LJUBLJANSKI ČASNIK.
M S.
T petih 2 O. JfMatiga travna
M8.ZO.
,,Ljubljanski časnik" izhaja vsak teden dvakrat, in sicer vtorik in petik. Predplačuje se za celo leto pri založniku Jožefu Blaaniku C gold., za pol leta 3 gold., za četert leta 1 gold. 30 kraje. Z a polletno pošiljanje na dom v Ljubljani se odrajta še 15 kraje. Celoletno plačilo za pošiljanje po cesarski pošti znese 1 gold., za pol leta
3 gold. 30 kraje., za četert leta 1 gold. 45 kraje. — Vsaka cesarska pošta prejme naročilo in denar, in ako se na pismo zapiše, de so naročivni denarji (Pranumera-tionsgelder) v njem, ni treba nič poštnine plačati.
Vrati ne naznanila.
Poziv.
Osodopolne dogodbe poslednjih dveli let so prebivavce na spodnji Donavi hudo zadele.
Po očetovo je avstrijanska vlada skerbela, nadloge serbskiga naroda poboljšati, in von-der je Serbam s tem le nekoliko pomagano.
Ker sim duhovski višji pastir serbskiga naroda, spoznam za svojo naj svetejši dolžnost, se zaupno v keršanski ponižnosti na dobrodelnost tistih narodov oberniti, ktere je Bog enake nesreče obvarval z prošnjo, de bi pripomogli serbskimu narodu blagovoljno z usmiljenim sercam pripomoči k blagostanju, kar so vedno radovoljno storili.
Zraven notrajne zavesti, ktero žlahtno delo podeli, bo tisučerna hvala nesrečnih tiste velikodušne darivce poplačala, ki svoje pripomorejo, de brezštevilno solza odvernejo.
Z dovoljenjem visoke vlade prejemajo darila c. k. avstrijanski poslanci v zunajnih deželah, v cesarstvu pa deželne poglavarstva, ktere se bodo velikimu kupcu Sina-u na Dunaj izročili.
Dunaj 9. marca 1850. Jožef, patriarh.
Po ukazu c. kr. ministra pravice 6. Maliga travna t. 1., št. 2495, bodo 1. Maliga serpana vse nove sodnije brez razločka v Avstrijski pod in nad Anižo, Solnogradski, Moravski in Lužaski, Štajarski, Koroški in Krajnski, Tirolski in/Vorarlberski, Goriški, Istrijanski in Teržaški kronovini v djanje stopile, in sicer po vodilah naredb, ki so že dane ali ki se bodo dale.
Zraven je bilo vkazano, da v imenovanih kronovinah imajo višje deželne sodnije že 1. Velkotravna 1850 svoje opravila pričeti.
Oznani se torej, da višja deželna sodnijaza Teržaško, Istrijansko in Goriško krono vino imaje svoj sedež v tem mestu, bode 1. Velkotravna 1850 v djanje stopila, in od tega dneva naprej vse opravila te kronovine, ki so dozdej šle c. kr. nadsodniji v Celovcu, prevzela, ravnati jih začasno po dozdajnih postavah.
Sleherne sodnije ino vladavne vradnije, kakor tudi vsi deležnik* imajo tedaj od opomnje-niga dneva naprej pošilati višji deželni sodniji vse pise, ki ji grejo, in konc tega mesca Maliga travna nema noben tak pis, ki nji gre, se več v protokol nadsodnije v Celovcu vzeti, ker nje sodna oblast bode po ministerialnim ukazu 14. Prosenca t. I., št. 170, ki ga je ministe-rialna komisija za vravnavo novih sodništev po razglasu 6. Svečana t. K, št. 1562, oznanila, kar to kronovino zadene, bo med opravila rudarstva omejena.
Višja deželna sodnija bo imela sedež v hiši Brigida, št. 505, v ulicah ribjiga terga.
Terst 11. Maliga travna 1850.
Predsednik: od Burlo m. p.
PolHiškc naznanila.
Avstrijansko cesarstvo.
Štajarska. Novo vredvanjc sodništev je štajarski kronovini višji deželno sodništvo po-
delilo, ktero bo v Gradcu svoj sedež imelo. Sam minister pravice je prišel v Gradec sod-ništva slovesno vpeljat. Ko je gospod mini-z predsednikam višjiga deželniga sodništva in druzimi gospodi v dvorano prišel, je pričijoče takole nagovoril: „Celo stoletje je šlo po vodi, kar je visoka cesarica Marija Terezija prestol svojih očetov nastopila. V zredi žugajo-čih vražnikov, skorej primorana, svoje pre-stolno mesto zapustiti in v tujih deželah pri-bežališa iskati, stiskana od vsili strani; tako je vladarstvo svoje deržave prevzela. Minulo je 70 let, in ona je veliko, mogočno deržavo zapustila; spominki njene slave se ne bodo postarali; vsako dobro reč je ona v javnem življenju podperala. Tudi skerbi za pravične sodništva ni ona v nemar pustila; ona je spoznala, de postave, ki so pred stoletji v Rimu, v Carigradu dane bile, postave v tujem jeziku pisane, iz tujih razmer izvirajoče, niso bile to, kar bi imele biti. Ona je bila perva, ki je za domorodno postavodajstvo, kamen položila. Kaznovavne postave — se ve de ne za sedajne čase in tako pisane, kakoršne želimo — so med vladarstvam Marije Terezije izdane bile; to so bile nemške postave. Kar je ona stvarila, je nje naslednik skerbno varoval. Cesar Jožef, ki je le 10 let na avstri-janskem prestolu sedel, je to storil, kar imamo še zdaj. Cesar Franc, med revolucijskimi viharji na prestol svojih prededov ' poklican, akoravno so mu sovražniki v prestolnem mestu žugali, akoravno je bil primoran en del svojih dežel za en čas lujimu vladarju prepustiti , je vendar v sredi teh viharjev za sodništva poskerbel. Pod njegovim vladarstvam je občni deržavljanski zakonik na svitlo prišel, pod njegovo vlado so kaznovavne postave dane bile. Čez eno stoletje kar je Marija Terezija prestol nastopila, je eden nje vnukov v zlo enakih okoljšinah vladarstvo prevzel. Naš junaški cesar, še mladeneč je na prestol sedel, ko so mu zunajni sovražniki žugali, ko je no-trajna vojska v njegovih deželah divjala. Hvala hrabrim in zvestim vojšakam, ki so prestol in deržavo rešili! Tisuče žlahtnih sinov je za domovino kri prelilo. Mi pa moramo skerbeti, de se vstava, ktero je hrabrost vojšakov ohranila , ktero nam je velikodušni cesar podelil, v življenje vpeljati. Naš visoki cesar je spoznal, de se tudi v sodništvu mora nova pot nastopiti. On je novo vravnavo dovolil, in meni je po svoji milosti visoko nalogo dal to novo vravnavo v življenje vpeljati. Z hvalevrednim prizadevanjem umnih mož in neutrud-1 j i v o delavnostjo je mogoče bilo, de se bodo nove sodništva o kratkem zamogle v življenje vpeljati. Naglo in dobro sodništva vrediti, to sta pogoja deržavljanskiga obstoja. Za naprej naj živa beseda do sodnika pride od tistiga, ki svojo pravico iše, ne de bi se mertva čerka sodniku predložila. V tem je naj veči poprava v sodništvu izrečena. Potreba, sodniku tistiga, ki pravico iše predstaviti,je tir-jala dozdajne prevelike višji deželne sodništva v majhine razdeliti, in zavolj tega se je štajerski kronovini, ki je vedno zvesta bila, po
milosti cesarja višji deželno sodništvo dovolilo. Z veseljem naznanim, de je danes tisti dan, ko se ima v življenje vpeljati. — Gospod predsednik višjiga deželniga sodništva svobodnik od Hennet, Vi ste po milosti našiga vladarja poklicani sodništva v tej kronovini vpeljati in nad njimi čuvati. Mirno Se smete na leta ozreti, ktere ste v javni službi doprinesli, z veselim prepričanjem, de ste koristne dela opravili. V precej veliki deželi pri sodništvu dveh stopinj in v sredi deržave ste bili sodnik, in ste pokazali, de ste za to popolnama pripravni, tako, de je Vam cesar v prejšnih časih vodstvo deželniga pravništva v Pragi izročiti blagovolil. Tam ste tudi priložnost imeli svojo umnost pokazati, tako, de Vam je naš cesar v polnem zaupanju vodstvo višjiga deželniga sodništva na Štajerskem izročil. Prepričan sim, de se velike važnosti svojiga poklica dobro zaveste. Vi boste torej dolžnosti v naj večem obsežku dopolnili; vi boste sodnikam po deželi svetili z natanjknim dopolnenjem dolžnost, z ojstro pravico in neutrudljivo delavnostjo. Serčno Vas na vašem mestu pozdravim. — Gospod general prokurator, vi pridete v domovino nazaj, potem ko ste razne službe v naj veči zadovoljnost vsih tistih opravljali, ki so vas poznali. Vi niste bili v oddaljeni kronovini samo v djanju sodnik, ampak ste tudi nad učitelji čuvali in k učenosti mnogo pripomogli; poterdili ste, de ste mož, kterimu se tako važna služba z mirnim sercam zaupati sme. Vi poznate važnost in težo poklica; pa ravno ta teža vas bo k pridnosti spodbodla Vi boste očitno pokazali, de ste tudi za to delo mož, kakor se spodobi. Vas vse, gospodje, ki ste k sodništvu poklicani, gotovo misel obhaja, de je vaš stan zlo imeniten, de je pravično življenje potrebno za pravične sodnike. Mi novim postavam pot odperamo, mi moramo nove naredbe na domače polje presaditi; pri tem je mnogo poguma, mnogo poter-pežljivosti, mnogo zatajbe treba; al vas bode visoka naloga spodbodla, ktera vam je dana, de boste vse žile napeli, pričakovanju vladarja in deržavijanov zadostiti. Pa ne samo vradniki , sodniki so poklicani se novih naprav močno poprijeti, ampak tudi vsi drugi stanovi. Iz srede tistih mož, ki se z kmetijo, obertnijo, rokodeljstvam in kupčijo pečajo, bodo prise-ženi izbrani; tisti možje, kterim je osoda so-deržavijanov izročena,v kterih rokah je, koga obsoditi ali za nedolžniga spoznati. To je težavno opravilo, važno v svojih nasledkih, popolnama pripravno, vest vsakiga močno pretresti. O debi, gospodje! ki ste poklicani ktemu opravilu, njegovo važnost spoznali, de bi spoznali, de kakor sveta dolžnost je nedolžniga rešiti, ravno tako važna dolžnost je tudi kriviga kaznovati. De bi vsi po postavi sodili, in ne po vremenu ravnali. Gospodje, ako mi vsi, ki smo poklicani pravico braniti, če vsi spoznamo, kaj smo domovini dolžni, se bomo prizadevali pričakovanju našiga cesarja zadostiti, njegovo zadovoljnost in hvalo si pridobiti." Gospod Baron Hennet je potem odgovoril.
.,1'red drugim gospodu ministru zase in v ime-
nu družbe, ktere predsednik biti še v čast štejem, dolžno zalivalo za današnjo slovesnost zrečem. Te težke besede naj nam bodo luč na stezi naše dolžnosti, in v Vašem zaupanju se bomo z veseljem po mogočosti prizadevali svoj namen doseči. Dovolite, gospod minister de (udi jez svoje misli z besedo izrečem pred obličjem visokopoštovaniga zbora in naznanim kaj za pervo nalogo in dolžnost pri sodništvu deržim.
Prigodile so se reči v dašnjim času, ki bodo še dolgo marsikakiga, ako se nanje spomni z grenkim čutam navdale. Kar so modri vsih časov in narodov za prav in dobro, za žlahtno in častivredno spoznali, postave spoštovati čast in pokornost predpostavlenim skazovati zvestobo in udanost pravičnimu vladarju skazovati, sveto vero previdnosti dati, ta nebeška bakla je bila v noči življenja v vodo veržena sila proti postavam, prederzna dotakljivost višjih oseb, zaničevanje vere, laž in kriva pri sega, to je bilo v tfsuč časopisih za pravično izrečeno. Čas pa je pretekel, ko se je tako mnenje venčalo. Al, ne moremo zamolčati, de nas je to pretreslo, ker smo prepričani, de brez spoštovanja postav ni svobode, ni reda, de brez njega ne more blagostanje deržave in ne posameznih rodovin obstati. Torej menim de je perva in naj važniši naloga, pretreseno spoštovanje do postav spet uterditi, in na tako vižo glavni kamen vstavne svobode postaviti. Ako pa hočemo, de se postava časti, je pred drugim potrebno, de je sodnik praveden, ker je spolnovavec postav; on si mora z sozna-njeno postavo, z nestranskim razlaganjem, on si mora z očitnimi in deržavljanskimi čednostmi spoštovanje in zaupanje pridobiti; on si mora prizadevati pravično sklepe delati, on mora vse drugo opustiti, ako njegovo opravilo tirja in čas za svoje dolžnosti porabiti, pa tudi svoje sklepe vselej resno doveršiti, če bi bilo tud oborožene moči potreba. Nobeden, ki pravedno misli, ne bo težave prezerl, ki leži na sod ništvu v času, v ktereni se mora še toliko razjasniti in poravnati, in kjer obseg naloženiga opravila zlo veliko prizadevanje tirja; upam pa, de si bodo možje, ktere je njegovo veličanstvo z ministri zvolilo, z vso močjo prizadevali , sodništvu v štajarski kronovini spoš tovanje pridobili. Nadjain se , de bodo deržavni zastopniki, ker so poklicani postave varovati, vsako postavi storjeno nečast višjimi! deželni-mu sodništvu naznanili. Tako upam, se bo sod ništvu v štajarski deželi v preteku leta dobro vredilo. Zavest spolnjene dolžnosti, in zaupanje dežele bo potem za naš trud naj veči plačilo."
Na zadnje je general prokurator z živo besedo spregovoril:
„Po milosti njegoviga veličanstva našiga naj milostlivšiga gospoda, je bilo deržavno zastopništvo , ta močna ograja osebne svobode, naj veči dobrota deržavljana tudi v tej kronovini v življenje poklicano , in nam so se njegove zadeve izročile. Naša dolžnost je kriviga, naj bo ta al uni v imenu razžaljene postave pred sodbo tirjati, mu sum in dokaze pred oči postaviti, in od sodnika tirjati, de ga po postavi kaznuje. Mi imamo pa tudi lepo dolžnost nedolžne varovati in nad tem čuti, de se nobeden krivično ne preganja, de se postava neoskrunjena ohrani, de se vsakimu deržav-ljanu pravica godi; to je naloga, ki mora vsakiga moža navdahnuti; de se ona doverši, je pa tudi mnogo dobrih lastnost potreba. Poštenje in stanovitnost, natanjčna znanost postav, pogum , moč jezika in govora, in neoskrunjeno življenje; to vse mora možu na strani stati, kteriga naloga je, svoje deržavljane očitno za-tožiti, in zagrinjalo resnice pred očmi sodnika razgerniti. Pri takem tirjanju, pri teži, ktero ima ta naloga sama na sebi} zamoremo mi pri
naj skerbnišim prizadevanju le takrat svoje J pisati, ali pa z noviga posestvo pregledati in
dolžnosti na tanjko spolniti, ako nas vi, gospod minister, na kteriga je vsak jaki avstri janec ponosen, in kterimu se svet čudi, svoje pomoči ne odtegnete, in ako nas vi gospod predsednik višjiga deželniga sodništva in celo sodništvo po mogočosti podpira v spolnenju naših težkih dolžnost. „Z zjedinjeno močjo" je geslo našiga cesarja, milione ljudi si bra tovsko roke podaja, kterih namen je močna, edina in srečna Avstrija. Z zjedinjeno močjo bo tudi mogoče, voljo njegoviga veličanstva in namen gospoda ministra pravice dopolniti, in dobrote, ktere naši soderžavljani od novih sodništev pričakujejo, vresničiti. Za to varstvo za to pomoč prosim v imenu naprave, na ktere čelo me je milost cesarja po vašem predlogu gospod minister, blagovolila postaviti. Prosim dalej, gospod minister, de blagovolite naj po-nižniši zahvalo pred prestol našiga veličanstva prinesti, ker je nam zaupanje podelilo, in naznanite, de hočemo z nepremakljivo zvestobo svoje dolžnosti spolnovati; sami pa prejmite serčno zahvalo, ker ste nas danes z svojim prihodam počastili. Zadnjič menim, de po mislih in duhu častitiga zbora delani, ako pri tej slovesni priložnosti iz celiga serca zavpijem: „Bog živi našiga cesarja Franca perviga!"
Potem je bila slovesnost končana in zbor se je razšel.	(Gratz. Ztg.)
Austrijanska. Ministerstvo pravice je vsim predsednikam deželnih sodništev popolnoma osnovo naznanilo, po kteri se ima preselitev vradnikov goditi, se morajo zadevajoči vrad-niki brez odloga na prihodnje mesta poklicati in de imajo od dneva prisege novo odločeno plačo dobivati. Nobeden vradnik nesmesvojo-voljno brez ukaza dozdajniga mesta zapustiti in se na mesto prihodnjiga poklica podati. —
# Ministerstvo je predložilo Cesarju nektere nove postave zastran razmere med katoljško cerkvijo in med deržavo,ki jih je lani naDu-naji zbrani škofji zbor nasvetoval, in Cesar so poterdili ministerski predlog. Vse reči pa, ki so se v škofjim zboru lani posvetovale, še niso sklenjene, ker ministerstvo še ni celiga dela, h kterimu je tudi posvetovanja s papežem potreba, dokončalo
Kar so Cesar že poterdili, je: de si prihodnjič smejo škofje v cerkvenih zadevah naravnost z papežem dopisovati, kar dosihmal ni pripušeno bilo, ker vsi dopisi so mogli poprej „cesarsko dovoljenje" zadobiti. Ravno tako smejo tudi škofje za naprej svojim podložnim višjim duhovnam v cerkvenih zadevah naukaze dajati, brez de bi zato deželsko gosposko vprašali, samo de pri lacih ukazih, ki se očitno razglase in očitne opravila zadevajo, morajo ob enim, ko te naznanila razglasijo, jih tudi deželski gosposki na znanje dati. — Cesar si priderže pravico škofe in nadškofe izvoliti, vunder bojo po stari navadi pri tem vselej svet školijstva zaslišali. — Škofje imajo oblast vikši in nižji duhovne, ki se namenam cerkve nasproti obnašajo, odstaviti. — Cerkev zadobi oblast cerkvene kazni (štrafinge) naložiti. — Kjer je večina prebivavcov katoljške vere, ima cerkev oblast nad spodobnim praznovanjem cerkvenih praznikov čuti, ter vse pohujšljive veselice braniti in motljive težke dela prepovedati. Scer je v tem cesarskim ukazu go-
tovo zaupanje izgovorjeno, de cerkev ne bo oseb, ki so deržavljanskimu redu navarne, v svoji drušini terpela. — Tako zapove cesarski ukaz od 18. aprila t. 1. —	(Novice.)
Serbska. Iz Semuna se „Agramer Zeitg." liše, de se bodo v vojvodini in v sosedni serb-
ski knežiji gruntne bukve vpeljale. Delo se je že pričelo. V vojvodini je že komisija so-stavljena, ktere naloga je, v občine se podati, in lastnino ali iz starih gruntnih bukev pre-
v nove grunfne bukve zaznamvati.
*	Bosniški vstajniki so Serbe prosili, da bi jim tisto orožje posodili kteriga so od avstri-janskiga in ruskiga cesarja dobili, al serbska vlada jim je prošnjo naravnost odrekla in Bos-njakam svetvala tudi zanaprej zvesti biti turški vladi.
Češka. Na praškem vseučelišu se 155 predmetov uči, in sicer 20 v bogoslovju, 5 v češkem, 7 v latinskem in 8 v nemškem jeziku; 18 v pravdoslovju, 2 v češkem in 17 v nemškem jeziku; 61 v zdravniški šoli, vsi v nemškem jeziku; 55 v modroslovju, 8 v češkem, 47 pa v nemškem jeziku.
*	Cesar Ferdinand je praški narodni slraži zlo drago zastavo podaril. Na eni strani je podoba svetiga Vaclava, na drugi strani pa c. orel.
*	Pražke vladne ») Novine pišejo od sodnih urednikov in českiga jezika takole: „Čas vše meni i časy, k vitezstvi on vede pravdu" (čas vse premeni in celo čase, k zmagi pelje resnico), je izrekel naš slavni Podonavski pevec, in po njem je te proroške besede pospe-toval svetu znani žlahtni češki plemič in Jju-domil, ko se je potegoval za slavjanstvo. (Glej: Ueber den gegenwartigen Stand der bolim. Literatur und ihrer Bedeutung von Leo Grafen v. Thun). Poroštvo se je spolnilo, resnica je zmagala, Slavjanam se je pravica storila. In vernjena in zagotovljena jim je najslajši de-dina po očetih —jezik narodni. Ta se bo zdaj glasil kakor v veži Gospodovi, tako po potrebi tudi v šoli in pri sodnijah. Sodna oblast, ta važna veja izpeljavne moči v deržavi je izročena zdaj možem, kteri so po ustavi 4. marca 1849 dolžnost prejeli, v tem jeziku opravljati in soditi, kterega prošnik razume. Potreba, jezike v deželi navadne znati za sodnika je zdaj jasna kot beli dan. Kar je vojaku meč, to je sodnikuin deržavnemuzagovorniku(pravd-niku) — jezik. Kako resnične besede od te potrebnosti je izrekel uni prijatel ljudstva, grof Thun, ko pravi: „Ne manj globoko sega znanost jezika v opravila tistih, kterim sicer ne zavkaže na ravnost kaka dolžnost njih poklica, zaupno s prostim ljudstvam obhajati, brez kterega obhajanja pa vendar popolnoma in zadostno svoje dolžnosti izpolniti ne morejo : menimo namreč zdravnike in urednike. Kdor si zamore njih vholnosti prav živo pred oči postaviti, ta mora čutiti, koliko manj taisti svojemu poklicu zadosti, kteriga zaloga besedi izvira iz detinske izbe ali iz kmetijske bajtice, kakor pa uni, ki le saj nekoliko s tem jezi-kam, s kterim ima svoje dela opravljati, svoje izobraženje dosegel". Tu je vsaka beseda biser resnice, in želeli bi, de bi našlo odmev v
duši vsakteriga, kterimu je izverstniši poklic dan za blagor svojiga bližnjiga delati. Z veseljem zamoremo svojii^ rojakam to novico oznaniti, de veliko novih sodnih urednikov se skerbno uči českiga jezika, in tako zvesto to popravljajo, kar so popred zamudili. (Zanesemo se na Slovenske urednike, de bodo tudi oni dolžnost svojiga stanu in duh časa spoznali). Upamo, de bodo tudi drugi za unimi podvizali. Zdaj ste že dve polni leti minule, v ktereni se je vsakterimu v duhu zasvetiti moglo, de, ako hoče v česko-slovanski deželi sodnik biti, brez zadostniga znanja českiga jezika ničesar ne opravi, ako misli svoj ured, za kteriga se s prisego zaveže, dobro spolnovati. V dveh letih se da dosti storiti 5 in nadjati seje, de ta doba za naše urednike ni zastonj pretekla. Vaš narod naj pa bode tudi pravičen in
Ta vsostavek naj bere Lloydov dopisovavec a-z, ki „Casnika" ovadi (deniincira), de si Slovence ponemčiti ne prizadeva, de bo mož vidil, kako v Pragi vladne novine pišejo, kterim je zvezda pre-
hodnica deržavna ustava, in ne kak časopis. P.
naj ne pričakuje več, kakor kar je mogoče, naj ne pričakuje popolnih govornikov, kakor »le bi bili iz Ciceronove šole stopili, kar se mora pomisliti, de novim sodnikam in deržav-nim pravdnikam ni bila priložnost dana, se kakor govorniki izkazati. Doba, v kteri bodo delati počeli, se bliža; to bo važna doba za domovino našo! Naj blagoslovi nove sodnije ta, ki je sam najvišji pravičnost!
Galicia. Ministru uka je prišlo naznanilo, de so Rusini v Galicii v tarnopolskem okrogu več šol vstanovili in učitelje z 200—300 gld. postavili.
Ogerska. V ungarskem okrogu je rusinski jezik za opravilniga povzdvignjen.
*	Vojak Olali, od polka „Princ von Preusen", ki je, kakor se povsod terdi, pervi grofa Lam-berga z koso mahnil, je bil pred nekaj dnevi v Pest pripeljan.
*	Pisma iz Zale naznanijo, de kr. višji komisar Ignac Rohonczy po vsih devetih svojih krogih hodi in sodništva vpeljuje. Deželno
sodništvo pride mende v Kanižo. Nekaj vrad-nikov, ki se niso hotli v Kanižo podati, je iz službe stopilo.
*	„Magyar Hirlap" pravi, de se zlo pripoveduje, de se bo naj višji sodništvo za Oger-sko iz Dunaja v Pešt preneslo.
Iz Amerike se piše v „C. BI. a. B.", de se madjarski vskoki v New Jorku se snidili in v zadevah ogerske dežele se pogovarjali, ter so čudne reči sklenili, ktere so namenili v več sto iztisih po Evropi razširiti. Ta čudni list se z sledečimi besedami začne: „Mi podpisani, rojeni v ogerskem kraljestvu, in z njim neločljivo zvezanih dežel, ki smo edinu v narodu , ki zamorejo v popolni prostosti za sveto reč in zaterto domovino svoj glas povzdigniti, naznanimo s tem v imenu večniga in pravični-ga Boga, varha in maševavca resnice, v obličju omikanih narodov in s polno zavestjo, de čute celiga ogerskiga naroda izrečemo, kakor sledi": Potem tako hudo govore v 7. da v zadevi naših razmer ne moremo naznaniti. Pravijo, de so Rusi Ogersko zmagali in Avstrii podvergli; našimu cesarju odrečejo pravico na ogersko krono; torej ne sposnajo nobene postave in naredbe, ktero je on dal, in vse narode opominjajo, de naj se varjejo z Avstrijo v zadevah ogerske dežele kako pogodbo skleniti, ker ogerski beguni tega ne pripuste in nikdar ne bodo pripustili. Poslednjič vse Mad-jare opominjajo, de naj avstrijanski vladi po-koršino odrečejo, de naj ne jemljejo od nje služb, naslovov in daril, ker se bodo mogli opravičiti in kazen terpeti. Končajo z sledečimi besedami: „To zoperstavo položimo pred obličje pravičniga Boga, kterimu to sveto reč izročimo, in pred obličje narodov na zemlji, ter Boga in ljudi k vdeležbi pomoči in pravici kličemo. Naša reč je sveta, pravična in dobra. Terduo smo sklenili osodi in sili se vmak-niti, vonder reči ne zapustiti, ki je potrebna k svobodi narodov. V imenu izgnanih Mad-jarov, zbor: Jovan Pragay, Ladislav Fornet, Emanuel Hamvasy, Em. Radnie, G. A. Wim-mer, Ed. T. Danburghy.
Lombardo - beneško kraljestvo. Delo na železnicah gre hitro naprej. V benečanskim močvirju mora biti most mesca junija dodelan.
*	„Gazetta di Venetia" piše: Naš patrijarh je 18. aprila zavolj srečniga prihoda papeža božjo službo z zahvalno pesmijo opravljal v cerkvi svetiga Marka. Pri tej slovesnosti so se vsi civilne in vojaške imenitne osebe znaj-dle in papežev poslanec je na častnem mestu sedel.
Tuje dežele.
Rusovska. Za gotovo zvemo, piše „C. Ztg.", de sta sedaj na Poljskem dva vojaška oddelka, vsak ima 30,000 mož. Središe vojske je v
Varšavi. En oddelk se od tod do šlezije stegne, drugi do ruskiga Litavskiga. Na Poljskem ima skorej vsak kmet vojake v hiši. Vojaki se za vojsko skerbno pripravljajo. Prostak ima na dan tri vinarje in dve libri kruha, drugi živež pa dobi od kmetov. Meso ima prostak samo o nedeljah in praznikih.
Nemška. Iz Hamborga se piše, de ruska vlada tirja, de razmere med dansko in prusko vlado v zadevi Šlezvig Holsteina ravno tiste ostanejo, kakor so bile pred prusko-dansko vojsko, sicer bi Rusija silo rabila. Angleška in francoska vlada ste na to odgovorile, de se temu ne bodo ustavljale.
Laška. Razglas kardinal vikarja od 8. aprila vsim višjim in nižjim duhovnam zapove , de naj pridejo k sprejemu svetiga Očeta 12. aprila ob 3 popoldne k cerkvi sv. Jovana Lateran-skiga. Na dano znamenje bodo vsi zvonovi v Rimu dve uri zvonili. 14. aprila se bo po vsih cerkvah „Te Deum" pel in potem tri dni za-redama pri vsih svetih mašah „pro gratiarum actione" molilo.
En drug razglas kardinal vikarja naznani, de bo sv. Oče 25,000 Skudov iz lastniga premoženja pri svojim prihodu razdelil.
Začasna municipalna komisija tudi Rimlja-nam 9. aprila naznani, de bo sv. Oče v Rim prišel in sklene s sledečimi besedami: Praznujte, o mestjani, tako osrečavno dogodbo, prekosite druge mesta; ker prihod sv. Očeta bo vaše želje uslišal, bo gotovo poroštvo za vaše resnično blagostanje".
*	Neapolitanska vlada je pripravljena, kakor časopis Times naznani, tirjanje Angliča-nov kaki drugi vladi v presojo pustiti, in se nje sklepu podvreči.
*	„Giornale di Roma" prinese sledeče naznanilo od slovesniga vhoda papeža v Rim:
Pij IX. je zapustil Kelletri na jutro 12. aprila ob 8. Spremljali so ga kardinali Askvini, Dupont in Antonelli. Ob 9. je prišel v Gen-cano, kjer je pri farni cerkvi iz voza stopil, blagoslov Najsvetejšiga prejel in vriskajoče ljudstvo blagoslovil. V Gencani je sveti Oče neapolitanskim vojakam blagoslov podelil, ki so ga do tje spremili, in francoskim, ki somu do tje nasproti prišli. Ko potem v Arriccio pride, je tudi pri cerkvi iz voza stopil, je blagoslov prejel in ljudstvo blagoslovil. Pri dohodu v Albani ob 10 se je do katedralne cerkve peljal, kjer ga je kardinal Patrici, škof tega mesta, sprejel, in je ko je bil sam blagoslov sprejel, tudi pričijoče blagoslovil. Potem se gre h kardinalu okrepčat.
Ob dveh popoldne zapusti mesto in pride ob štirih v Rini v vrisku ljudstva, kije celi dolgi lateranski terg napolnilo. Tu stoječi francoski in rimski vojaki so mu dostojno vojaško čast skazali. Francoski topničarji s topovi in zvonovi celiga mesta so naznanovali veseli prihod.
Ko sveti Oče k lateranski cerkvi pride, odpre duhoven, kardinal Benedetto Barberini, obdan od cele tamošnje duhovšine, vrata, in začasna rimska municipalna komisija se mu bliža, njegovi svetosti kluče večniga mesta izročit. Pri tej slovesnosti je namestnik predsednika komisije, kneza Pietra Odeskalchi, ki ga zavolj bolehnosti ni bilo zraven, primerno sv. Očeta nagovoril, ki mu je potem z serč-nimi besedami odgovor dal.
Ko iz voza stopi, je bil sv. Oče sprejet od kardinalov deržavne komisije, od kardinal vikarja in vesolne duhovšine glavniga mesta. Na mostovžu so ga diplomatiški vojaki, ki so bili v papeževim dvoru , počastili. V cerkvi je blagoslov prejel. Potem se je v slovesnem vhodu proti Vatikauu podal. Vse hiše po mestu in ulicah, skoz ktere je šel, so bile slovesno okinčane, terge in ulice so vojaki in drugi ljudje napolnili, veseli krič se je njegovi svetosti povsod in na ves glas razlegal.
Ko sveti Oče v Vatikan dospe, mu pride kardinal Mattei, škof od Fraskati nasproti, in ga spremi s svojimi duhovni k altarji, kjer je bil sv. Zakrament izpostavljen. — Papeževi pevci zapojejo molitev sv. Avguština, ki se po papežu Urbanu VIII. imenuje. Ko je bila končana , bere kardinal „Oremus". Potem je slovesno „Te Boga hvalimo" vse ljudstvo zapelo. Ko je blagoslov prejel, se na drugo stran oltarja poda, in je bil priča, ko so bili ostanki svetnikov razpostavljeni. Potem se bliža podobi svetiga Petra, ji nogo poljubi; se zatem poda v stanice vatikanskiga poslopja, spremljen od duhovnov in diplomatiških vojakov.
Kardinali in diplomatiške osebe so ponovile pri tej priči svoje vošila Očetu pravovernih, in sveti Oče jim je ponižen in serčen odgovor dal. —
Na večer je bila v mestu veličanska svečava. Kupla cerkve sv. Petra je bila z brilantnim ognjem razsvitljena. Bavno tako Kapitol.
Ulice di Borgo Nuovo, ki od angelskiga mosta naravnost proti Vatikanu derže, so bile z velikimi svetilnicami in papeževimi barvami razsvitljene. Bavno tako veličanska svečava je bila na Monte Fincio, na Piazza delPopoloin v gazu CondoIIi.
Veselimo se, de se (hvala dobro premisle-nira naredbam čuvajev) pri neskončni gnječi naj manjši nesreča ne na poti ne v mestu ni prigodila. Povsod je bil red, veselje in mir.
Rim bo 12. dan aprila med svoje naj srečnejši in blagonosne dneve štel. Evropa bo vedno bolj spoznala, de je rimsko ljudstvo svojiinu naj višjimu duhovnu in vladarju v resnici udano, in katolški svet bo z zadovolje-njen slišal, de se je naj višji pastir srečno v večno mesto vernil, v kterem mu je previdnost prestol postavila.
* Pismo iz Rima naznani v „National", de Ruska vlada posredvanja v angleškem in to-skanskem prepiru ni hotla prevzeti.
Razne naznanila.
—	Gospod Jožef Dagarin, tehant v Krajni, ki je bil popred profesor veroznanstva ljubljanskem modroslovju, je 22. aprila umeri.
—	L. A. Franki bo na Dunaju knjigo pod naslovam: „Gusle" izdal, ki bo mnogo do zdaj še ne ponemčenih serbskih junaških pesem obsegla.
—	V Olumucu je en jetnik, ki je že enkrat popred iz ječe v Komarnu na prav prederzno vižo pobegnil, 16. aprila všel. Teške verige, s kterimi je bil oklenjen, je prepilil, se je z sajami čisto namazil, tako, de je popolnama dimnikarju podoben; potem je metlo v roke vzel in jo je potegnil.
—	Verjetne novice pravijo, de je z ozdravljenjem grofa Stadiona vedno bolje.
—	Večidel iz celiga cesarstva se sliši, kako lepo letaš žito rase: te naznanila bi znale ceno žito kmalo pomanjšati.
—	Vojaški imenik avstrijanskiga cesarstva bo v začetku prihodnjiga mesca iz c. k. dvorne in deržavni tistarnice na svitlo prišel.
—	V celem avstrijanskem cesarstvu leži še okrog 2 miliona oralov neobdelane zemlje, ki bi, ako bi bila le srednjo obdelana, za 80, pri dobrem obdelovanju pa 120—150 dohodkov dala.
—	V Pragi je profesor Hanka 16. aprila ruski jezik učiti začel. Velika soba je komej vse poslušavce sprejela; bilo jih je čez 300.
—	Predsednik ogerske akademije grof Jožef Teleki, je na učene ude pismo razposlal, v kterem se na 5. §. vstave opera, ki vsakimu narodu neomejeno pravico svoj jezik izobraževati in narodnost povzdigniti, pripusti. On ude opomina, de naj na polju slovstva in učenosti neutrudljivo delajo.
Odgovor
na sostavek „Neke besede o moji krestomatiji."
V	8. listu Slovenije 1.1. smo s kratkim svoje mnenje o krestomatiji „Jugoslavjansko cvetje" izrekli, opiraje se na besede častitega gospoda izdatelja, „da mu bo vsaka opomba draga, ktero bo prejel, in pri drugem natisu se skerbno po njih ravnal."
V	„Jadranskem Slavjanu" (mesečnem časopisu slovanskega družtva v Terstu) se častiti gospod Macun oglasi in zagovarja. Naj per-vo gospoda J. — iz Dunaja prime, ki se je naj pervi v Sloveniji zoper krcstomatijo oglasil. Ker menimo, da bode gosp. J. sam primerno odgovoril, se nam nepotrebno zdi, njihov zagovornik biti, samo nekaj moramo opomniti. Prigodilo se je namreč, da se mu je v sredi njegovega druzega sostavka v 7. listu Slovenije brez njegove volje in mojega za-dolženja iz gotovih vzrokov nekaj prečertalo; in tako so besede „AI-znabiti, da so to le tiskarni pogreški, kar se nam iz mnogih vzrokov ne zdi ravno neverjetno itd.?" namesti drugemu Vam veljale. Ker pa te besede Vas celo zagovarjajo, se nam ni hudega bati. Da je pa resnica, kar terdim, se znate sami prepričati, ker se rokopis gosp. J. še v tiskar-nici gosp. Blaznika znajde. —
Kar nas zadene, nas naj pervo zavernete, ker nam ne dopade,da so v krestomatiji gra-matikalni pogreški in nam kažete v „Entwurf der Organisation der ostr. Gvmnasien" v kterem ne med drugim na strani 146—47 pravi: durch die Lekture einer liter ar isclien Mu-stersammlung wird Kenntniss des IVerthvolisten und Charakteristisc/iesten aus der National - Literatur und der Hauptziige aus dem histor. Entioieklungsgange der (Spraehe er-ivorben."
Kar se tega „Entwurfa" tiče, mi nimamo čisto nič zoper njega, marveč smo z njim popolnoma edinih misel; ali ti „Entwurf" Vas nikakor ne opraviči gramatikalne meje prestopiti, ker teško bi se kaj tacega „Mustersamm-lung des \VcrlhvoIlsten' und Charakteristische-sten" imenovalo, kar bi čez gramatikalne meje vhajalo, ker ravno das „Werthvollste und Cha-rakteristischeste" gramatikalne meje postavi. Pri tem pa mi ne menimo oblik, ampak le take pogreške, pri kterih je jasno, da jih nikdar nobena gramatika ne bode opravičila, n. pr. ako se po enem in ravno tistem predlogu ime sedaj v ti, sedaj v uni sklon napčno stavi, itd. Prav Vam damo, ker pravite, da mi še nimamo doveršene slovnice, da jo bodo še le izverstni pisavci doveršili. To je gola resnica, ker slovničar ne sme čerkice svojoglavno pre-narediti, ampak iz naj bolj slavnih pisateljev, in ako teh še ni, iz naroda svojo slovnico vzeti. Kdor pa hoče izversten pisatelj biti, se mora z učenjem jezika mnogo truditi, ga popolnoma vsestransko v svoji oblasti imeti. To je za pisatelja conditio sine qua non. Da pa še ni vsak izversten pisatelj, kdor kaj piše, nobeden ne bo tajil.
Imenovani „Ent\vurf" pa veli „das Werth-vollste". Ne čerkice bi ne bilo treba prome-niti, ako bi se bilo „das Werthvollste" v kre-stomatijo vzelo. Bog obvaruj, da bi mi od Vas tirjali kako pesem predeljati, le to smo želeli, da bi se bile take pesmi izpustile, kterih bi bilo treba predelati; in ravno zavolj tega nam sostava ne dopada, ker zraven naj lepše pesmi stoji večkrat kaka v vsaki zadevi zelo pomanjkljiva. Ne stavite nam Koseski-ga nasproti. Koseski je naj slavniši slovenski pisatelj. Ne bo se on po nas, ampak mi se moramo po njem ravnati. Kar on piše, dobro ve zakaj tako piše, njemu lepše in gladkeje slovenščina teče kakor kteremu si bodi dru-zemu, ker je globokeje vanjo pogledal kakor mi drugi. Kar razdelitev pesem tiče, imamo že druge krestomatije , v kterih so pesmi prav lepo razdeljene. Menimo, da bi bilo bolj prav se po njih deržati, kakor pa novo razdeljenje vpeljati. Od politiških in tistih pesem, ki ljubezen pojejo, še sedaj ravno tako mislimo, kakor smo undan. Pravite, da se Ovid v šolah bere; saj smo to sami že undan povedali, ali zraven smo djali, da so vse tiste verstice, v kterih se od ljubezni precej naravnost govori, skerbno izpuščene. To mi boste saj po-terdili. — Gosp. Potočnik, kterega tudi karate, ni nikdar od Vaše krestomatije pisal, torej to
ne gre sem; samo toliko opomnimo, da je po naših mislih „pred nekaj letiu prav slovensko rečeno, ker naše ljudstvo tako govori, in ker izverstni pisavci tako pišejo; akoravno Vi mislite, da je napačno.,.
Nadalje pravite: Celarno in čudno pak se mi zdi, da so se samo leti trije gospodje Je-riša, Cegner in Potočnik zglasili, močno celarno!— Ne trije, ampak samo dva sva se v Sloveniji zoper Vašo krestomatijo oglasila, gospod Potočnik od nje še zinul ni; on je le v obče od Vašega pisanja govoril, ne pa od krestomatije, ker so vse poezije delo drugih pi-savcev. Kaj morebiti mislite, da se jih mora deset v enem časopisu oglasiti zoper kako reč. Po tem takem bi bila morala mala Slovenija vedno le zoper Vašo krestomatijo pisati. Menimo, da sta bila dva zadosti. Ker pa mislite, da jih mora vec biti, moramo A am povedati, da je bilo Vaše „ Jugoslavjansko cvetje" od ministra uka v Ljubljano v pretres poslano, in da so se, če se ne motimo , vsi pretresovavci, zoper njega izrekli, in sicer, (dobro vemo) nekteri še veliko ojstreje, kakor mi. Ravno tako se je tudi Vašemu rokopisu za ilirsko krestomatijo godilo.
Očitate nam, da smo djali, da je krestoma-tija predraga, ter nam na Preširnove poezije pokažete, ki manj obsežejo kot Vaše, in so vonder enake cene. Preširnove poezije se v ceni z Vašo krestomatijo nikakor primerjati ne morejo, 1) ker ste Vi le pesmi raznih pesnikov, ktere so že popred znane in natisnjene bile, v krestomatijo vzeli; Prešerin pa je svoje lastne izdelke na svitlo dal, ki so neprecenljive vrednosti; ker ste Vi, kakor ste sami, rekli, krestomatijo za šolo namenili. Od šol-skik bukev se pa po vsi pravici tirja, da so kolikor mogoče dober kup. Menimo, da bi se bil Vam trud vse eno splačal, ako bi bili ceno, ktero hočete povišati, nekoliko bolj nisko postavili, ker vemo, da sama sostava ne vzame ravno toliko truda, ker mislimo, da 500 prodanih iztisovVam stroške poverne, da jih Vam potem še 500 za trud ostane, in ker je nam Vaše rodoljubje poroštvo, da ste pripravljeni v prid domovine tudi brez plačila kaj koristnega storiti.	Fr. Cegnar.
Oglas in Povabilo.
Spoznavši veliko potrebo in korist leposlovnega lista za Slovence so se gospodi: A. J a-nežič, Kelih, Lesjak, Maj ar, Oliban, Bobida, Simandl, Sumper, Svečan (Einspieler), Š rib ar in skorej vsi ostali znani slovenski pisatelji in rodoljubi na Koroškem sjedinili in sklenili, s početkom mesca julja t. 1. tak časopis v mesečnih svezkih izdajati; in tudi drugot je nas že mnogo slovenskih pisateljev svoje krepke pripomoči zagotovilo.
Te časopis menimo zopet pod naslovom:
Slovenska Bčela,
Podučni in kratkočasni list,
na svitlo dajati, ker je žalibog njena sestričica na Štajerskem poginuti morala. Natisnjen bode, z malimi, prav ličnimi pismeni v velikej os-merki na lepem, belem papirju. Vsaki mesečni svezek bode saj dve poli obsegel.
Namen tega leposlovnega časopisa bode .'slovenski duh in ljubezen do mile materinščine zbuditi in oplemeniti, in predrage slovenske brate z domačim slovstvom in tudi s slovstvom drugih slavenskih bratov so-znaniti. Zatorej bode naša „bčela" nar poprej domače gorice in dobrave obletala, in med čiste slovanščine nabirala , in se potem tudi po prostranih poljanah slavenskega slovstva od sinje Jadre do lednega Balta ozirala, in kar bi Slovencem v razveselenje alj poduk služiti moglo, jim v domačem jeziku po tih listih podajala. Včasih bomo kak manjši sostavek ne samo v slovenskem temuč tudi v izvirnem jeziku natisniti dali.
„Slovenska bčela" bode tedaj donašala:
1.	Pesme, balade, legende in vse druge pesniške sostavke;
2.	Pripovesti, pravlice i. t. d. Naj ljubše nam bodo, ako je jim predmet iz slavenske dogodivščine vzet;
3.	Življenjopise sosebno za Slavene imenitnih možev;
4.	Kratkejše igre za slovensko gledišče;
5.	Sostavke iz slavenskega narodopisa in ba-snoslovja;
6.	Sostavke iz dogodivščine narodov in literature, iz zemljopisa, prirodoslovja , naravoslovja, krasoslovja, detovodstva i. t. d.
7.	Krajo - in potopise;
8.	Knjigopisni pregled, v kterem se bojo važniše knjige Jugoslavenov naznanile in maličkaj pretresle. Zatorej povabimo vse jugoslavenske pisatelje in knjigarje, nam svoja dela in svoje tiskopise pošiljati, ako žele, da jih tako občinstvu naznanimo. Dodati se ima tudi cena vsaktere knjige in mesto, kje da se dobi.
9.	V „Zmesu" bode prinašala smešnice, pri-slovice, zastavice in vse druge manjše slovstvene članke za poduk in za kratek čas.
Ti sostavki bojo ali izvirni alj pa prestavljeni iz drugih, posebno slavenskih jezikov; vsi morajo vendar v slovenskem, lahko razumljivem jeziku z novimi prav za prav s starimi oblikami (glej lepoznansko polje Slovenije liste 2, 3, 4 leta 1850 od Podgor-ski-ga) pisani, in zraven tudi bolj odraščenej mladini primerni biti.
Da pa slovenske pisatelje maličkaj podbu-dimo, in tako namen tega lista gotovej dosežemo, razpišemo dvojna darila, in sicer pervo po 20 gld. srebra za naj boljšo izvirno povest iz jugoslavenske dogodivščine, in drugo po 12 gld. srebra za naj lepšo pesem tudi iz dogodivščine. Povest mora natisnjena vsaj poldrugo in pesem saj pol pole pričejočega natisa obseči, in nam saj do srede mesca junija poslane biti. Odborniki slovenskega družtva v Celovcu bojo razsodili, komu se imate darili podeliti. Iskreno pozivamo in poprosimo zatorej vse slovenske pisatelje se pri tem do-morodnem podvzetju po mogočosti vdeležiti.
„Slo venska bčela" bode za tri mesce alj četertinko leta 36 kr. sr., in po pošti preje-mana 45 kr. sr. veljala. Za vsako četert leta bomo bčeli tudi zavitek, glavni list in pregled zaderžaja pridali.
Da bi se pa nam prevelike zgube bati treba ne bilo, bodemo te leposlovni list, častiti vla-stenci nam tega ne bodo zamerili, le tedaj na svitlo dajati zamogli, ako se okol 300 naročnikov nabere. Živo poprosimo zatorej vse rodoljube in posebno učenike na gimnazijih in bukvarje nas podpirati, naročnike na naš leposlovni časopis zbirati, in nam njih imena za zdaj v frankiranih listih kolikor je mogoče hitro naznaniti, da si bode natiskar še več novega ravno tacega natisa ob času priskerbeti vedel. Kdor nam 15 naročnikov pošle, dobi jeden iztis poveril.
Kakor se bode hitro okol 300 naročnikov oglasilo, bomo to po novinah razglasili, in šele potem poprosimo gospode naročnike, da naj nam v nefrankiranih listih naročilnev denarje za četert- ali za polletja pošlejo. Če se pa več kot 300 naročnikov oglasi, bomo pa vsakega mesca več pol, kakor smo obljubili, dajali , in zraven tudi druge povesti, pesmi i. t. d., kolikor zgube ne bomo imeli, plačevali.
Vsi dopisi zastran »slovenske bčele" se imajo nam le pod tim nadpisom: „na založništvo slovenske bčele v Celovcu (Klagenfurt)" pošiljati.
Še enkrat povabimo in živo poprosimo vse gospode rodoljube, da nas v tem težkem delu podpirajo; in sdaj sklenemo svoje povabilo z besedami našega nevmerjočega pesnika Kose-ski-ga.
Gani se! komur je mar zahvale prihodnega vnuka, Gani se! kogar je sram zasmehovanja rodu; Ako boli vas ošabnih besed ostrupeno želo, Vam če slavenske kervi v sercu pretaka se žar, Z umom orožite se, ne bojte se znoja na čelu. V Celovcu 15. aprila 1850.
Telegrafiško kurzno naznanilo deržavnih pisem 24. Maliga travna 1850.
Deržavne dolžne pisma po 5 od 100 (v srebrn) 927 a
4 V, »
3
» » » » 3
Obligacioni avstri janskih pod in nad Anizo, čeških, morav-skili, sile/.kili, štajarskih, koroških, krajnskih, goriških in dunajske višje kamorne urail-nije.
Dnama cena 23. Mal. travna 1850.
V dnarja
Cesarskih cekinov agio (od 100 gold.) 23'/« gld. Srebra	» » » » 16 »
» » '/» » »
po 3 od	100]
» 3 '/,	»	»
» 2 '/,	»	»
»2	»	»
» 1 3/t	»	»
54 49
- gia.