ŠOLA - SKRB NAS VSEH
Piše: Majda Lenič
Osnovna šola — obvezna šola za vso mladi-no med 7. in 15. letom, je deležna zanimanja velike večine naših občanov, saj je izredno ma-lo ljudi, ki bi tako ali drugače ne spremljali fizičnega in psihičnega razvoja naših najmlaj-ših. Zato šola kot ustanova ne more in ne sme biti izdvojena iz svojega naravnega okolja. Še več. Biti mora središče, kjer se sestajajo obča-ni — v prvi vrsti zaradi vzgoje in izobraževa-nja svojih najmlajših občanov, hkrati pa mora biti šola središče vsega kulturnega življenja so-seske, pogosto tudi dveh KS, posebno še pov-sod tam, kjer ni posebnih domov za kulturno in fizkulturno dejavnost.
Sole gradimo iz skupnih družbenih sredstev, zadnja leta še iz našega posebnega samopri-spevka. Zato je tem bolj logično, da uporabljajo šolske prostore, kadar so ti prosti, tudi ostali občani za svoje seje, masovnejša sestajanja, zlasti še za proslave ob različnih praznikih. Sol-ske telovadnice morajo biti 6b večernih lirah na lazpolago masovni rekreaciji občanov KS.
Interes občanov pa ne sme ostajati le na Telaciji čimbolj smotrne uporabe šolskih pro-storov za skupne družbene potrebe. Sola mora biti kot ustanova splošnega družbenega pomena deležna najširše skrbi in zanimanja vseh obča-nov, zlasti še vodstev družbenopolitičnih orga-nizacij krajevne skupnosti. Delovni kolektivi šol po svojih strokovnih in družbenopolitičnih sposobnostih skrbijo za vzgojo in izobraževanje ter družbenopolitično vključevanje najmlajših v vse naše dražbeno, samoupiavno življenje. Vendar še tako visoka zavest in pripravljenost prosvetnih delavcev ne more zagotoviti uspe-
hov, če se vanj ne vključijo vsi starši učencev in vsi občani nasploh.
Osnovnošolski otroci preživijo v osnovni šo-li osem življenjsko najpomembnejših let. Vsto-pijo v šolo med šestim in sedmim letom zelo različno vzgojeni in umsko razviti. Predšolska leta pomenijo za otroka obdobje, ko bi morai dobiti v svojem domu in širši soseski, ki ga ob-daja, prve kar najugodnejše življenjske izkuš-nje. Zal pa za marsikaterega otroka najnežnejša otroška leta niso izpolnjena z dovolj Vjubezni in skrbi. Večina otrok je sicer materialno primerno ali celopredobro oskibovanih, njihovi stersi pa imajo (ali si vzamejo) premalo časa, da bi spremljali otrokovo igro, njegov duševni in so-cialni razvoj. Zato mora osnovna šola zlasti v vzgojnem in socialnern smislu nadoknaditi mar-sikaj, kar je bilo zamujeno v predšolskem ob-dobju in prva leta otrokovega šolanja so težja, če otrok v predšolskem obdobju ni imel pogo-jev za vsestranski razvoj svoje mlade osebnosti. Pogosto vrzeli sploh ni več mogoče zapolniti, ali pa ostajajo vidni sledovi v vsem nadaljnjem življenju otroka. V letih osemletnega šolanja moia dobiti mlad človek solidno praktično upo-rabno znanje, delovne navade in ob tem se mo-ra oblikovati njegov značaj tako, da bo postal dober, razumevajoč in delaven človek, poln življenjskega optimizraa in pripravljenosti pri-spevati kar največ za našo socialistično druž-beno skupnost.
Da bi učiteljski kolektivi čim uspešneje zmo-gli oblikovati ljudi s takimi lastnostmi, se mo-ramo družbeno zavestno odločati za večja fi-nančna vlaganja, za čim hitrejši razvo) mreže predšolskih in šolskih ustanov in bolj odgovor-(Nadaljevanje na 2. strani)
(Nadaljevanje s 1. strani)
no poskrbeti za čimveč strokovno kar najbolj ustreznih vzgojiteljev in učiteljev. Starši, obča-ni in vodstva KS morajo probleme teh ustanov pogosteje obravnavati in iskati take družbene rešitve, ki bodo, zagotovile vsakemu predšol-skemu otroku bivanje v predšolski ustanovi ne samo zato, da ima otrok varstvo v času odsot-nosti staršev, ampak da bo v otroški družbi in ob primernem pedagoškem vodenju pridobil vse tisto, kar v dobi svojega najintenzivnejšega razvoja mora pridobiti. Osnovnošolskim otro-kom pa moramo zagotoviti dovolj ustreznega šolskega prostora tudi zato, da bomo lahko čim hitreje prešli na celodnevno delo šol, kar zago-tavlja mnogo boljše pogoje za učno-vzgojno delo.
Priznajmo, da razprave ob problemih vzgoje naših predšolskih in osnovnošolskih otrok vse preredko najdejo mesto v dnevnih redih naših organizacij v KS. Vzgojno-varstvene ustanove in osnovne šole so še vedno vse preveč odmak-njene od svojega naravnega okolja in prepu-ščene, da same razrešujejo svoje naloge in pro-bleme. Postavili smo sicer svete staršev, dele-gatsko vključujemo v svete zavodov tudi pred-stavnike staršev in organizacij v KS, ki pa le nekajkrat na leto čujejo kaj več o dejanskem delu in dogajanju v teh zavodih, kjer se vzga-jajo in izobražujejo naši bodoči samoupravljal-ci, ljudje, ki naj bodo prežeti z zayestjo, da mo-rajo nadaljevati, kar so ustvarile generacije pred njimi in dopolniti in izboljšati še vse tisto, kar iz objektivnih ali subjektivnih razlogov ge-neracije pred njimi niso zmogle. Prave, nepre-kinjene in uspešne povezave pa učno-vzgojni zavodi s svojim okoljem, v katerem in za ka-tero delajo, še nimajo. Ali bi bilo smiselno spra-ševati, kdo je dolžan storiti za to povezavo več? Vsi smo dolžni in moramo biti zainteresirani, da najtesnejše in neprekinjene povezave ustvari-mo in utrdimo.
Ko sestavljamo srednjeročne družbene plane KS in učno vzgojnih zavodov, zapišimo dovolj obširno, zlasti pa obveziijoče, kako bomo sode-' lovali z vzgojnimi zavodi in šolami, kakšno družbeno pomoč in podporo bomo nudili učno vzgojnim kolektivom, kako bomo aktivirali vse občane za večja osebna prizadevanja pri vzgoji njihovih otrok, kako se bomo vsi in povsod ve-dli, kako govorili, da bomo vzbujali v naših naj-mlajših zaupanje v odiasle, spoštovanje in željo, da sledijo našim zgledom za dobre medsebojne odnose, tovariško pomoč in prijateljske stike. Poskrbimo, da bodo šolski kolektivi čutili res-no zanimanje družbe za vse, kar se dogaja v šoli. Učno vzgojni delavci bodo cenili tako skrb in interes družbene skupnosti, ki bo pomenila podporo njihovim poklicnim prizadevanjem.