List 8.
Kako sadje sušiti, da bo dobro in lepo.
Kteri koli časnik kmetijski v roke vzamemo, povsod nahajamo iz bukvic slovečega vertnarja Hohenhajmskega Lukas-a prepisani nauk: kako sadje sušiti, da bo dobro in lepo.
Ker so ta nauk vsi časniki od pervega do zadnjega prepisali in svojim bravcem podali *), se že iz tega lahko sodi, da je mogel mož to reč dobro razložiti in da je vredna, da se razglasi po svetu. Naj ga podajo tedaj tudi ,?No-vice" svojim bravcem.
Popred pa se nam pripravno zdi ponoviti našim gospodarjem in gospodinjam, kar so naš vertnarski oče, nepoza-bljivi gosp. Pire učili: kako sadje sušiti — in tako primeriti njih besede z Lukasovimi.
Gosp. Pire učijo takole:
„Kdor ima več sadja, kot kakor ga je treba sirovega pojesti, prodati ali za zimo prihraniti, naj ga posuši, ker takega je za kuho ali kupčijo , ali pa za hudo letino dobro prihraniti.
Kjer je veliko sadja, ga je nar bolje v posebni su-šivnici ali v pajštvi posušiti, ktera mora tako narejena biti, da je znotraj 6 čevljev visoka, 7 široka in 8 dolga; na enem koncu, kjer so mesteje , naj bo zidana, vsa druga pa lesena ali k večem ometana, na drugem koncu naj bodo vrata 6 čevljev široke, da se lese ven in noter devajo ; pa se mora tako zapreti, da ne bo nikjer duška. Peč mora 2 čevlja visoka. 4 pa dolga, na tla v okroglo kakor zver-njeno korito dobro ustavljena biti, da se nič ne kadi, ker sadje n i k o 1 i ne sme po dimu smerdeti. Lese iz protja spletene naj bodo en seženj dolge in široke , da se, pri stenah na police naslonjene , v kterih so kolesca udjane , lahko noter potisnejo, ali pa ven potegnejo. Na 5 takih lesah se more vsake dva dni 10 mernikov sirovega sadja posušiti, iz kte-rega se okoli 3  mernikov suhega dobi.
Komur je taka sušivnica premajhna, naj naredi ravno po ti podobi veči, da pride v dve versti les noter.
Kdor pa hoče slastnega in lepega sadja nasušiti, mora:
1.   Dobro pripravljeno, zrelo, zmlajeno ali zmehčano sadje za sušilo vzeti. Breskve, marelice, žlahne češplje in drugo imenitno sadje je dobro pred olupiti in peške iz njih pobrati, debele hruške in jabelka pa na kerhlje razrezati, preden se sušiti dajo.
2.  Sušivnica se mora s suhimi, terdimi dervami, ne pa z mehkimi smolnatimi kuriti, sicer bo sadje grenko, ker po toploti od derv tudi svap dobi. Perva kurjava sirovemu sadju mora pičla, druga napol suhemu pa bolj obilna biti, da se sadje ne izbuhne, in sok iz njega ne izteče. Nikdar se mu ne sme veči toplota dati, kakor je v peči, kadar se pečen kruh ven vzame. Ce se pa zlo vodeno sadje, kakor so češnje in slive, breskve in mirabele, suši, se mora prav počasi malo toplote pridajati, da se preveč sok ne izteče.
3.   Suho sadje   se   ne  sme v sušivnici ohladiti,
*) Tudi letošnja nemška pratika, ki jo isdaja naša kmetijska družba, ga je priobčila svojim bravcem.                                           Vred.
ampak zvečer ali zjutraj iz tople sušivnice naglo na hladni zrak postaviti, da lepo, svetlo in slastno ostane.
4. Kdor sadje na peči suši, naj večkrat hišo izvetra, in prah na peči omede ali popir podloži, da bo sadje čedno. Kdor pa pri peči ali na solncu suši, naj ga na tanko vervco nabere, in večkrat obrača, da se lepo posuši".
(Dalje  sledi.)
List 9.
Kako sadje sušiti, da bo dobro in lepo.
(Dalje.)
Veliki vertnar Lukas priporoča vsem, kteri hočejo sadje sušiti, naj ravnajo takole:
i. Vsako sadje, ki ga hočeš sušiti, mora biti do dobrega zrelo; potem bo res dobro. Le nektere hruške za mizo, ki so bolj mehkega mesa, se morajo, preden se zmlaje ali zmehčajo, olupiti in sušiti, sicer bi, ako bi se pustile do popolne zrelosti, pri sušilu preveč od svoje sočnosti zgubile. — Pokvečeno, ne popolnoma izraženo, maro-gasto in sploh poškodovano sadje ni za sušilo ali daje slabo suho sadje.
2.  Mehko sadje, kakor sploh vsak sadež, kteri je že prezrel, ni za sušilo. Le drobnice in nektere druge hruške, ktere imajo prav terdo, repi podobno meso, naj se še zmlajene ali zmehčane sušiti dajo.
3.    Cervivo sadje ni za sušilo, ker je gnjusno za vžitek. Ako pustiš češplje ali slive dolgo na drevesu, ti bojo padle vse červive doli, in vse gori ostale so zdrave in za sušilo dobre.
4.  Cisto kislo in čisto sladko sadje ni posušeno nikoli tako dobro, kakor tako, ki ima sladko pa tudi kislo v pravi primeri zmešano v sebi. Prav kislo in prav sladko sadje ni nikoli tako dobro suho sadje kakor le kisli kasto ali sladkobno; tudi sladko-grenjkl jato je dobro.
5.   Večidel so posušene naše sladke j a belka žilave in se ne dajo mehko skuhati, ampak ostanejo kakor koža; — čisto sladke in pa prav sočne hruške so posušene sicer prav dobre in žlahne, pa tistega prijetnega rez-nega okusa nimajo , kakoršnega imajo večidel grenkljato-sladke hruške.
6.  Vse jabelka, ki jih daš sušiti, naj se pred olupijo in peške iz njih p o bero; peščišče jabelčno je terdo kot koža, je težko prebavljivo in se ne zmeči pri kuhi kakor se zmeči peščišče ali serce hrušk, pri kterih se celo lupina mehko skuha in je dobra za jed. Zato so hruške tudi za sušilo dobre, čeravno jih nisi olupil in pešk iz njih ne pobral.
7.   Drobne in srednje jabelka je najbolje le olupiti, serce ali peščišče iz njih vzeti, pa jih ne razrezati; drobne hruščice se sušijo cele kakeršne so. Debelo sadje (hruške ali jabelka), ko je olupljeno bilo, se na 4 ali 6 kerhljev razreze; pri jabelkih se pa ob enem izreze serce.
8.  Kadar se sadje lupi in razrezuje, naj se v vsem prav čedno ravna; nož naj se večkrat obriše; vmazana sadje se mora pred sušilom umiti in ko se je umito osušilo, se dene še le v sušivnico.
9.  Da olupljeno suho sadje ostane lepo in svetlo, se mora kar hitro v sušivnico djati.
v
10.   Cešpelj ali sliv ne dajaj pred sušiti, dokler niše popolnoma zrele, to je, okoli receljna uagerbančene, te
34
velja tudi od višinj; češplje, slive in višnje naj leže v suhem hramu poprej nekoliko časa, pa ne debelo nasute, da se do dobrega pozorijo.    (Konec sledi.)
List 12.
Kako sadje sušiti, da bo dobro in lepo.
(Konec.)
Ko je vertnar Luka s razložil: ktero in k a koš no sadje naj se suši in za sušilo pripravi, popisuje potem: kako naj se suši.
Kar se tiče toplote v sušivnici (pajštvi) ali peči, dela imenovani vertnar razloček med sadjem s peškami (kakor eojabelkain hruške) in pa med sadjem s ko šicami (kakor eo češplje ali slive, češnje in breskve). Sadje s peškami potrebuje izzačetka prav vroče peči (kakor se kruh peče ali 60 do 80 stopinj gorkote po Romirjevem gorkomeru), počasi pa naj toplota odjenjuje do polovice poprejšne (na 45 do 50 stopinj ali kakor je peč, kadar se kruh ven vzame). Sadje, ktero se v svojem soparu čeravno le malo časa pokuha , se bolje suši in je sladkeje in okusniše, pa se tudi bolje kuhati da kakor uuo, ki se ni pokuhalo v svojem soparu. Kakor hitro zapaziš, da se je sadje izku-halo, in to se spozna po tem , ako ga lahko s slamnato bilko prebodeš, tadaj je čas, sušiti sadje v manjši gorkoti. Zatega voljo je dobro , ako sta dva prostora pripravljena za sušilo: eno zelo vroče, drugo manj. — Sadje s ko šicami naj se pa nasproti unemu suši izzačetka v manj vroči peči, da sok ne izteče; kakor hitro pa so se luknjice   pri receljnih osušile, naj se pa pridaja več toplote.
Ce se sadje prepočasi suši ali če se suši v premalo topli peči, bode kislo. Kdor je jabelčne kerhlje posušil le na sapi (zraku), naj jih dene enmalo časa tudi v peč:  veliko sladkeji  bodo.
Nobeno sadje naj se pri sušilu v peči počasi ne s hlad i; če se počasi v peči razhladi, ni ne lepo ne svetlo. Da se nektero suho sadje prelepo sveti, izvira odtod, da je prav vroče prišlo iz peči in se je zunaj na zraku hitro shladilo.
v
Če se sadje večkrat v peč dene in potem vselej hitro shladi,  bode tudi sladkeje.
Sadje, ki ga posušiti hočeš, naj je s peškami ali ko-šicami, celo ali na kerhlje zrezano, naj na lesah v sušivnici nikdar na kupu ne leži, ampak naj je vselej eno zraven drugega lepo razpoloženo.
Češplje ali slive , češnje, višnje in drobne neolupljene hrušce položi, če le moreš na lese vselej tako , da z r e-celjni kviško stoje.
Prež 1 o posušeno sadje je žilavo in se ne skuha rado mehko; vselej pa se je varovati, da se pri sušenji ne so-žge in da po dimu ne diši; tako sadje je malo obrajtano in se proda le takim ljudem, kteri ne vejo, kakošno mora suho sadje biti! *)
Iz vsega sadja s košicami, kadar je napol suho, se dajo košice lahko izpraviti, če se enmalo stisne, in potem je tako sadje več vredno.
Sapa ali ljuft v sušivnicah mora suha biti, ne pa po mokrem soparu vlažna; paziti je tedaj dobro na to, da le topla suha sapa je v pajštvi in se vlaga odpravi, kar se lahko zgodi s tem, da se napravijo duški, ki se odpro in zapro ali pa take cevi, ktere odpeljujejo sopare.
*) Naj bi pomnili to posebno gospodarji na Krajnskem in Hor-vaškem, da dim suhim češpljam ali slivam jemlje ceno!
Posušeno sadje mora nekoliko dni še na sapi (soncu) ležati, da se do dobrega osuši.
Da je sadje popolnoma posušeno, se spozna iz tega, da ne k a pij ice več ne moreš iztisniti iz preklane suhe češplje, hruške itd.
Suhega sadja nikoli ne smeš še toplega zložiti (za-pokati) ali v zadelano tružico djati.
Ako suho sadje plesni je ali če se červiči žugajo v njem zarediti, deni ga berž v srednjo toploto, to je, v pečr ko se je kruh po peki iz   nje vzel, in še enkrat ga  posuši*
V suhih zračnih krajih, tudi v kištah, če je pokrov prevertan, in v žakljih, če na sapi visijo , se suho sadje ohrani 6 do 10 let dobro.