PEVSKI ZBOR UČITELJSTVA UJU V LJUBLJANI
V LJUBLJANI, DNE 10. MAJA 1930.
SPORED KONCERTA
OB PETLETNICI PEVSKEGA ZBORA
DIRIGENT: PROF. KUMAR SREČKO
*
SODELUJEJO: SOPRAN SOLO GDČ. MEZE ANICA, PRI KLAVIRJU G. PROF. RAVNIK JANKO IN G. ŠIVIC PAVEL
LJUBLJANA
PROGRAM:
1. Emil Adamič:	Zabučale gore. (Teče	voda	.	.	.).
2. Franjo Dugan ml.: Dvije narodne iz Bosne.
a) Uzeh djugum.
b) Jel’ ti žao.
3. Franjo Dugan ml.: Jurjevske pjesme iz Turopolja.
a) Jurjevska iz Dubranca.
b) Druga jurjevska iz Dubranca.
c) Jurjevska iz Buševca-Kuče.
4. Emil Adamič:	Vragova nevesta.
5. Anton Lajovic:	Zlato v Blatni vasi.
6. Marij Kogoj:	Vrabci in strašilo.	...	_	.	.	,
(Mešam zbor).
7. Zlatko Grgoševič: „Okolo žnjačkoga venca“.
a) Posle žetve.
b) Po putu.
c) Pred vrati.
d) Molitva „okolo žnjačkoga venca“.
e) Za „zbogom“.
(Ženski in mešani zbor in dvojni mešani zbor).
0<sDssMv90.sR
8. Josip Stolcer-Slavenski:
Romarska popevka.
9. Anton.Lajovic:	Koledniki.
a) Žalostni koledniki.
b) Častitljivi koledniki.
c) Veseli koledniki.
10. Anton Lajovic:	Žabe.	(ženski	zbor	a	capella).
11.	Janko	Ravnik:	Zimska pesem.
12.	„	„	Kmetiška.
(Ženski zbor s spremljevanjem klavirja).
13. Boris Papandopulo-Pečič:
Pjesme svatovske.
a) Kad krenu svatovi.
b) Kad igra kolo.
c) Kad odvedu nevjestu.
d) Kad djevojka prima dobru molitvu.
14.	Vinko Žganec:	Jedna majka vumrla.
15.	„	„	Črne čizme z vuskimi petami.
16.	„	„	Dildil duda.
17. Emil Adamič:	Potrkan ples.
18. St. Mokranjac:	Srbske narodne pesmi. (X. šopek).
Zabučale gore. (Teče voda . . .)•
(Moravska narodna
—	prevedel O. Župančič — priredil v proslavo SOletnice gospoda prezidenta T. O. Masaryka Emil Adamič.)
Zabučale gore, zašumeli lesi, ah, mladost ti moja kam ušla si, kje si?
Ah, mladost ti moja, kam si se zgubila? Kakor da bi kamen voda potopila.
Casi, mladi časi neužiti krasi, moja mlada leta niso vžila sveta
Kamen, še ta kamen v vodi se obrne, le mladost se moja več nikdar ne vrne.
Dvije narodne iz Bosne.
Besedilo narodno.
a)	Uzeh djugum.
Uzeh djugum i maštrafu, podjoh na vodu! Aman!
b)	Jel ti žao.
Jel’ ti žao, draga, ej!
Jel’ ti žao, dušo, što se rastajemo?
Jurjevske pjesme iz Turopolja.
Besedilo narodno.
a)	Jurjevska iz Dubranca.
Lepi Juro kres nalaže, levom rukom venčec vija, na Jurjevo na večer.
Levom rukom venčec vija, desnom rukom kres nalaže, na Jurjevo na večer.
Nestalo mu malo zlata, malo zlata, za dva lata, na Jurjevo na večer.
b)	Druga jurjevska iz Dubranca.
Japo, mamo, hote gledat zelenoga Jur j a.
Ni je Juraj svaki dan, več u letu jedan dan.
Pisan vusem prošel, zelen vusem došel, iz zelene gore v ovo ravno polje.
c)	Jurjevska iz Buševca- Kuče.
Faljen Isus i Marija, kruto jako veseli se kano drvo zeleni se.
Sveti Juraj jake krvi med junaki bil je prvi.
Sveti Juraj sabljom kreče, pa pozoju glave seče.
Vragova nevesta.
Besedilo narodno.
Sta živela stari oče, stara mati. Nista več otrok imela, kakor eno samo hčerko, po imenu Majdalenko: lepo ime Majdalenka.
Starši so jo pa prosili da b’ se bila omožila.
Kdor jo hoče, tega noče. Kogar hoče, on je noče.
Pa je rekla stari mati:
Po te pride vsa hudoba!« Komaj mat’ je zgovorila, polni vrt je črnih svatov.
Pa je rekla stari mati:
Bom kadila in škropila!«
Tak je rekel starešina:
»Le kadite in škropite, Majdalenka je le naša!«
In so na konjiče sedli in trdo so oddirjali po skalovju in pečovju, ogenj jim spod nog je švigal. Tak je rekla Majdalenka:
»Kaj te prosim o moj ženin! Naj na črno zemljo stopim in zavpijem naj v nebesa!«
Pa je rekel starešina:
»Le zavpij enkrat, al’ dvakrat, saj t’ ne bo nič pomagalo! Majdalenka si le naša!« Stopila na črno zemljo, v svete vpila je nebesa:
»Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil!«
Strila se gosta meglica, polna nebeških angeljcov. že so vzeli Majdalenko, nesli jo v svete nebesa, gori k Očetu nebeškem.
Zlato v Blatni vasi.
Oton Župančič.
Prišli trgovci z novci za šalo v Blatno vas zares, na trgu sredi blata pustili pisker zlata, potem naprej, haha, zares, zares trgovci z novci!
Prišla je putka tutka za šalo v Blatno vas zares, vse blato potacala, zlato je pozobala, potem naprej, haha, zares, zares da putka tutka!
Vrabci in strašilo.
Oton Župančič.
čiv-čiv, čiv-čiv, še dolgo bom živ, živ-žav, živ-žav, še dolgo bom zdrav: na sredi polja tri vreče prosa!
čiv-čiv, živ-žav, vse prav? Vse prav! čiv-čiv, čiv-čiv, saj nisem jaz kriv, živ-žav, živ-žav, če mož je brljav, če metlo ima, pa mesti ne zna.
čiv-čiv, živ-žav, vse prav? Vse prav!
„Okolo žnjačkoga venca“.
(Pučki obred.)
a)	Posle žetve.
Gore nam, gore, sončece!
Po tem drobnem poleku, po tem tankem laseku!
Sonce nam sija prek vode, ftiček nam zleče prek gore! Blagoslovi nas, Majka Božja, preljuba Devica Marija!
Na skali nam, ftiček te vode: naj se napije Jezuš z nje, svojoj lublenoj Matrjoj, z luboj Devicoj Marijoj!
b)	Po putu.
Višnja moja, višnja moja, jel’ si mi zelena?«
Duša moja, duša moja, jel’ si mi lüblena?«
Vu te Černe gore, na kite borove, doletela tičica preljepa.
Vu te Černe gore stiha zapopčva, stiha zapopeva od dragega mojga!
Pri te ljepe rože stiha zapopeva, i pri Majke Božje, pri te ljepe rože. Pri te ljepe rože stiha päpopeva, stiha zapopeva od dragega mojga! — Višnja moja, višnja moja, jel’ si mi zelena?«
»Duša moja, duša moja, jel’ si mi lublena?«
c)	Pred vrati.
Dime ideme, Boga molime,
Boga zmožnoga, suca ostroga.
Haj, žetva je!
»Jel’ so nam doma visoka gospoda?« Nösime dar: »Pšeničen venčec, döma peljäme mlade žnalice, zdälkega pota na däre čekame!
»Jel’ so nam doma visoka gospoda?« Ljepe pozdravljame, mi žnalice, preljepi dar Vam dime nosime, preljepi dar: Pšeničen venčec!
»Jel’ so nam doma visoka gospoda?« Dime ideme, Boga molime,
Boga zmožnoga, suca oštroga.
(Haj, žetva je!)
d)	Molitva „okolo žnjačkoga venca“.
Večer nam je rosa padala, nju Marija gledala, z lepega dvorca od Boga, od smilenoga Jezuša.
»Smileni, o Jezuš, dojdi k nam,
pelaj nam duše v svetel raj. v svetel nam räju näjbole, gde so se duše vesele!«
e) Za „zbogom“.
»Gdzda, lehku noč, od Boga pomoč, od Majke Marije, prelehku dobru noč!« »Vaši dari su zebräni, naj vas Božja ruka brani, naj vam Bog je na pomoč!«
Pustite nas, dragi gäzda, pustite nas gäzdarica, kaj bi išli spat!«
»Vsim skup lehku noč, od Boga pomoč, od Majke Marije, prelehku dobru noč!« »Lehku noč!«
Romarska popevka.
Besedilo narodno.
O	Marija, majka božja, majko milosrdna, k Tebi moli moja duša: Marija, bistriška Marija, moli Boga za nas!
Koledniki.
Oton Župančič.
a) Žalostni koledniki.
V	dve gube vsi hodimo, milo Jero vodimo, venomer se cmiha, joče, Bog ga vedi, kaj si hoče, radi jo spečali bi,
dober kup jo dali bi: kdor naprti jo na rame, za nameček naj si vzame še čmerike butaro, kisa polno čutaro.
b) Častitljivi koledniki.
Staro šego hranimo, novo leto znanimo: mladi Božič in Marija bodi naša tovaršija; dani so obeti nam,
zlata zvezda sveti nam, njene se držimo poti, da nas zloba ne zaloti starega prismodeža krutega Herodeža!
c)	Veseli koledniki.
Case pregledujemo, za se koledujemo in za lepo leto mlado preobračamo navado.
Nič od vas ne prosimo,
mi darove nosimo, meh za smeh in vrečo sreče Ciciban za nami vleče, ne za hišo zidano, le za voljo židano!
Žabe.
Oton Župančič.
Rega, rega, rega, rega, vedno hujša je zadrega, solnce že do dna nam sega, jojmene, kaj bo iz tega! Kum kum, le pogum:
Slišal sem od juga šum!
Kvak, kvak, glej oblak;
glej oblakov sivih vlak; vedro vode nosi vsak, kmalu bo vse polno mlak!
Rega, rega, rega, rega,
Bog nas reši vsega zlega!
Kum kum le pogum!
Kvak, kvak, glej oblak!
Zimska pesem.
Fr. Zbašnik.
Tiho, lahno, tiho, lahno v noč snežinke letajo, kakor da metuljčki beli skozi zrak se šetajo ...
V	sanjah mati roke sklepa glavo klöni, pläka ...
Ura bije in odbije zopet tikataka ...
Roke vele, lica bleda žalost na obrazu v duši težke, težke sanje
o	otrocih gladu, mrazu ...
Tiho, lahno, tiho, lahno v noč snežinke plešejo, kakor da si vile gorske zlate laske češejo.
Kmetiška.
Fr. Zbašnik.
Šla devojka v mlado jutro, v mlado jutro, v žitno polje, v žitno polje, dobre, dobre volje, ej najbolje.
Izpod neba jo škrjanček s pesmijo pozdravljal,
— svetle zore poln do vrha — mak ji s čašo je nazdravljal. Kot kraljici je pšenica
vdano se ji klanjala:
»Ej devojka rožnolica, kaj si, kaj si sanjala?
Šla devöjka v mlado jutro, cesta vsa je bela bila,
— a devojka — rajske volje — da je pot zgrešila ...
Pjesme svatovske.
Besedilo narodno. .
I.	Kad krenu svatovi.
Oj!
Oj, jabuko zeleniko, lijep li si rod rodila.
Na tri grane, tri jabuke, na četvrtu soko sjedi. Soko gleda ravno polje, a uz polje kita svata. Haj!
Plemeni se Pavo ženi, plemenitu ljubi vodi.
Haj!
Razgojenu kao jelu
Oba nam živi bili!
i	pitomu kao pčelu: puna su joj usta meda!
Oj!
U licu je bijelai rumena, iz daleka dvoru svjetlost dava.
Oj!
Koliko je divnai lijepa!
Oj!
U kosu joj sunca donesite, pored sunca: jasnoga mjeseca! Hai! 
II.	Kad igra kolo.
Skoči kolo, da skočimo, haj!
Da bi nama u čas dobar.
Skoči kolo ...
Fatajte se bjele ruke, gledajte se črne oči, haj!
Svatovi se svi skupiše,
i	divno se nakitiše.
Brze konje 2; ;gr jše, haj.
Vrane konje osedlaše, britke sablje pripasaše.
Brze konje zaigraše, u djevojke odigraše! Skoči kolo!
U djevojke odigraše! Skoči kolo ...
III.	Kad odvedu nevestu.
Oj!
Zlatni topi u grad udariše; lijepu Maru u dvor odvedoše.
— Lijepa Maro, jel’ ti žao majke
— Zašto bi mi žao bilo majke? U mog dragog bolju majku kažu!
— Lijepa Maro, jel’ ti žao babe? -
— Zašto bi mi žao bilo babe?
U mog dragog boljeg babu kažu Oj!
IV.	Kad djevojka prima dobru molitvu.
U ime Boga, u čas dobar, amin.
Nevjestice mlada u novome piru, da bi uživala sve danke u miru, amin.
Da bi se nazvala sedam sina majka svemu rodu i plemenu na veliko čast. Amin.
Jedna majka vumrla.
Besedilo narodno.
Jedna majka vumrla,	Otec se oženio,
detešče je stavila,	ženku si dopeljao,
detešče je stavila.	tu nesrečnu mačehu.
Dete prosi kruheka, dala mu je kamenca. mrsko ga izšibrala.
Črne čizme z vuskimi petami.
Besedilo narodno.
Črne čižme z vuskimi petami
ke je Herceg pogodil vüni pod vrbami.
Tulipan črleni
al da velka ljübav med nami.
Ljubil sam te, grličica draga,
dok si bila lepi cvet, dok si bila mlada.
Tulipan črleni
al da velka ljubav med nami.
Ar ne zraste žito na kocenju!
Popevajte snešice, ke ste vu poštenju. Tulipan črleni
al da velka ljubav med nami.
Dildil duda.
Besedilo narodno.
Dildil duda, zletine cigani.
A j, aj, to—to—to! Dildil duda, žena ti je huda.
Aj, aj, to—to—to! Dildil duda, zdrapana je bunda. A j, aj, to—to—to!
Potrkan ples.
Besedilo narodno.
Polka je ukazana, tla so namazana; hoj haj, hoj haj kaj bo pa zdaj? Igra je ukazana, tla so namazana; hoj hej, hoj hej pod se ogrej!
Zahvaljen bod’ ljubi moj zet, ki prišel si pikasto vzet; je pikasta, lisasta, šepasta, vegasta, skrinjo pa polno ’ma suh’ga zlata.
Tolaži se dobri moj sin saj nisi edini trpin; tud’ moja je muhasta, sitna, jezikasta, trdih pesti in koščenih je rok.
Fantje, dekliči vi, bas že hudo renči; hoj hej, hoj hej kri se razgrej!
Roka naj roke se trdno drži; hoj hej, hoj hej lice žari.
Srbske narodne pesmi.
Besedilo narodno.
(X. šopek.)
Biljano platno beleše na ohridski te izvori.
Ali pominaha vinari vinari Belogradjani:
Vinari more Belogradjani krotko terajte karvanot, da ne mi platno zgazite ot mi je platno darovsko.«
Biljano momo ubava!
Ako ti platno zgazime, so vino če go platime.
Vinari, more, Belogradjani, ne vi go sakam vinono. Tok vi go sakam ludano, što napred tera karvanot, što nosi fesot nad oko, Biljano gleda pod oko.
Do tri mi puški puknale,
do tri junači padnale.
do tri mi majke, tugo, plakale.
Dinka dvori mete, drobni solzi roni.
Dinka popova Ikonomova.
Pušči me mila majko, do na dvor, da vidim.
Mi vrvi majko no ludo i mlado. Da nego, mila majko, ja sakam.
Niknalo, niknalo cveče šareno vo momi no to pendžerče. Denje go moma vardeše.
Noče go bečar kradeše.
De gidi bečar budala.
Ne znaješ Fanče da ljubiš, sam znaješ cveče da kradeš.
Pevski zbor učiteljstva UJU Ljubljana je osnoval leta 1925. g. prof. Kumar Srečko, s pomočjo g. prof. Marka Bajuka, pod okriljem Društva učiteljev glasbe. Po združitvi vsega učiteljstva v skupno organizacijo, je pristopil tudi pevski zbor kot sekcija k Udru-ženju Jugoslovenskega Učiteljstva (U. J. U.), poverjeništvo Ljubljana.
Danes šteje zbor 80 članov in članic iz vse Dravske banovine, ki prihajajo k skupnim vajam predvsem v pouka prostih dneh. Zborov dirigent je Srečko Kumar, prof. na glasbeni akademiji v Zagrebu, a predseduje mu Grčar Tit, šolski upravitelj na Barju.
Srečko Kumar, dirigent pevskega zbora in profesor na Glasbeni Akademiji v Zagrebu ter ravnatelj privatne glasbene šole »Muzički tečajevi« je bil rojen leta 1888. v Kojskem pri Gorici. Absolviral je učiteljišče v Kopru, a glasbeno se je izobraževal na Tartinijevem konservatoriju v Trstu in v Lipskem pri prof. Jos. Pembauru.
Lela 1920. je ustanovil Pevski zbor slovenskih učiteljev v Julijski Benečiji s katerim je priredil več uspelih koncertov po severni Italiji. 1924. je prevzel mesto učitelja glasbe na Glasbeni Matici v Ljubljani in dirigentstvo pevskega zbora. 1926. je bil imenovan za prof. na Glasbeni akademiji v Zagrebu in za dirigenta pevskega zbora »Kolo«. S tem zborom je z velikim uspehom nastopil na mednarodnem festivalu za moderno glasbo v Frankfurtu. Dirigent in idejni voditelj pevskega zbora UJU je od njega ustanovitve z velikim uspehom absolviral v marcu in aprilu 1930. turnejo po Češkoslovaški.
Franjo Dugan ml. rojen leta 1901. v Zagrebu. Od mladosti se bavi z glasbo, a posebno se zanima za ljudsko glasbo in glasbo primitivnih narodov. Nekatere njegove kompozicije so nagradili ob priliki raznih natečajev. Komponiral je nekoliko ciklusov pesmi za glas in klavir, veliko moških, ženskih in mešanih zborov, staroslovansko mašo za mešan zbor, ciklus narodnih bosanskih za moški zbor in pihalni orkester ter več medjimurskih in bosanskih narodnih za klavir, itd.
Boris Papandopulo - Pečič, rojen 25. februarja 1906. leta v Honnefu ob Reni. Gimnazijo in glasbeno akademijo je absolviral v Zagrebu. Leta 1926. ga pošlje Igor Strawinski, stari prijatelj njegove rodbine, s priporočilom holandskemu dirigentu Dirk Focku, da se priuči v »l’ar de conduire 1’orchestre« t. j. v vodstvu orkestra. Fock je ta čas bival na Dunaju, kjer je bil direktor »Konzerthausvereina« in upravnik odseka za dirigiranje na glasbeni akademiji. Papandopulo je z njim sodeloval nad leto dni kot asistent. Po Fockovem odhodu z Dunaja se je zanimal in proučeval način orkestralne interpretacije Rudolfa Nilinsa, koncertnega direktorja »Wiener Oratorienvereinigunga«, »Tonkünstlerorchestra« in profesor dirigiranja na »Wiener Neues Konservatorium«. Sedaj je dirigent pevskega društva »Kola« v Zagrebu.
Emil Adamič se je rodil 1877. leta na Dobrovi pri Ljubljani. Konservatorij je absolviral v Trstu, državni izpit iz glasbe pa na državnem konservatoriju v Ljubljani z odličnim uspehom. Službuje na drž. učiteljišču v Ljubljani kot profesor glasbe. Za časa vojne je bil na konservatoriju v Taškentu kot profesor za kompozicijo, a kasneje je
postal direktor tega zavoda, intendant opere in vodja etnografskega oddelka za orientalsko folkloristiko, itd.
Po vojni je s pomočjo državne štipendije zbiral narodne pesmi po širni državi. Bil je dirigent orkestra Glasbene Matice v Ljubljani, sedaj pa deluje kot glasbeni kritik pri »Slov. Narodu« in »Jutru« ter redakter »Nove muzike«. O. Adamič je eden izmed najplodovitejših slovenskih skladateljev in zastopa v pretežni večini nacijonalno smer v slovenski glasbi.
Josip Stolcer - Slavenski se je rodil v Čakovcu leta 1896. Samouk je napisal simfonijo za veliki orkester, s katero je vzbudil pozornost čakovčanov, kateri so ga poslali na glasbeno akademijo v Budimpešto. Tu je bil učenec Herzfelda, Kodalyja, Siklosa, itd. Po vojni je bil tri leta pri Vit. Novaku v Pragi, sedaj pa je profesor na Glasbeni šoli v Beogradu.
Napisal je: Nokturno za veliki orkester; zbore: Voda zvira, Romarska, Ftiček veli, Molitva dobrim očima, Nikad, itd. — Klavirsko suito za gosle in orgle, II. kvartet, kvintet in Balkanofonijo za veliki orkester.
Anton Lajovic, rojen 1878. leta v Vačah pri Litiji, je izrazit pristaš novejše smeri v glasbi. Mnoge njegove skladbe so znane tudi izven Slovenije, posebno V Hrvatski in Srbiji. Napisal je tudi več velikih del za orkester in zbor.
Zlatko Grgoševič, rojen v Zagrebu 23. maja 1900., je študiral glasbo v Zagrebu pri Lhodku, Duganu, Dobroniču, Bersu, itd. Sedaj službuje kot profesor glasbe na privatni glasbeni šoli »Mužički Tečajevi« v Zagrebu.
Njegova najvažnejša dela so: ciklus Kajkavska lirika«, »Od kolijevke do motike«, Dvije skice za komorni orkester«, 2etva« v 6 delih. Razven tega več samostojnih kompozicij za zbor in nekoliko kratkih kompozicij za komorni ansambl.
»Stevana Mokranjca lahko nazivamo klasika jugoslovenske, predvsem srbske narodne glasbe. Njegova največja zasluga je v tem, da je seznanil svet s srbsko narodno pesmijo in to v tako dovršeni formi, kakor jo ne pozna niti ena glasbena literatura tujih in večjih narodov. Njegovi rukoveti iz posameznih krajev srbske zemlje so najidealnejši predstavniki nacionalnega čustvovanja in duše srbskega naroda. Rojen je bil 1858. v Mokranjcu. Umrl je 1914. v Skoplju.«
Janko Ravnik, rojen 1891. v Bohinjski Bistrici. Vstopil je kot 12 leten deček v orglarsko šolo v Ljubljani in jo je po 3 letnem študiju absolviral ter vstopil kot učenec v Glasbeno Matico. Konservatorij je absolviral v Pragi pri prof. Jirdneku. Po vojni je bil nekaj časa dirigent v Narodnem gledališču v Ljubljani, a danes službuje kot prof. klavirja na drž. konservatoriju v Ljubljani. V svojih skladbah je dosledno na višku svojega časa. Njegova posebnost leži v izredni harmonski koncepciji. Več skladb je objavljenih v glasbeni reviji »Novi akordi«. Izdal je tudi ciklus solospevov »Seguidile«.
Marij Kogoj, rojen 1895. v Trstu je obiskoval gimnazijo v Gorici, glasbeno akademijo na Dunaju pri Fd. Schickarju, pozneje pri Schönbergu. Sedaj je član Narodnega gledališča v Ljubljani. Njegovo glavno delo je opera »Crne maske«, z velikim uspehom izvajana v narodnem gedališču v Ljubljani. Komponiral je mnogo del za klavir (dve suiti za klavir etc), samospeve in zbore: Requiem, Narodu, Slovo, Nageljni, poljski, Barčica, Vrabci in strašilo etc.
Dr. Vinko Žganec je bil rojen 1890. leta v Vrašincih v Medjimurju. Absolviral je gimnazijo v Varaždinu, na vseučilišču v Zagrebu pa teološko in pravno fakulteto. Zbral je več šopkov narodnih pesmi, predvsem medjimurskih in komponiral nekoliko zborov.
NATISNILA UČITELJSKA TISKARNA V LJUBLJANI / 1164 — 30