Štev. 7.                      V Ljubljani, 1. mal. srpana 1910.                Leto XI.
Na boj!
Zapoje tromba v jutra mrak,              Če dvignii bom krvavi meč,
na vranca seda čil junak.                   sovražnik pal bo krvaveč.
Oklepa se ga krog vratu                   In kamor se ozro oči,
sestrica tožna brez glasu.                  povsod, povsod morjč krvi!
Za roko bratec ga drži                      A vranec nese čil in čvrst
in plaka bridko, govori:                    do zadnjih me sovražnih vrst ...
nOj, pusti vranca, bratec moj,             Pobit sovrag je, poteptan
ne hodi v divji, šumni boj!                kot Žita klasje sred poljan.
S sestrico žalostna dotna                    A dirjal vranec bo z menoj,
jokaia bova tu sama.                         na dom ponesei bo me moj.
Ti ležal boš pa sred polja,                 Na glavi venec bom imel,
kri tekla bo ti iz srca.                       kot srebro venec bo blestel.
Ko mrtvo ti zapreš oko,                    Ostroge zlate, meč sveta!,
kdo naju branil bot oj, kdo?"            ki cesar sam mi ga je dal.
In solze briše mu z oči                      Oj, bratec moj, ko boš tne vzrt,
junak, pa mehko govori:                   kako roke boš razprostrl!
HnNikar ne plakaj, bratec moj,            Poljubil boS me, me objei,
ie vranec nese me na boj!                oj, srečen ves, tako vesel!*1"
Pač hud bo boj — stotisoč ran,         Otrne bratec si solzč,
stotisoč trupeJ sred poljan.                 pa radost v rnlado gre srce.
Kraj mene sreča staia bo,                  Za vrancem zreio mu o«,
vodila krepko ml rok6.                     v oCeh pa sreča zlata spi.. .
___                                        Jos. Vandot
8