Andrej Medved___________________________________________________342
Andrej Medved
DA NAJDEŠ MIR V DIHANJU OTROKA
Iz prsi lijejo dišeče smole, ki se sprijemajo s prašno skorjo, s poltjo, ki se dotika levjega mladiča, se razleti, v razkošju, v votline, v sapo rosnih zvezd, v oddaljene planete; v sanje drugih, v imena izgubljenih juter, zaspiš z jagnjem, ki zasnuje v breznu; s košutami se dvigneš iz teme, o pozlačenih tujcih sanjaš v prostorih, kjer merijo koraki hrepenenje. Razliješ v luč, ki uglašuje jezik, ki prednike spreminja v poglede, v struge rek, v plen prerokovanja; v dehtenje zore, v svit, v večere, ko zmiješ strah z obrazov, si najdeš pot v tiho zatočišče; zaviješ misel, v oblike iz prelomljenih daritev, v delitve kruha in svetlobe, med angela in senco, v oddaljene, okužene spomine, v jezo oslepljenega vodnika.
*
Prihajajo iz znamenja molitve, pregnani v obličja mesta, ki vdira v oboke lave, v zasluh zgnetenega pepela; v hodnike, v obnebja, v težo opoldneva, v zameno za pokončno goro, za lakoto izgnanega plemena; na begu, kot vkopani v negotovost časa, za večnost ognja.
| 343                                                     DA NAJPESlilIR V DIHANJU OTROKA
ki zažiga polja in postave, v nevihte, ki hitreje od stoletij spreminjajo robove svetlega arhipelaga. V prazno mero, da preskočiš kretnjo, ki jo raztapljaš v angelske prihode, v ugasle zemljevide razodetij, v srečanja s prameni sna, ki stanjšajo sledi, ki jih poseješ v razdalje; v ornamente ustrojene kože, ki zaseljujejo telesa v iskre, v vmesni prostor črt in linij, ki skočijo kot veverice v krošnje.
*
V ravnotežju isker in udarcev, v neimenovani želji, ki te obliva v trajanju odmevov, si vdrl v vmesnost, ki ločuje usta od tišine; v medprostor, ki spoznanja spremeni v skrivnosti, v nespoznatna, nedotaknjena obzorja, kjer oblikuješ misel, ki razsveti čela, v prošnje,
v slutnje po lepoti; in ležeš za očesna zrkla, se hraniš s koreninami prostosti, s skrčeno belino nog, trebuha in zapestij, visoko, kjer izginjajo sekunde. Da zadišijo jasna jutra, v ugibanja, v prezgodnja rojstva, v podzemni veter, ki udarja v spanec; prepozno, v šepetu, v čakanju, v urjenju za beg pred svitom, v predanosti razločne zmage; ko se ozreš nazaj, v preteklost, ki jo načenjajo termiti.
*
V  nerazločene meglice, utripa, v rob, v zanikanje, smer, zarisano v labirintu; v prošnje, v vprašanja razdelijo, v vitoroge samce, v diagrame videnj, v čutne, v purpurne hlape iz vodnjakov, skopanih v sušah
Andrej Medved                                                                                           344
v tla na rajskem vrtu; kjer že zorijo pomaranče, kruhovci, brez teže; v kontinente, kjer razumejo molitve, v zasnule, razpuščene levje lase, ki z nogami odriva kače v puščavi, v ploskve iz oddaljene krajine. Izmišljeni, poplavljeni prihodi vračev, ki iz pepela naredijo lavo, v snope iz svetlobe, ki se meša z brezodmevnim krikom, psov vrečarjev, ki padajo v globine, kjer raste glas, glasovi mrtvih, ki zalebdijo v sončni kroni.
V naročje všito, v prste, v skrivnosti, ki razdvajajo odseve v ptice, v simetriji, v osvetljenih nišah, v čudežih menjave, v mirovanju; ko zrak posrka maske in studence; v knjigah odgovarjaš sanjam, strjuješ mraz v vročino, v gladko površino horizonta, kjer dih ustavlja silhuete, da znova zrasejo v daljave. Oblačiš se v predmete, v registre barve, zapiraš se v hropenje gozda, in padaš v nezmotljive odločitve; da si prihraniš misli na pozabo, da se podrejaš statiki obnebja, razkleneš ogledala, kjer razbiraš svete spise; da bi v budnost spremenil zatrple kroge, ki dolbejo v plimo in oseko, v odsotni let pobegle jate; izmeriš vrisane besede, ki usihajo v žilah, in se poženeš v kupolo jezika, ki vdira v pot, v ograde; kot črede bivoljih mladičev.
V krvotoku, onkraj barvnih znamenj, obrneš svet, v opori bliskov, ledene kepe padajo v morje, kjer se sprosti letenje, čist kisik v pljuča; in
345______________________________DA NAJDEŠ MIR V DIHANJU OTROKA
brizgaš, v žamete, lavo, v naročja hord, ki plazijo po hrbtih; zapise, ki jih všiješ v temena. Odkleneš reže, ki spominjajo na nebes, v jasnini, ki nas vodi v drstišča, v notranjost zavesti, v dotakljive mline, v dihanje, z natančnostjo spomina; kjer smrt izbira uro in začetek. Ugasne kri, vesolje v odsevih, in splete prste v selitve, da pridigar pretoči sanje v jezik, in vrne vode v oceane, v ravnovesje, v prihode, v oddaljenost meja od delte prebujenja; da zakipi tema v zarod negotovih lovcev, da zbliža v višine dalje, v različnih letnih časih, v stiski žetve; kot da mravljinčar spi v poljubih zraka.
Z lahkoto ločiš trnje od lapuha, in polniš votel prostor z napisi, prilepljenimi na oblake, na zvezdni prah, na stene, ki se spreminjajo v meglice; da zelenijo vse pustinje, in ledeniki, in oplenjeni domovi; da zrasejo sekire v lesu s pajčolanom, in zadrhtijo ploskve razodetij. Odpeti, odpečateni spomini se zlijejo v lusknate plasti za nohti, da pesem, diamant, obrne v osi vse poglede, da zdrsne čez lase in roke, in ovce spremeni v ladje, v oceanih. Da gol potoneš v trikotnike na čelu, in zlomiš premice, turbine; da suhih ust, v puščavi, čakaš beduine; da z vrha jambora poslušaš zven galebje perutnice, in se približaš rudnikom soli, v pragozdovih. Da v vakuumu zaspiš, v brezzračnem stanju, in se oblečeš v raševino; in najdeš mir v dihanju otroka.