Dobri sveti. 4. Svoje vere nas ne bodi sram I Cesarja Viljelma in njegovib vero zapovedujočih besedi so že nekteri pozabili, nekteri pa še ne. Meni je undan ta mogočni cesar prav živo spet pred oči stopil. Domišljija mi ga je ravno takrat zasačila, ko se jc bil vernil s tiste strašanske vožnje, ktero bo pomnil, dokler bo živ. To res ni, kar si bodi: pri belem dnevi streljati na domačega človeka, pa na tacega, ki je vikši, kakor vsi drugi v deželil Kdo bi se ne vstrašil, kdo ne jezil! (Kakor bi ga videl, se mi zdi, kako se domu prisedši ogerne berž v gorkejši plašč, kajti neka treslica ga jatne preletavati.) Serce mu je nemirno, glava tudi. Zdaj začne premišljevati, resno premišljevati. Na misel mu pride v pervi versti tisto vprašanje, o kterem terdijo nfilozofi\ da začne vsakemu preglavico delati kmali potem, ko jame sam misliti in prevdarjati, zlasti pa ko začne v šolo hoditi: vprašanje nzakaj?" nVprašanje, ki se po nižih in viših šolah tolikrat ponavlja — tisti ^zakaj?" — sili tudi nesrečuemu cesarju s tako nadležnostjo v glavo, da ga nima miru, dokler si ne najde pravega odgovora. Kajti to ve, da vsak nzakaj?" ima svoj ,,zato". Iq pri tej priložnosti ni bilo tako težko najti primcrnega azato". Saj se mu je že pred lahko dozdevalo, da njegov pervi rainister ne potcguje za pravi vajet; saj je že pred lahko sprevidel, da med druzimi zlasti ministor bogočastja in nauka nekako na prekuc nagiba Bvladarsko kočijo". Ali človek je že tak, da takrat, ko je zdrav, ko mu je dobro, sploh v sreči na v e s t nekoliko rad pozabi; ko pa prihruje nevihta z nepričakovano silo, tedaj je izmed vseh strašilnih čutil, ki planejo nadenj, pervo in najsilnejše — čutilo grešnosti, zadolženja: vest se zbudi! Kadar sačne nenavadno silovit potres hišo tresti in zibati, takrat jamejo nehote nkriže delati" še taki, ki so se bili že od molitve poslovili. Ko je bilo n. pr. lani v Ljubljani in po okolici ljubljanski tisto hudo gromenje in grozovito treskanje, kakoršnega ne pomnijo naj starejši Ljubljančanje, je bilo potlej slišati, da so mnogi (sicer prederzni) zagrabili za tnolek, kakor za naj varnišc orožje, in naglas in po tihcm so molili taki, kteri dokaj časa niso imeli te navade, ki so o lepih dneh zasmehovali druge zastran pobožnosti. S tem nof-cm nikomur nič očitati, ampak le toliko hočem reči, da človcška natora je taka. Kadar pride naj hujša stiska, da človek plava med življenjom in smcrtjo, takrat mu pridejo — ne vem kako je to — naj pred in naj bolj v živo na misel njegovi grehi! Izjeme divjih prederznežev so, ali izjemc so itak povsod z malimi čerkami tiskane, tedaj se sploh na njc ni toliko ozirati. Po svoji nespačeni natori, tako so nas v velicem bolj učencm katekizmu učili, je človek veren. Kadar se nad nami oglasi vsegamogočni Kralj in nam požuga s Svojim kaznovalnim perstoni, tedaj ostermi vsaka duša, ki še ni infernalno spridena in želi, če bi bilo še kako mogoče, vsako napako in pregreho popraviti. Naravnost v oči smertni nevarnosti sme in niore brez straha in trepeta gledati le nepopačena ali spokorjena nedolžnost. Vsak drugi dobi treslico in se čuti nezrečeno majbnoga, nezrečeno slaboga, recite, kar hočete. Nekako enako je moralo biti tudi cesarju Viljelmu ob in po smertni nevarnosti; vsaj iz njcgovih besedi se da tako soditi. Kmali po nesreči 80 inu prišli dr. Falk i. dr. gratulirat; ne zato, ker je bil ostreljen, niarveč nad tem so veselje razodeli, da se je še torej srečno izšlo, da ga je namreč nevredni zločinec streljal, pa ne ustrelil. Pri tej priložnosti jim reče cesar resne in tehtne besede: nPred vsem je treba skerbeti, da ljudstvo ob vero ne pride!" Večkrat se v malo besedah jako veliko pove; tako je bilo tukaj. Hotel jim je menda reči (in v takem položaju mu je šlo gotovo od serca): Vi ste moji slu/abniki, svetovalci moji, glejte kam se zavozi, če brezvcrnost pot kaže; začnite precej drugače, kar precej. Pred vsera vi sami nikar nikomur vere ne jemljite, skušajte pa tudi po svoji moči in oblasti zabraniti, da je tudi drugi nikomur jemali ne bodo! Tako naj vojni minister skerbi, da se mcd vojaščino čedalje bolj vnema versko življenje, da se ne bodo stare dobre majke več iraele vzroka jokati nad svojimi sinovi, ki večkrat nedolžno pobožni gredo v vojake, nazaj pa pridejo vsi sprideni in hudobni; poljski in kupčijški minister naj gleda, da bodo ljudje, kteri so v njegovem delokrogu, prav verni in pobožni ljudje, potlej se ne bo bati odertijc, goljufije, nezadovoljnosti in nesreče, kajti dokler imajo živo vero kmetje, delavci, rokodelci, obertniki, kupci i. t. d., tako dolgo so delavni, varčni, trezni in zmerni, zadovoljni in srečni; minister pravosodja naj dela na to, da bo splošnje mnenje in vedenje imelo svoj izvir v veri, da se zoper vero ne bo nikjcr ne pisalo, ne govorilo i. t. d., prav posebno pa naj skerbi dr. Falk, da se bodo nedelje in prazniki povsod posvečevali, da ne bode noben deržavljan imel pravice jih skiuniti, najvažniša pa je njegova naloga glede šole: kar zdaj v šoli bolj ali manj pri miru sedi pa ,,roke na klopi dorži", to bo enkrat tisto število, ki se imcnuje ljudstvo; ako se pa otrokom že ob času šolauja vera vzame, potlej mi vsi drugi ministri ne morejo nič pomagati, mi niniajo ničesar svetovati, ničesar varovati in braniti, kajti vera ni kakor kaka igrača, ki se otroku vzame, pa se mu spet nazaj da, kadar hoče. Kakoršni so zdaj otroci, taki bodo nekdaj ljudje, raje slabši nego boljši". Da bode pa sploh mogoče kaj prida doseči, naj duhovnov in redovnikov nikar ne odganjajo in preganjajo, marveč prosijo naj jih, s povzdignjemi rokami naj jih prosijo, da poniagajo vero braniti, da je ljudstva ne zgubi. Ne rečera, da bi bil ravno s temi besedami cesar razložil in pojasnil svoj izrek, toliko pa je gotovo, če hočejo imeti besede njegove: »Pred vsem skerbite, da ljudstvo ne pride ob vero", sploh kak pomen, ne morejo imeti drugačnega, kakor tega, ki je bil ravno kar razložen, ki bi se dal pa še veliko širniše in točniše izpeljati. Nekaj časa potem je prišel cesar Viljelm zarad vterjenja svojega zdravja na našo avstrijsko zeraljo v prelepi kraj ,,8fd)t". — Le škoda, da Ljubljana ni zadosti lepa, nima prijetnih toplic; znabiti bi bil visoki gost obiskal še našo Ljubljano. Tukaj bi bil imel tudi uinogokaj pokregati; kajti tak, ki je bil že enkrat v hudi nesreči, veliko ročniše spozna sioiptome, ki naznanjajo nesrečo in pogin. Kmali bi zvedel, da brozverski časniki in druge kužljive okoliščine so o kratkih lutih silno veliko pokvarili glede vorskega življenja. Pa ker ga ni bilo k nam visokega gosta, da bi bil kaj tacegti zvedel in vernost ukazal, že vidim, da ne bo drugače, kakor da po njegovein navodu jaz potrebno nasvetujem: Pred vsem skerbiteskerbite, da ljudstvo vere ne izgubi, in da je ljudstvo ne izgubi, jc ,,conditio sine qua non", da je mladina ne izgubi; kajti, če že mladina pride ob vero, tedaj Ijudstvo ne bo imelo kaj zgubljati. Skerbite toraj, da bo pri velikih in malih zborih, pri letnih in mesečnih konferencah, pri rednih in izvanrednih sejah, pri javnih in tajnih svetih povsod pervo vprašanje na programu, na dnevnem redu: ali živi mladina, kakor se gre, po zapovedih naše sv. kat. vere? s kakimi pobožnostmi in svečanostmi bi se dalo versko življenje v tem mescu ali v onem letnem času pri mladini oživljati? kaj storiti, da bo mladina pogosto in vredno prejemala sv. zakramente, da bo saj poletni čas vsak dan pobožno pri sv. maši? kaj bi bilo ukreniti, da bi se katoliško življenje slovenske mladine nadzorovalo tudi zunaj šole, tudi v stanovanji, da bi dijaki ne imeli sitnosti s sl. policijo in policija ne z dijaki i. t. d. po okolnostih časa in kraja?! Kdo ne ve? da se naše šolske postave začenjajo z besedami: „§. 1. Ljudski šoli je naloga, odrejati otroke, da bodo nravni in pobožni". (Ljublj. izdava pag. 8.) Vendar kdo bi verjel, ranogo — kaj bi rekel — večina olikanih je, ki imajo še zmiraj svoja imena zapisana v kerstni knjigi kat. cerkve, pa jih je sram, katoliško življenje očitno podpirati, priporočati, povzdigovati i. t. d.l — Naka! sramovati se nam pa ni treba! Kar je blazega, dobrega, pravičnega je na naši strani! Kar imajo olikani in omikani in tutti quanti, kteri nhumanizem" in ,,ljubezen" brez žive vere povsod tako na glas prodajajo, kakor oni možic, ki pred seboj porivaje voziček z nzabeljenim posladkanim ledom" s kričečim glasom priporoča svoj nsorbetino" — dobrega v svojem nauku, to imajo od sv. vere, to je sad, ki je zrastel na kerščanskih tleh: pa oni ga le ponujajo, dati ga ne morejo, ker niinajo drevesa, na kterem raste. Pač se jira godi, kakor onemu, ki se je veselil, kako bo slastno črešnje zobal, ker je sodnik odločil, da opravdane črešnje pri mejniku naj bo pol njegove, pol pa nasprotnikove. A nasprotni sosed je obsodbo nagajivo po čerki Tzel, črešnjevo drevo prenaeril ter spodnjo polovico sebi odločil in si precej spodžagal svoj del. Naj pa zdaj nasprotnik na zgornji polovici čreŠDJe obira, ako raore veje brez debla in korenin v zraku obderžatil Ravno toliko velja moralnost brez verske podlage. Sv. kat. Cerkev, ta družba pravovernih kristijanov, je tako vzvišena, tako čestita družba, da vsak, kteri jej zabavlja, ni za las boljši, kakor Esopov lisjak, ki žlahtnega, toda previsoko obešenega grozdja ni mogel doseči, pa je jel lajati: BOmphakes eisin — kislo je!" Sedanji liberalni starši, učitelji, gospodarji i. t. d. bi imeli radi nedolžne hčere in sinove, dobre učence in učenke, zveste posle i. t. d.; jezni so, če jim eno ali drugo iz ojnic uide — katoliške cerkve pa ne marajo. Dobri pridelek iinajo radi, za njivo pa, kjer tako žlahtno blago raste, se ne zmenijo. Farizejci so čudeže in dobrote Jezusove tudi radi videli (še prosili so, naj jiin kako znamenje pokaže), le Jezusa so zaničevali, in celo zbleknili, da s pomočjo hud . . . Pa kako nebeško modro jih je Gospod zavernil, da so bili vsi poparjeni, ne bom pravil, ker je znano vsim, kteri v cerkev hodijo; le to opomnim, da jim je za na pot v prevdarek še ta-le nauk dal: »Hinavci, ki ste, naredite drevo slabo in sad slab, ali pa naredite drevo in sad dober; drevo se spozna po sadu!" Sapienti sat! — Če hočete imeti pošteno mladino, ljubite katoliško cerkev, če ste pa z divjostjo, strasti polno, zadovoljni, le bodite slobodno! Mi pa pred vsem svetom brez skerbi in straha spoznarno, da ni nič pod solncem častnišega in blažjega, kakor spolnjevati zapovedi Božje in cerkvene! Kdor jih na tanjko spolnuje od groba do zibeli, je najniogočniši na celcra svetu: ne plaši ga ne ogenj ne povodenj, ne kuga ne kolera, ue meč ne sekira; vesel je življenja, vesel pa tudi smerti. BBlagor mu!" — stric-