SLOV
S K I
LETO III ŠTEV. 24
Kiopac, Dsležs 21. junija
posamezna Številka 10 din
TINE REMSKAR, predsednik CK LM3
Vse bolj se približujejo dnevi, ko bo mladina dveh sosednjih republik — Hrvatske in Slovenije — manifestirala svojo bratsko povezanost. Tej manifestaciji enotnosti mladega rodu nove Jugoslavije, ki bo tokrat našla svojega izraza o kulturnem, telovadnem in športnem prizadevanju mladine, bosta priča mladina in ljudstvo okrajev Koper in Buje. Da, priča, toda priča samo o toliko, v kolikor bodo prireditve festivala omejene na področje teh dveh okrajev, sicer pa bo tudi koprska in bujska mladina kakor vsi ostali v tistih dneh v mislih, besedah in dejanjih združeni o enoten in skupen val bratske povezanosti.
Bogata in svetla je zgodovina mlade gencracije nove Jugolavije. Vsa njena prizadevanja v predvojnih, vojnih in povojnih letih so bila usmerjena v borbo za svobodno in lepše življenje vsega našega ljudstva, zlasti na mladine. Borila se je in delala za to, da bi svetal ideal socializma postal stvarnost. In res, velik ter poglaviten del njene borbe, ki je hkrati skupna borba vseh poštenih ljudi Jugoslavije, je uspešno doboje-van. Materialni izgradnji, ki je sledila oboroženi revoluciji, katere izpopolnjevanje bo segalo še daleč v prihodnost, sledi vse bolj in bolj kot osnovna — duhovna izgradnja Ijucli, izgradnja ljudi v socialistične dižav-Ijane naše družbene skupnosti. V tej smeri se aktivnost in borba vseh mladih sil Jugoslavije nadaljuje ter predstavlja hkrati njihovo osnovno dolžnost. Festival hrvatske in slovenske mladine pa tudi italijanske mladine, ki živi svobodna v mejah nove Jugoslavije, bo zalo prikaz, čeprav ne popoln, nemajhne aktivnosti, ki jo naša mladina razvija tudi na tem področju. Ta festival naj le v skromnih obrisih prikaže vso nezadržanosi mladine in njeno voljo pri krepitvi duha in telesa, prikaže naj, kako široko in množično je področje dejavnosti, ki ga naša mladina iz dneva v dan zavzema, hkrati s tem pa sebi kuje vrline, lastne mladi generaciji, ki živi v socialistični deželi.
Mladinski festival v Kopru in Bu-foh je praznik mladine Slovenije in Hrvatske, to je največja manifestacija mladih Jugoslavije v letošnjem letu. Mladina ga je z vso upravičenostjo imenovala »praznik mladine«, Nestrpnost v pričakovanju lega- veličastnega dogodka ni posebnost samo mladine litijskega in koprskega okraja, ki bo tokrat imela še posebno čast sprejeti svoje mlade tovariše iz ostalih krajev naših dveh republik, poleg tega pa tudi mlade predstavnike iz Trsta, Gorice in Koroške, ta nestrpnost preveva tudi vse mlade iz Hrvatske in Slovenije, ki se na ta festival že dolge mesece radostno pripravljajo in seveda, ki ga zlasti težko pričakujejo. Vsi bi se ga radi udeležili, pa čeprav samo kot gledalci. Koliko prizadevnosti, volje in napora je terjal zadnji čas, ko se jo odločalo o nastopajočih na tem festivalu. Vsak je hotel in želel biti boljši, vsi bi bili radi deležni priznanja tisočev mladih tovarišev, ki se bodo festivala udeležili. Žal je bilo treba izbrati le najboljše od najbolj-
ših, kar nas je vsakokrat spravljalo v težko odločitev. Teden dni trajajoči festival bi bil prekratek, če bi hoteli ugoditi željam vse naše mladine.
In ne samo nastopajoči, tudi tista mladina, ki bo kot udeleženec festivala pohitela na obalo slovenskega in hrvatskega Jadrana — v slovensko in hrvatsko Istro, t) kraje, ki so do nedavnega trpeli nacionalno in socialno zatiranje pod težo fašističnega jarma, tudi ta se veselo pripravlja na ta veliki dan. Zeli si snidenja z ■mladino in ljudstvom teh krajev, želi jih pozdraviti,' jim stisniti roko in z njimi delili zadovoljstvo in veselje, ki nas skupno preveva ob dejstvu, da smo skupaj, svobodni in enotni, trdno odločeni graditi si socialistično skupnost. Tisoči mladih bodo ie dni pohiteli z vlaki, kamioni in avtobusi v ies naše kraje, manjkulo ne bo tovarišev in tovari-šic niti iz najbolj oddaljenih področij naše slovenske in hrvatske republike. Vsa, prav vsa mladina bo te dni v mislih z mladino na festivalu, tudi tista, ki se festivala ne bo mogla udeležiti. Misli in hotenja vseh bodo tedaj združena o skupno manifestacijo našega bratstva in enotnosti, ki je pogoj in porok naše skupne prihodnosti.
Da, plemenita je borba in dejavnost mladine Jugoslavije. Svetli so njeni cilji. Lepa je njena prihodnost. Lepa, plemenita in prihodnosti polna je vsa naša domovina. Vsega tega se naša mladina tudi v polni meri zaveda, Težko bi bilo drugače razumeti vse njeno navdušenje, dejavnost in ljubezen do domovine. Zaveda se, da v novih pogojih tudi kulturna, telovadna in športna dejavnost pomeni graditev nje same, ki jo usposablja za zavestne graditelje svoje lepše bodočnosti. Nova Jugoslavija vse bolj postaja domovina veselih, zdravih in plemenitih ljudi, domovina, v kateri je resnično lepo biti mlad. Festival bo zato tudi manifestacija radosti in veselja vse naše mladine, izraz pogojev, v katerih živi in se razvija naš mladi rod.
Mladina Hrvatske in Slovenije pojmuje festival tudi kot priznanje mladini teh naših lepih krajev ob morju za njeno vztrajno borbo proti fašizmu, za njeno zvestobo do domovine in za njen neusahljiv patriotizem. Ta festival jc priznanje za njeno odločnost in pripravljenost, ki ju je tolikokrat pokazala in izrekla, da je dovolj trpljenja pocl oblastjo tujca in da je pripravljena v vsakem času upreti se vsakemu nasilju in pohlepu po tej naši zemlji. Festival naj hi bil skromna oddolžitev mladine Jugoslavije mladini in ljudstvu okrajev Kopra in Buj za njihovo vztrajno in požrtvovalno borbo proti nakanam italijanskega imperializma.
Mladinski festival, ki se bo pričel 13. junija v Bujah in končal 20, junija v Kopru, bo tako vsebinsko in miselno združeval vse, s čimer js povezana preteklost in bodočnost mladega rodu nove Titove Jugoslavije. To bo festival pesmi, veselja in radosti, festival, ki bo mladim vlil novih moči in pobud ter jih moralno oborožil za njihove nadaljnje akcije.
UDELEŽENCI FESTIVALA BODO NASTOPILI V BUJSIiEM OKRAJU V NASLEDNJIH KRAJIH: UIVIAG, BRTONIGLA, MATERADA, MOMJAN, VALICA, NOVI GRAD, MARUŠIČI, GROŽNJAN, MARTINCICI, KRASICA, KASTEL, MARIJA NA KRASU, SAVUDRIJA, NOVA VAS, BABICI IN TKIBAN.
V KOPRSKEM OKRAJU PA V IZOLI, RAVNU, ŠMARJAH, DEKANIH, SEČOVLJAH, KOR-TAH, MAREZIGAH, BOR5TU, KOPRU, OSPU, KRKAVC-H, ANTONU, PORTOROŽU, CEZARJIH— POBEGIH, PIRANU, VANGANELU ZN RKUTOKHI.
POZDRAVLJENI, MLADINCI, V SLOVENSKI ISTRI!

Ker je pretekli teden nekajdnevni zastoj odkupa graha v stročju povzročil celo poplavo raznih govoric, sumičenj, pritožb in jeze, smo se za zadevo pozanimali na terenu in pri odgovornih izvoznih podjetjih o Kopru. Jasno sliko smo dobili na sestanku vseh upravnikov kmetijskih zadrug, ki je bil v prostorih Okrajne zadružne poslovne zveze v Kopru. V pomiritev razburjenih duhov, objavljamo naslednje pojasnilo:
Dolgotrajno slabo vreme in razmeroma mrzli dnevi so zakasnili rast tako zgodnjega, srednjezgodnjega in poznega graha. Z nastopom znterne-gc. vremena so vse tri sorte graha istočasno dosegle dobo obiranja. Dobri vremenski pogoji zadnjih štirinajst dni pa so tako ugodno vplivali, da se je grah bohotno razrastel in dal izredno bogat pridelek in bi bilo potrebnih za odvoz na trg v gotovih dneh najmanj 100 tovornih avtomobilov. Primer: zadruge so v enem dnevu odkupile 300 ton graha v stročju.
Prav tiste dni so o inozemstvu (Avstrija, Zapadna Nemčija in Trst) imeli dvodnevne binkoštne praznike. Za oba dneva so odpovedali sprejem ne samo graha, temveč tudi druge zelenjave.
Kaj sedaj? Težko vprašanje za odgovorna izvozna podjetja, Poslužila so se edino možnega sredstva: zadrugam so sporočila, da je odkup za nekaj dni ustavljen. Zadruge naj o tem obvestijo kmetovalce, da naj ne obirajo graha, da se izognejo nepotrebni škodi. Istočasno so ceno grahu znižala za nekaj din, da bi koga ne prijela skušnjava, da bi ga vseeno šel obirat. Kaže, da se nekateri kmetje niso držali obvestila.
Podjetje »Fructus« in zadruge so se znašle v težkem položaju. Ostajala je edina možnost plasiranja že odkupljenega graha na trgih Slovenije in Hrvatske — Ljubljana, P.eka. Zgodilo pa se je nekaj, kar je treba ostro obsoditi.
Podjetja na Reki niso hotela sprejeli večjih količin graha zato, da bi na trgu še nadalje obdržala ceno od 40 do 50 din za kg. Ce bi bila trgovska- podjetja na Reki dala na trg grah v večjih količinah po ceni od 20 do 25 din za kg, bi ga razprodali neprimerno več.
Kmetijska zadruga Bertoki je intervenirala ,,in vrgla na trg na Reki grah po 20 din kg. S tem posegom je razbila monopol na cene reškim podjetjem.
Drugi primer je iz Ljubljane. Kmetijska zadruga Izola je podjetju »Sadje in zelenjava« v Ljubljani dala v komisijsko prodajo (to pomeni, da ga lahko proda po katerikoli ceni, samo da gre na trg), večjo količino graha. Podjetje pa je grah zadrževalo v skladišču, da bi več zaslužilo, računajoč na dvig cene. Crah se je potem pokvaril.
Tako pojmovanje trgovine je treba javno najostreje obsoditi, ker je protisoeial ¡stično.
Na terenu smo slišali očitke na račun »Fructusa«, ki pa so dejansko brez podlage. Podjetje si je vse prizadelo, da bi tiste dni dobilo na razpolago potrebno število prevoznih sredstev. Odgovorni so se obrnili celo na prevozna podjetja v drugih okrajih.
Ankaran
V prvih 15 dnevih so pri nas odkupili za dva in pol milijona dinarjev zelenjave in sadja. To je skoraj toliko kot lani vse leto, ker nam je bila toča uničila vse pomladanske pridelke.
Kmetje pravijo, da je letina za grah zelo dobra, škoda le, da se je obiranje zaradi slabega in mrzlega vremena zakasnilo za dobrih štirinajst dni. To se takoj pozna na ceni, ki je posebno zadnje dni zelo nizka.
Sadje kaže za sedaj dobro. Cvetele bodo celo oljke, tudi če jim je zimska burja precej škodovala.
Opozorili moramo še na neko zadevo, ki ne sme več tako naprej. Nekateri lastniki hiš, ki so jih dobili po odloku agrarne reforme, se malo ali pa celo nič ne zanimajo za njihovo vzdrževanje in popravilo. Tudi če bi bilo nekje potrebno zabiti samo en žebelj, da bi preprečili večjo škodo, sc ne zganejo. Zdi sc, da še vedno čakajo, da jim bo nekdanji gospodar popravil poškodbe. Kaže, da jim je vseeno, tudi če bi se poslopje podrlo.
ilS i
Elastičnost in iniciativno je pokazala KZ Sv. Lucija, katere upravnik jc prišel v Koper ob 10. uri zvečer zaradi prevoznega avtomobila. V skladišču je imel 15 ton graha, Avtomobil jc dobil pri podjetju »Vino«, ki le šoferja vzelo s postelje. Ob tretji uri zjtdraj je bil grah že na poti na trg.
Do zastoja pri odkupu ne bi bilo prišlo, čc bi v teh dneh vse večje zadruge — Bertoki, Koper-okolica, Izola, Portorož in Sv. Lucija imele na razpolago prevozne avtomobile s prikolicami, podjetje »Fructus« pa povečan prevozni park.
Vse take nevšečnosti bodo odpadle takrat, ko bo zgrajena hladilnica pri Dekanih, ki bo lahko sprejela vse tisto blago, ki ga trg ne bo mogel sproti konzumirati.
Smo pred odkupom paradižnika. Če smo govorili po toči sedaj, moramo gledati, da se to ne bo ponovilo.
m
Uspelo gostovanje „PB i/la JEZDIL iz Cezarjev - Pobegov
Po uspešni uprizoritvi Golarjeve veseloigre »Dve nevesti«, ki je bila 30. maja pri Sv, Antonu, so 3c člani dramske družine odločili, da gredo na gostovanje v zdravilišče v Anka-i'an. Dramska družina je tako pokazala svojo humanost, ker je bolnikom preskrbela malo zdravega razvedrila. Gostovala je v soboto 5. junija.
Igralci so se tudi to pot izkazali. Njihova pot gre navzgor in se veno mer izpopolnjujejo.
Uprava zdravilišča je jdo priredit: vi pripravila za igralce dobro zaku-sko, dr. Rupena joa se jim je v jedrnatih besedah zahvalil.
Naš dramski krožek namerava žu naslednjo soboto gostovati v Divači, zatem v Senožečah in še v Sežani. V okviru festivala pa bo nastopil \ Ospu in še v drugih vaseh. K, D

Z okrajne konference ZB v Tolminu
Čast borcevza svobodo zahteva,
da se taki primeri ne bodo več dogajali


a xa
Nabrežinci dobro vemo, kaj je našemu kraju dal učitelj Anton Koršič, Šljačan, in kaj je pomenil kot osebnost svojim širokim znanjem in plemenitim značajem. Marsikateri

Spomenik v Cerknici, ki ga je postavila ZB padlim borcem v NOB
Nabrežmec bi lahko na dolgo in široko pripovedoval o njem, ki nam je ostal vsem v najlepšem spominu. Pa naj bo meni kot njegovemu učencu dovoljeno spomniti se ga -s temi vrsticami.
Moj dragi »gospod učitelj« je pokazal posebno pozornost do desetletnega fanta, ki ga je prav po otročje obsuval z vprašanji: zakaj je tako? Kako je nastalo? Kako je bilo prej?
Jemal me je s seboj na Breščico, na Vrh, k morju, pustil mi jc, da listam po njegovih knjigah, pel je z menoj, hotel me je učiti violino, povabi! me je k svoji mami in sestri Emesti na počitnice v Štjak. Prva svetovna vojna pa ga je vzela in ga vrgla na rusko fronto. Njegovih razglednic ni bilo več. Šel je ob prvi priliki na drugo stran. Kot ujetnik v Taškentu, odkoder mi je zadnjič pisal dopisnico, je organiziral svoj zadnji pevski zbor iz samih Slovencev, ki se je celo med Rusi odlikoval, ki so mojstri zbora. Slovenci so peli pod njegovim vodstvom celo sta-roslovenske pravoslavne maše v stolnici. Vzljubil ga je tudi Taškent, Kakor vsi, Id so ga poznali.
Po njegovi smrti sem šel res v Štjak na počitnice, kjer sem poslušal njegovo mamo, ki je najraje govorila o svojem »Tončetu«, njegovo sestro Emesto, ki se je morala odreči učiteljskemu poklicu, ker ni mogla pustili mame same. P as vi sem Cado in Šeko in Čadinega telička m na paši prebiral iz njegove knjižnice vse, kar se je le dalo. Lotil sem se revij in se zaljubil v znanstvo: »Popotnik«, »Omladina«, »Veda« in druge so mi odprle nov svet. Vse to mi je dal moj učitelj še po svoji smrti.
Ko je zadnjič odhajal na počitnice v Štjak, sem mu »pomagal« izbirali knjige, ki naj jih predela med počitnicami. Kakor s sovrstnikom je z
dvanajstletnim govoril o tem, kaj mora preštudirati. V zvezku je imel skiciran plan dela, Zdelo se mi je, da ga v marsičem razumem. Tisti dan mi je pravil, da ne more noben izobraženec mimo znanstvenega socializma. Spominjam se prav dobro, da je govoril o Engelsu s posebno simpatijo in da je to ime bilo v zvezku med seznamom knjig podčrtano. Za tiste počitnice je bil Engels na prvem mestu. Kakor pozneje moj oče mi je Koršič priporočil branje Engelsa takole: »Počasi, tudi če ne boš vsega razumel, ker razumeti tudi ne moreš naenkrat, pa vztrajaj v branju, da se bo začelo jasniti!« In se je smejal. Jaz sem pa sklenil, da bom bral. Hotel sem knjigo, pa je imel samo nemške, Id so bile zame kot znanstvene še prehud grižljaj. Tri leta potem sem v Rojanski delavski knjižnici dobil edino nemško knjigo, ki jo je imela ta knjižnica, in bil je Engels: bral sem tako, kakor mi je priporočil nepozabni moj učitelj Koršič, in nekaj sem razumel. To mi je dal moj učitelj: trmo, pregristi znanstveno knjigo, in ljubezen do vsega lepega. Pri njem sem ' zaslutil, kaj se pravi sam delati, neodvisno od tujega mnenja. On meje opozoril na »Svobodno misel«, ki sem jo potem našel v očetovi knjižnici. Tam notri sem našel Aškerca, ki je Nabrežincem dober znanec s svojimi »Jadranskimi biseri«, za katere je bil tudi sam v naši vasi in poslušal stare ribiče o morskih čudežih. Iz štjaka je prišel, ki ni blizu morja, in opozarjal Nabrežince na
Na okrajni konferenci ZB tolminskega okraja so prišli na dan primeri, ki zaslužijo, da jih poznajo tu li borci po drugih okrajih. Na teh primerih bodo spoznali, kako bi prav oni, ki so bili med NOB v prvih vrstah kot borci za pravičnejše in boljše življenje delovnega človeka, ne smeh dopuščati tako kričečih krivic.
Poročilo predsednika okrajnega odbora ZB je poslušalo nad 200 delegatov. Prikazalo je delo z vseh področij dejavnosti, podprto s stvarnimi podatki. Iz razgibane razprave, ki je sledila poročilu, posnemamo gla\-ne misli.
Bivši borci se danes vse premalo zanimajo za spoznavanje stanja pa vaseh, vse premalo so odločni v borbi proti nazadnjaštvu in reakciji, ki zna sijajno izkoriščati vse slabosti in napake posameznih članov. Reakcija izkorišča celo stanje tistih borcev, ki so šli iz služb v proizvodnjo, in jim prišepetava, da nimajo nič od tega, če so bili v NOB. Naj navedemo nekaj primerov:
Pri vodstvu Tudnika živega srebra v Idriji delajo večje napake pri za-jjoslovanju posameznih delavcev. Tako so zaposlili nekatere nezaslužie osebe .bivši borci pa so ostali nezaposleni. Direktor Kenda je smatral jioseg organizacije Zveze borcev — za jemanje njegove kompetence in zapostavljanje. Dalje so v Idriji zaposlili znanega dimnikarja Lapuha, pobeglico in sodelavca okupatorja. V Cerknem prejema vojaško vojno invalidnino človek, ki ni bil v borbi. Reševanje tega primera invalidnine ni šlo preko kompetetnih oblastnih faktorjev. Podoben primer je v Grudnici. Take pomanikljivosti se dogajajo zaradi premajhnega zanimanja in delavnosti Zveze borcev.
V trgovinah, gostilnah in drugod so zaposleni ljudje, bivši trgovci in taki. ki so se okoristili z raznimi tečaji ]->o vojni. Med NOB pa so bili -— v sredini! Zelo malo je zaposlenih tistih ljudi, ki so vse dalj med NOB in tudi danes ne gledajo na zaposlitev, čeprav so to stoodstotno zaslužili. Še naprej delajo za skupnost in za to ne zahtevajo nagrad in Priznanja.
Vse premalo skrbijo za vojne sirote, ki jih je v okraju nad 1000. Štipendije slabo razdeljujem. Na univerzah ie danes minimalno število vojnih sirot. Šolanje vojnih sirot je
Folklorna skupina Ricmanj-Bo ršt na Bcki dne 30. aprila 1954
morje, ali z njegovimi besedami: Stjačani učijo Nabrežince. Možje od takrat, ko je delal Koršič v Nabre-žini, v knjižnici, v pevskem in god-benem društvu, v jamskem društvu, povsod, kjer je bilo treba delati in povsod, kjer je bilo treba učitelja, saj je cejDil trte, sadna drevesa, stri-gel žive meje, se vtikal v vsako delo kmeta, ti možje so danes okrog SO let. Zato sem se oglasil jaz, da povem samo to, kar danes vem: Koršič je bil eden od delavcev, ki so zgradili današnjo kulturno Nabrežino Naj živi spomin nanj in na njegovo delo v Nabrežini še naprej in naj se nikdar ne pozabi!
A. M., Izola.
pomanjkliivo. Nad 50 odstotkov jih ima samo osno\nošolsko izobrazbo.
Značilno je dejstvo, da borci na položajih in v podjetjih pozabljajo na svoje nekdanje nezaposlene so-borce.
Vzroki takim pomanjkljivostim sa predvsem nedelavnost terenskih zastopnikov Zveze borcev in njihova premajhna odločnost. Danes ni treba pričakovati navodil od zgoraj, temveč morajo borci sami pravilno reševati taka vprašanja.
V bodoče naj bi Zveza borcev posvetila več skrbi postavljanju spomenikov in spominskih plošč povsod, kjer so bili važni dogodki med \'OB. Skrbela naj bi za grobove padlih
borcev in zbirala podatke za zgodovino NOB ter življenjepise padlih borcev.
Sekretar okrajnega komiteja ZKS tov. Dujc je poudaril potrebo po vse večjem osebnem izobraževanju bivših borcev. Le če bodo dobro poznali nov družbeni sistem, samoupravljanje in delo komun, hudo ljudem lahko pravilno poiasivevali vse dogodke, ki so v zvezi z njo socializma na vasi.
•—pn—
grad-
Ali je prav tako?
V Rižani se že dalj časa vprašujemo, kdaj bomo prišli do take poslovalnice, ki nas bo res zadovoljila. V poslovalnici zadruge se namreč dogajajo čudne stvari. Pustimo to, da ni nobene čistoče, lokal znotraj in zunaj zanemarjen in nima niti napisne deske. Nas bolj zanimajo postrežba, cene in, kar je glavno, dobra in poštena mera.
Poslovodja Kafol Scverin je znan po tem, da se kaj rad zmoti. Tako se zgodi, da zaračuna sol za sladkor, enotno moko za belo in podobno. Večkrat pozabi, s kakšnim denarjem je stranka plačala, in vrača drobiž iz manjšega bankovca, kakor je bil to primer s tovarišico Dragico, ki je plačala blago s tisočakom, pa je trdil, da je dala 500 din, in vrnil ostali denar šele nato, ko so se vmešale številne priče.
Javna tajnost je, da je tehtnica pomaknjena za dekagram in pol naprej, česar niti sam poslovodja ne zanika. Sai drugače »ne pricle skozi«, tako trdi. Kolikor nam je znano, v drugih krajih izhajajo tudi brez tega.
Večkrat poslovodjo zamenja v trgovini njegova žena. Saj čc bi bilo vse v redu, nimamo nič proti temu. Toda ko prideš po olje, ti pove, da ni natočeno; hočeš kupiti mast, pa ni odprla in tako dalje. Poslovodja pa tega nima časa napraviti, ker pravkar zida sebi novo hišo.
Čas bi že bil, da upravni odbor zadruge, ki je v Črnem kalu, te stvari od bliže pogleda. Pri tem bi verjetno prišel do drugačnih zaključkov n poslovanju te zadruge, kakor je prišel letos, ko je poslovodjo nagradil z 2.000 din.	Potrošnik k
Zc večkrat smo pisali o tem, kako posamezna naša podjetja in ustanove ne unoštevajo nobenih predpisov pri udpuščanju delovnih moči. Dogajajo pa se tudi primeri, ki govore o zelo čudnih odnosih do ljudi, odnosih, ki niso niti socialistični niti človeški.
Pred nekaj dnevi se jc zglasila pri Posredovalnici za delo tovarišico Vuk iz Portoroža. Omenjena tovarišica ie zaposlena v prodajalni kruha v Portorožu. Pred kratkim je obolela in bila v bolnišnici, nato pa na okrevanju. Med tem časom je Kmetijska zadruga Sv. Lucija odstopila poslovalnico podjetju »Mleko« iz Izole, Predsednik zadruge je poklical tovarišico in ji svetoval, naj pri zdravniku iznosi ju je, da jo da iz bolniškega staleža. Tako bo lahko naslonila delo u novem podjetju.
Zdravnik je tovarišici ugodil, čeprav se ni strinjal, ker je menil, da ji je potrebno še nekaj dni zdravljenja. Vendar pa je na njeno prošnjo, ki jo -<? utemeljevala s tem, da drugače lahko izgubi delo, izdal potrebno odločbo. Ko je to predložila zadrugi, so jo odpustili in dali na razpolago podjetju »Mleko«, ki pa je ni hotelo sprejeti. Tako jc na lepem ostala brez .<lužbe.
Menimo, da ni potrebno poudarjati nepravilnega odnosa odgovornih tovarišev v tem primeru. Ne vemo, s kakšno pravico lahko dajejo podobne »nasvete«, ki so popolnoma nasprotni vsem našim uredbam o socialni zaščiti delavca in na podoben način izigravajo delovne ljudi. Polo-~nj omenjene tovarišice bomo še laže razumeli, čc pojasnimo, da deli v tej stroki že šest let in nima nikogar, ki bi jo vzdrževal.
Í3.L
ice L
ženo:
Prejšnji teden je bilo na štjaku vse živo. Posebno pa se je razžive-lo, ko so v soboto popoldne začeie prihajati 'iz primorskih okrajev že-ne-delegatike. Na slavnostni akademiji, ki jo je začela, kakor pred desetimi leti konferenco, tov. Nataša, je najprej govorila tov. Cvetka Vodopivec. Omenila je boj primorskih žena proti nasilnemu potuj-čevanju za naš obstoj, žene so nosile glavno breme v gospodarstvu, ker so se morali nešteti možje in fantje izseliti pod pritiskom ekonomskih razmer. Prav tako so žene zavedno delale na prosvetnem področju in sodelovale v raznih čitalnicah, prosvetnih društvih, dokler jih ni okupator zatrl. Tovarišica Cvetka je zlasti nagiasila velikanski delež primorske žene v NOB ter
Hlfsl p
v'X' .'.-	■	. .	. .- sv.-.-A-Vy.w
T
Na slavnostni akademiji v soboto, kakor tudi v nedeljo popoldne je igrala godba Ljudske milice iz Ljubljane, v soboto zvečer so nastopili člani Gledališča za Slovensko Primorje, v nedeljo popoldne pa kulturna skupina IX. korpusa. Mnogi udeleženci so že v soboto prisostvovali predvajanju filma »Vesna« in dokumentarnega filma z Okroglice ter si ogledali v novi šoli razstavo o borbi primorskih žena. Po zborovanju in prireditvah, leo je prenehal dež, pa se je Tazvi-la prosta zabava ob zvokih godbe in s prepevanjem partizanskih in narodnih pesmi.'
že v soboto zvečer, pa tudi v nedeljo dopoldne je nagajali dež, poleg tega so imeli udeleženci precej dolgo pot z železniške postaje v Štanjelu ali pa iz Raše, ker avto-
Naša vas je-bila nekdaj zelo znan turistični kraj. Prihajali so lotovi-ščarji iz Trsta, Gorice, Ljubljane in drugod. Vojna je hudo prizadejalo vas in je s tem tudi obisk turistov do sedaj skoro onemogočen. Venclai bi se dalo nekaj napraviti, da bi tu rizem znova oživel. Še vedno kvarijo lepo zunanjost vasi ruševine nekdanje Lampetove gostilne. Občinski LO bi moral malo bolj pogledati ni take zadeve in poiskati možnosti odstranitve ruševin ter obnove tako privlačne gostilne.
Ob cesti Col, Črni vrh, Godovič, Idrija so še vedno nekdanji cestni' znaki z značilnimi napisi — AAS3 — (Azienda autonoma statale delle strade). Ali cestna uprava ne vidi tega?! Kako drugače izgleda cesta Idrija — Tolmin, ki je opremljena z lepimi kažipoti in imeni krajev.
—pn—
Nova osnovna šola
v
Čekovnik jo majhna in silno- raztresena vasica poldrugo uro od Idrije, položena v gričevju na desni strani Idrijce pod Hleviškimi planinami. V nedeljo 6. junija so tu odprli novo šolo s svečanostjo.
V kratkem in izbranem nagovoru je pred številnimi gosti šolski unra-vitelj tovariš Eržen . Stanko opisal okoliščine in razmere, v katerih je prišlo do gradnje. Ta majhna vasica je bila med borbo zaščitnica IX. korpusa in zaščitnica mesta Idrije, saj so se naše edinice največ zadrževale na njenem raztresenem teritoriju, zato ni nič čudnega, če so jo stalno naskakovale sovražne edinice, kar je imelo za posledico, da je bilo 10 hiš popolnoma požganih. Vasica sama je dala naši vojski 3S borcev, od kate-
Godovič no d Idrijo
Delegatke aktivistke in matere padi ih herojčv skupno s predstavniki oblasti na častni tribuni
orisala lik zavednih primorskih žena, hrabrih bork in aktivistk.
V nedeljo dopoldne je prišlo z vlaki, avtobusi, kamioni na proslavo do 10.000 ljudi, med njimi poleg delegatk in aktivistk matere padlih narodnih herojev in borcev. Angela Ocepek, predsednica Zveze ženskih društev Slovenije, predstavnica glavnega odbora ženskih organizacij Jugoslavije, skupina-ameriških žena, predstavniki oblasti in političnih organzacij vseh primorskih okrajev.
Na proslavi je v pozdravnem govoru izrekel dobrodošlico ženam in ostalim udeleženkam predsednik občinskega odbora SZDL Štanjel tov. Jamnik. Nato pa je spregovorila tov. Vida Tomšičeva. Izvleček iz njenega govora prinašamo na drugem mestu. Govor Vide Tomšičeve so zborovalci sprejeli z navdušenim pritrjevanjem.
Predstavnica glavnega odbora Zveze ženskih društev Jugoslavije Ruža Tadie je izrekla vse priznanje primorskim ženam za njihovo hrabrost in požrtvovalnost med NOB in med obnovo porušene domovine. Za njo je pozdravila zbo-rovalcs še predstavnica žena Gorice predstavnica štjaških žena, v imenu ASIŽZ iz Trsta pa Valerija Kocjančič-špela, ki je zlasti poudarila, da so se tržaške žene in matere borile z vsemi ostalimi Primorkami in se še borijo, da bi se uresničili cilji NOB. Kljub številnim njihovim žrtvam, kljub vsej borbi in trpljenju pa se morajo danes še vedno boriti za najosnovnejše socialne in narodnostne pravice. Današnja Jugoslavija in njena družbena ureditev pa je tudi tržaškim ženam porok, da njihova borba in njihove žrtve niso zaman.
Ob koncu zborovanja so navzoči z burnim aplavzom odobrili pismi, ki so ju delegatke poslale tovarišu Titu in tov. Mihi Marinku.
(Nato je bilo odkritje spominske plošče, ki so jo vzidali v zgradbo osnovne šole v spomin na zgodovinski dogodek pred desetimi leti.
busi niso mogli voziti do štjaka. Tega pa se niso prestrašile naše mamice, aktivistke, borke, svojci naših padlih in številni udeleženci, k: so prišli iz raznih krajev Primorske na veliko zborovanje v spomin na prvo konferenco' primorskih žena.
Ne verjamem, da bi bila zadnja nedelja v maju še kje tako hrupna in vesela, tako praznična kakor v Tolminu. Ves dan, od jutra do večera same prireditve: nastopi pevskih zborov, fizkultumi nastopi in za nameček še tekmovanje v odbojki, košaric in nogometu; skratka slavje, kakršno jo v Tolminu samo enkrat na leto — vsakikvat približno ob tem času. Zad nje dni maja se zberejo ljudje od blizu in daleč, da sodelujejo na mladinskem festivalu, bodisi kot pevci, igralci, fizkultumiki, bodisi kot gledalci, da počastijo s tem prihod pomladi, slovo od šole, predvsem pa rojstni dan maršala Tita.
Iz vseh kotičkov prostranega tolminskega okraja se zgrinjajo ljudje v Tolmin: iz Idrije, Cerknega ter Podbrda, izpod Porezna in Črne prsti, iz Baške grape, s šentviškogovske planote pa z breginjskega kota, Kobarida, Bovca, Zgornje Soške doline, iz Trente, doline Koritnice in celo iz. Loga pod Mangartom jo primahajo korenjaški hribovci. Nič jih ni strah dolge poti, naporov in neudobnega življenja v Tolminu, ki je v festivalskih dneh močno obljuden, saj so vajeni naporov, udobja pa tako ne poznajo, niti doma ne.
Mladinski festival! In čeprav mladinski, so imeli tudi pionirji važno besedo na festivalskih prireditvah: tako predlanskim, tako lani, tako tudi letos. Telovadili so in peli, čeprav jim vreme ni bilo preveč naklonjeno, Da, na račun muhastega spomladanskega vremena je bila izrečena letos že marsikatera pikra. Tudi zadnjič v Tolminu. In po pravici: veči-
Zelo poredkoma se o nas piše ^v časopisih, tudi če imamo kup težkih vprašanj. Je pa le prav, če tudi mi povemo vsaj nekaj od tistega, kar nas teži in ovira, da življenje ne teče tako kot bi lahko.
Naša vas je bila pred vojnO zadnja obmejna vas tik ob jugoslovan-sko-italijanski meji. Ta položaj j_c nudil raznim »kontvabantavjem« sijajne možnosti „zaslužka. Včasi so gospodarili štirje močni kmetovalci, mali bajtarji pa so jim služili. Med najmočnejšimi je bil kmet Pagon, ki se je iz/malega kmeta povzpel do vaškega trgovca, \veleposestnika in še veletrgovca.
Že prve dni po kapitulaciji Italije je naša vas prestala ognjeni krst. Nemci so jo do tal požgali,M<er so hoteli imeti prosto pot v Ljubljano in skozi Črni vrh v Ajdovščino. Danes je vas večinoma obnovljena.
Narodnoosvobodilna borba je v vasi izravnala tiste kvičeče^gospodav-ske razlike med velikimi in malimi. Nekdanji hlapci in dninarji so se izenačili z velikimi kmeti. Ostali pa so nekateri, ki se ne morejo sprijazniti z dejstvom, da ni mogoče orali po $tarem, če je plug nov. KDZ in Kmetijska zadruga se trudita, da bi pokazali čim večje uspehe v korist lonetovalcem in vasi.
KDZ se pripravlja na likvidacijo, ker tako kažejo potrebe v vasi. Ustanovljena je bila iz nekaj zapuščene zemlje in ima danes milijonske vrednosti v osnovnih sredstvih, ki jih je pridobila v štirih letih obstoja.
no festivalskih prireditev je pokvari! dež in je bilo zato gledalcev manj. No, mladih pevcev pa to ni motilo. Ko so posamezni mladinski pevski zbori odpeli, kar so imeli na programu, ie nastopil združeni mladinski pevski zbor. Oder se je kar šibil, toliko je bilo mladih pevcev- Več ko 500, pomislite! Čeprav je bil to letos njihov prvi skupni nastop, je pesem ogrela — vsekakor po zaslugi njihovega neutrudnega zborovodje pfof. Maksa Pirnika, skladatelja mnogih priljubljenih mladinskih pesmi (obiskovalci koncertnih prireditev prav gotovo poznajo »Pozdrav Titu«, »Vrnitev«, »Smrt v Bvdih« in druge, ki jih pojo skoraj vsi mladinski pevski zbori po Sloveniji). Pivnikov mladinski pevski zbor iz Tolmina je sestavljen iz pionirjev, šolarjev in gimnazijcev, le nekaj je vmes mladink. z učiteljišča. Ni dolgo tega, odkar se jo zakopal v delo, kakov pravimo' — pred enim letom! Vadil je, gaval in zdaj slovi kot najboljši zbor na Tolminskem. Tudi mladinska pevska zbova iz Bovca in Kobarida in še onega iz Idrije lahko prištevamo med boljše — takisto po zaslugi požvtvo-valnega pvof. Pivnika, ki budi s svojim delom in zgledom zanimanje za lepo slovensko pesem, pvedvsem v domačem kraju, pa tudi v bližnji in-daljni okolici. Nič čudnega potemtakem, da je tovariš profesor tako nriljubljen. Mladi pevci ga spoštujejo, četudi je strog, četudi včasih kai ostvo pokara neugnanca, ki krši disciplino. Seveda, red mora biti — tudi pri pevskih vajah!
Zoran Ožbalt
Ima traktor, motorno mlatilnico, motorno kosilnico; novo poslopje, živino in drugo. Vsa ta osnovna sredstva bo sprejela Kmetijska zadruga, ki ima namen postaviti samostojno posestvo. Tu bo važna ži unoreja, ki je pri nas najdonosnejša kmetijska panoga.
Do tu je vse v redu in prav in bi moralo biti tudi za naprej, če ...
Godovičani se vprašujemo, kako bo za naprej. Vprašujemo pa zato, kev v sedanjem vodstvu Kmetijske zadruge ne vidimo jamstva za uspešno gospodarjenje. Zakaj? V sedanjem odbovu so člani, ki so po vojni prestajali razne »tečaje«,- ki jih jim je predpisalo sodišče in dvugi oblastveni fovumi. Primer: V odboru sodi tovariš, ki je uspel, da so zadružniki glasovali proti sprejemu kredita za nujno dograditev zadružnega doma. Raznašal je po vasi netočne vesti, da ima zadruga slab in gnil krompir, kljub temu, da je bil priznan semenski krompir. V gostilni je govoril proti kandidatom socializmu predanih ljudi in jih obreko-val. Tako mu je uspelo, da je prišel sam v odbor.
No, včasih so rekli: Kdor zna, pa zna. Mi pa danes vprašujemo, ali bo tak odbov sposoben spvejeti v upravljanje osnovna sredstva KDZ? Ali je sploh mogoče, da bo Kmetijska zadvuga lahko delala- za splošno korist in napvedek zadruge in vasi? Ali ne diši vse to po predvojnem duhu, katerega ustvarjajo tisti, ki so nepomivljivo užaljeni v odnosu enakopravnosti in Še vedno sanjarijo o »nekdanjih starih časih«? Večina poštenih Godovičanov pravi, da iz te moke ne sme biti kruha. Kako bi ga taki in podobni rezali nekdanjim bajtarjem in hlapcem, že naprej vemo.
Kaj bo na to dejalo vodstvo Okrajne zadružne zveze v Gorici! Želimo, da se tako stanje popravi in da dobijo zadoščenje tisti, ki so ga s poštenim delom zaslužili! Kaže, da bodo postali žrtve tihe in podtalne borbe prav tisti, ki so od vsega začetka nesebično delali za splošne koristi ljudstva. To pa se ne sme zgoditi, zato prosimo odgovorne obla? sti, da zadevo rajzčistijo. Naj bi so tudi politično vodstvo v vasi zganilo in pokazalo nekaj življenja, saj ga sedaj ne vidimo in niti ne slišimo.
rili jih je 25 padlo. Sicer pa so v borbi sodelovali prav vsi vaščani od najmanjšega do najstarejšega. Vas je bila r.n leta 1934 sploh bvez šole *n lju.l so se morali sami učiti vsaj osnovnih pojmov in pisanja. Fasis.ič-na šola je bila nameščena v majhni kmečki sobi, ki je bila podobna vsemu drugemu, samo ne učilnici. Zamisel, da bi se zgradilo novo šolo, je izšla iz vrst domačih volivcev in to zamisel je podprl tudi LOMO v Idriji. Domačini so sami prispevali vrednosti preko milijona din v raznem materialu in delovni sili, kar je naravnost čudno za tako majhno vas, ki jo moramo postaviti za zgled tistim krajem, ki gradijo šole. Prispevali so prav vsi, posebej pa je tova riš upravitelj omenil tovariša Koko-šarja Filipa ,ki je 90-odstotni invalid hi je opravil pri gvadnji šole 200 uv, ter tovariša Mohoriča, ki je neumorno hodil od hiše do hiše in zbiral vse potrebno za gradnjo.
Na provizoričnem odru so po pozdravnih govorih in čestitkah nastopih mladi pevci osnovne šole, gimnazije in gimnazijska folklorna skupina, ki je bila deležna še posebne pozornosti.
¿Tako je naš okoliš zopet bogatejši za nov kulturni hram. Prepričani smo, da bi se problem novega šolskega poslopja dal rešiti povsod, če bi le domače ljudstvo pokazalo toliko volje in požrtvovalnosti pri gradnji, kakor so jo pokazali pvebivalci tega partizanskega naselja.
Šola bo nosila ime našega narodnega heroja Vojka, ki je padel prav na ozemlju nove šole.	L. S.
Po osvoboditvi se je znašla Idrija v zelo težkih razmerah za njen kulturno prosvetni razvoj, bvez stavbe, kjev bi se lahko to delo vazvi-jalo. Rudnik je sicev adaptival neko staro poslopje v vudniško dvovano, kjev se sedaj lahko pvivejajo javne pviveditve in igve, ki sprejme laliko okoli 400 gledalcev. Pved leti pa jo mestni odbor adaptiral stavo zgodovinsko rudniško gledališče, ki je-zaščiteno kpt zgodovinski spomenik, v kino-dvovano, ki lahko sprejme tudi okoli 350 gledalcev. Delavsko pvo-svetno dvuštvo pa je pvevzelo manjšo mladinsko dvovano, kjer so razna manjša zborovanja in predavanja. Vse prosvetne in telešnovzgojne ovganizacije pa še danes nimajo svojih pvostovov. Že takoj po osvoboditvi so v Idriji začeli misliti na gradnjo večjega kulturnega doma, za katerega je tudi že določen prostor prav v svedini mesta, kjer je stala med vojno povušena cerkev, toda velike potrebe na drugih področjih niso dovolile, da bi začeli z gradnjo, ki bo zahtevala ogvomen znesek.
Da bi se zadeva vendav premakni la z mrtve točke, je mestni svet za prosveto in kulturo te dni ustanovil odbor za gradnjo kulturnega doma, ki bo sedaj začel zbivati potvebna svedstva, ki jih bodo movale zbvati vse pvizadete ovganizacije, sindikati, podjetja in druge ustanove, delno pa se bo nekaj dobilo tudi iz mestnega pvovačuna, ko bo vešena najhujša stanovanjska stiska. Odbov bo pozval vse prizadete ovganizacije, da začnejo zbivati potvebna svedstva, da bomo začeli čimprej z gradnjo. Če bo odbor našel povsod razumevanje, bomo počasi le napravili korak naprej.
L. S.


Pogled na Štjak
Zadnje dni so spet začeli govoriti o vprašanju Trsta. Tokrat je »prekršil« molk o pogajanjih v Londonu sam ameriški zunanji minister Dul-les, ki je na svoji zadnji tiskovni konferenci med drugim, ko je odgovarjal na vprašanja glede Trsta, dejal, da so pogajanja na dobri poli in da so~ o^Londonu dosegli znaten napredek, Ni hotel pa ničesar reči o rezultatu pogajanj samih, ker da vplivajo na vprašanje Trsta psihološki činitelji, ki jih je težko preceniti, ter je to vprašanje prestižnega značaja.
Drupi tak dogodek, ki ga te dni posebno živahno komentirajo italijanski časniki, je odhod italijanskega veleposlanika Brosia iz Londona. Uradno sicer pravijo, da je Brosiev obisk v Rimu čisto privatnega značaja, ker bo prisostvoval na neki ohceli.,To uradno sporočilo pa daje slutiti, da se je Brosio, po mnenju italijanskih komentatorjev, vrnil v Rim s točnim načrtom za rešitev tržaškega vprašanja. To seveda spravlja v nemajhne težave italijansko vlado, ki bo imela polno preglavic, da se bo nekako zmazala s tega kaj nevšečnega položaja, v katerega jo sjnavlja pritisk na zahodu. Pravijo tudi, da bo zunanji minister Piccioni zaradi tega odstopil, ker ne bi mogel prenesti takega udarca za italijansko zunanjo politiko. Drugi komentirajo, da bo Piccioni pač izkoristil- to politično stanje, da bo pod to pretvezo odstopil, ker je vmešan v znano afero Montesi, in tako rešil dve muhi na en mah; svoj osebni prestiž in obenem s tem svojim dejanjem protestiral proli zadnjim- dogodkom.
Kakorkoli že, kaže, da se cela zadeva ne bo mogla razvleči v nedogled in da bo rešitev vprašanja taka, kakor jo predlaga jugoslovan-■ ska vlada, ker je edina pravilna v sedanjem političnem položaju.
V	Italiji je zanimivo še to, da se je monarhistična stranka razcepila. Predsednik Lauro, lastnik številnih ladij v Neaplju, je ustanovil svojo frakcijo te stranke, ki bo v razliko ocl dosedanje strankine politike podpirala vladno politiko. Lauro si od tega obeta koristi, pred,vsem v raznih koncesijah, ki mu jih bo dajala vlada kot proliuslugo za njegovo podporo. Račilnajo, da bo sedaj laže prišlo do ratifikacije EOS, ker je Lauro od 32 monarhističnih poslancev povlekel za sabo 20.
V	Ženevi se še vedno sestajajo in-nagovarjajo 1er pregovarjajo. Potekel jc šesti teden konference; toliko časa so namreč predvidevali, da bo konferenca trajala. Prišli pa niso do bogve kakšnih zaključkov, še več: ugotovili so, da je veliko stvari, za katere se ne morejo nikakor sporazumeti. Vse delegacije so si edine le v tem, da bi bilo dobro rozgovo-re nadaljevati. Tako menijo, da bo konferenca trajala najmanj šest mesecev. Vsekakor lepa doba kovanja miru. Da bi vsaj kaj poštenega sklenili!
Na ženevski konferenci je zlasti aktiven zunanji'minister Bidault, ki se mora nekako prati pred svojim parlamentom. V Franciji traja že nekaj dni razprava o Inclokini. Zlasti ostro je napadel vlado bivši ministrski predsednik Daladier in dejal, da je za neuspeh ženevske konference zlasti kriva skupina ameriških voditeljev, ki ji načeljuje podpredsednik Nixon. Ta skupina je nepopustljiva do Indokine, nekateri pa celo zagovarjajo pomorsko-letalsko intervencijo celo Z -uporabo atomskih bomb. Ko je govoril o nalogah, pred katerimi je Francija, je vladi priporočal naslednje ukrepe: ščititi ekspedicijski zbor v Inclokini z osredotečenjem naporov za totalno ali delno obrambo ustjet Rdeče reke in delte reke Mékong, zavrnitev slehernega načrta za internacionalizacijo indokitajske vojne; sprejem Kitajske v OZN; politi-, ka, ki naj s sodelovanjem Velike Britanije teži za tem, da se ustvarijo redni in uravnovešeni odnosi med obema mednarodnima blokoma.
Za Lanielovo vlado je položaj resen. Laniel poskuša naprtili Bidaul-tu težko nalogo rešiti vlado iz nevzdržnega satnja. Kakor se zdi, posebno -no poročilih, ki javljajo, da bo precejšnje število degjolističnih poslancev in radikalov glasovalo proti vladi, bo za Laniela odbila zadnja ura, če se v zadnjem trenutku kaj ne sprevrže.
PO OBISKU PREDSEDNIKA TITA Y GRČIJI
Francija ima še vedno hude težave tudi v Afriki. Vendar je tu še nejasno, kako se bodo si vari razvile. Indokina pa jc že v zaključni fazi in verjetno tudi novi- poveljnik tamkajšnjih oboroženih sil general Ely, ki je že v llanoju, ne bo mogel rešiti situacije. Ob ustju Rdeče reke .še ni nobenih znakov, da bi vietmin-hovci začeli z novo ofenzivo, pač pa francoske čete prihajajo vsak dan v slik z nnmi. Tako so te dni uničile vietminhovsko postojanko, ki je bila oddaljena od. Hanoja samo 10 kilometrov. Verjetno -je, da bo general Giarp začel z novo ofenzivo še pred trm, ko se ho novi francoski poveljnik povolno-nm seznanil s položajem in ga obvladal.
Angleški listi pišejo, da je viet-minška armada celo bolje opremljena od francoskih sil in da se je indo-kinska vojna spremenila v spopad, dveh modernih vojska. Vielminh se sicer zanaša, da bo v Ženevi uspelo odvrniti tujo intervencijo in da se ni bati tujega oboroženega, vmešavanja toliko časa, dokler traja ženevska konferenca.
Še nekaj, kar je za nas važno. Turški ministrski predsednik se ie na povratku v domovino iz Amerike ustavil v Atenah. Ta obisk je neposredno sledil -Titovemu odhodu iz Grčije. Menderes se je razgovarjal s Papacosom. in Slefanopulosom ter so ugotovili popolnoma enake poglede na predhodne razgovore.
Grški tisk je te dni sploh poln člankov in poročil, ki samo hvalijo balkansko zvezo in kažejo na odobravanje vsega grškega ljudstva, da hi od teh dosedanjih uspehov v zbližanjtt treh držav prešli na po-volno sodelovanje.
Uradno poročilo o rezultatih razgovorov, ki so jih imeli grški in jugoslovanski državniki ob Predsednikovem obisku, potrjuje, da so se izpolnila vsa pričakovanja glede smeri razvoja nadaljnjega sodelovanja, tako med obema državama, kakor tudi gledo sodelovanja balkanskih držav, povezanh % Ankar-skim sporazumom. Vprašanje sklenitve Balkanske zveze je zgolj vprašanje formalnosti. Lahko trdimo, da jc v praksi že sklenjena.
Razgovori v Atenah, združeni s prijatejjsKlm sprejemom prcusca-nika Tita so pokazali, da ni nobene ovire, ki bi preprečevala sklenitev Balkanske zveze in da takih ovir v bistvu ne more biti, ker za to Zvezo govori dejstvo, da jc vsem trem državam enako potrebna in koristna.
Narode in državnike vseh treh držav je vsa zadnja leta vodila misel, kako zagotoviti miren razvoj svojih dežel in hkrati z združenimi močmi prispevati tudi k skupnim naporom človeštva za ohranitev miru v svetu. Tomu cilju ni težko podrediti manj pomembna vprašanja. Iskrena želja po sodelovanju in zavest, da bodo s tem ustvarjeni pogoji tudi za razširitev in poglobitev gospodarskih kulturnih in drugih stikov, jc našla svoj izraz v sklenjenem prijateljstvu med sosedi in v enotnem prizadevanju treh držav, ki ga potrjuje bližnja sklenitev trojne zveze.
Balkanska zveza je posebno pomembna prav v današnjem času, ko vidimo, da zaradi številnih nesporazumov, pomanjkanja dobre volje, teženj po nadoblasti In po-
(irejevanju malih narodov stalno lebdi nad človeštvom nevarnost nove vojne, novih spopadov in oboroženih obračunavanj. Zato ¿e tovariš Tito v svojem govoru ob vrnitvi iz Grčije poudaril, da smo lahko ponosni, ker smo prvi pokazali
ugledni politiki v svetu. Zlasti francosko časopisje pozdravlja zamisel Jugoslavije, Grčije in Turčije. Obenem pa z začudenjem piše o nenaklonjenosti nekaterih držav do Balkanske zveze in poudarja zlobnost, ki jo izražajo v odnosu na
Aleksander Papagos, Radoš Jovanovič, kralj Pavle, predsednik Tito in drugi visoki grški funkcionarji na ladji »Galeb«
zgled in s svoje strani prispevali k ohranitvi miru.
Da je Balkanska zveza velik prispevek k utrditvi miru poudarja • ves napredni tuji tisk in številni
Pred tedni je bilo naše morje prizorišče italijanske provokacije, ko je italijanska vojna ladja intervenirajo in prišla na pomoč njihovim ribiškim ladjam, ki so jih naši mornarji zajeli pri nedovoljenem lovu v naših teritorialnih vodah. Italijanski ribiči so sicer reveži, a njihova vlada ne pristane na obnovitev pogodbe o ribolovu z našo vlado;
V »napredni« Ameriki, kjer se ponašajo z njihovo demokracijo si šele zdaj utira pot misel o enakosti državljanov bele in črne polti. Doslej so bili celo učenci v šolah strogo ločeni po barvi polti. Črnci v Ameriki sploh ne uživajo vseh pravic, kot jih -uživa bel človek. Te dni pa so navovedovali, da bodo to krivico odpravili.
Geneviève de Galard, bolničarka v Dien- Bien Fuju, se je vrnila z letalom v Francijo. O tej hrabri ženski so pisali vsi svetovni časopisi in povzdigovali njeno junaštvo, na sestanku odbora Mednarodnega Rdečega križa sq oj celo predlagali za odpkovanje s kolajno Nichtingale. Iz ujetništva je za kratek čas odpotovala v Francijo na obisk k materi.
Ameriško ladjo, ki ima 8000 ton, je na Rumenem morju vrgla nevihta na suho. To je vsekakor redek primer morske nesreče, ki pa nas ne sme čuditi, ker so viharji na morju v tistih krajih res nekaj groznega. Pravijo, da so porabili dober mesec, da so ladjo, ki je ostala slučajno cela, spravili spet v vodo. Dobesedno so jo morali odkopati.
Na svelu bo kmalu premalo pro-siora za človeški rod. Nato 'mislijo razni učenjaki bodisi v Ameriki bodisi drupod. Na to, kako bi rešili to vprašanje, pa so začeli misliti tudi v Sovjetski zvezi. Tako vidite na sliki, kako si Rusi predstavljajo prihod njihovih — po vsej verjetnosti — potomcev na Luno, kjer se jim obeta povsem novo življenje.
O Kon-Tikiju smo slišali že tudi pri nas mnogo, posebno, ko so tudi pri nas predvajali film. o podvigu norveških znanstvenikov. Ti znanstveniki so hoteli dokazati, da se je človek preselil iz Azije v Ameriko. To je ena od možnosti, ki so jim jo poskušali ovreči drugi. Poročajo, da so te dni tia podlagi najdbe na For-mozi prav tako ovrgli to tezo.
te pohvalne pobude balkanskih držav. Med vidnejšimi osebnostmi, ki gledajo v Balkanski zvezi pozitivno in koristno zamisel sta tudi kandidat demokratske stranke za predsednika ZDA na zadnjih volitvah Adlay Stevenson in Eleonor Ro-osevelt, ki sta s tem v zvezi dala svoje izjave dopisnikom Radio Beo. grau. Stevenson je dejal, da so dogodki na Balkanu in obisk predsednika Tita široko odmevali po svetu in v ZDA ter poudaril, da je Balkanska zveza zelo koristno dejstvo v splošnih naporih za ohranitev miru v svetu zlasti pa na Balkanu. Gospa Roosevelt pa je dejala, tla vidi v razvoju jugoslovan-sKo-itursKo-grsKih ounosov avojen;
pomen te zveze: potezo, ki krepi mir, hkrati pa tudi svobodo vsake izmed balkanskih dežel posebej. »Maršal Tito je svetovno znan tir-' žavnik in njegovi napori, da bi se ohranil mir, bodo ostali zapisani v zgodovni«, tako ocenjuje delo našega predsednika Eleonor Roosevelt.
Povsem tem je popolnoma razumljivo, da enostransko prizadevanje, inspirirano po ozkih neopravičenih zahtevah rimskih vladajočih krogov ni našlo razumevanja v široki svetovni dejavnosti. Ta javnost njihovo delo obsoja prav s tem, ko priznava naše napore in uspehe, ki smo- jih dosegli v zunanji politiki, in njhov pomen za vse miroljuno človeštvo.
¥ nekaj vrstah
PARIZ. Zaradi, tega, ker je agencija AFP oddala članek iz lista Express o tajnem poročilu generalov Elya in Salana o položaju v Indoki-ni, so na intervencijo ministrstva za informacije odpustili šefa agencije in njegovega namestnika. Francoski novinarski krogi menijo, da je to vmešavanje vlade, kršenje svobode tiska.
BERLIN. Bivši zunanji minister vzhodnomeške vlade Dertinger je bil obsojen na 15 let prisilnega dela pod obtožbo, da je koval zaroto proti sedanjemu režimu. Z njim je bilo obsojenih še pet- obtožencev na zaporne kazni od 3 do 13 let.
ATENE, V Grčiji so razpisali notranje posojilo za 300 milijonov drahem (10 milijonov dolarjev). Posojilo bodo uporabili za izvedbo dolgoročnega programa investicijske graditve.
LONDON. Britanski veleposlanik v Egiptu se je razgovarjal z egipt-skim zunanjim ministrom glede ubojev angleških vojakov v coni Sue-škoga prekopa. Tu ne vedo povedati, kdaj se bodo nadaljevali razgovori med Anglijo in Egiptom za rešitev spornih vprašanj.
VASHINGTON. V ZDA se pripravljajo na konferenco držav Cen-tialne Amerike, ki naj bi poskušala najti rešitev glede na »prodiranje komunizma v Guatemali«.
VELIKE POPLM WE
ma. pomoe
Velika poplava, ki je zajela vse severovzhodno področje celjskega okraja, mesto Celje, Šoštanj in Krško, je hudo udarila prebivalstvo. Terjala je več človeških življenj in povzročila ogromno gmotno škodo. Narasli ptftoki in reke so prestopili bregove; razbesnela strašna sila je pustošila vso inoč in povzročila takšno razdejanje, kot ga ne pomnijo.
Poplava je bila tako katastrofalna, ker je naenkrat zajela vse veliko celjsko področje z mestom vred in prišla tako nenadoma, sredi noči, da niso mogli opozorita prebivalstva na nevarnost. Ljudje so to opazili, ko je voda že prodirala v stanovanja in odnašala njihovo imovino, živino, pridelke in drugo, ter rušila hiše in gospodarska poslopja. Zato so mnogi njih komaj uspeli, da rešijo golo življenje.
Ko se je utrgal oblak, je obenem z nalivom začela naraščati tudi talna voda in v nekaj urah preplavila v Celju nad 800 stanovanj, vse kleti in niže ležeče prostore. Vdrla je v tovarne, kjer je preplavila stroje in uničila surovine ter izdelke. V cinkarni je pogasila peči, zlasti pa je hudo prizadeta mehanična tkalnica »Metka«. Veliko škodo je napravila tudi v tovarni barvil, tovarni tehtnic, tovarni emajHrane posode in dragih. Dalj časa ne bo mogla obratovati tudi tovarna celuloze v Krškem.
Voda je zalila rudnike, porušila več mostov in preplavila velike površine obdelane zemlje. Opustošila je okrog 30 hektarjev hmeljskih nasadov. Celotne škode sicer še niso natanko ugotovili, sodijo pa, da bo znašala nad dvajset milijard dinarjev.
Takoj ob poplavi so z vseh strani prišle na pomoč reševalne ekipe. Gasilci in vojska so začeli skupaj s prebivalstvom z organizirano reševalno akcijo. Mesto Celje je bilo v popolni temi, £er je voda prekinila električni tok, vendar je reševalcem uspelo pod izredno težkimi okolnostmi rešiti, kar se je dalo in občutno zmanjšati škodo, ki bi jo ljudstvo sicer utrpelo.
že naslednji dan, ko je voda upadla, so prihiteli v Celje delavci in strokovnjaki iz Ljubljane, Maribora in od drugod, da pomagajo očistiti in uspasobti stroje, da lahko tovarne čimprej začnejo z obratovanjem. Delovni ljudje so se v tem primeru res pokazali tovariše v nesreči. Nekatere tovarne, kot je na pr. Mariborska tekstilna, so prevzele naročila sorodnih tovarn v Celju in pomagale na vse načine prizadetim kolektivom.
Po vsej Sloveniji so takoj začeli zbirati hrano, obleko in denarna
Ha kiatko.
Letos bodo začeli graditi t> Le-skovcu veliko novo predilnico. Predilnica bo imela deset tisoč vreten. Predvidevajp, da bo leta 1956 že popolnoma dograjena in bo lahko začela s proizvodnjo. To bo naša najmočnejše ■ opremljena predilnica.
Nova železarna v Sisku je pred kratkim začela s proizvodnjo sivega železa. Sedanja proizvodnja znaša 100 ton dnevno. Železarna pa še ni o polnem obratu. Nedvomno je proizvodnja sivega železa eden največjih uspehov kolektiva, hkrati pa je to velikega pomena za našo induslri-jo.
Konec maja je prispela v Ljubljano skupina ameriških industrijalcev iii predstavnikov FAO, ki se mudi v naši državi, z namenom da se seznani z našo gospodarsko dejavnostjo. Skupina je obiskala več naših tovarn in podjetij.
Podjetje za izdelavo kovinskih izdelkov »Kovinska industrija« je začelo izdelovati serijsko električne ograje za --ašnike. Pašnike ogradijo z navadno žico, ki jo pritrdijo na posebne izolatorje in zvežejo z akumulatorji. Ko se žival dotakne žice prejme električni sunek, ki je dovolj močan, da nauči žival, cla se žici več ne približuje. Ograja je zelo praktična in je drugod po svetu že zelo v rab.i Pri nas je sicer še novost, verietno pa jo boclo radi uporabljali.
sredstva. Na poziv Republiške zveze sindikatov so odgovorila vsa podjetja in kolektivi. Potek akcije za pomoč, poplavljenim krajem govori o solidarnosti naših delovnih ljudi in njihovem prizadevanju, da olajšajo nesrečo, ki je zadela prebivalstvo na poplavljenem področju.
Izvršni svet LRS je namenil .pomoč v -znesku sto milijonov dinarjev, Zadružna zveza Slovenije 20 milijonov, MLO Ljubljana 10 milijonov, Prispevale so razne ustanove in organizacije. Delavci v številnih tovarnah so v ta namen dali enodnevni zaslužek in prispevali iz sredstev svojih skladov.
Skupaj z delovnimi ljudmi dragih krajev so tudi primorski delavci doslei že zbrali znatna sredstva. Pri vseh OLO so ustanovljeni posebni cdbori, ki to akcijo koordinirajo in dajejo potrebna pojasnila. OLO Koper je v ta namen prispeval dva milijona dharjev, prispevale pa so tudi vse občine.
Podjetja, ustanove in posameznike koprskega, okraja obveščamo, da zneske, namenjene za pomoč prizadetim krajem nakazujejo na tekoči račun G57-T-405 »Okrajni odbor za pomoč krajem prizadetim po poplavi« pri podružnici Narodne banke FLRJ v Kopru.
Odkar se je v občini Dekani razširil glas o gradnji poslopja za tovarno ključavnic, se pogovori večkrat sučejo okoli tega vprašanja. Ljudje, odrasli in mladina, vidijo v tej tovarni bodočnost gospodarstva občine. »Ko bo ta zgrajena, bomo na dobrem, saj bo zaposlila od 200 do 250 ljudi«, pravijo.
Dejstvo je, cla je občini Dekani potfebna tudi mala industrija za zaposlitev tiste — odvisne delovne sile, ki ostaja pri obdelovanju zemlje. Ni pa to glavna zaposlitev za občino, ki je drugače stoodstotno agrarna. Zdi se, da se prav v zvezi x gradnjo tovarne ključavnic pojavlja zgrešeno mnenje, ki smo ga omenilv zgoraj. Treba je takoj v začetku pribiti, da ni tovarna izhod iz sedanjega neurejenega stanja kmetijstva, vrtnarstva in živinoreje. Slej ko prej bodo dekanski kmetje morali iskati izhoda z boljšim obdelovanjem zemlje, s preusmeritvijo gojenja nekaterih kultur — krompir in koruza — na površinah, kjer bi laliko gojili zelenjavo. Poskrbeti bodo morali za številčni dvig živine, Id je tako padla v zadnjih 20 letih, da vzbuja resne.' zaskrbljenost tako živinorejcev samih kot oblasti. Malo je ljudi, ki bi se resno lotili obnavljanja starih vinogradov ir. sadovnjakov.
Občinski ljudski odbor ne gleda brezhibno na ia vprašanja. Na zadnji seji okrajnega LO v Kopru je odbornik iz Dekanov prikazal vprašanju živinoreje, ki ni, kot smo že poudari -li, niti od daleč rožnato. In to ne samo v občini Dekani. Okrajni ljudski
lip ^-î.	, V
Tako je voda poplavi la Celje in okolico
odbor je na to intervencijo naročil komisiji za kmetijstvo, da to vpra • šanje preuči do vseh podrobnosti in naj na prihodnjem zasedanju poroča u ugotovitvah ter predlaga rešitev.
Ta poseg odbornika te občine dokazuje, da je občinski ljudski odbor na pravem koncu zagrabil to vprašanje. Ni pa njegovo zanimanje omejeno samo na to vprašanje. Že lani je na sončni legi ob cesti, ki pelje iz vasi, uredil večji vinograd. Letos pripravlja zemljišče za 4 ha novega vinograda in 2 ha breskovega nasada. Uredil je tudi poskusni nasad paradižnikov in posadil 17.000 paradižnikovih sadik. Kmetijska zadruga pa pripravlja za prihodnje leto poskus pridelovanja raznih semen.
Naj samo z nekaj besedami omenimo gradnjo moderne hladilnice, ki bo tudi zaposlila precej delovne sile. Gradili bodo tudi mlekarno in mes-nico.V zadružnem domu pa imajo mizarsko delavnico, ki zaposluje 10 ljudi.
Kot rečeno, pa je vse to le kot nekak dodatni pripomoček h kmetijstvu občine. Kmetje bodo morali v prvi vrsti iskati izhoda iz sedanjega stanja z boljšim obdelovanjem zemlje. Občinski ljudski odbor je že dal nekaj prav dobrih zgledov, ki naj bi se jih oprijeli tudi kmetje. Nekoč so obstajali na območju občine dobri pašniki. Tistih pašnikov ni nihče ukradel in so še na nekdanjih mestih, So pa skrajno zanemarjeni. Dober poskus izboljšanja so napravili pri Urbancih, kjer so očistili in uredili 14 ha takega zapuščenega pašnika in ga spremenili v bodoči sadovnjak koščičastega sadja. Taki pašniki so še v Socerbu in v Ospu. Treba bi jih bilo samo očistiti in urediti.
Ne moremo mimo važnega vprašanja — cena mleku — ki ga vsi živinorejci navajajo kot glavni vzrok, da je živinoreja številčno tako padla. (V Valmarinu je nekdaj pet posestnikov redilo 30 glav živine, danes jih redijo samo še pet). V Dekanih je neki posestnik redil dve mlečni kravi, čeprav sam ni pridelal niti stota sena. Za mleko je dobil toliko, da je lahko kupoval seno in otrobe in je pri tem dobro živel.
Posamezniki pravijo, da bi morala oblast dvigniti ceno mleku. To podpira večina živinorejcev, ki pravijo, da bi to pripomoglo k ponovnemu dvigu živinoreje.
Nekateri živinorejci pa so že sami uvideli, da tako ne bo šlo več naprej. V Valmarinu smo slišali kmeta, la je dejal, da bi rad kupil dve
mladi junici, da bi mu napravili vsaj gnoja —- če bi imel denarl Tega pa nima, ker je bilo že več slabih letin, lani pa še toča, ki je težko prizadejala posestno bilanco.
Posledica padanja števila živine so vidne povsod. Ob poti v Ankaran smo videli večjo parcelo, kjer je iz visoke trave in plevela štrlela v zrak zarjavela namakalna cev. Se pravi, da je nekoč imel tu gospodar vrt. Ob reki Rižani pod Dekani je več desetin hektarjev zemlje, kjer sedaj sadijo krompir in sejejo koruzo. Tu bi lahko pridelovali zelenjavo, ker je voda za namakanje pri rokah.
Kmetovalci te in tudi drugih občin naj bi se zavedali, da ni Tešitev takih in podobnih vprašanj v dviganju cen, pač pa v boljšem obdelovanju zemlje in iskanju dohodkov v boljših in večjih pridelkih. Ne proč od zemlje, temveč k zemlji, Id je "radodarna in vrača z obilnimi pridelki delo in skrb, ki sta ji ¡bili izkazani.
Za zaključek. Nedolgo tega smo v večjem središču neke občine govorili z razgledanim človekom, ki se dobro razume tudi na kmetijstvo. Med drugim smo mu zastavili tole vprašanje:
»Kaj pravijo danes kmetje te občine?«
Malo se je zamislil, nato pa ■odgovoril:
»Nekoč — mislim na čase pred prvo svetovno vojno — so se vsi kmetje, Id so prihajali v naše središče, radi pobahali; toliko imam živine, toliko sem pridelal, dobro sem oženil hčer, to bom še popravil in izboljšal, itd.
Danes pa se vsi le pritožujejo in jamrajo. Prav kot bi se jih bila prijela — influença jamranja — da se tako izrazim. Če pogledam to jam-ranje s prave strani, moram reči, da
pretirano. Vojna je vsekakor zapustila veliko opustošenje prav kmetijstvu. Te pa premalo zanimanja od strani nekaterih. Veliko jih je, .ki se trudijo, da bi čimprej uredili svoja posestva in imajo pri tem uspehe. Takih bi moralo biti več. Potem bi prenehalo jamranje.«
Pred kratkim so zaključili trgovinska pogajanja med Brazilijo in Jugoslavijo. Nov trgovinski sporazum predvideva blagovno izmenjavo v vrednosti IS milijonov dolarjev. Sporazum bo stopil v veljavo, ko ga odobrijo obe podpisnici. Jugoslavija bo uvažala iz Brazilije predvsem bombaž, volno, kavo in kakao.
V zimskem času pointenzivni mraz, ker s svojim pihanjem povečuje izhlapevanje, vsako izhlapevanje pa odjemlje toploto zemlje in rastlin. Rastline .s plitvimi koreninami (žita!), ne morejo iz zmrzlih tal črpati potrebne vlage, zgoraj jih pa še burja suši. Zato pogostoma ovenejo in umrejo. Burja s svojo neverjetno silovitostjo odpihuje ogromne množine najdrobnejše in zato najboljše prsti; zlasti lahka sprstenina (humus), ki je posebno dragocena, odplava z burjo v Jadransko morje. Vsaka krtina na izpostavljenih travnikih je v burji odpihana in na njenem mestu ostane prazna kotanja s prgiščem drobnega kamenja na dnu. Tu se trava sama od sebe več ne pojavi.
Z razgrabljanjem krtin, ko hitro nastanejo, je mogoče delno preprečiti. Kraške njive so do malega vse z kamenjem posute. To kamenje, dasi popolnoma nekoristno in celo škodljivo, ker ovira obdelovanje in ne daje nič, vendarle služi v fizičnem pomenu: vsaj tisto prst, ki je pod njim, -tišči, da je burja ne odpilia.
V poletnem času je burja tudi in dostikrat je tako močna, da odnaša pokošeno travo kakor pleve. Ko piha, ni mogoče naložiti senenega voza. V poletnem času še posebno osu-šuje tla in vso vegetacijo. Tudi v poletju lahko vidimo cele oblake drobne prsti, ki plavajo z burjo v neznane kraje. Kaj pogosten pojav na Krasu je ta, da po skoraj vsakem dežju burja piha tudi teden dni dolgo, da ja čimnajprej pobere iz tal vlago.
Spričo vseh teh nesreč, ki jih deli Krasu sovražna priroda, je vprašanje: kaj storiti. Ali soloh moremo kaj storiti? In je takoj tu odgovor: zmanjšati sečnjo dreves iu povečati pogozdovanje. Iz referatov strokovnjakov na sestanku, če se pravilno spominjam, je razvidno, da znaša
FRANCE MAGAJNA:
celokupna površina na tipičnem Krasu 21 odstotkov celokujrae površine -— nekaj manj kot četrtina vsega kraškega površja je gozd. Minimalna potreba pa bi bila, da bi pogo-zdili vsaj do 35 odstotkov vse površine. To se pravi, da bi morali gozdno kulturo malodane podvojiti. Pogozdili bi bilo treba vsa ničvredna kamenišča, ki niti paši ne služijo. Potem bi bilo treba posaditi zaščitne jiasove primerne širine pravokotno na smer burje. S tem postopkom bi s časom zmanjšali škodljivo silo burje in s tem nekoliko ohranjali vlažnost ozračja in tudi zem-lje.
Tu pa naletimo na odpor kraških ljudi. Čeprav priznavajo v polni meri umestnost in končno koristnost takih del, jih vendar štejejo za sedanjost škodljive. Vsak tak nov nasad — borov nasad v glavnem — jim z izjemo ničvrednih kamenišč zmanjša površino pašnikov ali travnikov in to je huda reč. Živinoreja je Kraševcu Vendarle glavni in v mnogih krajih edini vir dohodkov. Te dohodke po-trebuie on takoj, v tem času, in se jim ne more odpovedati v dobro tistemu, kar bo čez petdeset ali sto let. Vsak tak nov gozd vzame v zaščito gozdarska služba, ki takoj prepove kmetom vsako pašnjo v njih. Ta prepoved ni le za eno leto ali dve, marveč traja desetletja. Kraška paša je v pomladanskih dneh dokaj bogata, v suši je pa nekaka Sahara v miniaturi. Trava se posuši in živina samo »špancira« po pašnikih, ker nima kaj utrgati. Sili v nove borove nasade, ker v njih je zaradi zaščite še kaka živa bilka, toda ie zaide tja in jo pri tem zasači gozdni
čuvaj, bo gospodar plačal občutno globo. Poleg tega, da mu je izkoriščanje pogozdenih površin odvzeto zs več desedetij, mu je na vrh še nevarna past.
Potem je ta omejitev sečnje. Vsak kraški kmet čuva svoj borni gozd kakor zlato. Toda, če hoče jesti kuhano hrano in če si hoče ogreti svoj dom .pozimi, mora vendar imeti kurjavo. Kam naj jo gre iskat, če ne v gozd, pa naj bo ta še tako boren? Nima drugega nadomestka. Če ga skrajna potreba prisili, da poseka nekaj več, kot rabi, in tisto proda, je žalosten sam nad seboj. Ni govora tu o kakem lahkomiselnem van-dalizmu. Naj nekdo poskuša Kraševcu ukrasti v gozdu eno samo dievo in da on to izve, 'boste videli, kaj bo nastalo! Kakor da bi mu ukradel kravo iz hleva! Bilo je na sestanku rečeno, naj bi si kmetje, ki še kurijo na odprtih ognjiščih, Id porabijo mnogo drv, omislili raje praktične štedilnike.
Potem je bilo govora o stelji. Drevo črpa iz zemlje vsakovrstne mineralne spojine. Potrebno bi bilo, da bi jih zemlja vsaj delno prejemala nazaj. Če pustimo v je«eni odpadlo listje na tleh, bo to samo zemlji mnogo vračalo. Rastlinski odpadki 60 edini, ki ustvarjajo rodna tla. Ako vsako leto poberemo odpadlo listje, je jasno, da se rodnost tal manjša in ne veča. V vsakem listu je pepel, ki je v glavnem sestavljen iz apna (z dobršnim delom kalija). To apno je bilo odvzeto zemlji. Če list-ie odpeljemo, bo v taki zemlji tiste količine apna manj. Naj se to leto za letom ponavlja, pa bo ta zemlja začela biti izrazito kisla. To je pa
zlo, ki povzroči, da drevje le životari ali celo odmira. Kjer listje v gozdu ostaja, se s trolinenjem izpre-minja v humus ali sprstenino, ta daje tlom rodovitnost in možnost večjega vpijanja in zadrževanja vlage. Samo na takih humoznih tleh se drevje krepko razvija in 'krepko širi.
Toda brez stelje kmetovalec ne more biti, drugega nadomestka pa nima. Od slame uporabi za steljo le rženo, vse drugo, tudi ajdovo, porabi za krmo in še veliko premalo je ima za ta namen. Na sestanku so svetovali, da bi kupovali slamo za nastilj v Vojvodini in drugih žito-rodnili predelih Jugoslavije. Če se namreč izplača Švicarjem in drugim inozemcem kupovati slamo pri nas, bi se za nas moralo izplačati še bolj. Pa je spet to hudičevo vprašanje, kje vzeti denar; saj ga nimamo dovolj niti za najnujnejša umetna gnojila. Listje v gozdu ne stane nič, le trud kmetove družine. In to listje je blizu in nam je dostopno kadarkoli nam čas in vreme dopuščata. Na žalost je na Krasu tudi' listja zmeraj premalo in to pomenja, da razen morda v Reški dolini, nikjer ne preostaja; je vsako leto pograb-Ijeno in tla se pač siromašijo.
Na vrhovih Slavnika, Id so sama goličava, rase na sto in sto hektarih neka popolnoma neužitna trava, ki ji pravijo menda »dratenka«. Ko bi vse te gorske planote pokosili, bi dobili ogromne količine stelje. Toda niti najbližnje vasi ne izkoriščajo tega vira, ker je to neki zvezano z občutnimi stroški in velikim trudom. Tem manj bi se ga mogli poslužiti kmetje z oddaljenih kraških vasi. Covorili smo na sestanku, da bi strah pred trudom ne smel biti ovira. Saj ne moremo prav ničesar doseči brez 'truda. Torej, brez muje se niti čevelj ne obuje. To je vse res, vendar je človeška narava taka kot
Nadaljevanje na 11. strani
06216795
, ipnife.,

m I i pte * i
01) 10-leinici požiga šestih cerkljanskih vasi
Pišem o krajih, kjer sem doma. Naj mi bravei ne zamerijo, če bom mogoče majčkeno oseben. Ne mtfrem druače. kadar pišem o kraju in ljudeh, Id jih imam rad, prav tako kot imam rad novo Jugoslavijo, ki se zame začenja na Cerkljanskem in se od tam širi proti zahodu do morja, nroti vzhodu pa preko Ljubljane, Zagreba, Beograda, Skoplja in dalje do meja sosednih držav. Razdrapano skalovje Kma, Peči, Ratitovca, Triglava in drugih, divje lepote tega čudovitega koščka naše obmorske Jugoslavije so mi prav tako blizu kot razscžna žitorodna polja Vojvodine, kot pečinasta Čma gora in gorata Bosna in Hercegovina. Prav tako domač mi je leskov ali trnov grm, robat kamen in martinček, ki se je skril pod njega tam nekje v Makedoniji, Banalu, Vojvodini, kot doma. Domačega se čutim, kadar govorim z zagorelim Dalm.iHr.ef~!. Bošnjakom, Črnogorcem ui Srbom Vsi so šli skozi ognjeno in krvavo borbo, polno junaštva in žrtev, vsi so občutili beseda našega Cr.nkarja:
»Prijatelj, globlje poglej 1 Ali ne vidiš, odkod te nove sile?! Življenje sc drami v nižavah, ki so spale... Kaj to, če prihaja pomlad v viharju in jjovodnjil Iz te črne naplavine bo vzklila bujna rast!«
Dne 6. iunija 1944 je prišla XXXI. divizija NOV in POJ na Cerkljansko. Brigade so se razmestile na važnejših višinah, štab pa se je nastanil v Šebreljah v novi hiši »Pri Jemaču«. Kazalo je, da bo vsaj nekaj dni mir in se bodo borci malo odpočili od neprestanih pokretov in akcij. Pa ni bilo tako. Cerkljanska dolina z važno prometno cesto Most na Soči (Sv. Lucija) — Idrija — Logatec — Ljubljana in železnico Gorica — Sv. Lucija—Podbrdo na drugi strani Šent-viškogorske planote, sta bili za na-cifašističnega okupatorja preveč važni, da bi mimo gledal razvoj in vedno večjo rast in moč IX. Primorskega koipusa in pomoč, ki jo je večina prebivalstva nudila svoji ljudski vojski. Sovražnik je ob podpori domačih izdaialcev zasnoval uničevalni načrt za udar na središče osvoboje-neea ozemlja — Cerkljansko. V načrtu je bilo predvideno uničenje vasi, ki so mejile na cesto v Idrijski dolini.
Osmega junija 1944 zjutraj so se večji oddelki elitnih SS-,ovcev in domobrancev pojavili na vseh prehodih Cerkljanske doline. Edinice XXXI. divizije so začasno zaustavile prodiranje sovražnika in omogočile pravočasen umik ogrožene glavnine, ki je bila obkoljena. Prebivalci so prestra-
f M If i / /
šeiii opazovali premikanje in spraše-
»Zakaj nas puščate same?«
Razumljivo. Čutili so se varne le takrat, ko so bili po vaseh partizani.
.Drugi dan, 9. junija, so bili SS ovci, fašisti in domobranci popolni gospodarji imetja in življenje številnih cerkljanskih vasi.
»KAKO STRAŠNA SLEPOTA JE ČLOVEKA.,.!«
V eni teh vasi se je župnik-doma-čin prijateljsko razgovarjai s komandantom SS-ovcev. Se živijo ljudje, ki so ga prosili, naj za dobro vasi spregovori nekaj besed. Ni jih sp r c -govoril! Iz užaljenega ponosa, da so ga že leta 1942 prehiteli preprosti in nešolani ljudje ter mu preprečili ustanovitev belogardistične postojanke, je kot »Kristusov služabnik« postal s svojo črno obleko — črnogar-dist, "robar svoje rojstne vusi in so-kriv smrti šestih vaščanov. Pred požigom vasi je ta župnik takole »tolažil« ljudi, ki so slutili najhujše:
»Saj bodo požgali domove le najvidnejšim aktivistom!«
Desetega junija dopoldne so SS-ovci začeli z uničevalnim delom. S prižganimi baklami so letali od hiše do hiše, od poslopja do poslopja in zažieali slamnate strehe. V dveh urah so zgorele vasi: Reka, Jagaršče, Šebrelje, Lazeč, Plužnjc, Otalež in še številne samotne kmetije na Šebrelj-skem vrhu in po Masorah.
Da bi izdajalci zakrinkali svoje zločinsko delo, so hitro razširili med ljudi vest: požgali so zato, ker so jih Partizani napadli. Tako so ustvarjali mnenje, da so pravzaprav partizani požgali vasi. To je bilo delo v črno oblečenih in posvečenih posameznikov, ki so s svojo propagando proti partizanom zastrupljali poštene in delovne ljudi in jih tirali v borbo proti lastnemu narodu, lastni osebni in miselni svobodi.
Partizan nekega bataljona Prešernove brigade, ki se je na pokretu z Jelovce zakasnil in se je takrat nahajal na enem izmed visokih skalnatih vrhov nad Baško grapo, je v lanski. oktobrski številki »Planinskega vestnika« o požigu cerkljanskih vasi med drugim zapisal:
»Med Blegašem in Čavnom so je dvigalo v nebo šest ogromnih stebrov dima. Stnncli so v daljo (misli vali:
partizane, op, pisca), kjer se je dogajal zločin. Nemci so požigali prav na' krajih, kjer se je često ustavljal bataljon. Vsak je dobro poznal go-sto'jubje teh revnih, po g.rah razmetanih vasic. Poznali so ljudi, od katerih partizan ni nikdar odšel izrazen. Pri katerih se je vedno lahko
pogrel na zapečku in jc bil od stare »mamce«, čo drugega ni bilo, vedno postrežen z latvico toplega mleka.
Mitraliezec Ivan sc jc oddaljil od strmeče gruče borcev. Oči so mu postale vlažne. Roka je samogibno se-
ja « <mm
I : Hi.......
g.*. *	v.
Iz požganih Šebrelj: otroci obtožujejo naci-fašiste, ki so jim porušili domove in ubili starše
"la po mitraljezu in se ga močno oklenila. Prav tako, kadar je z njim pobijal napadajoče fašiste. V enem izmed tistih stebrov, ki se je dvigal med dvema kopastima gričema, je spoznal svojo rojstno vas. Se mati in sestra sta doma. Očeta so ubili fašisti, brat mu je padel v brigadi. Le kaj je z njima?«
Res, isto vprašanje so si zastavljali tudi borci XXX. divizije nekje v Trnovskem gozdu, ko je kurir sporočil: »Na Cerkljanskem gori«. Kaj je z dobrimi cerkljanskimi ljudmi?
Padale so žrtve. SS-ovci so ustrelili invalida Jožeta, ki je potem zgorel v lastni hiši, ustrelili so 90-lct-nega Krmejnkarja, S4-letnega Tišler-ja, slepega harmonikaša Andrejca in Krivca z ženo. Iz Pluženj in Otaležj so odpeljali 15 prebivalcev kot talce.
»ZAKAJ NI VEČ PEČI . . .?«
Ko bodo zgodovinarji in pisatelji opisovali junaštva primorskega ljudstva pod fašizmom in med NOB, ne
bodo mogli mimo prispevka ljudstva Cerkljansko doline. Ne bodo mogli mimo samopomoči, ld so jo -pokazali pri obnavljanju požganih vasi in zbombardiranega Cerkna. Ko jc bila gospodarska stiska največja in je nad Idrijsko dolino ležal cele tri dni dim njihovih požganih domov, niso obu-pavali. Ze ob koncu 1942. leta je bilo vseli 32 vasi povezanih z Osvobodilno fronto.
Čez dva dni sem šel skozi eno izmed požganih vasi. V neki požgani hiši sem videl štiri majhne otroke, ki so se greli na razbitih kosih kmečke peči, ki je ob požigu zgrmela v hram. Kosi so bili še topli od požara, Najmlajši jc -vpraševal:
»Zakaj ni več peči...?«
Ob tem vprašanju so v meni vztre-petali vsi živci. Črna in ožgana debla sadnega drevja so okvirjala to sliko... Na njive in travnike pa je sonce sipalo vse bogastvo toplote.
V drugi hiši jc mlada deklica z lopato spravljala na kup pepel. Tisti kup pepela je predstavljal večstolet-no delo gospodarjev tiste hiše. Ko sem jo vprašal, kaj bo s tistim pepe-lom, ,-e odgovorila:
»Pognojili bomo njivo!«
Mlado dekle se ni zavedalo velikih besed, ki jih je izreklo. Jaz sem jih občutil. Ko sem že odhajal, se jc na zeleni bukvi »Pod Kovkom« oglasilo: »Ku, ku — ku, ku«.
»Ali jo slišiš?«, sem zaklical nazaj tistemu dekletu.
»Slišim, slišim,« je odgovorila. »Ta je vendar še ostala, da nam bo oznanjala boljše prihodnje pomladi, kakor je bila ta.«
Lažji mi je bil potem korak, ko sem odhajal za edinico. Občutil sem, da ljudi ni zlomilo tako veliko uničenje, da bodo še naprej pomagali jjartizanom v borbi za lepše dni.
■HtJdiL
wssmä
W^y^rm
• •■•■>.'//./v/' •	'iZ's//,
¡llliÄis
< I lil m ilfl
SP 111 m
^ÄUÄ^/Ia
" ■ SaHBL
Ob Soči...
uuGaalaDaanEDoniraHnEiTsnDnninnHarascaacBaBnHilacjcnEDDcnnaizzaoaccrBHncnEafcn
Priprave za postavitev spomenika padlim borcem v Cerknem
VAŽNOST UMETNEGA OPLOJEVANJA V ŽIVINOREJI
Strokovnjaki ameriškega poljedelskega ministrstva izjavljajo, da se umni živinorjeci vedno bolj poslužujejo umetnega oplojevanja za zboljšanje svojih čred. Na ta način so dosegli zlasti v državi Kentucky velike uspehe. Na neki kmetiji so tri krave pasme Holstein v preskusni dobi 305 dni dale vsaka več kot 4500 litrov mleka; številne druge mlade krave so pa dale na dan več kot 251 mleka. Vse samice živali, ki so jih preskušali, so bile umetno oplojene.
NAGEL PORAST PETROKEMICNE INDUSTRIJE
Petrokemične izdelke, kot imenujemo izdelke iz derivatov petroleja in naravnih plinov, danes že izdeluje petrokemična industrija na stotine različnih predmetov, znanstveniki pa izjavljajo, da še daleč niso izčrpane vse možnosti.
Petrokemične izdelke uporabljajo pri produkciji umetnih vlaken orlon, dynel in okrilen, katerih u-poraba se v oblačilni industriji vedno bolj širi. Iz teh vlaken izdelana oblačila obdTžijo svojo obliko, se naglo sušijo, so odporne proti soncu in vlagi, se ne mečkajo in tudi ne krčijo. -S pomočjo petrokemičnih produktov napravljajo umetni gumi odporen proti olju in maščobi, plastične izdelke bolj trpežne in bolj odporne proti vročini in raznim kemičnim učinkom. Uporabljajo jih za čiščenje tal, pri naprav-


Deset let. Kratka doba, polna dogodkov in velikih dejanj. Ob življenju, ki utripa, kot je utripalo pred sto, pred tisoč leti, se spominjamo tistih, ki jih ni več med nami. Čas beži in bi skoraj zagrnil v pozabo ljudi, ki smo jih poznali, a jih je sovražnik iztrgal iz naše srede, pobil in izmaličil njihov telesni obraz, da nas še danes pretrese groza, če se jih spomnimo.
Naj bodo te vrstice, napisane v opomin slepemu harmonikašu Navr-škemu Andrejcu z Oblakovega vrha, tudi v spomin vsem, ld so postreljeni in izmučeni izpričali našim sovražnikom — naše uporno in junaško verovanje v zmago.
Naši. ljudski heroji! Veliki smo vam dolžniki. Le malo prsti nas loči od vas, zato ni daljave med vašo smrtjo in našim življenjem. Malo je, če vaše grobove krasimo s spominčicami. Malo se vašemu spominu od-dolžujemo s tem, da na ruševinah starega gradimo nov svet, da tudi iz nas samih gradimo — nove ljudi. S tem, da z našim delom vplivamo na svet in ljudi, da ne bodo več —• zveri in pohiepneži po tuji zemlji, da se bo še bolj razširilo mednarodno bratstvo in sodelovanje, spoštujemo spomin vašega žrtvovanja.
Težko smo otroci v pustnem času čakali prihoda slepega harmonikaša Navrškega Andrejca, da je pri taval
s svojo harmoniko. Andreje je iz svoje harmonike izvabljal tako čudovite glasove, da smo ga poslušali odprtih ust, da nam je dih zastajal. Staro »ajdovo vižo« je znal samo on prav zaigrati in je za plačilo dobil zvrhan pehar ajde in še pol litra mošta povrhu, Nobenega drugega »koledni-ka« se nismo tako razveselili kakor prav njega. Zakaj? V harmoniki je imel skrita dva zvončka, ld sta se tako čudovito lepo ujemala z glasovi harmonike. Andreje je z njima za-zvončkljal samo takrat, kadar je jio-polnoma raztegnil meh harmonike. »Iz vseh registrov poje,« smo dejali.
V dneh požiga je Andreje prišel na obisk k svoji sestri, ki je bila poročena pri kmetu Močniku. Nič ni slutil, kaj se bo zgodilo. Kot navadno, je šel po poti, s harmoniko čez ramo. Ni videl nacističnih morilcev, ki so mu sledili z zločinskim nasmehom. Prihranjen mu je bil pogled na smrtonosno cev. Slišal je pok. Začu-
til je sunek, ki mu je hipoma vzel moči, Zrušil se je s harmoniko vred, ki je zaječala. Zvončka sta tako čudno mehko zacingljala ...
Andreje se je začudil. Ni mogel razumeti, kaj se z njim dogaja. »Zakaj so streljali name?« se je ves slab vprašal. »Ali se tudi slepcev bojijo?«
Hitro je Andrejcu odtekal življenjski sok, kri. Oprl se je na roki in poskušal vstati. Ni šlo. Spoznal je trdo resnico: do smrti so me. Objel je harmoniko, ki ga je živela in mu lajšala temne dni. Dve solzi — dva bisera sta mu zadnjikrat pritekla iz mrtvih oči, ki niso nikoli videle sonca. Nad njim in okoli njega je strahotno pokalo suho tramovje goreče vasi. Poleg njega je stal in se z zločinsko dopadljivostjo režal — zeleni nacist. Na čeladi in na ovratniku sta se mu belili veliki črki SS.
Ija.nju različnih izdelkov za bolj čvrste ali bolj prožne, za ojačenje adezivnih predmetov in za napravil anje barv za bolj trpežne.
AVTOMOBILSKI DELI IZ ŽELEZNEGA PRAHU
V	industriji vedno bolj uporabljajo železo v praihu, ki ga pridobivajo s kemičnim postopkom iz surovega železa.
železo v prahu so že dolgo uporabljali za povečanje vročine plamena za rezanje jekla. Danes pa uporabljajo tak prah v vedno večji meri za izdelovanje preciznih delov raznih kovinskih strojev, zlasti v avtomobilski industriji. železni prah stisnejo pod visokim pritiskom v kalupih, z vročino pa nato stopijo napravljeno obliko v čvrsto kompaktno maso. Tako izdelani kovinski deli so pripravljeni za takojšnjo uporabo brez nadaljnjega obdelovanja.
PRVI PREMIČNI PLOČNIKI
V	Jersey City so izročili prometu prvi premični pločnik v Združenih državah. Pločnik je dolg 68 metrov in vodi k postaji električne železnice, :ki veže pod reko Hudson New York City z raznimi kraji New Jerseya.
Pločnik, ki pomeni pravo revolucijo v prometu peščev, je nosilen pas iz gumija, ki se premika s hitrostjo 2 4 km na uro in lahko v eni uri prepelje 10.800 ljudi. Pa.s je širok 1.65 metra in se premika na. 1.000 valicih. Ce se bo premični pločnik, kateri- znatno olajšuje pot navkreber k postaji, pri ljudeh priljubil, bodo priklopih še nov pločnik v dolžini 240 metrov.
MOČNO UPADANJE TUBERKULOZE
Kakor poročajo je v zadnjih 50 letih umrljivost za tuberkulozo v Združenih državah močno padla, za kar gre zasluga v prvi vrsti proti-tuberkulozni kampanji. V letu 1900 je bilo na. 100.000 prebivalcev 183,9 smrtnih primerov zaradi .tuberkuloze, v letu 1953 pa 12,6. Za 'letos pa napoveduje družba še nadaljnji padec na 10 primerov. Kljub temu je pa tuberkuloza še vedno važen javni zdravstveni problem v Združenih državah,
ŠKOTSKE OGNJAVARNE IZOLACIJE ZA LADJE
V	vedno večjem številu so ladje ki so zgrajene v evropskih ladjedelnicah, opremljene z ognjavar-nimi izolacijami škotskega izdelka. Tudi mnogi ameriški brodarji, ki naročajo ladje v Evropi, zahtevajo, da morajo biti opremljene z ognja-v.arnimi izolacijami škotskega izdelka, Podjetje je nedavno dobilo naročilo za izolacije za 45 novih ladij-cistern, od katerih 24 jih je v gradnji v evropskih ladjedelnicah. Petrolpjska družba »Esso« uporablja za izolacije na svojih ladjah-cisternah, samo izdelke družbe Ma-rinite; prav tako so tudi stene ne-davnno splovljenega 22.000 tonskega prekomornika družbe »Cunard Line«, »Saxonia«, ki ločijo prostore za potnike od drugih prostorov, opremili z ognjav.arnimi izolacijami. »Marinite«.
(Od. našega posebnega dopisnika)
Sanja, sanja z odprtimi očmi dekle, sanja fant in v sanjali si ustvarjata gradove v oblakih. Zdi se jima, da je preko gora in morja, daleč v v svetu njihova sreča, da se jima bosta tam cedila med in mleko, da jima bodo z jasnega neba padali cekini. Drugi si zamišljajo razne pustolovščine, da bodo odkrili nove zaklade in dežele, mislijo, da jim ne bo treba delati, garati in skrbeti za vsakdanji kruh. Vsi pa slepo verjamejo lažnivi, a obenem vabljivi propagandi, ko pa so že v mreži, se bridko kesajo.
Škoda zanje, za ta mlada življenja. V noči dozori načrt, krenejo na .pot, naslednji dan pa že javlja tržaška policija, da so prišli in izjavili, da so zbežali, ker se ne strinjajo z režimom v Jugoslaviji. Po takih vesteh planejo italijanski šovinistični in kominfomiistični listi in radio, jih trobijo v svet in glodajo kot pes kost. To naj bi bili nekaki politični preganjanci, ld iščejo politično zatočišče. Smešno, a obenem žalostno. Kmečka dekleta in fantje, nekateri še mlečnih zob, ki se niso nikoli ukvarjali s politiko, čez noč postanejo politični begunci, .pa če izjavijo takoj ob prihodu čez mejo, ali ne, čeprav to ne odgovarja resnici, ker je nesmiselno. Zakaj zbežijo? Zakaj zapustijo svoj dom? Kaj si mislijo? In kaj je potem? Kdo je tega kriv? Kdo jih nagovarja in zapeljuje? Zakaj? Vrsta vprašanj, ki tarejo predvsem matere in očete.
Da si ne bo kdo mislil, da tako govorimo in pišemo samo zaradi propagande, bomo našteli nekaj primerov. Navedli bi lahko ime in priimek ter rojstni .kraj za vsakega, pa iz tehtnih vzrokov ne moremo, "prvič zaradi tega, ker prizadeti nočejo Biti izpostavljeni šikaniranju v taborišču, hujši kontroli in očitkom, drugič pa zaradi tega, ker nočemo povzročiti staršem še večjo žalost.
Pripomniti hočemo le to, da bi se namreč naše mamice in očetje, pa tudi bratje in sestre bridko zjokali, ko bi videli na lastne oči, kam so šli njihovi otroci, bratje in sestre in kako se jim godi. V pismih se je lahko zlagati, resnica pa je žalostna. Osebno poznam več takih deklet in fantov, videl sem jih doma in videl sem jih v taboriščih na Proseku, na Opčinah in pri Sv. Soboti.
Ze samo ime »taborišče« ali »la-ger« me spominja na nekaj žalostnega, za človeka nedostojnega, na grenko življenje in trpljenje človeka, ki je brez vsake pravice, ki je le številka.
Da, le številka, kakor so bili le številke naši ljudje v italijanskih in nemških taboriščih. Res, v teh »Ia-gerjih« ne preganjajo tako, ne mučijo te tako telesno, tudi od glada ne umiraš. Toda, si le številka, človek brez pravice. Predvsem ti vzamejo osebne dokumente in ti dajo rdečo ali plavo lagersko izkaznico. Na njej je tvoja številka; pod to številko te spoznajo, iščejo in odpošlejo, kadar se jim zljubi. Stanuješ v barakah in živiš pravo cigansko življenje. Nimaš pravice do zaposlitve, če pa kje najdeš kakšno delo, te gospodar izrablja, ker ve, da si brezpravno bitje. Mislil si morda, da bo že drugi dan odpotoval v Avstralijo, v Kanado, ali v Južno Ameriko, pa moraš čakati in čakati, Tako čakanje pa te počasi ubije. Da ne govorimo o dekletih, ki se v lenarjenju navadijo kaditi, popivati, zlezejo v slabo družbo, moralno in telesno propadajo in so v cvetju svoje mladosti že site življenja. Rekel sem, da bom navedel nekaj primerov in bom držal besedo. Morda bodo prizadeti spoznali osebe, svoje sinove, hčerke ali prijatelje. Grem po ulici Carduc-ci in zagledam znano dekle iz neke brkinske vasice, ime ji je Marija L. Povem ji, da sem pred nekaj dnevi videl njeno mater in da mi je naročila, naj ji rečem, če ji bo poslala kakšen paket, kakor je obljubila.
»Kaj? Paket? Da bi jo!... Še zase nimam, ne da ji bom pošiljala pakete.« Tako mi je jezno odgovorila. Materi seveda nisem tega povedal, ker bi ji bilo prehudo, Marija pa je naročavala, naj ji mati pošlje od doma obleko in njeno perilo ter nogavice, pa tudi nekaj slivovca.
»Nogavice iz Brkinov? Saj dobiš lahko tu neylonke!«
»Pa s čim ¡jih bom plačala, saj nimam niti 60 lir, da bi kupila znamko in pisala domov«. Tako mi je odgovorila in res ni dolgo časa nič pi-
ÜRENA:
sala domov, mene pa je za nekaj dni v lagerju zaprosila naj ji dam 20 lir, da bi si kujsila par cigaret, ker se je navadila kaditi. Da bi jo videla mati! Potem je bila večkrat bolna, polegala je po postelji in preklinjala sebe in druge. Pripravljala se .je, da se bi vrnila domov, pa se ni mogla odločiti. Njen brat in njegova žena, pa sla zapustila lager in se vrnila domov, ko sta izvedela, da se jima ne bo zgodilo nič hudega, kakor jima je suoročil neki njihov vaščan, ld se je bil vrnil nekaj mesecev prej. Iz iste barake se je tedaj vrnila domov s hčerko tudi neka žena, ki je v Reki zapustila gostilno in zbežala v Trst. Ko so jo takrat prišle obiskat neke znanke in prijateljice, dekleta iz Javorja, Slivja, Markovščine, Hrušice in drugih brkinskih vasi, so se začele pogovarjati o svojih, o domu, kaj delajo ob tisti uri doma, kje je nles itd. Tih sem bil, opazoval in poslušal. Zdelo se mi je, kot da bi bili doma, brisale so si solze, nekatere ihtele, nato pa se oglasi Roza-lija in reče: »Kaj pravite, če bi šle tudi me domov? Jaz sem sita tega pasjega življenja«. »Jaz bi šla takoj«, se oglasi Anica, sama pa ne grem, da ne bi kazali po vasi s prstom za menoj. Če gremo vse skupaj, pa gremo«. Nekatere so se vrnile, druge, pa so odšle v tujino. In kako se imajo tam?
V tisti skupini je bila tudi Marija iz .vasi P. v Brkinih. Bila je šivilia in se ie v Kanadi poročila z nekim drugim beguncem s Pivke. Ko sem jo vnrašal, zakaj je vendar zbežala od doma, mi je najnrej začela nekaj jecljati, češ da so ji naložili prevelike davke na obrt, ko pa sem jo vnrašal, koliko bi morala plačevati in od kdaj ter koliko je zaslužila, mi je odkritosrčno rekla; »Kaj hočeš,
: r.. ..'.' i.ii'.'..'"
moja.« Cele dni sc joče in jo morajo prijateljice tolažiti. No, pa pridejo tudi »prijatelji« in jo tolažijo. Najprej eden, potem drugi, pa neki vojak, pa Ukrajinec itd. Za nekaj mesecev ponovno jok in zaskrbljenost. Imela bo otroka, a sama ne ve, kdo je oče. Skoraj neverjetna zgodba, kaj ne? A vam lahko prisežem da je resnična.
Nekatera dekleta,, a to so zelo redka, dobijo zaposlitev pri kakšni družini v mestu, garati morajo od jutra do večera za nekaj lir. Marsikdo se tolaži, češ, saj sem blizu doma, v Trstu sem kot doma, imam tu sorodnike in bom ostal, dokler bom hotel. Kaj še! Odpošljejo te lahko, kamor hočejo in kadar hočejo. Pa ne misli, da se boš peljal brezplačno! Res, ne boš .plačal prevoza takoj, toda podpisati moraš delovno pogodbo za tri leta in v tem času izplačati stroške. Pot v Avstralijo pa stane 270 tisoč lir. Koliko trpljenja, žuljev in znoja, koliko obupa in kesanja, pa da bi se vsaj mogel vrniti, a kje boš toliko zaslužil? Povsod te gledajo po strani in se ne zmenijo za tvoje skrbi in težave. Te daj, daleč v tujini, sam med tujci spoznaš, kako -je bilo lepo doma, kako je lepo imeti svoj dom, živeti med svojimi, kako so lepe naše njive, naši .travniki, kako je lepo naše nebo, kako ije dobro naiše vino, naš sli-vovec, naše sadje, kako je lepa naša pesem, kako so dobri naši ljudje, kako je lepo živeti in umreti na svoji zemlji, med svojimi. Nekdo ima koristi od tega, da našo mladino izvabi z rodne zemlje. Predvsem italijanski fašisti, da se tako maščujejo nad našim narodom; tujci, da izkoriščajo naše krepke fante in naša dekleta in tisti ,ld prevažajo ljudi čez mejo in pri tem mastno zaslu-
Prizor iz taborišča pri Sv. Soboti
bog mi je zmešal jDamet, pa sem šla. Zdaj je, kar je«, Tolažila je samo sebe; zdaj pa piše iz Kanade, da bi se vrnila bosa, če bi mogla, domov. Da strašno trpi zaradi domotožja in da se ne more nikakor privaditi. Pa je imela srečo, da so jo poslali v Kanado. Kaj pravijo, oziroma kaj bi lahko rekli tisti, ki. so daleč v pragozdu v Avstraliji ali Južni Ameriki, med divjimi živalmi, ločeni od sveta, kjer prevladuje malarija in slabo .podnebje?
Naj navedem še en žalosten in dovolj zgovoren primer, ki sto od sto odgovarja resnici. Škoda le, da ne smem z imeni na dan. Iz neke vasi na Pivki zbeži 20-letno dekle. Doma imajo kmetijo, precej glav živine in bogat gozd. Brat ji je pri vojakih, doma ostaneta le mati in oče. Zakaj je zbežala? Povabil .jo je njen fant, ki je zbežal že nekaj mesecev prej, noslal je tudi iz Trsta nekoga, la jo bo prepelj'al čez mejo. Dekle se odpravi in .gre. In s seboj vzame 100.000,— dinarjev, od teh da 40.000.— za nagrado spremljevalcu, ker je toliko zahteval, ostalih 60.000 pa izroči svojemu fantu v upanju, da se bosta v kratkem poročila in začela srečno življenje. Fant -pobere denar, ga zamenja in spravi, pa se ne prikaže več dekletu. Jokanje in stoke.-iie »Mamka moja, kaj sem jaz naredila, oj mamka moja, oj mamka
žijo. Tisti pa, ki so zabredli v nesrečo in so moralno propadli, pa uživajo, ko vidijo, da spravljajo v svojo nesrečno družbo še druge.
Prav je imela tista mati iz Javorja v Brkinih, ki je prej sama šla z rednim dovoljenjem v Trst in je pogledala, kaj delajo in kako živijo v begunskih taboriščih pri Sv. Soboti in na Opčinah, ker ji Je sin hotel zbežali čez me.jo. Ko se je vrnila domov je tako rekla sinu: »Sinko moj, sama sem videla, kako je tam. Dokler sem živa, ne boš z doma, umrla bi, če bi kaj takega storil«. Nekatere matere pa so bolj lahkomiselne in njihovi otroci .jih že preklinjajo in šc bolj jih bodo.
Kaj pa bo rekel, ko bo dorasel, otrok, ki sta ga v Javorju mlada mati in oče pred dobrim mesecem zapustila, ko je imel komaj 35 dni, in sta zbežala v Trst. Ah je to mati? Ali je to oče? Ali so to politični begunci. ki se ne strinjajo z režimom? Pustolovci, brezvestni pustolovci in nič drugega, Drugi pa so naivneži, lahkomiselni, nekateri delomrzneži, zapeljani.
Pa naj bo dovolj za sedaj. Še se bomo povrnili k tej stvari in navedli razne primere, ker ne maramo, da bi naši mladi ljudje, čeprav včasih zaradi nepremišljenosti, trpeli in služili tujcu.
Z. P.
Redkokdaj se zgodi, da me kaj močno pretrese. Skušam doživljati ali podoživljali kak pretresljiv dogodek površno. O stvareh, ki se bojim, da bi mi segle pregloboko v dušo, razmišljam nalahko ali pa se tega izogibljem s petjem ali kako drugo zabavo. Vse to po včasih malo čudno zveni, grenko in otožno, toda človek vse premaga, če ima močno voljo. Vendar pa, taki trenutki ti počasi polnijo dušo, počasi ti jo tudi napolnijo. In tedaj niti sam ne veš, kaj ti je. Jeziš se na vse ljudi, postaneš malo surov, okruten in marsikoga užališ, da ti zlahka ne odpusti, ali pa ti morda v obraz zabrusi, da si zopmež. »No, če pa misliš, da sem, pa naj bom«. — V takih trenutkih niti samega sebe ne razumeš, ponižanega se čutiš v svoji boli. In — če zasliši! v takih trenutkih zvonjenje zvonov v vaških cerkvah, imajo žalostno m otožno barvo in te na nekaj spominjajo. Ali pa ce zaslisis igranje na harmoniko, je ravno tako, kot da bi te kdo usmiljenja prosil. Ob vsem tem se ti občutek žalosti šo poveča. Saj te spominja na tisto, na kar hočeš pozabiti. Vendar pa si misliš, da mora vse skupaj biti žalostno in teda, je tvoja žalost neizmerna. Tako klavrn dočakaš popoldansko pomladansko nedeljo; vsi gredo ven — v naravo so_veseh, pojejo... Le tebe ne vidijo, pa saj tega tudi noces Ostanes sam pred hišnim pragom ah pri vodnjaku in mrko gledaš. Gledaš in čakaš ... Solze te tiščijo v očeh ne_ mores več vzdržati, zdirjaš v sobo, zapreš okniee, zakle-nes vrata, se vržeš na posteljo in krčevito zaihtiš. Zdaj se lahko mimo razjočeš — saj te nihče ne nadleguje. Počas se h _ izliva iz duše. Počutiš se lažjega, pa nič sram te ni, da si se jokal kot dete za prazen nič. Veš, da ti je to ozdravilo dušo Moraš jo tako razbremeniti, ne pa da bi se čemernega delal pred ljudmi in se jezil. Kakor se napolnjuje tvoja duša s tesnobo, tako raste tudi tvoj napet odnos do tovarišev; nervozen si, jezen, hudoben!
In znova začneš biti dober, ko ti je pri duši dobro! A cemu vse to? Čemu žalost v duši? Ali, to je težko do veda ti! Res, da je življenje lepo. Poješ, ^esiTejina vs grlo, prepevaš, ko da bi hotel vse preklicati in biti v vsem prvi. Greš v gozd, hodiš na izlete, se kopaš v moriu, gledal
pola! 6 SČT 36 S tem> Zdai Z onim človekom posahs. Skratka: svoboden si, svobodna in vedra ti ie
i . - „Yse ,t0 si Privoščiš na letnih počitnicah. In kako
kot nef£ektPOkV^! tak°	ki je več vre S
kot pet kosil skupaj! Kar je mladega, je veselo! Če se pa
nehote včasih na kaj spomniš, pa... ah, ne moreš več pozabiti, vrača se ti podvojeno.
- LeP° sem, Preživljala počitnice. Bila sem vesela v pravem pomenu besede Nagajiva in klepetava, da je bilo jojl Bila sem pri sestri. Zabila sem se v njeno sobo in radovid-
v n ii 'Tei° ogledovala njen album. Znašla sem se v osebi Jurcka, ki je na vse slike oboževalcev svoje sestre napisal kako opazko. Tudi mene je mikalo! Smejala sem se ljubezni, ki more biti plehka kot juha brez soli. Nae™ krat mi smeh obpne, ko držim sliko človeka, ki nam je bil izmed vseh domačih najdražji. Vsi smo ga imeli najrajši. Ni ga vec, ostali so samo spomini nanj! Kakor blisk je preletelo moje možgane, nisem se ganila, ampak zaprla oči in vse videla: kako je ležal pod drugimi moškimi, usta je imel spačena v tipek izraz; videla sem grozo. Ko smo doma zvedeli, da je nedaleč od vasi padlo nekaj fantov m moz, ki so bežali pred Nemci, smo se spogledali. Naš je prav gotovo zraven. Mama se ni več ganila, oče pa je ostal trd! Mama ni samo slutila, ampak je bila .prepričana. Jaz pa, mislim, da nisem preveč občutila. Nisem mogla ver-ieti. Kie.Pa? °n da je ubit? Saj sva se vendar imela najrajši in še^se bova imela, še bolj! Več kot brat in sestra! Kot omotična sem tavala po vasi, nič izpraševala, Ie čaka-a čakala in se bala pogledati ljudem v oči! Bala sem se! da bi se jim zasmilila. Ne, ne, usmiljenja nisem hotela. Kaj bi mi to pomagalo? Sovražila bi jih! Zene so jokale, otroci, možje, dekleta... Ubogi otroci! Gotovo so jokali zato, ker so drugi jokali. Tudi jaz sem bila še otrok, toda niti genila se nisem. Jok me je dražil! Srce mi je menda ondelo, ali pa sploh nisem ničesar občutila — tega še danes ne vem!
Najprej so si upali k talcem možje; streslo jih je in vrnil; so se. Niso hoteli povedati imena padlih, ker bi potem nastal živ .pekel. Zene so se mrzlično tresle; vsaka" je pričakovala, da ni morda tudi njen sin ali pa mož mrtev. Ali pa oba! Nihče si ni upal na travnik ven iz vasi, čepra" so Nemci že vsi odšli.
Šla sem počasi, noge so se mi zapletale ,.. Čim bliže sem prjhaiala, tem počasneje sem šla. Pa saj sem že vedela! Prišla sem in videla: — ležal je pod drugimi moškimi, usta je imel spačena v trpek izraz; videla sem grozo! Gledala sem in videla samo njega. Bila sem majhna in šibka, toda prijela sem gornje truplo in ga odvalila z njega. Potegnila sem ga ven iz gneče, pokleknila zraven njega in ga brez misli gledala. V takih trenutkih res ne moreš na nič misliti in si tega tudi ne želiš. Nenadoma sem se stresi?.. Segla sem mu počasi v žepe in potegnila ven cigarete, robec -in nožič, ki mi ga je vedno obljubljal, samo če ga bom ubogala. Oh. brez tega sem ga slepo ubogala!
Počasi sem vstala in ničesar več videla. Začeli sem proti svoji volji premikati noge. Srečala sem ljudi z vpia-šujočimi pogledi; moja roka se je sama od sebe stegnila in pokazala na travnik. Zagnali so hrujsen vik in laik, jaz pa, ki mi ni bilo prav čisto nič mar, sem počasi, šiloma korakala naprej. Tako klavrno mi je bilo v duši. Kot otrok bi ne smela tega doživeti. Matere so imele prav, da niso otrok pustile blizu.
Prišla sem domov, ubita, uničena ... Pred hišo je sedela mama. Gledala jo izbuljeno in čakala ... Šla sem tik do nje in ji pomolila robec in cigarete. Nožič sem si obdržala. Mama me je začela plaho gledati. Te poglede bi dobro opisal Cankar! Mene je bilo samo strah pred njimi. To ni
Nadaljevanje na 11. strani
(Obletnica rojstva velikega učenjaka)
Od 12. do 20. junija bo po meslili in vaseh bujskega in koprskega okraja vse živo mladine. Na festival istrske mladine bo prišla cela VTSta mladinskih kulturnih skupin iz Slovenije in Hrvatske. Razen tega bo Istra v teh dneh imela tudi mnogo drugih mladih gostov. Iz Slovenije in Hrvatske bo z vlaki, ladjami in kamioni prišlo okrog 20.000 mladincev in mladink. Tako računajo, da bo festival obiskalo iz Ljubljane kakih 2000 mladincev in mladink, iz Maribora 1000, Celja prav toliko, iz Trbovelj okrog 800, prav tako pa bo prišla mladina tudi iz drugih krajev v velikem številu.
V	dneh festivala bodo mladinske kulturne skupine nastopale po vsem bujskem in koprskem okraju.
V	bujskem okraju bo nastopila mladinska kulturna skupina Zavoda za glasbeno vzgojo v Ljubljani, in sicer z ženskim pevskim zborom, ki ima na sporedu 15 umetnih pesmi naših skladateljev, in mladinskim instrumentalnim kvartetom, ki bo izvajal narodne pesmi. Sodelovala bo tudi mladinska kulturna skupina iz Celja s harmonikarskim zborom, reci-
tacijami, pevskim sekstetom I. gimnazije in s solisti. Uprizorili pa bodo tudi Nušičevo enodejanko »Dva lopova«.
Iz Hrvatske bo v bujskem okraju nastopalo mladinsko kulturno društvo »Milica Križan« iz Osijeka z recitacijami ter folklorno skupino, ki ima na sporedu 10 plesnih točk, nastopil pa bo tudi tamburaški orkester. Omeniti je treba tudi kulturne skupine »Seljačke sloge« .iz Gornjega Mihaljevca, Nedelišča (okraj Čako-vec) in Prologa. Nastopili bodo s pevskimi zbori ter folkloro.
Te skupine bodo nastopale v tem okraju vse dni festivala. V zadnjih dneh pa bodo gostovali tudi mladinski mešani zbor III. gimnazije iz Zagreba, mladinski pevski zbor »Mladost« iz Reke, folklorna skupina iz Ludbrega, godba na pihala iz Viro-vitiee, folklorna skupina iz Županje, pevski zbori iz Ivanič grada, krapin-ske gimnazije in Krapinskih Toplic.
V	bujskem okraju pa bodo nastopile tudi domače kulturne skupine, in sicer iz gimnazije »Vladimir Gor-tan«, dalje člani hrvatskega prosvetnega društva »Ante Babic«, italijanskega kulturnega društva »Pappo Francesco« iz Buj, Hrvatskih prosvetnih društev »Vladimir Gortan« iz Umaga, »Vladimir Nazor« iz No-vigrada, »Mirna« iz Brtonigle, »Dragonja« iz Momjana, »Matko La-ginja« iz Grožnjama, »Bratstvo« iz Marušičev, »Lipa« iz Kaštela, »Zora« iz Krasica, »Maria Medica« iz Valica, »Lina Zakinja« iz Medigije, »Budučnost« iz Manteneta ter še nekatere skupine iz drugih krajev.
V	koprskem okraju pa bodo prireditve, na katerih bodo sodelovali člani mladinskega kulturnega društva »Joža Vlahovič« iz Zagreba s plesno skupino, recitacijami, mešanim pevskim zborom ter orkestrom kitar in mandolin. Nastopilo bo tudi mladinsko društvo »Grgur Karlovčanin« iz Pakraea v Slavoniji. Člani le-tega bodo nastopili s tamburaškim zborom, ženskim in mešanim pevskim zborom.
Izmed mladinskih kulturnih skupin iz Slovenije bosta nastopih skupina iz Maribora, katere spored obsega pesmi, ki jih bosta izvajala mladinski pevski zbor Industrijske kovinarske šole in mladinski orkester iz Selnice ob Dravi. Razen tega bo
nastopila tudi telovadna vrsta Kovinarske šole v Rušah. Gostje iz Kranja pa bodo sodelovali na festivalu z ženskim mladinskim komomom zborom, s solističnimi točkami in mladinskim triom.
Razen zgoraj omenjenih skupin bodo imele zadnje dni festivala prireditve tudi člani naslednjih kulturnih društev: »France Bevk« iz Ravna, »Svoboda« iz Sečovelj, »Zvezda« iz Čežarjev — Pobegov, »Jadran« iz Dekanov, »Svoboda« iz Portoroža, »Frenk« iz Boršta, »Ivan Cankar« iz Marezig, prav tako pa tudi ansambl Ljudskega gledališča iz Kopra.
V dneh 13. do 20. junija bo potovala po bujskem in koprskme okraju potujoča skupina modelarjev Letalskih zvez Hrvatske in Slovenije, ki bo predvajala propagandne filme o letalstvu. Razne kraje Istre bo obiskala tudi kombinirana športna ekipa iz Zagreba.
12, junija ob 20.30 bo v Bujah svečana predstavaGunduličcve »Du-bravke« v izvedbi hrvatskega gledališča bujskega okraja, Glasbo zanjo je napisal znani hrvatski komponist Jakov Gotovac, režiral pa bo Marko
Fotez. Razen solistov bodo nastopili tudi pevski zbori iz Buj in Marušičev, igral pa bo orkester JLA iz Portoroža.
Naslednji dan bo na Trgu maršala Tita v Kopru svečana otvoritev festivala. Po otvoritvenih govorih bodo nastopili pevski zbori, folklorne skupine, tamburaši in harmonikarski zbor MKUD »Kajuh«, ki je te dni z uspelim koncertom v Ljubljani proslavil svoj stoti nastop.
Razen tega bo ob svečani otvoritvi tudi kolesarska dirka Slovenija—Hrvatska, miting letalskih modelarjev in telovadni nastop gojencev Mornariške akademije JLA. »Partizana« iz Buj in orodnih telovadcev iz Pulja.
Ta dan bo tudi nogometna tekma v kateri se bosta pomerili reprezentanci Zagreba in Istre. Odprli bodo
Čudne muhe imajo zvezdniki. So med njimi taki, ki ne trpijo niti najosnovnejše discipline, drugi, ki se razkačijo ob najmanjši nevšečnosti, nekateri vpijejo na vsakega človeka, ki se jim približa, nekateri pa kar enostavno izginejo. Kot na primer Mario Lanza. Ali pa Marlon Brando.
Tega so nekega dne čakali, da nadaljujejo s snemanjem filma Egipčan Vse je bilo pripravljeno, njega pa od nikoder. Iščejo ga doma, po barih, pri prijateljih, a brez uspeha. Vznemirjenje je na višku, saj igralce vežejo pogodbe za nove filme. Končno ga odkrijejo na drugi strani kontinenta, v New Yorku, pri psihiatru. Takrat pa se je podjetje Fox resno razburilo: Brando mora takoj nazaj, drugače ...
Toda minejo tedni, meseci in kar na lepem izvemo, da ga Fox ne bo tožil za dva milijona, kot je nameraval. Marlon se celo kar na lepem prikaže spet v Hollywoodu, vsi režiserji so okrog njega in prav prijateljsko se domenijo, da bo prevzel glavno vlogo v filmu o Napoleonu z naslo-j vom Dčsirce.
Toda problem s tem ni rešen. Zakaj je Marlon tak, kot je? Zakaj mora vedno zganjati svojo trmo? Zakaj hodi okrog zanemarjen, sc izraža kot
Itidi fotoamatersko in letalsko razstavo, zvečer pa bo ljudsko rajanje.
Naslednjo nedeljo, 20. junija bo ob 9. uri na Trgu maršala Tita svečan zaključek festivala, na katerem bo nastopil mladinski pevski zbor »Svobode« iz Kopra, tamburaški zbor iz Slovenske Koroške, mladinski pevski zbor iz Gorice v Italiji, plesna skupina MKUD »Milica Križan« s slavonskimi narodnimi plesi ter tamburaški zbor APZ .Tone Tomšič« iz Ljubljane, folklorna skupina MKUD »Joža Vlahovič« s pevskimi plesi, godbi na pihala JLA iz Portoroža in soliuar-jev, kot zadnja točka pa bo veličastni skupni nastop pevskih zborov iz Hrvatske in Slovenije. Nastopilo bo 1500 pevcev pod vodstvom dirigenta Radovana Gobca in ob spremljavi godbe na pihala »Svobode« iz Trbovelj, »Litostroja« iz Ljubljane in »Svobode« Spodnja Šiška.
Popoldne pa bodo športne prireditve. V koprskem zalivu bo festivalska regata, na kateri bodo nastopili člani pomorsko brodarskih društev iz Hrvatske in Slovenije. Razen tega bodo ta dan motorne dirke, na katerih bodo nastopili dirkači iz Slovenije, Hrvatske in Trsta. Ob 4, popoldne pa bo letalski miting nad Koprom, pol ure kasneje pa nastop članov Partizana na stadionu 1, maj.
Medtem bodo na koprskih trgih in v parkih igrale godbe na pihala in nastopali plesni ansambli.
Zadnjič smo pisali o skrivljenem krajevnem imenoslovju. Pokazali smo, kako je slovenski vozni red iz nevednosti ali malomarnosti svojih sestavljalcev grobo popačil določena imena krajev v Sloveniji ter zlasti o Slovenskem Primorju in v Istri. Pa na žalost ni samo vozni red takšen krivec, kakor srno ga pograjali, temveč mrgoli podobnih grdo-bij tudi v našem dnevnem časopisju. Se pred kratkim je svetski popolnih — alpinist, sicer prava slovenska korenina, v »Planinskem vestniku«, tej naši tako ugledni reviji, napisal članek, v karetem je povedal, da se je vlak ustavil »na obmejni postaji Poggio reale Campagna«. Vsi verno, da so obmejna postaja na železniški progi iz Slovenije v Trst naše slovenske Opčine. Nihče jim ne pravi »Poggio reale«, tudi tržaški Italijan1, govore in pišejo samo Opčine (Oficina), niti pri njih se ni moglo nikoli udomačiti umetno, od prvih fašistov slovenskemu kraju vsiljeno ime. Toda'naš »Planinski vestnik« brez pomisleka zapiše: »Poggio reale«, se pravi kraljev vrh ali kraljev razgled...
Podjetja v našem okraju so si v zadnjem času nadela ne samo smotrna, temveč tudi lepa, za naše uho kaj blagozvočna imena: Gradbenik, Klas, Slavica, Slavnik, Val, Vesna itd. Radi bodo našim svetlim zgledom sledili drugod v Sloveniji, kjer
zadnja baraba in povsod razkazuje čim bolj prostaške navade? Odkod njegova srčna dobrota, na drugi strani pa renčanje razdražene doge? Odkod njegova moška lepota in prav otročje muhe?
Veliko so govorili in pisali, da bi našli razlog. Nekateri trdijo, da je »največji igralec na svetu«, ostali pa pravijo, da ga je obsedla vloga Ko-\valskega iz filma »Tramvaj Hrepe-
Marlon Brando, ki smo ga videli v i-Viva Zapata« in »Tramvaj Hrepenenje«, pri snemanju filma o Cezarju
Dne 23. marca je minilo 200 let cd rojstva velikega slovenskega učenjaka svetovnega slovesa — Jurija Vege ali Vehe. Njegov oče se je namreč pisal za Veho in kmetiji v vasici Zagorica pri Moravčah, kjer so živeli, sc je reklo »Pri Vehovcu«. Matematik, fizik in astronom Vega je eden izmed cele vrste naših ljudi, ki so v preteklih časih, ko Jugoslovani nismo poznali svoje državnosti, sta vili svoje izvrstne sposobnosti v službo znanosti — v tujini.
Izredno nadarjenega dečka, ki ga delo na kmetiji ni veselilo, so poslali v ljubljanske šole. Starši ga niso mogli uodpirati, zato se je moral preživljati sam. Našel pa je podpornike med svojimi profesorji, ki so spoznali njegovo nadarjenost, predvsem za matematiko. Odlično je končal študije. Nato je bil kljub svoji mladosti sprejet kot pomorski inženir v državno službo. Toda nadziranje plovbe ga ni veselilo, Pustil je službo in stopil kot navaden vojak k artileriji. Tu se je lahko uveljavil s svojim znanjem matematike. Kmalu je postal častnik in bil nameščen \ dunajski artilerijski šoli kot predavatelj. Zdaj se je začelo njegova pot k uspehom. 2S-leten je izdal obsežen učbenik matematike, ki so ga ocenili v tistem času kot najboljšega. Leto dni nato je izdal svoje prve logaritemske tablice (1783). To njegovo knjigo so ponatisnili nič manj ka-
imajo nekatera podjetja še vedno stara in za čudo najrajši latinsko ali sploh romansko, vsekakor nam tujo zveneča imena. Da navedemo samo nekatera, ki smo jih razen nekaj izjem vse povzeli iz ene same številke »Slovenskega Poročevalca«, so pa po alfabetskem redu takale: Alko, Alpi-na. Angora, Astra, Commerce, Delta, Elite, Emona, Flora, Florcs, Globus, Hcmpro, Jugotcks, Kambrus, Kolo-niale, Kanus, Lasta, Luxor, Mcdex, Mcrcator, Panonia, Remont, Sana, Sanalabor, Saponia, Saturnus, Silva, Skip, Spectrum, Tcol. Titan Tobus, Uniforma, Union Unitas, Volan.
Zelo zanimivo bi bilo, vsaj nekatera od teh imen. podrobneje obrazložiti. Pokazale bi se nam tako kaj ostre groteske. »Emona« je ena izmed glavnih palač ljubljanskega središča. Kaj vse niso Italijani v času okupacije sklepali in izvajali iz tega imena! Vendar pustimo za danes imena podjetij in trgovskih tvrdk ter spomnimo naše bralce raje na drug, še mnogo važnejši in pa nuj-nejši problem. Gre za vprašanje naših osebnih imen.
Prišel je popotnik v Koper in gre iz pristanišča v mesto. Ze od daleč čuje skozi številna okna zajetnega poslopja na levi ^rani ulice veselo kričanje, ropot in vekanjc otrok. Slovenskih otrok, če odgovarja napis, ki ga potnik zatem z zadovoljstvom (Nadaljevanje na 11. strani)
nenje« in da jo še kar naprej igra. Resnica bo morda nekje na sredi.
Rojen je bil 3. aprila 1924 v Oma-hi, s šestimi leti je prišel v Evan-slon, nato v Libertvville v Illinoisu. Njegova mati je bila igralka in domača hiša vedno polna »umetnikov«, ki jih je mah občudoval z boječim sooštovanjem. Sedaj pripoveduje: »Moji starši so bili čisto drugačni kot starši drugih otrok: ljubili so samo, kar je bilo novo, kar je presenečalo, prav po otroško so se zabavali z najbolj idiotskimi stvarmi...« V taki družini so seveda otroci rasli, kot so vedeli in znali. Nlarlon, ki so ga vrgli iz nadaljevalne šole, ni nikoli prišel do diplome in se danes ne trpi nobene šale na ta račun.
Preden se je lotil študija dramske umetnosti — ki je sicer trajal samo eno leto — je delal na cesti in se še sedaj s hrepenenjem spominja tistih časov. In kljub slavi, ki jo je žel z igranjem drame Tenneseeja \Villiamsa na odru in na platnu, kljub kupu denarja, ki ga služi, kljub občudovanju vsega sveta je Marlon ostal še vedno tisti otrok, ki ga je vzgajal vsak, kdor ni imel pametnejšega dela, ki ga vrže iz tira vsako mnenje ostalih o njem, nesposoben, da bi se podvrgel kakršnikoli disciplini, ki ne pozna svojih moči, zmožnosti in talenta. Marlon Brando, novi Napoleon, je mučenik občutka manjvrednosti.
kor sedemindevetdesetkrat. Prav pred kratkim je izšla v Berlinu zadnja izdaja teh tablic s predgovorom zn i-menitega nemškega matematika dr. A. Kopfa. Le-ta piše v uvodu, da je ta Vegova logaritemsko - trigonomo-trijska knjiga še vedno najboljša. V stotine izdaj so jo natisnili tudi v drugih jezikih, kakor: v angleščini, francoščini, italijanščini, liolandščini, ruščini, latinščini in španščini. Baie je Vega za svojega življenja obljubljal vsakomu, ki bi našel v knjigi kako napako, cekin. Pravijo pa, da je moral plačati samo dva cekina ...
Vega je napisal še celo vrsto knjig o geometriji, o trigonometriji, o diferencialnem m integralnem računu itd. Smatra se kot reformator pouka v tedanji srednji šoli, ker je vneljai vanjo višjo matematiko.
Kot spomin na Vegovo prizadevanje v astronomiji se še danes imenuje ena izmed velikih planin na Mescu »Vega«.
Pa tudi s področja fiziko je izdal več del o hidromehaniki, hidrauliki, aerostatiki, o tekočinah, o gibanju trdnih teles itd.
Številne akademije so pozvale slavnega učenjaka, naj postane njihov član.
Tudi kot izumitelj v artilerskem orožju se je izkazal. Njegov stofunt-ski top je veljal tedaj za najboljše in najpreciznejše orožje v Evropi. Leta 1779 se je udeležil kot major in lovelinik odreda težke artilerije obleganja Beograda, katerega so takrat imeli Turki. Njegovi izračunam zadetki so točno zadevah svoje objekte. Turki so se morali po enodnevnem obleganju predati.
Jurij Vega pa ni srečno končal svojega plodovitega življenja. V septembru 1S02 so ga našli nekega jutra v Donavi v bližini Dunaja — mrtveca in zvezanih rok. Morda so ga ubili razbojniki — nihče ne ve.
Vega je eden od naših učenjakov, ki so proslavili svojo domovino v svetu. Vedno, tudi na vrhuncu slave, je ostal zvest sin svoje zemlje. Večkrat je obiskoval svoje domače in jim pomagal. Jurijevo rojstno hišo jo med zadnjo vojno okupator upepelil. Danes pa že stoji nova kmetija tam in nova spominska plošča jc vzidana, ki spominja mimoidoče na velikega Slovenca
Pedagoško društvo v Kopra
Dalj časa smo se pripravljali, da ustanovimo tudi v našem okraju pre-potrebno pedagoško društvo. Končno se je pretekli torek zbrala na učiteljišču skupina vzgojiteljev, ki jo je v imenu pripravljalnega odbora pozdravil tovariš Taučar. Nato je poročal o dosedanjem delu. Tovariš Janež je predlagal, da se sestanek spremeni v ustanovni zbor, kar jc bilo soglasno sprejeto.
Sledil je pregled društvenih pravil.
Član društva postane lahko vsak, ki ima vse politične in državljanske pravice in ki se na področju društva ukvarja s pedagoško ali psihološko znanostjo, z organizacijskimi vprašanji šole ali pa se odlikuje s svojim delom v šoli odnosno v kaki drugi vzgojni ustanovi. Med naloge društva spada: obravnava vprašanj iz teorije in zgodovine pedagogike, psihologije, defektologije, organizacije vzgoje in šole, nasveti prosvetnim organom ljudske oblasti, širiti pedagoško teorijo in prakso, temelječo na dognanjih marksizma-leninizma ter vzpodbujati pedagoške delavcc in jim pri delu pomagati.
Po izvršenih volitvah so sprejeli širši in ožji delovni program, iz katerega navajamo le nekatere točke: osnuje naj se osrednja pedagoška knjižnica, člani bodo pripravili primerna predavanja, vse šole bodo dobile anketne pole za študij našega otroka. Prihodnje leto bomo proslavljali deseto obletnico osvoboditve. Pedagoško društvo jo bo proslavilo s sestavo brošure, v kateri naj bi bil obsežen razvoj vsega šolstva na našem ozemlju. Sprejet je bil sklep, da se naj predlaga Svetu za prosveto in kulturo okraja Koper, naj se s prihodnjim šolskim letom prično redno-izdajati letna šolska poročila.
Živa potreba po organiziranem delu za preučevanje in reševanje perečih vzgojnih in izobraževalnih problemov v našem okraju daje novemu društvu vso pravico do obstoja in razvoja. Prosvetni delavci se bodo gotovo posvetili delu tudi na tem področju z vso prizadevnostjo in resnostjo.
Nekoč so našli otroci v nekem jarku neko reč, ki je bila podobna kuriemu jajcu. Po sredini pa je šla brazda, da je bila reč ¡sodobna zrnu. Neki popotnik, ki je šel mimo, je kupil od otrok ta predmet in ga nesel v mesto in prodal kot redkost kralju.
Kralj je sklical modrijane in jim velel, naj doženejo, kaj je ta reč: ali je jajce ali pa zrno? Modrijani so tuhtali in tuhtali, pa niso ničesar iztuhtali. Ko je ta reč ležala tam na oknu, je priletela kura in je začela ldjuvati, da je izkljuvala luknjo. In tedaj so prišli modrijani do sklepa, da je ta reč zrno. Sli so h kralju in mu razodeli: »To je zmo, in sicer rženo zmo.«	,
Kralj se je začudil. Naložil je modrijanom, naj doženejo, kje in kdaj se je rodilo to zrno. Modrijani so ugibali in ugibali, iskali po vseh mo-
X.'	\ / -

f^mb k" . • • i
v i.
gočih knjigah, toda ničesar niso našli. Prišli so h kralju in mu rekli;
. »Ne moremo ti dati odgovora. V naših knjigah rti nič o tem napisanega.
Poslal je kralj služabnike in jim velel, naj privedejo k njemu najstarejšega mužika. Poiskali so zelo starega mužika in ga privedli pred kralja. Prišel je starec, izpit, brezzob, komaj se je vlekel na dveh breglali,
Pokaže mu kralj zrno, a starec je slabo videl: silno težko je napol otipal zrno,
Kralj ga ¿sprašuje: »Ali ti je znano, dedec, kje se je rodilo to zmo? Morda si že sam sejal na svojem polju takšno žito, morda si že sam kupoval takšno zmo?«
Starec je bil gluh, da je komaj ulovil kakšno besedo in s težavo razumel vprašanje. Poleni pa je odgovoril:
»Ne, na svojem polju nisem sejal takega žita, ne sejal °;a nisem, ne žel in tudi ne kupoval. Žito, ki smo ga kupovali, je imelo vedno majhna zrna. Vprašajte pa mojega očeta, morda je on kaj slišal o tem zrnu,
Krab pošlje po starčevega očeta in ga ukaže privesti predse, Našli so
Vodoravno: 1. najmočnejše igralne karte; 4. del- kolesa; 6, vrsta ribe; 9. ena izmed republik FLRJ; 12. sr-bolirv. kazalni -zaimek; 13. vodna žival; 14. izumrli prednik današnjega goveda; 15. velika reka v Nemčiji; 16. bodeča rastlina; 17. ljubkovalno žensko ime; 18. vrsta zemlje; 19. krma za živino; 20. otok v severnem Jadranu; 21. oziralni zaimek; 22. pomožni glagol; 23. polovica čolna; 24. najmanjši delec snovi; 27. trska, odpadek pri sekanju drv; 29. nezakonit, podtalen (tujka). I Navpično: 1. velika celina; 2. zve-
tudi starčevega očeta in ga privedli h kralju. Prišel je drugi starec na eni bergli. Kralj mu pokaže zrno. StarccT-je imel še dobre oči in jo pregledal zmo. Kralj ga vpraša: »Ali veš morda, -dedec, kje se je rodilo to zmo?«
Dasiravno je bil tudi ta starec trdih ušes, vendar je bolje slišal od sina. »Ne,« je odgovoril, »na svojem polju nisem sejal takega žita, ne sejal ga nisem, ne žel in tudi ne kupoval, zakaj za mojih časov ni bilo še denarja. Takrat smo se preživljali s svojim žitom, a v sili in potrebi smo ga dobili od sosedov. Nc vem, kje bi se bilo rodilo to zmo. Četudi je bilo naše zrnje večje in obilnejše od današnjega, tako pa le ni bilo. Pač pa sem slišal od očeta, da je za njegovih časov žito bolje rodilo, a zrna da so bila večja in obilnejša od naših. Njega vprašaj!«
Poslal je kralj po njegovega očeta. Našli so deda in ga privedli h kra-/}u. Pred kralja je stopil starec brez palice, hodil je lahko, oči so mu bile svetle, tudi je dobro slišal in govoril razločno. Kralj pokaže dedu zmo. Starec je pregledal zmo in ga obrnil na vse strani:
»Povej mi, ded, kje in kdaj je rodilo tako žito? Ali si že sam sejal na svojem polju, takšno zmje, morda si celo kupoval tako žito?«
In starec je odgovoril: »Za mojih časov je povsod rodilo takšno^ zrnje. Sebe in druge sem hranil svoj čas s takšnim žitom. To zmje sem sejal, žel in mlatil.«
Dalje vpraša kralj: »Povej mi, dedek, ali si zares že kdaj kupoval tako zmje in ali si ga sam sejal na -svojem polju?«
Starec se je nasmehnil: »Za mojih časov,« je rekel, »ni prišlo nikomur niti na um, da bi žito kupoval ali prodajal, zakaj takrat niso še vedeli za denar, pa tudi je imel vsakdo svojega žita dovolj.«
Dalje vpraša kralj: »Dobro torej, povej mi, kje si sejal svoje žito, kje je bila tvoja njiva?«
In ded je odgovoril: »Moje polje je bila vsa zemlja, a kjer sem zoral, tam je bila njiva. Zemlja je bila prosta. Svoje zemlje nismo poznali. Samo delo smo imenovali svoje.«
»Odgovori mi še na dve vprašanji,« pravi dalje kralj. »Prvo: čemu je takrat rodilo takšno zmje, a danes ne rodi več? In drugo: kako je to mogoče, da hodi tvoj sin po berglah, da je prišel sem tvoj oče na eni bergli, a ti si prišel kar tako; hoja ti je lahka, oči svetle, zobje krepki, a beseda ti je jasna in razločna? Razloži mi, starec, kako je to mogoče?«
In starec je odgovoril: »Dam ti odgovor na • obe vprašanji: zato je danes tako, ker ljudje ne živijo več od svojega dela, ampak lilepe po tem, da bi živeli od dela svojega bližnjega. V starih časih niso tako živeli, v starih časih so živeli ljudje takole: svoje so uživali in niso izkoriščali tujega.«
99
fits
zde spremljevalke; 3. sveta podoba; 4. grški junak, ki je po zavzetju Troje deset let blodil po morju; 5, velike sobe; 6. izdelovalec sit; 7. ohrabren; 8. mesto- v Sloveniji; 10. grški bog ljubezni; 11. potem, 25. pijača starih Slovanov; 26. osebni zaimek; 27. kratica za »ilustriran«, 28. ne me, ne one.
Današnja križanka je bolj trd oreh. Toda nikar ne vrzite prehitro puške v koruzo, ampak vzemite pamet v roke, pa sem prepričan, da jo boste rešili. Gotovo boni prejel cel kup pravilnih rešitev.
AČI KRAJ
ALOJZ GRADNIK:
ŽABA IN RAK
(Srbski narodni motiv) Žaba platno beli ob rjavi mlaki, pride rak tem mimo, rak
sedmerokraki: »Žaba, tvojo sestro prišel sem
zasnubit, za svojega brata, ki je tam iz
Blata.«
I
Razjezi se žaba in ozmerja raka: »S praga mojega poberl se,
nesnaga! Ti lenub zabiti, vedno v luknji
skriti,
pravi nazadnjakar, le
nazajkorakar!«
t
Rak se je razjezil in zasolil žabi: »Nisi v svoji biši, ti jo proč
pobriši!
Smešno kreketalo, slikano zijalo! Umazana žabura, naj te brcne
kura!«
Prijazna in majhna primorska vasica Velika Brda leži v majhni dolinici obdana z nizkimi griči, na severu pa se dviga Nanos, najvišji vrh naše Primorske. Od avtomobilske ceste Trs t-Ljubljana je oddaljena četrt ure.
Ker leži vasica na kraškem svetu, ni prikladna za poljedelstvo, ampak bolj za živinorejo. Skromna je, toda premosti ljudje si s trdim delom služijo kruh.
Kakor vas sama je skromna tudi okolica, ki hrani mnogo zgodovinskih spomenikov. Zlasti znana je vas Smihel pod Nanosom, v kateri so našli razne izkopanine, ki pričajo, da so tu živeli gradiščani. Na majhnem gričku je svoj čas stalo mesto, ki se je imenovalo Metelum, v njem so prebivali Japocli,
Smihel ni edini naš zgodovinski kraj. Znana je tudi Predjama — na pogled pusta vasica, kajti kamorkoli se ozreš,-vidiš le strmo pečovje. Pod strmo skalo stoji grad, v katerem je v 15. stol. gospodaril vitez Erazem, v tistem času najmočnejši vitez na Kranjskem. Ker se je zameril tedanjemu cesarju, ga je le-ta preganjal in pribežal v Predjamo — v grad svojih prednikov. Tu so ga zaman oblegali, kajti imel je skrivno pot pod Nanosom v Vipavsko dolino, po kateri je dobival, kar je potreboval. Ubili so ga le na ta način, da so podkupili njegovega slugo, ki jim ga jc izdal. Predjamski grad je še danes dobro ohranjen.
Blizu moje rojstne vasi teče Pivka, ki šumeče ponikne v svetovno znano Postojnsko jamo. Ko si človek oeleda to jamo, se mu zdi, da nara-
va ni mogla pokazati vseh svojih lepot na površju, ampak jih je morala skriti v svojo notranjost, kjer jih skrbno čuva. Pravi biser jame so kapniki •— mojstrsko delo Pivke, ter znane jamske živali. Izredna lepota poslojnske jame privablja k nam mnogo tujcev.
Tudi med narodnoosvobodilno borbo je bila naša vas in okolica zelo borbena. Že v času petindvajset-letneea italijanskega suženjstva je v ljudstvu tlela iskra upora, Id se je večala do izbruha vojne. Ljudstvo je sledilo klicu domovine in odšlo v gozdove ter se borilo proti okupatorju. Najslavnejši kraj našega osvobodilnega gibanja je bil Nanos, ki je nudil partizanom varno zavetje. Pravi* ca ljudstva je zmagala. Združili smo se s Slovenci in ostalimi jugoslovanskimi narodi v novo domovino, v kateri živimo srečno in zadovoljno.
Napisala ClC JOŽICA, uč. 5. raz. osn, šole, v HRUSEVJU pri Postojni
I Hep5..........
rnmi
Solkanski most — narisal LUZNIK IZTOK, uč. 2. razr. osn. šole v SOLKANU
Zadnjič sem vam obljubil, da vam inekaj povem o prispevkih, ki mi jih pošiljate. Najraje vidim, da v spisih obravnavate svoja opažanja, spomine na ta ali oni dogodek, lahko tudi spomine iz NOB, ki vam jih povedo vaši starši. Ni mi psi všeč, kadar pošljete obnovo kako povesti -ali basni, ki ste jo slišali v šoli ali jo -imate nemara celo v či-tankah in jo skoraj dobesedno prepišete. še teže je s pesmimi. To, da posnemate 'naše mojstre vezane besede, pri katerih si sposodite misel in obliko, ali pa da poveste nekaj, kar se slučajno rima, vse to še nI pesem. Žal tu nimam prostora, d» bi vam to .podrobno razložil, mogoče .pa ste že, iali pa še boste v šoli slišali, kakšna mora biti pesem. Zato ne bodite užaljeni, čn vaše pesmi redko objavim. O risbah pa bi vam rad povedal, naj bodo risane vedno na čistem, belem papirju, ne pretemno pobarvane. Le take pridejo lepe tudi, ko so objavljene. Mogoče je bil kdo od vas razočaran, ko je videl svojo risbo v časopisu in si je mislil »češ, saj sem lepše -narisal!« Res je, zato tudi vsaka risba ni za objavo, čeprav je sicer lahko dobra. Zdaj pa dobro preberite, kaij v-am bom napisali: rad bi bral snise o delu vaše pionirske organizacije. Laliko piše tudi razred kot enota, če se kot tak uveljavlja na katerem kq-li področju. Upošteval bom spise, ki jih bom prejel do konca tega meseca. Tri najboljše bom objavil in nagradil. V ta namen vam je uredništvo jjripravilo zelo lepe nagrade: celotno knjižno zbirko Prešernove družbe, ki obsega 5 knjig. Prepričan sem, da se boste tekmovanja udeležili prav vsi!
Zdaj pa k Odgovorom na vaša pisma. Pesem, o majski noči je poslala IPA.VEC FLORIJANA, uč. I. razr. gimn. iz OREHKA pri Pre-stranku. Naj ti povem po pravici, ljuba Florijana. pesmi verjetno ne bom objavil. Raje napiši kaj ia svojega življenja -in z veseljem boš brala objavljeno v našem kotičku.
Tokrat so mi prvič pisali pionirji 1. in 2. razreda osn. šole iz SV. LUCIJE. Njihov pionirski odred so imenuje »Modri Jadran« in, kakor vidite, smo po imenu ka-r v sorodu. V njihovem imenu je -napisala prijazne pisemce KASTELIC MARIJA. Pravi še, da imajo krožek petja in ročnega dela, vsak teden pa prodajo 32 zvodov našega ča-
sopisa. Lepo, kajne? Veselilo me bo, če se bodo še oglasili.
Pridni slavinski pionirji so se spet spomnili strica v Kopru. Nekaterim sem odgovoril že zadnjič, drugim bom pa danes. ŽIGMAN PANČI piše, da bi se zelo radi dobro odrezali pri tekmovanju. Saj sem prepričan, ljuba moja Fanči, da se tudi boste. Le pogumno da/-Ije. Kakor sem že zadnjič pisal, s prestranskimi pionirji se morate
^jppj pgfll ; . . sM ; : -
3. razred osn. šole t; Prestranku — najboljši prijatelji strica Mihe
kar sami pogovoriti. O glasbeni produkciji v Postojni piše MOŽINA BORIS. Tudi on je nastopil in ig-ral na klavir. In naj vam povem še to, da je naš Boris zelo požrtvovalen, ker hodi klavir vežbat v Prestranek, kajti doma ga. nima.
MAGAJNA MILKA iz -BUKOVJA piše da so prišli obiskat Predjamski grad invalidi iz Ljubljane./' Pionirji so jim za dobrodošlico zapeli nekaj pesmi in podarili šopke rož. Seveda so bili naši hrabri -borci prijetno presenečeni in so odnesli z izleta najlepše vtise.
Majhen pionir sem, piše BRA-TOŠ DRAGO iz LEŽEČEGA pri Divači, -vendar pridno prebiram tvoj kotiček, ki mi je zelo všeč. To je zelo lepo od tebe, ljubi moj Drago, da toereš in pišeš. Toda veš.
znati moraš tudi računati in tako nekako sem slišal govoriti tam pri vas, da sicer ne boš mogel v kolonijo, kjer bi.se tako lepo kopal ini sončil. Toda, saj se boš -tudi v računstvu potrudil, mar ne? Tvoj brat IZIDOR -pa je že moj stari znanec in upam, da se bosta še kaj oglasila. Tvojo risbico, ijubi Drago, pa bom objavil!
Pisali so nam pionirji osnovne šole v VIŠNJEVKU pri Dobrovem. DRNOVŠČEK EDO piše, da se je nekemu -njihovemu sovaščanu zgodila nesreča. Nesel je razstrelivo, ki je eksplodiralo in ga ubilo. O tem piše tudi SIRK DANUŠKA, ki še pravi, da je šlo za pogrebom veliko -ljudi.
iNaši stari in zvesti -znanci iiz Iga-vasi so mi poslali svojo sliko: ŠRAJ MARJAN, INTHLAR FRANC, MLAKAR IVANKA, DROBUN IVANKA, -SLANE SLAVKA, AN-TONCIČ ALOJZ, ŠPEH STANKO, ŽNIDARŠIC ANDREJ, TELIČ MARTA, MLAKAR ANICA, 'PERU. ŠEK MARIJA, STR-LE IVANKA, MLAKAR VINKO in LEVEČ LOJ-Ze. Slikali so se s svojim učiteljem in sliko bom prihodnjič objavil. Najlepša hvala za spomin!
Zdaj je na vrsti POSTOJNA. Iz 3.b -razr. osn. šole pišeta PANIČ EMICA in ZMAK EVGEN. Emica je -poslala pravljico o polžu in uganko. Evgen pa se v -imenu vsega -razreda zahvaljuje za poslano žogo. Veš, Evgen, za tiste preklicane mreže pa že toliko sprašujem, da me povsod poznajo in že -pri vratih rečejo: »še nimamo!« Toda jih bom že iztaknil, bodi brez skrbi I Pri tekmovanju vam želim obilo uspeha!
Pisali pa niso samo pionirji iz 3. razreda, ampak tudi naši -pridni cicibani iz 1. a rezreda. Pravijo, da znajo že vse pisane in -ti-skane črke. Obljubljene slike se pa že zelo* veselim, ljubi moji -prijateljčki, le pošljite jo! Pisali so: LE-KŠAM STANKO, TOMINC TONCI, GR-BAC DESA, JURGA JOŽKO, POTOČNIK EMICA, DOLENC ELKA, ŽERJAL STOJAN, -STANEK JOŽE, GRIJAK MIRA, ČELHAR MARIJA, LUKMA-N IVO, LIKON JOŽKO, ŽITKO SILVO MULO ZOJA, JESENKO SLAVKA AN-TONCIC VOJKO, ČESNIK BOJAN, ŠENČUR JANICA, JERMAN POLDI, BRATINA JOŽICA, ČUK VIDA, JANKOVIČ MAGDA, BEN-ČIČ KATJA, MOD1C DUSANKA, LILIJA DR.AGUŠKA in PERI ČIN RADKO.
-Prestranskim pionirjem in vsem ostalim pa bom odgovoril- prihodnjič.
UGANKE IZ PREJŠNJE ŠTEVILKE: polževa hišica, smreka in zeljna glava.
ODLOMEK IZ GOVORA TOV. VIDE TOMŠIČEVE NA PROSLAVI NA STJAIvU DNE G. JUNIJA 1954
Pred in med vojno so vas razni protiljudski duhovniki hujskali, češ da komunizem ruši družino, jemlje materi otroke itd. Ko so vaši očetje in možje zapuščali svoje družine za desetletja, da jim prislužijo kos kruha, in se vračali domov stari, izčrpani, ko so vaše matere 'in sestre zapuščale svoje nebogljene otroke in dojenčke in odhajale v bogate hiše v Italijo, Egipt in drugam, da z lastnim otrokom odvzetim mlekom in ljubeznijo zaslužijo kos kruha In rešujejo svoje domačije — takrat ni nihče pokazal, da je kapitalizem do kraja uničil vsako njihovo družinsko srečo. Tolažili so jih s potrpljenjem — mi pa hoče-
ko obujamo spomine na velike dni narodnoosvobodilnega boja, na svetle like junakov, poudarimo, da je naš sedanji boj, da so naše današnjo naloge, napori in žrtve v nekem smislu nc samo enaki, temveč celo večji in odločilnejši, kakor so bili v preteklosti. Ta boj seveda ne zahteva posameznih herojskih dejanj niti krvavih žrtev, zahteva pa dolgoletno vztrajno delo, zahteva jasne misli in odločnosti, zahteva dnevnega premagovanja majhnih naporov, ki pa skupno predstavljajo bitko za zmago socializma.
Gre namreč, za to, da hočemo iz graditi tak red, v katerem bodo ljudje živeli brez drugih gospodarjev
Tov. Vida Tomšičeva govori zbrani množici na Stjaku
mo in delamo za to, da bodo naši otroci imeli svoj srečen dom, da bosta mati in oče v. delom svojih rok lahko gradila srečo svojih otrok ne pa služila tujcem.
Tako izgleda resnica o namenih komunistov glede družine in ve žene in matere jo najbolj poznate — saj se na vas obračamo s pozivi, da odločate o delu šole, o delu raznih društev, da odpravljate zaostalost iz naših doniov, da. pomagate graditi svojo domovino.
Ogromne so spremembe, ki smo jih izvršili že v tem desetletju. Ne samo zmaga v narodnoosvobodilnem boju, pridružuje se ji še zmaga za nov družbeni red, za nove družbene odnose.
Včasih o tej zmagi govorimo z besedami, katerih pravi pomen naši preprosti ljudje bolj slutijo, kakor pa razumejo. Besede o socialistični demokraciji, o družbenem upravljanju, o komuni so marsikdaj manj jasne, kot so bili jasni pozivi na boj proti italijanskemu fašizmu, proti okupatorju, za osvoboditev svoje zemlje. Včasih^tudi izgleda, kakor da je minila doba, ki je zahtevala junaških dejanj in nadčloveških naporov in da se je življenje nekako vrnilo v svoje mirne tokove. Zato se mi zdi potrebno, da prav na teh naših svečanostih,
nad seboj, ne samo brez tujca, ki smo ga pregnali, ampak tudi brez domačega izkoriščevalca. Gradimo tak red, kjer bodo ljudje živeli od svojih rok in ne na račun drugega, toda kjer bodo o plodovih svojega dela sami odločali, zakaj jih bodo porabili. Pa bi kdo mislil, da je to enostavno, saj ga ne more biti pametnega človeka, ki bi bil proti temu. Pa ni enostavno in najboljši sinovi človeštva se za odnose v človeški družbi bore že tisočletja in lahko rečemo, da smo pri nas v socialistični Jugoslaviji, pod Titovim vodstvom, napravili najdaljši korak v tej smeri. Ni moj namen niti ni primerno, da bi na tem mestu razpredala misli in dejstva iz zgodovine človeštva. Vendar pa se mi zdi, da včasih tudi tam, kjer so padale največje žrtve za osvoboditev- drobna dnevna težava zakrije sijajno bodočnost, za katero se borimo. In namesto, da bi naši borci prisluhnili pozivom naše ZK in SZDL za delo na tej poti, omaguje-jo in izgubljajo smer zaradi drobnih težav. Treba je vedeti, da je težko zmagati v revoluciji, toda tisočkrat težje izgraditi socializem!
V teh letih smo zgradili v Jugoslaviji ogromno tovarn, elektrarn, cest in železnic, ker vemo, da človek ne more biti svoboden brez
sredstev za svobodno življenje. S ponosom ugotavljamo, da je Jugoslavija kot celota prenehala biti dežela v polkolonialnem položaju.
Tudi na Primorskem se je marsikaj spremenilo, čeprav ne v toliki meri, kakor bi želeli. Nasilna in krivična meja je povzročila Primorski tudi ogromno gospodarsko škodo. Z napori delovnih ljudi vse Jugoslavije pa se tudi tu dvigajo desetine novih tovarn. Raznovrstni napori za dvig šolstva in kulture, za izboljšanje zdravstva in drugi že kažejo uspehe. Naš družbeni plan za 1954 leto predvideva posebno gospodarsko pomoč Primorski preko 1 mil'jarde dinarjev: to pomeni nove ceste, razvoj podjetij, razvoj gostinstva in turizma, gradnjo stanovanj, poleg tega pa bo dana razne vrste pomoč za izboljšanje poljedelstva.
Toda najvažnejše od vsega je način, kako mi gradimo svojo deželo in kakšne odnose med delovnimi ljudmi pri tem ustvarjamo. Istočasno iu obenem z rastjo našega
bogastva se večajo pravice državljanov. Nasa narodnoosvobodilna borba je že slonela na od spodaj izvoljeni ljudski oblasti. Bili so to organi ljudskega upora, organizatorji partizanske vojske, mobili-zatorji vseh sredstev za zmago. Iz teh ljudskih organov pa so se do danes razvili ljudski odbori naših občin in okrajev, ki urejajo in odločajo vedno več o vseh življenjskih vprašanjih delovnih ljudi, že štiri leta upravljajo v tovarnah delavci s splošno družbeno lastnino. Zavest o tem, da je vse naše in da imamo toliko več, kolikor več naredimo, raste iz dneva v dan. To je nov socialistični patriotizem državljanov Titove Jugoslavije.
Hladno in deževno pomlad pač go spodinje zelo občutimo. Zelenjava in sadje je prišlo pozno in je drago. In zdaj v juniju, ko bi moralo biti vsega dovolj po dosegljivih cenah, moramo kuhati šc vedno kot v maju. Zelenjava nam še vedno služi kot dodatek k hrani, ne pa kot glavna jed.
Testenine, polenta, riž in ječmenova kaša so nam še vedno glavna podlaga v prehrani, zelenjava in meso pa le dodatek. Poskušaj I c včasih tudi s kruhom, ki ga imamo vedno dovolj. Poslužite se receptov, ki vam jih priporočamo, in pripravili boste okusne in cenene jedi.
KRUHOV NARASTEK
Stari beli ali polbeli kruh nareži-te na kocke ter ga zalijte z vrelim mlekom. Z vilicami ga stlačite in mu primešate nekaj suhega ribanega ali svežega kravjega sira. Zmes polagate v pekačo izmenoma s prepraže-nimi kockami slanine ali z ocvirki, zgornji sloj pa naj bo kruh. Z mlekom zmešate dva ali tri jajca, poli-jete zmes v pekači in spečete v peč-nici. Na mizo prinesete s solato.
Sira za ribanje ni treba kupovati posebej za to priložnost. Izkoristite skorjo trapista ali kakega dragega trdega sira, ki ste ga rabili za malice* ali za večerjo. Zato sira nikoli ne režite na koščke in potem lupite, temveč operite skorjo, dokler je kos še cel in ga potem olupite v velikih kosili. Te olupljene skorje spravite v pokriti stekleni posodi in po potrebi naribate.
RIZ NA INDIJSKI NAČIN
Z malo mesa ali prvih gobic lahko pripravite omako, ki jo servirate z rižem, pripravljenim na indijski način: riž kuhajte v veliki količini vo-, de, kakor testenine. Ko je kuhan, ga odcedite in splaluiite z mrzlo vodo, nato pa dajte na sito ali cedilo nad lonec vrele vode. Na ta način postane riž popolnoma bel in sipek. Za prikuho k tako pripravljenemu rižu lahko porabite poleg mesne ali gobove omake tudi mlado zelenjavo.
Vode, v kateri ste kuhali riž, prav
?.ene iz Komna na prostovoljnem delu po prihodu iz nemške internacije
leta 1945
■ tako kot tisto, v kateri kuhate testenine, ne mečite stran. S tako vodo lahko pripravite okusne juhe, z njo zalijete omako ali prikuho, lahko pa jo tudi porabite za škrobljenje perila.
JUHA IZ JETRC
Beljakovine v mesu poskusite nadomestiti z juho iz jetre: v 4 dkg masti izpražite majhno glavico drobno sesekljane čebule in ko zarumeni, dodate nariban korenček, soli in popra po okusu. Ko se vse prepraži, zalijete z 1 litrom vode ali s kostno juho. Pustite vreti 10 minut in tik, preden nesete na mizo, vmešate v vrelo juho 10 dkg zmletih jetre (lahko so tudi goveja) in 2 dkg v malo mleka raztopljenega kvasa. Zdaj juha ne sme več zavreti, sicer bi- se uničili vitamini v kvasu in jetmi sokovi. Po okusu lahko dodate juhi še nekaj kisle smetane. K juhi lahke servirate pražen kruh.
Kvas je bogat na beljakovinah in vitaminih in zato je dobro, da ga uporabljate takrat, ko je meso drago. Lahko ga dodate vsem gostim juham, omakam ali zelenjavnim prl-kuham in tako zelo povečate njihovo hranljivo vrednost. Na 1 liter juhe ali tri četrt litra omake ali pri-kuhe daste 2 dkg raztopljenega kvasa v mleku ali vodi (odvisno od jedi, h kateri dodajate). Kvas vlijete v vrelo jed, ki pa potem ne sme več zavreti.
ZELENA SOLATA
Z vsemi jedili dajte na mizo čimbolj pogosto zeleno solato. Solata je tudi še vedno najcenejša zelenjava in čeprav nima veliko hranljivih sestavin, ugodno vpliva na prebavo ter vsebuje vitamine. Toda dobro in okusno pripravljena solata ne sme biti zmečkana in uvela ali pa plavati v slani kisovi vodi.
Za solato pravijo, da je potrebno troje: biti skopuh za kis, razsipnik za olje in modrijan za sol. Pravo pripravljanje se začne že pri čiščenju in pranju. Liste pustimo čimbolj cele, le velike prerežemo na polovico. Uporabljamo tudi zelene liste, kajti ti vsebujejo še največ železa. Če imamo tekočo vodo, je najbolje, da pod" pipo operemo vsak list posebej ter damo vse na cedilko ali čisto krno,. da se odcedi. Tik pred jedjo, najbolje na sami mizi, pripravimo solato takole: najprej jo obilno zalijemo z oljem in pazljivo premešamo, da se namasti prav vsak list. Šele nato jo poškropimo z osoljenim kisom. Kisa damo malo, lahko pa mu dodamo po okusu tudi drobno sesekljanega česna, maiarona ali zmee sladkorja. Tako pazljivo pripravljena solata je lahko s trdo kuhanimi jajci, dušenim rižem ali polento z ocvirki prav dobra večerja.
V Ljubljani so ustanovili zavod za proučevanje varnosti pri delu. Zavod bo nudil podjetjem strokovno pomoč v tem pogledu in proučeval najnovejša odkritja glede zaščite pri delu, zdravstvene in tehnične varnosti.
5. poglavje
NOVA ZADREGA DR. IRWINGA BLOOMSTEEDA
Polkovnik Kudmjaeev se je rad ponašal s svojimi psihološkimi sposobnostmi. Kdor bi mislil, da je v navodilih svojim ljudem v Avstraliji glede pobeglega lažnega Stuarta ¡Masona pozabil na njegovo mehiško ljubico, bi se temeljito zmotil. Vodji sovjetske tajue službe na Daljnem vzhodu, čigar delovno področje je zajemalo tudi Avtralijo, ni bilo itežko uganiti, da je bila mehiška lepotica vzrok, zakaj se je lažni Stuart Mason, ki mu je Moskva namenila glavna vlogo v »Zadevi 1949«, v Bombayu izmuznil iz varstva njegove bivše tajnice in najožje sodelavke ter ubral svojo pot na peti kontinent.
Ko je zvedel, kje je treba iskati begunca in po ukazih liz Moskve, iz katerih je bilo razbrati, da kremeljska tajna islužba vztraja pri izvedbi »Zadeve 1949«, je smatral kot najvažnejšo nalogo, da s pomočjo svojih avstralskih ljudi pri-striže beguncu peruti. Na kakšen način bi slednji, potem ko bi ga zopet dobili v pest, prispel v Evropo brez vednosti britanske varnostne službe, o tem je nameraval še razmisliti.
Če bi bilo po njegovem, bi z verolomnim beguncem na kratko obračunal. Toda v Moskvi so bili drugačnega mnenja in niso niti za las odstopili od zahteve, da mora lažni Stuart IMason do konca opraviti svojo nalogo. Beseda Moskve pa je pomenila polkovniku Kudrnjacevu toliko kakor Mojzesova Izraelcem, če ne še več.
Kakor polkovnik Kudrnjacev pogosto ni razumel ukazov in navodil iz Moskve, čeprav jih je vselej do pičice izpolnil, tako so bili tudi moskovskim agentom na Daljnem Vzhodu in v Avstraliji ukazi »sokoljega gnezda« neredko nepojmljivi. Ivanovi sydneyski ugrabitelji so debelo pogledali, ko so dobili ukaz, da ujetnika nemudoma izpustijo in počakajo nadalj-nih navodil.
Že to se jim zdelo neumljivo, ker so dobili ukaz za ugrabitev begunčeve ljubice, tudi Dolores je namreč doživela nočno potovanje z zavezanimi očmi po sydneyskih ulicah iu je celo nekaj dni bivala v sicer mnogo udobnejšem prostoru poleg Ivanove temne luknje, ne da bi vedela drug za drugega, šele nekaj tednov po tem, ko je bil lažni Stuart Mason že na varnem. Toda zadnjega ukaza nikakor n>so mogli razumeti. Ker pa v sovjetski obveščevalni službi nikakor ni bila navada, mnogo premišljevati o ukazih nadrejenih, so ga izvršili prav tako dosledno kakor vse dosedanje.
Nič manj kot njegove ugrabitelje je ta nenadna sprememba sredi noči presenetila tudi Ivana, ki je do zore zaman pričakoval povratka svoje ljubice.
Ko se je popolnoma zdanilo, je še enkrat obšel bungalov in skušal skozi šipo sicer zaprtih oken ugotoviti, kaj se je zgodilo med njegovo odsotnostjo. Njegov trud pa je bil zaman. Ker so bile žaluzije na notranji strani oken zavešene, ni videl seveda ničesar.
Pri sosedu, nekem trgovskem nameščencu, čigar starši so prišli v Sydney iz Coventryja, je šele spoznal, kako zaman jo bilo njegovo upanje po svidenju z Dolores. Pred njim je bil izvod enega izmed sydneyskih vodilnih dnevnikov, Iti ga je Ivanov sosed shranil zato, ker je bil v njem poleg ostalega objavljen tudi njegov razgovor s poročevalcem lista, pod naslovom z debelimi črkami: »Skrivnost izginotja lepe pevke iz »Nočno zvezde« še vedno nepojasnjena«, je Ivan čital:
»V našem listu smo že obširno poročali o skrivnostnem izginotju lepe pevke iz »Nočne zvezde«, ki je zadnje dni v ospredju zanimanja sydneyske javnosti. Našim bralcem je znano, da je neke noči pevka brez sledu izginila iz svojega bungalova v Fitzroystreet št. 9, ne da bi o svojem odhodu obvestita kogarkoli v Sydneyu. Najbolj zaskrbljen zaradi nje-
nega bega (?) je seveda lastnik »Nočne zvezde«, g. Carl G. Maihems, s katerim je sklenila pevka trimesečno pogodbo, izvedeli smo, da se je obisk v 'Nočni zvezdi« do izginotju lepe pevke zelo zmanjšal, tako da trpi lastnik zabavišča občutno škodo.
Vsa zadeva ne bi dvignila toliko prahu v našem mestu, marsikdo je že pobral Sila in kopita iz Sydneya, ne da bi javnost o tem sploh kaj zvedela, če ne bi prišlo na dan, da je bivala pevka v svojem bungalovu skupno z neznanim mladim moškim, ki ga sosedje pogrešajo že dlje časa. Po izjavi dr. Invinga Bloomsteeda, zdravnika glavne bolnice, je doživela pevka isto noč, ko je na prav tako skrivnostni način izginil njen sostanovalec, za katerega ni znano, kakšno mesto je zavzemal v povkinem zasebnem življenju, živčni zlom. zaradi katerega je bila na krajšem zdravljenju v tukajšnji glavni bolnici. Zato so se pričeli širiti glasovi, da je pevka zbežala iz Sydneya iz strahu pred kaznijo, češ da je pripa- " dala obveščevalni službi neke tuje države in sodelovala pri umoru svojega sostanovalca.
Naš sodelavec se je obrnil na inšpektorja sydneyske kriminalne policije g. Newtona R. Clarka in izvedel naslednje:
Sydnevska kriminalna policija je na podlagi že omenjenih govoric uvedla preiskavo in ugotovila, da je pravo ime mehiške ( ne španske, kot se je pevka izdajala!) pevke Dolores Armendaris. V Sydney je prispela pred časom skupno z ameriškim novinarjem Stuartom Masonom, o katerem je mano, da je skrivnostno izginil nekaj tednov pred pevko. Policija smatra, da ne gre za vohunstvo ali umor, temveč za zadevo, ki pa spada v pristojnost sydneyske kriminalne policije. Pred svojim prihodom v Sydney sla se Dolores Armendaris in Stuart Mason vkrcala na otoku Bali na tovorno ladjo »Ce cil« in sta po izjavah njenega kapitana g. Joliua vzbujala videz nadvse zaljubljenega para. To so potrdili tudi njuni sosedje v Fitzroystreet.
V naslednjem prinašamo izvlečke razgovora našega sodelavca z nekaterimi sosedi obeh pogrešanih — Dolores Armen-darlz in Stuart» Masona...«
Sledili so izvlečki iz razgovora dnevnikovega poročevalca:
Še nekaj o naših imenih
Nadaljevanje z S. strani ugleda na pročelju hiše: »Slovenski otroški vrtec«. Potrdijo mu, da je to zares slovenski otroški vrtec, torej prvo zgajališče slovenksih otrok v Kopru. Toda nemajhno je njegovo začudenje, da, razočaranje, ko sliši v otroškem vrtcu klicati imena otrok: Djana, Marinela, Roberto, Leljo, Oli-ver, Valter, Italo in še druga podobna. Italo utegne biti najživahnejši ali najagilncjši od vseh otrok v vrtcu, ker prav njega se tam najčešče sliši klicati. Popotnik iz gornjih krajev se prijemlje za glavo, ko mu na ušesa udarjajo tako čudna, doslej še nikoli slišana otroška imena. Pa pride v mesto, se lit ustavi, zahaja med ljudi, gre tudi t> okolico in kmalu z bridkostjo spozna, da je tod med Slovenci nenavadnih in neprimernih osebnih imen še veliko več. Slišal je namreč zvali še taka imena: Angela, Jclanda, Klavdija, Leonarda, Marina, Nerina, Neva, Neverina, Ondina. Od moškega spola pa se med sabo poleg tolikih drugih kličejo tile: Angelo, Atilio, Armando, Duilio, Enio, Esperio, Ecio, Gaudencio, Gotfrid, Guerino, Igli, Inočcnte, Libero, Li-vio, Marino, Nevio, Nakazij, Olermo, Olivio, Romano, Rinalclo, Ubaldo in tako dalje. Ponavljamo, ta imena so med Slovenci in zlasti med slovenskimi otroci v koprskem okraju. In dobili so jih nekateri naši otroci v na novo osvobojeni pokrajini! S takimi imeni je bil po nedolžnem obremenjen mladi in najmlajši naš rod, deca, ki je rojena od slovenskih staršev že o svobodi. Po tej liniji se je, kakor kaže, hotela v našo svobodo iz prejšnje dobe pretihotapiti neka tujerodna, deloma celo fašistična, vsekakor pa nam sovražna in škodljiva
miselnost ali tendenca. Ni moči reči, da bi bile te s/vari nevažne. Če pogledamo nazaj v zgodovino, bomo videli, chi ima vsaka doba nekakšen specifičen okus, ako ne naravnost določeno naziranje vf vprašanju, kakšno osebno ime naj dobi novorojeni državljan. Ali naj naš veliki čas takšna imena, kot smo jih navedli, brez ugovora prevzame in prepusti naprej v bližnjo in daljnjo bodočnostP Ali sme družba res biti brezbrižna v stvareh, o katerih govorimoP In pa sam prizadeti človek, ki je danes še olrok in ne ve teh reči, pa si tudi ne more pomagati, človek, ki so mu nepremišljeni starši dali
Spomin
Nadaljevanje s 7. strani bila vendar tista mama, ki smo jo vsi ljubili. Ta je bila neka druga. Nedolgo potem se je krčevito stisnila za srce, kliknila v grozi, nato jo vse bolj počasi stokala. Obupno, obupno, strašno, grozno.
Obrnila sem se in zdirjala ven, na polje med vinograde, med njive, usedla se pod trto, ki je bila polna težkih grozdov. Na nič nisem mislila.
Pozno zvečer sem se zdramila in zbežala domov. —
Sliko sem še vedno držala v rokah, jo tiščala in jo skoraj zmečkala. Spustila sem jo, ali bolje, padla mi je, in bruhnila sem v krčevit jok. kakor da je šele sedaj dozorelo spoznanje v meni, da je umrl in da ga ni več. Jokala sem, postajalo mi je vedno huje, srce mi je hotelo počiti. Počasi in s težavo sem se umirila, a popolnoma se nisem pomirila še danes. Nisem bila več na pravem mestu, še danes mi nekaj manjka. Kaj, tega ne vem povedati. Bila sem otrok, marsičesa nisem razumela, marsičesa nisem občutila — ali pa morda preveč.
težko breme na rame, če so odločili, da naj gre z imenom »Italo« skozi življenje, —- ali naj ta človek ostane brez pomoči, ki mu jo more in mora dati družba s tem, da mu storjeno krivico popravi in da ime, ki njej, namreč družbi, po okusu in splošnem naziranju ustreza? Kajti če naj Armando, Italo, Libero in vsi drugI te vrste obdržijo imena, ki so jih prejeli od nevednih ali slarokopitnih staršev, je neizogibno vprašali se, kako bodo moali s temi imeni družbeno živeti in uspevati o Sloveniji, sploh v Jugoslaviji. Bolj torej kakor imena krajev in podjetij so važna osebna imena, imena človeka. Gre za človeka, za našega človeka, in je to vprašanje vzeli v pretres v resnici nujna zadeva.
Nadaljevanje s 5, strani
tekoča voda, ki si utira pot tja, kjer je najmanjši odpor. Od dela se samo čebelar zdebeli (ko ga čebele opi-kajo), in tako dalje. Toda bolj kot strah pred trudom, je strah pred stroški. Voz stelje na Slavniku bi recimo Sežanca stal nekaj tisoč dinarjev. To je tista večna lajnarska melodija, ki se povsod postavlja na pot.
Potem o pogozdovanju samem. Neki \ hrvatski tovariš je bil n. pr. ostro nasproten posajanju črnega bora, Po njegovih trditvah je borov gozd ljuba domovina cele rajde škodljivih žuželk in bolezni. In jih je z latinskimi besedami naštel po vrsti. Toda kje jc gozdno drevo, ki bi bilo tako potrpežljivo in žilavo kot borovec? Ali bi bilo kaj uspeha, če bi namesto bora posajali trpežne listavce, kot je črni gaber, recimo? Pa če bi tudi bil uspeh, se gabrov gozd kot »burjebran« ne mo • re nikoli primerjati z borovim, Tudi to je eno izmed kočljivih vprašanj skupne problematike.
Ing. Petar Ziani iz Zagreba ima veliko izkušnje v pogozdovanju raznih puščavskih predelov Dalmacije in Hrvaškega Primorja. V diskusiji o škodljivosti ovac glede na gozdarstvo, j. rekel, da gozd mora biti, ne moremo se pa zavoljo njega odpovedati ovcam, ker nam je oboje potrebno. S prepovedjo ovčjih tropov la v skrajno pasivnih krajih vrgli prebivalstvo v vcLko bedo. Močno je zagovarjal tezo, da ne smemo žr tvovati sedanjih koristi kraškega ljudst a pred očmi. Torej smo spet prišli do tistega slavnega paradoksi: Rešite vprašanje tako, da bo volk sit in koza cela!
To je naš gordijski vozel.
Kaj bo kazalo storiti? Pogozditi čim najbolj vse tiste kraške kamenine, kjer danes razen kakega redkega grma črnega gabra ali rašeljike, sploh nič ne rase. Pogozditi vse go-ličave Slavnika in nodobnih vrhov, kjer rase za živino neužitna trava. Potem pa smotrno in sporazumno s prebivalstvom posajati zaščitne pasove (proti burji namreč), da z njimi kolikor bo mogoče ohromimo njeno razdiralno silo.
To bi bila naloga gozdarske službe v glavnem. Posebej bi pa jaz svetoval še tole: Naj bi gozdarske drevesnice brezplačno razdeljevale gozdne sadike vsem kraškim kmetom, ki imajo kjerkoli kak pripraven prostorček zato, da le te sadike tudi res posadijo. Naj bi kmetje v tem delu imeli povsem svobodne roke: naj vsak sadi, kamor se mu zdi. Glavno jc, da sadi. In mora biti prostor, ki ga bo sam posadil zmeraj samo njegov in vanj ne smejo segati policijski ukrepi gozdarske službe. Kako hočete, da se bo nekdo zares potrudil s posajanjem gozdnih sadik, če jih pa brez izrecnega dovoljenja izrednega dovoljenja kakega »društva narodov« ne bo smel nikoli sekati niti za najnujnejšo lastno po-ramo!
(V posebnem članku bom o prili-ki povedal, kako so gozdili v mojem kraju naši očetje pred petdesetimi in več leti.)
Mednarodnega jezika
ESPER&NTO
se lahko hitro naučite v našem dopisnem tečaju. Ako pošljete znamke za poštnino, Vam pošljemo brezplačno na ogled prve lekcije. Zveza esperantistov Slovenije, Ljubljana, Miklošičeva 7/1.
NAJVAŽNEJŠI PROGRAMI od 12. do 18. junija 1954.
SOBOTA, 12. VI. 54.: 13.45 Lahka in zabavna glasba, vmes obja^ ve; 14.15 šport doma in po svetu; 14.40 Ljubezenske narodne pesmi; 17.30 Srbske in makedonske narodne pesmi; 18.15 Zabavni orkestri igrajo za židano voljo; 21. 00 Melodični ritmi; 21.30 Izbrano cvetje z domače grede; 22.00 Naši kraji in ljudje: Slovenska Istra se pripravlja na festival mladine
NEDELJA, 13. VI. 54.: 8.15 Slovenske narodne; 8.30 Za naše kmetovalce; 9.00 Mladinski tednik; 13.45 Glasba po željah; 15.00 Ob 70. letnici primorskega skladatelja Va-silja Mirka; 16.00 Produkcije glasbene šole v Kopru; 17.00 To je Jugoslavija — narodne pesmi in plesi ; 18.30 30' veselih ritmov.
PONEDELJEK. 14. VI. 54.: 13.45 Lahka in zabavna glasba, vmes objave; 14.15 Beležke o filmu; 14.45 Obzornik; 15.00 Rezervirano za prenos mladinskega festivala; 17,00 Melodije za razvedrilo; 17.30 Slova^-ške narodne pesmi; 18.15 Glasbeni mozaik.
TOREK, 15. VI. 54.: 13.45 Lahka in zabavna glasba, vmes objave; 14.15 Beležke o medicini; 14.45 Kulturno življenje na Primorskem; 15.00 Rezervirano za prenos mladinskega festivala; 17.00 Glasba iz znanih filmov; 17.30 Pesmi Hrvatskega Zagorja; 18.15 Skladbe pred-klasikov izvaja na klavirju Gojmir Demšar; 18.35 V ritmu polk in valčkov; 20.00 Arrigo Boito Mefi-stofeles — opera v 4 dejanjih. Solisti, zbor in orkester milanske Sca-le, dirigira Franco Capuna; 22.27 Melodije in ritmi.
SREDA, 16. VI. 54.: 13.45 Lahka in zabavna glasba, vmes objave; 14.15 Beležke o kulturnem življenju; 14.15 Od Triglava do Jadrana; 15.00 Rezervirano za prenos mladinskega festivala; 17.00 ' Okoli Straussa in Leharja; 17.30 Z na-rodno pesmijo in plesi po Srbiji; 18.15 Za vsakogar nekaj.
ČETRTEK, 17. VI. 54,: 13.45 Lahka in zabavna glasba; 14.15 Beležke o tehniki; 14.15 šport doma in po svetu; 15.00 Rezervirano za prenos mladinskega festivala; 17.00 Igra orkester Willy Berking; 17.30 Narodne pesmi naših krajev; 18.15 Poje Yma Sumac; 18.30 Glasbena kronika.
PETEK, 18. Vi. 54.: 13,4-5 Lahka in zabavna glasba, vmes objave; 14.00 Glasba po željah; 14.45 Kulturni razgledi; 15.00 Rezervirano za prenos mladinskega festivala; 17.30 Narodni pevci pojo; 18.15 Znane skladbe v priredbi za 4 saksa-fone — izvaja kvartet Alcdf Sax;
18.35 V veselem narodnem ritmu. *
Radio Jugoslovanske cone Trsta, obvešča svoje poslušalce, da bo s 14. VI. 1954 delno spremenil svoje programe. Slovenska jutranja oddaja se bo prričela ob 5.30 in se nadaljevala v drugem slovenskem bloku od 6.45 do 8.00 ure. Opoldanska oddaja, ki se bo pričela od 13,30, bo podaljšana do 15.30. Vsi večerni slovenski bloki odpadejo, razen sobote in dvojezičnega bloka ob torkih. Poslušalce opozarjamo na naše posebne govorne oddaje »Beležke«, ki so na programu vsak dan ob 14.15 in na »2enski kotiček«, ki ga lahko poslušate v II. slovenskem bloku vsak dan ob 7.30.
Poročila lahko poslušate vsak dan ob 5,40 — 7.45 — 13:30 — 19.00 in 23.30. Ob nedeljah ob 8,00 — 13.30 — 19,00 —• 23.30. Pregled tiska jc na sporedu vsak dan (razen ponedeljka in nedelje) ob 6.50.
INDUSTRIJSKO PODJETJE
PP

NUDI NASLEDNJE PROIZVODE:
PRALNO MILO: »PALMA« BELO, »ISTRA« ZELENO, »C A P R A« RUMENO * PRALNO ODIŠAVLJENO MILO BREZ ZAVITKOV IN V ZAVITKIH TOALETNO MILO ROZA IN RUMENO TV MILNI PRAŠEK »P U LIT O« ZA FINE TKANINE * PRALNI PRAŠEK ODPRT IN V ZAVITKIH KRISTALNO SODO -A- PARKETNI VOSEK * LOSČILO ZA ČEVLJE »P E R L A<. PRALNO TEKOČINO »V A R E C C H IN A«
GOSPODINJE, ZAHTEVAJTE IN KUPUJTE VEDNO IN POVSOD NASE PRVOVRSTNE PROIZVODE, KI VAS BODO V VSAKEM OZIRU ZADOVOLJILI.
Nudimo za dopust HIŠICO z vsem inventarjem za 5—7 oseb pri Bovcu za zamenjavo ob morju. Ponudbe na prof. Matanovič, Ljubljana, Wolfova 1.
Najdeno je bilo žensko DVO-KOLO črne barve, brez številke, precej staro, krmilo ravno, brez luči. Informacije na oddelku za notranje zadeve OLO Koper.
Najden a je bila SESALKA za dvokolo in en PULOVER. Predmeti se nahajajo na oddelku za notranje zadeve v Kopru.
TEHNIČNI RISAR, verziran v geodetsko-gradbeni stroki, želi zaposlitve na teritoriju STT zaradi bolezni družinskega člana. Ponudbe pod »Po možnosti družinsko stanovanje« na Jugoreklam, Ljubljana, Kidričeva 6.
STAREJŠI VDOVEC, samostojen obrtnik, z lastno hišo in nekaj zemljišča, s precejšnjim iirihrankom. nekaj kilometrov, od morja, želi skupno gospodarstvo z dobro gospodinjo. Ponudbe s točnim naslovom pod »Mirno življenje« na upravo Slovenskega Jadrana v Kopru.
z njegovimi sosedi, tudi s tem, pri katerem jc Ivan to jutro potrkal.
Ali naj se javi na sydneyski kriminalni policiji in ji na-tvezi zgodbo, ki bi jo še bolj utrdila v njenem dosedanjem mnenju?
Tega koraka ni upal tvegati, zlasti dokler ne zve, kie se nahaja njegova Dolores. Ko mu je sosed izročil ključ od bun-galova in njegovih vrtnih vrat, je odšel, tla se očedi in preo-bleče, kajti če bi se tak, kakršen je prišel iz svoje ječe, na}io-til v bolnico k dr. Bloomsteeclu, o katerem jc zvedel, da jo zelo skrbel za zdravje njegove ljubice, bi ga na ulici zaustavil prvi stražnik, ki bi ga srečal.
V bungalovu ga je čakalo novo razočaranje. Omari, v katerih je imela Dolores spravljene svoje obleke, sta bli prazni, a tudi njenih kovčkov ni bilo nikjer.
Bungalov je bil brez Dolores pust in prazen kakor ječa, iz katere se je rešil na povsem nerazumljivi način.
Ali so tudi Dolores ugrabili moskovski agenti? Zakaj so izginile vse njene obleke?
Zakaj so ga sredi noči izpustili?
1 ML r1 1 <*
■jII' f,MŽ , 1.
Na obe vprašanji ni vedel odgovora, čeprav sta mu razjedali možgane še takrat, ko se je s cestno železnico pripeljal do glavne sydneyske bolnice pri guvernerjevem vriu.
Dr. Inving Bloomsteed je bil sicer v bolnici, toda Ivan je moral čakati nanj do konca zdravniškega pregleda, ki je trajal skoraj do dvanajstih. Bil je nemalo presenečen, ko je zagledal preti seboj mladega zdravnika prikupnega obraza in visoke postave, medtem ko si je predstavljal dr. BIo-omstjeeda v potdesetih ali šestedesetih letih, s sivimi lasmi in očali v roževinastem okviru. Takšen je bil namreč njihov hišni zdravnik iz Coosa v državi Vermont, ki je prihajal na farmo njegovih staršev.
Ivan je namreč mislil, da so mu vsi zdravniki na svetu podobni.
Mladi zdravnik se jc od presenečenja skoraj sesedel, ko je zvedel, tla je njegov obiskovalec zagonetni sostanovalec črnolase Dolores. Povabil ca je v svoj avto in njegova gospodinja je morala pogrniti za dva.
Pri kosilu sta oba molčala. Ko sta si po končanem obedu prižgala cigareti, je. tir. Bloomsteed že pričakoval, da se bo pred njegovimi očmi končno razgrnila skrivnostna tančica okrog obeh zaljubljencev.
Spočetka pogovor ni potekal tako, kakor si je mladi zdravnik želel. Nomesto tla bi sam spraševal, je moral odgovarjati na vprašanja svojega gosta, ki jim ni hotelo biti konca. Obširno mu je opisal potek bolezni lepe. Dolores, njeno okrevanje in bivanje v bungalovu v Fitzroystreet št, 9 — vse <lo tiste usodne noči, ko je Dolores brez sledu •izginila. Od tega trenutka naprej je znanje tir. Bloomste-cda odpovedalo.
Ivan ,ic bil prepričan, da so bili na delu sovjetski agenti. Toda četudi bi vedel, da je bivala Dolores nekaj dni poti .streho kot on in celo v sobi poleg njegove temne ječe, ji ne bi mogel pomagati, ker mu ni bilo znano, v katerem delu Sydne,ya in katerem poslopju je bila njegova ječa.
Sedaj je bila vrsta na njem, da uteši radovednost mladega zdravnika, ki jc slutil, tla je bilo izginotje obeh zaljubljencev v njemu neznani tesni zvezi. Dr. Bloomsteed jc
kljub svojim mladim letom vzbudil v njegovem srcu zaupanje in Ivan j<> bil v takem položaju, da " sam ni mogel več pomagati.
Če pričakuje od maldega zdravnika sveta, potem mu mora pojasniti vse ozadje svojega bivanja z Dolores v Sid-neyu, kakor tudi svoje in njeno skrivnostno izginotje ter namen svojega obiska.
Ivan ni vedel, ali mu bo lahko tir. Bloomsteed pomagal. Vedel pa je, da bo mnogo varneje zanj, če se zaupa mlademu zdravniku, kakor pa sydneyski kriminalni policiji.
Tako je dr. Bloomsteed v dobri uri zvedel vse podrobnosti Ivanove življenjske zgodbe, a njegovi vlogi v »Zadevi .1949«, o tem, kako je Dolores odločilno posegla v njegovo življenje, o njunem begu iz Bombaya. potovanju v Avstralijo in sydneyskih dogodkih.
Čim bolj se je Ivanovo pripovedovanje bližalo koncu, tem resnejši je postajal obraz mladega zdravnika. Ko je Ivan olajšano končal, je dr. Bloomsteed vstal in začel z dolgimi koraki molče meriti dolžino in širino svoje jedilnice.
Prav nič ni bil navdušen nad tem, kar je pravkar slišal od svojega gosta.
Sredi belega dne je nepričakovano zvedel zaroto, ki jo jo zasnoval Stalin proti znanemu evropskemu državniku N. N.
Njegova dolžnost bi seveda bila, da nemudoma obvesti o tem nameravanem atentatu pristojne oblasti, čeprav je scuel človek, ki ga je Moskva izbrala za to dejanje, v njegovi jedilnici v Sydneyu in ni kazal niti najmanjšega veselja, da to dejanje izvrši!
Tokrat je bil dr. Inving Bloomsteed v še lmjšili škripcih, leot tisto jutro po izginotju lepe Dolores. Tudi on je bil mnenja, da so jo ugrabili agenti sovjetske tajne službe, prav tako pa ni tudi on našel nobene razlage za nepričakovani preobrat minnle noči.
Bližala se je že ura popoldanskega zdravmškega pregleda v bolnici. Dr. Bloomsteed ni našel še nobene rešitve iz položaja, v katerem se. je znašel samo zato, ker se mu je prikupila lepa pevka v »Nočni zvezdi«.
Okrajni zlet »Partizana« v Kopru je po svojem množičnem uspehu in pomenu presegel okvire samo telovadnega nastopa. Svečano razvitje prapora društva »Partizan«, Koper
Telesno-vzgojna društva »Partizan« iz primorskih okrajev: iz goriškega, sežanskega, postojnskega ter tolminskega in koprskega so se že zgodaj letos, marca, aprila, pričela pripravljati na republiški zlet v Ljubljani. Po takih temeljitih in resnih pripravah tudi uspeh ni mogel izostati. To .--o pokazali tako nastopi posameznih društev »Partizan« na Primorskem, posebno pn še njihovi skupni nastopi -- okrajni zleti. Ti nastopi so pokazali, da so se primorski telovadci dobro pripravili na republiški zlet, na katerem nas bodo iahko častno zastopali. Veliki, skupni nastopi članov društev »Partizan« so bili v vseh primorskih okrajih. V Ajdovščini za goriški okraj, v Sežani, v Tolminu ob okrajnem mladinskem festivalu ter v Postojni 5. in 6. junija.
O delu in uspehih najboljših društev »Partizan« na Primorskem smo v našem listu že poročali. Ti nastopi so pokazali tako po številu dru- , štev kot po številu nastopajočih telovadcev. da je naše primorsko ljudstvo v mestih, tovarnah pa tudi po vaseh, razumelo velik pomen telesne-vzgojne organizacije »Partizan«. Zato je vzljubilo, predvsem pa še naša mladina, to svojo organizacijo, v kateri lahko vsestransko krepi telo in duha. Saj v njej najde tudi mnogo prijetnega razvedrila po učenju in delu in tako raste v nov, lep in zdrav rod vedrih graditeljev lepše bodočnosti. Zato je tudi priliv novih članov z vsakim nastopom, z vsakim dnem vse večji. Pa tudi spretnost, Szut- , jenost. in znanje telovadcev. To so pokazali vsi nastopi na Primorskem. Zato ni čudno, da bodo na III. republiškem zletu v nedeljo v Ljubljani, n a tem prvem večjem obračunu dela organizacije »Partizan«, primorski telovadci sodelovali v tako velikem številu. Samo iz goriškega okraja jih bo nad 1.100. Goriški okraj ima danes že 12 društev »Partizan«. Najboljši sta društvi iz Zalega hriba in Nove Gorice. Prvo bo poslalo na zlet v Ljubljano 120, drugo pa 130 nastopajočih. Pa tudi ostali okraji ne zaostajajo za goriškim. »Partizan« si je med našim primorskim ljudstvom utrl pot.
To je pokazal tudi nedeljski okrajni zlet »Partizan« v Kopru, na katerem je nastopilo nad 700 telovadcev. Prav poseben poudarek pa je okrajnemu zletu dalo svečano razvitje prapora društva »Partizan« Koper ter uradna otvoritev njegovega letnega telovadišča ob samem morju.
Zlet se je pričel ob 14,30 z obhodom vseh nastopajočih v telovadnih krojih skozi mesto, na čelu z zastavami in vojaško godbo iz Portoroža, Koprske ulice še niso videle toliko naše mladine, že sam obhod po mestu je nudil nepozabno sliko. Dolga vrsta v štiristopih, od najmlajših, cicibanov do članov, je strumno korakala proti letnemu te-iovadišču, kjer so v lahnem vetru vihrale številne zastave.
Prireditev je začel v imenu okrajne zveze Partizana tov. Črtomir Kolenc, ki je poudaril pomembne uspehe mladih telovadnih društev v koprskem okraju in se hkrati za^ hvalil za vsestransko pomoč ljudski oblasti. Nato je iziročil koprskemu društvu Partizan, ki je najstarejše v okraju, prvi društveni, prapor in jim hkrati čestital k doseženim uspehom. V imenu koprskega društva se je zahvalil tov. Oskar Venturini, ki je dejal, da bodo člani društva nadaljevali z Z£U-četimi uspehi in pod novim praporom še razširili svoje, vrste. Zbrane telovadce in občinstvo je nato pozdravil v imenu okrajnega odbora Zveze komunistov Slovenije tov. Stane Furlani. Tov. Venturini je ob zaključku prireditve izročil piranski moški in ženski odbojkaški ekipi Partizana lep pokal, ki so si ga nedavno priborili na odbojkarskem turnirju v Kopru.
-Nato je sledil telovadni nastop, ki je obsegal najrazličnejše točke. Občinstvu so zlasti ugajale harmonično izvedene proste vaje pionirjev in pionirk, članov in članic ter mladincev in mladink, s katerimi bodo tudi nastopili prihodnjo nedeljo na zletu v Ljubljani, Zelo je ugajala tudi točka »Ritmične vaje«, ki so jo izvedle mladinke in vaje na orodju, kjer so zlasti želo odobravanje mladinke in članice s svojimi' izvajanji na dvovišijnski bradli. ObilO priznanja in tople prisrčnosti so poželi zopet naši najmlajši s svojimi pestrimi točkami, rajanjem, petjem in štafetnimi borbami.
Ob zaključku prireditve sta se srečali odbojkaški ekipi koprskega in piranskega Partizana. Zmagali so zasluženo Koprčani z rezultatom 3:0 (15:9, 15:11, 15:11). Tekma je bila ena najbolj kvalitetnih, kar smo jih do zdaj gledali med domačimi moštvi v okraju, kar dokazuje, da v odbojki vidno napredujemo. Sodil je odlično Janovski.
Celotna prireditev je odlično uspela in je občinstvo navdušeno zapuščala letno telovadišče. škoda, da je slabo vreme ob koncu nekoliko pokvarilo zaključek.
siva slovenske zapadne lige in si priboril pravico za vstop v slovensko-lirvatsko ligo. Zmaga Pirana je povsem zaslužena, čeprav je morda pred tremi koli imela koprska Auro-ra večje izglede za dosego prvega mesta. Koprčani so pa nepričakovano popustili in zapustili igrišče v obeh zadnjih kolih praznih rok in si tako zapravdli največjo možnost končne zmage.
V zadnjem, kolu je Slovan, ki je nad Auroro zmagal v Kopru, pretekel Koprčane v lestvici in se uvrstil na drugo mesto.
Iz slovenske lige izpadeta kot zadnja v lestvici enajstprici Jesenic in Domžal. Nova člana bosta pa izšla iz kvalifikacijskih tekem, ki jih bodo morali odigrati zmagovalci poedi-nih podzveznih prvenstev. V tem tekmovanju bosta nastopili tudi moštvi Stila in Sežane.
Piranski enajstorici, ki je z velikim uspehom zastopala koprski okraj v slovenskem republiškem prvenstvu, čestitamo k lepi športski zmagi.
Prvo nogometno društvo v Sežani je bilo ustanovljeno leta 1923 pod okriljem takratne »Zveze mladinskih društev« iz Trsta, ki jih je vodil tovariš Ivan Regent in je nosilo imo »Tabor« Sežana.
Leta 1925 so italijanske oblasti društvo razpustile, ker so se v njem zbirali napredni Slovenci. Tako je Sežana po razpustu društva »Tabor« in šc prej »Sokola« izgubila vsa telovadna in športna društva in tako v športnem pogledu zaostala, Leta 1933 so hoteli Italijani obnoviti društvo ,seveda v italijanskem duhu in so v ta namen zgradili novo nogometno igrišče. Društvo, ki ga je ustanovil takratni »dopolavoro«, je le životarilo, tako da so ga sami Italijani leta 1939 razpustili.
Šele po osvoboditvi se je ustanovilo novo društvo, tokrat pod upravo prosvetnega društva v Sežani, leta 1946 pa se je osamosvojilo kot »Fiz-kultumo društvo« Sežana, Ko so bile odstranjene prve zapreke, si je društvo ob znatni podpori Sežancev in prosvetnega društva toliko dvignilo, da je lahko z uspehom sodelovalo v prvem povojnem nogometnem prvenstvu, ki ga je organizirala ZD TV iz Trsta, ter na tekmah za pokal ZDTV doseglo drugo častno mesto,
Pravi razmah pa je društvo dobi lo šele po priključitvi k FLRJ. Ustanovljeno je bilo novo »Telovadno

Z nedeljsko zasluženo zmago nad cnajstorico Domžal je Piran izšel kot zmagovalec iz. nogometnega prven-
Vem. dragi bralci, da komaj čakate zvedeti, kako sva se z Juco »poglihala«, kakor sem vam zadnjič obljubil. Težko mi je pri srcu, da tokrat ne morem izpolniti, in sicer iz višjih moralnih razlogov. Mislim, da mi nc boste zamerili, toda sklenil sem, da danes ne bom pometal pred svojim pragom. Lahko vam samo povem, da sva se v resnici »poglihala«, toda sporazum je strogo zaupne narave in ni za javnost. Morda bc kdo rekel, da nisem mož beseda, da sem »cavata« pri hiši ali pa bo našel še hujše izraze, toda to me ne bo toliko peklo, kakor če bi izdal hišne skrivnosti. Tolaži me edino to, da se podobne stvari dogajajo tudi drugim v vseh letnih časih in na vseh petih kontinentih. Ljudje smo pač takšne narave, da raje druge ogovarjamo, se jih »špotamo«, intri-giramo in mnogokrat smo sami žrtve tujih intrig. Edino to vam lahko od-krijem, da sva se z Juco pomirila v ponedeljek 7 .junija, ko se je vrnila z zborovanja v Štjaku. V moji hiši vlada sedaj popolna harmonija, kakor prve dni po poroki. Sklenila sva pakt vzajemne pomoči, kot je sedaj v modi med državami, ki jim grozi agresija od zunaj.
Po pravici povedano, sedaj tudi ni čas za krege. Na polju imamo toliko dela, da ga ne zmoremo. Ne vem, ali bi obiral grah, ali češnje, krompir, bučice, okopaval plevel itd. Povrhu nam pa še koloradski hrošč dela preglavice. Samo mi kmetje znamo, kako trdo moramo delati v teh letnih mesecih.
Ko se zvečer truden vrnem domov, komaj utegnem pogledati prispevke svojih dopisnikov. Po dopisih sklepam, da imajo tudi drugod dela čez glavo. Sprašujejo me tudi za razne nasvete, kakor da sem poljedelski strokovnjak ali pa direktor Zavoda za pospeševanje gospodarstva. Res
je, da sedaj po časopisih povsod ponujajo mesta direktorjev, toda ne pade mi niti na misel, da bi se za takšna mesta potegoval. Svojega mesta kot Vane ne zamenjam z nobeno gospodarsko funkcijo na svetu, razen če bi me izvolili za milijonarja, da bi si kupil nekaj modemih hišnih strojev in da bi si ogledal malo sveta, seveda z Juco.
Zal sem moral odkloniti tudi nekaj vabil za obisk Ospa, Dekanov, Krasa, Portoroža in Pirana. Odšel bom pa prihodnji teden na daljši obisk v Brkine in Čičarijo, da si ozdravit astmo, ki me napada že nekaj mesecev. Pravijo, da ni boljšega kraja in zraka, kot je tam gor. Morda se vam bom od tam kaj javil in opisal, kako se mi je godilo.
Iz Sežane mi piše neka nova dopisnica: »Dragi Vane! Prosim te, da me ne vržeš v koš!« Seveda te nc bom vrgel, ker te niti ne poznam. Če pa pridem v Sežano in le bom spoznal, pa mi boš ugajate bom vrgel v listje, če boš ti hotela! Praviš, da si bila na krožnem kolesarskem potovanju Sežana—Lokev—Divača—Sežana in da je cesta med Divačo in Lokvami tako luknjasta, kakor da so Lokavci po njej vozili žvepleno kislino. To sem svoj čas ugotovil tudi jaz. Toda Lokavci so mi takrat zagotovili, da ni majo denarnih sredstev za popravilo ceste. Sklenili so, da jo bodo najceneje asfaltirale njihove krave, ko se bodo vračale s paše domov.
Iz Ospa pa pravijo, naj pridem pogledat, kako nekateri delavci, ki so zaposleni pri podjetju za regulacijo hudournikov, uporabljajo gumijaste škornje ne samo pri delu v podjetju, temveč tudi pri svojem privatnem delu doma. Razen tega sta na 30 delavcev kar dva delovodja, ki ne vesta, kaj bi delala, pa hodita
med delom češnje zobat ali pa domov malicat. Isto podjetje zaposluje tudi po dva delavca iz iste hiše, čeprav imata doma dobro kmetijo, revnejši delavci pa morajo iskati zaposlitve drugod.
Iz Dekanov pa dopisnik podrobno obravnava vprašanje tamkajšnjega kina, oziroma filmskih predstav. Pravi, da je pri njih cela zmešnjava. Na oglasni deski reklamirajo take in take filme, predvajajo pa druge. Nekatere filme vrtijo tudi dvakrat in trikrat in to pod raznimi naslovi. V sobotah, ko v dvorani kar 'inrgoli pionirjev in cicibančkov, predvajajo takšne filme, ki jih mladina ne bi smela gledati, kakor je bil primer s švedskim filmom »Plesala je eno samo poletje«. Ko je reditelj zaradi tega filma dobil strog opomin, pa naslednjega dne ni pustil mladine v dvorano, čeprav so vrteli zanimiv in poučen mladinski film. Ob koncu dopisnik poudarja, da se take stvari menda ne dogajajo niti v deželi Zmešnjave. Istega mnenja sem tudi jaz. Za objasnitev bi se pa moral obrniti na podjetje »Globus«, ki nam filme nabavlja, Vstopnice znajo zaračunati zelo drago, večina filmov jo pa starih; z reklamo boljših filmov oblepijo čakalnice kinodvoran.
V Piran in Portorož bom šel v nedeljo, ker me zanima, kako napreduje turistična industrija. Baje so Pirančani ponosni na edini park in sprehajališče pred luško kopetanijo, ki so ga prekrstili v džunglo, da bi pritegnili čim več tujcev. Prav tako so v Portorožu ohranili vespazijansko stranišče, da bi ga tujci v vročih poletnih dneh občudovali kot redko zanimivost. Občina sedaj urejuje njegovo okolico, da bi bilo čimbolj privlačno. Vsaka stvar dobro pride za razvoj turizma. Podrobnosti si bom pa sam ogledal.	Vane
društvo«, ki je začelo gojiti vsestransko telesno vzgojo, treba je bilo začeti vse na novo, vendar odborniki in vodniki se niso ustrašili dela tei leta 1948 je društvo imelo svojo samostojno telovadno akademijo, gostovalo je po raznih bližnjih vaseh ter imelo tudi daljšo turnejo, in sicer v Bovcu, Kobaridu in Tolminu.
Nogometno moštvo je medtem že igralo tekme za prvenstvo primorske skupine in se stalno obdržalo v sredini lestvice. Šele leta 1953 je moštvo doseglo svoj največji uspeh s tem, da si jc osvojilo naslov prvaka primorskega centra. To je bila hkrati tudi najlepša proslava 30-letnicc-ustanovitve društva, Tes. škoda, da je na kvalifikacijskih tekmah izpadlo in tako smo tudi v tekočem letu bih priča borb za ponovno osvojitev naslova. Moštvo nas ni razočaralo in je tudi v letošnji sezoni osvojilo naslov prvaka.
Društvo se je v čast tridesete obletnice preimenovalo iz SŠD Železničar v ŠD Tabor Sežana. Društva pa nima samo dobre nogometaše, tudi balincarji nočejo zaostali. Že prvo leto po tistanovitvi balinarske sekcije v sklopu društva so se balinarji proslavili in Osvojili prvo prvenstvo Primorske in s tem prehodni pokal, ki ga je podarila Keglaška zveza Slo venije. Za tekoče leto jih čakajo še nadaljnji napori, morali bodo braniti naslov prvaka na prihodnjem balinarskem prvenstvu Primorske, ki bo tokrat v Sežani.	RŠ
zmagal že trstiiD po Islri
na
V nedeljo se je zaključila v Kopru štiridnevna etapna mladinska kolesarska dirka po Istri, ki so jo že četrtič organizirali kolesarski klubi Reke, Pulja in Kopra in ki je največja tovrstna športna prireditev v državi.
Kot smo že predvidevali pred dirko, je v ekipnem plasmanu nad ■ močno zmagal koprski kolesarski klub Proleter s Picigo, Miklavčičeni ir. Vižintinom.
Naši mladinci so se tudi tokrat morali boriti z močno konkurenco, saj so štartali iz Kopra vsi najboljši mladi dirkači iz vse naše državo. Tokrat niso manjkali niti Makedonci, ki so s svojo ekipo bili največje presenečenje, saj so bili vedno med najboljšimi in borbenimi skozi vse etape.
Najboljši Koprčan je bil mladi Pi-ciga Rajko, ki je izgubil poedinsko prvo mesto v lestvici samo zaradi gumidefekta, ki ga je doletel tri kilometre pred koncem druge etape v Raši. Za njim je takoj uvrstiti Miklav-čiča, iki je prav tako utrpel gumi-defekt v Poreču.
Od gostov so se, poleg že zgoraj navedenih Makedoncev, dobro ob' nesli tudi ljubljanski kolesarjzi Ilirije, Odreda in Ljubljane, predvsem pa Flais, Šebenik in Bergant, ki sta do zadnjega dne bila med prvimi v lestvici.
Od istrskih sosedov je letos, takoj po dru^i etapi, odpovedalo reško moštvo, ki je zaradi številnih okvar opustilo vsako nado na končno zmago
. . .
nudi v komisijsko prodajo:
Kompletno jadrn co tipa »Sloka« z jadri in pripadajočimi vrvmi, ribiške elektrogeneratorje za ribolov, kompletne z motorji in svetilnimi telesi, kompletne ribiške barke — motorne jadrnice ter navadne na vesla za ribolov, razne foto in radio aparate, komade in kompletna pohištva, p salne In računske stroje mešalne stroje za pekarsko obrt, razno konfekcijo in drobni inventar za gostinska podjetja.
Istočasno javlja, da sprejema v komisijsko prodajo vse vrste premičnin in nepremičnin.
Na razpolago ima za prodajo več stanovanjskih hiš z obdelovalnim zemljiščem, ter sama zemljiška telesa v bližini Kopra, Izole, v Pra-dah.
Ureja uredniški odbor urednik Milko Stolfa — Tiska tiskarna »Jadran« — Vsi o Kopru. Naslov uredništva in uprave: Koper, Santorjeva ulica št. 26, telefon 170, poštni predal 2.