199
Pouk.   kako   ravnati s trtami,  da se obvarujejo   strupene   rose  (peronospora  vi-
ticola)*).
Peronosporo viticolo, po domače strupeno roso, ki se je bila junija meseca lanskega leta pokazala na Goriškem, ustavila je v njenem razvoju izredna suša meseca julija in septembra, in zato ni mogla škodovati trti in posebno ne trgatvi.**) Deževje oktobra meseca pa jo je zopet oživilo, in vsled tega niso po nekaterih krajih popolnoma dozorele trtne jagode.
C. kr. kmetijsko društvo meni, da bo marsikateri trtogojec, zapeljan po izkušnji lanskega leta, dvomil, da se to zlo letos povrne, in zato si šteje v dolžnost, prav živo priporočati vsem, naj nikar ne opuste onih pripomočkov, ki so se izponesli popolnoma izdatno proti poškodovanju po peronospori. Med temi pripomočki navajamo posebno bakreno apneno zmes, katero je pripravljati takole:
Za vsak hektoliter zmesi, kojo imamo napraviti, denemo tri kilograme bakrenega vitrijola v redko tkano cunjico ali vrečico, ki ji je treba potem z vrvco zvezati; nato vzamemo bedenj (čeber) ali drugo leseno posodo, v kateri naj bo 50 litrov vode, na robu pa zabit, žrebelj na katerega obesimo za vrvco omenjeno vrečico, tako da bo samo do srede pod vodo. V 12 urah se raztopi ves vitrijol; zato zadostuje, da opravimo to delo zvečer, da bo vitrijolova raztopnina o pravem času napravljena. Zmehčajmo 172 kilogram živega apna ali pa 33/4 kilogr. enako 2J/2 litra ugašenega apna v drugih 50 litrih vode. Tako narejeni belež (apneno tekočino) vlijemo skozi sito, ki naj bo za spoznanje gostejše od luknjic pri žveplalnici, v vitrijolovo raztopnino; to pa mešamo s palico tako dolgo, dokler postane vsa zmes enako-barvena.
Če smo rabili čist vitrijol in dobro apno in če smo tako ravnali, kakor je tu popisano, mora zmes imeti svetlo višnjavo barvo, in kadar se za nekoliko časa poleže, bode tekočina nad njo popolnoma brez barve.
Ce pa ni taka, ampak če je bolj ali manj višnjava, to je znamenje, da ni bilo zadosti apna, in trebalo ga bo dodejati, drugače bi utegnila smeš zelenim delom trte škodovati, in to zaradi tega, ker bi bilo v njej še precej nerazkrojenega bakrenega vitrijola. Da se ognemo
*) Ta pouk je posnet iz goriškega „Gosp. Lista", spisal pa ga je po naročilu e. kr. kmet. društva goriškega poročevaiee posebnega odseka za studije o peronospori, gosp. Tomaž Friihauf, pristav na c. kr. poskušališči za svilarstvo in vinarstvo v Gorici.
**) Tako je bilo tudi v Vipavski dolini. Bati se je, da se začne strupena rosa širiti tudi po Dolenjskem. Ker se je nže pričela kazati, zato objavljamo ta pouk.
te nepriličnosti, najbolje je, če stehtamo vselej živo ali ugašeno apno. Kadar rabimo, kakor po navadi, ugašeno, pojde nam delo bolj izpod rok, če je zmerimo, nego če je stehtamo. V ta namen vzemimo cilindrsko posodo od belega kositra v premeru in znotranji visokosti 147 milimetrov ali pa kubično lesno šKrinjico, Loje strani pojo ermi 136 milimetrov, če ravnamo tako, ognemo se tudi preobilo apna v bakreno-apneni zmesi, katera bi nekoliko časa zavirala učinek bakra.
Razume se samo po sebi, da moramo dobro premešati zmes vsakkrat, kadar jo vzamemo nekoliko, da napolnimo škropilnico.
(Konec prihodnjič.)
306
Pouk, kako ravnati s trtami, da se obvarujejo strupene rose (peronospora viticola).
(Konec.)
Opombe:
Bakreni vitrijol mora biti kolikor mogoče čist. Znamenja, da je zadosti čist, so: živa modra barva, če so posamezni kristali enake barve, in slednjič, če se taka vodna vitrijolova raztopnina ne skali in če ne naredi vidne usedline, tudi ako je nekoliko dni razstavljena zraku.
Prvič je škropiti, kakor hitro grozdje ocvete. Če se pa peronospora prikaže pred cvetjem ali ob cvetji, treba nemudoma škropiti; popisana zmes ne poškoduje prav nič cvetja. Drugič je škropiti 4 do 6 tednov potem; posebno moramo gledati, da poškropimo vse nove liste, ki so se v tem času razvili. Novo perje opazujoč, bomo izpoznali, ali se imamo zato, ker se je bolezen povrnila, morda požuriti z drugim škropljenjem, — škropiti pa moramo v tem slučaji vsekakor z bakreno-apneno zmesjo.
Tu moramo posebno poudarjati, da je najbolje škropiti, predno se prikaže bolezen.
Za škropljenje je rabiti dobro škropilnico, Katera mora zadostovati vsem pogojem in škropiti tekočino, prašeč jo v mnogo enakoličnih kapljic na daljavo 1 do 2 metrov.
Delavec treba da stopa enakomerno naprej in da drži škropilnico tako, da prši tekočina zviškoma na trtno perje.
Zadosti je, če se listje poškropi le po vrhu, ali predno se poveže omlaje na kolce, ali pa nekoliko dni potem, da se perje zravna, in da pride površna stran listov v naravno lego.
Škropi naj se raje obilo in sicer tako, da se porabi okoli 100 litrov zmesi za 1000 dobro obraščenih trt.
Škropiti je treba ob suhem vremenu in ko ni pre-vetrno, tudi ne ob takem času, ko solnce prehudo pripeka (od 11. ure dopoludne do 3. popoludne); priporočamo pa, naj se ne opušča navadno žvepljanje proti trtni bolezni (oidiurn).
S čisto vodeno raztopnino in z amonijaško z bakrenim vitrijolom, kakeršno smo v lanskem pouku priporočali proti peronospori, naj se nikar ne škropi prvič, ker se je v nekaterih slučajih dognalo, da razjedata zelene dele poganjkov, ko so trte še v prvi rašči. Takih razstopnin torej ni rabiti pred julijem mesecem, ampak potem ko je trtoa rašča uže nekoliko napredovala. Če hočemo to bakreno raztopnino uporabljati uže julija meseca, napravimo jo tako, da ne bo imela nad 3 od tisoč bakrenega vitrijola; v naslednjih mesecih v avgustu in septembru, in če se peronospora hudo razširja, rabimo pa lahko tudi tekočine zopet od tisoč bakrenega vitrijola. Višnjavi liker, bakreno-amonijaški žveplik, mora imeti prav mnogo kavstičaega amonijaka, to je, na vsakih 300 gramov, oziroma 500 gramov v enem hektohtru vode razstopljenega vitrijola treba je dodati '/« litra> oziroma 3/4 litra kavstičnega amonijaka pri 22 stopinjah Reaume (koncentrovan kupčijski amonijakov špirit).
Ker so se prašne zmesi z bakreno podlogo pokazale manj izdatne od bakreno-apnene zmesi, ne moremo priporočati, da bi se splošno rabile za obširno škropljenje, ampak največ za poskušnje.
Med zadnjimi pripomočki naj bi mnogi trtogojci poskusili posebno bakreno žveplo (zmleto žveplo, ima-joče v sebi 1% do 2% bakrenega vitrijola); kajti uspešno utegne rabiti ne samo zoper oidiurn, ampak tudi zoper peronosporo.
Opazujemo pa, da utegnejo nekakove vrste „bakrenega žvepla", v katerih je preveč bakrenega vitrijola, poškodovati zelene trtne dele; zato je treba, da se s kemično anilizo prepričamo o njihovi sestavi, predno jih rabimo, in da se ne zanašamo vselej na zagotovila fa-brikantov, katera so včasih nezanesljiva.