1994- vfti KRONIKA ^ -2/42 Časopis za slovensko krajevno zgodovino Jože Suhadolnik STAVBNI RAZVOJ V LJUBLJANI (1144-1895) in arhivsko gradivo Zgodovinskega arhiva Ljubljana Srednjeveško mesto Urbanistični začetki Po svoji zasnovi je Ljubljana značilno sred- njeveško mesto, nastalo v celoti zunaj Emone in tudi zunaj območja prafare sv. Petra. Razvilo se je v zavetju utrjenega gradu na vzpetini in izra- bilo tudi Ljubljanico kot svojo naravno mejo. V poznem srednjem veku je dobilo oznako treh mest pod gradom in le z enim sestavnim histo- ričnim delom je prestopilo reko. Najstarejši od- prti trg je bil Stari trg, sledila je ureditev seda- njega Mestnega trga, oba se raztegata med Grajskim gričem in Ljubljanico, na njenem le- vem bregu pa je ob ostankih zidov Emone nastal Novi trg s pristaniščem. Mestno obzidje je do konca 18. stoletja oklepalo vse tri mestne dele posebej, obgrajska dva pa sta bila zvezana po njem s trdnjavo na hribu. Kot za druga utrjena srednjeveška mesta v Evropi je tudi za Ljubljano značilna parcelacija in zazidava po načelih razreza zemljišča na ozke parcele, orientirane z ozkim delom na glavne uli- ce in trge. V zasnovi je vidna racionalna izraba omejenega prostora, ki ga je bilo mogoče po najkrajši črti utrditi, v oblikovanju mestne po- dobe pa značilna hierarhija stavbnih nalog. V parcelaciji Ljubljane praviloma ugotavljamo sis- tem triosnih stavb. To načelo kršijo le nekatere javne stavbe, cerkve, samostani in plemiške hiše. V speljavi ulic in trgov je veljalo oblikovalno načelo prilagoditve obgrajskega dela hribu in reki, novotrškemu predelu pa sta ista reka z regu- liranim pristaniškim nabrežjem in ravna stranica emonskega zidu dala pravihiejšo podobo. Prečne ulice se v vsem mestu zložno vijugasto vzpenjajo po zemljišču ter tako ustvarjajo optično zaklju- čene prostore, kar ni le rezultat zahtev tedanjega prometa, ampak so jo narekovali tudi obrambni pogoji, ki sojo estetsko pozitivno vrednotili. Tu- di ravne ulice so namreč zapirali z vrati in jih za- slanjali s pomoli. Načelna enakopravnost meščanov se je odražala tako v enakomerni parcelaciji kakor v višinskem oblikovanju hiš, ki so z visokimi slemeni obstopile ulico ter se nizale ob njej z presledki komunskih prehodov v enakomernem ritmu. 1 Tak sistem je bil posledica požarno- varnostnih lokrepov, bil je bistvena sestavina estetske podobe ulice, ki so jo zabrisala šele poznejša stoletja. Edini predel, ki je ob vseh spremembah še ohranil prvotnejšo podobo, je Gornji trg. Drugod pa je baročna doba spre- menila ta sistem iz praktičnih in estetskih raz- logov.2 Na drugi strani so privilegirani stanovi zavzeli večje parcele in vsa naslednja stoletja do konca baroka združevali po več hiš v večje enote. Samostani, postavljeni na obrobju mesta, so v primerjavi z mestno parcelacijo zavzemal izje- mne dimenzije. Preko enakomernega niza meš- čanskih hiš so se vzpenjali koničasti zvoniki. Za vse poglede, zlasti s tivolske strani, kjer je bilo vedno odločilno razgledišče na mesto, pa je kra- ljeval nad naselbino kot simbol oblasti in estet- ska krona grad, s palacijem obrnjen proti mestu. Danes se je v nadrobnostih ohranilo prav malo srednjeveških ostalin. Stavbe so bile pove- čini lesene in so jih začeli zamenjevati z zidanimi v drugi polovici 15. stoletja, sistematično pa naj- brž šele po potresu 1511. Obdobja po njem pa zaradi novih oblikovnih prijemov in stavbnega značaja meščanskih hiš ne moremo več prištevati k srednjemu veku. Od monumentalnih pričevanj srednjeveškega stavbarstva je pomembnih le ne- kaj poslopij. Zlasti jedro gradu, deli obzidja; od obrambnih naprav v mestu se je ohranil stolp v Vegovi ulici, na Krekovem trgu pa je v blok stavb skoraj neopazno vključena podobna utrdba. Po hišah v mestu je gotovo še več stavbnih členov iz 15. stoletja, ki so izgubili svojo nek- danjo funkcijo in se pogosto skrivajo za mlajšimi adaptacijami. V celi vrsti primerov je ohranjena srednjeveška tlorisna zasnova, ki pa je dobila ^ N. Šumi, Urbanizem ia umetnost v Ljubljani (pregled od srednjega veka do danes), Kronika Xu, št. 1, Ljubljana 1964, str. 9. ^ N. Šumi, Ljubljana-spomenik zgodovinskega urbaniz- ma in arhitekture. Kronika VII, št. 1, Ljubljana 1959, str. 43. 11 1994 ^ KRONIKA èM^ -2/42 Časopis za slovensko krajevno zgodovino svojo današnjo obliko kasneje. Isto velja za predmestja. Srednji vek je Ljubljani kot naselbini vtisnil neizbrisen pečat. Načrtna zasnova starega mesta in še danes vidne temeljne črte silhuete so rezul- tat prvega oblikovanja mesta. Na začetek sis- tematične regulacije smemo sklepati od 13. sto- letja dalje, čeprav so se temeljne črte dokončno ustalile šele z zidano varianto meščanskih hiš.^ Srednjeveški urbanistični prostor je bil razme- roma nevtralno telo, zanj je bila pomembnejša plastika stavb, ki so sestavljale njegovo mejo.'' Arhitekturni spomeniki Med najstarejšimi stavbnimi spomeniki velja omeniti jedro romanskega gradu, ki je stal že pred letom 1144. Raziskave domnevajo nekdanji manjši obseg grajske trdnjave. Leta 1220 se ome- nja "palatiimi", ki se verjetno ne nanaša na graj- ski palacij, temveč na vojvodsko palačo v mes- tu. ^ V listinah se leta 1163 omenja cerkev sv. Petra kot sedež pražupnije, ki je obsegala velik del današnje Ljubljane z okolico. Vaška nasel- bina okrog šentpetrske cerkve je bila še v 13. stoletju pomembnejša od ribiško-čolnarske nasel- bine pod Gradom.^ Mestno obzidje je obstajalo vsaj že leta 1243.'' Prvi je bil obzidan Mestni trg (Mesto). Severovzhodno vznožje grajskega hriba se je pričelo naselitveno zgoščati šele potem, ko si je prostor današnjega stolničnega kompleksa in Vodnikovega trga pridobil frančiškanski red, prvič omenjen v listini leta 1242. Frančiškanski samostan z manjšo cerkvijo je bil tu pozidan leta 1269.* Prvotno ribiško naselje se je zato delno umaknilo na območje današnjega Ribjega trga. Poleg gradu in ostankov obrambnih naprav so dokumentirani ostanki cerkve nemškega viteš- kega reda s številnimi, bogato okrašenimi stavb- nimi členi iz srede 13. stoletja, stala pa naj bi že pred 1230 (1269).^ Romanska faza stohiice in šentpetrske cerkve ni dokumentirana, vemo pa, da je cerkev sv. Nikolaja že stala leta 1262 na posestvu gomjegrajskega benediktinskega samo- 3 Glej op. 1, str. 10. Glej op. 2, str. 43. ^ I. Stopar, Sprehodi po stari Ljubljani, Ljubljana 1992, str. 27. ^ B. Mihelič, Vodnik po Ljubljani, Ljubljana 1989, str. 77. ^ B. Korošec, Ljubljana skozi stoletja, Mesto na načrtih, projektih in stvarnosti, Ljubljana 1991, str. 20. * Glej op. 7, sti-. 25 ^ Glej op. 7, sti:. 24. in op. 5, str. 115. stanaji" ohranjen sklepnik iz 14. stoletja pa go- vori o njeni gotizaciji. Mesto Ljubljana je imelo dva mosta čez Ljubljanico. Leta 1280 se že ome- nja Stari most, pozneje Spodnji most na mestu današnjega Tromostovja.ii V tem stoletju je gotovo obstajal tudi že Mesarski ali Zgornji most z mesnicami, pozneje imenovan Čevljarski most. Od 1297 je za Trančo poleg tedanjega kopališča stal prvi ljubljanski magistrat-koniun,^^ ki so ga leta 1484 prestavili na sedanje mesto. V začetku 14. stoletja je omenjeno staro ljub- ljansko pristanišče na Bregu. O gradbeni dejav- nosti v tem veku nam je malo znanega (verjetno je opešala), pač pa nekoliko več o 15. stoletju. V čas poznega srednjega veka lahko postavimo del- no prezidan grad, delno na novo zgrajen kot utrdba (od 1415 do 1493), večji del gradu pa izvira šele iz časa po potresu 1511., iz obdobja renesanse. Med najstarejše sestavine sodi leta 1489 omenjena gotska kapela sv. Jurija.Prvo, še gotsko stavbo rotovža na današnjem mestu so pozidali 148415 (domnevni mojster Peter Bezlaj), od nje sta se ohranila le Lipčeva kipa Adama in Eve. Prvotno palačo deželnih stanov Lontovž iz 1467 je podrl potres, novo pa so pozidali po po- žaru 1524.1^ V 15. stoletju je tudi že stala gotska šentjakobska cerkev, ki so jo jezuiti leta 1515 prenovili. Postavljen je bil nov lesen Čevljarski most, ki je dobil ime po čevljarskih utah na njem. Tudi Stari (pozneje Špitalski) most je imel mesnice nad vodo. Urbanizem 16. in 17. stoletja Vsa gradbena dejavnost v 16. in 17. stoletju se je z redkimi izjemami odvijala znotraj mest- nega obzidja. Zato iz te dobe nimamo nobenih novih mestnih predelov, če izključimo v obzidje zajeto območje med Rožno ulico in Vožarskim potom z Vodnim (Žabješkim) stolpom. Temeljna novost v oblikovanju ulic tega časa je zmaga sklenjenih horizontal nad nekdanjim gotskim ritmom. Hiše so dobile ravne strešne zaključke in močne vence, podoba ulice se je znatno 10 Glej op. 7, sti-. 25. 11 Glej op. 5, sti-. 73. 12 Glej op. 5, str. 55. 1^ Glej op. 6, sti-. 68. I'* Glej op. 5, sti-. 30. 15 Glej op. 5, sti^. 64. 1Ö Glej op. 5, str. 108. I'' Glej op. 5, sti:. 44. 12 1994 ■ v#Ì KRONIKA èM^ -2/42 Časopis za slovensico krajevno zgodovino poenotila. Tak sistem je začel zmagovati sredi 16. stoletja, saj se pri vrsti stavb iz začetka sto- letja še obdrži gotsko strešno čelo, kot na primer (kljub baročni prevleki) na Gornjem trgu. Opi- sana shema je v 17. stoletju postala nevzdržna, saj se ni mogla več skladati z značajem v širino razpotegnjenih palač, ki postanejo ključna naloga stoletja. 1* Trubarjeva cesta je bila v začetku 17. stoletja že strnjeno pozidana na obeh straneh do Kolodvorske ulice (v 18. stoletju do Resljeve, v prvi polovici 19. stoletja do Vidovdanske ceste). Najstarejši (fortifikacijski) načrt Ljubljane, vojaškega arhitekta N. Angielinija, je iz leta 1586. Pri njegovi izdelavi sta ga zanimala pred- vsem mestno obzidje z bastijami in gradom, tlo- ris mesta in mestno zazidavo je označil orien- tacijsko torej le pomembne zgradbe. Tloris mesta znotraj obzidja je risan zelo pravilno, mestnih zaselkov zunaj obzidja pa v načrt ni vnesel. Kljub razlikam v redkih podrobnostih njegovih treh variant, je Angielinijev načrt dovolj točen za svoj čas.i^ V 17. stoletju sta "mapirala" ljubljansko mest- no obzidje, jarke in posredno tudi tloris mesta dva vojaška arhitekta - Giovanni Pieroni in Mar- tin Stier. Fortifikacijski načrt prvega je dolgo ve- ljal za najstarejšega. Pieronijev načrt iz leta 1639 zajema le tisti del mesta, ki ga oklepa obzidje, pri čemer je tloris zelo približen. Zanesemo se lahko samo na tedanji obstoj vidnejših in markantnejših mestnih zgradb, ne pa toliko na njihovo tlorisno obliko. Tudi Stieru je zadostoval osnovni talni tloris mesta znotraj obzidja, dopolnjen z nekate- rimi orientacijskimi mestnimi objekti. Dosled- neje je označil mestno obzidje in vsa vrata v njem. Stierov fortifikacijski projekt iz leta 1654 kaže opazen tehnični napredek vojaške znanosti, izražen v oblikovanju in strateški razmestitvi top- niških bastionov na grajski bastiji, ob Novem trgu in na zamišljenem zunanjem loku novega zvezdastega obrambnega zidu, ki oklepa velik del današnjega mestnega središča, po vzoru idealnih mestnih zasnov centralnega tipa (Palmanonova, Karlovac).^'' Zaradi prenehanja neposredne ne- varnosti turških vpadov ni bil realiziran noben od fortifikacijskih načrtov za obsežne nove utrdbe, pa tudi urbanistični razvoj Ljubljane bi zelo zavirali oziroma utesnjevali. Zadnja temeljna značilnost 16. in predvsem 17. stoletja je urejanje obsežnih plemiških vrtov 1* Glej op. 1, str. 10, 11. 1^ Glej op. 7, str. 30, 31. 20 Glej op. 7, str. 34-38. V mestni okolici. Najznamenitejši so bili vseka- kor Auerspergovi vrtovi, izrazito vzdolžno us- merjeni, s težnjo po obvladovanju prostora v osi, kar je temeljni baročni oblikovni sistem. Podob- na je tendenca v zasnovi sodobnih cerkva. Res- ničen razcvet vrtne arhitekture pa opazimo šele v naslednjem stoletju. Stavbarstvo 16. in 17. stoletja Po stilni usmeritvi lahko označimo arhitek- turo 16. stoletja v Ljubljani za renesančno, stva- ritve naslednjega stoletja pa se gibljejo zlasti v smeri napredujočega baroka, ki pogosto živi v manierističnih okvirih. Priložnost za obsežna gradbena dela utrje- valnega in stanovanjskega značaja je dal mestu potres leta 1511. Tedaj so temeljito prezidali grajsko trdnjavsko jedro, ki je s povečanjem palacija in rekonstrukcijo stolpov dobil današnjo podobo (kasnejše adaptacije so jo sicer dopol- njevale, ne pa več bistveno spreminjale). Novost v obrambnih napravah so zlasti močni ogelni stolpi, ki se izvijajo iz črte obzidja v krožnih ali kvadratnih formah, za nasipne utrdbe pa se uve- ljavijo Bulicaste forme. Eden prvih je leta 1536 sezidan Vodni (Žabješki) stolp. Stavbni členi prehajajo v sintezo gotske tradicije in italijanske renesančne govorice. Sem sodijo značilni portali s polkrožnimi loki, konzolni podstavki pomolov in venci. Najbogatejši primer konzolnega sistema je na grajskem palaciju. Proti platoju je bil grad na novo utrjen in vrh tega urejena nova bastija - "šance". Nove oblike so bile prirejene za boj s strelnim orožjem. Stanovanjsko arhitekturo v tej dobi pred- stavljajo nekatere značilne stavbe, ki prav tako vsebujejo trdnjavske elemente: škofijski dvorec iz 1512, katerega zidavo je vodil stavbar Avguš- tin Tiffemus, njegov sosed Codellijev kanoni- kat, nastal iz več združenih stavb konec 16. sto- letja, ter hiša v Študentovski ulici. Deloma so opremljene tudi s konzolnimi pomoli. Toda take prvine niso bile privzete v stanovanjsko arhitek- turo zaradi obrambnega značaja kot pri obramb- nih napravah, ampak zaradi tendenc po plastič- nem izrazu, ki so bile v 16. stoletju prevladujoče. Ni naključje, da se takrat pojavijo tudi že prve dvoriščne arkade, ki so poslej postale nepo- grešljiv sestavni del sleheme meščanske hiše. Z njimi je meščan svoje skronmo prebivališče pri- 13 1994- k§fi KRONIKA -2/42 Časopis za slovensico Icrajevno zgodovino bližal idealu plemiške palaceli S podrtjem Obrezove hiše na Bregu oziroma na vznožju No- vega trga (leta 1913) je Ljubljana izgubila naj- lepši primer renesančne stavbe z ogelnima okrog- lima konzolnima pomoloma. Omeniti velja tudi eno prvih ljubljanskih zidanih hiš, to je hišo Volbenka Polža na Ribjem trgu iz leta 1528. Po požaru, štiri leta prej so na Novem trgu zgradili Lontovž, v Gosposki ulici pa leta 1579 samo- stansko poslopje križevniške komende^^ (poz- neje barokizirano). V 17. stoletju (in naslednjem) so se vrstile preureditve mesta znotraj obzidja in posegi zunaj starega jedra. Zgodnjebaročne vplive je posre- dovala katoliška verska obnova, ki je spodbujala prezidave cerkva. Za posvetne naročnike so gradili palače ter ob njih začeli urejati parke in vrtove. Začetek stoletja dobro označujejo tri značilne arhitekture. Arkadno dvorišče na Mest- nem trgu 10 z bogato balustrado je primer dos- ledno italianizirane govorice, kjer je renesančni proporc rahlo manieristično razpotegnjen. Fasada Stiškega dvorca na Starem trgu, postavili so ga stiski opati leta 1629 (tudi 1677)^3, je sicer mani- eristično prekrita s plastičnim okrasjem, vendar je tu formiran plitev osrednji rizalit (izvira iz okrog 1700), ki odločno napoveduje baročno kompozicijo. Šentjakobska cerkev, grajena med 1613 in 1616, ki jo je dokončal redovni jezuitski arhitekt Martin Velorso (predelana po požaru, 1701 in 1868), pa je prva stavba baročnega dvo- ranskega tipa v Ljubljani in je rezultat proti- reformacijske akcije. Deželni stanovi so ji 1670 prizidali oktogonalno Frančiškovo kapelo, prvo tovrstno po beneških zgledih zasnovano stavbo na Slovenskem. Šentjakobska cerkev z dvema nizoma stranskih kapel je bila zgled vsem nas- lednjim cerkvenim baročnim stavbam v Ljub- Ijani.^"* Frančiškanska (prvotno avguštinska) cerkev, postavljena med leti 1646 in 1660, je bila zasnovana po vzoru zgodnjebaročnih rimskih cerkva kot enoladijska bazilika, ki v bistvu po- navlja renesančni tip obokane dvorane z dvema vencema stranskih kapel brez prečne ladje, kar kaže na lombardske vzore.^s Odlikuje jo prva kulisna baročna fasada v mestu, v svojem času edinstvena po pilastrski členitvi. Zvonika sta bila prizidana kasneje. Druga, avguštinska-diskal- ceatska cerkev je bila grajena okr. 1660-170026 in je do potresa stala na Ajdovščini (vogal Slo- venske in Dalmatinove) ter je s svojo dvostolpno fasado spominjala na sv. Jakoba cerkev. Po po- žaru, do leta 1672 je bila na istem mestu pozi- dana cerkev sv. Florijana na Gornjem trgu (znova pogorela v požaru 1774).27 Njena današ- nja podoba je rezultat Plečnikove prenove v tridesetih letih tega stoletja. Te zasnove pa nikjer ne presegajo zgodnjebaročne stopnje, ki je bila premagana šele v naslednjem stoletju in ni brez manierističnega akcenta. Za aristokratsko arhitekturo 17. stoletja je značilna vrsta plemiških palač, ki so začele svoje meščanske predhodnice renesančnega stoletja dobesedno fizično izpodrivati ter so kot samo- stani nadomeščale prvotne manjše stavbe z ob- sežnejšimi poslopji. Sem štejemo zlasti škofijski dvorec, ki so ga v tej dobi povečali in mu dodali mogočno arkadno dvorišče^^ ter najimenitnejši zgodnjebaročni dvorec v Ljubljani, podrt po potresu - Aeurspergovo knežjo palačo v Gos- poski ulici (sedaj NUK), ki jo je med 1660-1662 zgradil Volk Engelbert Turjaški in k delu pri- tegnil tedaj najboljše umetniške moči.^^ Dvajset let prej so turjaški gospodje s prezidavo iz več hiš pozidali drugo svojo palačo v Gosposki ulici 15 (sedaj Mestni muzej) in jo kasneje še večkrat prenavljali (pilastrska členitev fasade in lep klasicistični portal).^° Tudi na Novem trgu, ki je od konca 16. stoletja začel dobivati plemiški značaj, so bile v 17. in v naslednjem stoletju zgrajene najlepše plemiške palače. Nove repre- zentančne prvine so dobile zlasti v 18. stoletju. Na drugi strani Ljubljanice je bila na mestu najstarejše mestne hiše (komun) in kasnejših mestnih zaporov leta 1632 postavljena Tranča, ki je prav tako služila kot ječa. Južno od rotovža se na obeh straneh Mestnega trga nizajo velike meš- čanske in patricijske hiše. V 17. in naslednjem stoletju so bile prezidane v baročnem slogu iz starejših triosnic in povišane za eno nadstropje. Na prostoru dveh hiš je bila ob koncu stoletja zgrajena štirinadstropna Souvanova hiša (prezi- dana konec 18. stoletja).^^ Jezuiti so v začetku 17. stoletja podrli stari dvorec Podtum in pozidali novo grajsko stavbo. 21 Glej op. l.str. 11. 22 Glej op. 5, str. 117. 23 Glej op. 5, str. 49. 24 Glej op. 6, str. 56. 25 Glej op. 6, str. 40. 26 Glej op. 5, str. 133. 27 Glej op. 5, str. 52. 28 Glej op. 1, str. 11. 29 Glejop. 5, str. 111. 30 Glejop. 5, str. 110. 31 Glej op. 6, str. 50. 14 1994- vi^ KRONIKA èM^ -2/42 časopis za slovensko krajevno zgodovino namenjeno oddihu, njihovim gostom in dijaškim gledališkim predstavam - Tivolski dvorec^^ (po- zneje večkrat prezidan, zadnja klasicistična pre- nova sredi 19. stoletja). Zunaj mestnega središča ob nekdanjem me- andru Ljubljanice stoji v 17. stoletju zgrajena Codellijeva graSčina z nekaterimi poznorene- sančnimi slogovnimi prvinami. Kulturni krog akademije operozov - uvod v ljubljanski barok Stoletno preusmerjanje domačega izobražen- stva v italijansko kulturno območje, prenehanje turške nevarnosti, gospodarska ustalitev in drugi pogoji so rodili ob koncu 17. stoletja prizadeven kulturni krog akademije operozov, ki je zaslužen za zmago in udomačenje baročne umetnosti v Ljubljani ter za dvig mesta kot kulturnega sre- dišča. Programska usmeritev na italijanske zgle- de je obudila v začetku 18. stoletja vrsto po- membnih arhitektur, ki so jih zasnovali priznani arhitekti. Domači umetniki, ki so v naslednjih desetletjih tujim vzornikom prevzeli naročila, niso po zanosni moniamentalnosti teh del nikoli presegli, ampak so te pobude, združene tudi z domačo tradicijo in srednjeevropskimi zgledi, udomačili in jim vdihnili pečat življenja v našem prostoru. Ljubljanska baročna arhitektura v 18. stoletju Ključna dela italijanskih mojstrov so skoraj v celoti izpolnila reprezentančni program operozov s skupino cerkva, semeniščem in zasnovo ro- tovža. S stolnico, delom enega najpomembnejših rimskih arhitektov Andrea Pozza (grajena 1701- 1706), je bil zaključen stoletje aktualen program po uresničitvi baročne enoladijske obokane dvorane s prečno ladjo in stranskimi kapelami (po Vignolovi rimski cerkvi 11 Gesù), ki jo prvič krona dominantna kupola. Križevniška cerkev, zidana v letih 1714-1715 po načrtih Benečana Domenica Rossija, katere gradnjo je verjetno vodil ljubljanski stavbar Gregor Maček^^, govori v strožjem palladijevskem jeziku ter v kontrastu z borrominijevsko kupolo. Gre za prvo baročno, centralno, v obliki grškega križa zasnovano stav- bo z bogato pilastrsko členitvijo na naših tleh. Višek te usmeritve predstavlja monumentala uršulinska cerkev, verjetno avtorja G. Frigime- lice (iz padovanskega umetnostnega kroga)^'* in pozidana med leti 1718-1726, katere čisti arhi- tektonski jezik je utelešen v polnoplastični, s stebri razgibani fasadni ploskvi z borromini- jevskim čelom in v strogi zasnovi dvorane s po dvema plitvima kapelama ob vsaki strani ter kupolo nad prezbiterijem. Vzornica naši najple- menitejši ljubljanski baročni arhitekturi je bila Palladijeva beneška cerkev II Redentore. Te tri cerkve predstavljajo značilne temeljne kamne ljubljanskega baroka. Manj pomembna šentpetrska cerkev je bila zgrajena na prostoru starejših cerkva v letih 1729-1733" po načrtih tržaškega stavbarja Gio- vaimija Fusconija, ki je menda ob pomoči Gre- gorja Mačka ustvaril na palladijevskih zgledih zasnovano novo arhitekturo z dvema zvonikoma (kasneje dvakrat predelano). Baročno trnovsko cerkev, prednico današnje, so sezidali v prvi polovici 18. stoletja (1738-1753) po načrtu Can- dida Zullianija, mlajšega sodobnika Gregorja Mačka. Stavbenik se je zgledoval po italijanskih predlogah (verjetno po modelu križevniške cerk- ve) in cerkvi dodal dva diagonalno zasukana zvo- nika.36 Cerkev je stala do leta 1855. V vrsti profanih stavb je masivno zasnovano semenišče furlanskega arhitekta Carla Marti- nuzzija. Graditi so ga pričeli leta 1708 in dogra- jevali do 1772. Dvoriščno fasado sevemega Peerovega trakta, ki sodi v sam vrh našega ba- roka, je sredi 18. stoletja oblikoval Candido Zulliani.^^ Prvo dosledno baročno profano fasado v mestu in hkrati enega najlepših primerov zre- lega baroka je uresničil domači stavbenik Gregor Maček z Mestno hišo. Baročno stavbo, kot jo vidimo danes, je iz dveh starejših hiš prezidal v letih 1717-1718. Novemu čelnemu traktu s fasa- do je dodal leggio in triramno stopnišče, motiv odprte lope na masivnih stebrih in motiv pete- rokotnega stolpiča pa je verjetno prevzel po sta- rem rotovžu.3* 32 Glej op. 5, str. 199. 33 Glej op. 5, str. 115. 34 Glcjop. 6, str. 61. 35 Enciklopedija Slovenije, 6. zv., Ljubljana 1992, str. 242. 3Ö Glej op. 6, str. 74. 37 Glej op. 5, str. 91. 3* Glej op. 6, str. 50. 15 1994- kBÌ kronika èM^ -2/42 časopis za slovensico krajevno zgodovino Candido Zuliani, Ubožnica na Karlovški e, okoli 1760 - glavna fasada, tloris pritličja z legendo, adaptacija in dozidava, kolorirana matrica / 47,5 x 33,4; Zgodovinski arhiv Ljubljana, Načrti, mapa 10/10, 2 Čeprav so bila italijanska dela v Ljubljani te- meljno pomembno izhodišče za razvoj domače smeri v stavbarstvu 18. stoletja, se je začetnik gibanja naslonil tudi na starejšo udomačeno tradicijo, od dvajsetih let naprej pa je že opazen naslon na avstrijski barok, za katerega je značilna uveljavitev poznobaročnega načela poenotenih prostorov, oblikovalni principi v horizontalah in ne več v višino, umiritev aristokratskega baroč- nega zanosa, umetnost pa dobiva na splošno intimnejše črte. Tak značaj je šele omogočil udomačenje sloga v meščanskem in kmečkem okolju. Nedvomne odlike Mačkovega opusa so ustvaritev tudi na domačo tradicijo naslonjenega repertoarja stavbnih tipov, primernih za domačo rabo, poljudnost in hkrati sprejem najsodobnejših oblikovalnih načel, kar se najvidneje odraža v vrsti cerkva v bližini Ljubljane.^^ Ob omenjenih srednjeevropskih pobudah je domača šola sredi stoletja ustvarila tudi domačo varianto "nežnega" sloga pogosto kar sentimen- talne vsebine. Mačkovi nasledniki Perski, Schmidt, Prager in drugi so mojstri iz dobe naj- večjega razcveta te smeri, ki nam je zapustila odlične priče v vrsti plemiških in patricijskih hiš, po katerih skupaj z znanimi cerkvami Ljub- ljana slovi kot baročno mesto: Mestni hotel Pri divjem možu z enim najlepših baročnih pročelij iz 1742 (Ciril-Metodov trg 21), Lichtenberg/Re- yeva (Mestni trg 9) in Skabemetova hiša (Mestni trg 10) z arkadnima stopniščema, Obrezova hiša (Mestni trg 18), delo M. Perskega, Valvasorjeva hiša (Stari trg 4), Erbergova hiša (Stari trg 9) z baročnim stopniščem C. Zullianija, Schwei- gerjeva hiša (Stari trg Ila), delo C. Zullianija, Ursini-Blagajeva hiša (Stari trg 21), Barbova palača-Delavski dom (Novi trg 2), Lontovž (Novi trg 3), delo Jožefa Schemerla, Auersper- gova hiša (Novi trg 5), Barbova palača (Gos- poska 3), delo M. Perskega s fasado, ki sodi med vrhunce baročne posvetne arhitekture. Pri vitezu (Breg 20) in Zoisova palača (Breg 22) so stavbe, nastale s prenovo - barokizacijo fasad in pre- zidavami. V sklop vrtnih stanovanjskih stavb velja postaviti zelo kvalitetno baročno Kosler- jevo hišo (podrto 1961, Slovenska c. 29), delo Candida Zullianija'"' iz srede 18. stoletja. Za to razcvetno stopnjo je značilna cela gale- rija izdelanih prostorskih osi, bogatih stopnišč, sosledja prostorov v reprezentančnih etažah, fa- sade pa se razžive v nežni pilastrski obleki in drobnih štukaturah. Po 1760 opažamo postopno 39 Glej op. 1, str. 13. Glej op. 35, str. 242. 16 1994- k§fi KRONIKA èM^ -2/42 Časopis za slovensico l