Leto 1896.
Državni zakonik
za
kraljevine in dežele, v državnem zboru zastopane.
Kos LXXXVI. — Jzdan in razposlan dne 19. decembra 1896.
Vsebina: Št. 222. Zakon, h katerim se izpreminjajo določila zakona z dne 3. decembra 1863. 1. o vredbi domovinskih razmer.
222.
Zakon z dne 5. decembra 1896.1.,
s katerim se izpreminjajo določila zakona z dne 3. decembra 1863. I. (drž. zak. št. 105) o vredbi domovinskih razmer.
S pritrditvijo obéh zbornic državnega zbora ukazujem takö :
Člen I.
Paragrafi 8., 9. in 10. zakona z dne 3. decembra 1863. 1. (drž. zak. št. 105) o vredbi domovinskih razmer, se s tem razveljavljajo in na njih mesto stopajo nastopna določila:
§• 1.
Domovinska pravica se zadobi z izrecnim vzprejemom v domovinsko zavezo.
§. 2.
Izrečnega vzprejema v domovinsko zavezo ne sme občina bivališča odreči tistemu avstrijskemu državljanu, kateri je po zadobljeni samopravnosli skozi deset let, preden je prosil za domovinsko pravico, prostovoljno in nepretrgoma prebival v občini.
Kadar se prebivanje v kaki občini prične v okolnostih, katere izključujejo prostovoljno prebivanje, tedaj prične desetletni rok teči še le s tistim dnevom, ko so nehale te okolnosti. Ako nastopijo take okolnosti še le po pričetku prebivanja, počiva za njih trajanja tek desetletnega roka.
S prostovoljnim opuslom prebivanja v občini se pretrga desetletni rok prebivanja. Prostovoljne oddalje pak ni šteti za pretrg prebivanja, ako se iz okolnosti, v katerih se je zgodila, dâ razvideti, da se še iiamerja obdržati bivališče.
V kaki občini pričeto priposestovarije domovinske pravice se z nenavzočnostjo, provzročeno samö po izpolnjevanju zakonite vojne dolžnosti, niti ne ovrè niti ne pretrga. Nasproti pak počiva med trajanjem kake drugačne neprostovoljne nenavzočnosti lek desetletnega roka.
Dalje ne sme prosivec med ustanovljenim rokom prebivanja ležaviti preskrbe ubogih. Prostost od šolnine glede otrok, ki hodijo v šolo, in pa uživanje kake ustanove, naposled kaka podpora, dana samo mimogredé, se ne sme šteti med dejanja preskrbe ubogih.
§• 3.
Uveljavljali po zmislu §. 2. tega zakona pridob ljeno pravico do izrečnega vzprejema v domovinsko zavezo sme ne samo vpravičenec sam, oziroma njegovi nasledniki v domovinski pravici, to je tiste osebe, katere po določilih §§. 6., 7., 11., 12. in 13. v za-
( Slowenisch. )
149
konu z dne 3. decembra 1863.1. (drž. zak. št. 105) izvajajo svojo domovinsko pravico od domovinske pravice vpravičenca, ampak tudi dosedanja domovinska občina, in ako gré za brezdomovinca, tista občina, kateri se je brezdomovinec odkazal na podstavi določil III. oddelka v domovinskem zakonu.
§• 4.
Kadar avstrijski državljan opusti prebivanje v občini, v kateri je po § 2. lega zakona pridobil pravico do vzprejema v njeno domovinsko zavezo, ali kadar neprostovoljno zapusti ozemlje te občine, tedaj sme to pravico vpravičenec sam ali njegov naslednik v domovinski pravici uveljavljati samo še dve leti, njegova domovinska občina pa pel let potem, ko je nehalo prebivanje v občini.
Prošnje, katere je po §§. 2., 3. in 4. vložili za uveljavo pravice do izrečnega vzprejema v domovinsko zavezo, so proste pristojbin.
§• 5.
Vnanjiki in pa osebe, katerih državljanstvo se ne dâ dokazati, zadobé po pogojih, določenih v §. 2., pravico do zagotovila, da se vzprejmejo v domovinsko zavezo kake avstrijske občine; toda vzpre-jem zadobi moč še le tedaj, kadar zadobé dotičniki avstrijsko državljanstvo.
§• 6.
Kadar občina bivališča ne odloči o uveljavljeni pravici do vzprejema v domovinsko zavezo (§§. 2., 3. in 4.), oziroma do njegovega zagotovila (§. 5.), v roku šestih mesecev, računeč od vložbe prošnje za uveljavo, tedaj pristoji odločba predstojnemu političnemu oblastvu.
Isto oblastvo odločuje v primeru priziva, kadar je občina bivališča odrekla vzprejem v domovinsko zavezo, oziroma njegovo zagotovilo v primerih §§. 2. do 4., oziroma 5.
§■ 7.
Mimo primerov, oznamenjenih v §§. 2. do 4., oziroma 5., odločuje o prošnjah za izrečni vzprejem v domovinsko zavezo občina brez vsakoršnega priziva.
Vzprejem v domovinsko zavezo se ne sme dovoliti niti omejen na neki določen čas, niti ne po pogoju, kvarnem zakonitim nasledkom domovinske pravice.
Vsaka taka omejitev ali lak pogoj je ničen in se šteje, kakor bi se ne bil pristavil.
§. 9-
Da se vpelje pristojbina za prostovoljni vzprejem v domovinsko zavezo in pa da se zvišajo lake pristojbine, za to je potreba deželnega zakona.
„ Te pristojbine se stekajo v občinsko jblagajnico.
Za vzprejem v domovinsko zavezo, ki se opravi na podstavi določil gg. 2. do 4. v lem zakonu, se ne sme pobirati nobena pristojbina.
g. 10.
Stalno nameščeni dvorni, državni, deželni, občinski uradniki in služabniki in pa taki uradniki in služabniki okrajnih zastopov in javnih zakladov, potem duhovniki in javne učiteljske osebe, naposled c. k. notarji zadobé z dnevom, ko nastopijo svoj urad, domovinsko pravico v tisti občini, v kateri jim je odkazan njih stalni uradni sedež.
Člen II.
Ta zakon stopi v veljavnost z dnevom, katerega se razglasi.
Kedaj pričnejo teči roki določeni v členu I., §. 2., to se ustanavlja na 1. dan januvarja 1891. 1.
Člen III.
Izvršiti ta zakon je naročeno Mojemu ministru za notranje stvari.
Na Dunaju, dne 5. decembra 1896.
Franc Jožef s. r.
Baden! s. r.