756                                  PASTOŠK1N: ROMAR.
navade Cimperman bogvekako doteo hraniti „za bregom" takih stvari,
-----¦»-----------ii.mil.....   „.,,„„i>'......¦ir-ii..r..i.gl.„.....„.„,1,    ..........,ii.aB j.iiii—iiii   ¦   —, ¦        "        , —__p-       ...u Vmir-
ampakje silil ž njimi takoj v objavo. Ko je bil n.pr. prejel po smrti Razlagovi (f 5. VI. 1880.) 23 pisem Razlagovih, ki mu jih je za novo leto 1881. „podarila v spomin — dne 31. decembra 1880. 1. Ernestina Jelovšek", je Cimperman že 18. VII, 1881. stavil Levcu prvo ponudbo za njih objavo. In ko je bil 29. XI. 1881. umrl Bleiweis, je Cimperman že koj začetkom 1.1882. poslal 12 izbranih pisem njegovih Levcu, ki mu jih 14. II. 1882. že vrača v predelavo predgovora. In če takoj po odklonitvi Bleivveisovih pisem ponuja že 20. III. 1882. Cimperman Levcu „Korytkovo pismo" in Prešernove „Tri shelje", moramo domnevati, da je oboje prejel od Ernestine šele istega leta, — morda spet za novo leto, kakor lansko leto Razlagcva pisma.
Tako smo pri zadnjem mejniku, ki se da tu dandanes doseči, in ki ne bomo mogli preko njega, dokler ne najdemo — novih dokumentov o stvari. Glavno vprašanje te razprave pa je že tudi z dosedanjimi dospelo do svojega odgovora. In to je bil pravzaprav edini cilj!
PASTCŠKIN:
ROMAR.
Odkar si šla od mene, brez miru vse od postaje romam do postaje, vse najine posečam svete kraje, ki sva po njih ljubila kdaj se tu.
Po vseh še vonj je cvetnega prahu, ki ga ljubezni žarka roža daje — naj v gore, v sela grem, naj v tihe gaje sedevat sredi mehkega mahu.
Kako to romanje je slast in muka,
če roma človek sam! Dveh treba, dveh,
da sama slast se pod nebo razuka!
Še posvetiva — pridi! — v krajih teh
božjih poti za sina in za vnuka
v teh vsega blagra polnih mladih dneh.
<Ž*§>
758                                  KNJIŽEVNA POROČILA.
i. dr.), pri petih je pa^pbzabil kar na cele verze (III., 3S). Tudi med „Opomnjami" bo pogrešal preprosT^bravec še marsikakih pojasnil.
Na kratko bi lahko rekli, da<€hiži Golarjeva izdaja Levstikovih pesmi lahko /V*fQza primero, kake ne smejo biti ,.poljudne ljudske izdaje". Tudi tem bi morali biti vzor Prijateljevi antologiji Aškerca in Stritarja.                Fran Erjavec.
Moderna francoska lirika. Izbral in preložil Anton Debeljak. V Ljubljani, 1919. Založila in izdala ,.Qmladina".
„Navodilo pri izbiri mi je bil lastni okus, marsikateri sloviti pesnik ni vpo-števan, ker mi je včasi nedostajalo besedil, včasi pa se nisem čutil zmožnega, prevesti dostojno kake težje jorme." Navzlic tej na^^ejni^ogravi^čbi, ki je na koncu jedrnatega in preglednega uvoda pričujočega ,,cvetobera" (podobnih kose-skizmov najdeš nemalo v tej knjigi), pa se ne pomišljam trditi, da nedostatek besedil ali nezmožnost, dostojno prevesti kako težjo pesem, ni še nikak tehten in zadovoljiv razlog, ki bi.naj opravičil vse pomanjkljivosti pričujoče zbirke. Knjiga, ki izide v javnosti, mora biti v vsakem oziru neoporečna. Kot prvo moram poudariti, da vsakemu avtorju odmerjeno število pesmi nikakor ne odgovarja stališču in pomenu, ki ga zavzemajo posamezni pesniki v francoskem slovstvu in z ozirom na vpliv, ki so ga povzročili v razvoju evropskih literatur. Baudelaireu kot ..početniku modernega pokreta" bi moral prevajavec odmeriti na vsak način več prostora, in sicer z izbiro povsem drugih pesmi. Iz knjige ,,Fleurs du mal" bi*bilo treba prevesti vsaj: Correspondances, La vie anterieure, Parfum exotique, Une charogne. Harmonie du soir, UAmor et le Orane, ki podajajo kolikor toliko zaokroženo sliko tega svojevrstnega satanista, pevca gnilobe, razpadanja in rafiniranih samoopajanj iz strahu pred neizprosno usodo. Iz Rene Ghilovih pesnitev je prevajavec prevzel le eno pesem, dasiravno bi ta nenavadni umetnik posebnež zaslužil dosti več pozornosti. Če bi za Maeterlincka, ki je udal le eno pesniško knjigo (Serres chandes), zadoščale prevedene pesmi — dasiravno so vredne še večjega vpoštevanja, kakor tudi njegov prvinski, narodni liriki soroden način izražanja, ki ni ostal brez posnemavcev (Mauclair!), se mi pa ?di V vrtalne naravnost oskubljen, ker si po prečitanju njegovih pet pesmi ne mo^eš ni daleko ustvariti one predstave, tako značilne za celotnega Veilainea, ki se je po vseh zablodah in zmotah povzpel potom molitve do Boga in o katerem je rekel A. France, da pride morda čas, ko bodo v Verlaineu spoznali največjega pesnika svoje dobe. Od njegovih pesmi pogrešam posebno znano Chanson d' automne in vse akorde mesečinske poezije (v zbirkah Fetes galantes, Romances sans paro-¦5 les), za pesnika posebno značilno: Gaspard Hauser, pesmi pomirjenja (kakor: Le ciel est par-dessus le toit... in Le petit coin, le petit nid...) in odlomke iz zbirke Sagesse. — Nasprotno pa bi brez škode pogrešali marsikatero pesem manj samoniklih umetnikov, bodisi, da niso tako značilne ali za avtorja ali za francosko liriko, in tonejo v morju epigonske poezije. Med te bi uvrstil posebno Greghovo Neznanemu Bogu, Magre: Moška dopadljivost, Moreasove: Stance, Regnierjev Očitek; tudi Pierre Louvsu je z ozirom na vrstnike prostor prebogato odmerjen in število prevodov Bilitirih pesmi ni v nikakem razmerju s stališčem, ki ga za-
KNJIŽEVNA POROČILA.                                  759
vzema Louys v francoski liriki, saj je sedaj skoro pozabljen in osamljen, dasi-ravno je mnogo obetal. Zato pa je po krivici izostal Laforgue in tudi Kahn in Van Lerberghe — slednja dva vsak z eno pesmijo — imajo še marsikatero po-slovenitve vredno umetnino in so važni zastopniki simbolizma.
Prevodi napravljajo kljub prav dobro uspelim posameznostim precej vtis okorelosti. Oni prvotni sveži tor, ki zveni iz originalov — v slovenščini hrešči. Temu je vzrok predobesedno prevajanje. Priznati moram, da se je prevajavec silno trudil, da bi se ne oddaljil od izvirnika in se je vsled tega preveč oziral na posameznosti, celota pa je razbita; marsikatera cvetka, ki jo je presadil iz francoske zemlje k nam, je tu izvenela in izdehtela in spominja na posnetek iz papirja. Tudi ritem je na raznih mestih ubit, ali pa se tekom pesmi prelomi. Ponekod je žrtvoval dobri rimi stavkov smisel. Zelo ponesrečen je prevod L. Dela-rue-Mardrusjevega Speva strasti (Chant de la passioii). Omenjam le glavnejše napake: avec desclous dans ses deax pieds — se žeblji... na nogah jadnih; Et Madeleine: „Maitre, vois ton etat! Vois ta mere et vois ton apotre!" — ona pa det „Gospod, ne boste dolgo, ti, apostelj ni mati bleda ta!"; „Tous les tiens se noieront dans ce tiede chagrin" — „Ta gorki jad, tvojci se skrušijo pod njim" (v sloven. je namreč plastičnost prispodobe čisto zabrisana); „Moi, j' avais sur tes pieds repandu mon parfum, croyar.it t' embaumer jusqu' a V ame" — „... da odišam te nežno", V 13. kitici pa je prevajavec svetopisemsko Magdaleno prekrstil v Magdo, kar bi sicer čisto dobro pristojalo kaki travestiji, ni pa umestno tu. V takem tonu je tudi: „Tu croyais n'avoir fait q'une dure promesse de paradis apres la mort" — „Ti si menil dati jim le trdo zastavo, da v raj nekoč se spravijo". Kako neslovenski in prisiljeno skovan je stavek: „Dal nisi pred mano se v beg" — ,,0 toi qui ne me craignais point"; in v originalu izzveni konec v vzklik: „0 Jesus, eternel amant", ki je poudarjen, dočim stoji ,,Meurs!" v začetku kitice, kar je v prevodu obratno, vsled česar je smisel močno izpremenjen, ne glede tudi na silno neokusno slovenitev „amant( z „ljubec". Podobne neokusne slovenitve mi nehote zbude sumnjo, da prevajavcu večkrat odpove čut za besedo, nje zvok in smisel. — ,.Ah! laisse-moi, ce jour encor, songer en larmes" ... (F. Gregh: Dialog) je nekaj popolnoma drugega kot slovenski. „Ah! pusti mi še danes objokane sanje..." „Molitev izustiti" — „des mains jointes pour la priere" (Gregh: Neznanemu Bogu, 2. kitica) je spet le zaradi rime privlečena raba. V toli stavljeni in posnemani Guerinovi pesnitvi „Francisu Jam-. mesu" je tudi verz ,,... 1' herbe pousse dans le jardin autour du puits et du laurier", ki se glasi v slovenščini „plevel izkorišča na vrtu krog vodnjaka prsti slednjo ped" — neupravičeno raztegnjeno in prozajično opisovanje, ki navzlic temu manj pove. V Heroldovi „Stolni cerkvi" se dva verza (v 2.kitici) glasita: „Včasi kobilica scvrči pred vrat a glavna. Hram spi. Niti dih ne trči ob okna slavna" — a v izvirniku „Seul, parfois, vibre un vol de sauterelle. Ueglise dort. Pas un souffle qui ta qucrelle..." Končni stih predzadnje kitice v Houvilleovi Tolažbi ni v primeri z originalom dovolj točen: „onih, ki srečni so, nikdar ni svet poznal" — „ceux la qui sont heureux, ils n' ont pas existe", kar pomeni, da so srečni le oni, ki sploh rojeni niso, ne pa, kot bi sklepal po prevodu, da srečnih svet ni hotel poznati. V naslednjem stihu pa sem se moral nehote nasmehniti slovenitvi „amere etude" — ,,bridka študija", podobno kot onemu „odrezal bi se jaz" — „je dirais" (v Jammesovi „V kratkem pojde sneg...").
760                                  KNJIŽEVNA POROČILA.
Nasprotno pa se je drugi del prevajavcu mnogo bolj posrečil in če tudi v prvem zaslužijo pohvale prevod Rene Ghilovega ,,Odlomki", kjer se je slovenitelju posrečilo s spretno sestavljenimi verzi in z neobičajno rabljenimi asocijacijami zbuditi v čitatelju vtis, ki ga vsiljuje izvirnik: doživeti nejasno valovanje eksotične godbe. Uspeli so tudi prevodi Bilitinih pesmi, kakor tudi Maeterlinckovih (posebno zadnja). Med posrečene štejem ravnotako Mallarmejeve, Marinettijeve, Mauclairjeve in Moreasove stihe (poudariti moram, da me je melodijeznost prve kitice Moreasovih ,,Spominov'' še veliko bolj opojila kot izvirnik). Tako tudi Quillardjeve ,,Razvaline", Regnier, čigar „Vzprejem" ima pegice, kot: ,,da me je skoro sram, ker se čutim ves šibek, star in pri tleh" — „je me sentais courbe et j' avais presque honte d' etre si vieux", „z vso težo ur, ki odbegajo" — „de tout le poids des heures mories*'. Prav zadovoljivo se čita glasovita ,,Yaza", ki ni za prevajavca vsled prekipevajočega ritma in bogastva izrazov nič kaj lahka naloga. Motijo jo spet male neskladnosti, kot n. pr.: „Mlačne nje usta obratne jo moje lice" — ,,et je sentis sa bouche tiede sur ma joue" (A. Schmidt — Hallen-see: Und ihren warmen Mund fiihlt' ich auf meiner Wange) in „okrenil sem se s čelornu — ,,et je tournai la lite" (A. Schmidt — Hallensee: „ich wendete das Haupt"). Tudi ko sem v „Očitku" čital sledeče verze: „Imsl moje telo, moj obraz in srce ste... gledal ste me uničeno ... Če ste tako me nago, plaho slisml v krčeviti. objem, ne da bi vaše ljubezni zamik zavrisnil..." sem se spomnil na ljubljansko slovenščino in sem se začudil, kako je prišla v poezijo. Zadnji stih 2. kitice — Rette ,,Prišla si..." — se glasi v originalu: „Tu restes la princesse et la seule priee", dočim pomeni slovenski „sama ostaneš carica vseh prošenih" nekaj povsem drugega. Tudi „Podoknica" (od istega avtorja) se čita gladko, dasi-ravno so v izvirniku zadnji trije stihi mnogo bolj valoviti vsled vedno na začetku stoječe, ponavljajoče se besede ,,1'eau". Nadalje so posrečeni prevodi „Slavospev vetru", povečini Rimbaud, čigar „Pijani čoln" ima težko preložljiva mesta. Tudi Rodenbachove elegije tečejo gladko. Seveda moram poudariti, da je ritem pri vseh pesmih cesto samovoljno spremenjen in da nebistvenih pogreškov sploh ne omenjam. To velja tudi za vse naslednje prevode, izmed katerih opozarjam osobito na Verhaerenove ditirambe, ki jih tudi v slovenščini odlikujejo krepki stihi in sila ritma (omenim pa, da je slovenski stih na koncu „Napora" prav šibak ,,kakor zazdi se ji bolje") v nasprotju s krepkim zaključnim poudarkom v izvirniku: „D' apres une autre volonte". Izmed Verlaineovih pesmi je po-
t          sebno posrečena „Klavir", cb kateri pozabiš, da je le prevod.
Zbirka v splošnem sicer razodeva prelagateljev trud in skrb in najboljšo voljo, toda pravega uspeha ni mogel doseči, čemur je vzrok ravno to, da je pričujoča antologija delo le enega prevajavca; nasprotno bi morala biti vsaka taka zbirka plod različnih sotnidnikov, kajti vsak je vendar razvit v svojo smer, vsled česar bo umel, vzljubil in znal v svojem jeziku podati le dela onih umetnikov, ki so njegovi duši sorodni. Tako so sestavljene tudi druge podobne antologije, n. pr.: H. Bethge, Die Lyrik des Auslandes in neuerer Zeit, Gundlach,
•           Franz. Lyrik, ali naša Ruska antologija. —                                 Miran Jarc.
France Anatole: Pingviliski otok. Poslovenil Anton Debeljak. Ljubljana. Tiskovna zadruga. 1920. 283 str.
Debeljak je znan kot izvrsten poznavavec francoskega jezika in literature; prevedel je dolgo vrsto znamenitih francoskih del, med njimi Flauberta in Coster-
KNJIŽEVNA POROČILA.                                   761
ja, ki še čakajo tiskarja. Zato je radovednost, s katero vzame človek prvi njegov prevod v roke, umljiva. Neprijetno je potem človeku tem bolj, če mora, ko je ta prevod prečital, odkrito priznati: če je vse to res, kar sem v tem prevodu samem (na str. 274—283) in drugod čital o finem ironiku Franceu, potem je razmerje med prevodom in izvirnikom nekako tako, kakor razmerje med starimi grškimi novci in njih barbarskimi plagijati Vzrok za to ne tiči toliko v Debeljakovi lenobi ali nezmožnosti, kolikor v svojevrstnem ustroju njegovega čutnega sistema (za finejše estetične vrednote je popolnoma top) in v nekaki čudni praksi, ki ga sili na paradoksna pota. Tako smo dobili prevod, ki je poprek neokusen, neužiten, mestoma pa brez posebnih pomočkov naravnost neumljiv.
Del njegovih napak izhaja iz dejstva, da je — nevede — presuženjsko lepel na francoskih konstrukcijah: ,.maitre de la maison" mu je vsled tega seveda ,.hišni gospodar" (X), kakor mu je „maitresse de maison" (220) ,,hišna gazda-rica". Menda pa se prav tukaj kaže usodna Debeljakova zmota, ki je ves prevod skvarila. On se namreč, dasi prevaja, boji, kakor živega vraga, vseh besed, ki so znane in splošno umljive. Za njega ima beseda svoj pravi zvok šele tedaj, če je kolikor mogoče nenavadna ali naravnost eksotična. Zato si ne upa zapisati besede ..gospodar" ali „gospodinja", ki jih že vsak hlapček pozna. Zato ne pravi „tako", ampak ,,takisto", ne ,,krst", ampak „krstitev", ne „žrtve", ampak ,.po-svečenine", ne ,,samostan", ampak „monastir", ne ,,pismonoša", ampak „listo-noša", ne... toda primerov bomo videli še dovolj. Vsi se dajo reducirati na Debeljakovo formulo- ne piši umljivo, ampak kolikor mogoče ,,neumetno"! Zato si ne upa prevesti ,,d' ime maniere interessee et frivole" z „nekam pristransko in lahkomiselno", ampak reče rajši: „nekam koristolovsko in frfrasto"! Zato piše: „Em so bili za rimski koledar, drugi pa za grški časovnik, in grozote časoslov-nega razkola so razjedale samostan (65)". Izvirnik je za preprostega Slovenca, ki je absolviral srednjo šolo, mnogo bolj umljiv: ,,Les. uns tenaient pour le calendrier romain, les autres pour le calendrier grec, et les horreurs d'un schisme chronologique dechiraient le monastere". Tukaj se nam v praksi kaže druge glavno Debeljakovo pravilo, ki slavi v tem prevodu prave triumfe, kaj triumfe, pravcate orgije!
To pravilo se glasi: ne ponavljaj se! Če si zapisal besedo ,,koledar", jo smeš zapisati šele kje v sledečem poglavju, prej bogtevaruj! France se ne straši besede „calendrier" dvakrat zapored — in on je vendar mož, ki ve, kaj je stil! — De-beljak pa se je boji, zato vzame rajši „časovnik" (dasi bi lahko rekel kratko: ,,drugi pa za grškega"!) in ,,easoslovni razkol" je napisal samo zato, ker pozna Prešernove „pratikarje", ki ce jim je ravno zaraditega ognil. France govori v par poglavjih o nekem ,,dragonu", ki ga vedno rabi, Debeljak misli, da mora varijirati in potrebuje za to tri besede: zmaj, pozoj, smok. Za čudovito posodo, ki je peljala sv. Maela k Pingvincem, ima ubogi France samo dvoje besed: „auge" in .,cuve"; kako jecljavo je to stilistično uboštvo v primeri z Debeljakovo spretnostjo, ki je v plemeniti tekmi s Franceom za to „kamenito kad" nabrala celih deset besed: brenta, čebrica, čeber, bačva, bedenj, nečke, kadunje, kad, korito, kadica!!! Kaka umetnost! In še kaka umeteljnost!! Ampak — v čem se je torej peljal sv. Mae! k Pingvinom? Debeljak ne pomisli, da nam baš dejstvo,
762
KNJIŽEVNA POROČILA.
da se ista glasovna skupina ponavlja v istih razmerah, dela kak jez;k umljiv in da pelje pot, na kateri je on, naravnost v neumljivost! Popolnpma dosledno bi bilo po njegovi metodi, če bi ohranil še „auge" in „cuve", da bi bil tucat popoln. Njemu sta besedi umljivi, na druge pa tako ne misli! •— In še na nekaj je pozabil pri tem primeru! France je tukaj skonstruiral ironičen „čudež", ki je čudež samo za kakega pingvinskega kronista, za nas pa ne: kamenita kad (korito) lahko plava, brenta pa ne more, ker leži nje težišče previsoko!
Na mestih, kjer bi se ne bilo treba truditi, se je trudil, kjer pa bi bil trud potreben, ga ni ravno pokazal. Preko besed „forme" in „formule" jo šel s tako lahkomiselno brezbrižnostjo, da je ustvaril stavke, ki so naravnost neumljivi. „Njena oblika je bila od tekočega leta" je ravno tako umljivo, kakor ,,sa forme etait celle de 1' annee" — pri obojem si človek lahko misli to ali ono. In kdor razume v slovenskem prevodu teološki disput na str. 19.—21. in ni teolog strokovnjak, pa klobuk z glave pred njim! Tukaj navadnemu smrtniku še original ne pomaga mnogo. Vendar pa se najdejo lažji slučaji. Zamisliš se nad frazo, da je slikar „prekinila tone barv (86), v izvirniku stoji ,,rompre les tons", do — „rom-pre" pomeni „prekiniti", to vem sam, ampak „prekiniti tone barv"? Thibaut mi pove, da bo to nekaj enakega, kakor ,,rompre les couleurs" == mešati barve! Avtomobil je hrumel skozi pristave kakor ,,bahorin" (126) — človek se kar zgrozi, dokler mu Pleteršnik ne pove, da je ta bahorin v ruščini to, kar pri nas ,.vihar, vrtinec". Živa resnica: z izvirnikom pred nosom, s Thibautom na levi in Pleteršnikom na desni pa umeš tudi Debeljakov prevod! —
„Merens" bi se v ^Popravkih" morala na vsak način popraviti v „Moerens", ker je sicer ta zgovorna šala uničena: če je mož Combabus (Skopljenec), ni čuda, da je žena Moerens (žalostna) in da nimata otrok, ampak samo osvobojenko, in še ta je Avitella (a vitella)! „Connaisseurs poudres" je prevedel z ,,namokani poznavatelji" (86); kakor mora Nemec prevesti „bezopft, zopfig", tako za nas ne preostane drugega, ko reči „staromodni, starokopitui". „Virgile, qui a dit les travaux de la terre, les bergers et les chefs" je prevod verza iz Vergilijevega epitafa: „cecini pascua, rura, duces"; zato bi se ne smelo prevesti „obdelovanje zemlje, pastirje in voditelje" (91), ampak „vojskovodje, vojvode". Slovencem bi pač bilo treba razložiti, kaj je „cabinet noir" (245).
V delu, ki ga tudi ta prevod ni mogel uničiti, odseva fina ironija, ki jo je Debeljak precej pomazal s staro in moderno žurnaljščino svojega jezika: mla-hav, brumen, činjenica, svedočba, ostrov, mik, propisan, životinja, obsij, pošlatal, ritnice, seljanka, ozbiljnost, istina, druga numara, presno seno, možakarica Sapfo, naredba (nam. uredba) itd. Vse to je poleg zgoraj označene „smokovščine" dokaz, da se Debeljak v delo ni poglobil tako daleč, da bi ga popolnoma doumel in doživel, da bi zvenelo v njem in ž njim, ker bi mu šele potem lahko dal spontanega, adekvatnega izraza v slovenščini. Takrat bi šele vedel, kdaj sme — če treba — porabiti kako manj uayadno besedo: splošno občutje bi mu jo prineslo in bi mu povedalo, ali se bo s celoto spojila in tako postala umljiva, kakor se raztopi košček sladkorja v kozarcu vode. Tako pa smo dobili delo, ki se mu preveč pozna, da je opravljeno brez one vdane poglobitve in ljubezni, ki je potrebna za vsako delo, če naj res uspe.                                                            J. A. G,
KNJIŽEVNA POROČILA.                                  763
Euripides, Medeja. — Sa grčkog preveo M. Budisavljevič; izdanje M. Mla-djana, Zemun.
Grška ^X^^!^i^^J3j^&tvsS^^X^93S3^i^.i& m m2g2LSl izraz stare vere v stare bogove; tudjl uprizarjala se je lena veliki Dijonizov praznik, ki ga je Peisi-stratos koncem 6. stoletja pr. K. obdal s sijajnim bleskom. Tiste dni je stopila tragedija prvič kot versko-ceremonijelen akt v muzični tekmi med druge bogo-služne obrede. Ta pečat ji je ostal do kraja — vsaj na zunanje.
Trije so bili, ki so umesiii kvas svetovni dramski umetnosti: prva dva — kpjiservativca, pobožna oznanjevavca božje moči, umetnika-svečenika — Aischvlos in Sophokles; tretji — revolucijonarec, prosvetljen socijalist, zagmehovavec olimp-skih čeč — Euripides. r**«* , rCu^y ffjbuh)
Njegova doba ga ni umela; žel je le pičlo priznanja; zato se je zaprl vase; družbe ni iskal; cd nikogar spoštovan se je zagrizel v delo; iz njegovih dram je žehtel žar njegovega nujkjega^duha in palil je, da bi zdrobil družabni ustroj. Socijalni prevrat v človeški družbi, izjenačenje sužnja z gospodom, enakopravnost vseh slojev mu je bila vzor. Z gnevom je gledal sramotno odvisnost žene od moža in krivičnost družabnih uredeF, ki so vrstile ženo med brezpravne stvari. Tu je iskal in našel svojim najboljšim delom tragičnih snovi. Z mitološkim plaščem je odeval svoje ženske tipe, nesrečno sodobno ženo je mislil. Euripides je ženski duši na steza j odprl vrata v svetišče poezije. Njegove junakinje žive resnično življenje, polno najvišjih višin in najglobljih globin; zvesto ljubico srečaš in herpjično mater, v tihem trpljenju jo vidiš in v razpaljeni strasti, neodločno in plašno, pa zopet v blaznem izbruhu sovraštva in ljubosumnosti, ki povzroči katastrofo. Značaj Euripidovih ljudi sena odru poraja in raste in dozori — bilo v dobrem, bilo v zlem; to mu daje prednost pred Aischvlom in Sophoklom, ki ne poznata razvoja značaja z dejanjem in iz dejanja; Euripides je do kraja realističen in zato najbližji moderni drami.
Umljivo je, da je Euripides na poznejšo dramsko umetnost mnogo vplival. Če kdo. zasluži ta velikan dobrega prevoda. Slovenci smo še brez njega, kajpa;^ Hrvatje in Srbi so na boljšem; ne bo dolgo, pa bodo imeli vsega Eui ipida pre- \ sajenega v domačo zemljo; trinajst dram menda že imajo; mnogo več jih pa ni. * Pred kratkim je M. Budisavljevič, ki je napisal že tudi par izvirnih stvaric, dovršil prevod Medeje. Oglejmo si ga nekoliko bliže!
Fabula: Jason pride na poti iz Kolhide, kamor je šel po zlato runo, z ženo Medejo in sinoma v Korint. Tam se zaljubi v Glauko, hčer kralja Kreonta in jo vzame. Kreon izžene Medejo; "fa ga prosi za dan odloga; kralj ji ga dovoli. Nesrečna žena sklene v obupu in ljubosumnosti strašno osveto. Glauki pošlje plašč in dijadem v dar; oboje je prepojeno s strupom in očarano; Glauka si nade nakit in ogrne plašč; strup in čar učinkujeta, Glauka v mukah zgori. Oče ji ' hoče pomagati, pa sam pogine v plamenu. Da zadene nezvestega moža v srce, zakolje Medeja še otroka; nato se dvigne na vozu z dvema zmajema v zrak hi izgine z mrtvima truploma v višavo.
Če preletiš prevod v eni sapi, mu skoro ni kaj reči: čita se še koli. Posebno zadnji prizor v 4. dejanju, kjer opisuje glasnik Medeji Glaukino in Kreontovo
764
KNJIŽEVNA  POROČILA.
smrt, kaže tudi v prevodu precej sile. V obče pa je prevod medel, marsikje smisel zvezen in skrivenčen, jezik hrapav, stih ohlapen. Primerjaj ga z izvirnikom, ga se ti zdi, da imaš obledelo tapeto pred sebo. Res ne gre prevajati doslovno in « prav ima Wilamovitz, če trdi, da bodi prevod metempsihoza pesnikove in pre-*,vajavčeve duše; a treba zadeti smisel in, kolikor se največ da, izčrpati lepote izvirnika; da bodi jezik najobčutnejši instrument, ki s suvereno lahkoto izobliči in ugnete vsako misel, se razume po sebi. Vsega tega v našem prevodu ni. Neki ocenjevavec sicer baš to vrlino prevoda krepko podčrtava; pa se je urezal; ali pa sam sebi ne veruje. Slavospev je menda le reklamni trik. Kaj velja, da je bil izvirnik prevajavcu samo pomagalo druge vrste! Ali^a grščini ni kos.
V prologu se omenja brod Argo, ki je ,,preletel" (diapetomai) pot med ,,mrkima" (kvaneas) simplegadama; ostra slika, ki ti z živo plastiko predočuje, kako se krive veslačem vesla pod nabreklimi mišicami, kako ladja jadrno zdrči preko nevarnega mesta med črno razjedenima čerema, ki se grozeče bližata z obeh strani, da bi zmečkali brod. Prevajavec pa mirno ,.prispede kroz Simple-gade"; nič se mu ne mudi in skali nista kar nič mrki. E, pa ima vremena, a ko bi se bojao! Tako se ne sme. ,,Theus martvretai" ',s-22) Se pravi menda „kliče bogove za pričo", ne pa „u pomoč"; sploh je na tem mestu par stihov Čisto napek preloženih. Kako prozajično je prevedel „keitai asitos"! Pravi, da Medeja, strta od I jute boli ,.ni jesti neče"; ko bi vsaj rekel, da ne more! V izvirniku čitaš, da Medeja svoja otroka zasovraži in da ob pogledu na deco ne čuti več materinske blaženosti; v prevodu pa jih „gledat ne mari". Takih banalnosti je koš,-,;-... ,>L*-» Original: doživela bi '"ada starost (pravi dojiika), če ne v razkošju, pa vsaj varno; prevod: ovdje ne bih kosti ostavila. Ali: kar prekorači mero, človeku ne5" prinese sreče — prevod: gde j'previse, dobro se ne piše. To je lahko pregovor, toda v tragični slih r.e spada posebno v lirski vložek ne. Še en primer; prevod pravi: nek nikad ne da, ko je mudar čojk — izučit' deci nauk svaki, oh! 2e sinkopirani ,,čojk" me neprijetno šegače, ,,oh" pa izbije sodu dno; kdor si mora z „oh"-i pomagati. da ..skuie" verz, ni za ta posel; in če potvori izvirnikov ,,samo pu=tite mi, da bivam v zemlji tej" — v ,,na miru samo mene pusti ti", potem ne vem, v kateri del prevajavčevega telesa je metempsihoza stlačila ubogo pesnikovo dušo; k temu dajeta še končna zloga -ti -ti čeden zgled kakoionije; kdor ne zna boljše, naj pusti prevajanje v miru.
Pa^odi^d^volj, saj niwmop4«.jia^teti yseh nerodnosti. Omenim naj le še, da je prava nadloga v prevodu apostrof. Kakor kobilic ga je. Korske partije so sicer prikrojene po domačem ritmu in imajo rimo, kar je čisto prav, pa kaj, ko zavijajo vsebino le predomače. Tragike prevajati ni karsibodi; muke je treba in trdega dela, da prevod vsaj nekoliko približaš izvirniku in da ne trapi ušesa. Prevodu manjka kratek uvod o grški drami ali kaj. Vnanja oprema je tudi več nego skromna. Sicer pa — -podčenini ni treba bogve kako zale posode.
A.  Sovre.