''naša luč 25 let v službi resnice, pravice in ljubezni leto 1971 LAHKO JE PROGLAŠATI MRTVE ZA IZDAJALCE Pokopati mrtve sinove, brate, sestre, je človeški imperativ, znak človekove plemenitosti in končno človekovega bistva. Če se nismo zmožni skloniti pred veličastjem mrtvih, smo pač nekje s človeških tečajev. Lahko proglašamo mrtve za izdajalce, lahko imenujemo tiste, ki se zavzemajo za pokop mrtvih bratov, za nove izdajalce, vse to ne more ubiti večnega imperativa, da moramo biti in o-stati ljudje in da se moramo kot ljudje upreti ukazom, ki so nemoralni. Tudi če nasilnež ali nasilna vladavina mislita, da sta z novo smrtjo uničila notranji krik človečnosti, je to le utvara, kajti novi rodovi bodo ponesli plamenico svobodnega človeka v svet. (Leto 1971, štev. 5) ŠE SO SLUŽBE, KI NISO ZA KATOLIČANE Še so službe, v katerih je zahtevana idejna pripadnost materialističnemu nazoru oziroma jih ne more vršiti praktičen katoličan. Če je npr. kdo v prosveti le ohranil svojo vero tudi v teh časih in če je moral iti kam daleč od svojega doma k nedeljski maši, da ga ljudje niso poznali in prijavili, potem ne moremo govoriti, da je tak kristjan ravnal hinavsko, farizejsko, nepošteno. Kdor je v času po vojni ohranil svojo vero in svoje prepričanje tudi v krogu svojega kolektiva, je moral prav gotovo slišati marsikako pikro pripombo in tudi v njegovi karieri oziroma njegovih prejemkih se je to marsikje in marsikdaj poznalo. (Leto 1971, štev. 5) ZAPLENJEN LETAK Na trideseto obletnico Osvobodilne fronte je skupina osemnajstih študentov (v Ljubljani) razdeljevala letake, ki jih je policija zaplenila, državno tožilstvo pa je zaplembo letaka potrdilo zaradi „protisocialistične" vsebine. Na letaku je bilo med drugim rečeno: „Medtem ko si rdeči buržuji gradijo razkošne vile z bazeni in vikendi na Tirolskem in v Švici, si je 16.000 fakultetno izobraženih Slovencev moralo poiskati službo v inozemstvu: le tako si lahko kupijo stanovanja in opravljajo delo, za katerega so študirali. Medtem ko naši bogataši zapravljajo milijone na jadranjih po Sredozemlju in letovanjih po Ažurni obali, ima milijon delavcev manjšo plačo kot 80.000 dinarjev. Medtem ko si naša buržuazija z družbenimi sredstvi gradi barvno televizijo, si morajo delovni ljudje z darovi in prispevki graditi bolnišnice, šole in otroške vrtce. Ne dovolimo, da iz priseljevanja jugoslovanskih delavcev z juga naredimo Jugoslovansko črnsko vprašanje’.“ (Leto 1971, štev. 7) leto 1972 DO KDAJ ŠE BODO ŠOLE V SLOVENIJI PROTIVERSKE? Določene pristojne oblasti, v katerih so le neverni ljudje, zastopajo stališče, naj bi šola vzgajala tudi verno mladino v protiverskem duhu. To stališče pa je nesprejemljivo, ker pomeni kršenje temeljnih človekovih pravic: le starši imajo pravico, da izberejo svetovnonazorsko vzgojo svojih otrok; duhovno nasilje in suženjstvo nad vernimi starši otrok: otroke morajo pošiljati v državne šole, ker drugih ni; vsiljevanje mnenja manjšine večini: v Sloveniji je večina ljudi vernih, večkrat pa se neverni enačijo s slovensko družbo, kot da vernih sploh ni. Slika na naslovni strani: Trenta s spomenikom opisovalca trent-skih lepot Julija Kugyja (1858 — 1944). J r Ićaksftc Maltyl UatotišUiU taikw? v j Ob pozivu goriškega nadškofa Cocolina katoliškim laikom, naj izpolnijo naloge, ki jim jih zadnji koncil nalaga, je Katoliški glas (Gorica—Trst) 16. septembra v uvodniku razmišljal o teh nalogah. Te misli ponatiskujemo v povzetku. • POGLOBLJENO POZNANJE VERSKIH IN MORALNIH VPRAŠANJ Minili so časi, ko je bilo za kristjana dovolj, da je doma z družino molil, hodil k maši in prejemal zakramente. Danes je potrebno, da tudi krščanski laik globlje pozna verska in nravna vprašanja. Življenje nas stavi vsak dan pred neposredne probleme, ki jim moramo dati odgovor in do njih zavzeti tudi uresničljive rešitve. Kako naj se laik ravna po svoji veri, če ne pozna njenih zahtev? Kako naj jih pozna, če se zanje ne zanima? • SPOŠTOVANJE RAZLIČNIH MISLI Med zadnjo vojno je vse človeštvo razumelo, kakšno zlo so državni totalitarizmi, državne diktature. Ob zgledu nekaterih tedanjih diktatur je vstala v srcih vseh želja po demokratični svobodi državljanov. Danes, po tridesetih letih, moramo na žalost beležiti, kako usiha v ljudskih množicah ta želja po demokratični svobodi in kako raste v svetu število totalitarnih režimov, pa naj imajo svoj izvor v desničarskih ideologijah ali v levičarskih demagogijah. Velikanski del današnjih držav ima po tridesetih letih od zadnje vojne totalitarne režime. Takšni režimi pa pomenijo smrt idejnega, političnega in kulturnega pluralizma, ker pomenijo smrt osebne človekove svobode. Tudi pri nas v zamejstvu smo vsak dan bolj priče sličnim totalitarnim poskusom: vsak dijak, vsak profesor, sleherni starši, ki ne mislijo kot levičarski zaupniki, so že zaradi tega fašisti in izdajalci. Katoliški laik se bo temu uprl, ker ve, da mora braniti predvsem človekovo svobodo, osebnost in njegove pravice. • SPOŠTOVANJE RAZLIČNEGA POLITIČNEGA GLEDANJA Tudi na političnem področju vidimo, kako se utrjujejo nove totalitarne sile. Bistvo totalitarizma in „avantgardizma“ je v ideološki nestrpnosti, v politični omejenosti. V politiki so psovke „fašist“ in podobne še bolj izraz totalitarizma kot želje po diktaturi in političnem absolutizmu. Zaradi tega je dolžnost katoliških laikov, da povsod branijo politični pluralizem: ta pomeni obrambo človekove osebnosti in dostojanstva pri strpnem iskanju občega narodovega blagra. • PRISOTNOST NA DRUŽBENEM IN SINDIKALNEM PODROČJU Tudi v družbenih in sindikalnih vprašanjih mora imeti katoliški laik besedo in predloge. Tudi s svojim nastopom naj priča, da mu vprašanja delavca, kmeta, upokojenca, niso tuji. Predvsem pa naj mu bodo pri srcu vprašanja slovenskega delovnega človeka! naša luč 1976 9 mesečnik za slovence na tujem leto 25 november 1976 Ureja uredniški odbor. Odgovorni urednik: Dr. Janez Hornböck. Založba: Družba sv. Mohorja v Celovcu. Tisk: Tiskarna Družbe sv. Mohorja v Celovcu. Izhaja vsak mesec razen julija in avgusta. Naročnina: Anglija Avstrija Belgija Francija Italija Švica Nizozemska Nemčija švedska Avstralija Kanada ZDA 2 angl. f. 75 šil. 200 bel. fran. 25 fr. fran. 5500 lir 16 š. fran. 12 n. gld. 15 n. mark 20 š. kron 5 av. dol. 6 kan. dol. 6 am. dol. Razlika v cenah je pogojena zaradi neenakih poštnin v posameznih državah in različnih deviznih preračunavanj. Naročnike sprejemajo poverjeniki in uprava „Naše luči". Uredništvo in uprava: Viktringer Ring 26, A-9020 Klagenfurt, Austria. Printed in Austria kaj se ie zgodilo zadnji čas doma? v__________________________ KOLIKO NAS JE? — Konec letošnjega junija je imela Slovenija 1,819.000 prebivalcev ali za 19 tisoč več kot v istem času lani. V letošnjih šestih mesecih se je rodilo 15.285 otrok, umrlo pa je 9766 ljudi. Na tisoč prebivalcev je prišlo v tem obdobju 16,7 otrok, kar je več kot v kateremkoli od zadnjih let. Tržišče na Dolenjskem je gručasta vas nad vhodom v zoženi del mirenske doline. IZSUŠEVANJE ZEMLJIŠČ — V prihodnjih petih letih bodo v severovzhodni Sloveniji izsušili približno 17 tisoč hektarjev močvirnih zemljišč in s tem razširili kmetijsko proizvodnjo. Izsušena zemljišča bodo delno nadomestila 35.000 ha zemlje, ki jo bodo izgubili v prihodnjih letih zaradi gradnje hiš, tovarn, šol in cest. Po letu 1980 pa bodo začeli izsuševati zemljišča na Dolenjskem in v Slovenskem primorju. V Sloveniji je še 150.000 ha močvirne zemlje. NEKAJ CESTNE STATISTIKE — V prvi polovici letošnjega leta se je pripetilo doma 17.994 prometnih nesreč. Življenje je izgubilo 1796 ljudi, čez 24 tisoč ljudi je bilo ranjenih. Istočasno so zabeležili 62.489 prometnih nesreč, pri katerih ni bilo ne ranjenih ne mrtvih; nastala je samo gmotna škoda. Skupno škodo cenijo na 439 milijonov dinarjev. Število smrtnih žrtev se je občutno zmanjšalo v Sloveniji in Vojvodini, najbolj pa povečalo v Makedoniji, na Kosovem in na Hrvaškem. NOVE ELEKTRARNE — Po najnovejših podatkih gradimo pri nas 44 električnih central s skupno močjo 9729 megavatov. To pa je več, kot je imel v začetku letošnjega februarja celotni elektroenergetski sistem v vsej državi. Jugoslavija je sedaj eno največjih energetskih gradbišč v Evropi. V gradnji je 27 termoelektrarn in 17 hidrocentrai. NOVI „BRUCI“ — Na ljubljanski u-niverzi velja letos omejitev števila študentov v prvem letniku medicinske fakultete, kjer jih bodo sprejeli 200, ter na gozdarskem oddelku biotehnične fakultete, kjer se jih bo šolalo 40. Na vseh drugih fakultetah ter visokih in višjih šolah je vpis neomejen, razen na u-metniških akademijah, kjer je pogoj za sprejem preverjanje umetniške nadarjenosti kandidata. Na visoki šoli za telesno kulturo je treba o-praviti test tako imenovane motorične sposobnosti. Za študij na vseh fakultetah in višjih šolah ljubljanske univerze se je prijavilo 7132 kandidatov. 164 med njimi jih namerava študirati ob delu. POSOČJE — Sredi septembra so močni potresni sunki z epicentrom v italijanski Furlaniji ponovno močno prizadeli številne kraje, ki jih je poškodoval že majski potres. V slovenskem Posočju sta zdaj popolnoma uničeni vasi Podbela in Bre-ginj. Veliko škode so utrpeli tudi kraji Sužid, Staro selo, Kobarid, Srpenica, Žaga, Kamno in mnoge druge okoliške vasi. Prizadetim prebivalcem že postavljajo montažne hiše. Število se je povzpelo že nad 400. Do sredine novembra naj bi bili z gradnjo gotovi. Uničeni so tudi mnogi hlevi. Skupni hlev gra- Domžale so industrijski kraj na domžalsko-kamniški ravnini. c od tu in tam drobtinice Končno spet podražitve! Bal sem se že, da ni nekaj v redu. Napis na grobu: Vedno se je obračal po vetru, nekoč pa je nehalo pihati. V vinu je resnica. Ne pijte ga preveč, ker tudi od resnice lahko boli glava! Molčite in pustite tudi druge, da molčijo! Delam, torej nimam. \_____________________________ d\\o v Robedišču, Breginju, Pod-beli in v Volarjih. POTRESI — PRESENEČENJE — Po mnenju sodelavcev Geofizikalnega observatorija v Ljubljani so sedanji potresi s strokovnega stališča popolno presenečenje. Seizmološka statistika namreč ne beleži zapored- Cerkev sv. Martina v Podzemlju blizu Metlike. Po njej se je včasih imenoval ves kraj Sv. Martin. Ali mislite, da bi se dalo tudi krivdo za slabo samoupravljanje zvaliti na letošnje deževno poletje? Ko nam NEKDO reče NEKATERI, že vemo, za katere gre. Prosil je za besedo, zdaj pa govori že tri ure. V nekatere hiše je vtkano življenje, v druge pa samo denar. Turistična statistika: Realizirali smo 250 nočitev. Polovico od teh nočitev so ustvarili naši turistični delavci, ko so v sezoni spali. Na odgovornem položaju bi morali ljudje na vprašanja bolj odgovarjati. nih potresov tako velike jakosti. Po potresu 6. maja je bilo pričakovati, da se bo zemlja umirila. Vse pa kaže, da ni bilo tako. Na vzporednih prelomih zemlje se je aktivirala energija, ki je povzročala nove močne sunke. Takšnega primera sedaj v Evropi še ni bilo. ŠOLA JE ZAČELA — V začetku septembra je 28.000 šolskih novincev prvič prestopilo šolski prag. Na 886 slovenskih osnovnih šolah se šola sedaj približno 218.000 šolar- -------—--------------------^ Tudi birokrati so se končno prilagodili novim razmeram. Ne pravijo več: „Pridite jutri!“ Sedaj pravijo: „Pridite pojutriš- njem!“ Vem, da misliš, da razumeš tisto, kar sem po tvojem mnenju rekel, vendar nisem prepričan, da ti je jasno, da tisto, kar si slišal, ni to, kar sem mislil. AFORIZMI ZA ZDOMCE: Povsod je drago, doma Je najdražje. Vrnite se domov, če imate že kaj, da vam pomagamo! Če ste naveličani pozornosti, ki vam jo nudi domovina, pridite domov! jev. Vsako leto prestopi šolski prag po tisoč ukaželjnežev več kot leto nazaj. TURISTIČNA ŽETEV — Jugoslovanski turizem bo letos zaslužil milijardo dolarjev. Računajo, da se je (Dalje na 13. strani) Reaktorski center, ki so ga postavili I. 1965 v Podgorici pri Črnučah, blizu Ljubljane. mrtvi niso umrli 1. novembra se staro leto tako rekoč začenja poslavljati: narava se umiri in utihne, vroče barve poletja ugasnejo, na pokrajino ležejo jesenske megle, mrzli vetrovi turobno zašume. SPOMIN VSEH SVETIH M02 IN ŽENA V tem času se spominjamo vseh svetih mož in žena, vseh tistih, ki jih je življenje pregnetlo z Jezusom in krščanstvom, ne glede na cec&pti S-tntfo &€■/ tc S-C UCUn toC (zdi ! Zakonca. „Sita sem že tvojega večnega godrnjanja! Če mi imaš kaj povedati, molči, pa te bom poslušata!" o Po končani masaži je maser udaril pacienta krepko po hrbtu. „Ali spada to k masaži?“ je vprašal pacient. „Ne, a zvonec je pokvarjen. Na ta način dam svojemu kolegu znak, naj mi pošlje naslednjega pacienta." o Tone je na dušek spil tri Šilca žganja. „Nekam kislo se držiš," ga je ogovoril znanec. „Z ženo sem se skregal in prišel sem zadevo poplaknit. Sedaj pa ravno premišljujem, koliko me pravzaprav moja žena stane." o „Moja hčerka mi je vsak dan bolj podobna," toži prijateljica prijateljici." „Pa ni mogoče tega nikakor popraviti?" o „In zakaj se hočete ločiti od svojega moža?" „Ker sem se naveličala biti vedno sama." o Peter noče juhe. Pa reče mami: „Mama, ta juha je tako dobra, da jo dam vso tebi." o SERAFINČEK „Ne jemlji si stvari preveč k srcu, Blaž! Slabe ocene boš že popravil." „Saj sem jih že poskušal, pa so napisane s kemičnim svinčnikom.“ o Pri telefonu. „Seveda se lahko z mojo hčerko poročite! Kdo pa je pri aparatu?" O On in ona odhajata iz kina. Ona: „Škoda, da nimam štirinajst let!" On: „Zakaj?“ Ona: „Zato, da bi k temu filmu ne smela." o „Zakaj je pijača ženskega spola?" „Ker marsikomu zmeša glavo." o Mihcu je šlo na živce dedkovo smrčanje na kavču. Začel je vrteti gumb na dedkovem suknjiču. „Kaj pa počneš?" ga vpraša babica. „Iščem drugo postajo." o „Janez, kolikokrat si že rekel, da ne boš več pil!" „Že mogoče, ampak trezen gotovo nikoli!" o „Nimam sreče pri moških. Vsako pot, ko se hočem poročiti iz ljubezni, ugotovim, da je tisti brez denarja." Škot pride v restavracijo. Natakar začne naštevati: „Imamo telečjo pečenko s solato, svinjsko pečenko z zeljem, kurjo obaro z rižem ...“ Škot nekaj časa premišljuje, nato pa reče: „Prinesite mi, prosim, kozarec vode, da si slino poplaknem! Jedel bom pa doma." o Otroci se pogovarjajo. Prvi: „Moja mama ima lase črne kot oglje!“ Drugi: „Moja mama ima pa lase vsak teden drugačne barve!" Treji: „Moja si jih pa lahko sleče!" o „Moja žena je nemogoča. Sploh ne zna molčati, kadar govori z menoj." MORRIS WEST — JOŽE SKERBEC Angleški duhovnik monsinior Blai-se Meredith je zaposlen pri Obredni kongregaciji v Rimu kot „hudičev advokat“: to čudno ime je uradni naslov človeka, ki mora preiskati napake svetniškega kandidata. Meredith zve, da ima raka in torej le še nekaj mesecev življenja. Kljub temu ga prefekt Obredne kongregacije pokliče iz Londona v Rim in ga prosi, da bi kot „hudičev advokat" preiskal življenje nekega Giacoma Neroneja, ki so ga Italijanski komunistični gverilci zadnje leto vojne ustrelili na skrajnem jugu Italije, v Gemelli dei Monti. V življenju Neroneja sicer ni bilo vse čisto, a ljudje so ga začeli takoj po smrti častiti kot svetnika. Meredith je odpotoval v Kalabrijo. V Valente je bil gost tamkajšnjega škofa Avrelija, silno praktičnega in dobrega človeka. O Neroneju je zvedel, da je imel najbrž izmišljeno ime, da je bil 30 do 35 let star in da ni nihče vedel, odkod je. V Gemelli dei Monti je prišel ranjen in bolan za malarijo. Mlada vdova Nina Sanduzzi ga je sprejela k sebi. Zapustil jo je nosečo in si zgradil hišo v bližnji dolini. Tam je potem žive! v molitvi in pomaganju najbolj potrebnim. Ko so prišli v kraj Nemci, se je z njimi pogajal v prid domačinom. To so mu gverilci očitali kot kolabora-cionizem in ga zato ustrelili. Meredith je povedal škofu Avre-liju, da je v spisih o Neroneju našel štiri čudeže na njegovo priprošnjo, ki bi jih utegnila Obredna kongregacija v Rimu sprejeti. Škof je Meredithu razlagal svoje težave: „Veliko sem razmišljal zadnje dni, Meredith. Tudi molil sem. Vi ste vstopili v moje življenje v trenutku krize. Škof svete Cerkve sem, vendar sem v nasprotju z marsičem, kar govore ali počenjajo moji tovariši v Rimu, ne v zadevah vere, ampak glede predpisov, politike, vedenja. Menim, da imam prav, a se tudi dobro zavedam, da je nevarno ubirati svojo pot: lahko se v ošabnosti spotaknem in porušim vse, kar sem nameraval storiti. Vi ste imeli prav, ko ste mi dejali, da se bojim božjega prsta. Bojim se ga ... moj sedež je vzvišen vrh. Le papežu sem podložen Čutim se osamelega in pogosto tudi zbeganega . . ., kot sem v tej zadevi Giacoma Neroneja. Dejal sem vam, da ne maram svetnika, toda kaj pa, če Bog to hoče? To je le ena izmed težav, jih je pa še veliko več. Pa pridete vi, človek, ki je že v smrtni senci. Tudi vi ste zbegani in se bojite božjega prsta. Odkrijem v vas brata, ki sem ga vzljubil in v katerega zaupam iz vsega srca. Oba iščeva v tem trenutku znamenja ..., luč v temi, ki naju ogroža.“ „Jaz ponoči ne spim,“ je dejal Meredith. „Čutim, da mi življenje u-haja. Ko začutim bolečino, kričim a to ni molitev, ampak samo strah. Pokleknem in molim brevir ali rožni venec, toda besede so izvotlene, prazne: delajo le hrup v tišini. Tema je strahotna in čutim se hudo osamljenega. Ne vidim znamenj, le znamenja nasprotovanja. Skušam se razpoložiti za vero, upanje in ljubezen, toda moja volja je kot trst, ki ga majejo vetrovi obupa... Vesel sem, da vaše blagorodje molj zame.“ „Molim za oba,“ je dejal Avre-lij. „In po molitvi sem prišel do sklepa: prositi morava Boga za znamenje.“ „Za kakšno znamenje?“ „Moliti morava oba tole molitev: ,Če je tvoja volja, o Bog, razodeti krepost tvojega služabnika Giacoma Neroneja, razodeni jo na telesu Blaisa Mereditha! Povrni mu zdravje in obvaruj ga še nekaj časa smrti, po Kristusu, našem Gospodu.'“ „Ne!" se je izvilo Meredithu kot krik. „Ne morem tega storiti, ne drznem si." „Če ne napravite tega zavoljo vas samih, storite vsaj zavoljo mene!“ „Ne! Ne! Ne!“ Meredithov obup je bil pomilovanja vreden, toda škof je brutalno vztrajal. „Zakaj ne? Ali zanikate vsemogočnost?" „Verujem vanjo!" „Pa v usmiljenje?" „Tudi!" „Toda ne za vas?" „Ničesar nisem storil, da bi ga zaslužil." „Usmiljenje je podarjeno, ne zaslužimo ga! Podeljeno je beračem; ne kupiš ga s krepostjo!" „Ne upam si ga prositi." Strah je višal Meredithov ton. „Ne upam si." „Vi boste prosili," mu je dejal prizanesljivo škof, „ne zase, ampak zame in za vse uboge ljudi, kot sem jaz. Izrekli boste besede, pa čeprav vam ne bodo ničesar pomenile, ker vas jaz, vaš prijatelj, za to prosim." „Pa če se ne posreči?“ Navsezadnje je Meredith le povzdignil svoj spačeni obraz. „Če se ne posreči, bom ostal v najhujšem mraku, ne da bi vedel, ali sem zaupal predrzno ali pa premalo.“ „Nalagate mi nov križ.“ „Saj imate krepka ramena, prijatelj, bolj krepka, kot pa mislite. Nemara bi si lahko naprtili Kristusa in prebrodili reko.“ Toda Meredith je bil kot kamnit kip, ki je strmel v daljave. Čez nekaj časa ga je škof zapustil in odšel k delavcem, ki so škropili pomaranče. Bil je trenutek, ki se ga je tako bal, ki ga pa nikdar ni dovolj razumel: trenutek, ko se trde posledice vere pokažejo v vsej doslednosti. Za človeka, ki je bil rojen v Cerkvi, je posebna tolažba v trdni logiki vere. Njene trditve so lahko sprejemljive. Njena sklepanja se opirajo drugo na drugo, trdna kot opeke v čvrsto zgrajeni hiši. Njena disciplina je stroga, toda človek se v njenih mejah lahko prosto giblje kot v okviru dobro vzgojene družine. Njene obljube so pomirjajoče: če se nekdo podvrže logiki in disciplini, hodi naravno po poti zveličanja. Zapleteno in strašljivo razmerje med Stvarnikom in stvarjo se spremeni v verski o-brazec in v zakonik pravilnega obnašanja. Za duhovnike, menihe in redovnice je logika bolj natančna, je pa tudi preskrbljenost za telo in dušo odgovarjajoče večja. Če se torej človek povsem preda Stvarnikovi volji, kot jo izraža Cerkev, lahko živi in umre brezskrbno v miru. Blaise Meredith je bil po nravi prilagodljivec. Vse svoje življenje je spolnjeval predpise; vse predpise, razen enega: da bo prej ali slej moral prestopiti predpisana pravila in običaje in stopiti v osebni in neposredni odnos s svojimi bližnjimi in s svojim Bogom. Stopiti bo moral v ljubezensko razmerje. In ljubezen v vseh svojih oblikah in stopnjah je predaja. Blaise Meredith se ni nikdar nikomur predal. Nikogar ni prosil za usluge, saj prositi za uslugo pomeni predati ponos in neodvisnost. Sedaj, pa naj se imenuje to dejanje kakor koli, se ni mogel odločiti, da bi prosil za uslugo Vsemogočnega, v katerega je veroval in s katerim je imel, v skladu z verovanjem, razmerje sina do očeta. In to je bil vzrok za njegovo grozo. Če se mu bo vdal, bo ostal še naprej, kakršen je bil dodslej: osamljen, jalov, brez prijateljev za vso večnost. Škof Avrelij je pisal pisma v svoji hladni in resnobno urejeni pisarni. Čeprav mu je njegov položaj veleval pisanje, ni rad pisaril. Rodil se je kot poljedelec in je rajši opazoval, kako drevo raste, kot pa da bi o tem napisal razpravo. Vzgojili so ga za diplomacijo in se je zavedal, da, kar napišeš, ostane napisano. Veliko nesrečnikov je bilo obsojenih krive vere kratko in malo zato, ker so bili šibki v slovnici ali pa premalo razsodni. Tako je torej, kadar je pisal uradno in s škofijskim žigom, upošteval navade: svojim duhovnikom je pisal kratka pa jasna sporočila, komaj odeta v srednjeveške lepe besede, v Rim pa dobro premišljeno dolgovezno pisanje in natančne oz- Drevored v Št. Vidu pri Ljubljani. nake, v malce okrašenem slogu. Tisti, ki so ga dobro poznali, so se sami pri sebi nasmihali njegovi prebrisanosti. Tisti, ki so ga pa le bolj malo poznali — celo ostroumni ljudje kot kardinal Marotta — so se navadno o njem motili. Imeli so ga za polizanega podeželana, ki je bil za svoje kmete kar primeren, ki bi pa postal v Rimu nadležen vohljač. Prav to je pa škof tudi hotel, da ga imajo v Rimu za takšnega. Veliko jih je namreč bilo, ki so bili na-nagloma premeščeni v Rim, ravno ko so se začeli uveljavljati v svojih škofijah. Rim je imel pač to pravilo, da naj se njegovi funkcionarji le počasi vzpenjajo po lestvi. Škof je v svoji škofiji oblast, ki jo je treba upoštevati, v papeškem mestu ima pa kaj malo veljave. Vendar so bila pisma tega popoldneva zasebne narave in škof jih je pisal bolj skrbno kot običajno. Grofici Anne Louise je napisal: „Bolj, kot morem to izraziti, sem vam hvaležen zavoljo vaše ponudbe, da sprejmete monsinjorja Me-reditha med njegovim bivanjem v Gemellu Minore za svojega gosta. Ljudje od Cerkve smo pogosto svoji čredi v breme in včasih kar v nadlogo, vendar upam, da vam bo (Nadaljevanje na 34. strani) Slovenci po evropi anglija V cerkvi Sv. Marjete, Whitnash, Leamington Spa, sta se 14. septembra poročila Lojze Saje in Stella Ward. Bilo srečno! V Prestonu je bila pokopana Greta Zavratnik 30. septembra. Umrla je stara šeie 50 let, dne 24. septembra. Po smrti svojega moža Franca, ki je umrl v avgustu, se kar ni mogla znajti. Naše sožalje vsem, ki žalujejo. Njej naj Bog nakloni večni mir! O koncertu v Manchestru, ki ga je priredil zbor iz Rochdale, kot tudi o praznovanju misijonske nedelje bomo mogli poročati šele v prihodnji številki. 5. oktobra je odšel v svoj novi misijon naš misijonar jezuit g. Franc Zavratnik, ki je umrl v Prestonu. France Pregelj. Bil je tu leto in pol; k nam je prišel iz Rodezije; sedaj se vrača v Sudan in sicer na jug, kjer prevzame višje semenišče kot profesor in rektor. Želimo mu veliko misijonskega veselja in uspehov in božjega blagoslova! V Londonu je bil pokopan 7. oktobra na pokopališču Kensal Green Albert Epih iz Ljubljane. Star je bil 76 let. V domovini je večino življenja preživel na dvoru v Beogradu. Sorodnikom naše sožalje! Njemu naj Bog nakloni večni mir in pokoj! V Rochdale so dali Palskyjevi blagosloviti svoj novi dom. Želimo, da bi v njem preživeli še mnogo let srečni in zdravi. avstrija GORNJA AVSTRIJA LINZ. — Proščenja pri Žalostni Materi božji na Pöstlingbergu smo se 19. septembra udeležili tudi lin-ški Slovenci. Slavnostno pridigo je imel „Speckpater“ Werenfied van Straaten, ki nas je svaril pred življenjskim materializmom, ki se kaže v današnji potrošniški družbi. Božjepotna cerkev je bila do zadnjega kotička polna in velika množica je morala le zunaj po zvočnikih poslušati pridigo in bogoslužje. Naše narodne noše so dobile častni prostor v prezbiteriju. Nedeljo kasneje, 26. septembra, so po odloku avstrijske škofovske konference po vsej Avstriji praznovali izseljenski dan. V Linzu smo se zbrali ob škofu dr. Zaunerju h koncelebrirani maši v cerkvi sv. Mihaela na Bindermichlu. Poleg stalnih evropskih narodnosti so bili prvikrat zastopani tudi begunci iz Kambodže, indijski izgnanci iz Ugande in pa Filipinke v narod- Dober mesec za možem Francem je umrla njegova žena Greta Zavratnik v Prestonu. nih nošah. Slovenska skupina je pela „Gospod, usmili se“ in darovanjsko pesem. Tudi drugo berilo in ena od prošenj vernikov je bila v slovenskem jeziku. Devet rojakov je prišlo v narodnih nošah. Prvo nedeljo v novembru bomo v našem klubu imeli „martinovanje“, na katerega ste vsi rojaki prisrčno vabljeni ne le s svojo navzočnostjo, temveč tudi s pripravljenostjo pomagati, da bo prireditev uspela. SALZBURŠKA HALLEIN. — V Ruslovi družini v Halleinu so 29. avgusta dobili naraščaj. Oče Franc in Mati Heda sta doma iz okolice Rogaške Slatine. Želimo, da bi jima bilo dete vedno v veselje. V naši halleinski skupini je sedaj kar lepo. Da bi vedno tako „skupaj držali“ in tudi v bodoče prihajali ne le iz Halleina, temveč tudi iz Wiestala in iz St. Margarethen! PREDARLSKA DORNBIRN. — Po navadi se spominjamo le rojstev, porok, smrti i. t. d. in tudi ljudi, ki gredo v pokoj. ■SIP Ob 85-let-nem rojstnem dnevu ge. Ljudmile Rajšek so se zbrali naši rojaki v Slovenskem klubu v Linzu, da ji čestitajo. Sem že pet let v Predarlski in ugotavljam, da pri nas ni te navade, zato naj bo enkrat izjema. Iz naše slovenske skupnosti je odšel 1. oktobra v zasluženi pokoj g. Martin Šinko. Po narodnosti je bil sicer Hrvat, doma iz vasi Hlapi-čina v Medjimurju. Ni pa minila slovenska maša, da se je jubilant ne bi udeležil. Tako se je udeleževal tudi vseh slovenskih prireditev, romanj in izletov. Zato smo ga lahko prištevali med Slovence, saj je tudi doma tako rekoč blizu Prekmurja. Ob tej priliki mu v imenu cele slovenske skupnosti v Dornbirnu želimo, naj mu ljubi Bog da zdravje, da bi v božjem miru in blagoslovu užival zasluženi pokoj še mnogo let s svojo zakonsko družico, katera ga je zvesto čakala dolgih deset let. A. J. KOROŠKA SPITTAL ob DRAVI. — Mestna občina v Spittalu je po naročilu ministrstva za notranje zadeve sporočila, da mora biti stanovanje, kjer Narodne noše s škofom dr. Zau-nerjem v Linzu ob izseljenskem dnevu. je bil 16 iet sedež Slovenske katoliške misije, do konca avgusta izpraznjeno. Duhovnik, ki začasno u-pravlja misijo, je prosil vernike, da bi stanovanje do določenega roka izpraznili, čeprav je to zvezano z velikimi težavami, saj nimamo kam iti s sobnim pohištvom ter kuhinjsko opremo. Kajti v zameno ponujena garsoniera je v tako o-bupnem stanju, da so se ljudje u-prli in znova prosili Visokega komisarja, da naj doseže preklic preselitve. Tudi spittalski župnik g. Tschurtschentaler se je z vso vnemo zavzel za stvar in pisal na razna predstavništva, za kar so mu Slovenci v Spittalu res hvaležni, škoda, da nismo pred volitvami, potem bi tukajšnji občinski možje imeli več smisla za naše zadeve, saj so voljeni tudi s slovenskimi glasovi, ki jih v Spittalu ni tako malo. Izgleda pa, da nas bodo vrgli ven; potem pa naj računajo s tem, da jim bodo ljudje plačali račun pri prvih volitvah! Novi salezijanski inšpektor je na prošnjo predsednika slov. škofovske komisije za izseljence, škofa dr. Leniča obljubil, da bodo salezijanci še naprej prihajali iz Celovca maševat v Spittal, dokler se ne uredi zadeva s stanovanjem in s stalnim duhovnikom. Martin Šinko iz Dornbirna. belgija CHARLEROI-MONS-BRUXELLES Med slovensko službo božjo v Charleroi, v nedeljo 26. septembra 1976, je bila krščena mala Romy, druga hčerka v družini Zaletelj-Jerlah iz Marcinelle, ki se je rodila 14. maja letos v Charleroi. Iz domovine je prišla na to družinsko slavje tudi ga. Julka Jerlah, stara mati, in stric g. Janez Struna iz Essna (Nemčija). Mladi družini želimo še v naprej sreče in zadovoljstva! V nedeljo, 3. oktobra 1976, je praznoval 80-letnico življenja v krogu svoje družine g. Franc Fabčič iz Jumet, ki je zagledal luč sveta 3. 10. 1896 v sončni Vipavi v Sloveniji. Med številnimi darili, ki jih je slavljenec sprejel, je bil tudi dar našega izseljenskega duhovnika g. Kazimira Gaberca: velika slika v barvah sv. Frančiška Asiškega, slavljenčevega patrona, narisana na podlagi risbe akademskega slikarja Staneta Kregarja. Vsi mu želimo iz vsega srca še v naprej zdravja in zadovoljstva in mu kličemo: Bog vas živi še dolgo vrsto let! V res lepem številu smo se rojaki in rojakinje iz zapadne Belgije udeležili 16. SLOVENSKEGA DNEVA v Eisden-u v soboto, 9. oktobra. LIMBURG-LIEGE XVI. SLOVENSKI DAN Slovensko slavje, ki ga je v dneh 8. in 9. oktobra t. L v Eisdenu organiziralo društvo „Slomšek", je odlično uspelo. Otvoritve razstave „Slovenija in njena kultura“ se je udeležila večina osebnosti iz političnega in prosvetnega življenja v občini Maasmechelen. Goste je ob sprejemu pozdravil g. Jože Globev-nik in kratko prikazal slovensko kulturo v njenem zgodovinskem o-kviru. V imenu krajevnih oblasti je stvarno in prijazno spregovoril krajevni odvetnik g. Smeets. Za organizacijo in izvedbo razstave se je najbolj trudila ga. Anica Varzsak- Kos. Hvala ji za pogum in požrtvovalnost! Naslednji dan se je slovensko slavje začelo s povorko skozi glavno ulico v Eisdenu. V povorki so ob zvokih kraljeve godbe iz Vuchta v narodnih nošah in uniformi korakali številni sodelavci pri kulturnem programu. Naša folklorna skupina „Vesela mladina“ in flamska „Kuma Akha" sta na ulicah napravili zelo ugoden vtis. Dvorana v Kultureel Center je moderna in velika. Bilo nas je strah: „Kdo bo to napolnil?“ Pa so jo napolnili naši ljudje, Poljaki, Ukrajinci, Hrvati, Srbi in flamski prijatelji. Predsednik Stanko Revinšek, ki je v priprave na prireditev s tajnikom Poldetom Cverletom vložil vse sile, je s kratkim pozdravom otvo-ril kulturni program. V flamščini je pozdravil Polde Cverle. Dvojezični napovedovalec je bil Karel Cverle. Naši najmlajši so pod vodstvom gdč. Karine Ackovič nastopili prvi. Zaplesali so tri plese in želi živo priznanje. Sledil je „Zvon“ iz Holandije pod vodstvom g. Willemsa. Bili smo prijetno presenečeni. Sledila je slovenska folklorna plesna skupina iz Holandije, ki jo vodi g. Slavko Strman. Neštetokrat smo jih že videli, pa smo jih vedno znova veseli. Njihova ritmika in natančnost sta odlični. Sledila je skupina mlajših iz Holandije, ki nastopajo v slikovitih belokranjskih narodnih nošah. Bili so čudoviti. Nato je flamska skupina „Kuma Akha" doživeto zaplesala nekaj plesov iz raznih dežel. Mešani zbor „Slomšek“, ki ga vodi g. Vili Rogelj, je zapel potem tri pesmi. Program je odlično zaključila „Vesela mladina“, ki jo z veliko ljubeznijo vodi ga. Anica Varzsak-Kos. Iz plesov je sijala mladost in veselje. Za prosto zabavo je skrbel orkester, ki ga sestavljajo zvesti člani „Vesele mladine“: brata Polde in Karel Cverle, brata Martin in Franček Novak ter Bruno Mlekuž. Prav zadovoljni smo bili z njimi. Tega našega poročila pa ne smemo končati brez zahvale mnogim sodelavcem iz Holandije, številnim gostom iz Charleroi, gostom iz Francije, Nemčije in cele Belgije ter še sodelavcem iz Vuchta, Maas-mechelena in celega Limburga. Odboru „Slomška“ pa veljajo naše iskrene čestitke! francija PARIZ Maša za Slovence je vsako nedeljo ob petih popoldne v cerKvi sv. Vincencija Pavelskega, 95 rue de Sevres, Pariz 6°, metro Vanneau. Slovenska pisarna — 7 rue Gutenberg, Paris 15°, tel 577-69-93, metro Charles-Michels — je odprta vsak četrtek popoldne, sicer pa po dogovoru z duhovnikom. Starše in otroke opozarjamo na slovensko šolo in verouk, ki je vsako drugo nedeljo (7. in 21. novembra, 5. in 19. decembra) v prostorih Foyer Ste. Agnes, 23 rue Oudi-not, Paris 7°, metro Vanneau ali Duroc, vsakokrat ob 14,45. Ponos vsakega kristjana mora biti, da pozna svojo vero, zato pa je naša dolžnost, da se o njej poučimo; žalostno za vsakega Slovenca pa bi tudi bilo, če ne bi znal svojega materinega jezika, ki mu šele odpira vrata v slovenski svet. Društvo Slovencev bo priredilo v soboto, 13. novembra, vinsko trgatev s prijateljskim srečanjem in domačo zabavo. Začne se ob petih popoldne, ko bo najprej maša, ki velja kot nedeljska maša, nato pa vinska trgatev, kjer bo preskrbljeno za kranjske klobase in dobro kapljico, vse skupaj pa povezano z domačo godbo. S seboj naj vsakdo prinese dosti dobre volje in prijetnega razpoloženja. Vinska trgatev bo v dvorani na 26 rue Charles Fourier, Paris 13°, metro Place d’ Italie. Miklavževanje bo v nedeljo, 5. decembra, takoj po maši v dvorani poleg cerkve. Že sedaj vsakega vabimo, naj si rezervira torek, 4. januarja 1977, ko bo koncert slovenskih narodnih in verskih pesmi. Koncert bo v cer- ampak je prav on prvi začel kopati temelje in ves prosti čas je pomagal z drugimi našimi rojaki pri dograditvi. Za pogreb so se zgrnili rojaki iz vseh kolonij, da še zadnjič počaste z vsemi zastavami tako zaslužnega rojaka. Pogreb je ob odsotnosti izseljenskega župnika vodil g. Jean Marie Ledere, ki je z lepim govorom orisal njegovo plodovito življenje. Pokopan je bil na pokopališče Galon. Zapušča ženo, hči in sinova z družinami. Naj bo Gospodova obljuba nesmrtnosti naša tolažba ob toliki izgubi! — Družina Hočevar-Rebolj se vsem rojakom iz Lievina, Bruay, Mericourt, Sallaumines in Lens zahvaljuje za obilno udeležbo pri pogrebu kot tudi za izraze sožalja. Bog plačaj! 26. julija nas je zapustil v kraju Charbinier Puy de Dome, v svojem 72. letu življenja Franc Spec, ki je bil 5 let hrom, prikTehjeh na bolniško posteljo. V hudem trpljenju se je pripravljal za pot v večnost in zorel za nebesa. Zapušča ženo, dve hčeri in sina z družino. Naj se spočije v Gospodovem miru! Vsem žalujočim naših umrlih rojakov naše iskreno sožalje in obljuba molitve za drage pokojne! V Mericourt sta v kapeli „Matere izseljencev“ postala božja otroka Krištof Ribac in Aldo Ciprijan Cer-aulo. Staršem in botrom naše če-* stitke! 12. decembra bo miklavževanjel Obeta se gostovanje igralske družine iz Pariza! Ne pozabite in rezervirajte to nedeljsko popoldne! TUCQUEGNIEUX Strašna nesreča v merlebaškem rudniku, o kateri bo gotovo obširneje poročal msgr. Stanko Grims, je žalostno odjeknila tudi v našem koncu. Kadar gre rudar na delo 200, 300, 400 ali več metrov globoko, nikdar ne ve, če se bo živ in zdrav vrnil domov. Očetje in matere so zato zopet obnovili sklep: „Storili bomo vse, kar je v naši moči, da bomo preskrbeli našim otrokom lažji in varnejši poklic.“ Ko pišemo to poročilo za „Našo luč“, leži v bolnišnici Brieg dobra, verna slovenska mama, gospa Bajtarjeva. Padla je in si na treh mestih zlomila nogo. Želimo ji čimprejšnjega okrevanja. Iz bolnišnice v Metzu se je srečno vrnil domov sorodnik Selškove družine, pridni vrtnar Franc Korošec, ki stanuje v St. Julien pri Metzu. — Tam je tudi dobra družina Pučko. Mama potrpežljivo prenaša svojo bolezen in kljub težavam še kar pogumno opravlja svoje delo. Naj ob koncu omenimo, da pride č. g. Dejak maševat na Marino vsako drugo nedeljo v mesecu. Ne samo Tikenjčani, ampak tudi drugi Slovenci iz bližnje in daljne okolice ste lepo vabljeni k tej službi božji. nemčija ZAPADNI BERLIN V juliju in avgustu smo obnavljali prostore našega središča v Kolpin-govem domu. Kljub času dopustov je bilo vedno dovolj rojakov na razpolago za delo. Spodbudno je bilo, koliko časa so nekateri žrtvovali za skupno stvar in s koliko ljubeznijo in iznajdljivostjo so izvrševali tudi zapletena dela! Vse prostore smo prepleskali v narodnih barvah, v dvorani napravili manjši oder in stene opremili z razglednicami slovenskih krajev ter s fotografijami iz zgodovine našega berlinskega verskega, kulturnega in zabavnega življenja pa še s simboli slovenskih pokrajin. V ku- hinji smo si omislili novo pohištvo. Celo malo klet za pijačo smo napravili. Poglavitni dogodek v septembru je bila sv. birma. Birmoval je mariborski škof dr. Maksimilijan Držečnik. Ostal je pri nas kar teden dni, da je tako bilo več priložnosti za srečanje z rojaki. S svojo prisrčno in preprosto človeškostjo je osvajal srca in gradil škofovsko veljavo. Nekaj dni je bil naš gost tudi dr. Janez Zdešar iz Münchna, ki je vsakega in vse znal spraviti v dobro voljo. Pri duhovniških opravilih je pomagal še župnik Jože Komjanec iz Slovenije. V petek pred birmsko nedeljo je bilo srečanje mladih (od 15-ega leta naprej) s škofom v Lichtenrade, podeželskem predelu Berlina. Že popoldne nam je .specialist’ Tone Bačovnik začel peči odojka. Ko smo se osvežili v gozdu, smo s škofom sodarovali sv. mašo. Med njo je bil namesto pridige razgovor o verskih in moralnih vprašanjih, ki so se nam porodila ob poslušanju berila in evangelija: o problemu božje ljubezni, ki dopušča krivice in trpljenje, o gledanju Cerkve na ljubezen med fantom in dekletom, o izganjanju hudega duha v Aschaffenburgu in o problemu splava itd. Škof dr. Držečnik in profesor Steiner sta s skupnimi močmi odgovarjala na težka vprašanja. Po maši smo se gostili z odojkom, prepevali narodne pesmi, zaplesali in se veselili ob družabnih igrah. V soboto so birmanci, njihovi starši in botri obhajali zakrament sprave v okviru sv. maše. Po dobri pripravi ni bilo problema s pristopom k posameznim spovedim. Spet smo doživeli nekaj najlepšega v našem občestvenem življenju: vsi so-darovalci maše so prejeli sv. obhajilo. Isti dan pozno zvečer smo organizirali srečanje škofa s cerkvenim svetom, pevskim zborom, igralsko skupino in instrumentalnim ansamblom — na ladji, ki nas je 5 ur' vozila po berlinskih kanalih in je^ zerih. V nedeljo popoldne je škof najprej blagoslovil obnovljene prostore našega središča in male otroke. Škof dr. Držečnik deli zakrament sv. birme otrokom naših rojakov v Berlinu. Sledil je pozdrav škofu z deklamacijo, ki sta jo recitirali birmanki vižah, rokohitrstvu rojaka Perdana, smešnih tekmovanjih itd. Obe dvorani sta bili premajhni za vse. Te birmske agape so močno poglabljale duhovne vezi med nami kot božjim ljudstvom, Slovenci in ljudmi. Spomnili smo se tudi 30-letnice škofovanja dr. Držečnika. Veselje smo mu napravili s svojimi čestitkami in z darovanjem za potrebe slovenske Cerkve, on pa nam je pripovedoval, v kako težkih časih je sprejel škofovsko službo in katere so bile poglavitne dejavnosti v njej. Škof je imel ob koncu svojega o-biska intervju na berlinskem radiu SFB. Njegove zadnje besede so bile: „Želim berlinskim Slovencem, da bi bili tako strnjeni okoli dušnega pastirja kot do zdaj in da bi ostali zvesti Bogu in domovini!“ Za toliko birmskih prireditev je bilo treba precej iznajdljivih glav in pridnih rok. Prisrčna zahvala gre Helena Kot iz Bottropa ob svoji 80-letnici rojstva v krogu sorodnikov in prijateljev. po kratki zahrbtni bolezni umrla tudi gospa Neža Baša v_ starosti 56 let. Oba sta bila doma nekje od Ljutomera. Tudi blagopokojna je bila med nami zelo priljubljena, saj se je u-deležilo njenega pogreba mnogo prijateljev, posebno precej Sloven- V Kevelaerju smo prosili, da bi začeli novo delovno in šolsko leto res v imenu Očeta, Sina in Svetega Duha. cev. Pri Sv. Barbari je naš slovenski župnik Pavel Uršič opravil mašo zadušnico. Ob odprtem grobu se je v imenu rojakov poslovil od nje gospod Hinko Borišek z besedami: „Draga Nežika, v zadnji pozdrav in naj ti bo lahka tuja gruda!“ ter ji položil lep venec. 10. julija letos je v Bottropu praznovala 80. obletnico rojstva znana slovenska mati gospa Helena Kotova, doma iz Griž pri Celju. Zahvalno sv. mašo in slovesno večerjo je obhajala z vsemi osmimi sinovi in hčerami, njih ženami, s kakimi 40 vnučki ter mnogimi drugimi sorodniki in prijatelji. Iskreno čestitamo! Otroci iz Essna in Oberhausna so s pesmijo in rajanjem sprejeli pri slovenskem bogoslužju domačega škofa Julija Angerhausna. KÖLN Zadnja septembrska nedelja je postala naša že tradicionalna romarska nedelja. Kljub raznim možnostim smo se letos zopet odločili za Marijino božjo pot v Kevelaerju. Staro baročno in sila prijazno Marijino svetišče nam je še najbolj domače. Čeprav nam vreme tokrat le ni bilo preveč naklonjeno, so rojaki prišli. Dobro vemo, da nas po maši ne čaka nobena veselica, da poskočne viže in dobra kapljica odpadejo — a Slovenci kljub temu pridejo. In tudi lani je bilo tako. Mati božja ve, da se skriva za tem romanjem velika bolj ali manj zavestna prošnja in zahvala. Vedno znova začenjamo. Spet smo začeli novo delovno leto, novo šolsko leto, Mati božja, brez velikih besed — ti glej na nas in nas varuj! Zadnje čase želi naša krstna knjiga spet govoriti. Poslušajmo! Krstili smo v Eschweilerju: Nikolaja, sina Pavle in Janka Grabar. — V Bergneustadtu: Katjo, hčerko Majde in Miroslava Hiti; Petra, sina Ivanke in Emila Vodovnik; Marjetko, hčerko Cilke in Jurija Marolt. — V Düsseldorfu: Damjana, sina Janje in Darka Štamcar; Danijela, sina Margarete in Branka Obrecht; dvoj- čka Aleksandra in Roberta, sina Danice in Horsta Dyllong. — V So-lingenu: Klavdijo, hčerko Marije in Antona Fijačko; Natalijo, hčerko Milice in Jožeta Klajderman; Natalijo, hčerko Marije in Stanislava Krepek. V Neussu: Tomaža, sina Elizabete in Franca Skerbiš. — V Hildenu: Valerijo, hčerko Ivanke in Janeza Štebih. — V Kölnu: Jano, hčerko Francke in Marjana Roth. — V Krefel-du: Franca, sina Rozalije in Ivana Šumandel. Staršem in botrom ponovno prisrčne čestitke in dobre želje, otrokom pa obilo božjega varstva na nevarni življenjski poti! HESSEN — FRANKFURT V „tednu knjige“ je bilo življenje v misijonu precej pestro, ker je prišlo več ljubiteljev dobre knjige na knjižni sejem. Upajmo, da so zadostili svoji želji in so jih knjige — posebno izbor — obogatile. V nedeljo, 19. 9. 1976 nas je obiskal misijonar France Okorn. Deluje med Indijanci v Čilu. Je prvi misijonar med Indijanci. Po maši nam je pokazal diapozitive in pri tem prijetno popisoval svoje delo, veselje in težave, ki jih doživlja med Indijanci. Njegovo področje obsega 20 km2. Indijanci žive v 18 rezervatih. Prvi stiki so bili zelo težki in tvegani, danes pa je že veliko lažje. V slikah nam je najprej predstavil slikovito pokrajino, potem posredoval svoja prevozna sredstva in „avtostrade“. Posebno „zanimivo“ je med dežjem, ko s pomočjo traktorja vleče avto iz blata. Najbolj varno in gotovo potovalno sredstvo so zato gumijasti škornji in, če ima srečo, potem dobi na posodo tudi konja. Ker živi na vulkansko potresnem področju, so vse hiše lesene ali slamnate. Ko nam je pokazal te slike, je povedal, da imajo najbolj urejene „klimatične“ naprave, ko veter pošteno vse prepiha. Na srečo, drugače bi včasih v teh skupnih prostorih, kjer si delijo prostor ljudje in domače živali, težko vztrajali. Kljub tehničnemu zaostanku pa imajo odprto srce za otroke. Sirot tam ni, ker v tem primeru takoj družina sprejme še kakega člana brez velikih pogojev in pregovarjanja. Za lepo doživetje se misijonarju zahvaljujemo! V septembru se je naša družina povečala za novokrščenca Manuela Smen. Staršem čestitamo in jim želimo veliko božjega blagoslova pri vzgoji! WÜRTTEMBERG-OBERLAND V kapeli Marienhausa v Konstan-zu je bila pri sv. maši v nedeljo 12. septembra krščena Sonja Don- Pred kapelico v Kevelaerju se je Slovenec oglasil: „Lepa si, lepa si, roža Marija“ ... ko, hči Antona in Marije, roj. Bei-gott, stanujočih v Radolfzellu. S starši se veselimo in jim čestitamo. ... in potem smo se rojaki iz Kotna in okolice še pogovorili, kaj je novega ter da se bomo prihodnjič spet videli... V nedeljo, 26. septembra, pa se jih je nekaj od nas ob švicarski meji namesto maše v Konstanzu odločilo, da se odzovemo povabilu lo prijetno bratsko srečanje pri skupnem kosilu v hotelu St. Georg. Posebno priznanje zasluži pri tem par oseb, ki so prišle celo iz daljnega Schwaikheima, še nekoliko severno od Stuttgarta, kljub temu da jih za to romanje verjetno Glasbeno-pevski kvartet „Drava“ iz Borovelj na Koroškem je v rožan-skih narodnih nošah prinesel pozdrave koroških dolin Slovencem v Nemčiji, zbranim na Binkoštnem srečanju v Sindelfingenu. Mi od švicarske meje in iz Schwaikheima smo se udeležili romanja v Einsiedeln v nedeljo, 26. 9. 1976. ni dosegla nikaka druga propaganda kot tista kratka omemba na str. 34 prejšnje številke „Naše luči“. To se pravi, biti dovzeten za vse 30% dohodkov pri družabnem delu prireditve slovenskim misijonar- jem, ki naše podpore zelo potrebujejo. Zabavni del prireditve v mestni dvorani je bil zelo živahen. Skozi sedem ur je bilo vsepovsod polno dobre volje. V začetku so nastopili mladinci sobotne šole s pozdravom gostov, deklamacijami, živahnimi melodijami kitar, harmonik in flavt ter vokalnim duetom, za kar so želi veliko priznanje občinstva. Pri tomboli je šlo med drugimi lepimi dobitki predvsem za Kaset-tenrecorder s trakom pesmi koroškega zbora „Jakob Petelin-Gallus“, ki je letos nastopil na Binkoštnem srečanju. Jasno, da na „Vinski trgatvi" tudi letos ni manjkalo zabavnih tekmovalnih iger za otroke in odrasle, da je pela vsa dvorana, da je „Planinski kvintet“ postregel urnim petam z bogato izbiro narodnih in modernih melodij. Na prireditev smo povabili tudi nekaj vplivnih nemških gostov. Tako je prinesel pozdrave Caritas-verbanda za deželo Württemberg podravnatelj te ustanove, g. Josef Porada iz Stuttgarta. Katoličane mesta Plochingena pa je zastopal vikar Moser, ki je prav tako po mikrofonu pozdravil udeležence. Obrazi izpred 10 let: Pestrosti našega življenja na Württember- Prijetno je kramljati s starimi znanci. Ti so se našli ob priliki Binkošt-nega srečanja v Sindelfingenu. Narodna noša ustvarja povsod občutje domačnosti in svečanosti. Slovenke v Stuttgartu jih rade oblečejo, kadar je kaka slovenska prireditev. genu Horstu in Milici Landenber-ger h krstu hčerkice Natalije; v Aalenu Florijanu in Mariji Kamenik h krstu hčerkice Sabine. V Stuttgartu je po sv. krstu postala božji otrok Mihaela Marija, hči Henrika in Marije Peterkovič, roj. Mulej. škem nimamo le zapisanega v „Naši luči“, pač pa ohranjenega tudi v filmih. Kar pa se je dogajalo pred 10 leti, je zanimivo brati, a tudi gledati. V nedeljo, 12. sept., so farno dvorano pri cerkvi St. Konrad v Stuttgartu napolnili radovedni gledalci. Na sporedu je bil namreč film o življenju Slovencev na VViirttemberškem pred 10 leti: videli smo delavce v tovarnah, na gradbiščih, v gozdu, gostinstvu, bolnišnicah, življenje v družinah, zbiranje k svetim mašam, družabnim večerom, prireditvam, na romanjih, Binkoštno srečanje v De-rendingenu itd. Pri tem smo tudi ugotovili, da veliko filmskih obrazov ni več med nami. Več družin je šlo medtem preko morja, več nazaj v Slovenijo in dober ducat jih počiva v hladni zemlji. Tako je pač življenje in filmska kamera ga samo lovi. čestitke k poroki: Božidar Smrke iz Velike Sevnice na Dolenjskem in Slavica Žarič iz Kule sta se odločila za skupno življenjsko pot. Pred oltar sta šla v Stuttgartu 18. septembra. Želimo jima vso srečo! Čestitke h krstom: V Stuttgartu čestitamo Francu in Julki Bračko h krstu hčerkice Sonje; v Echterdin- Po krstu male Petre Cerar v Stuttgartu BAVARSKA MÜNCHEN Slej ko prej je osrednja prireditev slovenske fare v Miinchnu in okolici naša nedeljska maša. Res je, da živi večina vernikov daleč od cerkve in da ura, ob kateri je maša, ni najbolj primerna, res je pa tudi, da bi bila cerkev, kjer imamo Po filmu o Sveti deželi v Kolpinghausu smo Slovenci iz Rosenheima ostali še nekaj časa — ne brez harmonike. mašo, premajhna, ko bi se je udeležila vsaj ena petina naših ljudi. Česa bolj si želimo vsi, kot da bi se nas vsako nedeljo zbralo k maši kar največ? Začeli smo oba tečaja za otroke: šolskega in predšolskega. Predšolski otroci imajo svoj program, šolski svojega. Pri predšolskem tečaju sta dva oddelka: prvi za otroke, ki še ne hodijo v šolo, drugi za učence, ki hodijo v 1. razred. V šolskem tečaju imajo pa učenci slovenski pouk iz posebnih pol, ki so za vsak razred druge. Prepričani smo, da se Skupina Slovencev po maši v Ro-senheimu. Včasih nas je pri maši skoraj še enkrat toliko — a kaj, ko nimamo vedno fotografa s seboj! bodo otroci v 20 do 25 sobotah (po 3 šolske ure) le nekaj materinega jezika naučili. Naše narodne noše so se v sprevodu v začetku „Oktoberfesta“ lepo postavile. Kljub temu, da so bile sredi množice drugih narodnih noš kakor kapljica v morju, so vendarle zbujale veliko pozornost. Krščena je bila Karolina Krajnc, hčerka Karla in Ide, roj. Polič. Punčki želimo vse dobro v življenju, staršem pa iskreno čestitamo! AUGSBURG Krščen je bil Albin Kežman, sin Jožeta in Albine, roj. Strah. Ime je dobil po svoji mami, ki je prav ob njegovem rojstvu zgubila življenje. Ob krstu so uhajale misli vsem na pokojno dobro mlado mater, ki je Po krstu Sonje Kornelije Klančnik v Waldkraiburgu. že skoraj eno leto ni med nami, ki nam je pa vsem še vedno tako živo prisotna s svojo skromnostjo in plemenitostjo. Še zdaj ne moremo razumeti njene smrti, saj bi jo družina tako zelo potrebovala. Naj Bog vodi malega Albina s svojo dobrotno previdnostjo! Otrokovemu očetu pa k zdravemu fantku čestitamo, čeprav vemo, da se bolečina po izgubljeni ženi še dolgo ne bo ozdravila. WALDKRAIBURG Krščena je bila Sonja Kornelija Klančnik, hčerka Jožeta in Erike, roj. Peršak. Botrovala sta soseda Jože in Marija Podvršan. Staršem čestitamo, punčki pa želimo vse dobro v življenju! svica EINSIEDELN Kako nam je Slovencem v Švici postala priljubljena božja pot v Einsiedeln, smo videli tudi letos v nedeljo, 26. septembra, ko smo se že osmič zbrali na naše vsakoletno romanje k Mariji. Romanja se je udeležilo zelo lepo število naših rojakov iz vseh strani Švice, iz sosednje Nemčije in Predarlske v Avstriji. Računamo, da nas je bilo preko 500, kar je za našo skupnost zelo veliko in pohvalno. Tudi iz Liechtensteina se je pripeljala lepa skupina naših rojakov. Zbiranje se je začelo že po deveti uri. Spovedniki so imeli dovolj dela vse do 12. ure. Mnogi pa so med časom spovedovanja opravili pobožnost križevega pota. Na povabilo slovenske katoliške misije v Švici se je romanja udeležil mariborski škof dr. M. Držečnik s tajnikom Grobelnikom. Sveto mašo in pridigo ob 12. uri je imel g. škof. Z njim so somaše-vali škofov vikar iz Chura prelat dr. Al. Šuštar, škofov tajnik Grobelnik, dr. F. Felc, izseljenski duhovnik v Ravensburgu, Štefan Pintarič iz Siona, zastopnik Hrvaške kat. misije p. Lucijan, Ferdinand Kolednik iz Koroške, p. Avguštin, predstojnik kapucinskega samostana v Škofiji Loki, p. Angel Kralj in p. Fidelis. Med mašo je bilo ljudsko petje in med obhajilom je tudi otroški zbor zapel eno pesem pod vodstvom sestre Avrelije Pavel. Takoj po maši smo v Marijini kapeli imeli pete litanije Matere božje z odpevi. Naša pesem je zopet odmevala po ogromni cerkvi. Za zaključek ni smela manjkati pesem „Marija, skoz življenje“. Letos smo imeli med nami tudi tri zastopnike in predstavnike Švice. Povabilu so se odzvali tajnik generalnega vikariata za kanton Zürich g. Štampfli, narodni ravnatelj medškofijskega združenja za tuje delavce v Švici dr. Enderle iz Luzerna in tajnik Rimskokatoliške centralne komisije za kanton Zürich g. Emhard z družino. Drugi povabljeni so se opravičili zaradi službe in poslali pozdrave z željami k zelo dobremu uspehu romanja. Po končanih slovesnostih v baziliki smo napolnili prostor pred vhodom v cerkev. Slišal si le slovensko govorico. Posebno pozornost so vzbujale naše narodne noše, ki so nam lahko v ponos in vsak, ki je imel fotoaparat pri sebi, je hotel imeti kak posnetek za spomin, to ne samo naši rojaki, ampak tudi zastopniki drugih narodnosti. Ob dveh popoldne smo zasedli za nas rezervirana hotela „St. Georg“ in „Rot Hut“ za kosilo. Nekateri pa so si morali iskati kosilo še v drugih hotelih. V hotelu „St. Georg“ je škofa in švicarske goste, duhovnike in romarje pozdravil p. Fidelis, za njim pa so Tinko, Mojca in Marija v narodnih nošah izrekli dobrodošlico škofu dr. Držečniku, Tinko z deklamacijo, deklici pa sta mu izročili slovenski šopek. Škof je bil tega pozdrava zelo vesel in se jim zahvalil, nato se je zahvalil tudi patroma, p. Fidelisu in p. Angelu za trud in delo, ki ga vršita za naše rojake v Švici. Zahvalil se je tudi švicarskim predstavnikom za vso pomoč, ki jo nudijo Slovenski katoliški misiji. Med obedom so otroci zapeli še nekaj pesmi, po obedu pa so zadonele naše lepe slovenske narodne pesmi. Kar težko nam je bilo prenehati, peli bi še in še, morali pa smo ob določeni uri hotel zapustiti. Ta dan smo bili res kot ena družina in upamo, da se prihodnje leto zopet zberemo pri Mariji v Einsiedelnu v tako lepem številu. Slovenci ob meji KOROŠKA. — Bivši koroški deželni glavar Sima je dal za dunajski dnevnik „Kurier“ nekaj zanimivih izjav o razmerah na Koroškem. Manjšina je kakor tepen pes: če zalaja se mnogi ob tem razburjajo. Sedanji deželni glavar vodi politiko iz rok v usta in popušča „Hei-matdienstu“. Edina rešitev v sedanjem položaju bi bila zamenjava deželnega glavarja in pa odstop od preštevanja manjšine. — Inštitut za narodnostna vprašanja v Ljubljani je izdal posebno knjigo z naslovom „Sodobna vprašanja slovenske in hrvaške manjšine v Avstriji.“ — Študentje univerze v Bazlu v Švici so obiskali Radiše in se zanimali za dvojezičnost v občini Žrelec. — V okviru Slov. prosvetnega društva „Zvezda“ v Hodišah deluje poseben tamburaški zbor, ki šteje 13 godbenikov. — V okviru „Rozalskega žegnanja“ pri Sv. Herrn nad Globasnico je govoril tudi deželni glavar Wagner, kjer je skušal Slovencem soliti pamet in med drugim dejal: „Naše zadeve hočemo urediti sami.“ — V okviru Krščanske kulturne zveze je gostovalo dramsko gledališče iz Nove Gorice na Koroškem. Igralci gledališča so igrali Cankarjevega „Martina Kačurja“ v Št. Jakobu v Rožu, v Škocijanu in v Pliberku. — Okrog 2000 ljudi je 26. septembra pod geslom „Člen 7 — naša pravica“ in „Ne damo se preštevati!“ na povabilo obeh slovenskih osrednjih organizacij protestiralo v Globasnici proti manjšinski politiki sedanje avstrijske vlade. — Farna mladina iz Št. Janža v Rožu je v župni cerkvi dvakrat z uspehom priredila „Škofjeloški pasijon“. — Za 14. november, ko bodo „šteli“ Slovence, sta obe politični organi- zaciji izdali navodilo: „Na Koroškem dvojezičnem ozemlju nobenega Slovenca, v ostali Avstriji čim več Slovencev. GORIŠKA. — Goriška občinska uprava je končno le postavila dvojezične table v slovenskih krajih občine in sicer: v Štandrežu, Revmi, Št. Mavru in Podgori. — Goriška občina je vzela v najem nekdanje Malo semenišče. V njem bodo nastanjene slovenske šole: nižja srednja šola „Ivan Trinko“, klasični licej „Primož Trubar“ in učiteljišče „Simon Gregorčič“. — Zveza slovenske katoliške prosvete je po počitnicah izdelala delovni program za naslednje kulturno leto. — Prosvetno društvo „Hrast“ v Doberdobu prireja vsako leto „septembrski praznik“. Letos je poleg drugih sodelovala pri kulturnem srečanju tudi folklorna skupina iz Rezije, ki je bila po potresu hudo prizadeta. — Na folklornem festivalu v Gorici so nastopili tudi Slovenci. — V kartuziji Lucca je umrl p. Lanuinus Sardoč, goriški rojak, ki je bil učitelj po poklicu, dokler ga niso fašisti vrgli iz šol. Leta 1941 je vstopil h kartuzijancem in 1949 postal duhovnik. — Leta 1974 je občinski odbor v Gorici sklenil, da se ustanovi poseben posvetovalni organ za vprašanja slovenske skupnosti v občini. Nazivajo ga kratko „Konzulta“; ima 15 članov. 22. sept. se je prvič sestala. TRŽAŠKA. — Študijski dnevi „Draga 76“ so se prvikrat vršili na Opčinah v „Finžgarjevem domu“ namesto v Dragi pri Boljuncu; prvič tudi brez ustanovitelja, v začetku marca t. I. umrlega prof. Jožeta Peterlina. — Slovenski izobraženci iz vseh delov sveta, zbrani na kulturnih dnevih na Opčinah, so sklenili skupno izjavo, v kateri obsojajo preštevanje Slovencev na Koroškem in zahtevajo, naj matična Slovenija ukrene vse, da do tega preštevanja ne bo prišlo. — Slo- venski kulturni klub v Trstu je priredil tridnevno srečanje v Dragi. Predavali so Sergij Pahor, Alojz Rebula in Danilo Sedmak. — Neugodno je odjeknil zadnji ukrep Tržaškega radia, ki zaključuje slovenske oddaje že ob pol osmih zvečer. — Italijanski šolski zakon predpisuje, da morajo šolniki iti s 65 leti v pokoj. Tržaški šolski skrbnik je zato prepovedal vsem župnikom, ki so starejši kot 65 let, hoditi v šolo. Ali se ne skriva zadaj nestrpnost do Cerkve, saj ni mogoče istovetiti župnika z učiteljem, ki si s tem služi svoj kruh? — Predstavništvo Slovenske skupnosti iz Devina in Nabrežine se je mudilo na Koroškem na dvodnevnem informacijskem potovanju. — Predsednik italijanske vlade Andreotti je ob obisku potresnih krajev sprejel tudi šestčlansko delegacijo predstavnikov slovenske narodnostne skupnosti dežele Furlanije-Julijske Krajine. t---------------------s Slovenci po svetu ____________________/ ARGENTINA. — Slovenska kulturna akcija je v Slovenski hiši v Buenos Airesu priredila razstavo Bare Remec pod geslom „Risbe in keramika“. Posebnost risb, ki so nastale v zadnjih petih letih, je v tem, da so delane zunaj v naravi in so plod trenutnega navdihnjenja in razpoloženja. — Fantovska in dekliška organizacija sta priredili v Slovenski vasi prvi pevsko-glasbeni festival. — V okviru „Zedinjene Slovenije“ so 26. septembra priredili v Slomškovem domu v Ramos Mejiji slovenski ljudski tabor. Posvečen je bil spominu naših umetnikov besede: Ivanu Cankarju, Simonu Gregorčiču, Dragotinu Ketteju in Srečku Kosovelu. — Ob srebrnem jubileju slovenske šole v San Justo so priredili mladinski dan. Pripravili so športna tekmovanja, Jurčičevega „Domna“ ter šolsko akademijo. — Tudi v Slovenski vasi v Lanusu so priredili že 25. mladinski dan s športnimi in kulturnimi prireditvami. — Sloven-pi iz San Martina so povabili krajevnega škofa v svojo sredo. Škof je pohvalil slovensko vernost in prosil, naj še naprej dajejo Argentincem svetel zgled vere. — 9. septembra je umrl v „Hiši božje Previdnosti“ v buenosaireški okolici prekmurski rojak župnik Franc Glavač. — Ob 10. letnici Zveze slovenskih žena in mater so „Slovenske mladenke" priredile v centralni hiši v Buenos Airesu poseben koncert njim na čast. Dekliški zbor pod vodstvom prof. Anke Savelli-Gaserjeve je zapel 20 pesmi. — Sanmartinske gospe so priredile dobrodelni umetniški festival. Dve tretjini programa sta prevzeli na prošnjo odbora slovenski buenosaireški oktet in Slovenska folklorna skupina. — Na povabilo Slov. kulturne akcije je Mendoški slovenski oder 9. oktobra v Slovenski hiši igral Cankarjevega „Hlapca Jerneja“. KANADA. — 5. septembra je novi škof dr. Alojzij Ambrožič blagoslovil na torontskem slovenskem letovišču v bron vliti kip škofa Baraae, ki ga je napravi! umetnik Gorše. Na posebni plošči so trije Baragovi izreki: prvi namenjen Slovencem: „Kakor sem vas prisrčno Mu-bil, dokler sem še med vami bil, prav tako vas še zdaj liubim in iz vsega srca vašega zveličanja želim“; drugi je namenjen angleškim vernikom: „Bog je vse stvari ustvaril za nas, nas pa ustvaril za- se“; tretji je namenjen Indijancem: „Zares srečen je, kdor ljubi Boga“. — Na letošnji „folklorami" v Win-nipegu je bilo 33 paviljonov, med njimi tudi slovenski „Ljubljana“. Pri prireditvi je sodeloval moški kvintet in tri skupine s folklornimi plesi. Dokaz, da so se dobro predstavili, je v tem, da so jih prosili za sodelovanje pri zaključnih skupnih slovesnostih. — S 1. septembrom je zamenjal župnika g. Mejača v Winnipegu lazarist g. Ivan Plazar, doslej kaplan na župniji Brezmadežne v Novem Torontu. — Na društveni pristavi so Hamilton-ski Slovenci proslavili 20.-letnico društva „Večerni zvon". ZDA. — Slovenci iz Clevelanda so 5. septembra poromali k Žalostni Materi božji v Frank, kjer so posebej pomolili za vse verne, ki so izgubili življenje med vojno ali bili umorjeni po vojni. — Teden prej pa so se zbrali ameriški Slovenci v Marguette, kjer so skupaj obhajali „Baragov dan". — V drugi polovici avgusta so v Bridgevillu v Pen-sylvaniji proslavljali 200-letnico ZDA. Tudi Slovenci so postavili svoje „štante“, kjer je bilo mogoče kupiti kranjske klobase, potice, flancate, štrudelj in kmečki kruh. — Zamisel športnega centra na Slovenski pristavi dobiva počasi obraz. Urejeni sta že dve igrišči za odbojko, v načrtu so še igrišča za tenis, nogomet in namizni tenis. Clevelandčane bodo te pridobitve še bolj povezale s poletnim centrom. pismo urednikov Dragi bralci! Bliža se konec leta. Ker ir tem času načrtujemo novi letnik Naše luči, bi bil sedaj čas, da nam sporočite, kaj novega bi si drugo leto v reviji želeli, kaj drugače, česa več, česa manj. Kolikor bo le možno, bomo vaše želje upoštevali. Seveda pa je treba vedeti, da je okusov na tisoče — prav toliko kot bralcev — in da se je torej treba pri urejanju odločati za rešitve, ki najbolj odgovarjajo večini. Prav lepo vas pozdravljamo! Uredniki Jesenski motiv z Barja. (Nadaljevanje z 19. strani) monsinjor Meredith duhovit in prijeten rojak. Je bolan in obsojen na skorajšnjo smrt in kot meni izkazano uslugo bom cenil kar boste lahko zanj storili. Pogosto sem se vas v teh dneh spominjal. Razumem osamelost, ki jo kot graščakinja sredi siromašne in preproste vaške skupnosti doživljate. Upam, da boste našli v mon-sinjorju Meredithu zaupnika za svoje težave in svetovalca v zadevah vesti. Prisrčno vas pozdravljam, spoštovana gospa grofica, v Jezusu Kristusu. Avrelij, valentski škof." Podpisal se je in nekaj časa pismo premišljeval in razmišljal, ali je povedal premalo ali preveč in ali obstajajo besede, ki bi ganile srce takšne ženske, kot je ta. Zenske so za duhovnika večno vprašanje. K okencu spovednice pokleka več žensk kot moških. Njihove izpovedi so bolj odkrite in za samskega moškega, ki jih posluša, bolj vznemirljive. Pogosto se dogaja, da skušajo te iskati pri njem nadomestilo za brezbrižnega moža in, česar si ne upajo šušljati v zakonski postelji, povedo odkrito in pogosto na brezobziren način v leseni omari stranske ladje. Prek ženske lahko vpliva duhovnik tudi na njenega moža in na otroke. Lahko se pa tudi zgodi, da se stari Adam, ki spi pod talarjem, nevarno prebudi zavoljo zaupljivosti kakšnega odraščajočega dekleta ali žene, ki se čuti nezadovoljeno. Valentski škof Avrelij je bil polnokrven moški in je kaj kmalu odkril skrito strast pod uglajeno ljubeznivostjo grofice de Sanctis. Tudi ona je bila ena izmed njegovih ovčic, a njena razsodnost jo je stavljala iz območja njegove pastirske palice, in škof se je spraševal, ali se ji bo Blaise Meredith, hladni in trpeči človek, lahko bolj približal. Doktorju Aldu Meyerju je pisal z drugačnimi besedami: „Monsinjor Blaise Meredith je rahločuten in svobodoljuben človek, človek, ki sem ga vzljubil kot brata. Njegova naloga, da proučuje življenje Giacoma Neroneja, je težka, in upam, da mu boste šli na roko s svojim globokim poznanjem tega kraja. Lahko se pa seveda zgodi, da se vi ne bi marali mešati v to kočljivo zadevo, ker pač niste katoličan. Zagotavljam vam, da vas ne monsinjor Meredith ne jaz ne misliva nadlegovati s spraševanjem. Vendar vas moram prositi za neko osebno uslugo. Monsinjor Meredith je hudo bolan. Ima raka na želodcu in, če bo šlo naprej, kot je v takšnih primerih običajno, bo kmalu umrl. Je zadržan kot vsi Angleži, je pa silno pogumen in me skrbi, da ne bi mož preveč delal in da bi moral prenašati več bolečin, kot je potrebno. Zelo bom zadovoljen, če boste privolili, da bi bili med njegovim bivanjem v Gemellu Minore njegov zdravniški svetovalec in bi mu nudili kar najboljšo pomoč. Stroške za zdravila bom poravnal jaz, prav tako gredo tudi stroški za zdravniški posvet in zdravljenje na moj račun. Priporočam ga z vsem srcem Vaši ljubeznivosti in Vaši poklicni skrbi.“ „Zadosti!“ si je dejal škof. „Judom ne pridigamo. Razumejo nas ravno tako dobro kot mi nje. So pristaši bogovladja kot mi, pripadniki neomejene oblasti kot mi. Poznajo smisel bratstva in ljubezni do bližnjega in pogosto ju bolje spolnjujejo kot mi. Preganjali so jih kot nas. Imeli so farizeje, kot smo jih imeli — Bog nam pomagaj! — mi, celo na najvišjih mestih. Moj brat Meredith bo kar v dobrih rokah.“ Tretje pismo je bilo najbolj mučno in njegovo blagorodje je premišljevalo dolgo časa, preden je napisalo s poševno pisavo naslov: „Častiti g. Anzelm Benincasa, župnik pri Žalostni Materi božji, Gemello Minore, Valentska škofija. Dragi in častiti oče: Pišemo vam, da vas obvestimo, da bo prišel v vašo župnijo monsinjor Blaise Meredith, sodnijski prisednik Obredne kongregacije, ki je bil imenovan za branilca vere v postopku razglasitve božjega služabnika Giacoma Neroneja za blaženega. Prosimo vas, da bi bili do njega bratsko gostoljubni in mu nudili vsakršno pomoč za spolnitev njegove cerkvenopravne naloge. Poznamo vaše siromaštvo in vemo, da je vaše stanovanje tesno, zato smo sprejeli ponudbo grofice de Sanctis, da ga vzame pod streho za časa njegovega bivanja v župniji. Vendar smo pa prepričani, da boste kljub temu pokazali do njega tisto naklonjenost, ki mu gre kot bratu v duhovništvu, ki je povrh še član škofijskega sodišča. Dolgo časa smo že užaloščeni, častiti, zavoljo vesti o verski zanemarjenosti vaše fare in o pohujšanju, ki ga povzroča vaše zasebno življenje, zlasti vaše dolgotrajno sožitje z vdovo Rozo Benzoni, ki vam gospodinji. Običajno bi bilo takšno sožitje vzrok, da bi začeli proti vam zakonski postopek, toda vzdržali smo se tega ostrega koraka v upanju, da vam bo Bog naklonil milost, da uvidite svojo zablodo in jo popravite ter preživite poslednja leta svojega duhovništva v spokornosti in z ugledom in dobro služite svoji čredi. Možno je — Bog daj, da bi bilo tako! — da je ta zveza zavoljo vaše postaranosti zgubila telesni značaj in da bi vam bili mi voljni dovoliti, da obdržite to žensko v svoji službi še naprej zavoljo obveznosti, ki jih imate do nje. Toda ta prizanesljivost z naše strani vas ne bi oprostila moralne obveznosti, da popravite pohujšanje in se posvetite z obnovljeno vnemo koristim svojih faranov. Spominjamo vas, da je lahko navzočnost duhovnika, ki bo obiskal vašo faro, za vas lepa priložnost, da se z njim posvetujete in spravite svojo vest brez pretirane sramežljivosti v red. Naša potrpežljivost je bila dolgotrajna in smo v velikih skrbeh za vas, ki ste naš sin v Kristusu, ne moremo pa biti brezbrižni ob žalostnem stanju duš, ki so pod vašo oskrbo. Boga ne smemo skušati preveč. Stari ste že in čas se nevarno krajša. Dnevno se vas spominjamo v molitvah in vas priporočamo za-ščitnici vaše župnije, Žalostni Materi božji. Pozdravlja vas vaš brat v Kristusu. Avrelij, valentski škof.“ Odložil je pero in se zazrl v papir in pisavo, ki je tekla po njem v urejenih vrstah. Primer očeta Anzelma je bil podoba vseh pomanjkljivosti Cerkve v Sredozemlju. Ni šlo za osamljen primer. Bil je precej pogosten v skrajno obubožanem predelu juga, pa tudi na severu ni bil čisto izjemen. V svojem krajevnem sklopu je bil le majhno pohujšanje, saj je misel o grehu v Cerkvi nekaj vsak- danjega, izrek, da redovniška obleka ne naredi meniha in tonzura ne duhovnika, pa nekaj prastarega. Toda v sklopu narodne Cerkve, v deželi, kjer ima katolicizem prevladujoč vpliv, je opozarjal na hude pomanjkljivosti in na nujno potrebo po prenovi. Človek, kot je bil Anzelm Benin-casa, je bil sad semenišča s slabimi vzgojitelji in preživetim načinom vzgoje. Prišel je do posvečenja na pol vzgojen, na pol urejen, z nedozorelim poklicem. Po posvečenju je postal pač en duhovnik več v deželi, v kateri je veliko duhovnikov, pa malo duhovniškega duha, in koj skraja se je spremenil v breme za kak siromašen kraj. Plača, ki mu jo je določila škofija, je bila le po imenu. Z naglim razvrednotenjem denarja ni zadoščala niti za kruh. Cerkvena oblast se je oklepala udobne misli, da morajo tisti, ki oznanjajo evangelij, živeti od evangelija, ne da bi se potrudila in pojasnila, kako naj to pravzaprav store. Pokojninskega zavarovanja ni imel in tudi ni bilo ustanove, ki bi ga sprejela v starih letih, tako da ga je stalno preganjal strah pred starostjo in ga zapeljevala skopost. Ko je prišel v tak kraj, kot je bil Gemello Minore, je to pomenilo, da je bilo treba hraniti nova usta. Če bi jih odpiral preveč, bi najbrž stradal. Čutil se je torej prisiljenega, da se prilagodi, da se podvrže varuštvu krajevnega veleposestnika ali pa se vrže v obžalovanja vredno sklepanje kupčij s skrajno siromašno čredo. V mnogih krajih Kalabrije je primanjkovalo moških. Predvojno izseljevanje in medvojno klicanje na nabor sta jih odvedli stran in žene so živele skozi leta ločene od svojih mož, za možitev godna dekleta pa so se čutile dolžne, da si jemljejo začasne ljubimce ali pa se poročajo z veliko starejšimi moškimi. Toda duhovnika so imeli. Duhovnik je bil sam ubog in je bil odvisen od siromakov, da so mu prali perilo, pripravljali jed, čistili hišo in mu pri nabirki dajali denar za testenine za naslednji teden. Ni se čuditi, da se je večkrat za- Posnetek iz Kamnika, rojstnega kraja pesnika Franceta Balantiča. čel zapuščati in da je škof rajši obžaloval razuzdanost, kot je prešuštvovanje, kot pa da bi ga poklical pred cerkveno sodišče zavoljo javnega priležništva. Sistem je bil ravno tako kriv kot posameznik, in prenovitelj, kot je bil valentski škof Avrelij, so bili v škripcih, kadar so hoteli koga premestiti, zavoljo zgodovinskih grehov fevdalne Cerkve. Rešitev bi bila v tem, da bi bilo manj duhovnikov, pa da bi bili tisti boljši, da bi obstajal denarni sklad, ki bi skrbel za temeljno življenjsko plačo, neodvisno od prispevkov vernikov, ter starostno in bolniško pokojnino; da bi bila vzgoja v semeniščih bolj ustrezna in izbira za svete redove bolj stroga. Toda denarja je bilo premalo, predsodki so bili močni in gospodje kot Benin-(Nadaijevanje na 38. strani) otroški kotiček božji Sin pride k nam na obisk Včasih pride k nam na o-bisk prijatelj naše družine. Iskreno smo ga veseli. Povemo mu svoje težave in u-spehe, on nam pripoveduje svoje. Vemo, da se z nami veseli in žalosti. Tudi božji Sin hoče priti k nam na obisk. To lahko stori v obliki obhajila. Ker pride v tako „neosebni“ obliki, pod podobo kruha, se marsikomu zdi, da se ne more z njim pogovoriti in da mu tudi Gospod ne more kaj povedati. Vsaj sliši ga ne. In vendar je ta Jezusov obisk tak, kot so vsi naši ostali obiski. Treba se bo navaditi, da se bomo z Jezusom pogovarjali in da ga bomo znati poslušati. primeri iz življenja • Ali se po obhajilu z Gospodom pogovarjaš? • Ali se Gospodu zahvališ za obisk? Končno je on le božji Sin! • Ali ga prosiš, naj te naredi vedno boljšo oziroma boljšega? • Ali ga prosiš, naj da vsem, ki odločajo, pravo pamet, da bi odločali v prid „najmanjših bratov": da bi ti dobili spodobna stanovanja in zadostno hrano, primerno zdravniško vastvo in starostna zagotovila, možnost študija in narodnostne pravice? RIBIČ Jurček je mrežo veliko razpel, rad za večerjo bi ribico ujel. Jurček zavzeto lovi ure tri, ribe velike pa v mreži še ni. Jurček nazadnje se razjezi: „Tale škaf najbrž sploh jezero ni!“ Milena Batič HRUŠKE Metka, Polonca in Zalka so hitele v šolo. Pri Golobovem sadovnjaku ob šoli so se ustavile. Lepe rumene hruške so se jim same ponujale. Stric Golob je povabil deklice v sadovnjak. „Natrgajte si nekaj hrušk!" Zalka je odtrgala tri hruške. Polonca se ni mogla odločiti, katero hruško bi odtrgala. Nobena ji ni bila všeč. Metka pa jih je nabrala poln predpasnik. Tisti trenutek se je oglasil sosed Golob: „Pridite, dekleta! Brž, brž! Zdi se mi, da že slišim šolski zvonec ... Zamudile boste .. „Tecimo!“ je zaklicala Zalka. „Hvala lepa!“ je še rekla sosedu Golobu. Vse tri so odhitele proti šoli. Pred šolskimi vrati so se za trenutek ustavile. Zalka je videla, da sta Metka in Polonca brez hrušk. Polonca si ni utegnila otroški kotiček r nobene izbrati. Bila je preveč izbirčna. Metka jih je hotela odnesti poln predpasnik. Toda predpasnik se ji je pretrgal. Med tekom je izgubila vse hruške. Obe sta imeli solze v očeh. „Jaz pa sem vzela tri hruške,“ je rekla Zalka. „Vsaka bo imela eno!" Razdelila je hruške, nato pa so pohitele v razred. Po L. Suhadolčanu NAŠLA JE POT IZ GOZDA Majda se je izgubila v gozdu. Ni vedela, kod bi šla domov. Mračilo se je. A ni obupala, ampak pomislila: „Gozd leži na zahodni strani naše vasi. Torej moram iti proti vzhodu, če hočem priti domov!" A kje je vzhod? Nebo je bilo oblačno, sonca nikjer... Pa se je Majda domislila knjige, v kateri je brala, kako si je neki popotnik pomagal iz gozda. Ogledal si je skorje starih debel. Skoraj vse so bile na eni strani zaraščene z mahovjem. In ker je vedel, da je to severna stran, mu ni bilo težko najti prave poti. Tudi Majda si je ogledala stara debla in kmalu ugotovila, da je res tako. Postavila se je z obrazom proti severu in iztegnila desnico: „Tu je vzhod!“ Uro kasneje je bila že doma. UŽALJENI JURČEK Jurček se je vrnil iz šole je zen in našopirjen kot sova. „Ali se je spet kaj zgodilo v šoli?“ ga je vprašala mama. „Dobil sem enko zaradi mačka!“ „Zaradi kakšnega mačka?“ „No, zaradi tega tu!“ reče Jurček in odpre zvezek. „Ali ga nisem lepo narisal? Kar poglej!“ Maček je bil v resnici lep. Imel je rep, zasukan kot turška sablja, bele brke, kožuh pa progast kot tiger. „Res lep maček!“ je prikimala mama. „Učiteljici pa ni bil všeč. Dala mi je enko.“ „Mogoče si pa dobil enko, ker nisi bil miren pri risanju.“ „Kako!“ odgovori Jurček. „Danes sploh nismo imeli risanja! Mačka sem narisal pri računstvu.“ V. Homčenko ______________________________________________________________________' poštni nabiralnik za otroke JESEN JE TU Sadje in drugi pridelki so dozoreli. Kmetje imajo z njimi veliko dela. Začelo se je novo šolsko leto. Jeseni pa tudi spuščamo zmaje v zrak. Ustje rumeni in odpada. Brigita, München, ZRN KAJ BOM? Sedaj hodim v sedmi razred. Zdelujem kar dobro. Dokončati mislim vseh devet razredov. Kaj bom potem? Zanima me aranžiranje izložb. Mislim ce posvetiti temu delu. Seveda bo treba najprej narediti odgovarjajoči tečaj. A menim, da imam nekaj lepotnega čuta in da bom s tem malo pripomogla k „olep-šanju sveta“. To je pa končno tudi lahko življenska naloga. V slovensko šolo redno hodim. Ko bi ne bila prepričana, da imam od nje veliko, bi gotovo ne hodila. Gordana, München, ZR Nemčija NA PLANINI O O # Darko, München (Nadaljevanje s 35. strani) časa so silno dolgo živeli, mladi, ki so rasli na deželi, pa niso imeli primerne vzgoje in potrebnih pogojev. Škofije, kot je bila valentska, so bile ubožne in nepomembne. Rim je bil bogat, oddaljen, skrbi je imel na pretek in prošnje za posebne sklade za izvajanje obnov s posebnimi nameni so kardinali, upravniki Petrovega premoženja, sprejemali hladno. Tako je Anzelm Benincasa ostal še naprej v Gemellu Minore in va-lentski škof je imel še zmeraj težavo, kaj naj napravi z njim in kako naj reši vsaj njegovo neumrljivo dušo. Zganil je pisma, jih vtaknil v ovojnice, jih zapečatil in poklical sla, da jih nemudoma odnese z motociklom v Gemello Minore. Glede njihove važnosti si ni delal utvar. Dolgo časa je že bil duhov- Izviren napis v Mengešu. nik in dobro se je zavedal, da lahko ostaja resnica sto let nerodovitna, preden požene korenine v človekovem srcu. Na predvečer svojega odhoda v Gemello Minore se je Blaise Me-redith čutil osamljenega kot še nikoli prej v življenju. Kratkotrajno bratsko sožitje s škofom se bo razdrlo. Živeti bo moral z neznanimi ljudmi kot prizadeven raziskovalec, ki izkopava neljube dogodke. Sam bo moral prenašati svoj nočni strah in grozo. Nič več ne bo mogel imeti zaupnih pogovorov, le iz drugih bo skušal izvleči zaupne stvari. Zamenjal bo skrbno varovano intimnost škofovega posestva za siromašno zani-krnost hribovskega naselja, kjer je intimnosti prav malo celo za rojstvo, smrt in ljubezensko dejanje. Kot gost bo bival pri ženski in v nasprotju z mnogimi tovariši ni imel talenta za pogovore z nežnim spolom. Bil je neporočen po poklicu in samec tudi po nraveh. Šlo mu je na živce, da bi se moral truditi z malenkostnimi razgovori v obednici. Moči so mu naglo pojemale in zdelo se mu je neznosno, da bi jih zapravljal v trivialnostih domačega sožitja. S takšnim razpoloženjem si je privoščil, medtem ko so poljedelci spali pod oljčnimi drevesi, škof pa pisal v svoji pisarni, poslednje razkošje sprehoda po nasadih. Slekel je talar in si zavihal rokave, da je sonce žgalo njegove bele in shujšane roke, in se sprehajal po ozki stezi, ki je peljala k plotu in meji posestva. Pod drevjem je bil zrak svež in steza progasta, s svetlobnimi lisami, a ko je dospel do doline, je bruhnila vanj vročina kot iz peči. Ozrl se je naokrog in. opazil, kako se je vroči zrak dvigal iz lehnjaka v slepečem valovanju. Za hip je o-kleval, stožilo se mu je po zatišju nasadov, a postalo ga je sram zaradi nebogljenosti in odločno je zavil ob plotu naprej. Na pobočju nad stezo so spali deiavci v senci razjedenih skal. Njihova čokata in ožgana telesa so ležala z razkrečenimi nogami ohlapno kot punčke iz cunj, in Meredith, ki že dolgo časa ni mogel spati, je skoraj občutil nevoščljivost zavoljo njihovega spanja. Bili so siromašni, pa ne toliko kot drugi. Imeli so delo pri dobrohotnem gospodarju. Njihova obleka je bila zamazana in prašna, namesto čevljev so nosili cokle, a lahko so mirno spali. Po delu so se lahko mirne duše vračali na domove, saj so imeli službo in testenine za na mizo in vino pa olje za zraven. V ubožni deželi s tremi milijoni nezaposlenih je bilo to prav gotovo veliko. Ob gnojni jami se je pot razcepila v dve kozji stezi, od katerih je ena tekla k strugi potoka, druga pa se je vzpenjala na vrh griča. Meredith je izbral pot navkreber, z nejasnim upanjem, da si bo od tam lahko ogledal vso okolico. Steza je bila strma in polna ostrih kamnov, vendar je vztrajal pri odločitvi, kot da bi hotel kljubovati slabosti svojega usihajočega telesa in dokazovati, da je še zmeraj mož. Na sredi višine je našel majhno ploščad, nevidno iz doline, kjer so skladi skal sestavljali neke vrste votlino. V njej je bila senca in Meredith se je hvaležno usedel, da bi za hip počival. Ko se je dobro razgledal, je opazil ob skalah ostanke grobega zidovja, s katerim je bila nekoč obzidana votlina od znotraj. Vstal je in šel do ozadja votline. Senca je bila tam gosta in šele čez nekaj sekund so se oči privadile mraku in odkrile majhen kamnit podstavek in na njem šopek uvelega cvetja in zmečkanega trtnega listja. Za zidom je bil kos mar-mora, tako zamazanega, starega in razkrojenega od časa, da spočetka ni mogel uganiti, kaj naj bi bil. Nato je uvidel, da je bil del podstavka starega kipa, ki je predstavljal boga plodnosti. V starodavnih časih, ko so bili hribi še pokriti z gozdovi in jih lačna plemena še niso posekala za bajte in za kurjavo, je ta votlina morala biti svetišče kakega gozdnega boga. Vse, kar je ostalo od tedaj, je bil simbol plodnosti, cvetje je bilo pa iz dvajsetega stolet- ja, bilo je prvi pomladanski dar razvpitemu bogu. Meredith je večkrat slišal govoriti o praznoverjih, ki se ohranjajo med hribovci, o vražah, zaroto-vanjih in čudnih obredih, toda ob tej priložnosti se je prvič osebno srečal z njimi. Blaisa Mereditha je obšla čudna omama ob surovem marmornem kipu in njegovem preživetju, komaj pol milje stran od škofovega posestva. Kdo ve, če ni bila v tem razlaga za mnoge posebnosti Cerkve v Sredozemlju: za močno vero v nadnaravnost, debelo skorjo praznoverja, silno vnemo latinskih svetnikov in tudi za zagrizeno odklanjanje komunizma in antikleri-kalcev. Kdo ve, če je bil to vzrok, da so mogli hladni liberalci in ljubeznivi skeptiki tako malo prodreti med to ljudstvo, saj je bil vzneseni misticizem edini odgovor, ki ga je razuzdana silovitost porajala v njihovih ožganih in zlačnjenih telesih. Ali je bila v tem tudi razlaga za smrt Giacoma Neroneja? Kako bi mogel Blaise Meredith, legalist iz Rima, prodreti v skrito mišljenje tega ljudstva, ki je bilo staro že tedaj, ko je bil Rim še mlad, in ki se je svoje dni povezoval s črnim bogom ognja Hanibalove Kartagine? Kljub vročini ga je zazeblo. Obrnil je hrbet nespodobni podobi in šel ven na sončno luč. Globoko sključena starka z butaro vej, ki jih je naplavil potok, se je s težavo vlekla po strmi stezi proti vrhu. Ko je prišla vštric Mereditha, je ta vzdignil glavo in jo pozdravil v uglajeni rimski italijanščini. Ona ga je pogledala s solzavimi in brezizraznimi očmi in šla naprej brez odzdrava. Blaise Meredith je gledal za njo nekaj časa, potem se pa spustil v dolino. Čutil se je starega in utrujenega in ob misli na odhod v Ge-mello Minore ga je prevzel čuden strah. VII. poglavje Anne Louise se je po prespanem opoldanskem počitku zbudila slabe volje. Ko se je spomnila, da bo Aldo Meyer večerjal z njo, se je njeno nerazpoloženje še poslabšalo; in ko ji je sel njegovega blagorodja izročil pismo, bi skoraj zakričala od živčne radraženosti. To je bilo preveč. Ta vmešavanja v njeno zasebno življenje so ji bila neznosna. Rajši se je dolgočasila, kot pa da se ji je bilo treba truditi, delati se prijazno. Ko sta prišla k čaju, je Nicholas Black opazil njeno nerazpoloženje in ji v svoji premetenosti nasveto-toval takojšnje zdravilo. „Utrujeni ste, draga,“ ji je dejal zavzeto. „Vročica vas kuha, pomladanska vročica. Ali hočete, da vam jo razpršim s čarovnim sredstvom?“ „O, da bi mogel, Nicki!“ „Mi dovolite?“ „Kako pa? Zabavati bom morala Meyerja in tistega klerika, ki bo prišel jutri.“ Njen glas je imel barvo razvajenega otroka. „Hočem, da me puste samo.“ „Za to me vendar imate, draga," je udvorljivo odvrnil. „Jaz jih bom zabaval. Ne bom dovoljeval, da bi vam bili v nadlego. Zakaj mi sedaj ne pustite, da vas masiram in počešem za večerjo?“ „Prav rada vam pustim, Nicki. Ravno tega mi je najbolj treba. Čutim, da postajam zanemarjena starka.“ „Nikakor, draga! A nov klobuk in izvirna pričeska sta najboljše zdravilo zoper otožnost. Kam bi pa šla?“ Za trenutek je oklevala, preden je z izumetničeno brezskrbnostjo odvrnila: „Menim, da bo spalnica najpri-kladnejši kraj. Tam imam vse pri roki.“ „Pojdiva torej! Začniva! Prepustite se mi za eno uro, pa boste tako mikavni kot katera koli lepotica iz Rima!“ S teatrsko udvorljivostjo jo je prijel za roko in jo popeljal po stopnicah navzgor v baročno spalnico, smehljajoč se sam pri sebi nad lahko zmago. Če je grofica skrivala tajnosti, jih bo tam v dovolj dolgem času, s potrpežljivostjo in s prizadevno spretnostjo svojih mehkih rok gotovo odkril. Ko je zaprl vrata, ji je pomagal odložiti obleko in obleči domačo haljo in ji velel sesti na stol, tapeciran z brokatom, pred toaletno mizico z lepotilnimi pripomočki v stekleničkah. Ona se je branila, kot je pač to terjala priložnost, in delala namigujoče opombe, da bi podčrtala intimnost položaja. Slikar se je nasmihal, jo otiral z brisačami in ji pustil, da je kramljala po mili volji. Imel je talent, da se je znal prilagoditi kakršnemu koli položaju, čeprav so šle njegove misli in načrti v nasprotno smer. V tem trenutku je bil frizer, zaupnik visokorodne dame, priča reči, ki so prepovedane celo ljubimcem, pripovedovalec opolzkih dogodivščin, ki pa ne silijo dame, da bi zardevala, saj sobnim služabnikom nima smisla hliniti krepost. (Bo še) Cerkev sv. Mihaela na Barju, zgrajena po Plečnikovih načrtih. mali oglasi PREVODE DOKUMENTOV, ki iih potrebu/ete za sklenitev zakona, vam radi poskrbijo slovenski duhovniki. Obrnite se vedno na najbližjegal ZA CERKVENO POROKO potrebujete krstni list, ki ni star več kot tri mesece: Javite se en mesec pred poroko pri duhovniku, ki vas bo poročil, da lahko uredi oklice in dokumente in se zmeni s krajevnim župnikom za kraj in čas poroke. NA VSEH URADIH, kjer vas sprašujejo po narodnosti ali državljanstvu, povejte najprej, da ste Slovenci, potem šele, da ste Jugoslovani. Pri izpolnjevanju vseh formularjev napišite pri rojstnem kraju vedno: Slove-nija-Jugoslavija. MALE OGLASE sprejema uredništvo „Naše luči“ do 5. v mesecu pred naslednjo številko. Oglasi smejo obsegati največ 100 besed. Za vsebino oglasov uredništvo ne odgovarja. Cenik malih oglasov: Minimalna cena (do 20 besed) je: 100 avstrijskih šilingov, vsaka nadaljnja beseda pa 3 avstrijske šilinge (ali pa enako vrednost v drugi valuti). Oglase je treba vnaprej plačati. Uredništvo posreduje le naslov oglaševalca, na druga vprašanja glede malih o-glasov ne odgovarja. Kdor hoče zvedeti za naslov oglaševalca, naj pošlje v pismu v denarju ali v mednarodnih poštnih kuponih pristojbino za dvoje pisem za tujino. • JANKOVIČ, 17 rue de Belgrade, 54 Tucquegnieux, Francija, posreduje uradne prevode in prošnje. Pišite mu! • PREVAJALSKA PISARNA v Miinch-nu uredi uradno prevode iz slovenščine in srbohrvaščine, piše prošnje in nudi pravno pomoč: Dipl. filolog JOSEPH ARECH; 8München50, Pfeil-schifterstr. 21, telefon (089) - 1413 702. • OVERJENE PREVODE iz slovenščine in srbohrvaščine kot tudi pravno pomoč nudi M. GRATZA, 8 München 50, Menzingerstr. 195, telefon (089) -8 1218 20. • SLOVENKA v Nemčiji, 35-letna, želi spoznati moža od 40 do 50 let, poštenega, skromnega in pridnega, brez obveznosti in ki se namerava kmalu vrniti domov. — Naslov posreduje u-prava „Naše luči“, če pošljete poštno pristojbino, navedeno v barvnem stolpcu te strani spodaj. (St. 22) • SLOVENKA v Zah. Nemčiji, 25-letna, srednje postave, zelo prijazna in vljudna, s triletnim sinčkom, želi za skupno življenje spoznati pridnega fanta, od 25 do 35 let starega, živečega v Nemčiji, ki bi bil sinčku skrben očka, njej pa dober mož. Prednost ima Gorenjec ali Dolenjec; lahko ima tudi že nemško državljanstvo. Odgovorila bo na vsako pismo. Slika zaželena. — Naslov posreduje uprava „Naše luči“, če pošljete poštno pristojbino, navedeno v barvnem stolpcu te strani spodaj. (Št. 23) • SLOVENEC, star 25 let, 172 cm visok, zaposlen v Zahodni Nemčiji, želi spoznati sebi primerno resno in pošteno dekle v starosti 20 do 25 let. V poštev pridejo samo resne ponudbe. — Naslov posreduje uprava „Naše luči“, če pošljete poštno pristojbino, navedeno v barvnem stolpcu te strani spodaj. (Št. 24) • SPOZNATI ŽELIM Slovenca srednje postave, od 30 do 37 let, nekadilca in nealkoholika, po možnosti brez obveznosti. Ločeni in avanturisti izključeni! — Ravno tako želim spoznati Slovenke, zaposlene v Nemčiji, za skupna društva. Ponudbe pošljite na naslov: FRL., Postfach 1241, 705 Waiblingen, BRD. • DVA GOZDNA DELAVCA, ki znata ravnati z motorno žago, iščemo za takojšnji nastop službe v Zah. Nemčiji. Zelo dobra plača oziroma zaslužek! Javite se na tel. 06223 - 1831, kjer dobite vsa potrebna pojasnila. • Potujete v RIM? Dobrodošli v hotelu BLED, Via S. Croce in Gerusa-lemme 40, 00185 Roma, tel. (06) 777 102. Na razpolago so Vam komfortne sobe s kopalnico, klimatičnimi napravami in radiem, lastni parkirni prostor in restavracija v alpskem slogu. Zagotovljeno Vam je prijetno občutje med slovenskim osebjem. Lastnik Vinko Levstik. • Dragi rojaki, za Vašo SELITEV v domovino se Vam toplo priporočamo. Obrnite se z zaupanjem na naslov: Gebr. Horžen — Möbelspedition, Bie-senstr. 30, 4010 Hilden bei Düsseldorf, tel. 02103 - 23 62. Informacije dobite po pošti ali po telefonu, v slovenščini ali nemščini. • MAGNETNI IN IONSKI VALOVI ZA REGENERACIJO TELESA uspešno zdravijo srčne, sladkorne in želodčne bolezni, visoki krvni pritisk, astmo, gripo, kašelj, depresijo itd. Cena aparata DM 375.— in poštnina. Patentirano. Pošljemo prospekte. Naročila sprejema JODE, 8 München 2, Marsstr. 2, BR Deutschland. • STAREJŠO HIŠO z večjim vrtom v lepem kraju, 5 km iz Ljubljane, u-godno prodam. Osebno ali pismeno se lahko javite na naslov: Štefanija BENCINA, Cesta II. gr. odredov 3, 61 261 Dobrunje pri Ljubljani. »Sezite»po dobrih knjigah! KNJIGE MOHORJEVE DRUŽBE V CELOVCU ZA L. 1977: • KOLEDAR 1977. (Krasne slike! Broširano, 160 str., 60.— šil.) • USKOŠKA NEVESTA. (Družinske večernice, 30. zvezek. Zanimiva povest! Broširano, 208 strani, 50.— šil.) • DRUŽINSKO SV. PISMO, lil. del. (Zelo čitljiv tisk, lepe slike. Broširano, 164 strani, 60.— šil.) • BORBA Z VIHARJEM. (Broširano, lepe aktualne slike, 160 strani, 50,— šil.) • DRUŽINSKA PRATIKA 1977. (Zelo pestra vsebina! 160 strani, 27.— šil.) Vse te knjige kupite lahko pri svojih dušnih pastirjih ali neposredno pri založbi: Mohorjeva družba, Viktringer Ring 26, A-9020 Klagenfurt, AUSTRIA. '~naša luč četrt stoletja v službi slovenskih zdomcev in izseljencev Verni se morajo z vsemi razpoložljivimi sredstvi upreti takemu duhovnemu zasužnjevanju. „Nam vernikom ne gre v tem primeru za vprašanje, ali nas davijo v rokavicah ali brez njih, ampak se upiramo davljenju samemu.“ Tudi je bilo zadnje čase slišati glasove celo iz ust visokih funkcionarjev, da veren človek, ki ne more sprejeti marksizma za svoj svetovni nazor, ne more biti učitelj. To postavlja verne v neenakopravni položaj in pomeni grobo kršenje človečanskih, ekonomskih in socialnih pravic. Naše šole niso šole Zveze komunistov, ampak šole vsega ljudstva, vernih in nevernih. (Leto 1972, štev. 7) DOLŽNI SMO PRIČATI ZA RESNICO Vsa leta, kar sem v Avstraliji, poslušam razne kritike in „kritike“ našega mesečnika Misii. Zlasti molk nekateri kaj radi poudarjajo: radi bi „molčeče Misli“. Za te je molk edini način, da se ne mešaš v „politiko“. Pod „politiko“ pa razumejo vse, o čemer so jih doma naučili molčati. Če se Misli sprašujejo, zakaj doma ne priznajo božiča in zakaj je božič še vedno delovni dan, je to „politika". Če celo iz ust današnjih voditeljev v domovini Misli citirajo stavek, ki je iz k:>