TRZ1SKI VESTOIK Leto II. Tržič, v četrtek, 26. februarja 1953 Štev. KRONIKA 1. februarja je bil odprt Dom onemoglih na Polakovi gubi. 1. februarja je začela obratovati pionirska vzpenjača v Hrastih, prva te vrste v državi. 3. februarja je bila redna letna konferenca delegatov ZKS s področja tržiške občine. 9. februarja je obiskal Sv. Ano predsednik FLRJ maršal Tito, kamor je prišel na lov na kozoroga. 10. februarja je bila konferenca delegatk AFŽ s področja tržiške občine. 20. februarja je Tržič pozdravil Titovo planinsko štafeto. 20.—22. februarja je bilo tekmovanje smučarjev za državno prvenstvo v alpskih disciplinah na Zelenici. * DELOVANJE AFŽ V PREDILNICI SE JE POŽIVILO Žene v predilnici se vneto pripravljajo na praznovanje 8. marca, dneva žena. Na sestanfch, ki se vršijo po izmenah, razpravljajo, kako bi čim bolj svečano praznovale ta dan. Na pustni torek so priredile veselico v prediilniški menzi, da so si zagotovile finančna sredstva, tako da bodo lahko napravile za vse žene v podjetju skromno pogostitev. Zgrešeno bi bilo, če bi se njihovo delovanja razvilo samo v to smer. Zavedajo se, da imajo v takem podjetju, kot je predilnica, ki zaposluje preko 2/3 ženskih delovnih moči, še druge važne naloge. Skrbeti morajo za pravilno zaposlitev žena v produkciji, stremeti za tem, da seznanijo žene z vsem političnim, in gospodarskim razvojem naše države in tako dvignejo njihovo državljansko zavest. Pozdravile so sklep mestne konference AFŽ, da bo za kulturni dvig žena organizirala skupno z Društvom prijateljev mladine debatne večere ter posvetila, še večjo skrb vzgoja mladine. Obiskale so tudi dom onemoglih ter ob tej priliki onemogle tudi primerno pogostile. Za njihov obisk so jim bili leti nad vse hvaležni in si želijo, da bi se še večkrat oglasile, pa čeprav brez daril. Za venec sodelavki-upokojenki Mlinarjevi pa so nabrale 1.830 din mi s tem, kar je ostalo, tudi delno pomagale kriti stroške pogreba. Želimo organizaciji AFŽ v predil-nici, da gre po tej poti naprej in v svojem marljivem delovanju ne Popušiti. Titova planinska štafeta na poti skozi Tržič Na predlog Planinske zveze Jugoslavije so tudi letos planinci organizirali samostojno štafeto za prenos planinskih pozdravov predsedniku republike maršalu Titu za njegov rojstni dan. Štafetno palico bodo nosili planinci po vseh značilnih jugoslovanskih gorah do Titovega rojstnega dne. Prvi so odšli na pot slovenski planinci. Palico, ki so jo izdelali jeseniški železarji, je na Bičkovi skali nad Dražgošami, kjer Je okupator občutil oboroženo pest naših partizanov, izročil planincem podpredsednik Planinske zveze Slovenije. Ti so doslej nosili štafetno palico čez Radovljiško planino, Kupljenih, Osojnico, Rodovno, Mcžakljo, Črni vrh nad Jesenicami, Valvazorjev dom pod Stolom do Planinskega — smučarskega doma »Titovi graničar ji« na Zelenici. Tu je palico od Radovljičanov prevzela tržiška gimnazijska planinska skupina in jo v slalomu in smuku prinesla v Tržič, kjer so štafeto pozdravili zastopniki ljudske oblasti in množičnih organizacij. Palico je prevzel predsednik Ljudskega odbora mestne občine in jo z nagovorom izročil predsedniku Planinskega društva Tržič, da jo ponese pod Storžič, kjer so jo prevzeli Kranjčani. Po Sloveniji bo štafeta potovala 14 dni, dokler ne bo dospela do Donačke gore, kjer bodo štafetno palico prevzeli Hrvati. Organizirajmo tudi v Tržiču DELAVSKE ŠOLE Da bo delavski, razred sposoben voditi kontrolo nad družbeno proizvodnjo, so na okrajni sindikalni konferenci v Kranju, 19. decembra 1952, razpravljali tudi o organiziranju delavskih šol, ki bi s svojimi gospodarsko vzgojnimi predavanji širile obzorje naših delovnih ljudi, ki sodelujejo v upravljanju naših gospodarskih podjetij. Ker se sindikalne organizacije po podjetjih pripravljajo na organizacijo teh za usposabljanje zelo potrebnih delavskih šol, je namen tega članka, vzbuditi interes delovnih ljudi po podjetjih, da se v čim večjem številu vpišejo v te šole. Vsako delo in vsak poklic zahteva določeno strokovno znanje in prakso, če hočemo svoje delo in poklic v redu vršiti. Z zakonom o delavskem upravljanju, ko postajamo delavci gospodarji naših podjetij, pa se zahteva od nas še marsikaj več, kot poznavanje dela, katerega opravljamo. Če hočemo biti res dobri gospodarji, da si zas'guramo rentabilnost podjetja, se moramo vsestransko poglobiti v poslovanje podjetja, ali je to v redu, ali se da zboljšati storilnost dela, ali so naša delovna mesta pravilno zasedena, ali naša admi nistra-cija pravilno dela itd. To pomeni, da moramo dobro poznati proizvodni proces in blagovno poslovanje podjetja. Ni dovolj, da poznamo samo proizvodni proces, ampak moramo ravno tako poznati trgovsko odnosno blagovno stran podjetja. Do potankosti se moramo seznaniti s komercialnim, knjigovodskim in finančnimi poslovanjem podjetja. Marsikdo se bo vprašal, čemu spet neke delavske šole? Povsod upravičeno vprašuje, kdor tako vpraša: zato se le pogovorimo o stvari. Vsi delavci čutimo, da nam manjka še precej gospodarskega znanja, oziroma velikokrat marsikatero gospodarsko resnico vemo, pa je ne znamo spraviti v sklad z neposrednimi gospodarskimi pojavi, o katerih razglabljamo in odločamo. To nam dela pri gospodarjenju težave. Zaradi tega marsikdaj nismo tako odločni, v sebi pa čutimo, da bi morali biti, in zgodi se, da vemo, da gre v podjetju kaj narobe (okrog proizvodnje, prodaje, delitve prejemkov, socialnih dajatev itd.), pa mislimo, saj so to napravili »študirani« ljudje, bo že prav, ali pa ne znamo svetovati, kako napraviti drugače. In tako svojemu delavskemu čutu ne damo do veljave. Seveda, ko pa se stvari pokažejo, da niso dobre, tedaj pa lop po tistem, ki je delal napak, sami pri sebi pa čutimo, »saj smo vedeli, da tako ne bo prav.« Škodo, če nastane, pa trpi skupnost in kolektiv. V take n podobne zagate zaidemo samo zato, ker še VS3 premalo vemo o gospodarstvu. Seveda se moramo izkopati iz takega položaja, ker vendar u-pravijamo naša gospodarska podjetja. Poklicani smo jih upravljati. To se pravi, gospodariti tako, da bo rasla naša proizvodnja in, da bodo plodovi dela pametno in pošteno uporabljeni, ter da bo vsak posameznik dobil svoj delež sorazmerno temu, kar je prispeval. Če se hočemo izogniti nn.pa.kam in slabostim v našem, upravljanju, se moramo nenehno vzgajati. Precejšen delež naše gospodarske vzgoje bodo nedvomno naše delavske šole. Te šole bi bile namenjene izključno družbeno gospodar- iStran 2 Štev. 5 skemu izobraževanju obiskovalcev. V te šole ne bi hodili obiskovalci zato, da si pridobe kvalifikacijo za službeno napredovanje, kot so hodil v nekih primerih v delavske večerne gimnazije, da bi postali iz delavcev uslužbenci, ne pa bolj razgledani delavci. Te šole naj bi obiskovali ljudje zato, da bi se usposobili za dostojno in vredno opravljanje visokoga družbenega pooblastila — za u-pravljanje gospodarstva. Te šole niso' namenjene le nekaterim, sindikalnim odbornikom in članom posameznih organizacij. Te šole so namenjene prav vsem delavcem, ker je za delavsko upravljanje treba postopoma usposobiti prav vse ljudi. Od tega, kako uspešno se bomo gospodarsko prosvetljevali, je v veliki meri odvisno tudi, koliko se bomo zanimali in kako bomo aktivno sodelovali v gospodarskem upravljanju. Seveda je pa ena izmed glavnih nalog ta, da začno sindikalne organizacije Vzpenjača, katero smo pred kratkim zgradili v Hrastah« našim smučarjem, je svoj krst srečno prestala in uspehi mladih smučarjev se že kažejo. To nam je dalo spodbudo, da bi zgradili v Tržiču še večjo vzpenjačO', ki bi dajala Tržiču še večje koristi in bi imela še večji! turistični pomen. Ni slučaj, da se v dobi, ki postaja turizem masovno gibanje — mnogo govori in piše o žičnicah. Mnogi trdijo, da bodo sedanjo dobo sploh nazivali — dobo žič-niške psihoze. Če se pa že vsepovsod na svetu ukvarjajo z žičniškimi problemi, je potrebno, da se pečamo z njimi tudi v Trž.iču, ker kamor koli tukaj stopimo, naletimo na strmo bregove, na en sam vzpon. 8 Ko nisem bil človek Do konca meseca oktobra 1. 1942 ni bila v taborišče Dachau dovoljena nobena druga pošiljka razen pisem in nemškega časopisja in denarja. Poslanega zneska jetniki niso dobili v roke. Vsak je poslani denar lahko vpisal na konto ali na račun kantine. V letih pred vojno je namreč kantina nudila jetnikom domačinom precej priboljškov, tako da paketov od doma niso toliko pogrešali. V vojnih letih je bila pa kantina, vedno slabša. Dobili smo morda enkrat ali dvakrat na teden kak priboljšek n. pr. neke vrste sladko pivo, peso v solati, red-kev, korenje in školjke. Kantina ni imela nobenega javnega lokala, priboljške so nam prinesli kar v sobo. Kdor je imel denar vpisan na kantinski konto, je lahko dobil kako pore jo, kdor ni imel konto-računa, je lahko .dobil tudi na račun svojega tovariša. Časopisje je bilo dovoljeno le s področja nemškega, raj-ha, n. pr. Volkischer Beobachter, Miin-chemer Nachrichten, Pommersehe Zci-tung itd. Karawanken Botc n. pr. ni b la dovoljena, kakor tudi nobeno časopisje iz okupiranih pokrajiin, ker je to pisalo, čeprav ne pogostokrat, o uporniškem gibanju prebivalstva, dočim je rajbovsko s pomočjo Krajevnega sindikalnega sveta takoj' z organiziranjem teh šol. Lep primer organiziranja teh šol vidimo po podjetjih v Kranju, kjer v nekaterih podjetjih z vso vnemo organizirajo predavatelje in obiskovalce za te šole. Te šole naj bi se sestajale iz nižjih in višjih razredov, število obiskovalcev v razredu naj bi bilo 25—30. Manjša podjetja, kjer bi bilo manjše število od 25 obiskovalcev, naj bi se povezala — po dve d;0' tri podjetja v en razred. Za začetek nam bo sigurno k sestavi programa v pomoč »Osnutek programa za ekonomsko vzgojo delavcev« v Obzorniku št. 18 1952. 1. (Delavske enotnosti). Imamo pa v Trž'ču tudi tovariše, ki so sposobni predavati in ki gotovo pomoči delavskim šolam ne bodo odrekli, zato nam ne bo treba iskati predavateljev kje drugod. Torej na delo, da bodo tudi v Tržiču zaživele delavske šole! Ko se tako prizadevamo te vzpone premagati z žičnico, se nam nehote zastavlja vprašanje, na katerem mestu bi bila najbolj potrebna. Ali naj prvenstveno omogočimo našim s.mučarkiim gornikom vzpon na Zelenico ali pa naj se poprej zgradi žičnica v Tržiču na Kukov-nico, ki bi lahko vsak dan ponesla našega delovnega človeka po njegovem delu v tovarni — v dobrih 10 minutah — na 1600 m visoke gorske senožeti. Od tukaj bi lahko na tržaški strani vozili smučarji do pozne pomladi najrazličnejše alpske proge, (standard progo na Novino, na Brčov rovt, na Lom, pod Stor-žič itd.) na Kriškem pobočju pa bi se proti Gozdu dala lepo speljati tudi proga za bob, ki bi bila na ta način prva časopisje o tem večinoma molčalo. Kako se je razvijalo partizansko gibanje v naši domovini, smo več zvedeli, ko nam je bilo vendarle dovoljeno' sporočiti svojim domačim, da nam je taboriščna u-prava dovolila prejemati poleg denarja in pisem tudi pakete s perilom ter pakete z živili in tobakom, a brez alkohola. Prvi paketi iz Slovenije so po enotedenski vožnjf: že konec oktobra dospeli v Dachau. Skoraj v vsakem paketu je bil priložen kak, listič z novicami od doma. K: ko lepo so znale naše žene in mamice sestaviti vsebino, listek kot Cigareto skup zviti, ga vtakniti med slad-kor-sipo ali kam drugam, da ga ne bi dobil kdo drugi v roke kot mož ali sin, saj so bili na listkih navadno pozdravi vseh domačih in novice, kateri talci so bili postreljeni, v katerem gozdu so bili Nemci tepeni, itd. Takih pisem smo bili prav tako veseli kakor živil. Le škoda, da so Neimoi to prehitro zvohali. V začetku smo hodili po pakete na taboriščno pošto, potem so nam jih pa dostavljali v sobe. Zvečer je prišel v sobo esesovce, sobni starešina mu je dal paket za paketom na mizo. Esesovec je poklical prejemnika, paket vpričo njega odprl, stresel vsebino na mizo', prerekal kruh po dolgem in počez in če se je med sladkorjem ali kje drugje pokazal in edinstvena, v celi naši, državi. Višinsko sonce, gorski zrak, lep razgled in edinstveni izleti in ture, ki se dajo od tu napravljati, pa bi tudi v vsakem drugem letnem času pripeljali mnogo izletnikov od blizu in daleč na vrh Kukov-nice. Tako bi ta žičnica, ki bi bila speljana naravnost iz srede Tržiča — preobrazila Tržič v pravo smučarsko in izletniško središče, od koder bi se vsako jutro izleti vršili in kjer bi se zopet zvečer zaključevali v raznih tržlških lokalih, kar vse bi dajalo Tržiču nesluten razmah. Za nastanitev vseh obiskovalcev Tržiča je seveda predvsem potreben sodoben moderen hotel, kjer se bodo gostja dobro počutili in tako z najboljšimi vtisi odhajali iz Tržiča. Tak hotel rabi naše mesto že kot važen industrijsiki center — za razvoj turizma pa je njegova zgraditev neodložljiva nujnost. Izredna raznolikost in bogastvo lepot, s katerimi je stvarnica obdarila tžiški kot, in njegova lahka dostopnost tako iz kranjske kot koroške strani so jamstvo tudi za velik komercialen efekt vsega, kar bomo vložili za prospeh turizma. Zato nas trenutne slabe perspektive za investicijska sredstva ne smejo zadrževati, nas ne smejo' uspavati v brezdelje. Poglejmo samo okrog sebe gotove kraje, ki so dovolj okretni in iznajdljivi, kak velik napredek zaznamujejo prav v tej dobi. Le tako bo Tržič odpravil vse nedostatke, ki ga tarejo in na katere je gotovo mislili tudi tov. dr. Danilo Dovgan, ki je pred kratkim s svojim obiskom počastil otvoritev naše pionirske vzpenjače, ko je dejel: »Tržičani, zavedajte se, da je vaš lepi gorski svet druga Švica in da vam dolarji leže na tleh, katere je treba le — pobrati!« kak listek, ga je vpričo prejemnika raztrgal, tako da je morda malokatero pisemce prišlo nepoškodovano prejemniku v roke,razen če je kak esesovec površno pregledoval vsebino paketov. Kar nas je bilo Slovencev v 4. sobi bloka 14, smo po večini v začetku novembra 1. 1942 vsi prejeli pakete od doma. Naše življenje je postajalo polagoma znosnejše, še sobni starešina Hans je bil z nami boljši, ker je dobil od vsakega prejemnika paketa tudi kaj za pod zobe. V 1. sobi bloka 14. se je nahajal neki Kitajec. Kakor mi je pripovedoval o njem pokojni Fr. Žebot, mariborski podžupan, je bil trgovski potnik. Z Žebo-tom sta bila že v graških zaporih skupaj. V Nemčiji ga je doletela vojna. Nemci ga niso pustili čez mejo, moral je v Dachau. Dne 15. novembra sem mu dal notes ter svinčnik ter ga nemo prosil za podpis. Razumel me je ter se podpisal. Ime mu je bilo Yu Kai Gan. Podpisal se mi je v notes seveda v kitajski pisavi. Dne 9. nov. 1942 nam je pripovedoval Filip Legat iz Krope —■ bil je v naši sobi, zaposlen pa v kopalnici, — da je prispel v Dachau transport invalidov iz taborišča Mauthausen tu sem na okrevanje, še isti dan popoldne, ko smo okrog pol ene ure korakali iz bloka na Tržič in vzpenjače DIVJAD NH'ŠE OKOLICE Večina Tržičanov in tudi okoličanov si išče dandanes razvedrila po težkem delu v prelepi okolici. Vsi ti ljubitelji narave prav dobro poznajo vrhove, doline in posamezne predele naših planin, manj pa jim je poznana favna in še manj flora, ki je bistveni sestavni del te prelepe narave. In vendar bi bila vsa ta okolca mrtva stvar — brez neštetih cvetic, raznega grmovja, dreves, ki dajejo življenjsko možnost spet dalje neštetim, živim, bitjem. In v sklop teh spadajo vse vrste lovnih živali, to je divjad, nad katero upravlja lovec. In ker je lovcev v tem našem kotu kar precej in še več takih, ki bi1 radi postali člani zelene bratovščine, je Prav, da se enkrat pomenimo, kakšne vrste lovnih živali premore naša okolica. Smelo lahko trdim, da v tem: oaiiru skoro, nimamo enakega kraja v naši državi hti izven njenih meja. Načelno delimo Icvci divjad v veliko in malo. Od velike živijo pri nas jelen, kozorog, gams, srnjak, pa tudi divje svinje »o se pojavile v zadnjem času: od pernate velike divjadi veliki petelin in ruševee, od Ujed-pa orel in uharica,.. Vse ostale lovne zvali pa spadajo med malo divjad, to so zajec, planinski zajec, jereb, belka ali snežna jerebica, golobi, od roparie pa lisica, kuna zlatica, kuna belica, dehor, Podlasica in vidra. Predvsem je poznana našim lovcem, ograja v Puterhofu, ki obsega teritorij Pod Košutnim grebenom od planine Te-gošče do Dolge njive, planine Brsnine in Fevoo , dalje revir pod Stegovnikoim, Javornikom in pod Konjščico, kjer gojimo jelenjad. To ograjo je postavil bivši lastnik tega zemljišča koncem prejšnjega stoletja. Dosežen je bil pred zadnjo svetovno vojno> v tej ograji že stalen stalež ca. 450 komadov, ki pa se je pozneje, deloma po okupatorju, deloma po partizanskih edinkah, ki so se zadrževale na tem teritoriju ter so bile primorane streljati divjad za prehrano, znatno znižal. Največ jelenjadi pa je ušlo iz o- zfeormo mesto, od tam, pa na delo, sem videl, kako so peljali iz kopalnice na velikem vozu popolnoma nage jetnke — žive okostnjake — na blok 21. Nekateri so stali, drugi komaj čepeli in se zaradi mraza tresli na vozu. Bali so grozno shujšani. Takrat še nisem vedel- da sta se nahajala v tem transportu tudi' dva Tržičana, pokojni Joža Štefe in Lojze Potočnik iz Pristave. Blok 21 je kil izoliran, to je zamrežen, jetniki niso ^ni,eli oz. niso mogli nikamor. Prvi se le kljub temu neopaženo zmuznil ter me Prišel obiskat na blok 14 — Lojze iz Pristave, ki je že toliko okreval, da je lahko hodil, Štefeitiov Joža, moj bivši učenec, pa me je obiskal šele 1. decembra, ker je moral 3 tedne ležati. Bil je Uarnireč zelo oslabljen. Obema sem postregel z domačim kruhom in sadjem, »tefe je upal na okrevanje: »Sedaj bo Ze ^o, ho imam. paket na. potu! Da sem s Mauthausena rešen!« Meseca decembra sem ga še nekakrat obiskal na bloku -l- Tolažil sem ga, on pa mi je tožil, aa se še vedno čuti slabega. Na božič sem ga Kl0(pet §&\ obiskat, toda sobni starešina me ni pustil v sobo, češ da je tu več nalezljivo bolnih. Tudi štefe da l'e nevarno bolan. Čez nekaj dni sem šel ZoPet na blok 21. To pot mi je pa, sobni arešina povedal, da so vse nevarno graje, ker se ta ni letno obnavljala. Tako danes skoro ni lovišča v naši okolici, kjer ne bi imeli v njem jelenjadi vsaj kot prehodno divjad, kar je za vsakega lovca nekaj zelo mikavnega. Seveda je pa tukaj vprašanje škode, ki jo napravi jelenjad tako v gozdu kot na polju. Danes imamo to ograjo, ki je v sklopu Uprave drž. lovišč, zopet popolnoma obnovljeno. Stalež jelenjadi, ki se sedaj nahaja v ograji, cenimo na ca. 200 kom, izven ograje pa še pohaja ca. 100 kom jelenjadi. Napravljena so v ta namen v ograji vskočišča, kjer bo mogla ta zunanja jelenjad zlasti v času zimskega krmljenja priti v ograjo, jeleni pa v času rukanja. Vsa ta jelenjad ne najde v zimskem času zadosti hrane, ker so tod izraziti smrekovi sestoji, in jo je potrebno v č?-su od oktobra pa skoro do marca-apri- bolne odpeljali v revir, odkoder se Štefe Joža ni več vrnil. Lojze Potočnik pa je vendarle okreval ter prišel kasneje na naš blok. Nekega večera je prišel v našo sobo nebi jetnik iz Poljanske doline, suh, bled, pravtajko živ okostnjak. Pravil je, da je prispel iz Mauthausena, kamor je moral s transportom iz Begunj dne 19. aprila. Kakor sem že omenil, je bilo med onimi 52 tudi 6 Tržičanov. Vprašal sem ga, ali mu je kaj znana usoda prof. Joža Štera, Mahneta, Dolinarja in ostalih. Rekel je, da se spominja samo to. da so njega takoj ob prihodu v Maut-hausen zaprli v bunker, kjer je do popolne onemoglosti ob kruhu in vodi vzdržal 4 mesece. Kaj da se je zgodilo z ostalimi ni vedel ničesar, ali so jih postrelili, ali pa v kamnolomu pobili »zeleni kapoti« (vodje delovnih oddelkov). V Mauthausenu so bili namreč domači, nemški kriminalni kaznjenci starešine blokov, sob, delovni vodje itd. Nosili so zelene trikotnike. Esesovci so z namt-noim vzbujati med jetniki sovraštvo, ščuvali »zelene« kriminalce ter jim drli funkcije nasproti »rdečim« političnim brezpravnim jetnikom, češ, zaradi političnih kaznjencev morate biti še vi tu, če bi teh ne bilo, bi vas mi že davno la, kar je odvisno od snega, krmiti s kostanjem, senom, repo ter raznimi rudninskimi snovmi, da prvič ne strada, drugič pa, kar je v zvezi s tem. rta ne dela škode na gozdnih kulturah. Vse to pa je zvezano z ogromnimi stroški. Pri tem si lovci zastavljamo vprašanje, kaj pa z jelenjadjo izven ograje. Ta ima namreč možnost, da se seli iz lovišča v lovišče, da si išče hrane, ter pri tem dela občutno škodo na polju in pa tudi po gozdovih. Zato bo slcjkoprej treba narediti črto, ter jelenjad, kolikor je izven ograje, odstreliti. Jelen ali košuta potrebuje dnevno prav toliko hrane kot domače govedo. Kolikor je domače govedo težje in bi potrebovalo več hrane, toliko se jelen več giblje ter je v prosti naravi stalno izpostavljen vs?m vremensk'm neprilikama, tako da potrebujeta oba prav isto količino hrane. Iz tega sledi, da potrebuje jelenjad izdatno zimsko1 krmljenje ter vsled tega spada nujno v ograjo! Druga kolonizirana velika divjad v naši okolica je kozorog. Znano je, da so bili kozorogi v vseh Alpah skoro popolnoma uničeni v 16. stoletju. Ponovno jih je pri nas naselil bivši lastnik zemljišča pri Sv. Ani v letih 1892—1896 na jugovzhodnem pobočju Begunjščice. Značilno za to kolonijo kozorogov je, da so neograjeni, pa se vseeno ni primerilo, da bi kak kozorog odšel v drugo lovišče. Kraj, kjer so naseljen kozorogi, jim v toliki meri odgovarja tako klimatsko, kot tudi z ozirom na prehano. da si ne iščejo spremembe bivališča. Tudi kozorogom zadnja svetovna vojna ni prizanesla ter se je stalež več kot za polovico skrči, kljub temu da je kozorog stalno zaščitena divjad. V zadniem času pa se je stalež zboljšal pod skrbnim nadzorstvom drž. lovca Jaka, tako oprostili. Zato je tam vsak zeleni rdečega smrtno sovražil. Ne dolgo po transportu iz Mauthausena je dospel v Dachau še žalostnejši transport v zaplombiranih vozovih, menda iz Danziga. Vozili so se 10—14 dni, vsak je dobil za pot nekaj kruha, zato so le malo jetnikov, izčrpanih. komaj še živih pripeljali v dachausko kopalnico. Spravili so skupaj en delavski oddelek, ki je odšel na taboriščni tovorni kolodvor čistit vozove transportnega vlaka. Strogo so jim zabičali, da ne smejo o tem, kaj so delali čin videli, črhniti besedice. Ker pa je bilo med njimi nekaj Gorenjcev, smo od njih nekateri zaupno, zvedeli, da je bil tam strašen smrad, ker so iz žel. voz spravljali napol žive ter mrtve sužnje, ki so ležali in umirali med človeškim blatom. O vsem tem, kaj so delali nacisti po okupiranih pokrajinah in kaj esesovci po tabor'ščlh itd., nemško civilno prebivalstvo ni vedelo veliko, ker so znali vse to sprotno zakriti. Do taboriščnega kolodvora v Dachau ni imel nihče dostopa, ob njem je bilo le nekaj esesov-skih objektov ter stanovanjske hiše es-esovcev in njihovih družin. (Nadaljevanje sledi.) Stran 4 TRZIŠKI VESTNTK da šteje kolonija danes že zopet 23 kom. Sam naš maršal Tito si je ravno pred kratkim ogledal to kolonijo kozorogov. Enako kot jelenjad zahteva tudi kozorog zimsko krmljenje; še važnejše pa bo m'sliti na osvežitev krvi pri tej koloniji, da ne pride do degeneracije. Prav v teh mesecih zlasti smučarji, ki1 gredo na Zelenico, lahko vidijo kozoroge v plazu pri bivši carinarnici, kjer se odcepi zimska pot čez Moščenik. Najznačilnejša divjad naših okoliških lovišč pa je poleg srnjad! brez dvoma gams. Nahajamo ga vse od Dobrče do Begunjščice, Zelenice, preko Ljubelja, Koroš;ce po vsej Košuti, dalje v območju Stegovinika, Konjščice, Javormika, Storžiča, Kriške gore aH Kukovnice. Prvotno je bil gams gozdna divjad, civilizacija pa ga je pregnala visoko v gore ter sedaj pretežno biva nad gozdnim pasom, to je v predelih, kjer ne more napraviti prav nobene škode. Če upoštevamo, da je gams do skrajnosti skromna divjad in je njegov življenjski prostor zelo obsežen, moramo zlasti lovci stremeti za tem, da se bodo po naših gorah spet pasli tropi gamsov, ki bodo šteli po 50, 60, da celo po 100 kom. Takrat bomo šele lovci upravičeno segli po puški ter za trud in skrb, ki smo jo imeli z gojitvijo, zataknili ruševo vejico za klobuk. (Nadaljevanje sledi.) Ob šestdesefletnici slovenskega planinstva Planinstvo se je v naših krajih začelo razvijati šele v drugi polovici 19. sto^ letja, in to takrat, ko so v nemških alpskih krajih delujoča velika planinska društva pričela obračati pozornost na naše Savinjske ali Kamniške in Julijske Alpe. Prve je pri nas odkrival profesor dr. Johannes Frischauf z znanstvenim raziskovanjem in razvijanjem turizma. Leta 1.877. in 1881. je izdal »Die Sannthaleralpen«. Leta 1874. je ustanovil društvo, ki naj bi v Savinjskih Alpah postavilo potrebno kočo in skrbelo za zgraditev cest med Ljubnem, Lučami, Solčavo in Logarsko dolino. Z osebnimi žrtvami je postavil tri koče — na Koroš:ci, Okrešlju in nad Suhim dolom blizu sedanje Zoisove koče. Poiskal in markiral je mnogo potov, določil mnogo višin in napisal mnogo člankov v korist turistiiki na Slovenskem.. V priznanje njegovih zaslug ga je Slovensko Planinsko društvo imenovalo za svojega častnega člana. Nemci so mu močno nasprotovali. Julijske Alpe pa je odkrival slavni alpinist dr. JuTus Kugy. V Julijskih Alpah je iskal pota ter v družbi trentarskih lovcev in vodnikov priplezal na razne vrhove kot prvi planinec. Svoje ture je opisal v mnogih člankih. Triglav in Julijske Alpe je naravnost umetniško opeval in jih predstavljal svetu kot najlepše gore. Čeprav je bil vzgojen v tuje1 mduhu, je silno ljubil našo zeimljO' in našega človeka. Od domačih ljudi je bil idealni pobornik planinstva in odločen narodnjak v tej dobi France Kadilnik, ki je zbiral okoli sebe za alpski svet vnete rodoljube, ki so pripravili pot za ustanovitev slovenske planinske organizacije. To je tudi pozneje ob vsake priliki izdatno gmotno1 podpiral in v oporoki določil za svojega glavnega dediča. Prepotoval je vso Gorenjsko in priobčeval navdušene opise. Ko pa so začela nemška planinska društva delovati pri nas z nacionalnim osvajanjem slovenskih alpskih pokrajin, je idealna smer krenila v nacionalno borbo za omenjeni svet. Temu se ni čuditi, saj so na našem Gorenjskem imela oblast velika nemška podjetja, ka.kor Kranjska industrijska družba na Jesenicah in Cementna tovarna v Mojstrani, saj je Verski sklad, imejitelj velikih področij v Triglavskem pogorju, imel nemško vodstvo, ter je bilo skoraj vse uradmištvo z gozdarji in lovci vred nam odtujeno, vodstvo nemškega, avstrijskega Alpenvereina je b'lo s Karlom Desch-mannom in njegovimi nasledniki strupen nasprotnik Slovencev in Slovanov. V Savinjskih Alpah so pa še posebno podpirale germanizacijo deželne vlade v Gradcu in Celovcu in tamošnji deželni odbori. Zato se je takoj bridko opazilo, da tuja roka zaznamuje poti in postavlja koče, vse opremljene z nemškimi napisi, ter da nemški turisti in love' svoja zbirališča nameščajo le pri ljudeh, ki so1 jih slovenskemu narodu odtujili, in da domače ljudstvo bolj in bolj navezujejo nase. V odpor proti temu je bilo ustanovljeno- — Slovensko planinsko društvo-, katerega prvi občni zbor se je vršil dne 27. februarja 1893. v Ljubljani. Za načelnika je bil izvoljen profesor Franc Orožen, kot odborniki pa so bili izvoljeni dr. Furlan Josip, Mikuš Anton, Hauptman Josip, Soklič Ivan, Tavčar Fran. Triler Fran, ing. Hrasky Ivan in Woelfling Ljudevit. Že prvo leto je društvo pridobilo 225 članov. Istega leta je bila ustanovljena kot prva podružnica Podružnica v Kamniku, kot druga podružnica v Mozirju v Savinjski dolini. Takoj se je razvilo razsežno zaznamovanje potov in koncem leta izdani zaznamek je že pokazal 97 važnih potnih zvez ne samo v okolici Ljubljane, Škofje Loke in Kranja, ampak tudi v Zasavju ter gorske steze v Bohinju, v Triglavskem pogorju in v Savinjskih Alpah. Seveda moramo omeniti, da je bilo ustanovljeno že leta 1872. v Bohinju prvo slovensko planisko društvo z imenom »Triglavski prijatelji«. Imelo je svojega predsednika srednjevaškega kaplana Ivana Žana, svojo kočo »Triglavski dom« na triglavski južni strani v najvišji kotanji, katere gornji rob tvorita grebena Malega in Velikega Triglava, poleg sedanje koče »Planika«, in svojo pot na Triglav. Žan je bil društvu duševni oče, vzgojitelj in rednik. Ko je bil Žan prestavljen iz Srednje vasi drugam, je usahnilo tudi društvo in »Triglavski prijatelji« so se razšli. Najvnetejši propagandisti za ustanovitev Slovenskega planinskega društva so bili poleg Kadiln ka »Piparji«. To so bili vneti planinci, ki so redno hodili goram v posete, bili so ljubljanski mladeniči iz trgovskega in uradniškega stanu: Henrik Lindtner, Karel Seunig, Josip Hauptman, Anton Škof, Ivan Korenčan in Bogumil Kajzel. Ustanovili so si svoj planinski klub »Piparji«, imenovan tako po p'pi, ki je bila klubski znak. Za vodjo, nadpiparja so si izbrali Hauptmana. Na izletu na Stol dne 23. julija 1892. leta so Hauptman, Škof in Korenčan sklenili, da bodo začeli z besedo in dejanji delovati za ustanovitev Slovenskega planinskega društva. In tako so s svojimi tovariši tudi storili. K temu jih je torej dovedla navdušenost za krasote slovenskega planinskega sveta. Idejo slovenskega planinstva je bilo potem po ustanovitvi društva vztrajno vsajati v široke sloje ter občinstvo skoraj tirati ven v planinski svet in mu zlasti pokazati, da so naše planine slovenska last, ne pa last Nemcev ali njih organa Alpenvereina. V tem odporu proti nasprotovanju zastopnikov :n podpornikov nemških planinskih društev smo dobili krepko pomoč pri bratih Čehih, ki so našemu d-ruštvu že iz početkov bili naklonjeni. Radi so prihajali na Bled in v naše planine, dobro so opazovali našo nacionalno borbo in so nam priskočili na pomoč s tem, da so leta 1897. ustanovili v Pragi Češko podružnico Slovenskega planinskega društva in si za področje svojega planinskega udej-stvovanja izbrali najprej severno stran Grintavca in Kočne ter si za svoje letovišče določili Gornje Jezersko. Dovršili so kar sistem drznih planinskih potov ter zgradili na Ravneh pod Grintov-oi lepo Češko kočo. Pri svojem delu so hodili roko v roki s! Savinjsko podružnico v Mozirju, ki jo je vodili takrat Fran Kocbek, pomagal pa ji je dr. Frischauf. Na pobudo obeh se je tudi leta 1899. kot šesta podružnica ustanovila Podružnica v Kranju, ki je takoj prevzela ■zaznamovanje potov v kranjskem okolišu, posebno v skupini Storžiča in na južni strani Grintavcev. Tržaška podruž. •Slovenskega planinskega društva je bila ustanovljena šele kot enaindvajseta podružnica. Kdo je sprožil ustanovitev podružnice, ni razvidno iz sejnih zapisnikovi Gotovo pa je to delo takratnega za našo narodno stvar vsepovsod zaslužnega notarja Matije Marinčka. Na ustanovitev podružnice je tudi vplivala gradnja tržiške železnice. Na ta način naj bi se razkrivala naši javnosti lepota Košute, Begunjščice in Storžca. Na prvem občnem zboru je bil izvoljen za predsednika Franc Dev, podružnico pa sta podprla z denarjem Josip Turk in Josip Klofutar. Tako je pričela podružnica prav lepo poslovati, čeprav ni štela več kot 25 članov". Markirala so se pota in napravile so se prve kažipotne tablice. Pozneje so se po- stavile skrinjice na Košuti in na Sfcor-žiču. Zelo agilna delavca za društvo sta bila Ivan Engelsberger in Anton Jelene. Dve leti po ustanovitvi Slovenskega planinskega društva, to je leta 1895, je že izšla prva številka »Planinskega Vest-nika«, in sicer 8. februarja. Prvi urednik je bil Anton Mikuš, Skromna predhodnika »Planinskega Vestnika« sta »Poročili Slovenskega planinskega društva« o društvenem delovanju v letih 1893. in 1894. Obe sta danes veliki knjižni redkosti. Tako je bilo torej v začetku slovenske planinske organizacije. Danes se ta v svobodni, ljudski in socialistični državi lahko čim bolj razvija in je tudi ena najmočnejših množičnih organizacij, ki združuje ljubitelje planin, jih vzgaja in krepi. Z nesebičnim delom, delovnim poletom in resnično planinsko zavestjo ix>-mo to organizacijo še in še dvigali. Naj živi ob tako lepem jubileju! Vse Tržičane vabim« na REDNI LETNI OBČNI ZBOR TURISTIČNEGA DRUŠTVA V TRŽIČU, ki bo v torek, 3. marca ob 19. uri v dvorani tovarne »Runo«. Ker je delo Turističnega društva zelo pomembno za razvoj našega mesta, pričakujemo, da se bodo udeležili, občnega zbora ne le člani društva, temveč v velikem številu tudi ostali Tržičani. ■ Odbor. Tržičani, oibisikujte v sončnih dneh prelepo Kctfcc. Drugi bi jih znali bolj ceniti, kot jih cenimo sedaj mi. Pirivialbljajite nanje svoje .prijatelje in znance! Dom je odprt vsako nedeljo in na večer pred njo. S seboj vzemite vedno legiimacije in se ravnajte po obmejnih predpisih, pa ne boste doživeli: nikafce sitnosti. Vsi skupaj pa divligiajmo njih oskrbo, in nekdanji sloves! ■ Planinsko društvo v Tržiču. IZ TURISTIČNE PISARNE Sporočamo veselo vest, da bo »trži-čan« odslej vsako nedeljo zjutraj počakal na prvi vlak, ki pripelje iz Ljubljane v Kranj ob 5.56, tako da bodo potniki, ki potujejo v Trž'č, že okrog pol sedmih zjutraj' na cilju (namesto šele ob devetih) . Ko to zboljšanje jutranje zveze pozdravljamo, želimo samo še, da bi ta zveza z uvedbo poletnega voznega reda tudi ob delavnikih obveljala. Obenem pa želimo, da bi tudi večerni vlak iz Tržiča imel takojšnjo zvezo proti Ljubljani, da ne bo potnikom, ki so utrujeni od celodnevnega, dela ali izleta, treba čakati na peronu v Kranju skoro celo uro na-zvezo proti '.Ljubljani. \ '■.'■■.'' Naši kulturni problemi Ali ima Tržič pravico do višje gimnazije Misel o višji gimnaziji v Tržiču ni doslej še nikoli tako široko odjeknila med Tržičani kakor letos. Zadnji dve leti, ki sta prinesli globoke izpremem.be v vsem našem gospodarskem, življenju, sta prinesli tudi nova gledanja na problem višje gimnazije v Tržiču. Če smo namreč pred leti utemeljevali potrebo zgolj iz ozkega v'dika, da bi dijakom prihranili vožnjo v Kranj, imamo sedaj mnogo tehtnejše argumente, ki odločno govore za višjo gimnazijo v Tržiču. Predvsem smo v zadnjem letu dobili delavci tovarne v svoje roke, od zadnjega, proračuna pa prav delavci že mnogo bolj razpolagama z dohodki, ki jih v tovarnah ustvarjamo. Ker vodstvo tovarn ni povsem enostavna in lahko zadeva, bo za tako delo treba izobraženih delavcev, ki jih lahko da samo šola in to visoka šola. Časi, ko je bilo delavcu dovolj nekaj razredov meščanske šole, so že za nami. Današnji delavec je lastnik tovarne in, če je Prejšnji delavec moral imeti vsaj 3 ali 4 razrede mečanske šole, so za vodstvo tovarne 3 ali 4 razredi gimnazije odločno premalo! Prejšnja družba je potrebovala le nižje izobražene ljudi. Delavci s popolno srednjo šolo bi se ji namreč ne pustili izkoriščati v toliki meri, kakor je prav lahko izkoriščala samo na pol Uobražene delavce. Zato je danes, ko Ram je izkoriščanje neznana, stvar, čim višja izobrazba vsakega delavca naravnost nujna, če nočemo duhovno zaostajati za ogromnih gospodarskim napredkom. Kaj kmalu se nam lahko zgodi, da bodo naše tovarne opremljene z najmodernejšimi stroji, da po elektrika napeljana v zadnjo vas, da se bo kmetijstvo visoko moderniziralo, da bo teievi-Z00Ski aparat nekaj vsakdanjega, da se botno vozili z domačimi raketnimi letali, P'ri tem pa bodo naši delavci in kmetje imeli le dve ali tri gimnazije, veliki svet znanosti, ki omogoča ves ta velikanski gospodarski, napredek, pa jim bo zaprt. Zaprt bo tudi Tržičanom, ki jih 65"/o dela v tovarni. Če morda letos ali prihodnje leto še ne bomo tako občutno' čutili potrebe po izobraženih delavcih, jo bomo naravnost krvavo začutili leta 1957, ko bi tržišča gimnazija lahko dala že prve dijake, k' bi dovršili višjo gimnazijo! Takrat bomo pa spet na vrat in nos hiteli z raznimi tečaji in v raznih brzoparihrikih usposabljali kadre. Pa še nekaj govori za višjo gimiazijio v Tržiču. Od 15. leta navzgor je tržlška mladina razbita v dva dela. Po svoje gredo vajenci, po svoje spet dijaki, ki Stud "rajo v Kranju ali v Ljubljani. Med njimi nujno zija precejšnja zareza, ki se iz leta v leto poglablja, pri čemer pa prav dijaška mladina izgublja stik s svojo razredno sredino. Pa ne samo to, tu- di drugače so ti dijaki za Tržič več ali manj izgubljeni. V najboljšem slučaju 4 leta ti'dijaki nimajo prilike sodelovati ne v pevskem^zboru, ne dramski sekciji, sploh nikjer, ker se vozijo v Kranj in morajo zvečer zgodaj spat, v Kranju pa ne. morejo1 sodelovati, ker se vozijo v Tržič!. Izgubo imajo pri tem sami, ima pa. tudi Tržič! Tem 4 letom se pozneje pridružijo še leta na univerzi, po 9 ali 10 letih, ko bodo prišli v službo, pa naj bi kot delovna inteligenca širili med ljudstvom prosveto in kulturo! Kako in kod? S podobnimi pripombami bi se sicer lahko oglasila vsaka vas, toda Tržič je najbolj industrijsko mesto v republiki, ima največ delavcev, ki prispevajo precejšnjo vsoto v skupno državno blagajno, Tržič se tudi gospodarsko vzdržuje sam, zato ima Tržič pravico do višje gimnazije. Gojimo našo narodno, delovno in partizansko pesem Napredni slovenski delavec jo že kmalu po iz'du Komunističnega manifesta začel iskati primerne oblike za svoje delo, za boj proti rastoči buržoaziji, hkrati pa za razredno krepitev svojih lastnih vrst. Ker so b la za to delo v tistih razmerah najpriikladnejša kulturno prosvetna društva, so že takrat nastajala prva, delavska prosvetna društva. Z njimi je naše delavstvo odločilno poseglo v slovenski kulturni razvoj. Zborno petje je bilo eno važnih oblik dela v teh društvih. Posebno slovensko delavsko pevsko društvo »Slavec« pa je bilo ustanovljeno leta 1884 v Ljubljani. Sedanje »Svobode« nadaljujejo tradicijo nekdanjih delavskih prosvetnih društev, pevski zbori pa bi tudi danes lahko odigrali pomembno vlogo. Slovenska pesem je spremljala naše ljudi v njih veselih in žalostnih časih, budila in dvigala je prve naše puntarje, krepila našo zavest v borbi proti p-onemčevanju, izpodbujala pa je tudi naše partizane in borce v pravični borbi proti okupa- torju. Tako bo tudi sedaj slovenska partizanska in delovna pesem dvigala polet in borbenost pri ustvarjanju naše socialistične bodočnosti. Pevski zbor je glasbeno telo, ki ga je mogoče ustvariti v vsaki vasi. saj zanj skoro ni treba ničesar razen precej dobre volje. Klavir ali harmonij ima vsaka šola, pevovodja pa tudi ni tak problem, če imajo le pevci resen namen. Je pa pevski zbor zelo občutljiv in-štrumet in je treba precej dela, preden nam ta instrument zapoje. Od nežnih pianov violine do veličastnega fortissima orgel, vse registre ima pevski zbor, v izraznih možnostih pa je skoro neizčrpen. Od joka do razposajenega smeha, od veselja nad lepoto naše zemlje pa do velikega zadovoljstva nad mogočnimi stvaritvami naših delovnih rok, vse to lahko povemo s pevskim zborom. Seveda pa je zato treba rednega in temeljitega dela, vsak teden dva večera po poldrugo do dve uri. Vsaka vaja mora biti resno in pošteno delo, pri vaji je Stran 6 TR2I5KI VESTNTK Štev. 5 potrebna zelo stroga disciplina, pri petju samem pa je treba tudi misliti, zakaj - pesmice ne gredo same v glavo. Vse to pa ni prav nič težkega, vsak, prav vsak zmore to. Eno slabost pa imajo naši zbori. Nekateri pevci in pevke namreč silno radi svoje glasove tresejo, vsi od kraja pa najraje pojo na ves glas, kar jim grla dajo. Oboje je ostanek cerkvenega petja. Orgle ali harmonij vibrirajo, pevcem je bilo to všeč, pa so začeli orgle posnemati in tako imamo v vsakem našem pevskem zboru vse polno orglavcev. Tudi petje na ves glas je dediščina s cerkvenega kora. Pevcev na koru ljudje namreč ne vidijo, cerkev je velika, orgle glasne, zato so pevci peli na mile viže. ker so se pač bali, da jih verniki ne bi slišali. In še tretji ostanek s kora so pri- nesli pevci v zbore. Posemezni pevci in pevke namreč silijo s svojimi glasovi iz zbora. Na vsak način hočejo, da bi jih ljudje slišali. Ne vem,, ali hočejo s tem pokazati svojim ženam oz. možem, da so redno hodili k pevskim vajam in ne kam drugam, ali zakaj to delajo? Res pa je, da tako izstopanje posameznikov ni lepo in kvari ves zbor. Tržiški pevski zbor bi z ozirom na tradicije zborovskega petja v Tržiču lahko štel 70—80 pevcev. Šele tak zbor je namreč sposoben zapeti tudi težje umetne pesmi. Čas. ko smo se zadovoljili s kratkimi narodnimi pesmicami, so v Tržiču preboleli že pred 30 ali več leti. Treba je torej iti naprej, če nočemo ostati navaden podeželski pevski zbor s 30 pevci in primitivnim pevsk m programom. O finansiranju kulturno-prosvetne dejavnosti v Tržiču Glede na spremembe v finančnem poslovanju in z ozirom na dejstvo, da je upravljanje tovarn in podjetij v rokah delavcev, je nujno spregovoriti nekaj o finančni pomoči društvom. Konkretno bi spregovoril o pomoči , ki jo je prejelo Delavsko prosvetno društvo »Svoboda« in o potrebi po nadaljnji pomoči od strani podjetij. Ze od osvoboditve dalje se nujno društva zatekajo na podjetja s prošnjami za finančno podporo in po višini podpore razvijajo svojo dejavnost. Vsekakor so se v času do danes vzporedno s socialističnim razvojem menjavali načini te pomoči. Naj si bo, da je bil enkrat pri tem glavni faktor ali direktor, sindikat in da danes upravna odbor odn. delavski svet odloča, v kakšni višini bo društva podprlo. Vsekakor bi posamezna podjetja lahko naštela lepe vsote denarja, ki so jih že izdala tudi za naše društvo »Svoboda«, so pa tudi podjetja, katera se za naše prošnje ne zmenijo. Res je, da ne gre za odmerjeni davek, kateri naj bi po kdo ve kakšnih določilih »Svobodi« pripadal —- »Svoboda« za pomoč lahko samo prosi, ne more pa izterjavati določene vsote. Primeri popolnega ignoriranja njenih prošenj in še kakšen primer podjetja, koder je le s težavo uspela, da so ji nakazali denar, kaže na dejstvo, da kulturno prosvetni dejavnosti nekateri ne posvečajo dovolj pažnje. Kdor je mnenja, da bi moglo določeno društvo prosperirati brez pomoči, je v zmoti. Dohodek, ki je možen v glavnem le od članarine in od izkupička predvajanih predstav, je tako malenkosten, da je komaj za redne potrebe društva, nakar ostane še cela vrsta izdatkov, od katerih je odvisno, ali bo društvo napredovalo ali životarilo. Lahko se sicer ozremo na pretekle čase, na staro predaprilsko Jugoslavijo. Takrat so si dlani »Svobode« res veliko prizadevali, da so se opremili s potrebnim inventarjem.. Ta pot je bila težavna in počasna, zahtevala je resnično celega človeka. Takrat so mislili o tem, kako bodo nekoč laže in hitreje napredovali po uspešni izvedbi revolucije. Revolucija je za nami in od takrat do danes so bile take spremembe, da o možnosti kopiranja načina finansiranja delavskega prosvetnega društva ne more biti govora. In tudi misel, da bi se z zagotovitvijo denarnih sredstev prenehal potreben elan dela v društvu ali da bi bila potem požrtvovalnost nepotrebna, ne drži. Če društvo nima denarja, si v potrebnem času ne more nabaviti prepotrebnih rekviztov, si ne more opremiti knjižnice, ne more povabiti dobrih predavateljev, katerim je treba povrniti stroške, ne more si nabaviti not, instrumentov in ne more prirejati potrebnih tečajev. Ker z lastno finančno zmogljivostjo ne zmoremo izvesti vsega potrebnega, nimamo več ampak manj dela, toda več skrbi in nevšečnosti. Mislim, da sem dovolj jasno podal svojo osnovno misel o potrebi, da se podpre eno od najvažnejših dejavnosti v graditvi socializma, s kulturnim in prosvetnim življenjem dohiteti mogočni napredek industrije. Ker je to v osnovi problem delavstva, ki je nosilec oblasti in lastnik tovarn, sem mnenja, da bi se tega vprašanja konkretno lotila i občina i delavski sveti z upravnimi odbori. Do razglabljanja v tej smeri me je predvsem privedla akcija za nabavo uniform našim godbenikom. O tem, ali so uniforme potrebne ali ne, mislim, da ni govora. Dovolj je, če povem, da so sedanje uniforme naših godbenikov najslabše v Sloveniji. Mnenja smo bili, ko smo se te akcije lotili, da se ne lotevamo le društvenega problema, temveč, da so v izvedbo te zamisli — oskrbeti godbo z novimi uniformami - - zainteresirani vsi Tržičani. Uniforme bodo godbeniki dobili, toda treba se nam bo zadolžit5, s čimer nismo računali. Tega se ne lotevam kot finančnik, pač pa gledam preprosto. Oblast, tovarne in društva so delavska, imajo to vsebino in kriterij — z neomajno voljo zgraditi socializem. Glavni činitelj so tovarne, mislim produkcijo na sploh, od tega je odvisna občina in društva. Potem je vseeno ali društvo, za katerega je ugotovljeno, da je pomoči potrebno, to prejme od produktivnih ljudi direktno ali posredno z občino, glavno je, da se ta nekje izkaže. Za vsako pomoč, ki jo prejmemo, vemo, od kod pride in jo cenimo in se mora ta nekje izkazati. Nadalje sem mnenja, da bi bili delavci ob izdatnejši pomoči društvu za delovanje tega društva bolj zainteresirani, zavedajoč se velike naloge društva v družbeno-prosvetnem delu. Prepričan sem, da je za to vprašanje več mnenj, in da, bi prišli do zadovoljivih zaključkov, je prič ako vati, da se bo o tem še pisalo. Postanimo člani Prešernove družbe! 8. februarja letos, na dan obletnice Prešernove smrti, je bil v Ljubljani ustanovni občni zbor Prešernove družbe. Kaj je narekovalo potrebo po ustanovitvi te družbe? Vse od osvoboditve smo imeli že posebno knjižno zbirko, Prešernovo' knjižnico. Toda ta zlasti v zadnjih dveh letih nii imela tistega uspeha, kot bi ga pričakovali, število naročnikov, ki se je krčilo iz leta v leto, nam na dovolj zgovoren način priča o tem. Ne bomo se spraševali po vzrokih tega neuspeha, poglejmo le, kaj nam narekuje sedanji čas! Delamo načrte, gradimo, izpreminjamo lice zemlje. Tudi človek sam se spreminja. Treba pa mu je pomagati pri temi. Dati mu je treba knjigo. Potrebna nam, je taka knjjilga, da bosta rada segala po njej predvsem delavec in kmet. Potreba po dobri, a preprosto pisani knjigi, ki naj našega človeka vodi, vzgaja in mu obenem nudi prijetno in zanimivo branje, je velika. Tega smo se Slovenci vedno zavedali, kar nam potrjujejo' Mohorjeva, Cankarjeva in Vodnikova družba. Prva je imela pretežno večino naročnikov med kmečkim prebivalstvom, druga je bila delavska, tretja pa je bila namenjena vsem, ostalim. Ker ima.mo torej Slovenci v tem oziru že tradicijo' in ker nas Pre- šernova knjižnica ni zadovoljila, se je ustanovila Prešernova družba. Dejstvo, da smo zadnja leta močno pogrešali knjigo, ki bi ustrezala našim dejanskim potrebam, nam potrjuje veliko zanimanje, ki ga je Prešernova družba že do-sedaj vzbudila med Slovenci. Izdajala bo letno po pet rednih knjig, ki jih bo z veseljem prebiral tako preprost kot šolan človek in ki bodo nudile prijetno razvedrilo starim in mladim. Skratka, Prešernova družba si bo utrla pot v vsako tovarno in v najoddaljenejšo slovensko vasico. In še nekaj je, česar ne smemo prezreti: cena knjig bo tako nizka, da jih bo mogel vsakdo naročiti. Ker pričakujemo, da bo Prešernova družba tudi pri nas naletela na veliko zanimanje, je bil za Tržič osnovan poseben iniciativni -'pododbor, v katerem so zastopani prosvetni delavci, člani »Svobode« in drugih ljudskoprosvetnih društev. Njegova prva naloga je zbiranje ustanovnih in podpornih članov. Ustanovni člani so v glavnem večja podjetja, ki imajo tudi večja denarna sredstva na razpolago. Ustanovnina znaša 25.000 din. Podporni! člani so vsi tisti posamezniki, ki prispevajo 1000 do 5000 din. Nadalje so podporni člani tudi družbene organizacije, oblastva, Štev. 5 manjša trg. podjetja, društva, manjši delovni kolektivi, zadruge in ustanove. Zanje je predpisana podpornima od 5000 do 25.000 din. Tržič se mora kot eno izmed glavnih industrijskih središč Slovenije uvrstiti med tista slovenska mesta, ki bodo dala največ ustanovnih in podpornih članov. Prepričani smo, da Tržičani znajo ceniti Pred koncertom Med slovenskimi kulturnimi ustanovami, ki so nastale med narodnim prebujenjem v drugi polovici prejšnjega stoletja, je tudi Glasbena Matica. Njeno delovanje sega 80 let nazaj. Osnovana je bula kot protiutež nemški Filharmo-ničmi dražbi, ki je bila takrat osrednja glasbena ustanova v Ljubljani. Proti tej nemški struji z germanističiimi nameni se je porodila protistruja prebujenega slovenskega čutenja in slovenska kulturna dejavnost je vzcvetela po Čitalnicah. Leta 1871 se je okoli idealno mislečega Vojteha Valente, ki je bil tudi dober glasbenik, začela zbirati dražba Slovencev, ki je hotela naši glasbeni kulturi pomagat' do vsestranskega napredka. S tem namenom je bila ustanovljena Glasbena Mafca 1. 1872. Njen prvi predsednik je bil Fran Ravniihar in prvi tajnik Vojteh Valente. Kakor so določala pravi'la, je Glasbena Matica že v prvih letih dala na svetlo v lastni založbi izvirne slovenske skladbe. Odbor Glasbene Matice pa je spoznal, da je potrebno za razširjanje glasbene kulture tudi šole, katero je zato tudi 1. 1882 — pred 701.—ustanovil in katere vodstvo je 1. 1886 prevzel Pran Gerbič. Glasbena šola je bila predhodnica državnega kon-servatorija in sedanje Akademije za glasbo. Ko je leta 1892 Čitalniški pevski zbor skoro korporativno prestopil v Glasbeno Matico, je bil istega leta — torej pred 60 leti — ustanovljen pevski zbor Glasbene Matice. Od prvega pevovodje dr. Grossa je kmalu prevzel vodstvo Matej Hubad in z njim nastopi za Ljubljano ni za vso Slovenijo nova pomembna doba glasbeno-kulturnega izživljanja, doba Pravega in sistematičnega koncertnega delovanja. Na koncertnih programih se Pojavijo poleg domačih ustvaritev skladbe svetovnega repertoarja. Zmožnost Hubadovega pevskega zbora raste od leta do leta in prestane strogo in odločilno preskušnjio, ko ga mestni odbor Ljubljane pošlje leta 1896 na Dunaj, da se dunajskim dobrodelnim ustanovam nekoliko oddolži za človekoljubno gmotno podporo v težkih dneh ljubljanskega Potresa. Glasbena matica je nastopila na Dunaju v slikovitih narodnih nošah in v splošno začudenje kritike je nastopila z Gallusovim madrigalom »Mušica no-ster amor«, slovenskim! narodnimi pe-matni in izvajala pod vodstvom nesimrt-nega skladatelja Antona Dvoržaka njegovega »Mrtvaškega ženina« ob sprem-l.lav dunajskega opernega orkestra. Po tem letu sledijo leto za letom veliki koncerti,, kj nosijo imena znamenitih skladateljev in izvajajočih umetnikov. Bachov Pasijon, Mozartov Requiem, Beethovnova Missa solemnis, Verdijev Re- dobro knjigo. Vemo pa tudi, da se zavedajo, kaj pomenijo kot branik slovenstva na naši severni meji in da le čvrsti in enotni lahko pomenijo oporo našim koroškim bratom onstran- meje. Zato upamo, da ne bo med nami zavednega Slovenca, ki ne bi postal član Prešernove družbe. Glasbene matice quicm, Beethovnova IX. simfonija, Foer-sterjevi Turk: na Slevici, Sattnerjeva Oljki in premnoga druga domača in tuja dela so po zaslugi Glasbene Matice postala znana slovenskemu občinstvu in mu širila glasbeno-kulturno obzorje. Glasbena, Matica je postala središče slovenskega glasbenega življenja. Ustanavljala je po večjih slovenskih krajih svoje podružnice, ki so postale žarišče glasbenega udejstvovanja za tisti kraj in okolico. Iz šol Glasbene Matice in ob tej so izšli in se razv'li sloviti slovensik: produktivni :n reproduktivna umetnik' in instrumentalisti, ki so ponesli slavo slovenskega imena širom sveta. Tudi po prvi svetovni vojni je glasbeno delo osredotočeno v Glasbeni Matici okrog močne roke Mateja Hubada. Kot samostojna korporacija se je idejno vključila v Glasbeno Matico Filharmo-niična družba, ki je postala slovenska. Osnovano je bilo orkestralno društvo v okviru Glasbene Mat'ce. ki je pod dirigenti Jerajem, Adamičem in Škerjan-cem prirejalo koncerte klasične in novejše literature v Ljubljani in po deželi. Slovenska zborovska reproduktivna zmožnost si je na novo pridobila svetoven sloves s turnejami Matičnega zbora po Jugoslaviji, Češki, Poljski, Franciji, Švici in Bolgariji'. Nepozabni ostanejo sprejemi v Pragi, Varšavi, Sofiji in med slovenskimi delavci v Franciji, na pariški Sorbonni itd. Za mojstrom Matejem Hubadioim, ki ga je usoda leta 1929 iztrgala iz matičnega delokroga, je, ne da bi nastal presledek, stopil na vodilno mesto prav tako podjeten in spreten naslednik Mirko Polič, ki je vodil Glasbeno Matico do svoje prerane smrti leta 1951. Njegova zasluga je, da je Glasbena. Matica poleg klasičnih umetnin izvajala s posebno vnemo tudi moderna dela (Scvmanovski, Stravinski. Vvcpalek in dr.), zlasti pa nova vokalno - instrumentalna dela naših domačih skladate-liev (Lajovica, Škerjanc, Osterc, Arnič, Tome). Po osvoboditvi leta 1945 je Glasbena Matica izročila, ustrezno novemu redu, ljudski oblasti svojo glasbeno šolo, edicijo, koncertno poslovalnico, poslopje z opremo in glasbenim inventarjem ter ostalo premoženje. Ostala je še krepka veja prejšnjega debla, to je pevski zbor Glasbene Matice, ki deluje v okviru Ljudske prosvete Slovenije. Zbor se je po osvoboditvi koncertno udejstvoval z izvedbami Beriiozovega »Faustovega pogubljenja«, Arničeve »Dume«, Kovalo-vega »Jemeijana Pugačova« itd. Prirejal je koncerte v podeželju z zborovskimi skladbami, dokler ni za vedno omahnil njegov vodja Mirko Polič. Pod novim koncertnim vodstvom prof. Cirila Cvetka in s pomlajenimi močmi nadaljuje Glasbena Matica svoje kulturno delo na podlagi preizkušenih idealnih smernic v korist ljudstva. Društvo je trojno obletnico, 80 letnico društva, 70 letnico glasbene šole in 60 letnico pevskega zbora proslavilo v lanskem decembru na zunaj z razstavo in pregledom delovanja društva od ustanovitve do današnjih dni, z odkritjem spominske plošče žrtvam fašizma — članov društva in s koncertnimi nastopi, ki so dokazali, da je v njem ohranjena vsa slavna tra-dioja Glasbene Matice. 30 let je minilo tega, kar je pevski zbor, tudi takrat, ob svojem Jubileju, pod vodstvom mojstra Mateja Hubada obiskal Tržič. Po 30 letih prinaša zopet pevski zbor Glasbene Matice pod vodstvom dirigenta prof. Cirila Cvetka svojo pesem delovnemu ljudstvu Tržiča. Spored koncerta: Ciril Cvetko: V nove zarje Ubald Vrabec: Slovenska pesem Anton Lajovic: Vodica čista se vila Anton Lajovic: Bolest kovač Anton Lajovic: Pomladni spev Emil Adamič: Petnajst let Emil Adaimič: Fantu Emil Adamič: V snegu Emil Adamič: Ciganska posmehulja Emil Adamič: Komja jezdi aga Hasamaga Emil Adaimič: Mlad junak Kari Pahor: Najdlhiojca: a) Črno kravo molžo našo - žen. zbor b) Ležaj, ninaij tut Ujnač - žen. zbor c) Najdihojoa, palček naiS - žen. zbor Jamko Ravnik: Zimska pesem - žen. zbor; s spremljavo klavirja Janiko Ravnik: Kimetlšfca - ženski abor s spremljavo klavirja Jakov Gotovac: Jadovanlka asa teletom Jakov Gotovac: Smiješno čudo Krsto Odak: III. rapsodija Stievan Mokranjac: Kozar Franjo Dugan ml.: Sremske pesmi Emil Adamič: Narodne: Kukovca - Vsi so prihajali - Vipavska - Lipa zelenela je. BELEŽKA H KULTURNI ZGODOVINI TRŽIČA Pisec črtice »Prešeren med Dolinci«, priobčene v zadnji številki »Tržiškega vestnika«, je oprl večkratne Prešernove obiske Tržiča in njegove spomine nanj na domnevo Viktorja Kragla v »Zgodovinskih drobcih župnije Tržič« str. 193, da je bil župnik Valentin Prešeren pesnikov stric. Medtem pa nam je prišel v roke osmi zvezek Slovenskega biografskega leksikona, ki na str. 515 ugotavlja, da Valentin Prešeren s pesnikom ni bil v rodu. Priioibčujemo to ugotovitev, da se ne bi zmotna domneva o sorodstvenih vezeh med obema Prešernoma ponavljala. — Rod, iz katerega izhaja Primličeva Julija, pa je v resnici bival dalj časa v Tržiču. Praded Julije, Gašper Primic z Ovsiiš pri Podnartu, se je 1. 1734 oženil z Mico Jošt iz Tržiča in pr'ženil hišo in trgovino njenega očeta Primoža Jošta na Glavnem trgu 21. Njegov sin Janez Krstnik, Julijin ded, se je preselil iz Tržiča v Ljubljano okoli 1. 1760. (SBL II, 578) Straši S TRŽIŠKI VESTNIK Štev. 5 Vpliv gozda na vodni režim Počasi dojemamo potom, naših gospodarskih člankov veliko važnost gozdov. Pomembnost gozdov za naše gospodarstvo pa se skokoma dviga, odkar gradimo hidrocentrale na naših rekah. Gozd ni samo regulator klime, ampak tudi regulator vodne zaloge. Da spoznamo vpliv gozda na menjanje vodnih razmer, se hočemo seznaniti z vplivom gozda na 1. stanje visoke vode v vodotokih 2. stanje nizke vode v vodotokih 3. na razvoj erozije 4. na količino in čistost vode studencev. 1. Vpliv gozda na stanje visoke vode v vodotokih se odraža na posreden in neposreden način. Gozd že po listju in po vejah zadržuje večje količine atmosferske vođe (dež, sneg), katera delno spet izhlapi. Tudi gozdno tlo zadrži z mnoštvom ovir, kot so veje, stelja in drugo, hiter odtek vode. Dokazano je, da je gozdno tio bolj prepustljivo za pomikanje vode kot poljedelsko. 2. Stanje nizke vode zavisi v prvi vrsti! od geoloških razmer in konfiguracije terena. Pni visokih vodah je odločilna količina vode, katera odteka po površini zemlje, medtem ko je za nizke vode v vodotokih .tmierodajma podzemeljska lin ponikajoča voda, ki se javlja na površje v obliki studencev in izvirkov. S poizkusi so dokazali, da je odtok vode na negozdnih področjih za 7% večji, pri maksimalnih vodah pa celo za 560% večji kot z gozdnatih področij. Med za-neimiarjemiim planinskima pašnikoma in negovanim, eozdoan je razlika v propustnosti zemljišča za atmosfersko vodo za 30—50 krat večja kot na pašniku. 3. Mehanično' in kemično delovanje vode na tlo ('erozija) ima za posledico odnašanje grušča po hudournikih in zasnivanje akumulacijskih bazenov pred hndiocemtralaimi. Kjer mi ov'r proti odnašanju in odlaganju grušča ter peska — to SO predvsem gola pobočja, tam se š'riio korita hudournikov do neverjetne razsežnosti. Edino zaustavljalno sredstvo in obrambno sredstvo proti razvoju hudournikov ie gozd — vendar pravilno negovan. Poučni' so podatki dz Amerike, kjer so preučevali vpliv gozda na delovanje eroziie (spodkopanje tal in od-našanie grušča vsled atmosferske vode). Pri nagibu terena od 0—15%, od 16— 30%, nad 30% deluje voda na erozijo tal: pri poljedelskih kulturah 15% 29% 31% pri pašnikih 15% 24% 26% medtem ko pri gozdovih samo s 9% 6% 7% Zelo zanimanja vredni so tudi podatki, ki so jih objavili švicarski strokovnjaki. Ugotovili so. da so gozdna tla ovira hitremu odtoku dežnice, ki je pri 8 letni kulturi za 5 krat večja 15 letni kulturi za 12 krat večja 20 letni kulturi za 20 krat večja in v odrastlem gozdu za 130 krat večja kot na pašniku. Posebno slabo vpliva na vodne razmere grabljenje stelje. V tem pogledu so ugotovili ameriški strokovnjaki, da je v gozdu, kjer je bila stelja na čisto pograbljena, odtok vode za 3 do 30 krat večji kot v gozdu, kjer se stelja ne grabi. 4. Vpliv gozda na količino in čistost vode. Res je, da je trajnost izvirkov in studencev odvisna od geološke podlage, od propustnosti zemljišča, ker se studenci napajajo samo z atmosfersko vodo. Vpliv gozda na čistost vode izvirkov je znan; znano pa je tudi, da imajo izvirki v gozdnatih področjih vedno dovolj vode in bolj čiste kot s področja poljedelskih kultur. Ugotovljeno je, da v starih, dobro oibrastlih gozdovih studenci nikoli ne presahnejo. Parceliranje gozdov ima slabe posledice za same gozdove. Naravna gozdna meja se pomika navzdol. V gozdovih pa, ki so še ostali na izpostavljenih mestih, je uničena karakteristična mikrokllma (posebna klima gozdov), katera pospešuje gozdno produkcijo. V takih gozdovih so vrata na stežaj odprta prepihu, kar povzroča večje izhlapevanje vode iz tal in dreves ter s tem osuševanje gozdnega zemljišča; zato taki gozdovi slabo priraščajo ter zaradi vetroiomov propadajo. Kakor sem že omenil, se položaj gozda, ki smo ga doslej poznali samo za črpanje lesa, pokazuje v povsem nov' luči spričo hidrocentral in akumulacijskih bazenov. V proiektu je poleg hidrocentrale pri Medvodah, še ena hidrocentrala v Mavčičah. Na področju teh central tečeta dva izrazita hudournika, ki prinašata v Savo vsaka po 50 000 m3 gramoza, grušča in peska. To sta Kokra in Tržiška Bistrica. Tržiška Bistrica z Mioščeniifcom, toče pol pota skozi gozdnate predele, ostalo polovico skozi predele s poljedelskim, zemljiščem. Na celem območju Tržiške Bistrice ima 67% gozdov, 24% poljedelskih zemljišč. 1.5% sadovnjakov in 7.5% neproduktivnega tla; od tega je 500 ha golega sveta, Prostovoljno gasilsko društvo v Tržiču je imelo 23. jam. svoj redni letni občni zbor. Pregled dela v preteklem letu dokazuje, da se gasilstvo pni nas vedno bolj razvija. Tržiško gasilstvo Ima trenutno 84 članov. Med temi je 14 gasilk in 14 mladincev odto. pionirjev. Vsi so v lanskem letu storili svojo dolžnost. Sodelovali so ob gozdnem! požaru na Bistriški planini in pri požaru v Križah. Sodelovali so tudi pri avto-moto dirkah, pri vseih manifestacijah in pri Titovi štafeti. Posebno se je razvila akitivniost gasilk. Uspehi tov. Roži Pemkiove, prvega ženskega gasilskega častnika na Gorenjskem., so vidni posebno pri mladimi. S tečajem, katerega je dovršila v gasilski šoli v Medvodah, si je pridobila teorijo in prakso, katero pridno prenaša ma svojo desetino v Tržiču in na mladince. Edinstven dogodek v zgodovini gasilstva je bil prvi ženski nastop v škofji Loki. Vodstvo nastopa je bilo poverjeno tov. Kraljevi kot članici 100 ha melišč ob sami strugi in 1000 ha plazišč in slabo obrastlega sveta. Ako pomislimo še na povodnji Tržiške Bistrice in njena razdejanja, bomo omenili kot prvo letnico v tem stoletju 1904, ko je podrla vse lesene mostove ter uničila cesto na dolžini 200 m. Velike povodnji zaznamujemo v letih 1922-23, 1926 in 1938, ko je Tržiška Bistrica istotako odnesla vse lesene mostove, del Bornove žage, preko 2000 m3 hlodovine ter napravila posredne in neposredne škode nad 60 milijonov din. Leta 1950 smo opozorili, da preti cestnemu odseku nad Jurjem, da ga bo zasul Kofarjev hudournik. Od tega časa se študirajo vodne prilike Tržiške Bistrice in njenih pritokov v svrho zajezitve erozijskega delovanja vode in odnašanja gramoza po Bstrici v Savo. Po idejnem projektu bo treba napraviti 80 velikih zidanih pragov, čez 100 manjših pragov, tlakovati strugo na dolžini 230 m in zavarovati obrežja na dolžini' 2600 m. Poleg tehničnih del bo treba izvesti tudi gozdna kulturna dela, med katera spada pogozdi-tev 320 ha golega sveta nad sedanjo gozdno mejo. Tudi ureditev Begunjskega plazu, o katerem je že pisal Trž. vest-nik, je zapoipaden v tem načrtu. Stroški bodo znašali več desetin mili ionov dinarjev. Kako je z rentabilnostjo teh velikih investicij? Če zadržimo samo 1 kub. meter grušča, da ne pride v akumulacijski bazen, se ceni to na 300 d'n, pri 50.000 m15 pa že 15 milijonov din letno. Korist, ki jo dobimo s temi investicijami, ho torej večkratna. Tudi bi se morda izplačalo, da reduciramo sečnjo lesa na najmanjšo me^o. ker bo ko-rilstnik teh investicij plačal regres za odkazan a neposekan les. Mnogo truda bo vloženega, da uredimo strugo T>ž'-ške Bistrice in njene pritoke, da izboljšamo naše gozdove, ki regulirajo odtok vode — bo pa koristno za vsakega od nas. Zato smo pa vsi poklicani, da čuvamo gozdove. OGZ v Kranju ta tov. Penkovi, gasilskemu častniku. Pokroviteljica nastopa, organizacijska sekretarka OK ZKS, je izrekla priznanje vsem članicam gasilkam za požrtvovalnost in napore. Iz Tržiškega koiba je bilo preko 100 udeležencev. Tudi na republiškem festivalu gasilstva v Ljubljani je bilo gasilstvo iz Tržiča častno zastopano. Ob Novoletni jelki, katero je gasilsko društvo pripravilo svojim pionirjem, so članice same napekle sladko pecivo. Pod vodstvom predsednika Toneta Dor-nika so gasilci kot velika družina. Vsakih 14 dni se zbero gasilci v skromni sobici nad Gasilskim domom ter študirajo in predelavajo snov gasilskih čais'opisov in biltenov ter imajo strokovno-politična predavanja. Za pripravljenost pa jamči 31 suhih in mokrih vaj, med temi tri nočne. Vaj se udeležuje članstvo vkljub zaposlenosti po tovarnah, ki obratujejo v dveh izmenah, v zadovoljivem številu. Z občnega zbora naših gasilcev Naši šahisti poročalo šahovska aktivnost je po novem letu močno napredovala. Tako je Individualno prvenstveno tekmovanje tik prod zaključkom. Kljub temu, da še niso vse partije odigrane, so prva mesta že določena. Zmagal je Sašo štefe s 13/j točkami pred Juran-čičem z 11 (1). Sledijo: Mandoljc 10, Gia-berc 9%, Jane 8'/a, Valjavec 8'/i, Perko 7 Vi točke itd. Sodelovalo je 16 igralcev. III. kategorijo sitia osvojila Štefe in Ju-rančič. Ob tej priliki moramo poudariti senčno stran s strani okrajnega šahovskega odlboira v Kranju, ki je letos, že drugič apriori onemogočil našim predstavnikom sodelovanje na prvenstvenem tekmovanju Gorenjske. Velik uspeh smo dosegli tudi na področju sindikalnega šaha, saj na nedavno organiziranem moštvenem sindikalnem prvenstvenem tekmovanju sodeluje kar 10 ekip — zastopnic naših podjetij ter ustanov. To je ena najmasovnejših lokalnih prireditev na Gorenjskem v tej sezoni. Za to tekmovanje so tovarne in podjetja prispevala lepe praktične nagrade. V programu imamo še povratni dvoboj s Kranjem in Radovljico in prepričani smo, da toomo uspešno zastopali Tržič. Enako nesrečo je doživela tudi Milica Rozman iz Dupelj. Zaradi poledice si je nalomila nogo Tatjana Pirih, nameščenka v Boan. predilnici in tkalnici iz Tržiča. Na smučarskem tečaju na Kofoah si je zlomil nogo Franc Teran, dijak iz Sp. Preske. Na poledeneli cesti je padla in si zlomila nogo Angela Mokorel z Bistrice 67, stara 56 let. Na slamoreznicl si je poškodoval roko Matevž Markun, posestnikov sin iz Križ 18. Nogo si je 0lom.il 27. januarja Ludvik Aljančič, mojster v tovarni Triglav, doma iz Kovoirja. Pri sankanju si je poškodovala oko Ivana Klemene, hči delavca od Sv. Ane 50. KRITIKA O RAZMERAH V MLEKARNI Prejeli smo naslednji dopis: Ako imenujemo skupni dom malih ci-cibančkov »Otroški jasli«, bi lahko imenovali lokale, v katerih se prodaja mleko, »Mlečne jasli«. Na Gl. trgu so »Mlečne jasli št. 1«, torej prve, a ne vem kako to, da niso to prve v kakovosti, ko imamo v Tržiču dokaj naprednega. Občudovanja vredne so razmere v teh jas-»h! Prihaja po mleko neka žena, ki ga nosi v otroške jasli, in se spravi noter kakor govedo v jasli, pa naj potem ostali poleg mleka dobijo tudi njene lase ali kar je še na nji tako okusnega. Tova-rtšca pa, ki nataka mleko, ima res veliko opraviti in gre to brez reda ter površno. Ko j h že nekaj— zijaje v njo — dviga posode, pa konec! Papir s pravilom: »Pri deljenju mleka imajo prednost dojenčki« možato odstrani, ga vrže pod (mizo in deli mleko dalje. Tako matere jemljejo' dojenčkom najosnovnejše pravice. Lepše bi bilo, ako bi v teh jaslih tudi pajčevine odstranili in prah obrisali. Pa tudi kajenje v teh jaslih naj no bo dovoljeno. V splošnem se kaže potreba, da bi imeli takšne mlečne jasli dobrega reditelja! ... IN V ZOBNI AMBULANTI Obiskujem zobno* ambulanto, ki je vidna po določenih znakih že prej, preden pridem do čakalnice. Enako je v čakalnici: v enem kotu je pljuvalnik z žaganjem, a ob njem in nad njim je ves zid opljuvan, česar nisem opazil le enkrat. Ambulanta je tudi okusno poslika-kana, kar opazujem že leto dni, a je mogoče ta slikarija še starejša in ima že neko pravico, da se ohrani kot kulturni spomenik. Kriminalna kronika ZARADI GOLJUFIJE SE BO ZAGOVARJAL PRED SODIŠČEM 'Po pripadnikih postaje LM Tržič je bili aasočeu Oblak Stanko iz Cerkvene 5, ki Je na zvit način ogoljufal Ivano Primožič ^ Kovaške i2. Priimožičeva je dobila od sorodnikov iz Amerike paket s 43kig moke. Oblak je za to iEvedel ter paket na ^ezniški postaji v Tržiču dvignil z lažljivo motivacijo, da ga p za to pooibla-stila lastnica paketa. Paket je nato obdrži zase in ga razprodal, denar pa za-<*ržal. Zaradi goljufije In izvršene tatvine se bo moral zagovarjati pred sodiščem.. lpW Oblaku to ni prvi primer, že v letu 1952 se je zagovarjal prod okrajnim sodiščem zaradi tatvine perila na škodo Fran-Krsnika s Poti nia Pllairmo. Sodišče v Kranju mu je zaradi tega prisodilo 6 n*isecev zapora. Po prestani kazni pa se 111 Poboljšal, tomtveč še naprej počenja postane stvari. # PlW SODNIKU ZA PREKRŠKE SE BODO ZAGOVARJALI, KER SO HOTELI PRITI D° DENARJA NA NEPOŠTEN NAČIN V območju mestne občine Tržič so so Radnje čase precej razpasle »hazardne &re« za denar. Iniciatorji in pobudniki to-j=a so poedimcl, ki zvafoljajo še druge k emu, dva bi jih opeharili. Pripadniki postaja LM Tržič so pa jim že stopili na prste odkrili njihovo nepošteno dejanje, zaradi jj** se bodo morali pri sodniku za prekr-zagovarjati v Kranju. Ti poedlnioi so Rozman Pavol, Aljančič Anton in Pavel iz Kovoirjia, Milanovič žl-vorad z Dolinske ceste Vclikovič Drago-Ljub ie Križ, Kralj Franc iz žiganje vasi. TI zvabljači so na različna mosta zvabljiali druge poštene ljudi in jih na ta način opeharili za denar. Zato je tudi razumljivo, da se nad tem pošteni državljani zgražajo. Postaja LM Tržič ter mestna občina sitia prejeli več pisem od državljanov in državljank, ki prosijo organe, da preprečijo igranje za denar, ker je bilo že več primerov, ko je družinski oče prejel mesečne prejemke v tovarni ali podjetju in jih je prej oa-igiral, kot je prišel domov, zata pa je nato vsa družina ves mesec stradala. Proti takim stvarem bodo pripadniki LM Tržič strogo nastopali, da se zagotovi spoštovanje obstoječih predpisov. .Vi".: Kronika nesreč KRONIKA NESREČ V JANUARJU Ko je šel po lestvi v senik po krmo, je padel in si v kolku zlomil nogo Jože Pavlic, šofer tovarne lepenke. Pri sankanju si je zlomil nogo Vlncenc Perko, Pot na Pitamo. Pri padcu zaradi poledice si je zlomila nogo Angela Ambrožič iz Bistrice. Prav tako si je zaradi poledice zlomil nogo Franc Šlibar, čevljar tovarne Ljubelj iz Zvirč. Pri smučanju si je zlomil ključnico Janez Zeplč, študent tehnike Iz Križ. Nogo si je zlomil tudi Franc Krati jc z Ljubeljske 68. NESREČA MATEVŽA LUKANCA Vse Tržičane je zelo vznemirila vset, da se .je Matevžu Lukancu; pri tnentagu v Garmisch-Partenkirchenu zgodila nesreča. Odšel je tja, da bi udeležil tekmovanja v okviru zianisko-špoirtnega tedna, ki se je vršil od 22. januarja ,1. februarja 1953. V torek, 20. januarja je treniral na progi za smuk; proga je bila zelo raarita. Ob petih popoldne, ko so tekmovalci že drugič peljali po progi, je Matevž padel zaradi lukenj in priletel tako nesrečno, da si je zlomil desno nogo nad kolenom, levo si je pa tudi poškodoval. Sedaj leži v bolnišnici v Garmischu. želimo mu skorajšnjega okrevanja! NESREĆE V FEBRUARJU Tišlor Jožef, delavec v tovarni Triglav, Vadlče, si je pri padcu zlomil nogo. Mahmetovića Derviša, borca iz garnlzije v Križah, je nevarno koškodoval konj, ko ga je brcnil v trebuh. / Cankar Franc, upokojenec, si je pri cepljenju drv nevarno poškodoval glavo. Na poledeneli cesti je padel in se poškodoval po glavi Plajibes Ciril, delavec v tovarni Ljubelj. Huda nesreča se je pripetila na Ljubeljski cesti sankačema Vinku Doiberletu in Rihardu Kniifiicu. Zaletela sta se v vojaški voz, pri čemer si je prvi zlomil spodnjo čeljust, drugemu pa je počila lobanja in je dobil hud pretres možganov. Rojeni v času od 30. jan.