Gospodarjenje z državnimi gozdovi
Že od leta 1996, odkar so gozdna gospodarstva (v
nadaljevanju: GG), dobila dvajsetletno koncesijo za
gospodarjenje z državnimi gozdovi, se pojavljajo
kritike z različnih strani. Te se večinoma nana-
šajo na premajhen izplen države oziroma Sklada
kmetijskih zemljišč in gozdov RS (v nadaljevanju:
Sklad) iz teh gozdov.
V	vsakem mandatu državnega zbora kritike
končajo na klopeh poslancev, o njih pa potem
razpravlja Odbor DZ za kmetijstvo gozdarstvo in
prehrano ali pa kar celoten državni zbor. Če ne prej,
se to zgodi takrat, ko je na dnevnem redu poročilo
o delu Sklada.
Tudi tokrat se varuhi državnih interesov, ki po
vsej verjetnosti sedijo v varnih državnih službah,
niso izneverili v svojem delovanju. Poslance so o
omenjeni problematiki seznanili s »pismi s terena«,
kot so nam razložili slednji, ko smo jih obiskali v
imenu GZS in jih povprašali po argumentih.
Zanimivo je tudi, da potem, ko vse inštitucije, ki
se ukvarjajo z gospodarjenjem z zasebnimi gozdovi
in za to trošijo milijone evrov davkoplačevalskega
denarja, ne dosegajo želenih rezultatov, državni
gozdovi postajajo vedno bolj hvaležna tema za
razpravo.
V	tolažbo lahko napišemo, da so državni gozdovi
edini, kjer so gozdnogospodarski načrti realizirani
100 %, tu in tam pa se naredi celo kakšno gozdno
cesto. Čemu potem nenehno preusmerjanje pozorno-
sti od realnih problemov v slovenskem gozdarstvu?
Odgovor na to bi morale dati pristojne inštitucije.
V	imenu Gospodarske zbornice Slovenije - Zdru-
ženja za gozdarstvo (v nadaljevanju: ZG) bi radi
argumentirano polemizirali z nekaterimi kritikami,
ki se občasno pojavljajo zaradi gospodarjenja z držav-
nimi gozdovi. Omenjeno združenje šteje 52 članov,
med katerimi so velika, majhna in srednja podjetja,
koncesionarji (12), pa tudi nekoncesionarji (50).
Najprej bi bilo treba še enkrat osvežiti dejstvo,
zakaj je bila gozdnim gospodarstvom dodeljena
20-letna koncesija. Kot argument so GG-ji navajali
ohranitev delovnih mest in preživljanje invalidov, ki
so nastali z več kot petdesetletnim delom v držav-
nih gozdovih. Glavni argument pa je bila vsekakor
odločba ustavnega sodišča. GG-ji so sprožili ustavni
spor glede 5. člena Zakona o lastninskem preobli-
kovanju podjetij, ki navaja, da se iz tega procesa pri
lastninjenju izločijo kmetijska zemljišča in gozdovi.
Gozdovi so bili osnovna sredstva GG-jev, v katere
so vlagali 50 let in več. Druga podjetja so olastninila
svoja osnovna sredstva, GG-jem pa so bila ta sredstva
ponovno podržavljena ne glede na njihova vlaganja.
Ustavno sodišče je pritrdilo GG-jem, ni pa uzakonilo
lastninjenja gozdov, temveč gozdarskim podjetjem
dodelilo prednostno pravico pri sklepanju konce-
sijskih ali drugih ustreznih pogodb. Temu je sledil
zakonodajalec, ki je z novelo zakona (1996) podelil
koncesijo gozdarskim podjetjem za 20 let.
Delo v državnih gozdovih GG-jem ni bilo dode-
ljeno kot monopol, kot se nenehno trdi, marveč
kot ustavna pravica, ki izhaja iz pravice enakosti
pred zakonom. Ta pa je bila kršena s 5. členom
Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij,
kot je odločilo Ustavno sodišče.
Še enkrat pa velja poudariti, da ne bi imeli nobene
rente iz državnih gozdov, če gozdarska podjetja celih
50 let ne bi intenzivno vlagala v gozdove v obliki
infrastrukture (ceste, vlake) in tudi skrbela za gojenje
gozdov. Tudi zaradi takega načina gospodarjenja je
zdaj povprečna zaloga v državnih gozdovih bistveno
večja kot v zasebnih.
V nadaljevanju bomo poskušali polemizirati tudi
z drugimi trditvami.
Problematičnost Uredbe o koncesiji za izkoriščanje
gozdov v lasti Republike Slovenije (Uradni list RS,
št. 34/1996, 70/2000, 108/2001
Nemalo pripomb je zaradi omenjene uredbe. Žal
pa je kritiki velikokrat niti ne poznajo ali jo citirajo
narobe, kar se dogaja celo nekaterim parlamentarnim
političnim strankam na njihovih spletnih straneh.
Podzakonski akt med drugim določa način
izračuna koncesnine pa tudi način prodaje gozdnih
lesnih sortimentov. Nikjer nič ne piše o kakšnem
monopolnem položaju gozdarskih podjetij. Po tej
uredbi prodaja lahko poteka prek pogodb ali prek
licitacij. SKZG je leta 2008 zahteval izvedbo licitacij
za 2 % lesne mase in licitacije so potekale v skladu s
predpisi. Kljub trditvam (nedokazanim), da so bile
zrežirane, to ni potrdil noben pristojni organ (račun-
sko sodišče, notranja revizija, tržna inšpekcija). Pri
prodaji lesa GG-ji nimajo nobenega monopola, saj
na trgu konkurirajo z lesom iz zasebnih gozdov, pa
tudi tistim iz uvoza. Pri delih v državnih gozdovih
jim je bila prednost dodeljena glede na omenjene
odločbe ustavnega sodišča. Za vsa dela v državnih
gozdovih obstajajo normativi, objavljeni v urad-
nem listu (Odredba o določitvi normativov za
dela v gozdovih (Uradni list RS, št. 11/1999)), ki
so jih pripravile strokovne inštitucije (Gozdarski
inštitut Slovenije in Biotehniška fakulteta). Vhode
za normative pripravlja Zavod za gozdove. Dnina
za posamezna dela je izračunana po metodologiji,
osnova pa je urna postavka iz Panožne kolektivne
pogodbe za gozdarstvo, ki sta jo podpisala GZS in
Sindikat gozdarstva Slovenije.
2.
Povprečna odkupna cena lesa na kamionski cesti
za 1 mio m3 na leto posekanega lesa v najlepših
državnih gozdovih Slovenije znaša komaj nekaj
več kot tržna cena drv.
V javnosti pa tudi drugod se širi teza o občutno
prenizki ceni lesa na kamionski cesti v državnih
gozdovih, pri čemer se ne upošteva:
1.	Da se individualni odkupi iz zasebnega sektorja
primerjajo (po možnosti z navajanjem eksotič-
nih cen) z veliko količino lesa, ki ga odkupijo
koncesionarji (25 % do 30 % celotnega poseka
v Sloveniji). To je podobno, kot če bi primerjali
maloprodajne in grosistične cene.
2.	Da se iz leta v leto povečuje delež slučajnih
pripadkov (delež sušečega lesa), posamezna
leta pa so dobesedno katastrofalna (lubadarji,
snegolomi, vetrolomi). V posameznih območjih
in letih slučajni pripadki dosegajo tudi polovico
poseka. Namesto kakovostne hlodovine prido-
bimo večinoma celulozni les z nekajkrat nižjo
ceno, kot bi jo imeli v normalnih razmerah.
Napadi lubadarjev nastajajo tudi ali zlasti zato,
ker marsikje v zasebnih gozdovih (ki jih je 80 %)
niso sanirana žarišča. Na tak način izgubljamo
kakovostno hlodovino, ki se spreminja v manj-
vredno celulozo.
3.	Zaradi velikega deleža slučajnih pripadkov v
posameznih letih imajo pri poseku prednost
varstvene sečnje, opuščajo pa se redna delovišča,
ki so namenjena dejanskemu usmerjanju razvoja
gozdov in imajo kakovostnejšo sortimentno in
vrednostno strukturo. Tudi zato so ponekod
povprečne cene pogosto nižje kot v zasebnem
sektorju, kjer lastnik, ko potrebuje denar, poseže
po najvrednejših sortimentih. Po Zakonu o
gozdovih lastnik lahko sodeluje pri izdelavi
gojitvenih načrtov in izbiri drevja, koncesionarji
pa nimajo take pravice kljub ustrezni strokovni
usposobljenosti. Zato je presoja o izbiri drevja v
celoti prepuščena delavcem ZGS, ki pa nujno ne
zasledujejo ekonomskega interesa koncesionarj ev
in predstavnika lastnika, to je SKZG.
4.	Koncesionarji nimajo možnosti, da bi v danem
trenutku plasirali sortimente z najugodnejšo
ceno, saj je odkazilo realizirano že leto poprej in
je danost, ne pa izbira. Še dodatno pa jih omeju-
jejo različni birokratski pravilniki in uredbe, ki
jim postavljajo omejitve in povzročajo dodatne
stroške. Taki so: Pravilnik o izvajanju sečnje,
ravnanju s sečnimi ostanki, spravilu in zlaganju
gozdnih lesnih sortimentov (Uradni list RS, št.
55/1994, 95/2004), Pravilnik o dodatnih ukrepih
za preprečevanje širjenja in za zatiranje pod-
lubnikov, (Uradni list RS, št. 52/2005), Pravilnik
o varstvu gozdov (Uradni list RS, št. 92/2000,
56/2006).
5.	Za Slovenijo (zlasti južni in zahodni del) je
značilen izredno velik delež jelke. Jelka je stara
več kot 200 let, je slabe kakovosti in dosega, v
primerjavi s smreko, do 20 % in več nižje cene.
Avstrijci, npr., jelke načeloma niti ne odkupujejo
ali pa jo vzamejo v tovor le z omejeno količino
(10 %). Avstrijske žage so dimenzionirane do
premera 40 cm in za jelovino velikih dimenzij
(50 cm in več) niso zainteresirane. Za obdelavo
predimenzionirane jelovine je potrebna posebna
tehnologija (tračne žage), kar podraži predelavo
in niža ceno hlodovini jelke.
6.	V državnih gozdovih je v primerjavi z zasebnim
sektorjem veliko več prvih in drugih redčenj,
katerih proizvodnja je zelo draga in dajejo sorti-
mente nizkega cenovnega cenovnega razreda, ki
pogosto ne dosegajo niti proizvodne niti lastne
cene.
7.	Pogoste so špekulativne primerjave, kjer se pov-
prečna cena hlodovine za I., II., III. kakovostni
razred (navadno smreke) primerja s povprečno
ceno vsega lesa, ki je bistveno nižja. Pri iglavcih
povprečna cena lesa vsebuje v povprečju tudi
do 30 % celuloznega lesa, ki ima bistveno nižjo
ceno. Pri listavcih pa imamo v povprečju le 30
do 40 % hlodovine.
8.	Tržna cena drv ni nujno najnižja med sortimenti,
saj je bila v času visokih cen nafte cena drv
enaka ceni II. do III. klase hlodovine. V takih
nenormalnih tržnih razmerah je bila tudi cena
pšenice in koruze za kurjavo višja od cen, ki so
jih ponujali peki in druga živilskopredelovalna
industrija.
9.	Drva, ki jih prodajajo zasebniki in kmetje na trgu
brez izstavljenega računa, niso obremenjena z
DDV-j em, ki j e tako izgublj en za državni prora-
čun. Kakšna bi bila povprečna cena sortimentov,
če bi bila v njej zajeta tudi drva.
10.	Zaključek glede cen lesa bi bil, da je dosežena
cena lesa bolj odvisna od strukture odkazila, na
katerega koncesionarji nimajo nobenega vpliva,
kot od angažiranosti prodajalca.
Licitacije lesa ne potekajo v zadostnem obsegu,
in še to s ciljem, da ne uspejo (leta 2007 so od 23
uspele le 3).
Licitacije lesa potekajo tudi v uspešnih pri-
merljivih državah le za najvrednejše sortimente,
ki pa jih je relativno malo. Neuspele licitacije
lahko pomenijo dolgotrajno skladiščenje ali celo
propadanje lesa, ki potem dosega bistveno nižjo
ceno. Taki so primeri v sosednji Hrvaški, kjer z
gozdovi gospodari javno podjetje Hrvatske šume,
ki se kljub visokovredni slavonski hrastovini otepa
z izgubami, prek davkov od lesa dobiva državno
pomoč in se že leta pripravlja na reorganizacijo.
V Sloveniji takih težav nimamo, saj je v minulih
letih na področju gozdarskega sektorja Sklad
delal z velikim dobičkom. v Sloveniji so licitacije
potekale korektno in v skladu z zakonodajo.
Noben pooblaščen nadzorni organ ni ugotovil
drugače, zato so omenjene trditve lahko tudi
predmet tožbe.
Sedanja ureditev omogoča nelojalno konkurenco,
saj nekatera gozdna gospodarstva zlorabljajo
državne gozdove za pridobivanje poceni surovin
za svoje lesne izdelke, zaradi česar so nato tržno
cenovno konkurenčnejši od drugih ponudni-
kov.
Nekateri koncesionarji imajo svoje predelovalne
kapacitete, kot so žage, tovarne opažnih plošč, lese-
nih nosilcev, tovarne peletov itn. Na tak način želij o
koncesionarji povečati dodano vrednost proizvodom,
ki jih prodajajo po vsej Evropi in drugih državah.
Nekateri koncesionarji pri tem dosegajo dodane
vrednosti, primerljive z razvitim delom EU. Z vidika
nacionalne ekonomije je bolj sporno dejstvo, da
nekateri največji zasebni lastniki hlodovino izvažajo
v tujino. Koncesionarji imajo cenike (enotne), po
katerih kupujejo les iz zasebnih in državni gozdov,
poleg tega pa je tudi znano, da prav taki GG-ji
plačujejo največjo rento. Tisti z največjimi prede-
lovalnimi kapacitetami dobijo iz državnih gozdov
manj kot 30 % hlodovine, vse drugo pa pridobijo
z razdrobljenim odkupom iz zasebnih gozdov ali
tudi uvozom. Nekateri ugotavljajo, da je lastna cena
domačega žaganega lesa, zaradi slabe kakovosti in
velikih mer (jelke več kot 70 cm) bistveno višja, kot
bi jo trenutno dobili na zlomljenem, posušenem
evropskem in svetovnem trgu.
Poleg tega imajo lesnopredelovalna podjetja, ki
imajo pogodbe o dobavi z gozdarskimi podjetji,
bistveno boljšo in enakomernejšo oskrbo z lesom, kot
tista, ki les odkupujejo iz razdrobljenega zasebnega
sektorja. Po trditvah kritikov imajo tudi cenejši les.
Kalkulativni stroški dela za izračun koncesijske
odškodnine so na prostem trgu za 20 do 40 % nižji,
kot jih priznava SKZG.
Ne vemo, s kakšnimi pogoji delajo koncesionarji
na t. i. »prostem trgu«. Za to trditev ni uradnih
podatkov, ker je to poslovna tajnost vsakega pod-
jetja. Tudi če je to res, morda nižjo ceno storitve
kompenzirajo na druge načine (npr. prek odkupne
cene). Za oblikovanje cen lesa pa velja enoten trg in
ta določa cene lesa tudi na kamionski cesti.
Na »prostem trgu« pa obstaja nelojalna konkurenca,
ki je država doslej še ni poskušala izločiti. Nelojalna
konkurenca izhaja iz naslednjih dejstev:
1.	Velika količina lesa je posekana iz t. i. medsoseske
pomoči.
2.	Veliko malih in mikro podjetij dela z delavci,
zaposlenimi na črno.
3.	Pri takih podjetjih se na tak način izognejo plačilu
davkov in prispevkov na plače zaposlenih, zato
je njihovo delo na trgu konkurenčnejše.
4.	Do ukinitve (konec leta) tem podjetjem ni bilo
treba plačevati davka na plačilno listo.
5.	Imajo izredno pomanjkljivo, zastarelo opremo, kar
povzroča številne nesreče in smrtne poškodbe. Po
številu smrtnih nesreč smo v Evropi med prvimi
(ugotovitve GIS). Sedaj stroške zdravljenja in
rehabilitacije takih nesreč solidarnostno poravnajo
vsi zaposleni, ki plačujejo v zdravstveno blagajno,
kar ni povsem v skladu z direktivami EU.
6.	Mala podjetja nimajo organizirane službe varstva
pri delu, kar imajo praktično vsa srednja in velika
podjetja. To prispeva k zmanjšanju števila nesreč
in manjši invalidnosti, kar posledično ugodnejše
vpliva na zdravstveno blagajno.
7.	Nimajo zaposlenih ljudi za organizacijo in pri-
pravo dela (sečno-spravilni načrti, norme, nor-
mativi, snemanj a, kontrola kakovosti). Če delaj o
kot podizvajalci pri koncesionarjih, za vse to
poskrbijo slednji.
8.	Ker so večinoma izvajalci storitev, ne nosijo rizika
prodaje lesa in plačil, kar je pomembno zlasti v
razmerah sedanje krize.
Nesporno pa so stroški sečnje in spravila v Slo-
venji visoki zaradi:
-	načina gospodarjenja (neke vrste prebiranja ali
skupinskega prebiranja z razdrobljenim posekom
brez mase za racionalnost gospodarjenja),
-	majhnega deleža strojne sečnje (5 %, Avstrija 90
% v državnih gozdovih),
-	velike količine slučajnih pripadkov (lubadarke,
vetrolomi, snegolomi, sušeče drevje).
Po študiji BTF so stroški sečnje in spravila kljub
temu še zmeraj nižji kot v Avstriji, kjer imajo zaradi
strojne sečnje trikrat večjo produktivnost kot v
Sloveniji. Omenjena študija primerja donosnost
slovenskega in avstrijskega državnega gozdarstva
(Bundesforst). Tisti, ki so želeli zlorabiti omenjen
študijo, pravijo, da je donosnost v Avstriji 5-krat
večja, kar ni omenjeno v nobenih zaključkih te
študije. Med zaključki pa je, da sistema med sabo
nista primerljiva.
Bundesforst deluje kot delniška družba, ki ima v
sestavi še lovstvo, ribištvo, parkovni turizem, goz-
darstvo in žage. Pri nas se z isto dejavnostjo ukvarja
vrsta pravnih subjektov, kot so:
1.	Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov RS,
2.	Zavod za gozdove Slovenije,
3.	12 koncesionarjev,
4.	Triglavski narodni park in drugi parki,
5.	Ribiška Zveza Slovenije,
6.	Lovska zveza Slovenije.
Tudi sami avtorji študije priznavajo, da niso dobili
vseh podatkov, na temelju katerih bi lahko trdili, da
je primerjava v celoti korektna (cene lesa).
Ob zaključku bi radi poudarili, da je zelo narobe,
da se poskušajo stvari posplošiti. Kot v vsakem
sistemu je tudi pri gospodarjenju z državnimi goz-
dovi možnost napak ali celo zlorab. Če se to zgodi
v enem primeru, ga ne moremo posploševati na
vse druge. Koncesionarji na splošno menijo, da je
birokracije preveč in bi bilo treba nekatere postopke
poenostaviti. Tudi pri cenah in stroških je potrebna
individualna obravnava. Vsako območje ima svoje
posebnosti, svojo strukturo odkazila, svoje zgodo-
vinske prednosti in slabosti, svoje naravne danosti,
svoj lokalni trg in še vrsto drugih lastnosti.
Odgovore na vprašanja, ki smo jih izpostavili,
razumemo kot temelj za polemiko in ne kritiko. O
strokovnih vprašanjih ne želimo polemizirati le s
poslanci, temveč tudi s tistimi, ki jih informirajo, pa
čeprav prek (nepodpisanih) pisem s terena.
V končni fazi so poslanci v tej zgodbi še najmanj
krivi. Edino kar jim lahko zamerimo, je to, da se ne
informirajo pri inštitucijah, ki so za te stvari poob-
laščene, niti jih ne vabijo na seje delovnih teles, ki
o tem razpravljajo. Gospodarska zbornica Slovenije
je ena največjih organizacij civilne družbe in najre-
prezentativnejši predstavnik delodajalcev v državi,
zato si zasluži vsaj to pozornost.
Združenje za gozdarstvo pri GZS
Direktor
Jože Sterle, univ. dipl. inž. gozd.