ja jo svojo proizvodnjo v tržne namene. Na drugi strani pa imamo še vedno obsežna in sklenjena obm očja podeželja, k jer še prevladuje stari način gospo­ darjen ja in dela na zemlji. Deagrarizacija je pospešila izum iranje (propadanje in pretapljanje) km e­ tij, prav tako pa je tudi prispevala k nenavadno močnemu porastu števila kmečkih obratov, ki so že v lasti nekm etijskega prebivalstva. Značilno je, da večina km etij, ki so v rokah delavcev in uslužbencev, ne prilagaja svoje proiz­ vodnje tržnim zahtevam in potrebam , temveč so njihovi pridelki namenjeni v glavnem le domačim potrebam . Njihova zemlja je čedalje bolj ekstenzivno obdelana in prav tu nasta ja znaten socialni prelog. V šestdesetih letih (1960— 1969) se je v Jugoslaviji zm anjšalo število kmečkih obratov za okrog 20.000 enot. Avtorji zatrju jejo , da se bo zmanjševalo število km etij tudi v prihodnje, kajti učinki preslojitve km etijskega prebivalstva na zm anjšanje števila kmetij kasnijo v naših razm erah s 15 do 20-letno zamudo. Drugi del knjige, kot smo že prej zapisali, sloni na in terpretaciji ankete s 93 vprašanji, s katero so zajeli 1.478 kmetov oziroma kmečkih obratov v 69 naseljih v 6 občinah. Anketa je bila opravljena v letu 1973. Na osnovi dobljenih podatkov so zelo podrobno predstavljene prebivalstvene struk tu re obravnava­ nih km etij, njihova delovna sila, posamezne sestavine zemljiške posesti, p ri­ kazana sta oprem ljenost gospodarstev s stro ji in njihovih gospodinjstev v so­ dobnimi civilizacijskimi pridobitvam i. Podana je proizvodna usm erjenost kmetij in oblike ter razsežnosti proizvodnega sodelovanja (kooperacija) s kme­ tijskim i obrati družbenega sektorja. V poglavju o socialni reprodukciji kmeč­ kih gospodarstev so nakazani vzroki, ki razkrajajo obstoječo zemljiško-posest- no in socialno struk turo km etij (deagrarizacija, odseljevanje, šolanje otrok itd.). Ilustrativen je podatek, da je bilo v začetku sedemdesetih let okrog 49 % pravih km etij, vse druge (51%) pa so bile že v rokah nekm etijskega prebival­ stva. Med nekmečkimi ali m arginalnim i dom ačijam i razlikujejo avtorji na osnovi virov dohodkov: m ešane km etije, nekm etijske obrate in domačije (ostarele) brez ustreznih človeških delovnih moči. Nazorno so prikazane razlike med posameznimi gospodarsko različno razvitimi obm očji Jugoslavi­ je. Še posebej je orisan razkroj kmečkih družin, ko se zm anjšuje število članov njihovih gospodinjstev, pa tudi število družin na km etijo se vedno bolj približuje idealnem u razm erju (po eno gospodinjstvo na dom). Čeprav je bilo napisanega in objavljenega o problem atiki našega pode­ želja že mnogo gradiva, dobi bralec vtis, da so ga raziskovalci pustili zavest­ no ob strani. Menimo nam reč, da bi z uporabo vsaj glavne literature dobile predstavitve statističnega in anketnega gradiva poglobljeni obseg. S tem bi samo obogatili poznavanje sodobne problem atike, ki tare naše podeželje. — Med besedilom je objavljenih 115 tabel in 9 grafičnih ponazoritev. Milan Natek Nekaj novosti iz poljske geografske književnosti »Geografski vestnik« že dolga leta posveča posebno pozornost važnejšim delom iz poljske geografske književnosti, ne le iz razloga, ker smo slovenski in jugoslovanski geografi ves ta čas s poljskim i geografi v živahnih delovnih stikih, temveč tudi ker je poljska geografska znanost med najbolje organizi­ ranim i in naj iniciativnej Šimi na svetu. Tokrat bi na kratko predstavili predvsem nekatera najnovejša dela vodil­ nega poljskega geografa prof. dr. Stanislawa L e s z c z y c k e g a . To ne samo zato, ker gre za geografa, ki je bil do nedavna direktor velikega Inštitu ta za geografijo in za gospodarjenje s prostorom (kakor se zadnji čas imenuje) Poljske Akademije Znanosti, temveč tudi ker je vršil ali še vrši važne funkcije, povezane z urejan jem prostora, prostorskim načrtovanjem in varstvom ter negovanjem okolja na Poljskem: funkcije predsednika kom iteja za gospodar­ jen je s prostorom Poljske Akademije Znanosti (PAN), člana prezidija komi­ te ja za proučevanje in prognoze »Poljska 2000« in kom iteja »Človek in okolje« pri prezidiju PAN ter podpredsednika Državnega sveta za zadeve gospodar­ jen ja s prostorom . Njegove knjige, ki jih bomo na kratko prikazali, so še po­ sebno pomembne, ker so polne originalnih idej in pobud, zlasti pa, ker imajo značaj sinteze vsega njegovega dela v navedenih aktualnih smereh, čeprav to delo ob avtorjevi sedemdesetletnici, ki jo je praznoval leta 1977, nikakor še ni končano. Značaj sinteze avtorjevih nazorov o geografiji pomeni predvsem knjiga o geografiji kot uporabni vedi (St. Leszczycki, Geografia jako nauka i vviedza stosowana. Paristwowe Wydawnictwo Naukowe, Warszawa 1975, 590 strani). V bistvu gre za izbor in ponatis člankov in razprav, ki jih je o teoretskih in metodoloških problem ih geografije avtor napisal v vsem času od leta 1949 dalje, deloma še celo pred vojno, ko je deloval kot profesor v Krakowu in kot raziskovalec v Podtatrju . Knjiga je razdeljena na pet oddelkov. V prvem (»Teorija in metodologija geografskih ved«) so objavljeni povojni članki o so­ dobnih nalogah geografije, o novih sm ereh in tokovih v geografiji, o perspek­ tivi razvoja geografskih ved; ponatisnjena so tudi sintetična avtorjeva gesla »geografija« v enciklopedijah. Drugi oddelek z naslovom »Metodologija eko­ nom ske geografije in njenih specializacij« obsega članke od leta 1936 do leta 1968 in vzbuja zanim anje predvsem glede problem atike, s katero se je avtor sam raziskovalno ukvarjal. To so predvsem problemi ekonomske regionaliza­ cije, svetovne karte ekonomskih regij, prostorske s truk tu re industrije na Polj­ skem in turistične geografije, s katero se je Leszczycki ukvarjal v Podhalu pod Tatram i že pred vojno. V tre tjem delu knjige z naslovom »Geografija kot uporabna veda« so objavljeni članki od let 1937—1938, ko je avtor sodeloval še pri podkarpatskih regionalnih planih pa do leta 1962, ko se je avtor začel v že zgoraj omenjenih funkcijah sistem atsko posvečati nalogam aplicirane geografije. V četrtem oddelku knjige, z naslovom »Razvoj geografije v Ljudski Poljski« so objavljeni avtorjevi članki o razvoju poljske geografije v desetletjih po osvoboditvi, v petem oddeku pa nekateri posebni prispevki avtorja h geografiji Poljske: o novih m ejah po letu 1946, o geografskem položaju Poljske, o sprem em bah v gospodarjenju s prostorom na Poljskem v dveh desetletjih Poljske ljudske republike te r o nacionalnem atlasu Poljske. Logično nadaljevanje te prve knjige pomeni knjiga o geografiji in pro­ storskem planiranju ter varstvu okolja (St. Leszczycki, Geografia a planowanie przestrenne i ochrona srodowiska. Paristwowe Wydawnictwo Naukowe, War­ szawa 1977, 596 strani). Že naslov pove, da gre za članke in razprave o vpra­ šanjih , v katerih vidi Leszczycki po pravici glavno možnost in glavni sm oter praktične aplikacije geografskih dognanj. Knjiga je razdeljena na 11 osnovnih poglavij. V prvem so obdelane teoretske osnove prostorskega planiranja, v drugem prostorska struk tu ra gospodarstva na Poljskem, predvsem pa vloga industrije v n jej, s čim er se je avtor zadnji čas v svojih tem eljitih študijah podrobno ukvarjal. T retji del knjige je odm erjen geografskim študijam s področja prostorskega planiranja, k jer je načeto tudi vprašanje prognoz na­ daljnjega prostorskega razvoja (vključno vprašanja »Ali naj bi bila cela Poljska industrializirana?«), pretres znanstvenih osnov prostorskih planov te r proces urbanizacije in naselbinskega omrežja. Četrto poglavje obravnava koncepcije prostorskega plana poljskega gospodarstva. Iz njega so lepo raz­ vidna tovrstna prizadevanja v okviru zgoraj omenjenih forumov, v katerih je Leszczycki sodeloval ali jih vodil. Tudi peti oddelek knjige, ki obravnava razvoj m estno-industrijskih aglomeracij, kaže rezultate bogatih avtorjevih sam ostojnih raziskav. V šestem poglavju je načeto za Poljsko zelo aktualno vprašanje teritorialno-adm inistrativne razdelitve dežele. Predstavljene so raz­ ne dileme za njeno preureditev, zlasti kar zadeva razm erje med razmeroma malimi občinami (»gminnami«), dosedanjim i okraji (»powiaty«) in vojvodstvi (»wojewödstwi«) kot največjo upravno enoto (kakor znano, se je med tem že uveljavila v praksi nova upravna razdelitev, ki je dejansko prenesla težišče na občine ter na vojvodstva, ki pa jih je zdaj precej več in so zato manj obsežna). V sedmem delu knjige so objavljene avtorjeve geografske študije s področja regionalnega planiranja v Podkarpatju še iz predvojnih let, kar dokazuje, da je Leszczycki že tak ra t videl v tej smeri glavno aplikativno vred­ nost geografije. V osmem, devetem in desetem delu knjige pa se avtor loti vprašanj varstva človekovega okolja, ki m u je zadnja leta tako na Poljskem kot v m ednarodni aktivnosti posvetil zelo veliko pozornosti, saj je že pred izidom knjige, o kateri poročajo te vrstice, objavil o tem posebno publikacijo (St. Leszszycki, Problemy ochrony srodowiska cztowieka, Polska Akademia Nauk, Prace Geograficzne Nr. 108, 1974, strani 88). V zaključnem delu knjige pa obravnava avtor perspektive in naloge razvoja geografije na Poljskem, v kar pa vključi svoj nad vse zanimiv predlog za ustanovitev »Mednarodnega geografskega inštituta«; ta inštitu t naj bi opravljal naloge, ki jim M ednarod­ na geografska un ija s svojimi kongresi in kom isijam i organizacijsko ter teh­ nično ne more biti kos. Knjige Leszczyckega nas posebno zanim ajo iz razloga, ker sintetizirajo njegove misli in nazore o geografiji, n jeni aplikaciji v prostorskem planiranju ter o problem atiki m edsebojnega razm erja med človekom in okoljem. Nje­ gova razpravljanja o teh vprašanjih smo sicer zasledovali in poročali o njih že v p rejšn jih letih. Toda njegova sinteza nam dobro pokaže, kako je Lesz­ czycki v tem času sam dopolnjeval in deloma popravljal svoja stališča, kako je iskal pota do utrd itve vloge geografije v vsej tej široki problem atiki; pri tem se ni čisto prepustil tokovom trenutne konjunkture, temveč skušal opre­ deliti jasne teoretske in metodološke osnove vloge geografije v tej smeri. Tu nas opogumijo zlasti njegova izvajanja na zaključku druge knjige (»Geografia a planowanie przestrenne i ochrona srodowiska«), k je r izraža prepričanje, da m orata v geografiji pot kompleksne sinteze in specialističnih raziskav iti vzporedno, da pa m orajo biti geografska proučevanja tako v prostorskem planiranju kot v u re jan ju okolja v bistvu kom pleksna in institutsko ter ekipno organizirana, da pa si m orajo v m ejah neizbežnega m eddisciplinarnega dela vendar opredeliti »svoje lastne« naloge. Pri tem tudi koristne vloge tradicio­ nalne »opisne« geografije nikakor ne velja izbrisati. In če se s širnim i krogi tudi nekateri geografi radi izogibajo jasni opredelitvi pojm a »okolje« in »geografsko okolje«, Leszczycki ne spada med nje. Čim bolj se je sam loteval vprašanj okolja in njegovega »varstva«, se je tako rekoč avtom atično poslovil od podedovane napake istovetenja pojmov prirodnega in geografskega okolja: dosledno razlikuje pojm e »prirodno okolje«, »preoblikovano okolje« z močnimi antropogenim i sestavinami, ki pa se dalje razvijajo tudi še pretežno po pri- rodnih zakonitostih in »umetno okolje«, povsem ustvarjeno po človeku. Niha samo v tem, da ne želi »umetnega okolja« s polnim prepričanjem uvrstiti v »geografsko« okolje, ker so v njem prirodne zakonitosti čisto izrinjene ali vsaj docela potisnjene v ozadje. O tem je seveda možno razpravljati, saj so za­ konitosti, ki razvijajo tehnično stran življenja, v bistvu vendar tudi prirodne in seveda tudi »geografske«. V obravnavanju »interakcije« med okoljem in človekom je Leszczycki, ki šteje to tem atiko že po tradiciji za eno od glavnih tem atik geografije, močno kritičen in m nogostranski. Tako imenovano »var­ stvo prirode« obravnava celo posebej. Posebno dragocena so še tista poglavja avtorjevih del, ki se ne opirajo le na teoretiziranja, temveč na izkušnje, ki si jih je pridobil pri svojih lastnih raziskovanjih družbenogospodarske prostorske s truk tu re Poljske, še posebej njene industrializacije in urbanizacije, pa ekonomske regionalizacije. Posebno so s te strani polna pobud poglavja o m estnih in m estnoindustrijskih anglo- m eracijah. Vsako aglom eracijo deli po določenih k riterijih na tri pasove: na centralno jedro (če im a aglom eracija le eno tako jedro, je monocentrična, sicer bicentrična ali policentrična), urbanizirani ali obm estni pas (»strefa podmiejska«) in pas, ki ga šele zajem a urbanizacija. Vsaka aglom eracija pa lahko po svoji razvojni fazi pripada različnim tipom: ali je že povsem obli­ kovana, ali je šele na poti oblikovanja ali pa je sploh samo potencialna. V aglom eracijah vidi avtor tudi izhodišča oblikovanja ekonomskih regij: na Poljskem bi jih bilo 26, od tega 10 že izoblikovanih, 7 na poti oblikovanja in 9 potencialnih. Tudi na Poljskem torej sili neenakom erna razvitost industria­ lizacije in urbanizacije k hierarhični opredelitvi področij na m akroregije, mezoregije in mikroregije. Vso državo pa deli Leszczycki na 8 družbenogospo­ darskih m akroregij: šlezijsko-krakovsko, varšavsko-lodžko, gdansko-bidgoško, poznarisko, wroctawsko, szczezcirisko, lublinsko in bialostocko-olstztyrisko. S tem v zvezi je značilno, da je Leszczycki sodeloval tudi p ri koncepciji poli­ centričnega, t. im. vozliščno-pasovitega sistem a gospodarske prostorske struk­ ture na Poljskem. V naštetih knjigah Leszczyckega je še veliko načelno važnih formulacij o geografiji in okolju, ki bi nas zanimale. V tem poročilu se je nemogoče dotakniti vsaj približno vseh. Omenim naj le še, da avtor ne vidi več posebne nevarnosti v geografskem determinizmu, ki je že skoraj povsem m rtev, temveč v t. im. geografskem nihilizmu. Koristen je poudarek, da im a v vprašanjih življenjskega okolja te r njegovega uničevanja in kvarjenja zelo važno vlogo življenjski stil, drugačen v m estih in urbaniziranih predelih in drugačen na podeželju in na kmetih. Ni odveč, če podčrtam o tudi avtorjevo misel, da ima geografija važno vzgojno, didaktično in popularizacijsko vlogo, in to kot kompleksna veda o Zemlji s posebno pozornostjo, posvečeno družbenogospo­ darski p rostorski s truk tu ri in razm erju med družbo in okoljem. Pri tem bi m orali geografi z izpopolnjevanjem svojih učnih metod b ran iti svoj položaj napram drugim predm etom , kot n. pr. napram biologiji, geologiji, družbenim vedam, ekološkim vedam, ne pa jim prepuščati svojih nalog ali jih pod­ rediti drugim predmetom. Od drugih številnih, tudi za nas zanimivih poljskih geografskih publikacij iz zadnjega časa naj opozorimo še na dve, ker sta neposredno v zvezi s tem a­ tiko, ki smo jo deloma obdelovali skupaj s poljskim i geografi ali na njihovo pobudo. Ena od njih obravnava razvoj in metode kartiran ja izrabe zemlje (Wojciech Jankowski, Land Use Mapping, Developm ent and Method), Polish Academy of Sciences, Institu te of Geography and Spatial Organization, Geo­ graphical Studies No 111, Warszawa 1975, strani 111). V njej je podan pregled m ednarodne dejavnosti na tem področju tem atske kartografije od pobude, ki jo je v tej sm eri dal pokojni britanski geograf L. D. Stam p pa do danes. Samo kartiran je je sicer pozneje v mnogočem stopilo v ozadje pred samim študijem s tru k tu r zemljišča in njegove, tudi socialno in posestno diferencirane izrabe. To je prišlo do izraza zlasti tudi v sodelovanju poljskih »agrarnih« geo­ grafov z geografi drugih socialističnih držav vzhodne Srednje Evrope, tudi z nami. Pregled, ki ga je napisal Jankowski, pa vendar pokaže, da se je samo tem atsko kartiran je v tej sm eri vendar nenavadno močno uveljavilo zlasti v izvenevropskem svetu in precej prispevalo k prvotnem u cilju pobude: mili­ jonski karti izrabe tal za ves svet. Iz pregleda so seveda razvidne tudi vse metodološke težave, na katere je naletel celotni koncept v praksi. Med publikacije, ki se tudi vežejo na naše sodelovanje s poljsko agrarno geografijo, spada še študija naše znanke in zavzete organizatorke našega so­ delovanja Wieslawe Tyszkiewicz o km etijski izrabi zemlje in posestnih obli­ kah te r obsegu agrarnih gospodarstev v poljski pokrajini Kujawy (W. Tysz­ kiewicz, Rolnicze uzytkowanie ziem i a formy wlasnosci i rozmiary gospo- darstw rolnych na Kujawach, Polska Akademia Nauk, Insty tu t Geografii, Prace Geograficzne Nr. 107, 1974, strani 127). Študija je ena izmed številnih, ki so bile izdelane v Oddelku za geografijo km etijstva Geografskega inštitu ta PAN pod vodstvom prof. Jerzyja Kostrowickega in s sodelovanjem terenskega dela celotne raziskovalne ekipe omenjenega oddelka. V njej so lepo povezani rezultati sm ernic za kartiran je in izrabo zemljišča s študijem izrabe same, njenih socialnoposestnih osnov in njenih tipov v smislu teženj za oblikovanje tipologije km etijstva, kakor jih je uspešno uveljavil tudi v okviru ustrezne kom isije M ednarodne geografske unije prof. Kostowicki. Študija, ki se ne opira samo na terensko delo, temveč tudi na tem eljite kvantitativne podatke, obravnava najprej pogoje geografskega okolja na Kujawah, nato prostorske razlike v oblikah zemljiške posesti (spremembe teh oblik, posestno strukturo, struk turo in velikost individualnih gospodarstev, razdrobljenost zemljišč), na­ čine izrabe zemlje (rezerve delovne sile, mehanizacijo in mašinizacijo kme­ tijstva, vodne melioracije, gnojenje, kolobarjenje poljščin na zorani zemlji, tra jne poljščine in tra jne zelene površine, vaška naselja) te r na kra ju smeri izrabe zemlje (splošne smeri, sm eri izrabe ornice, korelacije med smermi izrabe ornice in pedološkimi pogoji te r obsegom km etijskih gospodarstev). Š tudija je nov prispevek h kompleksni regionalni obdelavi km etijskega pro­ stora na Poljskem, podoben kakor so to bili že svoj čas v »Geografskem vest­ niku« omenjeni prispevki W. Stole, W. Biegajla in drugih. Med publikacije agrarne geografije, sicer nekoliko drugačne, bolj genet- sko-historične smeri, v kateri pa so naši geografi tudi sodelovali s poljskimi, spada končno še zbornik del z m ednarodne konference o agrarni pokrajini in agrarnih naseljih v Evropi, ki je bila septem bra 1975 v Varšavi pod vod­ stvom vodilne poljske raziskovalke te sm eri prof. Marie K i e l c z e w s k e - Z a 1 e s k e (Rural Landscape and Settlem ent Evolution in Europe, Proceedings of the Conference, Warsaw, Septem ber 1975, Edited by M aria Kielczewska- Zaleska w ith the assistance of Jerzy Grzeszczak and Teresa Lijewska, Geo- graphia Polonica 38, W arszawa, 1978, stran i 304). Varšavska konferenca je bila že osma v vrsti posvetovanj o razvoju evropskih agrarnih pokrajin, ki so se začela s kolokvijem v Nancyju leta 1957 in se nato nadaljevale v Vadsteni na Švedskem, v Bangorju v Angliji, v W ürzburgu, v Liegu, v Belfastu in v Perugii. O teh konferencah, zlasti o tistih, ki se jih je aktivno udeležil podpisani, smo v »Geografskem vestniku« stalno poročali. Škoda je, da naše udeležbe ni bilo na konferenci v Perugii (1973), ki je obravnavala predvsem vprašanja m edite­ ranske in subm editeranske agrarne pokrajine, prav tako se nismo mogli aktiv­ no udeležiti varšavskega posvetovanja, čeprav je bilo tam v ospredju vpraša­ nje tipov tradicionalne agrarne pokrajine v Srednji Evropi, iz zbornika, o katerem poročamo, se vidi, da je bilo tokrat, v naspro tju z nekaterim i dose­ danjim i zborovanji, na konferenci m anj nem ških raziskovalcev, številnejši pa so bili razen iz Poljske udeleženci iz Francije, Velike B ritanije, Italije in skandinavskih dežel. K akor vedno doslej, so britanski in skandinavski razisko­ valci dajali zborovanju spet m očan zgodovinski ton. Osrednja ožja tem atika je bila nam enjena uličnim in središčnim vasem z ostanki zelene »gmajne« v središču (znanim najbolj pod angleškim term inom »geen villages«), ki jih je obravnavalo več referatov od B retanje čez Belgijo in Dansko do pomorjan- ske in mazovske pokrajine na Poljskem (avtorji Flatres, Dussart-Claude, Han­ sen, Leister, Kielczewska-Zaleska, Szulc). Ob tem je, kakor lahko razberemo iz zbornika, spet močneje prodrla teza, ki smo jo tudi p ri nas zastopali, da so vasi s strogo pravilnim tločrtom in poljsko razdelitvijo bolj kot plod stare načrtne kolonizacije rezultat kasnejših regulacij, ki jih je izvedel fevdalec. Za nas sta v zborniku nekaj zanim ivejša še dva referata nem ških avtorjev (Becker, El. Lichtenberger) o gorskem km etovanju v Vzhodnih Alpah in v drugih gorovjih kontinentalne Evrope (pri čem er se Lichtenbergerjeva dotakne tudi dinarske Jugoslavije). Svetozar Ilešič Književnost o kvantitativnih m etodah v geografiji Directions in Geography. Uredil R. J. Chorley, London, 1973, str. 331. Kot ves čas razvoja geografije, se tudi danes pojavljajo dela, ki skušajo vedno znova opredeljevati področje proučevanja geografije in nakazovati njen razvoj. V zadnjem času sta na prim er izšli deli: Geographie im Umbruch (P. W eichhart, 1975) in Sozialgeographie (J. Maier, R. Paesler, K. Ruppert, F. Schaffer, 1977). Nekoliko starejše pa je pričujoče delo, ki nim a ambicij biti ideološki svetilnik. Iz predgovora je razvidno, da je ui'ednik želel dobiti od pomem bnih udeležencev in nosilcev »kvantitativne revolucije« v geografiji retrospektivo mnenj o bistvu narave geografije. Čeprav je preteklo komaj desetletje od viška poplave ter »revolucije« in do oblikovanja »nove geogra­ fije«, anketirani niso imeli težav z odgovori. Iz prispevkov je razvidno dejstvo, da geografija ne gre po eni sami poti v prihodnost, pač pa po številnih.