Zadnji lov Bistranovega očeta
                                                                      nDa je le ajda v zemlji,
                                                          pa so vže mrzla jutra." govore
in   pogostna   jutranja  megla.
Kolikor bolj pa zori ovočje po vrtili, tem manj je vročih dnij, zjutraj pa kaj rad mraz stresa eloveka.
Bistranov Tonček je sicer utrjen deček, kadar je pa treba ob petih vstati, pa vže malo pomišlja, ali bi zapustil takoj gorko posteljico, ali ne.
nTonček, le urno, da poberes hruške in jabolka na vrtu, kar se jih je nacepalo po noči," budi ga vsako jutro mati.
»Sedaj je še vse rosno in tako mrzlo" — odgovarja mladi zaspanec ter si mane na pol odprte oči.
nKaj bode pa po zimi, če vže sedaj tožiš o mrazu — ali te ni sram?" zavrača ga mati, in Tonček vender-le izleze izpod odeje, ker neče, da bi mu kdo oponašal, kak zmrzlin je. Sarao jutranjo molitev moli še jedenkrat tako dolgo, kakor po letu, da le dalje časa ne gre na vrt. Tudi nekaj dobrega, ali ne, Ijubi moji? Potem pa vzame ročni košek in po večkrat nabere toliko sadja pod debelimi starimi hruškami in jablanami, da je ves kriv, ko ga nese v sušilnico.
Vidite, tak je Bistranov Tonček, jesenskega mraza se boji. — Pa saj je še več takih Tončkov in Jankov in Stankov, morda poznate tudi vi katerega, kaj ? — Njegov oee je pa drugačen. Kako težko čaka vsako leto jeseni, da bi jel hoditi na lov! No, pa se ne veseli brez vzroka tega letnega časa. Kolikokrat prinese domov ustreljeno jarebico, rejenega kljunača, ukusno divjo raco ali kaj enacega. In pa tistim porednim škododelcem — divjim zajcera, ki mu objedo po zimi tako često mlada drevesca, mora malo posvetiti. Sem ter tam zaloti tudi jazbeca, včasih veverico — kakor mu je pač sreča mila — potem pa prodaja kože. da se odško-duje za smodnik, kar ga porabi na lovu. A čim težavnejša so bila pota, čim bolj se je moral truditi, da je kaj ustrelil, tem bolj se raduje doma pri slastni večerji. Ob takih prilikah misli tudi Tonček, da je v tretjih nebesih: oče razlaga, kako se mu je godilo na lovu, Tonček ga posluša — zanimivo pripovedovanje je prijetno, ne res? — a ne le posluša, tudi pridno zalaga dobro pečenko, kar je tudi nekaj. Ko bi ne bilo mrzlih juter, Tonček bi si želel, da bi bila vedno jesen.
Tako je bilo pri Bistranovih sleharno jesen do lani, a tedaj se je predru-gačilo. Le poslušajte, kako:
Bistranovega očeta prijatelj, gospod Dobrovič, prišel je lepega jesenskega popoludneva iz mesta k Bistrauorirn,  da bi šla z očetom skupaj na lov.  In res
sta se napotila v močvirnat log, da poskusita svojo lovsko srečo. Obula sta vieoke škornje od juhtine, ki se ne premočijo niti v vodi, obesila lovske torbe preko rara,  vzela vsak dobro nabito puško ter poklicala psa-prepeličarja Pazija s seboj.
Kmalu sta zasledila jato jarebic. Dobrovič nastavi, pomeri, sproži, pok! — in tri so padle na tla. nPazi" steče ponje terjih brzo prinese svojemu gospodarju. Tara v bičji pa prav ta 6as skloni dolgonoga čaplja svoj tanki vrat, ker jo je prestrašil strel baš ko je požirala veliko žabo. Njena plaha tovarišica pa se je skušala skriti, ni se ji namreč zdelo varno ob pokanji puške. Toda lovca in Pazi so bili tako zaverovani v jarebice, da se za štorklji še zmenili niso. Poleg tega je prepodil Dobrovieev strel tudi nekaj kljunačev, ki so tieaJi blizu tam v grmovji. Oče Bistran jih je brž zapazil in takoj dva ustrelil.
Še dobro uro sta lovila naša lovca ter še marsikaj ustrelila, potern pa sta se vrnila zadovoljna počasi domov.                                                                  t
»Dober dan je bil danes, jeli Bistran," dejal je mej potjo vže blizu doma Dobrovič.
nVže davno nisem imel take sreče," pritrjeval mu je Bistran.
Kaj, ali zajcev letos ni? Nobenega nisva videla," poizvedoval je prvi.
nDovolj, še preveč, toda tu jim je premočvirno, po repišeih in zelnikih se skrivajo raje," dopovedoval mu je drugi. nVčasih pač zaide kateri tudi serokaj, a le bolj poredkoma.
nŠkoda, da danes ni nobenega! Svojemu bratu bi rad nesel jednega, prav naročal mi je zanj," pripomnil je na to Dobrovič.
Komaj pa je izgovoril zadnje besede, kar jo pribriše dolgouli zajec lovcema nasproti. Ko ju zagleda, obrne se urno proti ne posebno velikemu, gostemu grmu, a predno je bil popolnoma tam, vže sproži Bistran puško. Toda m zadel. Izza grma pa prijoče — Bistranov Tonček. Svinčeno zrno mu je prebilo uhelj. Splazil se je bil namreč od doma, da bi šel gledat za lovcema. Ko je videl, da se vračata, skril se je za grm, da bi odšla, potem pa je mislil skrivaj priti za njiraa. Pa zajec mu je zmedel račun.
Lahko si mislite, prijateljčki moji, da sta lovca brž pozabila zajca ter tekla k Tončku.
nTi nesrečni otrok, ti! Kako, dasitukaj?" spraševal je ves prestrašen Bistran.
nHvala Bogu, da le ni hujšega!" pa je vzkliknil Dobrovič, ko se je prepričal, da je Tonček ranjen sarao na uhlji.
„0, moj Bog, kmalu bi bil ustrelil lastnega sina!" tarnal je Bistran. ,,Nikdar več ne vzamem puške v roke, prisegam: nikdar več!"
Bil je mož beseda. Domov prišedši vrže puško v oniaro, kjer jo je navadno hranil, zaklene — in tam je zaklenjena še danes. Tudi njegov prijatelj je sklenil, da popusti lov.
Bče natanko prevdaritn," govoril je pozneje pri večerji Dobrovič, ,,lov po raojih raislih ni nič kaj lepa stvar: človek se tako navadi moriti, da se rau žival kar nič več ne smili."
nTudi jaz sodim tako," kimal mu je Bistran. ,,Kdor lovi samo zaradi zabave, ne ravna plemenito. Divjačina ima prav tako pravico živeti, kakor mi. Seveda, tisto je drugače, če pobijamo žival, ker jo res potrebujemo za živež: to je dovo-ljeno, ker je sam Bog tako uredil."
—><  165  >——
nPa tudi nevarno delo je lov. Kolikokrat se je vže kdo ponesrečil, saj veš," izpregovoril je zopet Dobrovič.
»Kaj ne bi vedel," pritrjeval mu je Bistran. nTa se prehladi, ta obstreli — toda kaj bi ti našteval, ali nisva danes saraa doživela dovolj strašnpga dogodka ?"
„Ali te zelo boli, Tonček?" poprašal je po tem pomenku Bistranovega sina.
»Skeii, skelf," potožil je Tonček, kateri izvestno ne pozabi nikoli, kaj se pravi: od doma nhajati in hoditi za lovci.  nNesreča modri!''
,,Sam angeljček varuh te je obvaroval večje nesreče, otrok, vmešala se je še mati Bistranja v pogovor.   ,,Lepo ga zahvali nocoj in se rau priporoči še za nadalje."
In Tonček je res tako pobožno molil ta večer, kakor morda še nikoli ne.
Drugo jutro je odhajal Dobrovie.
,,Še kaj pridi," dejal mu je Bistran ob slovesu ter stiskal roko, ,,toda lovit ne pojdeva več. Včerajšnji lov je bil moj  ,,zadnji."
nMenim, da tudi moj," rekel je Dobrovič zamišljeno tcr otišel.
Kajtimar