1VO TROŠT Na prepovedanem potu. : Povest. i 1 ' '"- 1. ' eveda se mu je zgodila nesreča, pa jo je tudi zasluži-' — sosedov muc — tigrasti kožuhar. Tako so w tiamreč zmerjali, kadar je neznanokam zginjla iz je-dilnice klobasa, kadar je nevidna moč posnela z ma ščovitega mleka v mlečnici in je zopet neznan;1 oblast nddala sladko smetano — v drus:e kraje. Mui--kožuhar ie bil stare inere tat m nove mere prekanje '.~c. Poleg sladkosnedih razvad je hotel biti še na:. \ ^čji poštenjak na celem svetu. Človeško grovorid ;e umeval popolnoma, še več: znal je človeku iz po gleda in iz glasu razbrati dobro ali slabo voljo, ki ga je z njo vladal zapovednik in srospodar. »Samo govoriti mu je še treba,« je rad ponavljal sosed, ko je kožu-har modro sedel poleg njega na zapečku, si lizal tačke in umival kosinato lice ter predel v udobni brezdelnosti. Toda nasprotno je takoj zainijavkal nevsečno, če je le kdo črhnil besedico »miš.« Kaj šele, če so domači ^ia-sno tožili o mišji nadlegi, ki navzlic mačji marljivosti širi svojo oblast na škodo člove«tvu. Tedaj je tigrasti kožuhar ponosno dvignil rep kakor ko-sec koso preko rarne in ostavil zabavljajočo družbo meneč z Goethejcm: Pustite pse naj lajajo, ' to kaže, da mi jaliamo. Ko je pa ujel miško, jo je tudi zmagovito pritresel pred zbrano družbo /ivale mu dolžnili dotnačinov, jo položi! na tla in se v;)rašajoče oziral po nekdanjih grajalcih: Kaj hočete še več, vi godrnjači! Če znate vi bolje loviti niiši, pokažite! Mišji lov je prav tako imenitna sprctnost kot vsaka drujia. Umem je pa jaz, ne vi, jfospoda slavna! Brez zamere! . Za sklep je glasno kihnil in pogladil brke. ' »Priden, priden, kožuhar!« s?a je zahvalil gospodar, a muc je niiško zadovoljno pospravil v brezno pozabljenosti, kakor ob skrivnih prilož-nostih klobaso ali slastno sinetano. Ta je bila njegova razvada, strast in pogftiba. Znal se je inuc za svojo jrospodinjo ali za otroki tako spretno zimiz-niti v jedilnico, kjer so bili dobri založaji, da «a ni nihčc opazil. Kožuliar se je znal prav tako neopažen ukrasti zopct iz jedilne slirambe in sc v cnem skoku spraviti v svoje neoporečno kraljestvo na zapeček, kjer jc vlekel dreto kakor vsak drujj poštenjak. Homači so inu to drznost zame- ha prepovedanem potu. —-. 139 t+— rili huje nego tatvino samo. Za vse sramotilne in zmerjalne besede je imel muc samo pomilovalen pogled, samo nedolžen mijav, češ, kaj pa ho-čete nam, ki smo zvesti in zanesljivi! Tožil je hinavski, kako se mu godi krivica. Nekoč je bil toli drzen, da si je po slastni malici v jedilnici zložno brisal brke na zapečku, brke, še bele od mlečne smetane. Vsi domači so vedeli, da je bil zopet po svojem nečednem poslu. Gledal je pomilovalno, a mijavkal tako izzivalno in to-žeče kot otrok, ki mu je maček pojedel močnik iz skledice in slednjič še prevrnil posodo. Tisti dan je bila o mucu sklenjena obsodba. »Past mu nastavimo. Ko se ujaine poleg mlečne posode v smetano, ne bo več pogledoval pomilovalno, ne bo se več pritoževal o krivici, ki se inu ne godi. Ob zlobnem početju ga lnoramo zasačiti. Prej ne bo kaznovan, hudobnež.« Tako je odločil sosed, otroci so pritrdili. Muc ni smel slišati teh besed. Zato ni niti slutil, kaka nevarnost se snuje zanj in za njejjovo kožo. i 2. Neko popoldne ktnalu potem je pripravljala snseda ntrokotVi za ma-lico mlečno kavo. Navadno je temu poslu prisostvoval tudi tnuc z visoko dvijnijenim repom. Danes ga ni bilo. Otroci so težko čakali jedi in sedeli okolu mize, nekateri so bobnali z žlicami in žličkami po inizni plošči, drugi tožili, kako so gladni. Mati je kornaj mirila neučakljivo družinico, kar zaropoče nekaj v jedilnici tako otlo in močno, kakor da je kdo spustil od stropa na tla velik kamen. Družina se spogleda. Ropot utihne. Celo glad sam umolkne. Strah o belem dnevu! Kdaj se je zakasnil? — Dolgo ni bilo treba ugibati. Iz jedil-nice je prihajal inilo tožeč glas muea kožuharja: Mi-jav, mi-ja-av! Bo-li, boli-i! Pornagaj, mi-jav, kdor more, mija-av! Otroci se spuste v tek proti durim v jedilnico, mati za njitni. Komaj jih dohiti, da jim odpre. Grozen prizor! Tigrasti kožiihar je prejel za tat-vino in hinavstvo zasluženo kazen. Na tleh poleg jeklenega skopca toži ponosni muc in boleče mijavka, ker ne more oprostiti nog iz zob trdno sklenjenih skopčevih čeljusti. Skrivno in varno je bila nastava priprav-Ijena na mlečni oniari. Muc je ni zapazil. Zato je potegnil za seboj na tla. ko ga je prijela past na prepovedanem potu, še latvico z mlekom. Na tleh se je prevrnila, smetana in rnleko sta se razcedila po podu. Muc se jih ni niogel lotiti. Past ga je držala neizprosno. Konec je bil njegovi razvadi in njegovi zvijači. Otroci so privoščili predrznemu tatu, da ga je dosegla kazen. A knialu se jim je zasmilila uboga žival, ki si ni mogla pomagati iz nesreče. Spomnili so se muca, starega znanca, ki je neštetokrat pomagal pri raznih zabavah ali vsaj všečno vlekel dreto zraven. Dostikrat jc tekal za na- —.« 140 •¦*¦>— ' ! gajivo miško, lovil vrabce in podil piščeta na dvorišču. Zato so prosili mater, naj odpusti znancu in ga reši trpljenja. Soseda stopi z nogo na zmet, ki je tiščala obe čeljusti, skopec se raz-klene in obe pregrešni tački sta zopet prosti. Toda, joj! Hoditi ne more. Desno nogo mu je past hudo strla. Muc je legel na tla in jo lizal. Otroci so lnenili, da bi bilo dobro rano obvezati, ustaviti kri in bežati k mami. A grešnik muc! Mati ga pobere in molče odnese na zapeček. Otroci so spremljali z žlicami v rokah žalostni sprevod. Pozneje so ponujali ranjencu boljših prigrizkov in založajev, da bi skoraj okreval. Menili so, da ne bo poslej več lizal smetane in jedel klobas. Kaj še! Kakor prej mu je dišalo, samo pred vnlečnico se je vselej ustavil, obliznil desno — že zdravo nojjo, krepko kihnil in se vrnil na zapeček budit spoinine o prežitih bolečinali.