Murska Sobota, 14. aprila 1955
leto VӀӀ. — Štev. 15. — Cena din 10.—
Obmurski tednik — glasilo SZDL za Pomurje. — Urejuje uredniški odbor. — Odgovorni urednik Jože Vi 1 d. — Uredništvo in uprava M. Sobota. Trubarjev drevored 2II. — Čekovni račun pri podružnici NB FLRJ v M. Soboti štev. 641 -T-300. — Telefon 118. — Tisk Obmurske tiskarne v M. Soboti. — Naročnina: četrtletna 100 din. polletna 200 din, celoletna 400 din. — izhaja vsak četrtek. — Poštnina plačana v gotovini.
GLASILO SOCIALISTIČNE ZVEZE DELOVNEGA LJUDSTVA ZA OBMURJE
OLO M. Sobota sprejel družbeni načrt in proračun
Sredstva bo treba uporabljati
varčno in smotrno
Nazadnji skupni seji obeh zborov OLO M. Sobota — bila je preteklo soboto, 9. aprilu — so navzoči odborniki v glavnem razpravljali o družbenem načrtu in proračunu za letošnje leto, oba važna dokumenta podkrepili še z umestnimi dopolnilnimi predlogi, ju naposled sprejeli in tako tudi uzakonili: Seji so prisostvovali republiški poslanci in drugi gostje, med njimi tudi dr. Jože Rus, France Kimovec-Žiga in Boris Kocjančič. Poleg njih so odborniki v svoji sredi pozdravili še predsednika Iniciativnega odbora SZDL za Pomurski okraj, tov. Miloša Ledineka.
Tik pred sejo je LOMO M. Sobota poslal obema zboroma OLO posebno pismo, v katerem zahteva spremembo nekaterih bistvenih postavk v okrajnem družbenem načrtu, predvsem zaradi tega. da bi mu bilo z inštrumenti tega načrta prepuščenih več sredstev za kritje proračunskih potreb. Upoštevanje njegovih predlogov pa bi na tej seji onemogočilo sprejem okrajnega družbenega načrta, zato so odborniki na predlog predsedujočega tov. Franca Rogla sklenili, da bodo o zahtevi vlagatelja razpravljali na kraju svoje seje, morebitne upravičene predloge tudi upoštevali in jih s spreminjevalnimi določbami
uzakonili v družbenem načrtu na svoji prihodnji seji.
Takoj zatem je dobil besedo predsednik Gospodarskega sveta pri OLO tov. Pavel Korošec, ki je imel najprej uvodni govor, v katerem je dokaj izčrpno pojasnil letošnji
družbeni načrt in iz njega izhajajoče gospodarske naloge, ki jih bo treba uresničiti, v razpravi o posameznih poglavjih družbenega načrta pa je sproti odgovarjal na vprašanja in pripombe govorečih odbornikov.
Odborniki so brez razprave spre jeli prvi del družbenega načrta, ki govori o uspehih in dosežkih v posameznih gospodarskih panog. Bistvenih pripomb tudi niso imeli pri prvem poglavju drugega dela načrta, v katerem so označene smernice za razvoj in napredek proizvodnje v industrijskih podjetjih.
Ko pomlad cvetoča pride in objame nas s cvetlicami in zelenjem .. Kdo si je ne bi želet, ko pa nam obeta toliko radosti, svežine, veselja? Toda letos je bolj počasna; zdi se, da se je malce predolgo zadržala o deveti deželi. Ali vseeno: prihaja! Njeni znanilci so štorklje, so vedno bolj zelene livade, vedno bolj nabrekli popki na drevju, je ptičica. ki že gnezdi o skriovem kotičku novega poslopja soboškega kina. Če ne verjamete, pa se kar sami prepričajte!
(Foto R. Gnezda)
Urejeni zemljiški odnosi bodo Ie koristili
napredku kmetijstva v Apaški kotlini
V prvi polovici aprila so bili po vaseh v Apaški kotlini zbori volivcev. Največ so se pogovarjali o zveznem, republiškem in okrajnem dražbenem planu. Najboljši zbor je bil v Apačah, najslabši pa v Nasovi, kjer so ga morali kar dvakrat sklicati. V tej vasi bi že radi svetili z elektriko, imajo pripravljen transformator, pričakujejo pa pomoči, vendar pa je opaziti, da živijo samo v pričakovanju te pomoči, sami pa za elektriko ne bi radi ničesar žrtvovali.
Na zborih so mnogo razpravljali tudi o pomoči kmetijstvu, ki bi bila za vse zelo dobrodošla. Vendar pa je potrebno prej še urediti lastninske odnose pri posestvih, ki so jih dobili že 1946. leta. S pravilno rešitvijo tega problema bi bila naseljencem dana osnova za trdno in samostojno gospodarjenje. Zato je želja vseh prebivalcev Apaške kotline, da se končno že izvrši prepis v zemljiški knjigi v korist novim lastnikom. To bo stanje v kmetijstvu znatno izboljšalo in zaustavilo zapuščanje zemlje, poleg tega pa
rešilo ljudi negotovosti, ki je vzrok pogostega neupravičenega godrnjanja in nejevolje. Brez dvoma bodo takrat tudi zbori volivcev pokazali več prizadevnosti za čim večji doprinos skupnosti.
Nerodovitna zemlja, vrba, dohodki...
Ob cesti Radgona—Radenci preurejuje skupina delavcev obrežje Mure v nekakšno njivo. Na vprašanje, kaj bo s to zemljo, je odgovoril prijazen delavec, da bodo tu posadili vrbe, da bo tod neke vrste vrbov matičnjak.
Obrežje Mure je več ali manj vsako leto poplavljeno, zato v njeni bližini ni misliti na kakšne njive, saj nanese Mura večkrat tudi pesek, ki potem zaduši vsako rast. Zato je zamisel vodstva Vodne uprave, ki uravnava in urejuje vsa vodno gospodarska vprašanja in tako uspešno brzda moč včasin razdivjane reke. zelo posrečena. Uresničitev te zamisli pa prinaša hkrati tudi lepe gmotne koristi, saj vemo. da
zahtevajo naše pletarne vedno več vrbovja za svoje izdelke, ki so cenjeni širom po naši domovini. Takih »njiv« ima radgonska Vodna uprava že več, začnejo se že tam pri Konjišču blizu Cmureka in se širijo ob toku Mure. Dosedaj rase vrba v urejenih matičnjakih že skoraj na 500 kvadratnih metrih in da vsako leto obilno in lepo »žetev«.
Radgonska Vodna skupnost je zalagala s svojimi vrbovimi šibami pletarno v Ptuju, odkar pa imamo pletarno tudi v Radgoni, bo morala skrbeti predvsem za napredek domače pletarske obrti. Morda bi se take plantaže lotil še kakšen privatnik, saj prinaša vrba za majhen trud tudi lepe gmotne koristi.
Internirance,
ki so za časa okupacije bili o nemških ali madžarskih taboriščih, vabimo, naj se pismeno ali osebno javijo pri Okrajnem odboru Zpeze borcev v M. Soboti.
29. apnila bo namreč v M. Soboti slavnostna akademija o spomin na 10. obletnico osvoboditve taborišča smrti — Dachau. Naša želja je, da bi se topot zbrali osi preživeli interniranci in se tako oddolžili spominu o taboriščni preminulih tovarišev.
Javite nam svoje naslove in sporočite, če se boste udeležili skupne proslave.
Okrajni odbor Zveze borcev Murska Sobota 
Problemi
ne smejo mimo nas
Razgiban kraj prejšnjega meseca, ko so bila n glavnem izvoljena začasna vodstva desetih predvidenih Komun o Pomurju, je prešel v prav tako živahen april, kateremu dajejo svoje obeležje prav v teh dneh izvedeni zbori volivcev.
Če rečemo, da so posvetovanja političnih vodstev uspela — začasni komunski odbori SZDL in sekretariati ZKS že delujejo, se s prizadevnostjo in pogumom lotevajo nalog, ki so pred njimi, izvzemši petrovsko-šalovski okoliš, kjer se še vedno trmoglavo in nepolitično prepirajo za sedež komune — moramo biti mnogo bolj kritični z oceno zborov volivcev. Ti pa, če so že dobri ali slabi, so prav gotovo odraz aktivnosti političnih vodstev, ljudskih odborov in odbornikov, njihove skrbi ali zanemarjanja tega, za naš razvoj toliko pomembnega činitelja.
Že sedanji Zakon o ljudskih odborih utemeljuje obstoj in "potrebo zborov volivcev, zasleduje smoter, da bi kar največ državljanov sodelovalo pri delu ljudskega odbora in da bi se zbori volivcev okrepila odgovornost izvoljenih ljudskih predstavnikov; še bolj pa bodo zbori volivcev nadvse važni o organizmu bodoče komune, ki bo moral biti tak, da so lahko vsak državljan o njem prišel do uveljavljanja svojih pravic, do soodločanja v oseh vprašanjih družbenega življenja.
Prav zadnji zbori, na katerih naj bi volivci razpravljali predvsem o komunah in o družbenem planu, pa nas opozarjajo, da smo jih zanemarjali — tako ljudski odbori kakor politične organizacije, ki ponekod še vedno niso našle ustreznega odnosa o sodelovanju in pomoči ljudskim odborom. Le dva primera: Tišina, kjer so predzadnje zbore volivcev sklicali po presledku 30 mesecev, in oni. ki se je zgodil celo v tl. Soboti. kjer so v terenski organizaciji SZDL ob sklicanju zbora volivcev razpravljali o tem, če je SZDL dolžna skrbeti za udeležbo volivcev na zboru, to samo potrjujeta. Da potem tak zbor volivcev, bodisi nepripravljen po ljudskih odbornikih ali pa brez prisotnosti Socialistične zveze, ne more uspeti, je povsem umljivo.
In prav to dvoje te močno odraža o zadnjih zborih, združeno še z eno slabostjo — odmaknjenostjo velikega dela občinskih aktivistov od problemov svojega ožjega in širšega okoliša. Slednje je še toliko hujše, ker bi morali prav občinski aktivisti najboij dosledno tolmačiti državljanom nastale probleme, tako gospodarske, politične in ose ostale; a kako naj to storijo, če jih sami ne poznajo dovolj. Še nedavno veljavna oblika političnega dela, ki je slonela na peščici okrajnih aktivistov, ni pa vzgajala Ijudi o občinah, močno očituje svoje posledice prav o navedeni pomanjkljivosti.
(Nadaljevanje na 2. strani)
Letos 27 milijonov din za kmetijstvo
Dalj časa pa so se zadržali pri drugem poglavju, v katerem je govora o prekmurskem kmetijstvu. Našim bralcem, ki so skrbno prebrali predlog družbenega načrta — objavljen je bil v deseti številki našega tednika — je prav gotovo znano, da je letos namenjenih za potrebe kmetijstva 27 milijonov din, kar je štirikrat več kot lani. Sredstva bodo uporabljena v take namene, da bodo kar najprej vračala koristi v poljedelstvu (regres za umetna gnojila, stroje in naprave, poizkusništvo itd.), živinoreji (nabava dobrih plemenjakov, odločna akcija proti tuberkulozi in drugim nevarnim živalskim boleznim, umetno osemenjevanje itd.), sadjarstvu (obnova sadovnjakov, redno čiščenje in škropljenje sadnega drevja, splošna zaščita rastlin itd.), v vinogradništvu (obnova vinogradov, upoštevanje trsnega izbora, izrivanje šmarnice in saditev žlahtne trte tudi na Goričkem itd.), čebelarstvu in drugih panogah. Letos bo tudi na razpolago precej več sredstev za gradnjo silosov, gnojišč in gnojnic nih jam, kar bodo umni kmetovalci samo pozdravili.
Odborniki Korpič, Kuhar, Ben-
bika, saj za ves trud v letu dobi komaj 20 tisočakov. Za napredek v živinoreji pa je bitno važen dober plemenski naraščaj.
(Nadaljevanje na 2. strani)
Delovni kolektivi sprejemajo tarifne pravilnike
NE s vsakemu nekaj —
PAČ PA: vsakemu po delovnem učinku
Tarifni pravilnik — to bo tudi letos glavni zakon v naših podjetjih. Zato je še posebej važno, da bo vseboval vse one bistvene prvine, ki bodo kar največ prispevale k pravilnemu odnosu in življenju v delovnih kolektivih, pravičnemu nagrajevanju delavcev in uslužbencev — od navadnega težaka pa do največjega strokovnjaka — povečanju delovne storilnosti in tako tudi k večji proizvodnosti v podjetjih.
V soboškem okraju so domala vsa podjetja že izdelala tarifne pravilnike in jih poslala v potrditev Okrajnemu ljudskemu odboru. 24 tarifnih pravilnikov je za to določena komisija že potrdila, precej pa jih je morala zavrniti, predvsem zaradi nepravilnih določb, ki regulirajo plače delavcev in nameščencev na posameznih delovnih mestih. Največkrat so posredi takoimenovane »papirnate kvalifikacije«. To se posebno očituje v trgovskih podjetjih, v katerih so večino poslovodij kar avtomatično prevedli iz drugega v prvi plačilni razred — pač zato, ker so poslovodje.
Povsem razumljivo je. da je to nevzdržno in nesprejemljivo, kajti za takimi kvalifikacijami večkrat manjkata tudi ustrezno znanje in sposobnost.
Težnje po »pavšalizaciji« so žive tudi v nekaterih proizvodnih podjetjih. Ponekod so kar pavšalno določili premije (mesečne ali pa za večja razdobja) tudi za uslužbence v administraciji in sploh v upravah, čeprav so one namenjene predvsem
za nagrajevanje tistih delavcev in strokovnjakov, katerih posel ni mogoče normirati, pa lahko s svojo sposobnostjo, iznajdljivostjo in pridnostjo odločilno vplivajo na povečanje delovne storilnosti in proizvodnje Vobče na posameznem delovnem mestu, delovišču ali v podjetju. Premije naj bi bile torej potrebna stimulacija za nadpovprečne delovne rezultate, ki jih dosežejo posamezniki in tako mnogo prispevajo k skupnemu uspehu vsega kolektivu. Prav spričo tega pa lahko pavšalno premovanje ne glede na storilnost in delovne dosežke posameznika, rodi prav nasproten učinek in omrtviči voljo ljudi, ki so sicer pripravljeni nekaj več prispevati v dobro podjetja in družbe. Odtod tudi potreba, da so morali nekateri že sestavljeni pravilniki z nepravilnimi določbami o premovanju romati nazaj v podjetje, kjer bodo morali kajpak utrpeti precej popravkov in sprememb.
Razmerje med najvišjimi in najnižjimi tarifnimi postavkami bo tudi letos 1 :3, kar pomeni: če bo na-
vaden delavec dobil povprečno 6000 dinarjev plače, potem bo strokovnjak ali voditelj v podjetju lahko zaslužil dvakrat več. V mislih imamo samo povprečke, kajti tudi navaden delavec lahko dobi več kot 6 tisočakov, pa tudi strokovnjak je lahko deležen večje nagrade za svoje strokovno prizadevanje kot pa znaša največji povpreček. To je stvar notranje delitve plačnega sklada, kar vsako podjetje uzakoni v svojem tarifnem pravilniku.
K ublažitvi notranjih nesorazmerij pri določanju in delitvi plač pa je v zadnjem času precej prispeval Okrajni ljudski odbor, ki je v skladu z zakonskimi pooblastili dovolil povečanje plačnega sklada v posameznih podjetjih. V industriji znaša to povečanje povprečno 4,5 odstotka, v posameznih panogah pa: kmetijska gospodarstva 3 odst., industrija gradbenega materiala 4 odst., gradbena industrija 5 odst., tekstilna industrija 4,7 odst., trgovina 1 odst. in obrt 2,5 odstotka. Pri določanju teh poviškov so upoštevali v glavnem tri kriterije: kvalifikacijski sestav, organizacijo dela in delovne pogoje v določenem podjetju. Nekaj pa bi se k temu morda le dalo pripomniti, namreč, da so bile odločitve vse premalo rezultat stvarnih argumentacij in spoznanj o razmerah v posameznih podjetjih, zato lahko človek dobi vtis, .da se je bolj določalo »na oko*. Sicer pa podjetja niso imela pomembnejših ugovorov, razen v trgovini, kjer z enim odstotkom niso bili povsem zadovoljni. Njihove pritožbe pa tudi niso povsem upravičene, kajti znano je, da so trgovski nameščenci in uslužbenci že itak plačani po doseženem prometu, zato bi z znatnejšim povečanjem plačnih skladov dobili privilegiran položaj nasproti proizvodnim podjetjem.
(Nadaljevanje na 2. strani)
ko, Hajdič in Nemec so se zavzemali za to, da bi sredstva iz sklada za kmetijstvo dajali predvsem tja, kjer se bodo najprej obrestovala in prinesla otipljive koristi. Treba jih ie premišljeno uporabljati in deliti, kajti le tako bodo imeli od njih koristi prekmurski kmetovalci in vse kmetijstvo v pokrajini. Gospodarski svet pri OLO naj pravočasno razpiše natečaj, da bodo lahko kmetje, ki se ga bodo udeležili, zares uporabili dodeljena jim sredstva v določene namene. Priporočati je treba uporabo ostrvi za sušenje detelje in krme. V prekmurskih vaseh bo treba opraviti tudi analizo zemlje, kajti le tako bo moč kmetovalcem pravilno priporočati, katera umetna gnojila bi se v določenem okolišu najbolje obnesla. Takšne analize bi bilo treba opraviti v okvira prizadevanj za regionalni načrt združene pokrajine. Rejce plemenskih bikov in merjascev bo treba bolje nagrajevati, kaiti drugače bo med kmetovalci za to vse manj zanimanja; živinorejcu se zdaj bolj splača rediti molzno kravo, kakor pa vzdrževati
Ob sprejetju družbenega načrta in proračuna
Odkupujejo naj samo kmetijske zadruge
(Nadaljevanje s 1. strani)
Tretje in četrto poglavje načrta — v njih je govora o gozdarstvu in gradbeništvu — je bilo osvojeno brez pomembnejših pripomb. Odborniki so z veseljem vzeli na znanje, da je že naročen načrt za plinovod Lendava — M. Sobota. Veljal bo Čez 4 milijone din, vendar pa tudi omogočil, da bomo lahko pričeli z delom že v prihodnjih letih. V razpravi o petem poglavju (trgovina in gostinstvo) se je oglasilo več odbornikov, ki so se v glavnem zavzemali za to, da je treba čimprej usposobiti kmetijske zadruge za odkup vseh poljskih in drugih pridelkov. Tudi jajca naj bi one odkupovale. V zvezi s tem je bilo tudi povedano, da se bo treba zavzemati za rejo štajerske kokoši, kajti gospodarski račun kaže. da bi se s tem, če bi povsod sedanje kokoši zamenjali s štajerskimi, povečal narodni dohodek v pokrajini za več desetin milijonov, kupinarji, putarji in drugi nakupovalci, ki mastno služijo na račun prodajalca in potrošnika, so v današnjih razmerah nevzdržni, zato jim je treba odvzeti dovoljenja in jim onemogočiti posel. V kmetijskih zadrugah pa naj bi zavela večja poslovna morala, kajti dosedaj se je že večkrat pripetilo, da se niso držale sklenjenih dogovorov v zvezi s cenami posameznim pridelkom. Stremeti je treba tudi za tem, da bo Pomurje dobilo svoje izvozno podjetje. V tej smeri se že razvija soboško Zadružno podjetje »Agromerkur«.
Problemi Obrtništva
V obrti je dokaj kritično pomanjkanje materiala in nekaterih surovin, zlasti še v kovaški in mizarski stroki, kar so ugotovili v razpravi o šestem poglavju načrta nekateri odborniki, ko so zahtevali, da je treba obrtnikom v tem pogledu bolj pomagati, sicer resno grozi nevarnost, da bodo nekatere obrti, brez katerih kmetovalec skoraj ne more izhajati, popolnoma izumrle. Večina obrtnikov na podeželju se ukvarja tudi s kmetijstvom, zato bodo letos za vsako dejavnost posebej obdavčeni. Prav tako je predvideno, da bodo letos pavšalno obdavčeni tudi ostali manjši obrtni obrati, le za večje obrate z nad 20 delavci naj bi veljali inštrumenti okrajnega družbenega načrta. Smoter vseh teh ukrepov je: izenačiti zasebni sektor s socialističnim obrtnim sektorjem v pogledu obveznosti do družbe. Natančnejši predpisi o obdavčenju obrtnikov bodo v kratkem izdani, zato so tokrat v družbenem načrtu izpustili davčni lestvici na izračunavanje dopolnilne dohodnine od prostih poklicev in dohodkov od premoženja, sprejeta pa je bila davčna lestvica za izračunavanje dopolnilne dohodnine od kmetijstva. V razpravi Sicer ni utrpela nobenih sprememb, čeprav so se čuli redki glasovi, da bodo letos davki večji kot so bili lani. Na seji je bilo povedano, da bodo letos pobrali v vsej pokrajini okrog 3 milijone več kmečkega davka, kar pa se pri posameznikih ne bo mnogo poznalo. Povečanje upravičujejo večje proračunske potrebe, ki se jim ni moč izogniti. V razpravi pa se je pokazalo očitno nasprotje. namreč, da so bile žive težnje po čim večjih zahtevah in čim manjših dajatvah, za kar ni mogoče najti opravičila, kajti kakor na dlani je, da več ko daješ, več lahko tudi zahtevaš. Taka nasprotja bo mogoče ublažiti ali celo odstraniti
samo v bodočih komunah, v katerih bodo imeli ljudje in odborniki mnogo boljši pregled nad potrebami in stvarnimi možnostmi za gospodarski razvoj na svojem področju.
O letošnjem proračunu OLO M. Sobota je spregovoril njegov predsednik tov. Rogl, ki je uvodoma naglasil, da bo treba letos varčno in smotrno uporabljati investicijska in proračunska sredstva, skratka: nalagati tam, kjer se bodo že v bližnji prihodnosti obrestovala in prinesla konkretne rezultate.
Številke iz proračuna
Za elektrifikacijo Prekmurja je namenjenih 20 milijonov din investicijskih sredstev brez natečaja; dajali jih bodo predvsem za transformatorske postaje in omrežje visoke napetosti. Razen tega bo letos investiranih več milijonov v nekatere važnejše objekte: za dokončno zgraditev razbremenilnega kanala pri M. Soboti, za šolsko poslopje v Gor. Petrovcih, za most Čez Kobiljski potok pri Mostju in za transformatorsko razdelilno postajo v Mačkovcih. Negospodarske investicije pa bodo uporabili za naslednje namene: za obnovo lendavskega
gradu (3 milijone), za šolsko poslopje v Rogašovcih (3), za dokončno Ureditev poslopja soboške gimnazije (2,8), za večja popravila šol (Čez 1,5 milijona), za načrte novih šolskih poslopij v okraju (2,5) in izdelavo načrta za soboško bolnišnico (1). Razen tega je Predvideno, da bodo letos elektrifikacijski odbori lahko dobili 10 milijonov din posojila za napeljavo omrežja nizke napetosti.
V	predlogu družbenega načrta je bilo sprva predvideno, da bodo letos dodeljevali samo investicijska sredstva iz okrajnega kreditnega sklada, dočim naj bi negospodarske investicije odpadle zaradi pomanjkanja proračunskih sredstev; zahvaljujoč pomoči republiškega Izvršnega sveta, ki je v tej ali oni obliki dotiral okraj s 150 milijoni, pa bo mogoče uresničiti precej več načrtov, kot so sicer sprva predvidevali.
V	proračunu, ki je bil sprejet na seji, je predvidenih okrog 388 milijonov din dohodkov in nekaj Čez 383 milijonov din izdatkov, od katerih odpade 13,817.000 din na negospodarske investicije, za prosveto in kulturo 113,542.000 din, za socialno skrbstvo 18,297.000 din, za zdravstveno zaščito 56,962.000 din, za državno upravo 141,052.000 din,
za dotacije 10,800.000 din in na rezervni sklad 29,330.000 din.
Na kraju naj še povemo, da obstojajo pri OLO razni skladi: sklad za vodno gospodarstvo, sklad za obnovo gozdov, sklad za kmetijstvo, okrajni sklad za gradnjo stanovajskih hiš in okrajni kreditni sklad. Sredstva iz teh skladov je mogoče uporabljati samo za določene namene v dejavnosti, po kateri se tudi imenujejo. Tako se v sklad za kmetijstvo steka 15 odstotkov od skupnega zneska pobrane, dopolnilne dohodnine od kmetijskih gospodarstev, iz njega pa se sredstva v obliki regresov, raznih popustov, premij, nagrad itd. zopet vračajo nazaj v kmetijstvo.	S. K.
Lepa je prekmurska krajina. Na sliki: Motiv iz okolice Puconec.
(Foto Kološa)
REALNE NORME -
ključ do realnih pravilnikov
(Nadaljevanje s 1. strani)
Normiranje je sila važen posel prav sedaj, ko hočemo uveljaviti bolj pravičen plačni sistem v gospodarstvu, kajti pravilno določene norme bodo solidna osnova za večjo delovno storilnost posameznikov, večje delovne uspehe kolektivov in realnost njihovih tarifnih pravilnikov. Tudi v prekmurskih podjetjih se v zadnjem času prizadevajo, da bi določili pravilne norme na kar največ delovnih mestih. Ponekod so vzeli iz arhiva stare norme, ki so bile praktično preizkušene že v stari Jugoslaviji ali pa v bližnji preteklosti. Nje bodo dopolnili in jih prilagodili razmeram v podjetju (marsikatero podjetje je od tistega časa že precej napredovalo, bodisi da ima
več mehanizacijskih sredstev, boljše delovne pogoje itd., kar je treba pri določanju norm upoštevati).
Tako imajo v soboški Tovarni perila normiranih 80 odstotkov vseh del, pri Nafti okrog 55 odst., v industrijskem podjetju Panonija 80 odst., v lendavski Dežnikarni 85 odst., itd. V nekaterih podjetjih (Tovarna mesnih izdelkov) pa uvajajo »izkustvene« norme, s pomočjo katerih se bodo lahko šele dokopali do realnega normiranja opravil na posameznih delovnih mestih. So pa tudi podjetja, v katerih ne bo kazalo uvajati norm, predvsem zaradi tega, ker storilnost delavca diktirajo stroji. V novi Tovarni mlečnega prahu so prišli do zaključka, da je praktično nemogoče izmeriti delovno vnemo ljudi, ki delajo pri popolnoma mehaniziranih napravah in strojih. Storilnost delavca je namreč v tem primeru odvisna od izkoriščanja zmogljivosti stroja in njegovega obratovanja, po katerem se mora on tudi ravnati. Nekoliko počasneje poteka normiranje v gradbenih podjetjih, v katerih čakajo na splošne norme, ki bodo uveljavljene v republiškem merilu. Pripravljajo jih strokovnjaki Gradbene zbornice. Drugače pa je v opekarnah; v njih so še pred leti delali po že dokaj ustaljenih normah, ki so jih samo izpopolnili in prikrojili sedanjim razmeram. Zato so lahko že normirali Čez 80 odst. vseh poslov.
Norme določajo v podjetjih posebni strokovni sveti, v katerih sodelujejo razen strokovnjakov tudi delavci iz proizvodnje. Nekateri sveti so svoje naloge prav dobro izpolnili. Na kraju pa je še treba reči, da se bo z uvedbo norm povečala tudi odgovornost statistične službe v naših podjetjih. Nekatera večja podjetja bodo morala celo zaposliti strokovno vešče uslužbence, ki se bodo bavili predvsem z normami in zasledovali njihovo gibanje.
(Nadaljevanje s 1. strani)
Nemogoča je zamisel družbenega sožitja o občini, že zdajšnji a še bolj 
o bodoči, brez razgledanih, samostojnih in za vzgojo volivcev usposobljenih občinskih forumov, t. j. voditeljev SZDL. ZKS, ljudskih odbornikov. Če ti ne čutijo dovolj dolžnosti, da bi pomagali pri razvijanju družbenega upravljanja, če sami dovolj ne poznajo načel socialistične demokracije, če puščajo mimo sebe vsa dogajanja svoje okolice — potem ne morejo usmerjati ljudi v napredna, ustvarjalna snovanja.
O tem, o nujnosti vzgoje in večje pomoči našim občinskim aktivom, so med drugim razpravljali prejšnji petek na seji Iniciativnega odbora SZDL za Pomurje. Uresničenje sklepa o seminarjih z vodstvi bodočih komun, če bo povsod prizadevno in dosledno izvedeno, bo gotovo pomenilo korak naprej k uspešnejšemu sodelovanju državljanov v upravljanju občine. Naši občinski aktivi — seznanjeni z demokratičnimi načeti upravljanja komune, z osnovnimi principi našega gospodarstva v luči družbenih planov (zveznega, republiškega, okrajnih in mestnih), z vlogo kmetijstva v našem gospodarstvu in še posebej z vlogo kmetijskih zadrug in gospodarstev v našem kmetijstvu, obravnavanih na konkretnih primerih naše ožje skupnosti — bodo ta vprašanja gotovo tudi lažje in temeljiteje tolmačili volivcem in članom SZDL.		-vj.
Za napredek turizma in gostinstva v Prekmurju
Gostinstvo v Prekmurju je le krenilo korak naprej — tako so ugotavljali na nedavnem občnem zboru Gostinske zbornice v M. Soboti. To velja predvsem za delo pri utrjevanju gostinske mreže in vzgoji kadrov. Slednje je tudi pravilno, saj si ni moč zamisliti dobrega poslovanja v gostinstvu brez dobrih kadrov. Že izveden dvomesečni tečaj pomeni tu uspeli. Pripomniti je treba, da nekateri tega tečaja v začetku niso vzeli dovolj resno in so šele po izidu Uredbe spremenili svoj odnos, ko so videli, da ne bodo mogli voditi gostinskega obrata brez ustrezne kvalifikacije. Zaključne izpite so opravili skoraj vsi z uspehom. Poleg teh pa obiskujejo zdaj že trije gojenci iz Prekmurja Gostin-
sko šolo LRS. Tudi tu je opazna želja mnogih, ki bi radi posečali to šolo, vendar pa so stroški šolanju precejšnji, tako da ni moč poslati v šolo večjega števila gojencev. To le še kaže, da se velik del v gostinstvu zaposlenih ljudi zaveda potrebe po strokovni izpopolnitvi in so izjeme tu le redke. Med te sodi tudi gostišče KZ Čepinci, kjer kljub večkratnim opozorilom še vedno niso poslali k izpita v gostišču zaposlene osebe. Ne bi bilo odveč, če bi o tem spregovoril tudi upravni odbor zadruge.
Po zadnji reorganizaciji se je nekoliko zboljšalo tudi samo poslovanje gostinskih obratov. Nerentabilnih obratov je čedalje manj, posebno v državnih obratih so s
štednjo, solidno in dobro postrežbo precej dosegli. Se marsikateri Problem bi pa že tudi lahko rešili, če bi se kolektivi dosledno lotevali reševanja raznih vprašanj in se bolj zavedali vloge delavskega upravljanja. Dober primer poslovanja kaže v zadnjem času kolektiv hotela »Platana« v M. Soboti. Povedati pa je treba, da je v tem tudi pomoč LOMO. Zelo delavni so tudi v kolektivu hotela »Zvezda« v Murski Soboti, kjer se delavsko upravljanje lepo razvija. V zadnjem času so delno renovirati tudi svoj lokal, s še solidnejšo postrežbo in iznajdljivostjo, katere jim doslej ni manjkalo, pa bo ta obrat gotovo uspeval tudi v bodoče.
Napak bi bilo obtičati pri doseženih uspehih, saj je še vedno kup pomanjkljivosti, ki so le v škodo našemu gostinstvu. Treba jih bo krepko odpravljati, obenem pa bolj skrbeti tudi za privlačnost gostinskih obratov. Primerna propaganda bi tu gotovo prikazala naše gostinstvo in turizem v pravi luči.
Naše gostinstvo je bilo v lanskem letu deležno tudi pomoči Gostinske zbornice LRS. Dobivali so razno gradivo in pripomočke za strokovne izpite, zbornica pa je pomagala tudi pri nabavi raznih potrebnih predmetov. Vsi udeleženci zadnjega zbora pa so bili mnenja, da bo treba v bodoče mnogo več narediti za popularizacijo lepot Prekmurja, kjer so možnosti za razvoj turizma in utrditev nekaterih turističnih postojank. Sklenili so, da bodo letos izdali večji propagandni prospekt, ki naj bi koristil Turističnemu društvu in gostinstvu.
Zagovarjali so tudi mnenje, da naj bi sedanja organizacija gostinstva ostala tudi v bodočih komunah, da pa bi bilo potrebno le še bolj utrditi sodelovanje gostinskih obratov z Okrajno zbornico. Nikakor pa ne moremo obiti vprašanje delavsko-uslužbenske restavracije v M. Soboti, katere ustanovitev bi spravila iz težavnega položaja prenekaterega delavca ali uslužbenca — vendar doslej tu še ni vidnega uspeha.
fr.
Z okrajne konference ZB v Ljutomeru
8. maja na Cvenu -
srečanje partizanskih znancev
Lansko delo je bilo uspešno, so ugotovili delegati na zadnji konferenci Zveze borcev v Ljutomeru. To misel potrjuje zlasti povečana skrb za otroke padlih borcev in žrtev fašističnega nasilja, tudi ostalo delo ni bilo zanemarjeno. Komisije pri OOZB so bile precej aktivne, najbolj pa zgodovinska, ki je že zbrala mnogo materiala za muzej NOB, vendar pa te zamisli ne bo mogla uresničiti, ker ji primanjkuje za to potrebnih sredstev. Zato je vse zbrano gradivo odstopila Svetu za prosveto in kulturo OLO Ljutomer, ki bo moral poskrbeti za boljše in primerne prostore, ker so sedanji vlažni in zato škodijo zbranemu materialu. Tovariši borci pa bodo morali tudi sami pomagati z zbiranjem gradiva in podatkov o dogodkih iz NOB, ne pa da se branijo dajati izjave, ali jih pa dajejo, a nepopolne. Zato se pa pojavljajo v šolskih kronikah trditve, ki maličijo zgodovino ljudske borbe.
Lani je bilo 10? otrok poslanih v kolonije, kjer so preživeli svoje poletne počitnice. Letos pa bo še posebaj poskrbljeno zanje. Tudi štipendije dobiva 98 otrok. Te štipendije pa bodo s pomočjo OLO še povečane. Sedanji povpreček štipendij je 1709 din na otroka, kar je sicer malo, vendar pa v glavnem zadostuje, kajti življenjski stroški na podeželju niso tako visoki, kot v mestu.
ZB pa skrbi, da se  dostojno ohrani spomin vseh tistih, ki so padli v borbi ali pa kot talci. Doslej je bilo postavljenih že 9 spomenikov in vzidanih 11 plošč, kmalu pa bo odkrit spomenik na grobišču 25 talcev v Cezanjevcih, plošča za 21 talcev pri Muri in plošča padlim borcem v Radomerju. Letos pa bodo ob priliki 10. obletnice osvoboditve lepo uredili vse partizanske grobove v ljutomerskem okraju, v organizacijo pa vključili doslej še neorganizirane borce.
Nezdrav pojav v ljutomerskem okraju je pri zaposlovanju vojnih invalidov in otrok padlih borcev. Tako v nekem podjetju niso hoteli zaposliti trgovko-partizansko siroto, zaposlili so pa trgovca, ki je že bil zaradi gospodarskega kriminala obsojen na daljšo kazen. Tudi organizacija
ZB v Radencih ne najde stalne zaposlitve za bivšega partizana, ki mora sedaj preživljati družino s skromnimi dohodki sezonskega delavca in nima poleg zaslužka nobenih drugih dohodkov.
Ob koncu konference so delegati sklenili, da bodo povečali politično delo v organizaciji, prirejali bodo več sestankov in se na njih pogovarjali o naši družbeni ureditvi, kar je zelo potrebno, saj je opaziti, da nekateri bivši borci zapadajo malodušju. Tega so pa krivi razni pojavi iz preteklih let, pa tudi sedanjim. Med te spada tudi nepravilno podeljevanje spomenic. To bo potrebno urediti, drugače bo pomen spomenic upadel.
Letos bo pa tudi velika manifestacija pomurskih aktivistov, ko se bodo 8. maja srečali na Cvenu.
Delo rezervnih oficirjev v Pomurju
Na nedavnem sestanku, ki je bil v Radencih, so se zbrali delegati UROJ za ljutomerski in soboški okraj. Navzočih jih je bilo 57 iz obeh bregov Mure. Na ta način so tudi rezervni oficirji manifestirali enotno misel združene pokrajine in si izbrali skupno vodstvo. Občnega
zbora so se udeležili tudi' sekretar SZDL za Pomurje tov. Jože Gričar, republiški poslanec tov. Pirher, oba komandanta garnizij in šef ljutomerskega vojnega odseka, major JLA tov. Mulej.
Iz poročil, ki sta jih podala dosedanja predsednika, je bilo razvideti, da sta bila oba okrajna odbora UROJ agilna, saj sta skrbela za strokovno in politično rast svojih članov. Ljutomerski predel je imel v preteklem letu 26 strokovnih predavanj, 4 praktične vaje in dve »pokazni vežbi«. Od vseh pododborov v ljutomerskem okraju je bil po mnenju okrajnega vodstva UROJ najboljši ljutomerski, saj se je predavanj udeleževalo nad 65% članov. Nekoliko sta zaostajala pododbora v Radgoni in Apačah; menda so bile temu nekoliko krive tudi slabo izbrane teme za predavanja. Ljutomerski okrajni odbor UROJ je tudi organiziral udeležbo na Ostrožnem. Manifestacije se je udeležilo 95 % članov. Poleg tega šo si rezervni oficirji ogledali v mariborski garniziji sodobno orožje, obi-
skali zgodovinski kraj, kjer si je pridobil nesmrtno slavo Pohorski bataljon, in odšli še v mariborsko hidrocentralo. V zvezi z odborom UROJ je deloval tudi odbor časti, ki ie na svojih sejah predlagal odvzem čina 5 rezervnim oficirjem, ki nimajo več moralne pravice biti voditelji v Titovi armadi.
Nič manj ni bil delaven Okrajni odbor UROJ iz soboškega okraja. O delu je poročal tov. Miro Štubelj. Dejal je, da je v soboškem okraju še vedno 33 % rezervnih oficirjev izven organizacije. Od vseh pododborov je najboljši v Martjancih, nekam slabo pa dela pododbor v Soboti. Prav priden je lendavski pod odbor, ki je organiziral tudi šoferski tečaj. V preteklem letu so obiskali rezervni oficirji nad 40 predavanj in se udeležili pokaznih vežb v Čakovcu in na Dupleku. Kratkomalo: delo UROJ v soboškem okraju je bilo plodno in vredno časti naših rezervnih oficirjev. V pomurski skupnosti občin pa bo najbrž še bolj plodno, za kar jamči skupno izvoljeni odbor.	—rko
Bodonska mladina za proslavo osvoboditve
Pred dnevi je občinski komite mladine razpravljal o proslavi za 10. obletnico osvoboditve. Po daljšem razgovoru so člani sklenili, da bodo maja vsi aktivi v občini priredili skupno večjo proslavo.
Na proslavi bi nastopili telovadci, mladinci in mladinke predvojaške vzgoje. Za kulturni program so se že prijavili mladinci iz Vadarec in Puževec, za nastop jih pa že pripravljata učitelja Kamenšek in Kočar. Sodelovali pa bodo tudi pionirji.
Morda se bodo do takrat prebudili tudi ostali Bodončani in se za-
čeli pripravljati na proslavo, kar bi bilo zelo razveseljivo.
*
Bodonski gasilci so zadnjo nedeljo priredili letos že tretjo plesno veselico, vprašanje pa je, zakaj ne bi tudi naši gasilci pripravili kulturne prireditve, kot delajo drugod? Menimo, da to ne bi bilo težko, saj je v društvu mnogo mladih članov, ki bi z veseljem delali, potreben pa je organizator. Tako bi kulturnoprosvetno delo zelo oživelo in tudi pri prireditvah bi lahko kasirali, če so že v taki stiski za denar.	FR.
2
OBMURSKI TEDNIK, 14. aprila 1955
Predlog -
ki naj ne bi ostal samo pri besedah
Za neprekinjeno zavarovanje sezonskih delavcev
Tudi naši sezonski delavci naj bi bili deležni ugodnosti socialnega zavarovanja skozi vse leto. V kmetijstvu se spričo narave dela, ki ga narekujejo vremenske in klimatične razmere, ni moč držati osemurnega delavnika. Predlog: sezonski delavec naj bi dobil v sezoni plačanih samo osem delovnih ur na dan, ostali zaslužek pa, ki ga je pridobil z nadurnim delom, bi mu izplačevali v »mrtvi« sezoni — ali — dobil naj bi 80 odstotkov zaslužene plače- ostalo pa bi podjetja nalagala v poseben fond, iz katerega bi potem v zimskem času, ko delo počiva, plačevala sezonske delavce. Z uresničenjem teh predlogov bi si tudi sezonski delavec pridobil popolne pravice iz social nega zavarovanja in se v tem pogledu izenačil z delavcem v industriji. Predloga sta vzbudila mnogo zanimanja na letni skupščini OSS v Ljutomeru, kar je tudi umevno, saj kmetijska gospodarstva v okraju zaposlujejo precejšnje število sezoncev.
V sedanjem ljutomerskem okraju je več kmetijskih gospodarstev, ki poleg rednih delavcev zaposlujejo tudi sezonce, zlasti še takrat, ko je treba pravočasno opraviti nujna in neodložljiva dela (žetev, košnja, škropljenje vinske trte itd.). Pri kmečkem delu pa je sploh tako, da se ni mogoče držati osemurnega delavnika, kot se to zahteva v industrijskih in drugih podjetjih, kajti pridelovalni uspehi so v marsičem odvisni od tega, ali je bilo določeno opravilo ob pravem času izvršeno. Večkrat je treba visoko zavihati rokave in delati od ranega jutra do poznega večera, kaiti kdo ve, kakšno bo vreme jutri ali pojutrišnjem. Razen tega so nekatera kmetijska opravila zelo vezana na čas in vremenske razmere — posebno v vinogradništvu.
Razumljivo je torej, da traja delovni čas ljudi na kmetijskih in vinogradniških posestvih tudi od 8 do 16 ur na dan — tako rednih kakor sezonskih delavcev.
Za redne delavce plačujejo kmetijska gospodarstva običajne dajatve za* socialno zavarovanje, zato so oni tudi skozi vse leto polno zavarovani. Drugače pa je s sezonskimi delavci. Zanje plačujejo v sklad za socialno zavarovanje manjši prispevek (10 do 15 odstotkov od doseženega plačnega sklada, za redne delavce pa 45 odstotkov), iz česar tudi sledi, da so ti delavci zavarovani le v času, ki ga prebijejo pri delu na določenem kmetijskem posestvu.
Na nekaterih kmetijskih posestvih so lani težili za tem, da bi bilo kar največ delavcev v »razredu« sezoncev, predvsem zato, da bi se jim tako zmanjšale obveznosti do socialnega zavarovanja in se jim hkrati povečal plačni sklad. Ponekod so celo redne delavce hoteli uvrstiti med sezonce. Razumljivo je, da bi uveljavljenje takih teženj bilo v nasprotju z našimi zakonskimi predpisi, otežkočalo bi poslovanje organov socialnega zavarovanja in naposled škodovalo vsem tistim kmetijskim delavcem, ki imajo spričo stalnega delovnega razmerja vso pravico do popolnega zavarovanja in iz njega izvirajočih ugodnosti.
V zadnjem času dokaj vztrajno iščemo rešitve, kako omogočiti tistim ljudem, ki prebijejo po več mesecev (od spomladi do jeseni) na sezonskem delu, da bodo lahko deležni ugodnosti socialnega zavarovanja skozi vse leto, tudi takrat, ko so zaradi
»mrtve« sezone v kmetijstvu zapustili svoje delovno mesto. V ljutomerskem okraju sta se v razpravi izoblikovala dva predloga. Po prvem predlogu naj bi sezonski delavci dobili sproti plačanih samo osem delovnih ur na dan, po drugem pa naj bi se jim izplačalo 80 odstotkov od skupnega dnevnega zaslužka. Ostali zaslužek pa bi podjetja nalagala v poseben fond, iz katerega bi potem plačevala sezonce tudi v zimskem času, ko slednji niso v aktivnem delovnem razmerju z njimi. Seveda bi bilo treba točno
določiti čas »mrtve sezone« in zaslužek, ki je rezultat nadurnega dela, pravilno razdeliti na tiste mesece, ko sezonec ni zaposlen zaradi narave dela v kmetijstvu. Medsebojne obveznosti in pravice bi morala prizadeto posestvo in sezonski delavec določiti in vskladiti v posebni pogodbi, ki bi jo sklenila ob začetku vsakoletne delovne sezone. Iz pogodbe izvirajoče pravice in dolžnosti bi avtomatično ugasnile, če bi sezonski delavec ne prišel več na prejšnje delovno mesto.
Predloga prav gotovo zaslužita potrebno pozornost, saj načenjata problem, ki je že več let v ospredju zanimanja in je zlasti v zadnjem času predmet živahnih razprav. Vendar tudi vseh sezoncev ne kaže metati v en koš; drugače bo treba obravnavati one, ki so nepretrgoma zaposleni v določenem časovnem razdobju na tem ali onem kmetijskem posestvu, in spet drugače tiste, ki se tamkaj zaposlijo le priložnostno — ob važnejšem in neodložljivem kmetijskem opravilu. Te vrstice pa se bolj nanašajo na prve, v pravem pomenu besede sezonske delavce.	-	K.
SKRBNO BO TREBA GOSPODARITI
Na svoji štirinajsti seji je Ob LO v Radencih razpravljal o proračunu za letošnje leto, zborih volivcev in drugih gospodarskih problemih.
Po daljši razpravi je bil občinski proračun sprejet v znesku 4,457.000 din. Predsednik Ob LO je navzočim pojasnil, da je bil prvotno predvideni proračun mnogo večji, vendar pa spričo drugih potreb v okraju ni bil potrjen. Pri izdajanju proračunskih sredstev bo treba skrajno varčevati, tembolj še zato, ker so se kurivo in nekateri drugi predmeti dokaj podražili. Za občinske ceste in komunalno dejavnost so predvideli znesek 567.627 din. Vse kaže, da s proračunskimi sredstvi ne bo moč kriti vseh potreb na občinskem področju, zato bo res potrebno nadvse skrbno gospodarjenje.
V Radencih in v Hrastju - Moti, na Kapeli, Murščaku in Janževem vrhu bodo v teh dneh zbori volivcev. Razpravljali bodo o družbenem načrtu in proračunu okraja, občinskem proračunu in o dokončnih predlogih za formiranje komun v ljutomerskem okraju.
Pričela se je tudi akcija za škropljenje sadnega drevja. Treba pa bo pohiteti, da ne bo prepozno. Upravni odbori kmetijskih zadrug bodo morali pravočasno poskrbeti za dovolj škropilnic, ki jih sedaj še primanjkuje.	Ika
OD TEDNA
DO TEDNA
Ali bodo govorice o razgovorih »štirih velikih« rodile v bližnji bodočnosti kak sad? To vprašanje si zastavljajo danes politiki na Vzhodu in Zahodu. Postalo je sodobnejše tisti trenutek, ko je avstrijska vlada sprejela povabilo Moskve, naj pošlje posebno delegacijo na pogajanja o mirovni pogodbi. Na Dunaju niso dolgo oklevali. Vlada ing. Raaba je pokazala že tudi doslej mnogo lastne pobude in skušala zbližati nasprotujoča si stališča zasedbenih sil v Avstriji. Povabilo sovjetske vlade ji je prišlo kakor nalašč.
Prvi odmevi na sovjetski korak in avstrijsko odločitev na Zahodu niso bili kdo ve kako prijazni. V Londonu, posebno pa še o Washingtonu se boje, da bi sovjetska diplomacija utegnila vplivati na Zahodu naklonjeno Avstrijo in jo pritegniti z obljubami o svoje vode. . . Dunajski krogi ne prikrivajo, da bo avstrijska delegacija skušala prepričati sovjetske predstavnike, naj se odpovedo onih izrednih pravic, katere jim sicer zagotavlja osnutek mirovne pogodbe z Avstrijo. Gre predvsem za izkoriščanje naftnih polj pri Zisternsdorfu in za odškodnino na račun vrnjenega nemškega premoženja v Avstriji. Kaj, ko bi moskovski diplomati izkoristili take in podobne želje ter vplivali na bodočo preusmeritev neodvisne Avstrije?
Vendar kaže, da so tri zahodne sile s posebno deklaracijo o avstrijskem vprašanju dovolj jasno opozorile tako Avstrijo kot tudi Sovjetsko zvezo. Predlagajo  sestanek štirih veleposlanikov, ki naj bi pripravili kot mirovni pogodbi, ne pa sestanek štirih zunanjih ministrov. Londonski in washingtonski krogi pa zatrjujejo, da je za sklenitev avstrijske pogodbe potrebna privolitev vseh štirih. Kakršnih koli pogajanj za svojim hrbtom torej ne žele.
Kancler Raab brez dvoma upošteva ta opozorila. Zato je ob prihodu v Moskvo izjavil, da se bo pogajal s sovjetskimi predstavniki o »stvareh, ki so o skladu s popolno svobodo in suverenostjo dežele«. Iz teh izjav, pa tudi nekaterih namigovanj »dobro obveščenih krogov« za sedaj še ne moremo sklepati kdo ve kaj. Prav resnico nam bodo odkrili dogodki prihodnjega tedna.
Vendar je eno zanesljivo že danes: avstrijsko vprašanje so štiri zahodne sile dokončno ločile od nemškega. Že ta korak kaže, da se ga tokrat mislijo lotiti z vso resnostjo. Naši severni sosedi želimo, da bi s težnjami po popolni samostojnosti slednjič tudi uspela.
Svetovni tisk se te dni vse bolj ukvarja tudi z afriško-azijsko konferenco v Bandungu (Zahodna Java). Štiriindvajset držav iz vse Azije in Afrike, ki so pred vojno bile še v polkolonialnih ali celo kolonialnih odnosih, bo prvič v svoji zgodovini svobodno spregovorilo o problemih, ki jih teže. Na prvo mesto pride obsodba kolonializma ter rasnega zapostavljanja, ki ga izvajajo še nekatere države napram drugorasnemu prebivalstvu, ter gospodarska vprašanja slabo razvitih dežel. Imena, kakor so indijski premier Nehru, egiptovski premier Naser, burmanski premier U Nu itd., zagotavljajo, da bo imela konferenca ne glede na različna politična, državna in verska naziranja držav-udeleženk svetovni pomen.
Zahodne sile se boje, da bodo govorniki protikolonialnega gibanja usuli ogenj na njihovo dosedanjo kolonialno politiko in potegnili s seboj tudi predstavnike onih držav, ki so sicer z vojaškimi in prijateljskimi pogodbami vezane nanje (Pakistan, Siam, indokitajsko dežele). Govore že tudi o obljubah ZDA, da bodo Aziji nudile posebno gospodarsko pomoč, podobno Marshallovemu načrtu po drugi svetovni vojni o Evropi. To ponudbo naj bi o njihovem imenu pojasnili na sami konferenci »ameriški satelitu in ustvarili ozračje, ki bi bilo kolikor toliko naklonjeno če že ne Zahodu kot celoti, pa vsaj Ameriki .. .
Vendar je prav malo upanja, da bi take metode vplivale na odločne in dosledne politike, kakor je n. pr. Nehru.
O položaju na srednjem Vzhodu smo že večkrat pisali. Zanimivo je, da Egipt, Sirija in Saudska Arabiia še niso pod-isale pogodbe o trojni vojaški zvezi, ki naj bi nadomestila arabsko varnostno organizacijo v okviru Arabske liee. To so posledice trenj med egiptovsko in sirsko vlado o pomenu vojaške zveze. Pogodbo bodo znova obravnavali po konferenci o Bandungu. Do tedaj pa bo ostal položaj pač takšen kakršen je sedaj.
Zbori volivcev v soboški občini
Besede o mnogo obetajočih dejanjih,
a pičlih sredstvih
V volilnih enotah soboške občine so bili pretekli teden zbori volivcev. Treba je reči, da so bili ponekod zelo živahni. Prebivalci so se živo zanimali za delo svojega ljudskega odbora in njegove pobleme, ki so hkrati tudi njihovi. Udeležba ni bila največja, vendar na vseh zborih zadostna za sklepčnost.
Najprej so povedali svojo zadnjo in odločilno besedo o teritorialni razdelitvi Pomurja na bodoče občine; soglasno so osvojili predloge, ki govore o združitvi ljutomerskega in soboškega okraja v enoten Pomurski okraj s sedežem v Murski Soboti, desetih komunah v združeni pokrajini in teritorialni razsežnosti bodoče soboške komune, saj so menili, da je predlagana rešitev v sedanjih razmerah najboljša.
Se najbolj živahna pa je bila razprava o prvem družbenem načrtu in tudi proračunu soboške občine; poročali so odborniki, za njimi pa so se oglašali volivci in predlagali marsikaj koristnega, kar je prišlo zlasti do izraza na zborih v Bahovcih, VII.. VӀӀӀ. in IX. soboški volilni enoti, kjer so se ljudje še posebej sproščeno pogovarjali. Največ govora je bilo o komunalni dejavnosti. Za proslavo »Pomurje deset let v svobodi« bodo Sobočanci kar najlepše uredili svoje mesto; ulice naj bi dobile dostojnejši
izgled, važnejše tudi neonsko razsvetljavo, ki jo namenijo vpeljati že v bližnji prihodnosti, na Titovi cesti bodo uredili pločnik, cvetlične in druge okrasne nasade, osredotočili gradbene napore na mestno središče, ki naj bi dobilo popolnejši zazidalni načrt itd. Letos bodo gradili, tudi dva manjša stanovanjska bloka — investitorja bosta gradbeno podjetje »Sograd« in Uprava za gozdarstvo — težili za nadzidavo nekaterih pritličnih poslopij v središču mesta, do 1. junija izročili svojemu namenu največji
stanovanjski blok (na Lendavski cesti), 24. aprila vrteli prvi film v novi in moderno urejeni kinodvorani, obnovili in uredili notranje prostore gradu, ki ga bo vojska v kratkem zapustila, precej sredstev pa bo terjala tudi zelo potrebna gradnja obratovalnih prostorov za nekatera manjša obrtno-storitvena podjetja, zlasti še za podjetje »Vrba«, ki je lani uspešno poslovalo in bo letos odprlo svojo podružnico tudi v Bodoncih. In še več podobnih in manjših, a vendar važnih nalog čaka mestno občino!
Tudi v okoliških krajih se prebivalci zavzemajo za napredek. Domala povsod se potegujejo za cestno razsvetljavo. V Veščici gradijo gasilski dom z manjšo dvorano, v kateri se bodo lahko vaščani sestajali in se izobraževali. Podobne težnje imajo prebivalci Kroga. V Bakovcih namenijo letos postaviti temelje šolski zgradbi, zato že zbirajo material. V teh vaseh so ljudje voljni pomagati tudi z delom na gradbišču. Nadalje je v občini 177 glav turberkulozne živine, ki jo bo treba izločiti. V bodoče bodo posvečali več pozornosti reji štajerske kokoši, ki slovi pod svoji nesnosti. Na kmetijskem posestvu, na katerem so že in še bodo vložili dokaj sredstev za postavitev potrebnih zgradb in naprav, naj bi sčasoma zrasla manjša farma za rejo kokoši te pasme. S primernimi agrotehničnimi ukrepi (pravilna in večja uporaba umetnih gnojil, gnojenje travnikov, redno škropljenje sadnega drevja itd.) si bodo še nadalje krčili pot do napredka v kmetijstvu.
O družbenem planu so razpravljali in ga tudi sprejeli odborniki Ljudskega odbora LOMO M. Sobota na seji 12. t. m., dočim bodo v proračunu sklepali na seji v ponedeljek, 18. t.m.
Letošnji, precej tesen proračun, vsiljuje Ljudskemu odboru dokaj resno vprašanje: koko najbolje zadostiti stvarnim potrebam in izkoristiti gospodarske možnosti, ki se marsikje kar same ponujajo. Ne bo enostavno in lahko, saj so razpoložljiva sredstva komaj tolikšna, da bodo ob naj-večji varčnosti le stežka zadostila najnujnejšim potrebam. Toda o tem kaj več prihodnjič, po sprejetju mestnega proračuna.
Odborniki soboške mestne občine na seji, ko sprejemajo važne sklepe in odločitve.
(Foto Kološa)
Pismo iz Mostja:
Kdor je zapravljal - naj tudi povrne škodo
Pogosto beremo v našem tedniku o zadružništvu v Prekmurju. V tem članku bi tudi jaz rada prikazala usodo KZ Mostje, še bolj pa usodo njenih članov.
Takole je bilo. Leta 1948 je bila tudi v Mostju ustanovljena KZ. Takrat je nastavljala poslovodje Okrajne zveza kmetijskih zadrug. Med mnogimi, ki so znali pošteno delati, pa je namestila tudi Saboja in Toplaka iz Dolge vasi. Onadva pa sta naredila skupno 450.000 dinarjev primanjkljaja. Kdo je jamčil za njihovo poslovanje? Vsekakor tisti, ki ju je nastavil. Za njima je prišel Gjӧrkӧš iz Dolgovaških goric. On pa je moral imeti garancijsko pismo, kar pomeni, da je z njim jamčil za svoje delo in dolgove. Tudi ta je imel ob inventuri nad 200.000 din primanjkljaja. Njegova naslednika Lutar iz D. Lendave in Zalek iz Genterovce sta imela sicer manjše zneske — prvi okrog 24, drugi pa 16 tisoč din. Poleg tega se je nekaterim dolžnikom, katerim so poslovdje dajali blago na »progo«, čez čas nabralo nad 20 in celo 30 tisoč din dolga. Za take dolgove — tako mislim — ne jamčijo člani.
Omenjena zadruga je bila v razsulu že leta 1953, ko ji Narodna banka ni dala več obratnega kredita. Prišlo je do ponovne ustanovitve. Takrat je več članov izstopilo in se tako odreklo povrnitvi 5000 din. Nekateri pa smo nanovo pristopili. Na tem občnem zboru nam je bilo povedano, da dolgovi, nastali pred tem časom, ne bodo bremenili novih članov. Rečeno je tudi bilo, da jih je OZKZ prevzela nase in malenkosti tudi povrnila. Po takem gospodarjenju je prišla zadruga lani v likvidacijo, člani pa so dobili najprej od likvidatorja, sedaj pa še od sodišča
poziv, da morajo plačati po 5000 din ali pa naj vložijo pritožbo. Vsi člani so se odločili za pritožbo, kajti po trditvi upravnega odbora je obratni kredit v NB poravnan. Kakor nam. je bilo znano, smo jamčili samo za njega. Sodimo, da nismo dolžni poravnavati dolgov, ki so nastali zaradi brezvestnega poslovanja omenjenih poslovodij. Naj omenim še to: Ko je mož, ki je tudi prizadet, nosil pritožbo na sodišče, ga je uslužbenec nahrulil, češ: »Kaj nosite to sem, saj itak ne boste nič dosegli.<
O tem bi lahko še več razpravljali, dejstvo pa je, da ljudje s takim ravnanjem izgubljajo zaupanje in se odtegujejo vsem organizacijam, zato ni prav nič čudnega, če pride na kakršenkoli sestanek le po par ljudi.
Kaj pravite k temu? Ali je pravilno, da te dolgove, ki so nastali zaradi namernega in celo nesramnega zapravljanja, plačajo celo nekateri reveži, ki poberejo nekaj jajčk v kurniku, da si lahko kupijo kilogram soli? Ali pa naj navedem svoj primer! Mož je bil član zadruge. Vstopil je pri ponovni ustanovitvi. ]e brez zaposlitve, premoženja nima. Torej naj jaz plačam od svoje plače devet tisočakov, s katerimi preživljam petčlansko družino, ali pa od otroškega dodatka? Naj mogoče sedi za ta znesek v zaporu kot zločinec in to za prekršek, ki ga je storil drugi?
Vsi prizadeti sicer upamo, da bodo zadevo pravično razčistili in da bo kaznovan tisti, ki je škodo povzročil, ne pa oni, ki je z dobrim namenom hotel pomagati naši skupnosti.
Ta primer je potemtakem še vzpodbuda ostalim poslovodjem in tudi imenovanim (saj so še naprej v službi), češ: »Le zapravljajte, ko
pa boste gospodarili, bodo člani že plačali!«
Ali morajo biti ravno zadruge, s katerimi smo hoteli ljudstvu pomagati, zaradi brezvestnega dela njenih vodstev tiste, ki v posameznih primerili celo odvračajo ljudstvo od naših skupnih smotrov?	T. V.
Iz Dokležovja
V Dokležovju je bilo doslej mnogo hrupnega razpravljanja o bivši zadružni ekonomiji. Samo nekaj iz njene zgodovine. Pred petimi leti so popolnoma zgradili hleve, zadružni dom pa samo spravili pod streho. Potlej je oboje pripadalo domači KZ. Po dolgem prerekanju so hleve odvzeli zadrugi in jih
osamosvojili. Potem je vse skupaj samo životarilo in kmalu je bila zapečatena usodah obeh. Morali so se odločiti za likvidacijo zadruge, razprodali so zemljišča in osnovna sredstva, čeprav ni bilo to popolnoma pravilno. Hlevov niso mogli prodati, ker ni nihče hotel dati zanje 6 milijonov. Vsak kupec bi torej lahko bil srečen, da bi jih dobil po stari ceni. Hlevi pa so kljub temu stali osamljeni in čakali milosti, da jih kdo prevzame, kajti dosedaj jih ni hotel nihče imeti!
Končno pa se je le znašlo zadružno podjetje »Agromerkur« iz M. Sobote — tako vsaj napovedujejo v zanesljivih krogih. Ono naj bi prevzelo hleve, v katerih bi zbiralo in krmilo živino, ki jo bo potem prodajalo dalje v inozemstvo. To bo za našo vas pomemben dogodek, seveda če bo le prišlo do uresničenja zamisli.	M. R.
Soboška »VRBA«
bo posadila nove nasade ob Muri
Ko so prodajali inventar in zemljo prejšnje zadružne ekonomije v Dokležovju, se je priglasilo kot kupec tudi soboško podjetje »Vrba«. Odkupilo je okrog 3 ha pašnika ob levi strani grape in ceste proti Veržeju. Traktorist je že globoko zoral odkupljeno zemljo, zdaj pa je na vrsti saditev obetajoče vrbe. Z delom bodo pričeli prihodnji teden.
Ko bodo vrbe zrasle, bo tod en. sam velik gaj, ki bo v okras našemu kraju, nekateri marljivi ljudje pa bodo spet imeli več zaslužka in kruha, kajti vrbe bo treba vsako leto obrezati, stebla pospraviti in pozneje z njimi splesti košare. Tako akcijo lahko samo pozdravljamo.
29.097 din za poplavljence
Nabiralna akcija prostovoljnih prispevkov za poplavljence v Srbiji je v martjanski občini dobro uspela, saj sta organizaciji SZDL in RK nabrali 29.097 dinarjev in jih že tudi poslali Glavnemu odboru RK Srbije.
Akcije se niso povsod udeležili.
V Mlajtincih, Nemčavcih, Krncih in Vučji gomili sploh niso pobirali prispevkov za poplavljence. Največ so zbrali v Martjancih — 7500 din, sledijo jim pa Tešanovci — 6950, Moravci — 6540, Sebeborci — 3135, Andrejci — 2515, Suhi vrh — 1350 in Noršinci — 1107 din. C. F.
OBMURSKI TEDNIK, 14. aprila 1955
3
KAMOVCI
Kamovčani smo se, kakor izgleda, vendarle sporazumeli. Uvideli smo, da nam skupno delo lahko prinese samo koristi. Elektrifikacijski posli se lani nikakor niso mogli pomakniti naprej, največ zaradi nerazumevanja pri plačevanju samoprispevka. Letos pa smo ta problem rešili, kajti v svoji vasi hočemo čimprej svetiti.	—ce
Še enkrat
o uspehih in neuspehih naše šole
Hvale vredno je dejstvo, da uredništvo Obmurskega tednika objavlja mnenja staršev o naši šoli. Želeti bi bilo, da bi taki prispevki še našli prostor na straneh lista.
V	objavljenih dopisih starši izražajo skrb za našo mladino in zdravo oceno o naši šoli; v teh dopisih pa je tudi vprašanje — ali šola opravlja svojo družbeno funkcijo
Z našo sedanjo šolo niso zadovoljni starši niti učitelji in ne učenci. Pri vzgoji otrok se kaže več koristi; staršev, otroka in koristi družbe. Nobene od naštetih ne smemo v šoli prezreti, a predvsem moramo upoštevati družbene koristi.
V	naši ureditvi ima pač družba pravico, da sme zahtevati od šole upoštevanje svojih koristi. In naša šola? Naša šola pa stoji na več stoletnih temeljih, kakor da se pri nas ni nič spremenilo, kakor da se pri nas nič ni zgodilo, kakor da imamo še staro družbeno ureditev, v kateri je bil postavljen sedanji šolski sistem. Taka šola seveda ne more vršiti socialistične družbene funkcije, taka šola ne more razvijati naših družbenih interesov. Danes nam ne gre samo za predajanje kulturne dediščine, mi pričakujemo od šole več. Ne moremo hoditi po starih, 'izhojenih tirih. Za merilo izobrazbe in vzgoje ne more veljati samo snov in količina znanja, iskati moramo vrednote, ki se skrivajo za snovjo, ki lahko oblikujejo človeka in njegove sposobnosti, da bo reševal naloge, ki mu jih postavlja življenje.
Tov. Polde Resnik odgovarja v 13. štev. Obmurskega tednika dopisniku F. iz Lipovec. Pravilno ugo-
tavlja, da položaj učiteljev ni lahek. Niti ne gre za to, da bi se zvalila vsa krivda na učiteljstvo, kajti veliko vzrokov za to stanje moramo iskati drugje. Prav tako pravilno ugotavlja tov. P. Resnik, da morajo tudi starši prispevati k vzgoji otrok. Toda menim, da uredništvo Obmurskega tednika ni imelo takega namena, da bi >hujskalo starše proti šoli in učiteljstvu«. Saj je res, da je najtesnejše sodelovanje med šolo in domom nujno potrebno. Iz tega pa ne sledi to, da starši ne bi smeli povedati svojega gledanja na šolo. Zakon o vodstvu
šol je uvedel družbeno upravljanje šol — ne pa samoupravljanja šol. To pa široko odpira pot staršem in celotni družbi, da aktivno sodeluje pri vzgoji našega naraščaja. Moramo biti torej le zadovoljni ob takem javnem sodelovanju kakor so dopisniki iz vrst staršev šoloobveznih otrok, ker nam povedo mnogo.
Na osnovi statističnih podatkov, ki jih navaja tov. P. Resnik v svojem dopisu, bi lahko ugotovili, da je na naših šolah vse v redu, da ni nobenega problema in so doseženi uspehi tako visoki, da smo lahko zadovoljni z njimi. V svojih statističnih podatkih pa ne pove tega, koliko učencev ne doseže niti prvega, drugega in tretjega razreda nižje gimnazije ali odgovarjajoči razred višjih razredov' osnovne šole, ne pove koliko učencev dejansko dovrši osemletno šolsko obveznost, t. j. koliko učencev dovrši IV. razred gimnazije oz. VIII. razred osnovne šole.
Če hočemo pravilno prikazati uspeh našega obveznega šolanja, storimo to najlaže tako, da pregledamo en letnik šoloobveznih otrok in jih spremljamo skozi osemletno šolanje. Tako lahko ugotovimo, v katerem razredu obveznega šolanja dovršijo učenci svojo šolsko obveznost. Posamezni izseki nam povedo premalo. Poglejmo si, kakšno je stanje, kakšni so rezultati letnika 1940/41 v našem okraju. Ta letnik ima 1623 učencev. V letošnjem šol. letu bodo ti učenci dovršili šolsko obveznost. Od teh učencev bo formalno dovršilo osemletno šolsko obveznost v nižjih razredih osnovne šole (t. j. v II., III. in IV. razredu osnovne šole) 10% učencev, v I. razredu gimnazije in v V. razr. osnovne šole dovrši svojo šolsko obveznost 17% učencev, v II. razr. gimnazije in v VI. razr. osnovne šole konča 23% učencev, v III. razredu gimnazije in v VII. razr. osnovne šole konča 19% učencev in v IV. razredu gimnazije in v VIӀӀ. razr. osnovne šole pa konča le 31% učencev. To se pravi, da dejansko dovrši osemletno šolsko obveznost le 31% učencev ali slaba tretjina celotnega števila.
Ali to ni problem, ali je to normalno, ali smo lahko zadovoljni s takim rezultatom? Ne! Noben šolnik, nobeni starši, še. manj pa naša družba ne more biti zadovoljna s takim rezultatom. Torej, 69% učencev le formalno dovrši osemletno šolsko obveznost. Iz tega sledi, da ni »prav majhno število« onih učencev, ki ne morejo dovršiti nižje gimnazije. Nasprotno je to tako visoko število, da se moramo zamisliti in iskati načina, da to nenormalno stanje popravimo, deloma je tudi zaradi tega potrebna šolska reforma. Omeniti moram še to, da je stanje v republiškem merilu še slabše. Statistika nam kaže, da v Sloveniji le 25% učencev uspešno zaključi obvezno šolanje, ostali pa izostajajo v nižjih razredih in niso deležni zaokroženega znanja, ki bi ga morala dati obvezna šola.
Že iz gornjih podatkov lahko razberemo, v katerih razredih zaostajajo učenci. Res je, da se največ ponavljalcev zbira v IV. razredu osnovne šole in v I. ter v II. razr. gimnazije. To nam kaže okrajna, pa tudi republiška statistika.
Reforma našega šolstva hoče odpraviti tudi take in podobne napake v našem šolstvu. Problemi so in jih moramo reševati vsi, tudi starši, saj gre za njihove otroke.
Problemi so tu. Prav zaradi tega si ne smemo zastirati oči pred njimi. Najvažnejši problem pa je — kako dvigniti najširše plasti našega ljudstva na višjo kulturno stopnjo in jih usposobiti za reševanje družbeno političnih in gospodarskih nalog. Zato se mora vzgoja in pouk tudi pri izbiri snovi in pri uporabi metod ozirati na posebnosti in na značaj naše dobe ter temu primerno postopati, Le tako bo šola razvijala v naših učencih vse produktivne sile, njih hotenja za rešitev naših družbenih nalog. Le tako bo šola opravljala svojo družbeno funkcijo.	 	-la
VSEM POVERJENIKOM PREŠERNOVE DRUŽBE
Prosimo, da nam nemudoma javite končno število članov Prešernove družbe ter trenutno število članov, ki so se naročili tudi na šesto knjigo »Zdrav človek v zdravem okolju«. Rok za naročanje na 6. knjigo smo podaljšali do 10. junija. Do takrat nam tudi sporočite število prednaročnikov na knjigo »Dežele sveta«, ki jo bomo ponatisnili. Cena je 200 din.
T ajništvo Prešernove družbe
Dekle, kdo bo tebe ljubil. . .
T e dni odhajajo rekruti k vojakom. Skrbne matere so jim dobro založile lesene kovčke s poticami in klobasami, ki so poprej prikrito tičale o čebru z mastjo — nalašč za na pot. Kovčki so težki, kajti razdalja od doma do doslej neznanega kraja, kjer bo fant vojačil, bo morda velika.
Dekleta so okitila koleselj z zelenjem in cvetjem, fantom pa pripela na prsi  —tja na levo srčno stran. — najlepši cvet rdeče pelargonije. Še poslednje slovo —  in koleselj potegnejo iskri vranci. Na njega še o zadnjem hipu skoči harmonikar, da jim zagode vesele in poskočnevse tja do železniške postaje. Na visokem drogu plapola široka trobojnica. Je o rokah najmočnejšega mladinca. Dekleta mahajo z
robci o pozdrav odhajajočim, na mlado lice kane še kaplja žalosti, tam za vasjo pa, odmeva pesem, polna upov in tolažbe: »Dekle jaz bom tebe ljubil, ko bom nazaj prišel...«
Res nič hudega, kajti tudi pisanja bo zadostil Fantje so se dodobra založili s kuvertami in dopisnicami. Na kartah bodo pisali domačim, da so srečno prišli tja, da so čili in zdravi, pa tudi podregali bodo za kak stotak in morda paket. Pisma bodo pisali dekletom in tildi ona bodo odgovarjala z njimi. Vsako tako pismo bo imelo na naslovni strani velik, podčrtan pripis »lastnoročno«, kajti v teh pismih že tli ponavadi skrita, pritajena ali že odkrita ljubezen. Sicer pa se je pismonoša dogovoril na obeh straneh, zato bo prav gotovo vse v najlepšem redu.
Zaplešimo, zarajajmo!... Pomlad je tu, veselje, radost — tu so dnevi naših najmlajših — pionirjev.
Življenje in delo vajencev v ljutomerskem okraju
Odbor za strokovno šolstvo pri Svetu za prosveto in kulturo OLO v Ljutomeru je na svoji zadnji seji proučeval anketo, ki so jo izvedla vodstva vajenskih šol decembra prejšnjega leta. Številke ankete nam mnogo povedo o tem, kako se naša vajeniška mladina zavestno vključuje v družbeno življenje, povedo nam pa tudi to, da mora naša družba bolj skrbeti zanjo, za zboljšanje pogojev, v katerih se uči svojih poklicev, pa tudi proti izkoriščanju po posameznih mojstrih, ki jim manjka vsak socialen čut.
Vse tri vajenske šole — _ v Križevcih, Ljutomeru in Radgoni — imajo svoje knjižnice. Toda te več ne zadoščajo potrebam vajencev, zato si knjige izposojajo tudi v krajevnih ljudskih knjižnicah. Vajenci pridno berejo tudi časopise. V LMS je bilo v začetku šolskega leta vključenih le 61% vajencev, tega pa je kriva nedelavnost organizacije v vaseh in okoliših vajenskih šol. Ko so pa nato v Ljutomeru in Radgoni ustanovili aktive LMS na šoli, se je vključilo v organizacijo nad 90% vajencev, ki obiskujejo šolo. Aktivno vajenci delajo zlasti, pri TVD Partizan, v gasilskih društvih, pri dramskih skupinah prosvetnih društev in drugod. Na ljutomerski in radgonski šoli imajo tudi samostojna pevska zbora, ki štejeta nad 45 pevcev in se priprav-
ljata za nastop na Dan vajencev. V radgonski šoli se vajenci tudi redno zbirajo v raznih krožkih, prihajajo pa tudi tisti, ki ne obiskujejo šole. Poleg tega imajo tudi folklorni, šahovski in tamburaški krožek. Pri tem jim pa pomaga delavno vodstvo šole, saj jim je priskrbelo inštrumente in zato lahko vajenci pridno in redno vadijo. V lepem številu pa obiskujejo razne prireditve in predstave, seveda največ kino.
Naslednje številke nam pa že dajejo drugačno sliko. Mnogo vajencev se uči v kaj težkih razmerah, saj jih polovica na dan nima toplega kosila, izmed 206 vajencev jih 24 prejema plačo neredno ali pa sploh ne. Skoraj četrtina vajencev dela dnevno več kot 8 ur, inšpekcija dela pa je ugotovila, da ponekod delajo vajenci do 10. ali do 12.
ure ponoči, začnejo pa že ob 7. uri zjutraj, čeprav imajo nekateri po 1 uro od doma, drugi pa celo več. Po uredbi jim pripada ob zaključku 1. polletja 7 dni počitnic, ki jih pa ne izkoristijo vsi, nekateri rajši delajo, drugi jih pa ne morejo in med temi so vajenci iz Mizarske delavnice Apače, Šinko Jožefe od Vidma, Obal Kolomana iz Črešnjevec itd. Kljub takim razmeram pa je zdravstveno stanje vajencev še kar zadovoljivo, o čemer govore redki izostanki od pouka in dela zaradi raznih poškodb.
Navedeni podatki nam jasno kažejo življenje in delo vajencev, pravijo nam pa, da moramo vajencem nuditi več pomoči, posvečati pa tudi več skrbi za zboljšanje razmer, v katerih se učijo. V. M.
Tudi v Lendavi čitalnica. . .?
Lendavska okolica se pripravlja na 10. obletnico osvoboditve. Proslava bo v Lendavi 5. junija. Med glavnimi sklepi, ki si jih je zadal pripravljalni odbor SZDL do tega datuma, je tudi tisti, ki se glasi: tudi v Lendavo čitalnico!
Odveč bi bilo govoriti o poslanstvu, ki ga opravlja Ljudska knjižnica v zadnjih letih. Ono že samo po sebi dokazuje, da je knjiga po-
stala pomemben činitelj pri vzgoji in izobrazbi našega delavca in kmeta. To tudi potrjuje dejstvo, da ima knjižnica okrog 600 bralcev iz mesta in okolice, število knjig je sicer v primerjavi s številom bralcev desetkratno, vendar je v zadnjem letu že premajhno, še posebno, če računamo, da je precej knjig pisanih v madžarskem jeziku.
Pred nedavnim so prepleskali notranje prostore in dobili nekaj inventarja, zato ostane le še en problem: povečati število knjig in dobiti prostor za čitalnico! Morda bodo lendavski odgovorni činitelji tudi to upoštevali, saj ta problem rešujejo že dalj časa in bi se ga z dobro voljo lahko že zdavnaj odkrižali. Knjižnica podjetja Nafta naj bi se združila z mestno in tako bi se število knjig znatno povečalo. V zgradbi, v kateri je knjižnica sedaj, naj bi uredili še prostor za čitalnico. Z malo več dobre voIje bodo do proslave lahko uresničili tudi to zamisel.	—ce
O metodi, zamolčanih dejstvih in še čem
Kdor hoče s kom polemizirati, si mora biti o problemu, ki naj bb razčiščen, na jasnem. Poznati- ga mora vsaj v toliki meri kot njegov nasprotnik, če naj bo moralno upravičen polemizirati, v večji meri pa, Če hoče kritizirati nasprotnikovo pisanje. Polemika je dalje možna samo na osnovi dejstev, njihovih konfrontacij in logičnih zaključkov. Kdor v teh mejah ne ostane, spelje polemiko v stranske vode, da se v njih samovšečno koplje, in tako je storil tudi Štefan Balažic v zadnji številki OT. Pri tem je pokazal še dobršno mero ihtivosti in pomanjkanja takta.
Za metodo Balažicevega pisanja je značilno, da nameroma pušča vnemar nekatera dejstva in gradi mimo njih. Tako je Balažic zavestno zamolči citat iz Šlebingerjeve oznake (SBL, 597) — mesto, ki je Balažiča v mojem članku zbodlo (»je naročil«), je v omenjenem citatu razprto tiskano, da bi ga vendarle lahko zapazil, prav tako pa je obšel tudi moj citat iz Zelkove razprave. Ta dva pa le dokazujeta, da je bil moj stavek v gledališkem listu upravičeno zapisan.
Da pa bo Balažic popolnoma prepričan o točnosti moje navedbe, naj citiram še iz naslova ponatis prve tiskane knjige Mikloša Kuzmiča:
»SZVETI EVANGYELIOMI Pouleg Kalendárioma, i Reda Rimskoga na Vsze Nedelne, i Szvétesnye Dni z — Obcsinszkoga szvétoga Píszma po zaponvidi NY1H GOSZPOSZTVA i Naj Visse Postüvanoga GOSZPODINA SZILY JANOSA . . . na Sztari Szlovenszki Jezik, Po Postüvanom Goszpoudi KUZMICS MIKLOSI.. . Obrnyeni . . .«
(V — SZOMBOTHELYI. . .1804)
Upam, da je smisel Balažiču umljiv: Kuzmič je prevedel evangelije celo na Szilyjevo Zapoved.
Res je. skoraj z gotovostjo, lahko sklepamo, da si je Kuzmič bil na jasnem, kakšen cerkveni repertorij bi prekmurski katoličani rabili, in da je o tem bržčas tekla beseda med obema cerkvenima dostojanstvenikoma, preden je Szily Kuzmiču naročil, naj pripravi najpotrebnejše slovenske cerkvene knjige, saj mu je ta izmed prekmurskih duhovnikov lahko najbolje prikazal potrebe po njih. A to ugotovljenega dejstva, kakor sem ga zapisal jaz, ne spremeni. Balažiču ni bilo treba posebej oznanjati dosedanjih literarno zgodovinskih ugotovitev, po katerih je Kuzmič po Szilyjevem naročilu ali, kakor nekateri formulirajo, pobudi svoj knjižni program sam pripravljal in izpeljal (seveda so tu še nekatere problematične stvari, ki jih bo mogoče natančno razložiti šele takrat, ko bo objavljena celotna korespondenca med obema možoma). Tistemu, ki je o slovstvu Prekmurja vsaj malo poučen, je takšno oznanjanje nepotrebno. Zato Balažic s svojim polemičnim mečem maha mimo mojega v gledališkem listu zapisanega stavka in ga tudi za las ne more premakniti.
Balažic je v ponovnem razpravljanju o namenu gledališkega lista še bolj potrdil, kako o vseh teh rečeh nič ne ve. Njegove izjave so dovolj otipljiv primer, ki opominja, da se naj ljudje lotevajo le tistega, kar razumemo in o čemer lahko kaj tehtnega napišejo.
Glede jezikovnih napak samo to: o tistih, ki jih je v mojem članku zagrešil tiskarski škrat, nima smisla prelivati črnila, o slovenski sintaksi in stilistiki pa se mi s Balažičem po časopisju ne zdi razpravljati.
želim, da se Balažic iz vsega tega le česa nauči. Polemika je s tem zame zaključena.	Bruno Hartman
IZUD »Miran Šumenjak« DOKLEŽOVJE
ZADNJE URE ŽIVLJENJA — se glasi naslov tragedije v 4 dejanjih, ki jo bo proti koncu aprila uprizorilo IZUD Miran Šumenjak iz Dokležovja
Tragedija našemu občinstvu ni poznana, zato jo bomo na kratko opisali. Vse dejanje se dogaja v mestu Stilmond takrat, ko vpadejo Nemci v Belgijo.
Nekdanji učitelj Gilsorn se vrne na županstvo mesta Stilmond kot begunec z bojišča pri Anerrlopu in išče zaščite pri županu.
Na županstvu najde starega prijatelja tajnika, kateremu pove, kako Nemci ubijajo na svojem pohodu po Belgiji. Razlaga, da jih vodi županov zet Oton Hiller. Tega mu stari prijatelj ne more verjeti. Tudi ko pride župan in to zve, ne more verjeti, da je med Nemci prav njegov zet.
Učitelja pogosti in mu da varno zavetje.
Nemci vdro v mesto Stilmond. Oton je z Nemci že na vrtu. Zupan povabi častnike v hišo.
Oton predstavi častnike.
Komandant — major sporoči županu povelje, da je prevzel njegov položaj in da so mestu naložili vojni davek. Od prebivalstva zahtevajo brezpogojno lojalnost. Vsak atentat bo kaznovan s smrtjo. Prvi talec bo torej župan mesta.
Med nemškimi oficirji je poročnik Schenberg, ki je zelo osovražen. Vojaki ga ubijejo. Uboja so obdolžili starega vrtnarja Klovsa. Na vsak način so ga hoteli prisiliti, da bi priznal svojo krivdo.
Komandant sporoči županu, da mora do sedme ure zvečer najti krivce, sicer bodo
njega ustrelili. Župan je pred težko preizkušnjo. Zet Oton hoče prepričati svojega tasta, da je poročnika ubil Klovs. Župan tega ne verjame. Pripravljen se je zanj žrtvovati in umreti.
Qton, suženj, nacistične vojaške discipline, se' strinja z odločitvijo svojega komandanta. Formalno, tega sicer ne pokaže. Župan veli Otonu, naj poišče krivca med vojaki. Zet je iskal zaman. Komandant je zahteval, da Oton poveljuje pri streljanju župana. Oton sporoči to svojemu tastu, ki pa se strinja z odločitvijo komandanta. Žena Rahela poziva svojega moža Otona na upor.
Ura bije šest. Bliža se smrt. Župan se prične poslavljati od svojih otrok in življenja. Slovo je grenko in težko. Hčerki ne moreta ravnodušno prenašati tegobe. Spoznale so jo v vsej globini. Župan izroči testament svojima otrokoma.
Ura udari sedem. Čas smrti je napočil. Župan mora oditi. . . Kljub jokanju hčerk gre z zetom prostovoljno na morišče, ne da bi ga prišli uklenit. Da mu ne bi hčerke ovirale odhoda na morišče, ju zaklene v sobo. Ko spoznata, da sta zaklenjeni, domala zblaznita.
Župana privedejo na morišče. Oton poveljuje.
Hčerki sta planili iz hiše . . .
Rahela zahteva od moža upor. Oton se upre ukazom. Tudi udarci z bičem ga ne
prisilijo, da bi preklical upor. V besni podivjanosti ukaže komandant, da je treba najprej ustreliti hčerki, nato upornika in nazadnje še župana.
*
Polno pretresljivih in napetih trenutkov se prepleta v dejanjih. Igralci so se dobro vživeli v igro in odigrali jo bodo gotovo pretresljivo in dognano. Ne bo vam žal, če nas boste tokrat obiskali v Dokležovju.
Rado Meglič
Za hrepenenje po materi
Tako je pisalo na lepakih, ki so viseli po plotovih v Dokležovju. Z velikim zanimanjem smo odšli številni vaščani v Veržej, kjer je z naslovno igro nastopil dramatski odsek gasilskega društva iz Ključarevec pri Ljutomeru.
Bili smo med prvimi, zato smo v začetku menili, da ne bo stiske, kajti predstava se je začela uro kasneje, kot pa je bila napovedana.
Igra se je pred našimi očmi razvijala še kar dobro. Igralci, čeprav začetniki, so opravili svoj posel v zadovoljstvo gledalcev. Njihova igra je bila sicer začetniška, vendar je treba reči, da le precej obetajo, seveda če se bodo neutrudno izpopolnjevali. Glavni igralec je imel prijeten glas, tekst je obvladal in se dobro odrezal. Zelo so nam tudi ugajali mati, general in polkovnik. Škoda le, da jih ne moremo imenovati!
M. R.
Zares:
skrajni čas je že
Zadnjič smo brali v Obmurskem tedniku članek od Vidma ob Ščavnici. Nemalo pa smo se začudili in ostrmeli, ko smo zvedeli, da po dolgem času le nameravajo postaviti spomenik padlim borcem in aktivistom narodnega osvobodilnega boja.
V tem kraju in njegovi okolici je bilo v zadnji vojni precej žrtev fašističnega terorja; drugod so take spomenike postavili že prva leta po osvoboditvi, ponekod pozneje. Pri Vidmu pa so vse doslej odlašali, čeprav je v trgu mnogo prikladnih mest, kjer bi lahko stal.
S postavitvijo spomenika padlim žrtvam bodo opravili pomembno dolžnost in tako dokazali, da so jim Še vedno dragi ljudje, ki so padli za našo svobodo.
OBMURSKI TEDNIK, 14. aprila 1955