GLEDALIŠKI LIST MESTNEGA GLEDALIŠČA V CELJU • SEZONA 1952-53 LETO VII • STEVI LKA 3 IVAN POTRČ K R E F L I V. S' Premiera V sredo, dne 19. novembra 1952 ob 20 VAN POTRČ K R E F L I Drama v treh dejanjih Režiser: Balbina Battelino-Baranovič Scenograf: inž. arh. Miloš Hohnjec IGRAJO: Jura Krefl, kmet................... Franček, sin....................... Nana, Frančkova žena............... Ludvik............................. Jula, dekla pri Kreflovih.......... Juzlek, kočarski................... Gočlov, kočar...................... Tila, kočarka in Gočlovo dekle . . . Vrtnik, agrarec in predsednik . . . Kočarji, kočarke Drama se dogaja v prikletu pri Kreflovih poleti oseminštiridesetega Dejanja: prvo — nedeljsko popoldne; drugo — prihodnje nedeljsko popoldne; tretje — isto nedeljo zvečer Inspicient: Vinko Podgoršek — Suflerka: Tilka Svetelškova Razsvetljava: Bogo Les — Lasuljar: Vinko Tanjšek Odrski mojster: Franjo Cesar Scene je izdelala pod vodstvom mojstra Franja Cesarja gledališka delavnica, kostume po osnutkih Mije Jarčeve pa gledališka krojačka Amalija Palirjeva Avgust Sedej Gustav Grobelnik Neda Sirnikova Janez Škof /Nada Božičeva /Marija Goršičeva Milan Krašovec Peter Božič Bogdana Vrečkova Vinko Podgoršek PROF. DR. VLADIMIR KRALJ O POTRČEVI DRAMATIKI Z zaostritvijo socialnih odnosov v času med obema svetovnima vojnama se stopnjuje socialna zavest pisateljev kmečkih dram v razredno zavest. Ivan Potrč poseže s svojo dramo Kreflova kmetija (1939) preko zgolj moralnega obravnavanja socialnih razlik v samo družbeno analizo lastninskih odnosov na vasi, kakor so bili v času velike gospodarske krize med obema vojnama. V drami načenja vprašanje o upravičenosti obstoja gruntarske posesti, in to ne samo moralne, marveč čisto ekonomske, agrarno-politične upravičenosti. Potrčevi vaški mogotci Krefli so v času gospodarske krize le še formalni lastniki svojih gruntov, v nove gospodarske razmere prinesejo zgolj negativne poteze svojega sloja —• prevzetnost, razsipnost, trdosrčnost in zaničevanje vaške revščine. Njih tragika je v tem, da se v novih razmerah ne znajdejo niti materialno niti moralno. Stari in novi svet je v drami upodobljen v gruntarju Kreflu in njegovem sinu Ivanu, študentu in socialistu, s protiigro, ki spominja na Kantorjev odnos do Maksa V Kralju na Betajnovi. Rešitev zastavljenega vprašanja: grunt ali drugačna oblika kmečkega dela in posesti in s tem drugačna oblika morale v drami ni rešen iz preprostega vzroka, ker tedanja družbenopolitična stvarnost take rešitve ni poznala in je vprašanje v drami postavljeno perspektivno. Načelna pomanjkljivost te idejne drame pa je v tem, da je sinova idejna antiteza proti očetovi gruntarski tezi nalomljena, ker obsoja sin grun-tarsko posest zavoljo njene slabe donosnosti, češ da ne more več preživljati svojih ljudi, sam pa po intimni čustveni liniji sanjari o življenjski sreči na kočariji. Delo pa je močno zgrajeno pod očitnim vplivom Cankarjeve in Krleževe dramatike. Ivan Potrč si je zamislil celotno dramsko trilogijo, v kateri bi obdelal razvoj gruntarske posesti in morale skozi razna družbeno politična obdobja prav do socializma. Drugi del te trilogije so Lacko in Krefli. Dogodki te drame so postavljeni v narodnoosvobodilno vojno, zato je težišče te drame na narodnoosvobodilnih težnjah. Vprašanju perspektivne usode gruntarske posesti, ki naj tvori glavni živec vse trilogije, pa se je avtor izognil s tem, da je zavestno zamolčal agrarno revolucionarni del programa Osvobodilne fronte. S Krefli je Potrčeva dramska trilogija zaključena. Zdaj je mogoče iz retrospektive določneje spregovoriti o njeni celotni zamisli v vsebinskem in oblikovnem pogledu. Pogled nazaj nam odpira njeno idejno zamisel: Kriza gruntarjev v ekonomskem liberalizmu (Kreflova kmetija), kriza gruntarjev v nacistični okupaciji (Lacko in Krefli), in končno kriza gruntarjev v socializmu na vasi (Krefli). Torej dramska zgodba gruntarskega rodu v treh poglavjih, ali natančneje: agrarnopolitični dialektični proces, kakor se očituje v usodi gruntarske domačije v določenem kraju in dobi. Formalno je ta hip drame časovno aktualna konverzacijska igra, ki jo vodi določena družbena ideja. Dramski problem daje in organizira •vsakokratna situacija. Ta okretna in časovno uporabna dramska zvrst ima svoje prednosti in svoje slabosti. Potrčeva najnovejša drama je pisana z veliko umetniško odkritosrčnostjo. Krefli, nekdanji razredno prevzetni, asocialni in konservativno trmasti gruntarji se sicer v srcu niso spremenili, vendar so na tej 'postaji že moralno upehani. Za njimi je komaj preminuli strah za domačijo (Lacko in Krefli), pred njimi pa zadruga, kamor ne marajo. Staremu je zdaj 76 let, živi na gornjem gruntu, ki si ga je izgovoril, sinu Frančku, sedanjemu gospodarju na Kreflovini in nekdanjemu partizanu pa 36 let. Oba, oče in sin, sta na gruntarskih pozicijah, v sovražnem odnosu do predsednika občine, zagovornikov zadruge in graditeljev zadružnega doma, ki se zida na razlaščeni njivi starega Krefla. Oba nazadnje z odporom v srcu kapitulirata pred socializmom, stari se v protest obesi, mladi pa je v poslednjih prizorih skrušen od dogodkov okrog njega in vse kaže, da bo v teku dogodkov tudi on stopil v zadrugo. V tej zaključni drami pa je zanimivo to, da avtor Kreflov ne označuje samo z negativnimi lastnostmi, kakor je to storil v prvi in deloma še v drugi drami, marveč jim dopušča tudi pozitivne lastnosti, osebno poštenje, delavnost in skrb za zemljo. Razlika v karakterizaciji je tem občutnejša, če primerjamo sedanje Krefle z onimi v prvi drami (in sicer V prvotni redakciji), kjer so risani Krefli z glembajevsko odurnimi prilastki asocialnosti, kriminala in osebnega zavrata. In kar je za učinek te drame enako važno, Krefli sedaj niso več zgolj objekti neizprosnega družbenega procesa, marveč tudi živi, čuteči subjekti, ljudje z napakami in bolečinami. Moč Potrčevega pisanja je v karakternem slikanju, slikanju oseb in okolja, ki ga kot kmečki sin popolnoma obvlada. Najbolje je v vseh treh dramah slikan stari Krefl in vse kar je na njegovi strani. In sposobnost karakternega slikanja se od drame do drame stopnjuje in z umetniško sproščenostjo se stopnjuje tudi človečnost, simpatičnost Kreflov. Narobe pa prepričevalnost protiigre, ki zastopa družbeno idejo, ne raste v tem razmerju. V prvi drami sta Mimika in sin Ivan še vedno eno, močna protiigralca Kreflov, v zadnji drami pa je njihova protiigra znatno šibkejša in po umetniškem in moralnem nivoju opazno pod njimi. Kakor da je v teku 15 let, po avtorjevi spravi z domom, obšla avtorja nostalgija po Kreflih z vsemi njihovimi napakami, zmedami in zablodami, ki jih je v prvi drami slikal z zanosom uporne mladosti v tako pastoznih glembajevsko mračnih barvah. Potrčevi Krefli so s svojimi večidel dobro risanimi značaji in s svojo človeško moralno vsebino umetniško najbolj dognano delo vse trilogije. Kar pri tem delu najbolj osvaja, je svežost njegovega prijema in njegova umetniška odkritosrčnost. Tudi v fox-malnem kompozicijskem pogledu pomeni drama lep napredek v primeri s prejšnjo, dasi se Potrč še ni dokopal do svoje oblike velike kmečke žaloigre, za katero je po svojem temperamentu, poznavanju kmečke tematike in značajev, med današnjimi pisatelji gotovo najbolj poklican. ' v A N P O T R Č O SVOJI DRAMI »KREFLI« Ko sem napisal povest »Sin«, sem ji dal za motto GorkijeVe besede: 14Pisatelj mora aktivno sovražiti vse, kar človeka od zunaj aii od znotraj tlači, vse, kar ovira njegov svobodni razvoj in njegovo rast.« Tak program in tak koncept je kumoval tudi moji prvi drami »Kreflovi kmetiji«. Grunt, oblika zemljiške povesti, je tisto, kar pači človeško obličje. V 'Kreflovi kmetiji« je to razpadanje grunta in gruntarstva. Tak koncept .ie nastal v nasprotju z idealističnim pogledom na kmetije in gruntarstvo, ki je prikazoval, kako kmetija propada, ker je človek slab. Temu nazoru je šlo v glavnem za to, da bi se človek poboljšal in da bi se ohranil grunt, oblika zemljiške posesti. Lika Jura Krefla in Lize Kreflove sta nastala že poprej v dveh proznih tekstih, ki sta izšla kot zasnutka daljšega teksta. Tako sem pravzaprav zaradi te neposrednosti gledališkega izraza zašel v dramatiko. Ali eno je dramska oblika, drugo pa je življenje, ki ga moraš oblikovati. Zame je bilo drugo vedno primarnejše od prvega, saj me je vedno življenje samo sililo, da sem ga začel izpovedovati v dramski obliki. Vsako življenje si ustvarja svoje oblike, kakor si vsako umetniško izpovedovanje išče svojega izraza. Zame je sama forma prazen nič. Imam pa vtis, da odrska beseda pri meni včasih tudi zaživi in zajame. »Kreflova kmetija« in »Lacko in Krefli« — oboje je nastalo kot obsodba grunta, prvič kot grunta, ki pači človekovo podobo, drugič kot grunta, ki je držal ljudi doma. Kaj pa tretja drama »Krefli«? Ali ne reče Franček, potem ko doživi svojo osebno dramo zaradi Nane in ko doživi dramo hkrati tudi zaradi grunta: »Ali mene eno preganja, eno me žre: ali bodo vse to razumeli, kar me je martralo, kar me martra? Vidiš, to me duši...« Kaj ni bil grunt znova tisto prekletstvo, zaradi katerega so doživljali in doživeli dramo vsi ti Krefli, od starega pa do Frančeka in Nane? Ali ni grunt znova tisti, ki drži Krefle, da ne morejo v drugačen čas, to je v svojo gruntarsko negacijo in v socializem, ki ustvarja Pogoje za naprednejše, plemenitejše in od grunta neizkrivljene človeške odnose? Zase, če lahko sebi verjamem, mislim, da je šlo za tisti koncept, ko v prvih dveh delih trilogije, to je za obsodbo grunta, to je grunta, ki je kriv drame vseh teh Kreflov in kmečkega človeka. Močni dramski kki so lahko taki postali samo takrat, če sem jih prikazoval v vsej njihovi tragični zmoti in nazornosti. Ali ne pridd stari Krefl v dramo z besedami, da bo on ta čas prepetnajstil, na koncu pa prav vsa ta Kref-iovska in kmečka drama njega stre, da se obesi. Ali mladi Krefl ne bije vsega početka boja za grunt ter doživi zaradi njega tudi dramo in zaradi te drame grunt tudi prekolne: »Vidiš, prav za to prekleto kmetijo sem se klal!« A sama njegova pot v zadrugo, to ni več zadeva drame, to je prej zadeva Gočlovega, kočarja, to je drugih ljudi, ki nimajo na vasi nič zgubiti, pač pa vse pridobiti. PISATELJSKA POT IVANA POTRČA Slovstveni začetki: Ze v ranih gimnazijskih letih sodeluje v literarnem krožku ptujske gimnazije. Kmalu, še gimnazijec, objavlja v revialnem tisku zgodbe, v katerih prisluhne življenju na vasi. V raznih variantah nam slika zaostalost in revščino prleške vasi. Približa nam podobe iz tistih plasti podeželskega ljudstva, ki so zaradi gmotne odvisnosti od gruntarskih mogotcev ostale v zaostalosti. Pod vplivom starejših tovarišev z že utrjenim svetovnim nazorom posega v socialno-politične probleme svoje ožje domovine. Posledica: izključitev iz gimnazije in — zapor! Nemirna osebnost ne odneha. Tegobe vsakdanjega življenja mu razkrivajo ozadja socialnih krivic. Dopisuje v revije in časnike. Njegov svetovni nazor je sedaj izkristaliziran in opredeljen z revolucionarno ideologijo. Njegovo dramsko delo: Akad. slikar F. Mihelič: Ivan Potrč (karikatura). Trilogija — o moralnem in socialnem razkroju Kreflov, zaverovanih v gruntarski egoizem. Prvi del trilogije je drama o Kreflovi kmetiji, ki naj bi bila osebni klic avtorja na upor zoper konservativnost in socialno bedo, ki je zajela slovensko vas v predvojni Jugoslaviji. Kreflu, zapitemu, svojeglavemu, propadajočemu vaškemu mogotcu se postavi nasproti sin Ivan z novimi nravnimi pogledi na življenje, z živo socialno vestjo. Drugi del trilogije: »Lacko in Krefli«. Geslo drame: vera v zmago svobode človeka in duha! Politično-idejna drama iz naše najbolj dramatično razgibane dobe, ko je vsak posameznik doživljal globoke pretrese v tegobah okupacije. Vozlišče drame: nravni spopad med starim gruntarjem Kreflom. oportunistom, in njegovim mlajšim sinom, vnetim pristašem osvobodilnega gibanja. Plod globoko občutenega življenja povojne stvarnosti je tretji del trilogije »Krefli«. V tej prvi sodobni kmečki drami razkriva agonijo kreflovstva v prihajajoči socialistični družbeni stvarnosti. Motiv: Vas na naši severni meji leta 1948. Vaška konservativnost, polna nemira pred vsem prihajajočim se zvija v hudih krčih. Za kmeta od vceraj, za kmeta, lačnega denarja in zemlje pomeni socializacija vasi — smrt. Vozlišče drame je konflikt, ki ga izzove nestrpnost in suhoparna shematiziranost ljudi, ki prihajajo na vas, meneč, da je pot k socializaciji vasi lahka. Ne zavedajo se, da kmet ne more v sebi čez noč ubiti človeka tradicij. Nad agonijo kreflovstva, agonijo kmetstva se razlega sproščen smeh delovnega človeka, smeh kočarja, človeka s prebujajočo se zavestjo, ki skuša najti pot do polnega in zdravega življenja. Ivan Potrč je borec za boljše in plemenitejše odnose človeka do človeka! Ivan Potrč se kot pisatelj in dramatik zaveda svojega poslanstva. »... Dvigniti dostojanstvo človeka, izrekati kritiko človeka, ustvarjalca dogodka, se pravi graditi človeka kot osebnost; na dramatiku in na njegovi ustvarjajoči osebnosti pa je, koliko se bo tega zavedal, koliko bo vse to čutil in znal izraziti.« (»Novi svet«, 9/1952, stran 805, I. Potrč: 'Drugi list iz dnevnika«.) Balbina Battelino-Baranovičeva POTRČEVA DRAMA KOT UMETNIŠKI ODRAZ NASE SODOBNE.STVARNO S Tl Socializacija kmečke zemljiške posesti ima v vrsti temeljnih izprememb, ki jih je v življenje našega ljudstva vnesla in jih v svojem nadaljnjem razvoju še naprej vnaša socialistična revolucija, tako zaradi svoje pomembnosti in veličine kot zaradi zapletene reakcije prizadetih prav posebno mesto. Ta revolucionarni proces je zajel, zajema in bo še zajel ogromen del naših ljudi, nemara večji del kot kateri koli drug proces v nadaljevanju naše revolucije po končani oborožena borbfc. Važno je pri tem, da se ta proces razvija v tisti plasti našega ljudstva, ki ima stoletno tradicijo, ki je navezana na zemljo, še več; Id je v njej zakoreninjena zelo globoko in naravnost usodno in ki vrhu tega predstavlja večino Prebivalstva. Slovensko meščanstvo je mlado in brez tradicije, proletariat je še mlajši, a slovenski kmet je bil do nekaj več kot pred sto leti sam samcat na mrtvi straži našega narodnega obstoja. Kmetova navezanost na zemljo seve ni v nekaki sentimentalni ljubezni do zemlje, marveč se odraža in kaže v izrazitem, globokem in ostrem ter dostikrat pretiranem in preobčutljivem čutu ja zemljiško lastnino in v želji po njej. Ta čut vodi v svojih pretiranih posledicah in v prenapetem izrazu v brezobzirno gruntarstvo, težnja in želja po zemljiškem lastništvu pa neredko v po-tiolen moralni nropad, saj se je naš človek za zemljo pravdal in pretepal, pooi.ial in se zastrupljal, prodajal in zapijal skozi stoletja. Najmočnejša vez na zemljo pa je bilo kmetovo delo. Ker je zemljo obdeloval na primitiven način, je garal in se mučil kot njegovo vprežno živinče. Zemlja mu je rodila skopo, zdelo se je, da ji mora sleherno zrno z golimi rokami izgrebsti iz neder. Socializacija kmečke posesti, kakor jo je razumel in sprejel v prvem trenutku kmečki človek, je sedaj na neki način stopila med njega in zemljo. V tem, da je hotela izpremeniti njegov skoraj suženjski, primitivno vdani odnos do nje, je videl gesto, ki bi ga hotela od hje odvrniti in mu jo v nekem smislu vzeti. V njej je videl predvsem in pravzaprav samo razlastitev, ne pa izpre-membe, ki njegov odnos do zemlje in s tem njegovo življenje izpreaninja na boljše. Nezaupljivo, trmasto in dostikrat zagrizeno je odklanjal besede, razlage in prepričevanja o napredku in koristih, ki mu jih prinaša zadružništvo in je videl in deloma še vidi v socializaciji zemlje le napad na njegovo lastništvo, nezaupnico njegovemu delu. Psihološki proces v kmečkem človeku, obremenjenem s slo po zemlji, s kmečko tradicijo in predsodki, je bil v trenutku, ko je stal pred izbiro, ali naj stopi v zadrugo ali ne, docela drugačen in neprimerno bolj zapleten kot psihološki proces v veleposestniku, ki mu je zemljo vzela agrarna reforma. Tega je vezala na zemljiško posest samo egoistična sila po imetju sploh kol po neki obliki in možnosti lagodnega izkoriščevalskega življenja. Nekako tako kot tovarnarja na njegovo tovarno, ki je mogoče niti nikoli ni videl, kaj šele da bi v njej delal. Kmet (omejimo pojm: če govorim o kmetu, pri tem izključujem tiste izredno velike zemljiško lastnike, ki sicer niso padli pod udarec agrarne reforme, ki pa vendarle na gruntu samem niso delali, vsaj resno ne, marveč so za njih garali izkoriščani kočarji in dninarji, to se pravi, izrazito oderuške gruntarje; prav tako pri tem pojmu izključujem tiste »kmete«, ki so imeli premalo zemlje, dasi je sociološko in psihološko zanimivo, da so se tudi ti nemalokrat na vse pretege otepali zadruge), kmet torej pa je na svojo zemljo privezan tudi in zlasti z delom, ali če hočemo frazo, ki pa nikakor ni fraza v slabem smislu, privezan je z znojem in krvjo, Ta kmet se je bal, da ga bo socializacija, da ga bo zadruga odtrgala od zemlje, da mu jo bo vzela. Ni mogel razumeti, da zadruga noče prekiniti vezi med njim in zemljo — če bi to hotel ali če bi to storila, bi uničila samo sebe — ampak da jo hoče samo izpremeniti tako, da bo ta vez globja, resnejša in plodnejša, ker bo bolj svobodna. Ni mogel ne hotel razumeti, da zadruga hoče razbiti samo njegov suženjski odnos do zemlje. Suženjski v dvojnem smislu: najprej, ker ga je zemlja zasužnjevala z brezumno slo po nje lastništvu, a ta sla ga je prerada pahnila v moralni propad in moralni samomor, v pijačo, obup in kriminal, potem pa, ker ga je ta njegova zemljiška last zaradi primitivnega obdelovanja izpremenila v suženjskega garača preko njegovih moči. V to, kar so mu v zadrugi govorili dobrega, ni ne hotel ne mogel verjeti, ker stežka zaupa na besedo. Hotel je dokazov, jamstva, hotel je na svoje očii videti kaj je zadruga, kako se v njej živi in dela. Če pomislimo na vse to, moramo priznati, da je kmet ob vstopu v zadrugo doživljal hude čustvene in miselne pretrese, dostikrat prave notranje drame, v katerih je resda igrala odločilno vlogo sla po lastništvu in imetju, a važne, resno in premisleka vredne vloge so igrali drugi, pravkar omenjeni psihološki kompleksi, železni zakoni našega družbenega razvoja seveda niso mogli dopustiti niti trcnotka zastoja, razvoj je nujno šel in gre svojo pot, polno nasproti v ljudeh, nosilci tega razvoj«. Delni odklonilni odnos kmeta do socializacije vasi ■ je seveda s stališča objektivne zgodovinske razvojne nujnosti reakcionaren, zaviralen in škodljiv. Kolikor pa izziva odločnejšo akcijo napredne protisile, je nujen, saj v borbi med temi nasprotji zmaga napredna tendenca in razvoj se odločilno premakne naprej. Socializacija naše vasi je torej sociološko in psihološko silno zapleten prof-ces našega družbenega razvoja. Ko razmišljam o tem, koliko je Potrčeva drama »Krefti« stvaren izraža-vičen odraz sodobnega življenja naše vasi in koliko ne, se vedno znova vračam k misli o umetnikovi pravičnosti do ustvarjenih likov, ki jo je zapisa! Matej Bor v svojem eseju »Ob robu življenja«. Umetnik, ki opisuje borbo med naprednimi in nazadnjaškimi odmirajočimi silami ali bolje ljudmi kot predstavniki teh sil, mora biti do obeh enako pravičen in kritičen. Reakcionarnost, škodljivost in negativnost ni v individualnih, v osebnih potezah nekega človeka, marveč v njegovi objektivni vlogi v družbenem razvoju. Če torej umetnik slika reakcionarje črne kot parkeljne. napredne ljudi pa dobre in nedolžne kot ovčice, potem je to primitivno potvarjanje resnice o življenju. Umetnik do svojih likov ni pravičen in potvorjena slika življenja ni umetnost, ker ni njegov stvarni odraz. Ivan Potrč je po osvoboditvi med prvimi odločno nastopil proti takemu poenostavljanju, ki Se je razpaslo v noši književnosti. Zanimivo pa je, da se je sedaj iz te skrajnosti nagnil predaleč v drugo smer: do nekaterih oseb v »Kreflitu je krivičen, le da v obratnem smislu. Z vsemi grehi tega svteta je obremenil predsednika zadruge in KLO na Ilovnjaku Vrtnika, nič boljši pa mu ni tudi Kreftov Ludvik. Ta dva sta sprožila misel o zadrugi in gradnji zadružnega doma na Ilovnjaku in jo s priganjaštvom tudi izpeljala. Delali so seve drugi, največ nekdanji Kreflov hlapec Gočlov. Ludvik in Vrtnik sta ostala zgolj pri besedah in frazah. Njim nasproti stojita oba kmeta Krefla: sedemdesetletni Jura, ki se je s svojo kmetijo že vpisal v zadrugo, in sin Franček, ki o zadrugi noče ničesar slišati. Tudi stari je proti, dasi se je vpisal, »šel sem v zadrugo,' viš. ker ... šel sem, viš, pa le nisem šel, ker tu notri (v srcu) nisem šel,« pravi Jura. Ker je konec kmetije, naj bo konec šo starega Krefla, obupa stari grun-tar in se obesi. In zakaj sta oba proti V Iz odpora do predsednika Vrtnika, ki je lopovska, prekanjena duša, človek, ki se zmeraj znajde in zna obrniti razmere sebi v prid. Zato, ker je pred- »ednik zadrugre in predstavnik ljudske oblasti tak človek, Krefla ne marata v zadrugo. Pravzaprav nista proti zadrugi kot taki, marveč le proti njenemu predsedniku. Ali res? če je res, potem drama pravzaprav ne rešuje konflikta med , kmečko, med gruntarsko miselnostjo in idejo zadružništva, ampak konflikt, ki je ožji: konflikt med poštenim, delavnim kmetom in med prekanjenim in nepoštenim brezdelnežem, ki hoče uživati sadove kmetovega imetja in dela. Drugačna bi bila stvar, če bi bil predsednik zadruge poštenjak, delaven, a neizkušen in zaletav človek, če bi bil tudi sam kot pobornik socializma na vasi s pametjo in razumsko prepričanostjo za, a po drugi strani bi bil s čustvom in lastninsko slo tudi sam še do neke mere privezan na zemljo, ki jo je dal v zadrugo. Vse drugače bi »škripalo« (kot se izraža sam Potrč) v drami in v nasprotju med Krefli in zadrugo, če Krefli ne bi imeli izgovora v Vrtnikovem lopovstvu, marveč bi mo-rali na dan s pravo barvo. S tem nočem reči, da je Potrč Krefloma krivičen v pozitivnem smislu, to se pravi, da ju je naslikal v lepi in domala v tragični luči. Ne, Potrč je do Kreflov v dani situaciji pravičen in objektiven. Krivičen jim je le toliko, kolikor jim ni dal možno st i , da se do kraja razgalijo in odkrijejo, da se pokažejo kot nasprotniki zadružništva v tistem bistvenem smislu, ki je — gledano objektivno in v zgodovine razvoju — razumljiv, še več, logičen in nujen. Ne glede na to poenostavitev problema ima Potrčeva drama svojo tehtno umetniško vrednost, je predvsem v globokem etičnem jedru drame. Etika Potrčeve umetnine je etika dela kot človekove zavestne in hotene življenjske funkcije. Izključno merilo za vrednost Potrčevih ljudi je njihovo delo, garanje, njihova borba z zemljo in njihova volja do dela. človek, ki dela, ki se trudi, mu ne more biti nepošten in krivičen. Vso Potrčevo dramo preveva globoka vera v delo, ki bo človeka poboljšalo, poplemenitilo in dvignilo. To je vera v dobrega, poštenega, delavnega človeka. V človeka, ki se bo osvobodil egoizma, sle po imetju, ki se bo v delu prekalil in dozorel v poštenjaka. Ko bodo vsi ljudje taki, ali vsaj. ko bo takih ljudi veliko, bo na svetu lepo. Brez pravih ljudi ne bo boljših časov. »Za boljše čase je treba ljudi,« pravi stari Jura. In Franček, ki je prej na Ludvikov očitek, da je krivičen, vzrojil: »Da, zdaj sem pa jaz krivičen! Zajahali so me, zdaj sem pa jaz krivičen«, na koncu spozna, da je .kljub Vrtniku velik del krivde tudi pri njem: »Viš, vse bi bilo drugače, če bi bili mi drugačni. Pa smo se v lapor zarili, krave klali in mleko zlivali . . . Ali eno me preganja, eno me žre: ali bodo vse to razumeli, ker me je martralo, kar mo martra?« Potrč je prisluhnil notranjim bojem kmečkega človeka v naših dneh in ga razumel. Razumel je, kaj ga »martra« in razumel je tudi, da bo iz teh svojih notranjih dram izšel prečiščen in boljši. Izšel kot človek, ki bo v delu in poštenju živel novo življenje. Lojze Filipič D R. BRANKO GAVELLA IGRALEC IN NJEGOVA UMETNOST (Nadaljevanje) S tem prihajamo do prvih praktičnih izsledkov naše analize. Ako bi merili razumljivost, ali z drugo besedo, izrazno značilnost tega ali onega našega giba in bi pri tem merjenju uporabljali zgolj optična in akustična sredstva, bi nikdar ne dosegli namena. Nasprotno, poskušati moramo, da dvignemo v našo zavest vse notranje dogajanje pri izvajanju te kretnje, poiskati moramo zvezo tega notranjega dogajanja s celim kompleksom, ki ga nameravamo izraziti. Na tem doživljenem materialu moramo notranje preizkusiti vse prehodne faze teh kretenj, njihove meje, njihov obseg, njihove amplitude, in šele tedaj se nam bo moglo razjasniti, ali je to, kar izvajamo, jasen izraz tistega, kar želimo izvesti. In prav ta notranja intimnost in jasnost, ta finesa, najsi bo tudi naj- JOHN BOVNTON PRIESTLEV OD RAJA PA DO DANES Režija: Balbina Battelino-Baranovič Scena: ing. Ernest Franz Philip (P. Božič), Yoice (N. Sirnikova), Hellen (M. Goršičeva) in William (J, škof) Rosemaryjin oče (J- škof), Rosemary (B. Vrečkova) in Paul (E. Strlič) telefon šteu. 22-31 in 22-32, poštni predal 3, brzojavke