List 20. Politiški oddelek. Zatožba proti ministru. Našim čitateljem je še znano, da je po burnih debatah odsek češkega deželnega zbora se izrekel, da se naj sprava odloži. Deželni zbor se pa v plenumu ni bavil s to zadevo, torej o tej stvari ni prav za prav nobenega veljavnega sklepa. Sklepi odsekov nobenega ne vežejo, zatorej je vlada imela popolno pravico, da je nadaljevalo v delo sprave, kolikor spada v njeno področje. Ce so torej komisije za razdelitev okrajev po narodnostih nadaljevala svoje delo, v tem nikdo razen Mladočehov ne more videti kacega kratenja ustavnih pravic češkega deželnega zbora. Mladočehi so se po raznih volilnih shodih bahali, da je baš njih zaslu-ga, da se je sprava odložila. Volilci so pa zaradi tega jim izrekali zaupnice. Seveda, kdor je stvari bolje ogledal, je pa precej spoznal, da to nikakor ni le zasluga Mladočehov. Sprava bi se prav lahko nadaljevala tudi brez njih. Za razdelitev okrajev po narodnostih zadostuje navadna večina v deželnem zboru. Tako večino se pa da lahko dobiti brez Mladočehov, pa tudi brez Staročehov. Nemci in veleposestniki imajo sami zase večino. Na veleposestnike pa Mladočehi ne morejo pritiskati kakor na Staročehe. Veleposestnikom se ni bati, da bi jih Mladočehi podkopali, kakor so Staročehe. Glasovali so proti spravi jedino zaradi tega, da obdrže v deželnem zboru Staročehe, da zbor torej ne postane preveč liberalen. Kadar bodo pa veleposestniki videli, da se Staročehi ne bodo več dali obdržati v zboru, se najbrž ne bodo več upirali spravi, in potem se bodo okraji lahko razdelili po nemških željah. Samo volilni red se premeniti ne more brez Mladočehov, ali ta prememba bi pa itak bila le Čehom v korist. Veselje Mladočehov, da so spravo preprečili, pa ni bilo dolgo. Pravosodni minister je z naredbo, da se osnuje okrajno sodišče v Teplicah nakrat uničil njih vspehe. Mladočehi so se jeli bati, da bodo volilci jeli obračati se od njih, ko bodo videli, da ničesa ne dosežejo. Da ne zgube vse veljave, prišli so z nenavadnim predlogom, da naj se minister toži pred posebnim sodiščem, ker je kratil pravice deželnega zbora. Po zakonu z dne 25. julija 1867 št. 101 drž. zak. ima take stvari soditi posebno državno sodišče. To sodišče volita zbornici državnega zbora na 6 let izmej avstrijskih juristov, ki pa ne smejo biti državni poslanci ali pa člani gospodske zbornice. To sodišče dosedaj v Avstriji še nikdar ni poslovalo. Da celo taka zatožba se še nikdar stavila ni. Taka sodišča imajo tudi v druzih državah, ali nikjer skoro ne pride noben minister pod zatožbo. Jedino na Norveškem je znan slučaj, da so ministre zares tožili in obsodili. Zadnja leta so tudi v Rumuniji in pa na Grškem se stavili taki predlogi, ali vendar do kake zatožbe ni prišlo. Stranke se takega skrajnega sredstva poslužujejo le v skrajnih slučajih, kjer so ustavne pravice ali pa državni interesi v resni nevarnosti. Kdor pozna zgodovino avstrijskega ustavnega življenja, bode rad pritrdil, da so razne stranke že večkrat imele več pravice do tožbe proti ministrom, nego sedaj Mladočehi, ali vendar niso se poslužile tega skrajnega sredstva dobro vedoč, da se le osmešijo, če za svoj predlog v zbornici ne dobe mnogoštevilne podpore. Le Mladočehi so porabili prvo priliko, da so stavili predlog, da se minister toži. Že začetek te stvari je bil jako žalosten. Za predlog je treba 40 podpisov in le z veliko težavo so jih dobili vkupe 41. Ko bi bili to prevdarjali, bi jih že to bilo moralo odvrniti od daljših korakov, da je jim tako težko dobiti podpise. V tem oziru so pa tudi jako nespretno postopali. Če so kaj tacega mislili, bili bi si morali že poprej pripraviti tla. Sporazumeti bi se o tej stvari bili morali z veleposestniki. Ker je v tej zadevi v češkem deželnem zboru jako ponosen plemenitaš zastopal blizu jednake nazore, kakor jih imajo Mladočehi, bi bila morda pogajanja imela le kaj vspeha. Da celo dobro bi bilo, ko bi se bili dali za inicijativo pridobiti 158 veleposestniki. Vse drugačen vtis bi bilo na zbornico napravilo, da bi bil dotični predlog stavil kak knez Schwarzenberg in bi ga podpisali vsi zastopniki češkega naroda. Morali bi Mladočehi veleposestnikom jako živo naslikati, da je ministrovo postopanje tudi razžaljenje zanje, ker so se izrekli proti spravi. Seveda bi se pogajanje bilo moralo tajno vršiti. Če bi se pa morda le veleposestnikom ne bilo zdelo umestno to skrajno sredstvo, bi se pa bil našel kak drug pot, da se pokaže nevolja ministru in najbrž tudi doseže preklic dotične ministerske naredbe. Vsekako bi se bil v sporazumljenju z veleposestniki