljubezni, iz resnične voije do žrtvovanja, iz pristne-ga navdušenja. In tem več je vredno, čim višje cilje zasleduje. In kaj je višje-ga od hotenja, da Kristus zavladaj vsem narodom sveta! Kaj je vredno večje ljubezni, silnejših žrtev, gorkejšega nav-dušenja, kot delo na razširjenju božjega kraljestva na svetu! Brezmadežna, kateri redoma posveca-mi misijonsko razstavo in misijonska predavanja, naj bi kot v drugih stvareh tudi v stvari misijonstva slovenski na~ rod vodila tako, da se bo razplamtel v ljubezni do Kristusove oporoke! Znaki slabosti i nezadostnoga obtekanja krvi či se prikažiivljajo na človeki, či so osla-bili živci i mišičje, jako se hvali drgnenje s Fellerovim Elsafluidom. Pri revmatičnih be-tegih, pri prehlajenji, za masažo (drgnenje), pri tiganju v členih, beteg v križi, lici i v celom teli, ga radi držijo stalno v hiši. Kda je človek diiševno i telovno triiden, ga nekelko kaplic milo dišečega Elsafluida osvežiivlje i krepi. Troši se že prek 36 let kak zaneslivo (domače) sreclstvo. Vdoble se v apotekaj i tovrstnij trgovinaj po 6 Din, 9 Din i 26 Din. Po pohti najmenje 1 paket i(9 pprobnili ali 6 dvakratnih ali 2 vcliki specijalni steklenici) 58.- Din, dva takša paketa 102.- Din pri apotekari Evgen V. Feller, Stubica Donja št. 823. (Savska banovina). ŠENKANE KNIGE, Z-KEJPAMI, Z-tem pitanjom se brigajo vsi, ki trpijo, Astme, pliič, gutanov, žalodca tuberkolozišne betege i zvani konjski kažel, z-šteri so se do etimao ne mogli zvračiti. Vsi te betežnici dobijo od nas edne štere je eden imeniti doktor bivši šef zavoda za fizenkuru pisao: Dr. med. Guttmannn»Jeli se pliičiii betegi dajo zvračiti?« Vsakomi betežniki tak priliko poniidimo se ogvii-šati od svojega betega, i njega vračenja. Zato smo skončali vsakomi te knige k-šenki brez pošt-ni stroškov poslati, šteri de je na ednoj karti (frankirano z 1.50 Din) proso od a<;-: Človeče telo i njegovo naturno zdrav-lenje, Prišla je zima i po zemli so za-čnoli pokončivati dež i sneg. To je čas, de se misli na zdravje. ar smo zdaj vu vsem mogočim nevarnostim. Kak natura vsem mogočim nevarnostim. Kak na-tura, tak je i naše telo obnemoglo i se težko brani bevegom. Zato njemi more-mo poinoči i je napraviti otporno i zdra-vo. Morerno je sčistiti od zajetih i teli škodljivih stvari i njemi dovesti nove i oživljajoče soke. Za to je najbogše na-turno zdravilo z »PLANINKA zdravil-nim čajem«, ki je pripravlen povečini iz najbogšij planinskij zdravilnij rastil, šteroga hasnovito deliivanje je že pri-znano v znanstvenoj medicini. Dugoletna skiišnja nam potrdjavlie, da je »PLANINKA«-Bahovec zdravilni čaj naibogše liidsko sredstvo, ar so nje-^ove sestavine vzete iz znanstvene i del-no tiidi iz llidske medicine. »PLANINKA« zdravilni čaj je naj-bop:ši i edini regulator za čiščenje i ob-navlianie krvi. Kakti eden od na.ivaž-ne.iših faktorov pri vračenji betežnikov on vniči klice betega, filtrira krv i čini da ona v telu tiidi pravilno cirkulira. Zavolo toga popravka »PLANINKA-čai« celi organizem. Edno zdravlenje od 6—12 tjednov s »PLANINKA« zdravilnim čajem je zviinrednoga deliivanja i to brez strupa r>ri vsei sledečii betegai: Pri slabom prebavlanji želodca i zanrtii tela slabosra ()-nedloga deliivania črev i napnenji tela, omedleviei, glavoboli, kuzanii i zgasfi, obolenii scalne kisline i hemeroidov, slabosti i odebelitvi srca, beteo-i ieter. nervoznosti i betegi živcov. »PLANINKA« zdravilni čaj pospešivlje a^etit i je zviinrednoga deliivanja pri vap-nenji žil i osluzenji pliič, Iščite v apotekah (samo) naravnost. ^FT.A^TNKA« čai »Bakovec« Din 20.__ p škatuli, v šteroj je samo te pravi »PLANINKA« čaj »Bahovec«, či je zaprta i plombirana, i či nosi ime apoteke: Mr. Ph. BAHOVEC, Ljubljana, Kongresni trg Ta apoteka pošila tiidi po pošti i to: 4 paketi Din 70.— (na-mesto 80.— Din) 8 paketov Din 140.— (namesto 160.—), 12 pa-ketov Din 190.— (namesto 240.—) či se pošlejo penezi naprej. Po povzetji je Din 10.— dragše. Dopustite, da se Vam da brezplačno tanač zaprosite od apoteke Bahovec v Ljubljani brezplačno PLANINKA knigico; ne stane Vas nikaj, prinese Vam pa i Vašoj obiteli navuk i pomoč v rnogih pitanjih. Čloie ieIb i ip nirno iM\u\i '¦¦¦¦ \ ¦:'¦.;.y:\ ¦¦;;... ¦ ,,.. Tabla . ¦ ' ¦ ." / V "¦"; ;¦ :. :': za preracunavanje oralov (pliigov) i kvadrat. sežnjov (klaftrov) v hektare, are. kvadrat. metre. n seženi I (klafter) 1 hektar 1 1) Qj D "gfc 0)«w Oi CC cS hektar 1 I >-. i * « D Ife',. ,-& % S ,L *fc L c LL 1 ' i ! .J '•$ 1 k ¦ i a> S! 'E f i C u K 4 % s S? ,'c 'p t: > l Z i pednjcv palcov p S 10 — 105 12 2 131 15 — 157 17 2 184 10 1 108 12 3 134 15 1 160 17 Q 186 10 2 110 13 — 136 15 2 163 18 — 189 10 3 113 13 1 139 15 3 165 18 \ 192 11 — 115 13 2 142 16 — 168 18 2 194 11 1 118 13 3 144 16 1 171 18 3 197 11 2 121 14 — 147 16 2 173 19 — 200 11 3 123 14 1 150 16 3 176 12 — 120 14 2 152 17 — 179 12 1 129 14 3 155 17 1 181 Razmerje med živov težov ino težov zaklane živine. Na 100 živo teže pride pri mršavoni govrdi rejenem govcdi srednje krmic-| nom govedi dobro kimlenom govedi prav dobro kr-mk nom angle-škim govedim koža 6-* I ¦?.L&: N -»-c *s c > ^^ o 42—26 47—49 50—52 52—65 50—75 1- 3 3— 6 50—55 43—49 57—51 —40 50- 4— 3 54—60 45 7—15 59—76 41 8—12 68—78 32—13 o—i 40 —24 V Dcmovini ročni Harmonik v nemškom Klingenthalu stoji više 30 let velika svetovna tvornica glasbil Meinel & HeroteL ki pri nas tiidi ma odavajočo podriižnico. Njene harmonike od ednostavnih i boljših diatonskih vse do najpopol-nejših kromatičnih umetniških instru-mentov se za najbogše držijo na ce-lom sveti i nji cena je celo niska, ar se pri nje kiipi direkt-no iz tvornice ozir. tovarn. sklad>šča! f"O<(O OTB 9oO• » O O ne navedli cen? Zakaj smo letos Zato ka Vas želimo začuvati pred preplačuvanjom. Dnes, kda čt6te Kalendar, mamo 'opet falejLe cene kak pred ednim mesecom, kda se je Kalendar štampao. -- Ako bi kiipovali po cenaj, ki bi bili v časi, kda se cene dnevno menjavajo. Zato navedeni v oglasi, bi lehko preplačali, ar živimo pazna! Ne splača se kiipovati prle kak ne pre-gledate kataloga, ar samo katalog ima zadnje najnižje cene. Veliko preberanje Vam poniidi veliki cenik, šteri obsega \nogo najinteresantniji novi motlerni ročni harmonik. Cenik Vam počle brezplačno mentov prodajna podružnica , tvornica glasbenih instru- M Št. 217. Navučno knjižico »Kak postanem dober glasbenik« Vam pošle tvrdka brezplačno, štera Vam pomore, da se navčite sami obsebi igrati. TRETJA URA Pred zdavnim, zdavnim časom, kakor da je že daleč onstran življenja, sem sanjal vsako jutro lepe sanje. Vsako jutro, komaj da sem se vzdramil, so prišle k meni, mlade, vesele, vse še ros-ne, žarki ranega solnca. Moji otroci so bili, iz mojega srca in mojih misli poro-jeni; vračali so se k svojemu očetu vtelešeni in pozdravil jih je z radostnim začudenjem. Mnogotera teh sanj, mojih otrok, ni bila tako solnčna, ne tako glas-na in zdrava, kakor njene mlajše sestre; mnogoteri se je poznalo na ozkem licu in na zamolklih očeh, da je bila solza njena mati; ali vse so mi bile enako mile, vse so bile moje, kajti celo v brid-kosti in bolečini je bila brezmadežna le-pota. Zjutraj so prišle in so bile ves dan poleg mene, koderkoli sem hodil; časih so se gnetle krog mene, so razposajene vriskale in plesale, da sem plesal in vri-skal z njimi; časih so se mi skrile za deblo, za plot, za grm. da sem jih iskal in klical, taval za njimi v kolobi ka-kor z zavezanimi očmi. Mnogokdaj so bile tako žive, jasne, čisto telesne, da bi bil vsako posebej lahko objel in polju-bil; koj nato sem z roko in s pogledom segel v meglo, nobenega obličja ni bilo več pred menoj, vse je izginilo mahoma, kakor ugasnejo sence pod oblakom. Mo-tilo me je velikokrat, da jih je bilo pre-več krog mene, da od samih migljajočih se luči nisem nobene docela razločil; le eno med vsemi bi bil rad prav zvesto pogledal, privil prav tesno k sebi, dal ji Debelošča škodi zdravji, ar ovira mnogim po važnih organih tela za živlenje pri pravil-nom živahnom vršenji njihove naloge. Izzi-vanje siihosti s pomočjo gladovania je jako nevarno pa tiidi povsem odveč, po tem ko se siihoča lehko hitro dosegne na enostaven na-čin s porabo »Slatinskih tablet Bahovec«. V apotekah se dobi škatula s 100 tabletami za 46 Din i velike škatule z 200 tabletami za 74 Din. Več o tem lahko zviin toga brez-plačno zvedite, če se obrnete na proizvajalca apotekara Mr. L. Bahovec v Ljubljani. Moške obleke Pamučne Din 190.—, 250.—, 300.—] Suknene Din 260.—, 300.—, 360.—< Kamgarn Din 500.—. 600.—, 650.— Kaput kratki D. 220.--, 280.--, 350.-Kaput dugi Din 360.-, 400.-, 500.- ; Obleke za dečake D. 80.-, 90.-, 100.- Jako po ceni obleke za sokole, ognje-gasce, mehanike, zdravnike, šofere itd. CELJE štev, 306 Velki Uustrirani cenik brezplačen. Neodgovarjajočo robo lahko zame-njate ali se Vam pa penezi povrnejo. «Lf svo,i> srce vse do kraja; in Mical sem jo, bi mi ostala sama, najbližja, edina. Zgodilo pa se je tudi, da sem bil zares čisto sam z najlepšo med njimi in da me je bilo nazadnje strah te edine; ker že so se ob njeni podobi odpirale duri v ti-sto globočino mojega srca, ki je bila skri-ta vsem in ki me je bilo samega sram in groza, da bi pogledal vanjo; zaželel sem si glasnejših družic, poklical sem jih in prišle so, da sem se igral z njimi, iz-biral med njimi po svojem veselju. Bilo je, kakor da živim tisočkratno življenje. Vsak hip je bila podoba, vsaka je bila drugačna in vsaka sem bil jaz; na tisoče kapljic je v mavrični svetlobi škropilo iz ene same posode ter se je vračalo vanjo. In še zvečer sem jih gledal skozi trudne trepalnice, lepe otroke svojega srca; hodili so po prstih, šepetali so tiho-tiho, nazadnje so mi ljubeznivo za-tisnili oči. Tako je bilo pred zdavnim, zdavnim časom. Zdaj ni več; komaj da je še ostal spomin. Zdaj se bojim jutra, bojim dneva in večera. Lahkonoge, jasnooke, mlade sa-nje — kje so? Vzdramim se, čutim ju-tranji hlad, slišim korake zunaj in strah me je, da bi odprl oči. Ker vem, da bom ugledal koj v prvem trenotku en sam obraz, gledal ga ves dolgi dan in ,še poz-no v noč; mrtvaško spačeni, bolesti, gro- Slepilo i — istina. Kda pride edna dobra stvar v najširših slojih naroda do najvišiših krogov na odobravanje, se naskori najdejo nevoščenjaki, ki s podobnov stvarjov kušajo srečo. Tak se pokuša oponašati tiidi opče prillibleni, iz zdravilnih alpskih rastlin izdelani »Planinka-čaj«. Pa vsi oni, ki so se osvedočili, o zviinredno dobrom delovanji »Planinka-čaja« pri vseh ovirah prebavljanja i pri mno-gih betegih, ki nastanejo zavolo nepravilnoga pretakanja krvi, kak ttidi zavolo zmešanoga deliivanja želodca, črev, jeter, sklezmi i obisti, se ne dajo zapelati, nego kiipiijejo za 20 Din v apotekaj i drogerijaj samo pravi »Planinka-čaj Bahovec« v močno zaprtih plombiranih velikih paketih iz apoteke Mr. L. Bahovec v Liubljani, ki na zahtevo vsakomi čitateli tola kalendara poške brezplačno knjigico, jako podviično za betežnike kak tiidi za zdrave i ki -jih ščiti pred zamenjavanjera. Veliko veselje K Vzorci in cenik se pošljejo brezplačno. bo celo leto v rodbini. či si kiipite manuf akturno robo v trgovski hiši — STERMECKI, ar tii so cene jako niske, izbira ogromna, roba pa od-lične kvalitete. Prosite vzorce platna, gradla, cefira, parhenta. flanela, kam-garna, sukna, vunene robe. svile, klota, poplina, kretona,, plavotiska (driika) i driige manufakturne robe. rPGOVSk! • D0,Y TVODniCA - Dl IR1.JA -1 -ODEL A CELJE štev. 306 ze in sovraštva polni obraz Meduze. Moje srce ni več poljana, ki rodi cvetic, koli-kor in kakršnih hoče, po svoji volji in svojem nagnjenju; moje oči niso več okna, ki se odpro, na katero nebeško stran jih je želja; moja usta niso več zvon, ki poje veselo, kakor je bil ustvar-jen. Srce, oči, usta, še lica, roke in noge, vse je kakor uročeno, je zasužnjeno eni sami neizrečeni in neizrekljivi misli, eni sami strašni podobi, ki brez usmiljenja, brez usmiljenja, brez nehanja nemo str-mi vame z osteklenim, zakrvavelim po-gledom. Vprašai: kdo je? Imena ji ni, ime bi bilo odrešenje. Na meni samem, na mojem obrazu, ve-deniu in nehaniu se razodeva podoba mojepra gospodaria, kakor kaže osrledalo lice človeka, ki gleda vanie. Videl sem zadniič svoj obraz izza onih zdavnih ča-sov in ga nisem spoznal. Mladenič je osunel zastrmel vame, starca. Dolsro sem mislil, da sem sam, zakle-njen v noč svoje groze, zavržen, odsekan od živeg-a drevesa. Toda ko sem stopil na cesto, sem spoznal, da je moiih dru-gov brez števila, da jih je, kolikor je src in lic. Spogledali smo se in smo drug pred drugim povesili oči. In vsakdo med nami, kdorkoli in karkoli je bil, je poto-žil brez besed: »Lahkonoge, jasnooke, mlade sanje — kje so?« In vsakdo je razodeval na mrtvaško srtačenem licu, v osteklelih, zakrvavelih očeh podobo ne-usmiljenega gospodarja: brezdanjo gro-zo, neizmerno bolest in nad obema črno jezero nezaupanja, zlobe in sovraštva. BETEŽNI ŽIVCI! — Ravno je izišla kniig-a o vzrokih in zdravljenii živčnih betegov, pravi evangelij zdravia za vsak-šesra betežnika. To hasnovito kniižir.o dobi vsakši bralec naše9"a kalendara zob-ston, ako io zahteva od Ernest Paster-nack, Berlin SO-, Michaelkirchnlatz No 13, Abt. Iak. Več od toea, naidete v osflasi, šteri se nahaia v našem kalen-dari na ednom drugom mesti. t Tudi*"Vi se bodeteraduvali, gda naročite tkanine za obleke pri Trovskoj hiši - STERMECKfl Modne tkanine kakti popelin, rips. delen, parhent, flanel, ševjot, krep, etamin, žor-žet i svila v velkoj izbiri. Posebna novost »Drevesna skorja«. Jako niske cene. TOGOVSKI • 00/\A CEL JE; štev. 306 Vzorci in cenik se pošljejo brezplačno. Spogledali smo se, povesili smo oči in smo spoznali, da smo si v strahoti bratje, kakor si v jasni, pomladni lepoti življe-nja nismo bili. Ko so stali Judje pred Pilatom, so si bili bratje. Kakor poprej nikoli, so si bili podobni v lice, glas in misel, ko so vpili: »Križaj ga!« Morda še dan poprej, morda še uro poprej jih je bilo na tisoče med njimi, ki so se veselo igrali s svojimi sanjami, s svobodno ustvarjenimi otroki svojega srca in svojih misli. Zdaj so bili vsi en sam mrtvaško spacen obraz, ki je poln zlobe in bolesti uročen strmel v eno samo strahoto. En sam obraz, le ene oči, le ena usta: »Križaj ga!« Bratje so si bili pred Pilatom in bratje na Golgati. Ali ko je odbila ura tretja, se je pre-trgalo zagrinjalo od vrha do tal. Grmeč se je razsula noč pred njimi in v njih, pred njimi in v njih so grobovi pojoč oznanjali novo zarjo. Mrena je padla od oči, da so izpregledale utolažene, od src, da so se vzdramila še ihteč v jutro in upanje. O Bog, da bi že tudi meni da bi tudi, nam v sramoti, bolesti in strahu tava-jočim, da bi nam vsem že bila ura tret ja! Ivan Cankar. Naročajte naše domače liste Novine Marijin list v Marijikin ograček .1 Obleke mt. pc Dm 77.—, 99.—, 110.— PlaŠČi mt. po Din 199.—, 250.—, 340.— KOStUmi mt. po Din 320.—, 450.—, 560.— BlUZe mt. po Din 33.—, 46.—, 52.— Ženska siikna za obleke po Din 70.—, 74.—, 128.— TOVSKI-DOM % "fvODniCA-OUBUA-l-ODELA . CELJE štev. 306 Zaprosite takoj velki ilustrirani cenik i vzorce. Robo, ki ne odgovarja lahko zamenjate ali se Vam penezi vrnejo. Obleke po meri v lastivnoj tvornici po niski ceni. , Betežni živci Kelko dni je v leti, skoz telko muke mora nervozen človek prehoditi; ar slabi izčrpani živci grenijo živlenje i povzročejo jako dosta muk. Betegi zbadanja. stezenja, omaglice, tesnobe, glavobol na edni strani i celi, šum v viihah, bliščanje pred očmi, zmešenje prebave, besanica, iztekanje znoja, trganje v mišicah. nesposobnost za delo i driige pojave, posledice so slabih, izčrpljenih betežnih živcov. Kak se boste rešili loga zlet 1 Moja komaj zišla razprava opisavle edno metodo, ki je postanola za člo- veštvo izvir blagostanja. Funkcija tila se pospešuje, mozge v hrbtenici imozge postanejo odporni, mišice i udje se ojačijo, a moč i vola živlenja, se zrasle V boji 2^a zdrave živce se je te metoda pokazala za jako dobro. ona oživlje i pobidjavlje, da mla- dost i svežost. Potrebno je, da se sami prepričate o istinitosti svojih trditvi, ar vsakomi, ki mi piše povsem bre^plačno I franko pošlem knigo ednoga zdravnika z mnogostransko i dugoletno skušnjo, ki se je tiidi sam boro proti tem betegom. Pišite mi Vaš naslov jasno, jaz pa Vam bom obečano včeri poslal povsem brezpl a č n o, Poštansko zbirno mesto: ERNST PASTERNACK Berlin, SO. Michaelkirchplatz 13, Abt. Jak. Kako se dnesden kliplljejo glcksbilci ? Kak se dnesden kupiijejo glasbila. Zavole mednarodnih težkoč z valutami se lehko zgodi, ka kakšo reč jako drago plačamo, če kiipirjemo ednostavno po cenaj kak so v oglasaj, ar se cene skoro prek noči lehko spremenijo. Najsigurneje kiipi človek, ako prle zaprosi za zadnji novi katalog od tvornice glasbenih instrumentov Meinel in Herold (jugosl. prodajna centrala v Mariboru št. 217), ki ima vedno zadnjo najfalejšo ceno za zaistinsko dobre glasbe-ne instrumente. Zato vsakši bralec toga kalendara dobi, če zahteva, popunoma brez-plačno te novi katalog in tak se cenjeni bralci lehko začuvajo pred preplačiivanjom. Brezlačno dobi vsaki bralec poučno knjižico »Kak postanem dober svirač?« Vsakši se lehko sam navči igrati. Dobre vore Nikel anker remontoar Din 40.—, ista vora lepo gra-virana 58.—, tula posrebrena Din 130.—. vora na roko Din 96.—, navadna budilka Din 39.—, 60.— i 75.—, žepna budilka Din 180.—, navadna stenska vdra Din 55.—, stenska vora kukavica Din 216.— BOGATA IZBIRA lancov, priveskov, prstenov i driige zlatnine i. t. d. š Celje št. 306 MJDril^-CUBLJA-i-OOELA Zaprosite takoj brezplačen cenik s prek 1000 slikami. Roba, štera ne odgovarja se lahko zamenja ali se Vam vrnejo penez. Vse tou odvisi od dobre voule i od dobrih gasbil, ar za igranje ma skoro tudi Vi te znali igrati vsaki taientum: bo|e te zna|j igrrati Odkec se pri nas nahaja podriižnica velke svetske tvornice glasbil Mainel & He-rold iz Klingenthala v Nemčiji, smo mogoči Vam po najnižišoj cejni odavati glasbila, ar kiipiijemo mi saino odn. tvorniškoga skladišta. Eto Vam eden mali primer: iz te tvornice Kočne harmonike | nemške, bečke i. t. d. Najjeftinije se kupuje sada, ako se prije zatraži besplatni katalog, jer cijene se neprestano mijenjaju ,dok se u novom katalogu uvijek nadju zadnje najniže cijene! Pubalački akordecni vrlo lijepo izradieni. Trube prvorazredne Klarineti savršene izrade. Krojuiudč. i klavirske harraonike proizvodi sve- tovnega glasa. Gramofon vanredno jeftino. Klavirske citre Usne harmonike vrlo jeftine. Na šveliik novi cenik s slikami dobite POPUNOMA BREZPLAČNO samo treba na ednoj kartici zaprositi Pišite taki na: MEINEL & HEROLD Vsako glasbilo pošlemo 8 DNI NA PROBO! če ne odgovarja, lehko se izmeni. Saksofoni moderne izvedbe Za vsako glasbilo DOBRO STOJl MO! rdSk 120.000 ^u. TVORNICA GLASBENIH INSTRUMENTOV IN HARMONIK prodajna centrala MAEIBOR štev. 217. Vsaki čitel našega kalendara dobi brezplačno navučno knižico: »KAK POSTANEM DOBER SVIRAč«. Vsak se lehko sam navči igrati! M imte ipli, M znato lati, Či te boli lice? Či te boli ceio telo? KABI ELSA FLUID! Potrebuješ mazilo, ki krepi telo ? KABA ELSA FLUID! Boli te glava, zob, trga te? KAbl ELSA FLUID! Gaji zobe, kožo, glavo, za vse pa KABI EJLSA FLUID! Zelo te rado mrazi? KABI ELSA FLUID! Hočeš imeti dobro domače sredstvo za lepoto? KABI ELSA FLUID! Elsa Muid je bogši kak irancusKa rakija, po- f«. ^j^l—^' skusi ga vselej, ko si pre- ?c—-^Nf1"^:;---- tuajeii, siab, ci te trga, ? aii ooii zod ali glava, ao-voij je neKaj Kapljic in 7< reKei bodes: ^ ^* »To je najboljše, kar sem kdaj poskusil!« Zahtevaj pa samo pravi'' »i]JLsa Jbluid«, pri apote- karju Eugen Fellerju. Poiskusna steklenka samo Dm tj.—, dve Din 9.—, posebna steklenka pa samo Din 26.—. — Z podtov pride, či ga štoj edno pout več narouči 1 paket z 9 po-skusnimi, ali 6 dvostruknimi, ali 2 specijal-nima piksišoma več z ednim pakivanjom z poštninov samo 58 Din. Dva takšiva paketa za 102 Din, šest takših paketov samo 250 Din (mesto 6 krat 58 Din). Kašeo i snietanje pri dihavanju lehko postanejo posledica pliičnoga betega, či se zanemarijo. Zato dobro čine tistim, ki se z niicanjom pravoga Zagorskoga »Elsa« soka od ljekarnika Fellera zasigurajo. Flaša Din 15.50, poštom 2 flaše 50 Din franko. Dober apetit Vam želimo, no či Vam želodec ednok nebi bio v redi, či Vam prebava nebi bila kakša bi mogla da bo, te ... nekelko kapljic Elsa-švedske tinkture od ljekarnika Fellera. — Flaša Din 15.50, poštom 2 flaše Din 50 franko. Elsa ribji oli vala vsakomi naimre za slabe ženske, flaša Din 20.-Elsadont lirema za zube 8.80 Din.—. Elsa zobni prašek samo 6.60 Din.— Či je štoj ne vredi vu piooavnim oigamnl tela, dotoro najn spadntjo t eileiove iiiisa-piluie, puvseiri so neon.od-live, iiearazuijo crva i lenico stonco tjpravijO. Felierove Eisa-pnuie pupravijo zaioaec i ci-" aujO teio, z ediiira cistijo krw 6 škatul 30 Din, iz škatul 50 Dm; vec z paKi-vanjom i postninov. Eisa kina žeiezno vino, za slabe liidi Din 16.50.- Elsa šecerne pastile proti glistam Din 10./ Eisa mentoiiii kiinčic proci boienji giave Din 10. Najbogša francuska vinovica original. »iiauiciun« iiaša Din 19.80.- PKAVA METODA ZA GAJENJE NOG Znova karece oči i žiili itd. vam po- maga brez boiečin, brez noža i nevar-nosti zagncanja krvi iiitro i gvišno de-lajoči ^eaerov Elsa tuiisini ouias. Mali karum 4.40, veliKi 6.60 Din. Daie: 'JLse-koča turistiia Eitsa tuiiiUira, glaž z pem-zlnom 11 Din. Eisa prah za posipanje tejla i nog škatula z rešetov 7.'<0 Din. Elsa pran za kopel 6.60 Din. Elsa-Sachet proti pisnivosti gvanta y omari Din 6. . .. ZA NEGO LEPOTE: '"} Fellerova kaukazka Elsa-pomada ; čisti lice i kožo, pomladi uveio, borasto i hra-. pavo kožo lica, vrata i roke, uklanja sujedice, prištiče, izvrsno proti sunčnim pegem. En: glažek 12 Din. — Poštom franko 2 glažka 40 Din.—. ¦_.,-: Feilerova močna Elsa-pomada za rast vlasi, en glažek 12 Din.—. ""'.''?.'. Elsa-Shampoon ; za pranje vlasi i glave, paket 3.30 Din.—.' :. Fellerove Elsa žajfe za zdravje i lepoto,. 7 vrst: lilijina mlečna žajfa, lilijn krem, ru-. menjakova, glicerinova, boraksova, katranova i Elsa žajfa za britje. — Poštom 5 falatov; franko 52 Din.—. ' Elsa-Depilatorium proti kosminji 34 D..--Elsa šumski miomiris za sobe 16.50 Din. Eup 0. FELiiER, leiamar, Stuhica Donja št 823. (Savsha iianoia). Opominaiiio, da dinare napre pošlete ar poštnina po povzetji košta 1 ODin več. Če se ti preperati položijb k Elsa-fluidu, Elsa-pomadi ali k Elsa-žajfi, se poštnina pri-špara, stroški se kak najfalej zračunajo posebi. •;¦:.:..-.. . . Odobreno od min. soc. in nar. zdravja, Sp. br. 509 od 24. III. 1932. |-7\/lor^e*k najnoveišega bogato ilustrira- izviece* nega cenjka: ^flPl^' ' Din 6.30—32.— Din 28.—, 8.— Din 5.50, 6.50 M M fc H ffll Din 27.—, 29.—, 33.— Din 2.50, 3.—, 6.50 Din 16, 20, 10, 14 >3G ^ Din 15.—, 21.—, 48.— Din 34.—, 45.— Din 256.—, 425.— ~ Din 3.50, 5.—, 7.— Din 9.—, 12.—, 15.— Din 16.—, 22.—, 35.— Zaprosite brezplačni cenik, v šterom najdete ešče vnogo driigih predmetov. CENE ZVtJNREDNO NISKE ! IZBIRA OGROMNA ! Tovarana perila in obleke Trgovski dom STERMECKI, Celje št. 306 Ka ne odgovarja se zamenja ali se vrnejo penez. 0 Stalna tabla časa, kda nam živina skoti. ^en Skoii nam f^" Skoti nam P« !j SkoU nam nja kobila | krava | ovca { svinja __nja__ kobita kmva__ ovc« __iYHUa nja kobila __krava «yca gvinjf« Jan. 1 Dec. 2 Okt 3 }m. 4 Apr. 2 Maj 1 Apr. 1 Fefer. 5 Okt 2 Aug. 21 Sept 3 Aug. 3 Jum. 9 Febr. 3 B«c. 28 5 6 12 9 23 5 5 9 6 25 6 7 13 7 27 9 10 16 12 Maj 17 9 9 13 10 30 10 11 17 11 ;l 131 14 20 16 5 13 18 17 14 Sept. 2 14 15 21 15 Jan. 4 17 18 24 20 9 17 17 21 18 6 18 j 19 25 1» 8 i 21 22 26 24 13 21 21 25 22 10 22 23 29 23 12 23 26 Nov. 1 28 17 25 j 25 Marc 1 26 14 26 27 .Jul. 3 27 16 29 30 5 Jul. 2 21 29 29 5 30 18 30 31 7 Mare 3 20 Febr. 2 Jan. 3 9 6 25 Jun. 2 Maj 3 9 N»v. 3 22 ^kt 4 Sept. 4 11 7 24 6 7 13 10 29 6 7 13 7 28 8 8 15 11 28 10 11 17 14 Juh. 2 10 1 11 17 11 30 12 12 19 15 Fii»r. 1 14 15 21 18 6 14 15 21 15 Okt. 4 16 16 28 19 5 18 19 25 22 10 18 19 25 19 8 20 20 27 23 y 22 23 30 26 14 22 23 29 23 12 24 24 31 27 13 '?''! 27 Dec. 3 30 18 261 27 Apr. 2 27 16 28 28 Aug. 4 31 17 cO 31 7 Ai». 3 26 30 31 6 Dec 1 20 Nov. 1 Gkt 2 8 Ay»r. 4 ri Marc J Febr. 4 11 7 22 J .1. 4 Jun. 4 10 6 24 5-| 6 12 8 :5 6 8 15 11 30 8 8 14 9 28 9 10 16 12 Ma^- 1 101 12 19 15 Jul. 4 12 12 18 12 Nov. 1 1» 14 20 16 5 14 16 23 19 8 16 16 22 16 5 17 1« 24 20 9 18 20 27 23 12 20 20 26 20 9 21 22 28 24 13 22 24 31 27 16> 24 | 24 30 24 13 25 26 Sept 1 28 17 26 28 Jan. 4 31 20 28 28 Maj 4 28 17 29 30 5 Maj 3 21 Apr. 3 Marc 4 8 Sept 4 24 Aa_ 1 J«L 1 8 Jan. 2 21 Dtc. 3 Nw. 3 9 6 25 7 8 12 8 28 5 6 12 6 25 7 7 13 10 29 11 12 16 12 Aug. 1 9 10 16 10 29 11 11 17 14 Apr. 2 15 16 20 16 5 13 14 20 13 D«c 3 15 15 21 18 6 19 20 24 20 9 17 18 24 18 7 19 19 25 22 10 23 24 29 24 10 21 22 28 22 11 23 23 29 26 14 27 28 Fefah 1 26 18 25 26 Jun. 1 26 15 27 I 27 Okt. 3 30 18 29 30 5 30 19 31 JDec. 1 7 Jun. 3 jj Štiri žmetne skrbi, ki den za dnem more, štiri bojazni, ki so nam za petami vsakši hip, štiri nesreče, ki jih v strahi pričakujem vsakši čas: OGENJ, ki vtegne domačijo vpepeliti. VLOMILCI, ki nam imetje vkradnejo. NEZGODA, ki nas delovne sile oropa. In ešče poslednja uničevalka —- SMRT. Dobro znamo, ne ognemo se jim. Toga eli onega izmed nas, dnes eli ziitra, bole eli me-nje bo prizadela nešterna. Liki — eli se barem žmetnih posledic nemremo obraniti? Eli zaistino nena pomoči ? Je pomoč — liki edino le z zavarovanjem pri naši domaci Uzaiemni zavarovalnicl v Liani Svoje imetje zavarji proti ognji in vlomi, se-be proti nezgodam; za slučaj smrti pa olaj-šaš žmetno zgiibo svojcem z zavarovanjem 99 KARITAS" Posvetiivli se o vseh zavarovanjih z zastopni-kom VZAJEMNE ZAVAROVALNICE eli pa pisi nam v Ljubljano. Miklošičeva cesta 19. ooenl—vlom—neznoda—smrt.