Oton Župančič: Otroci molijo.
3
tam spodaj voda med tesnimi bregi klokoče, in v moji duši je vse razbolelo, vse joče.
Pa spel — kot da nisva med mrakovi sama,
kot šlo bi spremstvo nevidnih bratov z nama,
kot da je krog naju nemirno plapolanje
in pridušeno, podmolklo šepetanje;
brezupna tožba in vzdih
plamenov prezgodaj mrtvih
in onemoglo hrepenenje
in pošvigavanje v luč in v življenje:
vse bratje iz grobov, vsak plamen-cvet,
od naju ločen, v tajnostne kroge zajet,
napol v življenje, v smrt napol zaklet.
Dva, tri sem med njimi spoznal — kako so to begali,
z rokami-plameni za nama segali! . . .
Tedaj sem prijatelja strmega z roko pristavil: „Jerala je! Poglej jih — vse te je podavil . . ."
Oton Župančič:
Otroci molijo.
vJre naš . . .
Če bi ti res bil oče naš, zdaj bi raztrgal svoje dlani, s križa bi se snel, da bPotroke svoje~~objel. Oče naš . . .
Oče naš —
on je ob Visli alf~bb Drini,
saj sami ne vemo kje,
on ima prestreljeno srce,
on ima prebddene roke,
pa nas objema čez vse gore,
oče naš . . .