420
Spomini.
i.
O vi spomini, vi spomini, vi stari znanci prošlih dni: že zopet gledam vas v bližini, že zopet ste mi pred očmi. O, nekaj vas bi rad objel, na srce vas pritisnil, in druge vas bi pa proklel, iz uma vas iztisnil; pa vi mi le prihajate, zagrebeni spet vstajate, pa naj sem vas vesel, pa naj bi vas proklel.
Pred sabo zrem domačo vas in hišico tam v sredi, pred njo na pragu pa obraz mi dobro znani, bledi; in v daljo vprt pogled rosan, kot bil takrat je tisti dan. — „Le pojdi, sin", mi je dejala, „le pojdi daleč proč od tod, molitev moja spremi j evala bo v tujem svetu te povsod!"
O ve gore\ planine ve, ti gozd zeleni, kje ste, kje? In ti potočič za vasjo, pa cerkvica ti pod goro, kedo bi zabil vas, kedo? Na Adrije sem stal obali in čul sem lahni njen šepet ter divji šum, pečin trepet, ko v vihri so se tepli vali;
II.
III.
Ko v tihi noči sen sladak zaplove nad domovi, takrat se mi pojavite, takrat me. spet pozdravite z nekdanjimi glasovi. — Že čutim ga, vaš dih gorak, že čutim vaš objem mehak, a san mi zbežal je z oči, da spet živim vas, prošle dni. O vi spomini, vi spomini!
In šel sem v svet s solzo v očeh,
in ni solze me sram,
vsaj skusil sem, vsaj dobro znam,
da laž je večkrat smeh,
da v licu ti se smejejo,
a v srcu zlobo grejejo.
In šel sem v svet. — Kedaj, kedaj
se vrnem spet v mladostni raj ?
in videl solnce vzhajati
nad širno ogrsko sem plan,
in videl je zahajati
za talijansko sem ravan:
a k vam želelo je srce,
planine ve in ve gore. —
O zemlja sveta, domovina,
naj krasna v blesku tujem je tujina,
naj zamamljiv lepot je njenih čar,
kot tebe ljubil je ne bom nikdar!
IV.
Odšel sem v dalj nji tuji svet — in zdaj vas v duhu gledam spet, kot gledal sem vas bil nekdaj, vasi in mesta, kraj in kraj, vas, stare znance, stara znanja, vaš smeh in jok in delovanja: za sliko slika se vrsti, ko zgine jedna, druga se rodi.
Da sem slikar, bi čopič vzel, na platno vas prizval, in nekaj vas bi sam imel, in druge vas bi pa prodal: saj tudi vi prodajate za drag denar svoj lastni jaz, zvestobo, čast izdajate, in sram vas ni v obraz!
Zato bi vas i jaz prodal za drag denar, za zlat denar, skupiček bi pa onim dal, ki vi ste bili jim na kvar. Zakaj le nisem jaz slikar!
E.